DUHOVSKI POSLOVNIK. SESTAVIL MAnTiM’ r>o6, VAŠKI ŽUPNIK. IZDALO KATOLIŠKO TISKOVNO DRUŠTVO. V LJUBLJANI. TISEK KATOLIŠKE TISKARNE. 1892 . 1 Predgovor. -—— / J obče bi bilo skoraj brezpotrebno novo knjigo spi- V/ savati za uradno poslovanje duhovnih pastirjev, kajti poleg cerkvenega prava je dobrih nemških knjig te vrste na izbiro. In dokler je bil med nami Slovenci uradni jezik nemški, so tudi zadostovale. A današnji čas terja, in bo menda vedno bolj terjal od duhovnikov po Slovenskem, da se pri svojem pisarniškem delovanji poslužujejo materin¬ ščine. To opravičuje izdajo slovenskega navoda za uradno poslovanje — »Duhovski Poslovnik« — s čemur, menim, da sem ustregel svojim sobratom. Oziral sem se pri sestavi knjige na ukaze in navade svoje domače škofije, katere nam podaje ukazni list (Kirch- liches Verordnungsblatt fur die Laibacher Diocese) od leta 1863 do 1875, in od tod naprej škofijski list (Laibacher Diocesanblatt). Ravno tako navajam tudi določila iz navoda za cerkvena sodišča v zakonskih zadevah (instructio pro judiciis ecclesiasticis) -in iz navoda za oskrbovanje cerkve¬ nega premoženja za ljubljansko škofijo (Anweisung zur Verwaltung des Kirchen-, Stiftungs- und Pfrimden- Ver- mogens in der Laibacher Diocese) iz leta 186o- Škofijskih listov drugih slovenskih vladikovin nisem imel pri rokah. Menim pa, da ni kaj razlike med nami. Ukazi so večinoma povsod eni in isti. Navajam jih z datumom in številko pod črto, da jih je lahko poiskati in se jim posamezni slučaji prilagodijo. Odbor »Katoliškega tiskovnega društva« je blago¬ voljno prevzel zalogo knjige in oskrbel, da so jo pregledali duhovniki - veščaki. Bodi mu s tem izrečena zahvala za njegov trud. »Duhovski Poslovnik« pa pomagaj vsem mojim so¬ bratom, slovenskim duhovnikom, zlasti začetnikom v du¬ hovno-pastirski službi pri oskrbovanji vedno se množečih uradnih pisarij. NA VAČAH, meseca oktobra 1892. M. P. KAZALO. Uvod. Stl-an § 1. Vsebina poslovnih spisov. 1 § 2. Vnanja oblika poslovnih spisov.3 § 3. Naslovi.4= § 4. Kolekovanje.3 § 5. Poštnina.10 § 6. Župni arhiv.U § 7. Razdelitev. .12 - # - PRVI DEL. Splošna pravila o posameznih spisih. I. Spisi, ki se pošiljajo na urade. § 8. Prošnje in njim podobni spisi.13 § 9. Poročila in njim slični spisi.16 § 10. Zapisnik.18 § 11. Prepis in izpis.20 § 12. Spričalo.21 II. Zasebna pisma. § 13. Pogodbe ..21 A) Dvostranske pogodbe. § 14. Kupilo.23 § 15. Menjava.29 §16. Rabokup, najem in zakup.31 § 17. Stavbina pogodba.36 § 18. Poravnava (nagodba).38 IV B) Enostranske pogodbe. stran § 19. Daritev.39 § 20. Dolžno pismo.40 § 21. Odstopni list.40 § 22. Poroštveno pismo . 41 § 23. Pooblastilo.42 § 24. Položno pismo ..42 § 25. Zavezno pismo.44 § 26. Pobotnica, prejemno potrdilo.44 § 27. Prejemni list, potrdilo.45 § 28. Charta bianca.45 § 29. Oporoka.46 -- DRUGI DEL. Poslovanje v dušnem pastirstvu. X. Poglavje. Poslovanje, zadevajoče osebo duhovnikovo. § 30. Prošnja za sprejem v duhovniški stan.52 §31. Prošnja za izpustnico.53 § 32. Prošnja za sprejem v tujo škofijo.54 § 33. Spričalo o posvečenji.. 54 § 34. Prošnja za sodnost.54 § 35. Prošnja za dovoljenje začasno zapustiti bivališče ... 54 § 36. Prošnja za pregled od ponavljenja konkurza .... 55 § 37. Prošnja za podelitev nadarbine.. 55 § 38. Prošnja za premeščenje.56 § 39. Odpoved na nadarbino.57 § 40. Prošnja za oproščenje a jejunio naturali.60 II. Poglavje. Poslovanje v dušnem pastirstvu. § 41. Župnijski zapisniki.60 § 42. Župne matice.61 v A. Rojstva in krsti. Stran § 43. Splošno o vpisu v rojstno in krstno knjigo .... 65 § 44. Rojstni kraj. 67 § 45. Rojstno ime. 67 § 46. Krst otrok drugovercev in iz civilnega zakona ... 68 § 47. Krst odraščenih drugovercev.. . ■ 69 § 48. Otroci zakonskih starišev. , ... ■ T’4 § 49. Krst otrdk, katerih starišev duhovnik ne pozna ... 76 § 50. Nezakonski otroci.77 §51. Pozakonitev otrdk.79 § 52. Krstni botri. 81 § 53. Babica '.. 82 B. Poroke. § 54. Splošno o vpisih v poročno knjigo.82 § 55. Izpraševanje zaročencev.84 A) Kanonični in državni zadržki. § 56. Krvno sorodovinstvo.86 § 57. Svaštvo.89 § 58. Prešestvo. 92 § 59. Umor zakonskega tovariša brez prešestva.95 § 60. Pomota.95 § 61. Sila in strah.96 § 62. Nezmožnost.96 § 63. Nedostatek zmožnosti za privoljenje.98 § 64. Nedoraslost.-98 § 65. Otmica.99 § 66. Zakonska vez. 99 § 67. Višje posvečenje in slovesne obljube.101 § 68. Razlika vere med krščenim in nekrščenim.101 B) Zgolj državne ženitbene zabrane. § 69. Mladoletnost in nesamostojnost.102 § 70. Politično dovoljenje za zakon.105 § 71. Vojaštvo.108 § 72. Obrok vdovstva.111 § 73. Kaznjiva vdeležba vzroka zakonske ločitve . . . . 111 VI C) Zgolj kanonični razvezalni zadržki. stran § 74. Pomota o suženstvu. 112 § 75. Duhovno sorodstvo.112 § 76. Postavno sorodstvo in svaštvo.1 IB § 77. Svaštvo iz nedopuščene zaveze.114 § 78. Zadržek javne spodobnosti.115 § 79. Pogoj.116 D) Zgolj cerkvene zakonske zabrnite. § 80. Zaroke.116 § 81. Neslovesne obljube.122 § 82. Posvečeni čas.123 § 83. Mešani zakon.124 § 84. Cerkvena prepoved.131 § 85. Izpraševanje iz krščanskega nauka.133 § 86. Spoved in obhajilo.135 § 87. Listine, katere morajo donesti zaročenci.136 § 88. Oklici.140 § 89. Spregled zadržkov in vzroki spregleda.148 § 90. Prošnja za spregled.153 § 91. Izvrševanje spregleda.160 § 92. Poroka.162 E) Poslovanje o zadržkih in pritežnostili po sklenjenem zakonu. § 93. Poveljavljenje neveljavnih zakonov.167 § 94. Razveza neveljavnega zakona.174 § 95. Ločitev od mize in postelje.175 § 96. Nova poroka vsled proglasitve za mrtvega .... 181 F. Pogrebi. § 97. Mrtvaška 'knjiga.182 § 98. Pokopališče.185 § 99. O pogrebih posebej.186 G. Izpisi iz matic. § 100. Splošno o teh izpisih.,.190 § 101. Prepisi in izkazi iz matic.199 VII H. Drugi posli duhovnega pastirstva. stran § 102. Državna hramba pri spolnovanji verskih dolžnosti . . 202 § 103. Šola.203 § 104. Poverjevanje pokojninarskih pobotnic.204 § 105. Oskrba vbogih.206 § 106. Nadzorovanje nravnosti.207 § 107. Bratovščine.209 —-§- TRETJI DEL. Cerkveno in nadarbinsko premoženje. X. I 5 o g 1 a v j e. O cerkvenem premoženji. A. Pridobava cerkvenega premoženja. § 108. Pravica pridobivanja cerkvenega premoženja . . . 213 § 109. Priposestvanje. .213 § 110. Davščine.215 § 111. Konkurenca.216 B. Oskrbovanje cerkvenega premoženja. § 112. Komu pripada to oskrbovanje.222 § 113. Inventar (popis premoženja) .226 § 114. O shrambi cerkvenega premoženja.236 § 115. O ohrambi založnega premoženja.236 § 116. Dnevnik.240 § 117. Zapisnik o vplačanih obrestih in zakupninah . . . 242 § 118. Cerkveni izdatki.242 § 119. Prošnja za dovoljenje nezistemovanih izdatkov . . . 243 § 120. Obrestonosno nalaganje cerkvenega premoženja najavne obveznice . . ,.244 § 121. Posojila na hipoteke.245 § 122. Odpoved cerkvenih terjatev.249 § 123. Izterjatev cerkvenih dohodkov, glavnic in pravic . . 253 § 124. O nakupu javnih obligacij . , .260 C. Cerkvene ustanove. stran § '125. O zavarovanji ustanovnega premoženja.265 § 126. Namenilno pismo.268 §■ 127. Sprejemno pismo . . 270 § 128. Spolnovanje ustanovne dolžnosti.274 § 129. Stroški ustanavljanja.. . 275 D. Cerkveni računi. § 130. Sklepanje cerkvenih računov.276 § 131. Izdelava cerkvenih računov .... -.278 § 132. Izkaz o nepremičninah.278 § 133. Izkaz o stanji ustanovnih glavnic.282 § 134. Izkaz o stanji svojinskih glavnic.283 § 135. Izdelava računa.283 § 136. Posnetek iz cerkvenega računa.293 § 137. Izkaz o priraščaji in odpadku inventarijalne imovine . 295 II. Poglavje. O nadarbinskem premoženji. § 138. Kaj je nadarbinsko premoženje.297 § 139. Oskrbovanje nadarbinskega premoženja.297 § 140. Vživanje nadarbinskega nepremičnega premoženja . . 