Mojster za srečo
Ob novem letu želimo svojim domačim, prijateljem, znan-cem in sodelavcem tudi veliko sreče. Ko izbiramo med različ-nimi voščilnicami, se morda odločimo za razglednico, na kateri je dimnikar. Ste se že kdaj vprašali, odkod misel, da nam »črni mož« prinaša srečo, saj že od nekdaj velja, da se je treba prijeti za gumb, kadar ga zagledamo na cesti. To pa se nam dandanes ne zgodi več pogostokrat, kajti dimnikarjev je vse manj. Le malo mladih se še odloča za ta poklic, pa še izmed teh se neka-teri kasneje premislijo in si raje poiščejo drugo delo. Zato ni prav nič čudno, da imajo danes dimnikaiji toliko dela. Naš po-govor z dimnikarskimm mojstrom Rafaelom Vončino je bil zato kratek in kar se da hiter.
Kar samo se mi je takoj na začetku ponudilo vprašanje, če meni, da tisto o dimnikar-ju, sreči in gumbu še drži. Naš dimnikar je o tem povedal tole:
—  Morda nekateri mlajši še mislijo tako, gotovo pa tega ne verjamejo več starejši. Ti so v svojem življenju srečali že veliko dimnikarjev, pa so ne-kateri med njimi kljub temu zelo nesrečni.
VendaT pa so ljudje včasih res verjeli, da dimnikar pri-naša srečo. Od kod to mišlje-nje?
—  Najbrž je to še a tistih časov, ko so bile hiše v glav-nem lesene in je bilo zato ve-liko požarov. kadar pa jepri-šel dimnikar, so se Ijudje po-čutili varne. Danes je to se-veda drugače. 7-a to skrbijo gasilci, mi pa opravljamo le svoje delo.
Ko pa sem mojstra Von-činopovprašala, kaj vse sodi k njegovemu delu, je zamahnil z roko, kot da se o tem ne bi rad pogovarjal. Potem pa je vseeno dejal:
—  Novinarji večkrat spra-
šujete dimnikarje o njihovem delu, pa se vam nikoli ne po-sreči zapLsati tistega, karje bi-stveno za naš poklic. Dimni-kar je namreč odvisen predv-sem od samega sebe. Moje delo je popolnoma samostoj-no. Na mesec moram omesti določeno število dimnikov. In prav tu so težave. Nekatere stranke nas sploh ne spustijo v
stanovanje, češ da dimnik še ni potreben čiščenja, pri tem pa mtslijo, da se bodo tako izognile plačilu. Vendar pa morajo, če so na seznamn, račun vseeno poravnati. Vsak neplačan obisk moram pri podjetju natančno pojasnhi.
Koliko pa je treba odšteti za enkratno ometanje dimni-ka?
—  Če pridem k htši dva-krat  letno,  stane  enkratno ometanje dimnika 165 dinar-jev.
Zakaj mislite, da mladi ne ostajajo v tem poklicu? Je vzrok premajhno plačilo za opravljeno delo ali delo samo?
—  Ne   bi  rekel,   da  smo premalo plačani, le Ijudje na nas ne gledajo prav. Odkla-njajo obisk, kadar misiijo, da nas ne potrebujejo, spet dn»-gič pa prosijo, naj jini ome-temo dimnik, še preden pri-dejo na vrsto. Ker pač rad ustrežem,    imam    nekatere dneve veliko deia in zgodi se, da na kaj pozabim. Pa so te-žave spet tu.
In že je dimnikarski moj-ster Rafael Vončina hitro pozdravil, sedel na kolo in se odpeljal po vsakodnevnih opravilih. Kadar boste srečali na Kodeljevem, Fužinah, y Hrušici ali na Gmajni »črnega moža« na kolesu ali mopedu, bo to najbrž mojster Vončina ali pa njegov pomočnik. Nič zato, če ne verjamete, da di-mnikar prinaša srečo. Vseeno se dotaknite gumba na obieki in zaželite, da bi bilo novo 1980. leto za vse srečno.
Besedilo in slika: DARJA JUVAN