------   312   ------
Ozir po domačii.
         Popis starega grada pod sv. Pavlom,
        in pa prošnja, naj pove,  kdor o njem kaj vec ve.
Lep jesenski dan je bil, ko sem se napotil na hrib sv. Pavla, kteri je blizo kamenjske fare pod trnovskim gozdom. Pod tem hribom na južni strani se še dandanes razvaline starega grada vzdigujejo pod silno nebo. O tem gradu ljudje mnogo govorijo; ako jih pa po prebivalcih tega grada poprašaš, ne bo ti mogel nobeden pravega povedati. Nekteri pripovedujejo, da so bili pagani (ajdje) prebivalci tega grada.
Ako prideš blizo grada, vidiš zidovje visoko nad 3 sežnjev, ktero je tako trdno kakor skala. Kamenje ni nič obdelano, ampak tako je kakor ga je vsegamo-gočni Bog stvaril, in kakoršno je bilo, takošno so porabili, ker morda v tistem času niso ljudje še železnega kladva poznali. V zemlji so pa tako široki in dolgi oboki (velbi), da vsak na širokost okoli tri sežnje meri. Opirajo se na sivo skalo. Ce v jamo pod oboke stopiš, vidiš, da so prezidani, pod njimi morda so bile hude ječe. Dalje zapaziš dolg obok, ki pelje v dobov gozd, ki raste pred tem gradom, in pod tem obokom bila je morebiti skrivna pot iz grada v gozd. Gozd zdaj ni velik; le majhni dobi rastejo v njem. Al kmet, ki mi je to kazal, mi je pripovedoval, da tti je bil nekdaj velik dobov gozd. Pod nekim obokom je tudi izvirek, kteri je zdaj zasut.
Iz tega grada so ozke stopnice na hrib sv. Pavla, se zdaj se vidi njih sled. Hrib je na južni strani strm, pa tudi stopnice so ravno tako strme. Tako moraš po ojih stopati, kakor da bi šel po lestvah. Stopnice so v skali; na strani pa je zid, kteri je še čez poldrug se-ženj širok; ta zid obdaja hrib na vseh straneh. Ravno tak je, kakor nam stari Rimci svoj Kapitol popisujejo. Na nobeni strani ni mogel sovražnik na hrib priti. V zida so majhne luknje, skozi ktere so morda sovražnike opazovali.
Tako sem prišel s kmetom na vrh hriba. Na njem zapazim tudi še ostanke zidov. Vprašam ga, kaj neki je bilo tukaj? Odgovori mi: tukaj je bilo mesto, kakor so mi moji preddedje pripovedovali. Gledam, in res je videti, da so mogle nekdaj tu hiše stati. Se utice so dobro poznati in temelj hiš. Vprašam ga: kdo pa je tukaj prebival? Morda Rimljani v starem veku, mi odgovori.
Dalje greva na severno stran. Tukaj me zopet kmetic ustavi in reče: pogledite noter. In kaj je bilo? Grob in kosti umrlega človeka. Grob je čedno sezidan; lepe škrli lež6 na tleh, na vrhu groba pa je bila velika široka škrl. Tudi ta grob kaže, da je veliko let preteklo, kar je bil sezidan. Kosti so bile še vse v redu, kakor jih ima vsak živ človek. Grob je bil zidan v podobi piramide; to je tudi znamenje, da je že veliko let minulo, kar so tukaj ljudi pokopavali.
Dragi čitatelj! to ti vse kaže, da so mogli nekdaj ljudje tukaj prebivati; al to se mi čudno zdi, da naši prebivalci o tem nič ne ved6. Zgodovina nam menda tudi nič ne pripoveduje niti od ljudi niti od grada niti od mesta. Gotovo je pa to, da ljudjž so mogli tukaj prebivati, ker so znamenja še gotova. Pred 80 leti je bila na hribu cerkev sv. Pavla, kajti še dandanes ima hrib od te cerkve ime.   Vprašal sem stare ljudi, ali so
morda tukaj ljudi pokopavali? Odgovorili so mi, da ne pametijo tega in da tudi niso od preddedov nikoli slišali kaj tacega.
Dragi čitatelji „Novic": lepo vas prosim, ako se med vami kdo najde, ki kaj zgodovinskega ve od tega grada in hriba, naj nam pove. Kar sem od druzih ljudi izvedel in o čemur se sam prepričal, to sem zapisal.
V Kamnjih 8. septembra 1866.