299 § 141. Drugi nadarbinski dohodki.299 § 142. O spreminjavah v plačilih.305 § 143. Izterjatev duhovskih plačil.305 § 144. Kongrua.306 § 145. Priznatek.307 § 146. Kako izdelati priznatek.314 § 147. Oskrbovanje (provizija) nadarbinarskega premoženja ob izpraznjeni službi.319 § 148 Interkalarni račun.> 323 § 149. Umeščenje.328 § 150. Vzdrževanje cerkvenega osebja.332 § 151. Duhovski in cerkveni davki.333 Popravki in dostavki. .....- Obrazci. "■* s Uvod § i- Vsebina poslovnih spisov. er izrek: litem scripta manet zmiraj v veljavi ostane, zato se mora pri poslovnih spisih paziti na notranjo ka¬ kovost in vnanjo obliko. Da morajo taki spisi pisani biti v pravilnem jeziku, t. j. v takem, kakoršnega se najboljši pisatelji poslužujejo, mi ni treba mnogo dopovedovati. Vendar se je pa treba tudi tukaj ogibati v obče še nesprejetih novotarij, kakor vže splošno opuščenih zastaranih besed. V latinskem in nemškem jeziku se rabijo v poslovnih spisih tehnični izrazi (termini teehnici), kateri se ne morejo opustiti, ker zaznamujejo določen pojem tor so zato v Avstriji celo zapovedani. 1 ) Tudi v spisih na rimsko kurijo je potreba, da se rabijo, ker pojem najbolje označujejo, varujejo neclorazumenja, ter jih tirjajo uradi. Pa tudi v našem jeziku ne bo takih izrazov opuščati, kedar se ukoreninijo, akoravno bi bili sem ter tje neokretni. Slovenski jezik ne prenaša predolgih in zavitih stavkov. Saj tudi uradni spisi tirjajo razločnost, popolnost, pa vendar kratkost in jedrovitost. če tirja vsak slog dostojnost, je tir ja še posebno slog duhovskega urada. V njem naj se ne kaže niti strast, niti lahko- mišljena šala, niti zbadljivost. Tako imenovana »pooščena peresa« niso torej mnogokratna pravem mestu. Zlasti se je ogibati neoli¬ kanih izrazov. Kedar se morajo take ali še celo opolzle besede navesti, n. pr. ob zaslišanju zakonskih, naj se tako navedo, da se razvidi, da niso pisateljeve. Poleg tega naj se pisatelj ozira na svojo stopnjo in na stopnjo tistega, kateremu piše. Ako stadrug drugemu e n a k a , naj bo slog spoštljiv; je pisatelj višji od nagovorjenega, ali nago¬ vorjeni celo njegov podložen, naj vlada v slogu vznositost v menji s pristopnostjo, da budi zaupljivost; slog namenjen na v i k š i urad naj kaže spoštovanje. Pravo mero v zadnjem slučaju daje bolj ali manj visoka stopnja nagovorjenega. Zmiraj je pa boljše več, kakor manj, vendar naj se ta več ne sprevrže v prilizovanje. l ) Resol. 14. jun. 178i. ,, Poslovnik. “ i 2 Duhovski Poslovnik. Uradi enake stopnje, kakoršni so ordinarijat in deželna vlada, župni urad in okrajno glavarstvo, si dopisujejo po službenih dopisih ali notah (glej § 9). V teh se rabijo izrazi dvornosti. štejem si v čast (sich beehren), v službeni prijaznosti javiti (in Dicnstlreundschalt mittheilen), prosim vljudno, naj se blagovoljno ukrene (das dienst- hofliche Ersuchen stellen, etwas gefalligst veranlassen. zu vvollenj. Dopis, na kateri se odgovarja, se imenuje cenjen, velecenjen (geschatzt, sehr geschatzt), n. pr. Na velecenjeni dopis z dne ... se odgovarja lin Enviederung der sehr geschatzten Note vom), Spolnovaje željo, naznanjeno v cenjenem dopisu z dne ... si šteje podpisani župni i urad v čast uljudno naznaniti (dem in der geschatzten Zuschrift vom . . . gestellten Ansinnen entsprechend, beehrt sich das gefer- tigte Pfarramt mitzutheilen), Ti izrazi se pa ne rabijo, kedar se dopisuje na višje urade. Tedaj se mora reči: z globokim spoštovanjem podpisani župni urad javlja prepokorno (das ehrfurchts.vollst gefertigte Pfarramt berichtet gehorsamst), prosi, naj se mu milostno dovoli (bittet um gnadigc Beivilligung), prosi preponižno (stcllt das unterthanigste Ansucheni, javlja prepokorno (meldet gehorsamst), prosi z vsem spoštovanjem, naj se premilostno ukrene (bittet ehrfurchtsvollst, et\vas gnacligst veranlassen zu wollen). Razpis, ukaz, odlok višje gosposke se imenuje visoki, milostni ihoch, gniidig), n. pr. Spolnovaje povelje izdano z visokim razpisom z dne . . . (dem im hohen Erlasse vom . . . ertheilten Auftrage entsprechend). Velja pa v pisavi paziti tudi na to, kako o drugih govorimo, posebno o uradih proti tem, katerim pišemo. Ge je urad, o k a- terem pišemo, enak tistemu, kateremu pišemo, ali mu še celo podložen, ga imenujemo samo z imenom brez vsega naslova, n. pr. dekanijski urad, ali c. kr. okrajno gla¬ varstvo, kedar n. pr. pišemo škoffjstvu. Ge je pa urad, o katerem pišemo, višji od onega, kateremu pišemo, potem pa ne smemo nikoli opuščati častnega naslova. Ko pišemo tedaj deka¬ nijskemu uradu ali okrajnemu glavarstvu, govorimo vselej o visoko- častitem ordinarijatu , ali visoki c. k. deželni vladi. Iv e d a r g o v o r i p i s a t e 1 j o sebi, naj se zdrži vselej lastne hvale, posebno v prošnjah naj si ne tirja posebne odlike ali polivale. V prošnjah naj se navedo dogodki po resnici, naj se oblože z dotičnimi listinami, in sodba sc drugim prepusti. Če je treba o čem svoje mnenje navajati, naj se to ne vsiljuje, nego velikoveč podpre z dokazi. Uraden slog tirja pri nasvetih podložnikov izraze: po moji skromni misli . . ., kakor ponižno podpisani meni . . ., ako smem svoje mnenje izraziti . . . Pri ugovorih na višje urade se proti nagibom raz¬ sodbe nasprotni uzroki navajajo kot dvomi. Uzroko nasproti staviti ne velja, ker se s tem žali skromnost, kakoršno je podložni vikšemu dolžan. Urad na pisma nimajo navadnih pisemskih sklepov. § 2 . Vnanja oblika poslovnih spisov. 3 § Vnanja oblika poslovnih spisov. Uradni spisi tirjajo enako velikost papirja, da se lože spravijo, to je tako imenovana službena oblika, znašajoča 34 cm visočinc in 21 cm širjave. 1 ] Papir naj je čist, bel, tinta črna, kakoršna naj sc sploh rabi po duhovskih uradih, ker njih spisi so zg, pozna leta. Piše naj se lepo, da se lahko’ bere; naj se ne izstrguje, pa tudi ne prečrtuje in ne vtikajo- besede med vrste. Prošnje se pišejo na pole po sredi preganjene; spis pride na desno stran, naslov pa sc piše po vsi širjavi pole, datum pride na koncu na levo stran, na desno podpis. Drugi spisi na urade se sedaj po navadi pišejo po vsi poli, vendar tako, da se na levi strani za tri prste prostora pušča, ravno tako med naslovom in začetkom spisa. Ce se cela stran popiše, naj ne sega spis prav do konca, nego tudi spodaj naj se prostor pusti. Na drugi strani sc prične pisati tam, do koder je segla na prvi strani prva vrsta. Zadnja stran ostane nepopisana za nadglavje (rubrumj. Ce je treba za spis več pol, se spno. Ker se pa pri dolgih spisih ne ve, koliko pol se bo porabilo, se spiše najprej čela pola, potem zopet druga itd., na zadnje se pa za nadglavje, ako zadnja stran ni več čista ostala, dene pola kot povitek (MantelSogen), vendar tako, da prve pol pole odstrižemo in je ostane spredaj samo za kaka dva prsta. Sedaj se vse prešije in zadnje pol pole zadnja stran služi za nadglavje. Za spise na višjo osebo, za tako imenovana opravilna pisma, ko gre pismo na osebo ali predstojnika urada, n. pr. na škofa, in tudi za zasebna pisma na dostojanstvenike se ne jemlje mali papir za pisma v osmerki, tudi ne barven papir, kakor na prija¬ telje in znance, ampak cela pola. Prva gorenja polovica je prostor za naslov, spis se pričenja na spodnji polovici, prostor se pa pušča ob strani in spodaj, kakor je bilo prej rečeno. Podpis pride tem nižje stati, čem višja je oseba, kateri pišemo. Taka na osebe pisana pisma nimajo na zadnji strani nadglavja. Ako si dopisujejo uradi, med seboj enaki, ali če višji nižjim pišejo, se napravi mesto naslova nadpis, n. pr. Slavnemu občin¬ skemu uradu v . . ali se pa ta nadpis na konec še pod datum stavi. Na višjo urade pa pride vselej nadglavje na zadnjo stran. Pismo namreč se prepogne, in na desno stran zadnje polovice pride nadpis. Najprej se imenuje urad, na kateri se piše, in kraj urada. Nekoliko nižje ime in priimek pisateljev. Po malem pre¬ sledku pride še le pravo nadglavje (rubrum) poslovnega pisma, v katerem se, kolikor mogoče, ob kratkem naznači stvar in namen spisa, uzroki se pa ne navedo. Malo nižje proti levi se zaznamova število prilog in naznani, če so v izvirniku ali v prepisih. *! Dekr. dvrn. kamr. 25. julija in 12. sept. 1811. Dvorni dokr. 18. doc. 1843, št. 39.595. 