Listek.                                                                  189
Karlovca do Marije Terezije (1580. —1740.); III. doba od Marije Terezije do francoske okupacije (1740.—1809.); IV. doba pa obseza francosko okupacijo (1809. —1813.) Potem čitamo zgodovino kapiteljna in novomeških šol. Za dodatek ima kujiga tri izvirne listine, med njimi Rudolfa IV. ustanovno pismo novomeško (z dne* 7. malega travna 1365. leta). Priznati moramo, da je tako vsa tvarina razvrščena prav pregledno in da so  sosebno  „kulturne slike"  velike vrednosti.
O kratkem opisu novomeške okolice nam je omeniti, da se je tu vrinila neka pomota. Leta 1198. je bil kralj ogerski Emerih (1196.— 1204.), a ne Bela III. (str.  2.,   15.  vrsta od spodaj), kateri je vladal od  leta   1173.  do leta   1196.
Kar se tiče ,,najstarejše zgodovine", priznavamo, da je Jako težavno iz pravljic in različnih najdeb izluščiti zgodovinsko jedro, vendef bi bil g. pisatelj o prazgodovini novomeške okolice lahko omenil kaj več, zlasti ker je v najbližji okolici mesta, t. j. pri ,.kapiteljskem marofu", stalo prazgodovinsko gradišče in ker je že od nekdaj tam mimo držala zelo rabljena pot. Pozneje so Rimljani izvedli svojo vojaško cesto in jo privedli prav blizu mesta, namreč skozi Dolenjo Kamenico, Veliko Bučnovas in Mačkovec. Pri poslednji vasi se je našel tudi rimski miljnik, in nemogoče ni, da je stala kje tam blizu rimska postaja ,,Crucium", kakor se da sklepati iz daljav na Peutingerjevi tabuli. Vsekakor je držala že v prazgodovinskem času in v rimski dobi važna občevalna pot čez Krko ravno tam, kjer sedaj stoji Novo Mesto in dalje mimo Mehovega v južni del Dolenjskega v Podzemelj  in Črnomelj.
Jako zanimljiv je ,,popis starega mesta", kjer se nam opisujejo le količkaj znamenite stavbe in poslopja in se nam tako kaže, kako se je razvijalo mesto v štirih stoletjih.
Glede* na zgodovino IV. dobe bi pripomnili, da sta se leta 1443. pomirila cesar Friderik IV. (III.) in celjski grof Ulrik II. ter sklenila dedinsko pogodbo, v kateri je cesar celjskemu grofu med drugimi posestvi obetal tudi Novo Mesto, Mehovo, Kostanjevico in Metliko, ako bi   Habsburžani izmrli  prej nego celjski grofje.
V ,.zgodovini kapiteljna" se omenja, da je bil Polydorus de Montagnana hud zatiralec protestantizma. Dodali bi samo, da se Polydorus kot administrator Admonta v pismu do svojega nadškofa sam hvali: ,.Totum illum districtum (namreč athidijakonat ,,Savnijo") ab haeresium labe immuuem conservavi." Lahko torej uvidimo, zakaj so ga tako črtili protestantje in ga dolžili različnih pregreh. Zaradi tega so bržkone tudi po- < ročila protestantskih pisateljev o tem mdži pretirana. Polydorov grobni spomenik je v župni cerkvi Laškega trga, kjer je tudi bržkone pokopan.
Glasovitim Novomeščanom prišteva g. pisatelj n. pr. tudi Vodnika, kateri vender ni v nikaki zvezi z zgodovino Novega Mesta, samo da je nekoliko časa tam živel, ko je bil še deček. ,.Prizori iz dijaškega življenja" bodo sicer poznavalcem ,,dolenjske metropole" povzročili dokaj smeha, vender so premalo važne, da se jim posveti toliko prostora. Tako je n. pr. po našem mnenji Fr. Germa doletela prevelika čast, da je predmet tri strani obsezajočim  dogodkom.
Jezik je prav uglajen in pravilen. Knjiga se jako gladko čita in mika čitatelje do konca. G., pisatelj nam podaja mnogo novih podatkov, kateri so važni doneski za zgodovino slovenskega naroda. Sploh kaže ves spis samostaluo in vestno sestavljeno delo, katero je dobro došlo ne samo Novomeščanom, temveč tudi vsem krogom, zanimajočim se za zgodovino slovensko.                                                                                Fr   Orožen.
Wolfov slovensko-nemški slovar je po malone desetletnem neutrudnem delu g. prof. M. Pletersnika že toliko dovršen, da se bode tiskal še to leto. Ako bi bilo moči  prirediti kdaj   novo izdajo   nemško-slo venskega   dela,   bili   bi  obe   knjigi  prekrasno
190
Listek.
delo, s katerim bi se po pravici ponašala književnost slovenska. Žal, da na to niti misliti ni, in zategadelj veselo pozdravljamo vsaj slovensko-nemški slovar, ker nikakor ne dvo-jimo, da nam je g. prof. Pleteršnik ustvaril delo, katero bode na čast njemu in jeziku našemu.  Slovar obseza, kakor čujemo,  do 80.000 besed.
