/Božidar Flegerič/ Grajenske pesni /Božidar Flegerič/ Grajenske pesni 1880 Založil pisatelj Natisnila tiskarnica Družbe sv.Mohora v Celovcu Und shen wir uns nie wieder In diesem Erdenleben, Dich werden meine Lieder Verherrlichend umschweben. Nicolaus Lenau. Petelin veselo kikiriče, - dober dan, Zlati zori talina se umiče, - dober dan, Blagonosni solnčni kras obseva Hribe, doli, ravni, gore, griče, - dober dan. Po dobravah in zelenih logih K petju vabi miloglasne ptice, - dober dan; V ranem jutru radosten veselo A ... B ... nasproti kliče - dober dan! 1. Ozka plitva voda Oj Grajena mila, Meni v tožnem srci Radost si rodila. Ko v pomladi ptice V gozdu se glasijo, Meni sedaj v srci Pesni se rodijo. 2. Videl sem že tebe, Reka velikanska, Kder se zdaj preliva Draga kri slovenska. Donava široka, Tvoja močna sila Meni ene pesni V srcu ni vzbudila. 3. Draga kri slovanska! Mnogo te prelilo V borbah se zastonj je Zoper turško silo. Oh, kedaj bo konec Vojske te krvave? Kedaj spet zasveti Zora mira, sprave? 4. Kraj Grajene male Stoji koča mala, In v tej mali koči Biva deva zala. Kar za bolestnika Dobro je zdravilo, To je zame, deva, Tvoje lice milo. 5. Deva moja draga, Vedno si mi mila, Ker si mojim pesnim Prvi povod bila. Ko v pomladi cvetje solnčna luč ogreva, Jih lepote tvoje Divni žar obseva. 6. Vedno si mi mila, Ko prikazni tvoje čarobna milina stresa srce moje. Čarobna milina slična rani zori, Ki preganja tmino V srčnem mi prostori. 7. Vedno si mi mila, Ko izvijaš mile Glase nežnim strunam, polne divne sile. Polne divne sile Polne čar-miline, Kazajoče sveto Ljubav domovine. 8. Najmileja si mi, Ko iz ust po časi Tebi vijejo se Materinski glasi. Takrat bi te slušal Cele dneve, noči, Al naslušati se Ne bi bilo moči. 9. Brdke, krasnostasne Deve na Grajeni, Mnogim srčnomile, Drage tudi meni. Vse krvi slovenske, Al, za drage, svete Domovine srečo Zelo malo vnete. 10. Rade bi slovenski Gladko govorile, Žalibog, da niste Nikdar se učile! Škoda je Slovenke, Da se vam učenje Lastnega jezika Strašno zdi trpljenje. 11. Za domači jezik Deve malomarne Našej narodnosti Jako ste nevarne. Silno ste nevarne Slogi, miru, spravi, Strašno ste škodljive Dragi očetnjavi. 12. Boste li rodile, Vzgojevale sine, Ki bi bili dika Drage domovine. Ako same niste Za njo vnete živo, Ako same na njo Zreže zaničljivo? 13. Boste li rodile, Hčerke vzgojevale, Ki bi domačine Vredno spoštovale, Ako same vedno Tujce si želite, Za domače sine Malo se skrbite? 14. Ako reč domačo Človek mrzi, psuje, Lastno drago mater gadno zaničuje. Ta slabost nesrečna, Kaka strašna zmota, Kaka zla napaka, Kaka je grehota! 15. Ko jo črv podjeda, Hira korenina, Tak godi se tebi, Mila domovina! Tvoje lastne dece Krepka moč te kuži, Ker potrpežljivo Rada tujcem služi. 16. Kakor suho drevo Je v zeleni hosti Človek, ki ne štuje svoje narodnosti. Vrednosti več nema, Ko med zlatom glina, Kdor ne ljubi tebe, Draga domovina! 17. Nema več veljave, Ko med cvetjem trnje, Ko brez grozdja rozga, Ko smetljivo zrnje. Nema več modrosti, Ko živali v logu, Nikdar ne zasluži Milosti pri bogu! 18. Srce je jednako Gadnej mu kaluži, Kdor prerad se s tujci Neprestano druži. Kača v njem stanuje, Črvi v njem gnezdijo, Ki sovražno črti Svojo domačijo. 