BOGDAN VENED:
V SMRTNI SENCI.
BALTIŠKA POVEST.
XI.
eliki gromovnik je zagrmel tam pod daljnim nebom, nenadno, nepričakovano in tako strašno, da je ubogo zemljanko - mladenko, stoječo brez zavetja na široki in odprti plani, napolnil s smrtno strahoto ter jo kar ušibil; zeleni blisk pa, ki je bil šinil iz nizkih, črnikastih oblakov, visečih in potuhnjeno se plazečih nad zemljo, jo je kar slepil. Lev, kralj vseh životinj, gospodar vseh zverin, je zatulil pred plaho srnico in jo hotel že kar z očmi prodreti, podreti in streti, da jo je zadigljal smrtni mraz, in je zatrepetala kot plašljiva trepetljika in obstala kakor pribita k tlom. Uboga, uboga srnica! Uboga, uboga ona zemljanka-mladenka, stoječa na odprti plani pod gromom in bliskom! Uboga Slavica! Zakaj — veste — oni veliki gromovnik ni Perun, ki se vozi po nebu na ognjenih kolih in meče na bese, gospodarje oblakov, ognjevite strele in ognjene kroglje in kamenje in biča s svojo rdečo šibo, z bliskom, povodnje žene, večne  svoje neprijateljice.
„DOM IN SVET" 1904. ŠT. 6.
In oni tuleči lev, ni lev, prebivalec in gospo-dovalec globokih šum. Ta lev in ta gromovnik je nadknez Krut, tuleči glas in gromki grom je njegova beseda, slepeči blisk je pa njegov pogled, s katerim je ošinil Pluzonovo hčerko, ko je začul iz njenih ust besedo, da je ona zopet verna kristjana in da tudi od njega želi in zahteva, da postane kristjan, zahteva to kot pogoj, če hoče, da bode ona kdaj njegova.
„Ti — kristjana!" je hropeče zarjul Krut.
„Da!" je odgovorila mladenka tiho, tresoč se po vsem životu kot šiba na vodi.
Mladi nadknez jo je gledal nekaj časa srdito, divje, srepo, kakor bi jo hoiel kar z očmi prebosti. Pa kmalu ga je bes minil. Oni grozeči, slepeči, paleči blisk je izginil iz njegovih oči: preminil je, ugasnil ali pa odletel kam v daljnje daljave, kakor bi se bil v trenutku skesal, da je prestrašil in oplašil tako lepo, nedolžno žemljico, rahlo dušico Slavičino.
In tiho, rahlo, milo — kakor zašumlja po zraku krotka zapadna sapica, ko premine nevihta, ko neha grmeti in se bliskati in preneha dež — je vprašal nadknez:
21