Na koncu šolskega leta
Zl&tarjev MiSko se je tndi letosTšoli najbolje obneseL Okoncu šolskega leta stopi na oder ter goTori v nazočnosti miiogo zbiane gospode sTojim so-u&ncem naslednji govor v slov6:
Preljubi nioji tovariči! Veselje in šalost navdaja moje mlado srcč, ko stopim danes tukaj na to vzvifieuo mesto, da v nazGčnosti toliko čestitih gospodo? in y krogu ?ašem, preljubi moji torariH, izpregovorini ne-koliko besedi v s1ot6 na koncu šolskega leta. Toliko spoštovanih posluSaloev nam je pa<! živa priča, predragi moji tovarili, da je skrbno in pozorno ok6 obrneno na naše delovanje in da tndi naši preljubi stariSi z nami vred delž ono veselje in radost, katero Cutimo daaes mi na koncu šolskega leta.
Eadar jem]je sin slorf od svojega dobrega oSeta, hffl od aroje matcre, od svojih bratov ia seatric — paS jiin si soknim oCesom podaje rokii ter z žalostnim srcem ižgovori stoj poslednji: ri Bogom!" — In kadar preljnbi starfii puatž svojega sina ali stojo dobro Merko us preljube domaSe hiSe v daljni sret, oj kaio jim bije takrat srce, kako skrbno jih sprenilja njih solzno okft in kako težko jii pust4 ii svojcg& varstva. Danes, predragi moji tovariši, tudi mi jemljemo slovo, — a ne od svojii ljubili starišuv , no od svojih bra-tov in scstric, tudi uo od svoje domaee hiše, nt'go slov6 jpmljemo drag od drnzega, ker je sploh ta navada, da se ločimo konec Solskega leta. Nekateri iimed nas se bodo lotili za smirom oil naae šole, ločili se liodo la zmirom od naših preljnbih učitpljev, ki so jih skozi veC Iet tako skrbno in lepo pod-nčevali, ter si na vso mo6 prizadžvali, da bi jih pripeljali na pot. kovistnih znanosti in prare SloTeške sreče. LoCili se bodemo tedaj daues drug od dra-Mgii, ter dobro 7emo, da se vsi, kar nas je danes tukaj zbranib, nikdar in niijer več v t«m jtevilu uc ndinio.
¦ m
Mladi in iSvrrti smo še, preljubi tovaVBi, rsaka žflica t našem telesu nam veselo bije, vsak glas drobnih ptičič najB proroknje srečo. vsaka trsviea flam daje veseio iiado do Jepe jsiate prihodaosri d&&; mladost čutiiHO. kamor koli pogledamo, nedolžaost biva y o&sih srcih. tudi sveta še ae poznamo, od katerega srno našli do zdaj samo ona velika rrata. sk«ii katera nas pelje pot naSega življenja. Mkdi smo še, ter ne pozDamo rev iiiti uadlog fcoga svetiL Zato se kakor malozmoiUia mladina obračauio ilanos ua koucu t«ga žolskega leta najprej do vas, preijubi naši učitelji, ki ste uas taka skrbna in aiuno TzreJBFali , ter vain tukaj v uazočuosti toliko odličue gospode izrekamo prisrčao zahvalo za ves frud in ljubezeo, ki ste jo imtili tio nas žolske mladiue. Jarao vam obljubujemo, da hočemo na vsnh potih našega iirihoilnjega žiT-ljenja povsod in vselej imeti vaše lepe nauke pred oimL Posebuo pa oblju-bujemo. da iioeemo po teh vaših naukih spočtovati svoje predpostitvljene. pokorni biti svetnej iii dniovskej oblasti, ter ves 6as svojega živijenja na-predovati v krep6sti in znanostih., ki so n&j&Trstejči stebri človeškega življeuja.
In kaj bi Tebi danesobljubili, preljubaAvstrija, oliGnanaša domoviDaf Jaz misliin, ako Testoo izvrfnjemo (o. kar smo rarao obljubili. da uii potem nij keba še posebej n&števati dolžnosti, ki jii ijjiamo do Tebe. Houemo K biti verni sinovi, ter za Tvoj blagor in Ttojo srečo žrtovati vse svoje moiSi. Vedno, vecbao se bodeS amela ponašati z oami, ki Te prisrfino Ijubimo kot prari in ZTesti siaovi našega Toliiega in mogoenega avstrijskega cesarstm. Za Te smo pripravljeui žrtovati blag6 in življenje, ako bi bilo treba.
In tako čestiti gospodje ueite^ji, za vaa tmd yam danes drugega dati ne moremo nego čvrsto našo besedo, da od tega, kar smo obljubili, nikoli ne odstopimo. To vam obljulrajemo tnkaj pred podobo našega dobrega presvitlega cesarja Franca Jožefa I., katerega aam Bog ohrani še uuiogo iunogo let. Obljubujemo vaui to danes slovesno in glasno. ler vam v zalivalo vaSe lju-bezni do nas podajemo svoje nedolžneroeice, klicaje ram: ,z lioguni! z Bogom!"Č.