v spomin

pervega splošnega zbora slovenskih učiteljev

24. in 27>. sept. I. 1872. v Ljubljani.

Slovenski učitelj.

Slovenski učitelj zaveda se živo,

Za vero in narod mu serce kipi,

On trudi za blagor se ljudski sterpljivo,

Z narodom veselo, al’ tužno živi.

Slovenski učitelj živi za mladino,

Spoznava, da v šoli je upanje vse,
Nevtrudeno dela in orje ledino,

Za delo prihodnost mu zlata cvete.

Slovenski učitelj odgoja in lika,

Z omiko narodu vdihuje moči,

Naj boljše orožje je dušna omika,

Z omiko Slovencem le zmaga žari.

T ovarštvo.

Zdravo, tovarši in bratje premili!

V pevskem soglasji zedinimo se f
Složni bodimo v veselji in sili;

V slogi nam zlata prihodnost cvete!

Zdravo, tovarši in bratje premili!

V pevskem soglasji dajajmo si moč,

Naj bi s tolažbo si serca polnili,

Da nam ugodnejša doba napoč’!

%

Zdravo, tovarši in bratje premili!

V pevskem soglasji si dajmo roke!

Vestno poklicu, da bomo služili,

Šoli domači darili serce !

is------ - i 1


101923

Učiteljevo veselje.

Vedno vživam mlada leta,
Dvakrat cvetje mi cvete;
Mladi raj mi vence spleta,
Setev krasni sad daje.

Kedar mladi duh se dviga,
Srečno pervikrat zleti —

V meni moč se nova vžiga,
Duša se mi spet mladi.

Kedar vidim serca vdana,
Ki za dobro sem jih vnel
Zdrava mi je vsaka rana,
Ž njimi sem otrok vesel.

Mili kraj.

Domovina, mili kraj,
Kjer visoke so gore,
Kjer zelene so planine
Mile trate in doline,
Cerkve bele kjer stoje,
Domovina, mili kraj!

Domovina, mili kraj,
Kjer se rožce scvitajo,
Bistre vode kjer tečejo,
Drobne tičice pojejo,
Kjer preljubi moji so,
Domovina, mili kraj!

Domovina, mili kraj,

Kjer sem ležal v zibelki.
Mili mamci v oko gledal,
Kjer sem perve vence spletal,
Kjer sem vžival zlate dni,
Domovina, mili kraj!

Slovan.

Jaz sem Slovan z dušo, s telom,
To priznavam svetu celom, :
Ta ponos serce pozna.

Bratov 'mam ko pomlad cvetov
Naj je svetov, kar če svetov
Slovan povsod brate 'ma!

Gor po Labi prot' severu,

Kjer je zemlja v polumraku,
Kjer valovi se tepd:

Bratov 'mam ko pomlad cvetov
Naj je svetov, kar če svetov
Slovan tam tud brate 'ma!

Znan sem torej svetu celom,
Da sem Slovan z dušo, telom,
Ta ponos serce pozna.

Bratov 'mam ko pomlad cvetov
Naj je svetov, kar če svetov
Slovan povsod brate 'ma!

Zvezdi.

Ko luna bleda privesla
Po noči mirni sred neba,
Se pevca duh le umiri,

Ko vgleda zvezdo milosti,
Ki novo moč mu liti ve
V utrudeno serce.

Obraz nje mili se ozre,

Se nada zlata mu odpre,
Vse potopijo se strasti
Tam v morji pozabljivosti,
In rajski čut prehaja zdaj
Pokojno spet serce,

Ko jutra mrak jo prepodi,
In solzno še oko sledi,
Ozira vedno se za njo,
Stegaje hrepeneč oko,

In lira slastno ji doni:

Oj z Bogom, zvezda ti!

Rožmarin.

(Po češki: „KaIino“).

Rožmarin, rožmarin, ti si moja rožica,
Zakaj več mi ne cveteš ?

Kad sem tebe za klobukom nosival,
Kad sem s tabo k svoji mili hodival.
Pri potoku tam sva stala,

Serčno sva se ljubovala,

Zdaj, cvetica, ne cveteš,

Več, več ne cveteš.

Rožmarin, rožmarin, ti si moja rožica,
Zakaj več mi ne cveteš?

Luna milo sije v naše hišice,

Samec hodim, grenke točim solzice
Za me raja ni na sveti,

Vse mi hoče odumreti; .

Več, cvetica, ne cveteš,

Več, več ne cveteš!

r