Naprej kmetijstvo! Iz Poddrage na Ipavskem. A. Ž. Ravne in lepe ceste zelo pospešujejo vsestransko trštvo; one so pravi vir blagostanja in prava pospeha vsestranske omike, ktere koli dežele, kterega koli kraja. Kamorkoli se ozremo, vidimo, da so ljudje premožni in zadovoljni v tacih krajih, v tacih deželah, v kterih trštvo lepo cvete. Vidimo pa tudi, da so taki ljudje na visoko stopnjo omike prispeli, pri kterih se trštvo čedalje bolj razvija. Kdo mi je kos zanikati, da kraji, v ktere kupci pogostoma po izdelkih popraševat hodijo, v duševnem in materijainem obziru bogate? Kraji pa, kteri niso v stanu svojih pridelkov zarad pomanjkanja lepih cest in potov, ali zarad slabih izdelkov v denar obrniti, trpe veliko uboštvo v materijainem in vsled tega tudi v duševnem obziru. V materijainem zavoljo tega, ker nihče po pridelkih ne popra-šuje ali pa le malo, — v duševnem zarad tega, ker ni za pospešek vsestranske omike potrebnih materijalnih moči, ker je tedaj vsled pomanjkanja penezov pot do omike popolnoma zaprta. Kjer kupci le prepičlo zarad grdih in nevarnih cest kak kraj obiskujejo, ondi se pridelki in izdelki večidel pol zastonj prodajati morajo, da najdejo kupca. Tak kraj ima tedaj dohodkov malo, stroškov pa veliko. Tak kraj mora obožati, v kterem se dohodki ne morejo meriti s stroški, ali kjer so stroški desetkrat veči kakor dohodki. Naša prva skrb mora tedaj biti, ako hočemo zadovoljno živeti in si kaj opomoči, da jo tako dalječ pripravimo, da se vsaj dohodki meriti morejo s stroški, ako jih še presegati niso kos. Pa če je le v naši moči, vravnajmo tako svoja opravila, da bode trud obilno poplačan, da nam bode tedaj mogoče pri vseh stroških vendar še kakošen belič prihraniti. Da dospemo tedaj do blagostanja in po blagostanji do veče omike, treba je najprej za lepo izpeljane, kar koli mogoče ravne ceste in poti skrbeti. Kaj nam pomaga zlato v breznu, ako ne more živa duša ---- 270---- do njega? Kaj pomagajo kakemu kraju najboljši vinski ali drugi pridelki, ako jim je pot za izvaževanje zaprta? Druga naša skrb mora biti, da naši pridelki in izdelki se meriti (konkurirati) morejo z zunanjimi, s tujimi, to je, da jih tujemu blagu enake napravljamo. Ne smemo se tedaj o tem trdovratno vesti po svoji glavi, ampak ozirati se moramo pri izdelovanji in pri pridelovanji na taja ljudstva, kako ona enako blago pridelujejo in izdelujejo. Ako beremo ali slišimo v kakem kraji, kako se ta in ta reč bolje in v veči meri pridelati d&, moramo se v prihodnje po tem nasvetu ravnati, ne pa vsa nasvetovanja, vsa prizadevanja učenih, praktičnih mož v nemar puščati. Al žalibog! da se še dandanes ljudstvo kaj malo ali celo nič na enaka nasvetovanja in živa priporočanja praktičnih mož ne ozira. Ljudje ne premislijo, da se časa kol6 v eno mer vrti, ter da se časi spreminjajo, in da bi se morali tudi mi ž njimi spreminjati, ako nočemo v materijalnem in duševnem obziru, v svojo lastno nesrečo zaostajati. Vravnajmo tedaj vsa svoja djanja po duhu novega časa in razbimo piškovo staro kopito. Da bi le poskusili, kakor se nam od vseh strani živo priporoča, potem bi že šlo; al vsak gode staro pesem in pravi: „moj stari oče so me tako učili, naši dedje so tako delali in so dobro živeli; po njih se moramo ravnati." Tako besedujejo taki, ki ne pomislijo, da za časa očetov bilo je drugače, dandanes da je zopet drugače, ker svet od leta do leta bolj napreduje in marsikaj pričenja, česar si dedi naši še domišljali niso. Ako se hočemo kake reči navaditi, moramo jo poskusiti; saj tudi cel svet na poskušnji stoji! Ako tedaj kje beremo ali slišimo, kako se več let hranljivo izvrstno vino napravlja, moramo poskusiti; vsaj dostikrat poskušnja ne stane druzega ko le trud in čas. Ako vidimo, da so po pameti izpeljane lepe ceste in poti kakemu kraju do blagostanja pomagale, delajmo tudi mi nove ceste in