1’ 4 Duhovski Poslovnik. Vsa pisma in vsi podpisi, kateri kaj dokazujejo, se s cerkvenim pečatom podpečatujejo. Po ukazih se ne sme rabiti modra, zelena, rudeča ali vijoličasta pečatna barva, katera je kemična ter se lahko izbriše, nego črna. Dobiva se dobra pri c, kr. vodstvu dvorne in državne tiskarne na Dunaju (k. k. Hof- u. Staatsdruckerei-Direction *); Ako se pismo ne vloži neposredno, ampak pošlje po pošti, se dene v zavitek in na ta pride n a d p i s (adresaj. S 3. Naslovi. Te izraze dvorljivosti, ki se imenujejo tudi kurijalije , je uvedla nekaj navada, nekaj jih je pa tudi ukazanih. Rabijo se n) v ogo¬ voru, h) sredi pisma, c) v podpisu, d) v nadpisu. A J DuhovsJee osebe in uradi. Na papeža in d a t a r i j o : a) Sveti Oče! Sandišsime ali Beatissime Pater! b) Vaša svetost! Sanditas ali Beatitudo Vestra! Na p e n i t e n c i j a r i j o : a) Eminentissime ac Beverendissime Domine! h) Eminentia Vestra! c) Eminentissimo ac Beverendissimo Domino Domino Sanctae Bomanae Ecclesiae Ccirdinali Majori Poenitentiario N. N.! Kardinalu, ki je ob enem knezonadškof: a) Vaša nzoritost (eminencija)! Prečastiti gospod knezonadškof! lEuere hochfurstliche Eminenz!) Celsissime ac Beverendissime Domine! Ce pa ni knez, samo: Eminentissime Domine! b) Vaša nzoritost! Eminentia Vestra! c) Njegovi uzoritosti, Prečastitemu gospodu kardinalu (ime po naslovi) knezu in nadškofu I.skemu! Nadškofu ali škofu, ki nosi že po svojem škofijskem sedežu naslov knez: a) Prečastiti, Presvetli knezonadškof ali knezoškof! (Durchlauch- tigster Hochwiirdigster Fiirst-Erzbischof oder Bischof!) Beve¬ rendissime ac Celsissime Princeps! b) Vaša knezevska milost! (Euere furstliehe Gnaden!) Celsitndo Vestra! M Razpis min. 10. febr. 1870. št. 4355; 30. dec. 1870. St. 18651; v ukazni Ljublj. 1. st. 215. — 16. febr. 1873. v ukazn. Ljublj. 1 str. 242. o § 3. Naslovi. Če ni knez: a) Prečastiti, premilostni gospod nadškof, škof! (Hochwurdigster, Gnadigster Ilerr Erzbischol oder Bischof!) Reverendissime (tudi Illustrissime) ac gratiosissime Archipraesul ali Praesnl! b) Vaša nadškofovska ali škofovska milost! če je nadškof ali škof rojen vojvoda ali knez, mu sodi naslov: Presvetlost (Durchlauchtj; ako je dobil nepokneženi škof ali nadškof čast tajnega svetnika, mu gre naslov: Prevzvišenost (Excellenz j. Konzistoriju ali ordinarijatu: Prečastiti kneževsko nadškofijski., ali knezoškofijski, — nadško¬ fijski ali škofijski konzistorij (pri izpraznenem škofijskem se¬ dežu: kapitularni konzistorij). Reverendissimum ac Amplis- simnm archiepiscopale ali episcopale (sede vacante se vmes dene: Capitulare archiepiscopale ali episcopale) Consistorium: Po mnogih škofijah tudi: Officium, Officiatus, Vicariatus. Prelatom ali d u h o v s k i osebi v visoki službi ali visokega dostojanstva: a) Prečastiti ali milostljivi gospod prelat ali prošt! illoclnvurdigster, Hochzuverehrender, oder Gnadiger Ilerr Pralat oder Probst!) .Illustrissime ali Reverendissime ac Amplissime Domine Abbas ali Praeposite! b) Prečastiti gospod, ali Vaša milost (Euer 1 Iochvviirden und Gnaden), Dominatio Vestra. Pravemu kanoniku ali k o n z i s t o r i j a 1 n c m u sve¬ tovalcu: Prečastiti (1 Iochvviirdigster), Reverendissime. častnim kanonikom in dekanom: Visoko častiti (llochvvurdig). Admodum Reverende. I) r u g i m tl u h o v n o m : Častivredni, Vcnerabilis, honorabilis, po navadi pa: visoko- častiti ali velečastiti. Nuna m: Častivredna. Prednici: Vclcčastita gospa medi, Častitljiva mati, N e k at o 1 i š k i m cf u h o v n i m svetovalcem in supe r- i n t e n d e n t o m : Visoko častiti lllochvvurdig). N c k a t o 1 i š kim duhovnom: Častiti, lWolehrwurdig, Ehnvurdig). 6 Duhovski Poslovnik. JiJ Osebe svetnegcl stanu. Na avstrijskega cesarja in cesarico: a) Presvetli, velemogočni cesar in gospod! Presvetli cesar! (Aller- durohlauchtigster), Vaše cesarsko in kraljevsko apostolsko veli¬ čanstvo! Premilostni cesar in gospod (gospa)! (Vsak naslov pred klicajem se piše v posebno vrsto.) h) Vaše cesarsko Veličanstvo, Vaše veličanstvo! (V nemškem se menjuje Euere kaiserliche Majestat, Euere Majestat z Aller- hochst dieselben.) c) Vašemu cesarskemu veličanstvu prepokomi, preponisni naj- ndancjši podložnik. d) Njegovemu cesarskemu in kraljevemu apostolskemu veličanstvu cesarju Avstrijskemu, kralju Češkemu, Gradiškemu in Lodo- merškrmu, Ilirskemu, nadvojvodi Avstrijskemu itd. in apostol¬ skemu kralju Ogerskemu. Na avstrijske nadvojvode in n a d voj v o dinj e: a) Presvetli (durehlauchtigster) nadvojvoda in gospod! (gospa!) Premilostni gospod! — Zenske vladajočih rodovin dobivajo vselej naslov: gospa, četudi niso omoženc.) h) Vaša cesarska visokost! c) Preponišni, preponišno podpisani. d) Njegovi cesarski visokosti, presvetlemu nadvojvodi in gospodu (imel, kraljevskemu, princu Ogerskemu in Češkemu itd. V o j v odam in vojvodinjam: a) Presvetli i durehlauchtigster j vojvoda! Premilostni gospod, (gospa)! I>) Vaša vojvodska presvetlost. c) Najudarnejši. d) Presvetlemu vojvodi (ime). Deželnim grofom in grofinja m : a) Presvetli deželni grof! Premilostni gospod (gospa)! b) Vaša deželno grofovska presvetlost. c) Najudcmejši. d) Presvetlemu deželnemu■ grofu (ime). K n e 7 . o m in k negi n j a m : a) Presvetli knez! Premilostni gospod (gospa)! b) Vaša kneževska presvetlost! Vaša presvetlost! Vaša kneževska milost! c) Najudcmejši. d) Presvetlemu knezu, premilostnemu gospodu (ime). § 3- Naslovi. 7 Nekdaj neposrednje državnim in državno- stanovnim g r o f o v s k i m o b i t e 1 j i m. (V Avstriji naseljeni so ti-le: Buchheim, Harracli, Kufstein, Mandcrseheid, Schonborn, Stadion, Sternberg, Wurmbrand.) a) Svetli, visoko- in blagorodni (Erlauchtig, Hoch- und wolge- borener) grof! Premilostni gospod! h) Vaša svetlost, c) Najudanejši. d.) Svetlemu, visoko- in blagorodnemu grofu, prcmilostncmu go¬ spodu. (1 r o f o m in grofinja m : a) Visokorodni grof! Milostni gospod (gospa)! b) Vaše Visokorodje, Vaša visoko grofovska milost. c) Ponižni služabnik. d) Visokorodncmn gospodu grofu. Baronom in baronicam: a) Iz stare rodovine: Visokorodni gospod baron! (Hochgeborener Freiherr.) Iz ne stare rodovine: Visoki in blagorodni gospod. ' baron! (Hoch- und vvolgeborener Freiherr.) b) Iz stare rodovine: Vaša baronovška milost! (Euer freiherr - lichen Gnaden.) Iz ne stare rodovine: Vaše visoko- in blagorodje! c) Najudanejši. d) Visokorodnemu, ali visoko- in blagorodnemu gospodu baronu (ime). Vitezom in plemičem: a) Visokoblagorodni gospod! (1 Iochvvolgeborener llcrr.) b) Vaše visokoblagorodje! c) Najudanejši. d) Viso blagor o dnemu gospodu vitezu. T a j n i m svetnikom: a) Prevsvišeni gospod! (Excellenz.) b) Vaša prevzvišenost! Vaša ekscelencija! c) Vaše prevzvišenosti najponižnejši. d) Prevzvišcncmu gospodu (ime in naslov). Omikanim 1 j u d cm, ki niso plemenitega r o d n: a) Blagorodni gospod! Mnogospoštovani gospod! Velecenjeni go¬ spod! Častiti, gospod! b) Vi, blagorodni gospod! c) Vdani! ponižni. d) kakor pod a) Duhovski Poslovnik. C) Svetni uradi. Ukazano je J ) naslov Visoki (Hoher, Hochloblicher), v govoru: visoko tamošnji (hochdortig) dajati vsem političnim, sodnijskirn in vojaškim uradom in upravnim