»Luči«. Spisal Anton Funtek. Celje, 1891. Tisek in založba Društv. tiskarne D. Hribar. 127 strc 8°. Cena broširanemu zvezku 70 kr., elegantno vezanemu 1 gld. 20 ki\, po pošti 5 kr. več. — O teh slikali, dobro znanih našim čitateljem, prinaša zagrebški »Vienac« v svoji 8. štev. z dne" 20. svečana t. 1. nastopno oceno: A. Funtek revan je suradnik »Ljublj. Zvona«, gdje se je več g. 1883. pojavio pjesmom. Uz Gregorčičeve, Stritarove, Aškerčeve i Cimpermanove rado su se čitale i Fuutekove pjesme God. 1889. počeo je pisati svoje »Luči« ; u »Zvonu« objavi njih 20, a posljedujih 10 sada prvi put ugleda svijet. »Luči« su bez sumnje najljepši i najzreliji plod Funtekove muze ; zgodno ili možemo nazvati pjesmama u prozi. Kako su nastale »Luči«, kaže nam pjesnik sam u posljednjoj 30., koja je jedina pisana u vezanom slogu: U čarobnoj se noči digno duh pjesnikov na krilima mašte nebu pod oblake; iz onih višina upire pogled svoj na zemljicu crnu, koju zastire tamua noč. Tek gdjegdje zatitra svjetlo, sad u siromašnoj kolibici, gdje sirota djevojka radi, da prehrani mater, sad kod mrtvaca, kojega oplakuje bijedna žena, sad opet u sjajnoj palači, gdje se bogataš bezbrižno podaje nasladama itd. Na ovakovu »Luč« nauizuje pjesnik cijeli niz refleksija i treba priznati, da je duboko zavirio u dušu i srce ljudima, što ih motri. Ako i nije lako odrediti, koja je »Luč« pjesniku najbolje uspjela, jer su sve lijepe, ipak možemo reči, da če se čitateljima najviše svidjati: 2., 3., 8., 11.,—13., 15., 19., 20., 26. i 29. Pripovijedanje it »Lučima« veoma je slikovito i čovjeh ih čita s nasladom, a i jezik mu teče umiljato, glatko i pravilno. Uvjereni smo, da če brača Slovenci prigrliti »Luči« onim žarom, kojim smo mi prigrlili Mažuraničevo »Lišče« ; jer obje su knjižice nalik po načinu prikazivanja. A i našemu opčinstvu usrdno preporivčujemo to djelce; mi čemo čitateljima ovoga lista naskoro do-nijeti dvije tri »Luči« u prijevodu. Iskreno želimo dobar uspjeh i poznatoj nakladnoj tiskari D.  Hribara, koja je tu knjižicu u lijepom obliku poslala u svijet.               Z-č.
Slovenske šolske knjige. Nedavno je izšel pri Milici v Ljubljani prvi zvezek zemljepisja, katero je po naročilu deželnega odbora spisal prof. Fr. Orožen. Mimo tega se tiskata dve šolski knjigi: pri Blazniku prvi zvezek zgodovine, katero je spisal prof. Ivan Vrhovec, in pri Bambergu prof. Hubadovo prirodopisje. Za poslednjo knjigo je naročil deželni odbor iz Berlma 280 potrebnih klišejev. Več drugih knjig še pišejo raznoteri pisatelji, in zato bode deželni odbor tudi za letošnje leto predlagal  primerno  podporo,  kadar se snide deželni zbor.
»Zabavna knjižnica za slovensko mladino.« Ureduje in izdaje Anton Kosi, učitelj v Središči. I. zvezek. V Ptuji 1892. Zalaga izdajatelj, tiska W Blanke. 39 str. Cena 15 kr — Gospod Kosi je občinstvu slovenskemu dobro znan po svojih »Legendah«, o katerih smo že nekolikokrat govorili v našem listu. Njega novo književno podjetje je vredno toplega priporočila; vsaj prvi zvezek »Zabavne knjižnice« je jako prikupen. V njem čitamo pravljice, pripovedke, basni, drobne povesti, poučne črtice, pregovore, krat-kočasnice i. t. d. Takšna mnogovrstna vsebina izvestno mika mladega čitatelja. Poudarjamo pa iz nova, dag. pisatelj premalo skrbi za čist pravilen jezik. Najprej moramo pograjati ono razvado, da se za istodobno dejanje v jednem in istem zloženem stavku rabijo različni časi, zlasti sedanji in pretekli čas. Samo nekoliko vzgledov izmed mnogih : »Na pote ga sreča deček, ki j e gnal kozo na pašo« (6). »Sreča dečka, ki je nesel koš gnoja« (6). »Zadene krošnjo na rame; ali zdela se mu je preveč lahka« (11)  i.  t.   d.   V teh stavkih stoj ali  povsod  sedanji ali povsod  pretekli  čas:   »Na  poti  ga