popravljajmo stare, da bodemo zamogli svoje pridelke in izdelke križem po svetu iz-važevati. (Kon. prih.) ------ 278 ------ Naprej kmetijstvo! (Konec.) Da bi se tedaj tudi po tej poti v ipavski dolini blagostanje pospešilo, trudili so se nekteri previdni domoljubi na vso moč, da se je njih prošnja spolnila, in se nova cesta čez Rebrnice delati začela. Tudi načrt za novo cesto na Trst je že dodelan; al kdaj da se bode delati pričela, se še ne v6. Ko bode tedaj še na Trst nova cesta narejena, mogoče nam bode pridelke in izdelke svoje na vse štiri vetrove izvaževati in zanje marsikak belič več prejeti. Dasiravno mi nobeden ni kos zanikati tega, je vendar pri nas še na kupe ljudi, kteri trdijo, da bodo sosebno nektere soseske veliko škodo trpele, ker ne bode več toliko priprege ali „firšpanja" trebalo; res nova cesta čez Rebrnice je tako izvrstno izpeljana, da bode sčasoma par dobrih konj in par volov lože 20 kvinčev vina do „Čuka" izpeljalo, kakor poprej po stari cesti cela rajda voličev. Cesta je tako zložna, da menda na vsak seženj dolgosti spada 2—3 palce na- ----- 279----- vzdiga. Čuditi se sicer ni, da nekteri ljudje pojo la-mentacijo , ker ne bode v Rebrnicah več tolikanj „fir-španja" in „trinkelta"; kajti njih razum se še ni toliko razvil, da bi sprevideli, kolika sreča bode nova cesta za ipavsko dolino. Oni ne sprevidijo, kolikim nesrečam, kolikemu trpinčenju žival bodemo ponovi cesti v okom prišli. Ne sprevidijo, da se je vsak kupec Rebrnic in zaorehovške ceste bolj kot pekla bal, in da zarad pre-pičlega popraševanja po blagu nam ni bilo mogoče vinskih pridelkov, kakor prav pod ceno prodajati; vinskega kupca pa je vendar kapljica dosti stala, predno jo je domu spravil. Ker je tedaj cesta že dovršena, nadjamo se Ipavci, da nas boste, dragi Gorenci in drugi naši vinotržci po novi cesti že o letošnji bendimi obiskovati pričeli in skozi celo leto po izvrstno kapljico v prekrasno ipavsko dolino hodili. Vince bo menda dobro; kajti dozdaj mu ni še vročina škodovala; zmiraj je še bilo za-nj ugodno vreme. Samo enkrat je nekoliko toča naletala in polju nekoliko škode napravila. Ker nam je po novi cesti v Rebrnicah, in kadar bode tudi načrt za novo cesto na Trst djanski izpeljan, na vse vetrove trštvo odprto, potrudimo se, dragi Ipavci! da sosebno vinorejo na višo stopnjo povzdignemo. Zagotovljeni bodimo, da se more naša kapljica, ako je umno napravljena, z vsako vnanjo meriti. Pomislite le besede barona Babo ta, ktere je pri neki priliki Du-najčenom izustil: „to vam je velika sreča, da Ipavci ne umejo še vina tako delati, kakor treba; ako bi oni tako z grozdjem ravnali, kakor na pr. na Prancozkem, presegalo bi njihovo vino vsa ali bi pa vsaj konkurirati moglo z vsakim." Ker je tedaj vinski pridelek naš glavni pridelek, moramo se potruditi, da v tem kmetijskem oddelku več storimo, kakor dozdaj. Posnemati moramo v tem tuje narode in videli bodemo, da ne bo naš trud zastonj. Bi li ne bilo dobro, da bi se iz bolj skušenih mož v ipavski dolini posebno društvo ustanovilo, ktero bi vsestransko za povzdigo vinoreje skrbelo? Pa tudi svilo- in sadjoreje se moramo resno poprijeti; obe bi nam gotovo tudi dokaj dohodkov do-našali. Sadimo tedaj in sejmo murbova in druga žlahna drevesca. Ovčja reja, ktera je po nekterih soseskah, kjer imajo primerne pašnike za to, popolnoma opuščena, ne bi se imela vnemar puščati; kajti, če pomislimo, dajejo nam ovce mleka, masla, sira, volne, kožo, veliko in dobrega gnoja, ki je glavna reč pri kmetii. Vidite tedaj, v kolik lep denar bi se vse to dalo obrniti? Ne zabimo tedaj te krotke in pohlevne živalice! Ne puščajmo v nemar živinoreje, ako hočemo, da nam ne bodo njive in vinogradi hirali, namesto se boljšali. Pot do blagostanja nam je odprta, da le ne zanemarjamo po nji hoditi. Delajmo tedaj, dokler je dan; pomagajmo si, in pomagal nam bode Bog!