uradnijam, pod čijih področjem stoji najmanj ena kronovina, te so: deželna vlada, deželno namest¬ ništvo, deželni odbor, deželna nadsodnija, deželno finančno vodstvo, vojno poveljništvo itd. Ravno tako dobivajo ta naslov vsi, nepo¬ sredni dvorni uradi, kateri nimajo nikake zveze z državnim uprav- ništvom, kakor so: Urad velikega dvornega mojsterstva in velikega dvornega komorništva. Vsi drugi uradi dobivajo naslov: Slaven (Loblich) v govoru: slavno tamošnji (vvoklortig). Vsem cesarskim uradom se postavlja zaznamovanje: c. fc., ali od najvišjih osrednih uradov naprej: ces. kralj, med naslov in ime, n. pr. Visoka c. k. deželna vlada . * 2 ) Ako gre vloga naravnost na predsednfštvo urada in ne na urad kot celoto, je paziti, če ni predsednik c. k. tajni svetnik, ali mu gre morda še višji naslov po njegovem stanu. Naslov se potem glasi v nadpisu in nadglavju: Visoko I.sko predsedništvo! Druga vrsta: Vaša prevzvišenost! ali Vaša presvetlost! in v nadaljnem govoru se rabi zmiraj zadnji naslov. Poleg tega naj se še to pomni: ]. Ženske dobivajo poleg svojega naslova, katerega imajo po možu, zmiraj tudi prirojeni naslov, n. pr.: kneginja I. rojena princezinja I., ako ni ta naslov proti primoženemu veliko nižji. Če je pa primoženi veliko nižji od prirojenega, ji gre zmiraj pri¬ rojeni, n. pr. če se je rojena ali obvdovljena grofinja omožila z baronom. 2. C. in k. maršalom, cajgmajstrom, generalom konjiče gre postavno naslov: Prevzvišenost ('ekscelencija). V na¬ vadni obhoji sprejemajo ta naslov tudi podmaršali. Po tem se je ravnati v zasebnih poslovnih pismih. 3. Naslovi drugih oseb se ravnajo od ene strani po njih javni službi, omiki, od druge strani po razmerah, v kakoršnih je pisatelj proti njim. Milostljivi' se rabi skife o, ako je pisatelj nago¬ vorjenemu podredjen in mu ta more milosti delili. Po navadi se rabi: Blagorodni, mnogospoštovani, velecenjeni, častiti; in v pod¬ pisu: podložni; pokorni, udani. —- Ljudem nižjih vrst: Spoštovani, cenjeni, častitljivi. 4. Pri jrc i, cesarjeviči in kraljeviči ne dobivajo poleg naslova svojega stanu nikoli še naslova službe. Knezom in princem, sploh osebam, katerim sodi naslov: Prevzvišenost , se pri¬ dajo službeni naslov samo tedaj, kedar se jim piše v zadevah nji¬ hovega urada, i kedar je ta urad tak, cla nima več nobenega Ukaz 2. jan. 1782. 2 ) Skupnim državnim uradom in vojni gre: c. in k. med ime in naslov. § 4- Kolekovanje. 9 druzega nad sabo, kakor ministerstvo; ali pa, če je v delokrogu naj višji, kakor je deželni predsednik. 5. če ima oseba plemenitega stanu še dvorno dostojanstvo, ali sicer, kako službo, se k naslovu stanu dostojanstvo ali služba samo pristavi, ako ne daje višjega naslova od prirojenega. N. pr. Presvetlemu gospodu L, knezu I., c. k. veli¬ kemu dvornemu mojstru. — Ako daje pa dostojanstvo ali služba višji naslov ko rojstvo, ima naslov dostojanstva ali službe prvo mesto. To velja posebno za osebe od grofa navzdol, če so c. k. tajni svetniki, ker potem jim sodi naslov: Prevzvišeni, katerega presegajo samo še: Visokost, Presvetlost, Svetlost, Piše se tedaj: Prevzvišenemu visokorodnemu baronu I. 6. Kdor ima vei s 1 u ž e b ali več naslovov, se rabi imenitnejši. Kdor ima imenitno službo, pa ima poleg službe¬ nega še imenitnejši naslov, se postavlja ta v prvo vrsto. N. pr. Gospod tajni svbtnik in prvosednik. 7. Duhovnom, kateri so po roj stvu visokega stanu, se deva na tisto mesto, kamor bi se po navadi stavila beseda gospod, prirojen naslov, tedaj mesto: Visokočastiti gospod, Visokočastiti, visokorodni grof! Beseda: gospod se rabi samo v nagovoru in nadpisu, nikoli v spisu ali podpisu, in ne pred plemenitaškim naslovom od barona naprej. § 4 . Kolekovanje. Mnogo uradnih pisem se mora kolekovati. Kolek se mora na pismo vselej prej prilepiti, predno se začne pisati (koleku podvrženi spis), ali pa se prostor, na kateri pride kolek, pusti nepopisan, ker če se prilepi na pisanje, se smatra, da spis ni bil kolekovan. Najmanj del ene vrste pisanja mora priti čez spodnji del koleka, smeta pa priti tudi dve, nikakor se pa ne sme popisati gorenji prostor, kjer je podoba cesarjeva in kolekova vrednost vtisnjena. Od koleka tudi ne sme nič manjkati, še celo, če se je od pritisnjenega kosec od¬ trgal, se mu ne sme pritakniti, ker je kolek .prišel ob veljavo. Nikoli ne sme na kolek pisati nadpisa ali podpisa, tudi ga no sme prebeležiti (mittelst einer Stampiglie tiberdrucken) mesto da bi ga prepisal, kdor je dolžan pritisniti kolek (tudi ni dovoljeno koleku podvrženemu ga prepečatiti mesto prepisati ’). Pokvarjene znamke se dajo za nove zamenjati. Kolik naj bo kolek na spis, se bo pri navadnejših in ime- nitnejšili spisih posebej naznanilo Abecedno kolekovno kazalo in kolekovne lestve glej A. Praprotnik »Slovenski spisovnik« str. 831, ali »Koledar tiskovnega društva«. ‘) Ukaz nauč. min. 28. febr. 1877,_št. 21091, v Škof. 1.1. 1877. str. 64. — Razglas nauš. min. 24. jan. 1878, št. 19.982, v Škof. 1 1. 1878. str. 40. 10 Duhovski Poslovnik. § 5. Poštnina. Prostost poštnine imajo v nekaterih zadevah zasebniki, tedaj tudi duhovski uradi. Država pa tudi duhovnim uradom posebej v nekaterih slučajih oproščenost od poštnine dovoli. A) Za vsacega so poštnine prosti vsi dopisi a) do svetlega cesarja in na ude cesarske družine, ki gredo ali njim naravnost ali na njih tajništva. b) Vsi dopisi na zdolaj pod štev. 1. in 2. imenovane urade, organe in društva, kedar so jim dopisuje vsled občnih ukazov, ali pa vsled posebnega uradnega poziva. c) Dojžni iztisi tiskovin, kedar se pošiljajo vsled tiskovnega zakona na gosposko, in reklamacije časnikov, kedar sc denejo odprte na pošto. d) Vsa naznanila gosposkam v kazenskih zadevah, kamor se prištevajo tudi zadeve o dohodninskih kaznih. e) Vsa zasebna ncrckomandovana pisma na avstrijske vojake i častnike, vdeležence vojaštva — Militarpartei in nižje vo¬ jaštvo) in vojaške uradnike takrat, kedar pridejo taka pisma na vojaško vojno pošto, ali pa, če jih gori imenovani vojaki pri vojni pošti oddajejo. Poštnine prosti so tudi dopisi uradnih zastopnikov tistih strank, ki vživajo pravico ubožnih (Armcnrechti, kedar sc dopisujejo na sodnije, politične ali finančne gosposke v zadevah ubožniških pravic. Ti) Prostost od poštnine za duhovslce urade}) Dopisi vseh duhovskih uradov od države pripoznanih vero- izpovedanj po vseh njihovih duhovsko-vladnih (liicrarchischj stopnjah so poštnine prosti, kedar dopisujejo v verskih, zakonskih, šolskih in drugih uradnih zadevah ]. s c. kr. civilnimi in vojaškimi gosposkami in uradi, ter po postavi njim enakimi organi, ž njih predstojniki, izpostavljenimi (eksponiranimi i uradniki in samostojno službujočimi vojaškimi ose¬ bami, potem z dvornimi štabi in njih uradi, s pisarnami c. k. redov in njih predstojniki. 2. S kontrolno komisijo državnega zbora za državne dolgove, z deželnimi odbori in društvi (Korperschaften); ustavno njim enakimi, ter njim podredjenimi organi in s c. k. naučnim svetom in vsemi predstojniki teh uradov. 3. Vsi gori imenovani duhovski uradi med seboj, potem s konventi menihov-prosjakov, z vodstvi vseh onih učilišč in izobra- ževališč, katera so bila v naučnih zadevah od države javna spoznana. ») Post. 2. okt. 1865. drž. zak. L XXX. št. 108, glej Ukzn. 1. str. 79-82. £ 5- Poštnina. 1 1 Ravno to velja tudi o konventih monihov-prosjakov in pod štev. 3. imenovanih vodstvih. Duhovni uradi občujejo tudi poštnine prosto v zadevah cerkve¬ nega upravništva z upravništvi cerkva in nadarbin ') (Beneficien) in na najdenišnice (vsled postave 2. okt. 1865, štev. 2, zgoraj 2 ). Niso pa poštnine prosti dopisi župnih uradov na občinske urade. Ako bi hoteli katerikrat župniki na te kaj poštnine prosto poslati, bi morali to po svojem domačem občinskem uradu storiti. Isto velja o dveh uradih v istem kraju, ker morata po zasebnih slugah občevati. 