19. Tak misleč sem hodil Jezen kraj Grajene, Ko oča me v tvojih Svitli žar zadene. Tvojega očesa Svitlost nežno mila Vse je meni misli V srci prerodila. 20. Kratek čas v obližji Tvoje blaženosti Prepoznal sem hitro Tvoje vse lastnosti: Blagomilo dušo, Pamet bistro, zdravo, Dobro, nežno srce, Ostroumno glavo. 21. Trdne bele grade Lepo je imeti, Brez skrbi in dela Dobro v njih živeti. Lepše je ljubiti Brez skrbi devico, Ko golob vrh doba Nežno golobico. 22. Milo gledati je V nebo mdrojasno, Kadar noč prežene Jutro divnokrasno. Ali je mileje Zreti zalo lice Nežne, krotke, krasne Milene device. 23. Sladko je zobati Jagodice zrele, Sladkoduhe, zdrave, Sočne in debele. Slajše je ljubiti Zorna usta tvoja, Želja mi edina, Milodraga moja! 24. Kakor nežno dete Materino krilo, Jaz brezmerno ljubim Domovino milo. Kar so jemu mehke Prsi materinske, Meni so besede Sladke domovinske. 25. Zora sladke nade, Duše moje duša, Ko kramljaš slovenski, Kdo te rad ne sluša? Ko bi le kramljati Tako vedno htela, Iz nebes bi vila Pesniku se zdela. 26. Gledaj moja draga Lepo ravno polje, Na tem polji žnjice Živo dobre volje. Urnih rok za delo, Lica divnokrasna, Dobra srca v prsih, V ustih pesen glasna. 27. Ko bi zdaj po zemlji Angeli hodili, Deklice slovenske Radi bi ljubili. Ali jaz bi bal se, Bal pri moji veri, Da od njih te ne bi Meni vzel kateri. 28. Vzel in nesel naglo V visočine jasne, Tebi tam dal prostor, Kder so deve krasne. Kaj bi jaz po tem si Sam začel na sveti? Dvomim, da mi moči bilo bi živeti. 29. Ti si krotka, dobra, Blaga si in mila, Torej bi prikladna za nebesa bila. Ondi bi zamogla Večnega prositi, da i meni dal bi Kmalu k tebi priti. 30. Mila mi ljubljenka, Tiha voda mala, Kaj šumiš Grajena Ko da bi plakala? Tudi meni solze Silijo v očesa, Neka sveta jeza Srce mi pretresa. 31. Kraj Grajene tihe Bedno, jadno ljudstvo, Kaka so ti srca? Kako ti je čustvo? Gradna škodoželja, Raznih več slabosti: Jal, zavist, nesloga, Tvoje so lastnosti. 32. Kaj se vi skrbite, Ako kraj Balkana Kolje grozni Turek Brata vam Slovana? Tej krvavej vojski Posmehujete se, Zbog nesreče bratske Žalost vas ne strese. 35. Kaj so vam bolezni, Ki težijo brate? Ljubavi do doma Reve ne poznate. Vaše rodoljubje - Polna čaša vina; Mastna vam pečenka - Sladka domovina. 34. Kaj si komu krivo Drago mi slovanstvo, Da te skoro črti Celo človečanstvo? Kriva naša lastna Gadna je nesloga, Ki nas muči kakor Kazen silno stroga. 35. Mržnja na Slovanstvo V srci žalost vzbuja, Polno čašo strupa Revežu ponuja. Mržnja na Slovanstvo Peče srce silno, Žalostnih spominov V njem budi obilno. 36. Ti jedina si mi Blago tolažilo, Ko se jočem tožen Za domovje milo. In zato v spomin ti Pesnice ljubezni Rastejo na srci Vnetem od bolezni. 37. Kaj bo rekel pevski Orel na Dunaji, Ker glasi se vrabec V svojem zavičaji? Razprostrl peroti Z njimi bo ga pljaskal, Z ostrotrdim kljunom Živo bo ga čuskal. 38. Orel prepovdda O ljubezni peti; Sitni vrabec orla Neče razumeti. Kteri pevec ne bi O ljubezni peval, Najsvetejših čutov Svetu razodeval? 39. Kar nesrečni jetnik V sužnosti železni: To je mlado zdravo Srce brez ljubezni. Kakor v tesni kletki Ptica brez prostosti, Brez ljubezni srce Je brez vseh sladkosti. 