3 ) Vsi taki dopisi pa morajo biti primerno zapečateni, zgoraj proti desni strani zavitka imeti vpisano lastnijo (Eigenschaft) dopis¬ nikovo, spodaj v levem kotu pa zadevo, opravičujočo prostost poštnine. Nikakor tedaj ne opravičuje že zapis: strogo službeno, ex oft'o, in stride officiosis, uradno, prostosti poštnine; vsaka pošta sme take dopise zavrniti. Mora se k zgornjim izrazom še dodali: v matičnih, župnih, cerkveno-računskih, zakonskih, šolskih, vojaških itd. zadevah. Kedar pa se dopisuje v slučajih pod b) navedenih: na uraden poziv. Vsi ti dopisi so poštnine prosti, tudi če težo pri pisemskih poštah dovoljeno (250 gr) presezajo in če nimajo ničesa seboj razven: listine (dokumenti), spise, račune, službena pisma (akte), karte, načrte, tiskovine in to vse brez napovedi vrednosti. Poštni uradniki imajo nalog, se včasih prepričati, če nimajo take pošiljatve morda tudi privatnih dopisov, kar zapatla kazni. Nikakor pa niso pošiljatve denarja in vrednostnih papirjev poštnine proste. Tukaj mora poštnino plačati, komur na ljubo se pošiljatev oddaje. Kdor je dolžan kako pristojbino na urad ali gosposko odrajtati, mora sam skrbeti, da pride tje poštnine prosta. Kedar se pošilja denar v dobrodelne namene, n. pr. za bratovščine, misijone, deška seme¬ nišča itd., se sme poštnina od poslanega zneska utrgati in sicer tako, da se v dotičen dopis cel znesek nastavi in poštnina odšteje. To velja tudi, če se milodarnc nabire na svetno gosposko pošiljajo, ako se ni bila taki pošiljatvi dovolila prostost poštnine. Ko bi vposlala gosposka, vživajoča prostost poštnine, nefran- kovane pošiljatve v denarji ali vrednostih, se ravno tako vzame poštnina od vposlanega denarja, ali jo pa tisti trpi, v čegar korist je bila poslana. § 6 . Župni arhiv. Vsa uradna pisma, kakor tudi uradne knjige morajo biti dobro spravljene. V to služi trdna omara z dobrim zatvorom. Pisma B Razglas nauč. min. 23. jun. 1876, št. 9496, v Corresp. 1. 86. sir. 678. a ) Razglas trg. min. 8. marc. 1868, št. 21819, C. 1. 1884. str. 497. 3 ) Razglas trg. min. 30. aprila 1883, št. 6293. 12 Duhovski Poslovnik naj v njej ne leže razmetana, ampak vrejena po tvarinah, da je vsaka reč precej pri rokah, kedar se išče. Vsaka tvarina naj ima svoj predalček ali naj je vsaj v posebnem zvezku skupaj. Take tvarine bi bile n. pr.: poslopja, dajatve (semkaj bi se djali inven¬ tarji, fasije, pisma o plačilih duhovnov), cerkveni računi po letnikih, katerim bi šel poseben prostor v omari, ustanove, dušno pastirstvo, bratovščine, odpustki, blagoslovljenje in posvečevanje, pobožnosti (določila o njih), dopisi c. k. uradov po letnikih, zakonski akti po letnikih in zvrščeni po številkah v poročni knjigi, pisma zadevajoča matice (dopisi o pozakonenji, o spremembah imen, določila višjih uradov o zapisanji kakega matičnega akta, krsti in pogrebi v tujih župnijah, poroke per delegationem), šola, župnijska ubožnica. Na prvo stran zganjenega pisma je vselej dobro kratko zazna¬ movati obseg pisma, da ni treba pri iskanji vsacega posebej pre¬ birati. Imenitna pisma naj se ne zgibujejo, ker se papir rad v zgibu prelomi in predrgne; naj se raje polama skladajo. Zvezek se tako naredi: vzame se pol pole in va-njo se denejo preganjena pisma; še bolje pa, če se zavijejo' v celo polo, potem se prevežejo z vrvico, in na prvo stran pol pole ah na hrbet cele pole se zapiše tvarina. Najlepše se hranijo pisma v nalašč za to napravljene platnice, katere imajo zunaj prilepek za vpis tvarine; čez platnice spodaj in zgoraj naj je trak prevlečen, s katerim se zvežejo. Pisma, v katerih je tinta (pisava) omedlela, da se več brati ne morejo, naj se nikakor s svežo tinto ne popravljajo, niti vpisujejo zamedlele besede ob robeh, ampak naj se prepišejo, se dajo prepisi poveriti in potem so prepis z izvirnikom vred shrani. Ker prevlake s svežo tinto pisma nič ne popravijo, nego zmanjšajo njegovo vero¬ dostojnost. § 7 . Razdelitev. Kakošni morajo biti spisi sploh po vsebini in zunanji obliki, jo bilo že povedano. Ali kakor so potrebe življenja različne, tako tudi spisi spremljajoči te potrebe. Zato se delijo v različne vrste, ločujoče se druga od druge, kakor to tirja vsebina, navada, ki jih je vpeljala in mnogokrat postava, ki je navado vtrdila. Opravila vsakega stanu imajo pa v življenju svojstva, ki se razločujejo od vsakega druzega opravila, tako tudi duhovska opravila, katerim je najimenitnejši posel dušno pastirstvo in poleg tega modro gospo¬ darstvo s cerkvenim in nadarbinarskim imetkom. Po tem se tedaj tudi poslovanje ravna. Tako bomo tudi to delo razdelili v tri dele, in bo obravnaval I. del splošna pravila o posameznih spisih, II. del poslovanje v dušnem pastirstvu, III. del oskrbovanje cerkvenega in nadarbinskega premoženja. .§ 8. Prošnje in njim podobni spisi. 13 Prvi del. Splošna pravila o posameznih spisih. I. Spisi, ki se pošiljajo na urade. § 8 . Prošnje in njim podobni spisi. 1. Prošnje so spisi, s katerimi hočemo od kakega urada ali osebe doseči reči, odvisne od nje milosti. Ta spis obstoji iz treh delov: iz povoda, prošnje in razlogov, zaradi katerih upamo uslišanja. Pri nas jim je oblika postavno določena. Ako niso dale prošnji povoda zapletene zadeve, se kar brez uvoda pričenja prošnja, v katero se ob kratkem udene povod, če je bila pa prošnji uzrok zapletena reč, se ta na prvem mestu razloži, potem pride v novem odstavku razlog, in če jih je več, drug za drugim, vsak v posebnem s številko zaznamovanem odstavku, če se razlogi podpirajo s pri¬ logami ali s spričevali, se ti s številkami ] /ii V* ali črkami A, B zaznamujejo, katere se tudi v dotičnem stavku navedejo in na levo, prazno stran pole izstavijo. Prošnja, imajoča več toček, se sicer z enim pismom odpravi, ako se točke opirajo na enake razloge. Točke se zaznamavajo s številkami. Ako so pa razlogi različni, tedaj se mora za vsako točko vložiti posebna prošnja. če je povod in razlog prošnje eden in tisti, obstoji prošnja lahko iz enega stavka. Prosnik govori po navadi v prošnji o sebi v tretji osebi; ne začenja se pa z osebo prošnika tako, da bi za njim prišla višja oseba ali urad, vendar spoštovanju na ljubo naj so gladka pisava ne opušča. Prošnja bodi podprta z resničnimi razlogi in čem krajša, čem priprostcjša, tem boljša je. Uradne prošnje so koleka prosto, kakor sploh druge uradne vloge, zasebne se kolekujejo s 50 kr. — Vzorci §§ 30, 31, 36, 37, 38, 39, 47, 82, 83, 88, 90, 93. 2. Če se kaj nasvetuje, n. pr. izpeljava nove ali poprava že obstoječe reči, se imenuje taki spis predlog. Dokazati se mora pa vselej nje potrebnost in koristnost. Kakor prošnja, obstoji tudi predlog iz treh delov: iz povoda, dopovedi in razlogov. Spovodom se tudi razlogi utegnejo skleniti in na prvo mesto postaviti, potem 14 Duhovski Poslovnik. pride dopoved, kako bi se reč izpeljala. Ako je treba razloge po¬ sebno očitne storiti, se zaznamujejo s številkami, sicer se pa samo v govor vpletajo. Na javne urade je pa vselej potreba, da se raz¬ logi v odstavke s številkami zaznamovane postavijo, ker je to ukazano. Razven koristi sc morajo navesti tudi neugodnosti. Na zadnjo se sklene, ako se je n. pr. nasvetovalo kaj škofiji: Naj pre¬ častiti knezoškofi.jski ordinarijat ta predlog blagovoljno oceni, in ako ga spozna dobrega, naj zaukaže daljno postopanje. Vzorci §§ 16, 114, 118, 120. 