40. Suhe so livade Brez zelene trave, Tožne so brez slavcev Senčnate dobrave. Srce brez ljubezni Bolj je pusto suho, Brez ljubezni srce Bolj je tožno gluho. 41. Kaka je nevesta, Ako nema venca? Kaka je krajina, Ki je brez studenca? Kakršno je spanje V stanu, kder ni mira, Takošno je srce, Ki brez srca hira. 42. Ti ljubezen sladka, Zrtvenik nebeški, V raj v življenji nosiš Bedni rod človeški. Ti si slast vseh slasti, Nad vse sile sila. Srečen, kogar v svoje Krilo si zavila! 43. Kraj Grajene vrbo Silni veter ziblje, Jene šibke veje K vodi pripogiblje. Vrba, oj ti vrba slična si devici, Kterej se mladost več Ne pozna na lici. 44. Tvoje žolto listje, Vrba žalostnica, Živa je podoba Žalostnega lica. Lica na katerem Tožna in nemila Sreča kratkotrajna Trag je zapustila. 45. Večkrat sem počival, Vrba, v senci tvoji, Sanjal o svobodi V sladkem sem pokoji. O svobodi sladkej, Ktera vse Slovane Rešila bo stare, Hude, teške rane. 46. Gladki most do sreče, Oj svoboda mila, Vzemo nas, oj vzemi Skoro v tvoja krila! Oj svoboda draga, Čaša blaženosti, Skoro sok daj piti Tvoje nam sladkosti. 47. Oj svoboda sladka, Blaženo vezilo, Skoro, oj obrni K nam oko premilo! Oj svoboda draga, Venec suhozlati, Tvoje divne slasti Dolgo nam ne krati! 48. Danes prevesela Je novica dnevna, Oj besede zlate: V ruskih rokah Plevna. Plevna v ruskih rokah, Iti prek Balkana, Želja je presrčna Vsakega Slovana. 49. Iti prek Balkana V snegu, ledu, mrazi Da se Vseslovanstva Gadni gad pogazi. Da ošabnemu se Vragu vrat zavine, In da kristjane Strah v Evropi mine. 50. Gurko in Skobelov, Hrabra dva junaka, Vaju za plačilo Večna slava čaka. Živel nam rešitelj Bednih kristjanov, Zorolična dira, Dobrotnik Slovanov! 51. Zlobno se Magjarstvo Vroče jeze peni, Ker je Turka stresel Silni zmaj ledeni. A Slovane ziblje Z radostjo veselje; Jemu izpolnile Srčne so se želje! 52. Ta novica mene Močno navdušuje, Od zemlje k nebesom Srce mi dviguje. Zdi se mi, da nisem Psašna več posoda, Zdi se mi, da v raji Grli me svoboda. 55. Ko da čar ti oča, Slast bi mati bila, Meni si se zdela V tem trenutku mila. Kakor kako bitje V jasni visočini, V nadzemeljskem krogu, V rajskej domovini. 54. Listič je modrosti Tvoje vedro čelo, Citati ga vedno Lepo in veselo. Listič ta bi čital, Čital, prečitaval, Ako tudi ne bi Cele noči spaval. 55. Tvoje ste očesi Dva studenca čista, Kder svitloba rajska Divni žarek blista. Onostranske slasti Kip je ta svitloba, Hotel bi jo vedno Gledati do groba! 56. Tvoji mehki ustni, Dva ognjena žara, Sedež sta prekrasen Vilinskega čara. Ko bi se pri njima Jaz srce ogreval, Pesni bi vesele Neprestano peval. 57. Tvoje nežne prsi, -Bela dva goloba- Kder svoj stan imate Čistost in zvestoba! Dražesti ostale ... Kak bi jaz popisal! Ne bi sam Petrarka Jih dovolj narisal! 58. Ko otročji spanec, Ti nedolžna si šče, Torej se dozdevaš Neko mi svetišče. Ko bi bival blizo Tvoje blaženosti, Rad bi zopet molil Kakor za mladosti. 59. Bliže tebe večkrat Stolec sem pomeknol, Ali nikdar nežnib Prstov se doteknol. Prstov nežnih kakor Miloduho cvetje, Kteremu je otec Rano protiletje. 60. Večkrat sem te prašal, Mila mi ljubljenka, Da li htela biti Moja bi učenka. Ko bi ti učenka Moja, deva, bila, Gladko bi domači Jezik se učila. 