3. V prošnji prosimo milosti; če pa prosimo pravice zoper od¬ redbo, izdano od gosposke pri ravno ti gosposki, imenujemo tak spis ugovor iVorstellungj. Povod mu je odredba, dopoved, ža¬ ljena pravica, katera se razkaže; iz tega sledi samo ob sebi, da naj se odredba prekliče. Ni pa treba naročila zavračati od točke do točke, ampak glavno vprašanje se postavi na prvo mesto ter se nanj odgovori z neovrgljivimi razlogi; potem še-lo sc prestopi do naročila, to se v posnetku dobro razvrščeno sestavi z vsemi razlogi vred, potem se kar mogoče rahlo prevdarja, tudi izgovarja, in stavijo se pogoji, pod katerimi bi se bila stvar pač lahko pri- godila. Popravi se, kar se ni bilo prav razumelo, razloži sc resničen dogodek, spodvržejo se nasprotni razlogi in dokazi, sploh se omeni vse, kar je omeniti. Važno je, da se pri tej izpeljavi izbero prav trdni razlogi, ki se prilegajo stvari, katero hočemo dokazati. S postranskimi, malenkostnimi okoliščinami, ki se kar same ob sebi razumejo, ali se pa lahko glavnim točkam kratko pripletejo, ne gre gosposke nadlegovati. Zelo se je pa varovati, nasprotne razloge sprevračati, zavijati, smešiti. Če je ugovor narastel, se na koncu v enem stavku povza¬ mejo še vsa pojasnila in razlogi zaradi ložjega pregleda, ter sc dostavi prošnja za preklic danega naročila. 4. Če se pritožujemo pri višji gosposki zoper odredbo nižjih, se imenuje ta spis priziv, pritožnica (rekurs). Oblika in vsebina je enaka ugovorom. Samo to je omeniti, da naj se pritožnicc na višje gosposke ne pošiljajo, prodno se ni ugovarjalo pri nižji, ker višja bo nižji poslala pritožnico v zagovor, in ta se bo znala braniti. Pa tudi ni o gosposki misliti, da bi nalašč hotela koga žaliti na pravicah. — Kolek jo od vsake pole 1 gld. Zoper odloke o odmeri in zapisovanji davščin, ali da bi se davki zmanjšali, odpisali ali v obrokih plačevali, če davščina ne presega 50 gld., je kolek T5 kr., čez 50 gld. pa 36 kr. 5. Včasih je treba pri gosposki prositi, da naj hi sc rešila kaka vposlana vloga; to je pismo za pospeli (Betreibung, urgens). Vse¬ bina mu je stvar, o kateri govori prejšnja vloga, čas in pri¬ ložnost, ob kateri se je vložila. Njena lastnost bodi velika skromnost, ker gosposka nima obroka za rešitev, mnogokrat mora pred rešit¬ vijo kaj poizvedeti, marsikdaj pa tudi vloga ni po tem, da bi sc mogla rešiti. § 8. Prošnje in njim podobni spisi. 15 6. Tožba je zopet svoje vrste prošnja, v kateri se prosi stvar, do katere ima stranka pravico. Obstoji zopet iz povoda, razlogov za pritožbo in prošnje za pomoč. Povod dajejo dejanja družili, od katerih se čutimo žaljene in zoper katere prosimo pomoči. Ta se navedejo v povesti, in vsako tako žaljenje pravic se mora posa¬ mezno našteti, ne pa splošno. Ce so ta žaljiva dejanja različna, se s številkami zaznamovajo ter podpri') z dokazi in ti so: priloge in priče. Nazadnje se prosi pomoči, ter se gosposki naznači, kako naj pomaga, ali se pa to njeni previdnosti prepusti. Kolek je po navadi na vloge 36 kr., pri pravdni reči izpod 50 gld. je 12 kr. Sicer glej kolekovanje in vzorce § 122. 7. Obdolženi ali toženi se mora včasih zagovarjati, to je za¬ govor ali opravičenje. Ker se to samo takrat vlaga, če ga je gosposka naložila, zato se vselej brez uvoda navede datum in številka naloga, ter omeni ob kratkem vsebina, in če sc je bila tožba sama vposlala, se vrne ter povratek omeni, potem sledi še le odgovor. Ako je tožba resnična, se obdolženje spozna in pristavi samo to, kar krivdo zmanjšuje. Ce bi pa tožba bila neresnična, se pove najprej dogodek, kako se jo vršil, potem pride zagovor, v katerem se od točke do točke neresnično ovrže, napak sporočeno popravi, zamolčano, ki zadevo osvetli in drugačno pokaže, razkrije. Vse so pa mora dokazati; dokazi se prilože ali se pa naznani, kje se dobe; nazadnje se nasprotnikovi dokazi ovržejo. Ima zatoženec še drugih dokazov, ki ne izhajajo iz tožbe, se tudi ti postavijo po vrsti, kakor so se dogodili, ter dokažejo. V sklepu prosi zatoženec, naj se dene iz zatožbe. Poleg resnice naj ohrani zatoženec dostojnost, in naj se ni¬ kakor ne pusti zapeljati v porogo ali dovtipen zasmeh, kar je tukaj najmanj na mestu. 8. Spomenica (Promemoria) je spis, s katerim se tudi, kakor s prošnjo nekaj doseči želi, vendar se tukaj stvar še bolj razjasni in z dokazi podpre. V obliki se pa od prošnje razločuje, da se kar naravnost pričenja brez nadpisa; mesto tega stoji zgoraj : spomenica in reč se začne kar pripovedovati, če sc rabi kot pri¬ loga k predlogu, ima tudi zunaj mesto nadglavja samo ta napis. Ako se pa vloži na urad, mora imeti seveda nadglavje, v katerem sc spodaj zapiše: ponižna spomenica. Rabi se pa ta spis redkoma, Vlaga sc po navadi na cesarja, ministre, prvosednike ali škofe ob zaslišanji, ali na pri zaslišanji prejeto ustmeno povelje, da se višji spomni na kako reč, katera je že v obravnavi ali pride še le na obravnavo; ali da bi se rešitev že vložene prošnje pospešila; da bi se okoliščina v prošnji ne omenjena še posebej razložila; kot ugovor proti po kom drugem poslanem povelju; ali v kako opravičenje. Tudi tukaj ne gre ukazov naravnost zavračati, nego samo prevdarjati. 16 Duhovski Poslovnik. § 9 . Poročila in njim slični spisi. Poročila (Bcrichte) so naznanila podredjcnega urada vikšemu na ustmen ali pismen nalog. Ta se pišejo ali na predpisan vzorec, kateri se vselej pridrži, kakoršen je, ali pa nimajo vzorca, in tedaj sc vselej pišejo in extenso. a) So poročila, ki se dajejo od časa do časa (perij odična poročila); pri teli se zadeva kar začne pripovedovati. Ako se pa sporoča po nalogu, se ta vselej v uvodu navede, n. pr. Kakor ukazuje nalog izdan dne ... št. .. . zastran — zadevajoč. — Na vprašanje izdano pod ... o .. . podpisani naslednje sporoča. — Poročevalcu poslano službeno pismo v sporočanje se v privitku povrati, ter v začetku spisa to omeni: (Podpisani v privitku) po- vračuje z nalogom dne . . . priobčeno vlogo . . . in o tem naslednje sporoča . . . O več točkah se samo tedaj poroča, če se nahajajo tudi v nalogu ali se sicer vežejo in zadevajo eno stvar. O stvareh, ki druga k drugi ne spadajo, se poroča o vsaki posebej. Vsako poročijo se mora vposlati v določenem ali v nalogu odločenem času. Ge ni dan odločen in je samo rečeno n. pr. v osmih dneh, se prvi dan računa dan vročila. Kedar se obrok ne more držati, prositi je podaljšanja obroka. Ako se je poročilo ne- previdoma zakasnilo, se omeni na koncu zadržek in prosi oproščenja, Kedar se ni noben slučaj za poročilo dogodil, se vpošljc ni kav n o poročilo, v katerem se poroča, da se enak slučaj ni dogodil, n. pr. če ni tega meseca nobeden umrl. b) Posebne vrste so p r e d 1 o ž n a ali s p r e m n a poročila (Einbegleitungsbericht), s katerimi se predlagajo vloge podložnih, nabrana poročila drugih, prejeta uradna pisma itd. Ta poročila omenjajo samo ob kratkem predloženo stvar in če ta več reči zadeva, se posamezno naštejejo; druzega pa nič, razven če je treba kaj pojasniti ali popraviti. Le če se vpošiljajo prošnje, se v poročilu pove: so li razlogi od prositolja navedeni resnični, ali naj bi se prošnja uslišala, kaj' li brani uslišanje prošnje. Tako se morajo tudi v spremnih poročilih zapisnikov omeniti okoliščine pri obrav¬ navi, izid in mnenje poročevalčevo z razlogi. Nikoli nobenemu uradu se ne smejo nabrana uradna pisma brez predložnega poročila poslati, pa tudi vsako drugo pismo poslano od urada na spopol- novanje ali popravo se mora spremiti ter navesti datum in številka danega povelja. Vzorci §§ 88, 90. c) Ko dvomimo o smislu postave, ali ne vemo, kako naj bi se ukaz rabil, kako bi se obnašali v izvanrednih dogodkih, ali če pre¬ valimo, da okoliščine zahtevajo, naj se ukaz ne spolni, tedaj po¬ šljemo na gosposko vprašanje, v katerem naj se ji jasno raz¬ loži dvourna stvar in uzroki dvoma, ter sc prosi poduka. § 9- Poročila in njim slični spisi. 17 d) Včasih je potreba, da se uradne reči ne obravnavajo z uradom, nego naravnost z uradno osebo ali predstojnikom urada. To so poslovna pisma (Geschaftsbriefej. Ona so dopisi ali odgovori na vposlan dopis. Ker nimajo z osebo nič opraviti, ampak samo z zadevo, katera je v obravnavi, zato stoje še zmiraj v vrsti uradnih dopisov, vendar se že približujejo pismom iz pristojnosti in pri¬ jaznosti, imajo torej tudi enake dele: nagovor, pripovedovanje in sklep. Zato je pa tudi paziti v takih pismih kakor v zasebnih na razmero, v kateri smo s tistim, kateremu pišemo. Po tem se ravna naslov, katerega se poslužujemo v tacih pismih, kakor v zasebnih; on nam rabi v nagovoru, pripovedovanju, podpisu in nadpisu. Osebe enake stopinje si dajejo v pripovedovanji in podpisu enak naslov, kakor v nagovoru, n. pr. župniki: visokočasUti. Osebam višje stopinje pa dajemo v nagovoru po dva, tudi tri naslove: prvega po rodu, druzega po spoštovanji, tretjega po stopinji ali dosto¬ janstvu, n. pr. Blagorodni in prečastiti gospod! Presvetli knez in škof! V spisu se menjujejo vsi triji naslovi, ravno tako v podpisu. V nadpis pride zopet ves naslov po stanu ali službi, ali če ima dostojanstvenik več dostojanstev ali služeb, naslovi vseh ali vsaj imenitnejših, sosebno, če na to veliko drži. Uvoda, kakor v pismih iz dostojnosti, s katerimi se hočemo čitatelju nakloniti, pri teh spisih ni. Ako se odgovarja na vposlano vprašanje, se odgovarja v tistem redu, v katerem govori dopis, in naj se ne preide nobena točka. Sklep se zopet ravna po raz¬ meri obeh oseb. Postopno se tako-le sklepa: ostajam; ostajam s po¬ polnim in odličnim spoštovanjem. Podpis: udani; najndanejši; po¬ nižno udani; najponišnejše udani. e) Dopisi, s katerimi si dopisujejo uradi in predstojniki uradov enake ali ne podredjene stopinje, se imenujejo službena pisma, note. Enaka so poslovnim pismom, samo da imajo mesto naslova napis: nota, ali pa nadpis urada ali predstojnika urada, kateremu se piše, konec je brez sklepa in podpis ne nosi nobenega častil- nega pridevka. Način pisave je vljuden in zaupljiv, vendar se ravna po nasprotni razmeri. Piše se počez, včasih tudi na preganjeno polo. Ako je bil napis: nota, pride ob spodnjem obrobku prve ali zadnje strani nadpis. Če je nota odgovor na doposlan dopis, se mora nanj ozirati. Navadno se tako začenja: Na velecenjeni dopis ... se odgovarja (naznanuje). Štejem si y čast na vprašanje z dne . . . odgovoriti. Vzorci §§ v 87, 88, 92. f) če je treba poročati o dogodkih, v katerih je treba pomoči gosposkine, se imenuje to n a z n a n i 1 o. Ker sc tukaj dogodek pripoveduje, zato mora hiti priprosto, va-nje sc ne sprejme pre- vdarki, sumnje, dozdeve, obsodbe. Mora sc dopovedovati v naturnem redu, po času, kakor se je reč dogodila, v zvezi, katero podajejo vzrok in učinek. Ako ima več toček, se pa ne dopovedujejo do¬ godki po času, v katerem so se dogodili, nego spadajoči pod eno 2 ,, Poslovnik. “ 18 Duhovski Poslovnik. točko, se pod njo sprejmo in po času razvrste. Ako se poroča vsled posebnega dogodka, n. pr. če se naznani več pregreškov, je pa zadnji posebno velik, se ta postavi v prvo vrsto, drugi ga samo podpirajo. Naznanilo mora biti tudi popolno, torej se naštejejo vse posa¬ meznosti : oseba, reč, kraj, način, pomočki, uzrok. Izpuste se samo stranske okoliščine, lsatere reči nič ne razjasnijo. Vzorci §§ 47, 93. Ge je naznanilec reč sam videl, on to naznani; če jo je drugje izvedel, se pove oseba, od katere jo je slišal, ali pa pove, da ve to samo iz govorice. g) Kedar pošlje višja gosposka nižji naznanilo, ki zadeva pod¬ ložnega samega, njegovo področje, ali pa stvar, katero more ona sama pojasniti ter tirja. naj to vposlano zadevo pojasni, se imenuje tako pojasnilo izrečen j e, izjava (Aeusserung). Ne razloči se nič od poročil. Ako izrečenje določno pove, kako stvar stoji, se mnenje (Gutachten) od njega samo v tem loči, da izreče sodbo o razmerah vplivajočih na zadevo od strani oseb, kraja ali kako drugače. Oblika ostane enaka poročilom in izrečenju. Kar se tiče vse¬ bine, naj se skrbno pretehta, kaj hoče gosposka izvedeti in prevdari naj se vsaka beseda, potem se mnenje pove in z razlogi podpre. Tudi nasprotni razlogi naj so ne zamolče, ampak razlože in spod- bijejo, da je stvar, od vseh strani pretehtana, tem bolj jasna. Ce se zdi poročevalcu nalog nedoločen ali nejasen, naj prosi pojasnila; ako ni več časa za to, naj navede vse mogoče primerljeje, ki hi se dali iz naročila izvajati, ter izreče o vsakem svoje mnenje. § 10 . Zapisnik. Ti spisi pridejo v duhovski službi večkrat na vrsto, kedar se cerkveno upravništvo o čem posvetuje; o zaslišanji oseb, bodi si v zakonskih ali drugih zadevah. Zapisnik (Protokoli) je v določeni obliki sestavljeno pripovedovanje iz namena, da se iz njega dobi verjetno poročilo. Razločujejo se v okrajšane (sumarične) in členaste (ariikulovane). O njih notranji in zunanji obliki je to le pomniti: 1. Zgoraj se zapiše Zapisnik, potem sc zaznamuje kraj, kjer sc piše, dan in mesec, včasih tudi ura. V nov oddelek pride potem stvar, ali v kratkem posnetku po danem nalogu, ali sc nalog sam navede z datumom in številko, ali pa se zaznamuje prilika, katera je provzročila zapisnik. V sodnijskih zapisnikih se zapišejo tudi navzoči z imenom in stanom; sicer jih ni treba pisati, če se pa zapišejo, pridejo imena precej za clatumom, pred stvarjo. Vpiše se pa tudi lahko mesto imen: navzoči so bili spodaj podpisani, ali: navzoči.podpisani. § 10 . Zapisnik. 19 2. Splošne razmere ljudi prišlih na izpraševanje: ime, rojsten kraj, vera, starost, stan, opravilo, stariši, otroci, kako je izpraševani dosedaj živel; ali je bil že in kolikokrat v preiskavi, se samo tedaj popišejo, če kaj vplivajo na pripoved dogodka, sicer se izpuste. 3. Prava vsebina zapisnika je pripoved dogodka. V okrajšanem zapisniku se vrši pripoved v tretji osebi; v členastem pa sme iz- praševanec sam narekovati in se pripoveduje v prvi osebi. — Kedar se spisuje členast zapisnik o posvetovanjih v sejah, se tudi nasveti posameznih udov v tretji osebi pišejo. 4. Okrajšani zapisnik se piše počez, členast na pol pole in sicer tako, da pride vprašanje na levo polovico, odgovor na desno. —- V členastih^ zapisnikih sej obravnavana stvar na levo, nasveti na desno. — Ge sc odgovarja v tujem jeziku, potom pride na levo pod vprašanje prestava nasproti odgovoru v tujem jeziku pisanem na desni. Pri konfrontacijah se pišejo na levo polovico odgovori tožitelja ali priče, na desno odgovori zatozenca. 5. Ako ima okrajšani zapisnik več točk, se te ločijo s šte¬ vilkami. V členastih zapisnikih dobiva vsako vprašanje s svojim odgovorom svojo številko, tekočo skozi ves zapisnik. 6. Eno vprašanje naj ne obravnava nikoli več od ene okoliščine. 7. Vse okoliščine sc navajajo priprosto, natančno ter določno. Kar je dopovedovalec nejasno in nedoločno naznanil, se določi po izpraševanji. Zato je treba s priprostimi ljudmi, ki ne znajo ni določno govoriti, niti da bi se vezalo, stvar toliko časa razgovarjati, dokler ni jasna. Izpraševanec, ne hoteč svojih dopovedi sam na¬ rekovati, naj tudi vse dopovč, kar se potem zapiše zvrstoma. Izpraševančcvi izrazi se morajo sem tor tje pridržati. Nič bistvenega naj se ne izpusti, bolje, da je zapisnik preobširen, kakor pre¬ površen. Ako je bil zapisnik od kakega urada naročen, je treba vso stvar dobro prevdariti, torej poslana pisma pazno prebrati, točke za poizvedbo si izpisati ter pomisliti, kako bi sc prišlo do resnice. 8. Osebe, prišle na zaslišanje, treba najprej opomniti, da naj resnico govore. Po potrebi se ta opomnja tudi med zaslišanjem še ponovi. 