61. V duhu bi te vodil Na jezero bleško, Okolico tebi Kazal tam nebeško. Kazal bi ti jasno s kako strastno silo Črtomir je ljubil Lepo Bogomilo. 62. V stari bi Dubrovnik Z menoj potovala, Nad človeškim umom Tam se radovala. Kazal bi ti pevcev Imenitnih dela, Ktera bi gotovo Čitala veselo. 63. Po Kavkazi brežnem Rad bi tebe vodil, Po cvetočem Krimu Rad s teboj bi hodil. Tam ti kazal mnogo Pesniškega cvetja Pevskih dveh junakov Prešlega stoletja. 64. Ej, preserčna želja Take sladke sreče Meni tožnemu se Izpolniti neče. Moje poslovanje, Akroprem svobodno, Sploh je duhomorno, Strašno neugodno. 65. Večkrat meni revi Teško gledati je Kak v oči krivica Bedno ljudstvo bije. Al v tem položaji Kaj si čem začeti? Moja je naloga Delati, trpeti. 66. Večkrat si prašala Mene deva mila Kaka bi ljubezen Pesnikova bila. Jaz v zadregi silni, Tebi nepoznati, Odgovor ti dolžen Moral sem ostati. 67. Kaka je ljubezen, Ktera mene rani, Moja drobna pesen Svetu naj oznani. Čista, nežna, vroča, Stalna, zvesta, verna, Čvrsta, silna, močna, Strastna, neizmerna. 68. Al ti nečeš znati, Deklica premila, Kaka je ljubezni Moje silna sila. Te ljubezni moje, Deklica, ne štuješ, Ampak mene ž njo vred Vedno zaničuješ. 69. Samo ozka cesta Naju, draga, loči, Vendar meni k tebi Ni več priti moči. To mi jemlje spanje V noči ure pozne, To mi vedno dela Bolečine grozne. 70. Rob bolezni hude Ležal sem v težavi, Vse se mi vrtelo Je v boleči glavi. Celo noč so bile Vedno moje sanje, Da sem slišal neko Tiho šepetanje. 71. Meni se je zdelo, Deva moja mila, Da za moje zdravje Boga si orosila. Da si ga prosila Naj bi šče na sveti -Akoprem sem v stiskah,- Meni dal živeti. 72. To ni bila prošnja, Moja preljubljena, Bilje vetrič-južič, Bila je Grajena. Veter, voda vkup sta Tako šumotala, Ko da bi si ljubav zgolj obljubovala. 73. Oj kako bi htela Za me ti prositi, Saj ne smem več tebi Pred obličje priti. Pred obličje zalo, Kamor srčna sila Mene neprestano Vleče, deva mila! 74. V tožnem položaji Dve sta sanji bili, Ki ste za trenutek Mene osrečili. Prva sanja bila, Deva moja zala, Da si v domačijo Zmenoj potovala. 75. Prišla sva na sredo Senčnate dobrave, Kder prijetno veje Sapa pevske slave. In potem na hribček S teboj sem zavinol, V senci pod orehom Sladko sem počinol. 76. Tukaj, moja draga, Pevkinja je Vila V slavo vsem Slovanom Pevca poljubila. Jega poljubivši Sladkega mu grla Za prekrasne pesni Vrata je odprla. 77. Malo kde je najti Dušo tak gorečo Za človeško blagost, Za človeško srečo. Tak gorečo dušo, Srce tako milo, Tako bistro pamet, Tako pevsko silo. 78. Dalje sva na drugi Hribček potovala, Na njem kratek časek Tudi sva ostala. Oj jeruzalemska Cirkvica mi bela, Kak si se mi krasna Ta trenutek zdela! 79. Glej na levo, draga, Krasno, ravno polje, Na tem krasnem polji Polno je nevolje. 80. Rod krvi slovanske, Tudi tam stanuje, Beden, jaden, tožen Rob je lasti tuje. 80. Na zeleno trato, Draga, poklekniva, Za nesrečno ljudstvo Bogu se moliva! Boga poprosiva, Da se ga usmili, Da otme ga tujej, Strašno j hudej sili. 81. Koj v očeh so tebi Solze zabliščele, Kaplje rajske rose Meni so se zdele. Pokleknovši verno Boga si molila In na trdi kamen Vroče solze lila. 82. Jaz kraj te motilec Klečal sem pobožen, V lice te gledaje Mislil sem si tožen: Prej bi pod solzami Kamen se omečil, Nego v robstvu beden Narod se osrečil. 83. Pomolivši malo Žalostno sva vstala, Med zelenim trsjem Dalje potovala. Lepo in veselo, Lehko se potuje, Ko na poti dragi Z drago se raduje. 84. Požge so vrhonce Pripogibovale, Ko da bi spoštljivo Tebi se klanjale. Vetriči prijazni rahlo so pihljali, Kakor da bi v lice Te poljubovali. 85. Raznih ptic se pesen Lepše je glasila, Kakor da bi tebi V čast zapeta bila. Rožice kraj pota Slajše so buhtele, Ko da bi se tebi Prikupiti htele. 86. Jaz do hladnih grobov Tihega pokoja, Dragi, bom ostala Vedno verna tvoja. Roko mi stisnovši, Tak si govorila, A ta hip Grajena Mene je vzbudila. 87. Kas se cvet dišeči Sladkomile nade V enem okomigu V prazen nič razpade! Kar za kratek časek Nas je osrečilo, V drugem hipu vlije V srce toge silo. 88. Brez korena drevo Več ne bo zeleno; Moje srce vedno V žalost bo vtopljeno! Ko na suhi skali Cvet ne more rasti, Jaz ne hom poskusil Ljubavine slasti! 89. Da po zimi poje, Kdo prisili ptico? Kak bi, da me ljubi, Silil jaz devico? Ko ne more v mrazi Zrno se izkliti, Jaz ne morem tebe Zase pridobiti. 90. Druga sanja bila, Kak mi boli sinje Moč je zadajala Muke brezštevilne. In misleč, da smrtni Me objel bo spanec, K postelji prišel je Marsikteri znanec. 91. Prijateljskih znancev Le številce malo Tožno se krog mene Večkrat je sebralo. V tem številči tudi Ti enkrat si bila Skrivoma na strani Vroče solze lila. 92. Solze, ki po licih Tebi so bleščale, Rajskega so leka Kaplje se mi zdele. V hipu proč so bile Bolečine hude, Moč prišla je zopet V sklepe mi in ude. 93. Luč oči, prej temna, Spet se je zjasnila, Pamet medla, slaba, Spet se razbistrila. Ko pomladno sonce Jetniku, veselo Tvoje se obličje Takrat mi je zdelo. 94. Bliže si stopila, Tiho šepetala; Dragi, jaz ti vedno Zvesta bom ostala. Zdaj grajenski vali Bolj so zašumeli In prijetne sanje Meni zopet vzeli. 95. Proč so bile sanje, Proč so nade moje, Da kedaj bi mogel Vneti srce tvoje. Da kedaj bi mogel Drago srce vneti, S kterim bi veselo Dalo se živeti. 96. Ti za pesni moje Bila si netilo, Ki mi so jedino Sladko tolažilo. Pesni so mi nada, Da bo kaplja mala Sladkega spomina Za menoj ostala. 97. V stiskah in težavah Srce mi trepeče, Tebe, draga, prosi, Prosi pregoreče. Bodi rodoljuba, Narod v srci nosi, Za njegovo srečo Boga moli, prosi! 98. Goji rodoljubje, Ko boš žena, mati, Nikdar se od tujstva Naj zavesti dati. Drage sinke, hčerke, Ki jih boš rodila, oj da z domoljubnim Mlekom bi dojila! 99. Solnce slednje žarke Spušča na Grajeno, A jaz tožen gledam Vodo razsvitljeno. Čem so solčni žarki Dalje od Grajene Tam beži bolj sladko Upanje od mene. 100. Noč se je storila In povsod tihota, V mojem bolnem srci Pusta je praznota. Z bogom moja draga, Z bogom mi Grajena! Tožen vama kliče Pesnik brez imena. Zlato zvezdje nebo razsvetljuje - lahko noč, Sladkim mirom zemljo napolnjuje - lahko noč, Delavec, ki se je močno trudil, Sladko zdaj uživa, ker miruje - lahko noč, Pesnik prepevaje nežne pesni Ima, kajti ž njimi se raduje, - lahko noč, Sila žalosten želeje v duhu A ... B .... iz zemlje tuje - lahko noč!