9. Ge se sestavlja zapisnik radi presodbe rečnih ali stvarnih razmer, n. pr. o stavbenem stanji cerkve ali župnega dvorca ; o iz¬ ločki iz župnije ali pripisu v drugo župnijo, o daljavi pota, tedaj je treba reč poprej ogledati, daljavo včasih tudi na korake zmeriti. 10. Ako sc spisuje zapisnik zavoljo kake pravde, tedaj so zasliši najprej tožnik s svojimi pričami, potem zatoženec s svojimi, kolikor ne spada tako zasliševanje prič v področje svetne gosposke. Priče, katerih ni nobeden pravdancev seboj pripeljal, vendar o stvari kaj vedo, se pokličejo uradno. 11. Vsakemu izprašcvancu sc mora pustiti potreben čas za odgovor, in nobenega ni motiti v dopovedovanji ali narekovanji. 2* 20 Duhovski Poslovnik. Vendar ni zabranjeno, da se od njega zahteva pravi in določen odgovor. Tudi obdolženemu se mora dati priložnost v zagovor in naznanilo onega, kar zmanjšuje njegovo krivdo. 12. Ko je en izpraševanec dokončal svojo dopoved, se mu da prebrati ali se mu prebere, potem jo podpiše. 13. Ako se izpoved izpraševančeva na več polah nadaljuje, mora vsako polo posebej podpisati. 14. Priloge pridejane zapisniku ali kaki drugi vlogi se na¬ vedejo v zapisniku ter izstavijo na drugi prazni polovici. 15. Izstrgovati v zapisniku se nič ne sme; prečrtovati pa pristavljati med vrste druge besede manj ko mogoče, ker to le o verjetnosti zapisnika vzbuja sum. Ako se pri branji še kaj popravi ali pristavi, se to dene na konec dotičnega člena ali celega zapisnika kot opomnja. 16. Ako s - e opoldan ali zvečer prejenja z zapisovanjem, pod¬ piše zadnjo dopoved oni, kateri jo je bil izrekel; nadaljevanje pa se pričenja z besedami: nadaljuje se popoldan, ali: dne . . . 17. Ko je bilo vse dopovedano, se prebere zapisnik vpričo vseh navzočih, in ako nima nikdo več proti njemu ali zanj kaj opomniti, se sklene s pristavkom : Ker nima nikdo več kaj opomniti, se sklene zapisnik, ali: adum ut supra. Potem se podpišejo vsi navzoči s krstnim imenom, priimkom in stanom. Na desno stran pridejo najprvo zaslišane osebe, na levo voditelj zapisnika in za njim zapisnikar. Ako kateri navzočih ne zna pisati, podpiše kdo drugi njegovo ime s pristavkom podpisal ter pristavi svoje ime, dotični pa dostavi svoje znamenje, kristijan tri križce, jud tri obročke. Zapisnikar sme tudi pristaviti: lastnoročno znamenje I. I. (ime podznamnjanega). — Po navadi imajo zapisniki kolek 50 kr. — Vzorci §§ 16, 17, 47, 84, 95, 146, 148. § H. Prepis in izpis. Prepis je do črke nespremenjen izpis kakšnega spisa izvir¬ nika, originala. Izvirnik se mora natanko prepisati; še celo pogreški proti pravopisu, tembolj proti jeziku ali vezani besedi . y Zgoraj na levo stran proti kotu se zapiše: prepis ali: Copia. Ce je prepis prepisa: prepis prepisa, Copia copiae. Kdor hoče imeti javno veljaven prepis, ga mora dati poveriti (vidimirati) gosposki ali v to opravičeni osebi: dekanu, zapriseže¬ nemu notarju itd. Ta se mora prepričati, če se oba pisma popolnoma vjemata, potem potrdi prepis z naznanilom, ali je izvirnik ali prepis kolekovan ali ne. Potrdilo se utegne glasiti: Da se prepis vjema z izvirnikom, ali: da se je ta prepis z .. . gld. . . . kr. kolekovanim § 13- Pogodbe, 21 izvirnikom primeril, in se ž njim od besede do besede njemu, po¬ trjujem. Datum, podpis, pečat. Prepisi od stranke izdelani in od notarja poverjeni dobijo kolek 50 kr. Če nam pa zadostuje samo okrajšan zapopadek pisma, si naredimo iz njega izpis (Auszug). Ta pa je dvojen: ali se del spisa prepiše od besede do besede, in potem velja o njem to, kar o prepisu, in sc mora tudi potrditi dati; ali se pa zapopadek pisma samo s kratkimi besedami dopove. Tedaj se bistveno loči od ne¬ bistvenega ; bistvenega se nič ne izpusti, nebistveno pa vse, ali sc pridrže posebnostne besede in izrazi zvesto brez spreminjave, in presojevati ne gre resnice ali činov spisa. Kratek pa mora biti tak izpis toliko, kolikor je mogoče, ne da bi sc bilo bati nedora- zumenja. — Kolka treba izpisu 50 kr. § M. Spričalo. Spričalo, svedočba je pismo potrjujoče resničnost kakega dogodka, fakta. V duhovskem poslovanji se mnogokrat rabi in je različno. Vsem vrstam pa je vendar nekaj skupnega, namreč: za¬ četek naznanjujoč, da se spričalo daje: na željo — zahtevanje —• I. I. spričujem . . . podpisani s tem spričujem — svedočim . . . Po navadi se tudi sklepa: To potrdi moj podpis in pritisnjeni župni pečat, ali samo: To potrjujem.. V spisu se navede stvar, katera se potrjuje z vsemi na njo vplivajočimi okoliščinami, zlasti kraja in časa. Popiše se tudi oseba, kateri se spričalo daje, po krstnem imenu in pridevku, stanu in bivališču. če je za kako vrsto spričal zaukazan poseben vzorec, se mora po njem izdelati. — Kolka imajo za 50 kr. spričala, ka- koršna navadno duhovniki izdelujejo, če se napravljajo za posle, dninarje, sploh za osebe živeče ob zaslužku, ki navadne mezde ne presega, o njih službi, vedenju ... 15 kr. — Vzorec §§ 47, 85, 87, 105, 106. II. Zasebna pisma. § 13. Pogodbe. 1 ) Pogodbe so dogovori, v katerih se eden ali njih več za¬ vezuje proti enemu ali več drugih, da jim hočejo kaj dati, storiti ali opustiti. Pogodbe so enostranske, če je le ena stran kaj obetala, druga pa obet sprejela; obeti od dveh strani sprejeti in dani narede dvostranske pogodbe. *) Prim. Tavčar, Pravnik str. 361 in sl. 22 Duhovski Poslovnik. Bistveno se tirja pri pogodbi, da imajo obetajoče osebe fizično in moralno zmožnost, svojo voljo razodeti, obet dati in ga sprejeti; da je privoljenje prosto, resnično, določno in razumljivo bilo izra¬ ženo, in da dajatev ni niti nemogoča, niti nedovoljena. Delajo so pogodbe ustmeno ali pismeno, pred sodnijo ali ne, s pričami ali brez njih. Pri ustmenih pogodbah je najbolje, če si navzoči imenitneje točke zabeležijo precej na mestu, ali brž ko mogoče. ’)' Če so stranke naravnost dogovorile pismeno pogodbo, nima veljave, dokler ni bila podpisana. Pečata ni bistveno treba. Ako se ni naredilo pismo, a vendar spis o glavnih točkah in je bil od strank podpisan, tedaj ima ta spis vse one pravice in dolžnosti, katere so notri naznačene. Kdor ne zna ali ne more pisati, pristavi lastnoročno svoje znamenje pred dvema pričama, izmed katerih ena podpiše tudi njegovo ime. Ako je bilo o pogodbi pismo spisano, ne veljajo nobeni ustmeni dogovori, kateri niso bili v pismo sprejeti. Zato mora pisana pogodba sprejeti vse glavne in stranske določbe, katere so bile dogovorjene. Take stranske določbe so: pogoj, povotl, čas, kraj in način dajatve, postranska plačila. * 2 ) Uvod pismeni pogodbi je napoved, kakošna pogodba se dela in katere osebe so jo sklenile, potem pride vsebina pogodbe po posameznih točkah s številkami zaznamovana, če sc izdela pismo v več istopisih, je treba zapisati, koliko istopisov se je naredilo in katere osebe so jih v roke dobile. Sklep je: To potrpijo pričujoča ■pogodba, lastnoročno podpisana od obeh pogodnikov (če so bile zraven tudi priče) in obeh v to naprošenih prič. Potem sledi datum in podpisi. Pogodbe, katere imajo priti v zemljiščno knjigo, morajo imeti dovoljenje za tako vknjižbo (clausula intabulandi), ali se pa za tako dovoljenje, če ga nima pogodba, izdela posebno pismo: »do¬ voljenje vpisa na posestvo« (Aulšandung), to je tisto pismo, v katerem dajo v javno knjigo vpisan lastnik posestva ali druge stvarne pravice dovoljenje, da se katerakoli pravica na nje¬ govo zemljišče ali stvarno pravico vpiše v to knjigo. V tem dovoljenji se imenuje posest, na katero naj se pogodba vpiše, kakor tudi pravna podlaga, na katero se opira pravica lastnine ali pravic. Pismo podpiše izdatelj pisma in dva verodostojna moža kot priči. Podpisi pogodeb kakoršnih koli, ki pridejo v zemljiško knjigo, morajo biti poverjeni od notarja ali sodnika. To velja pri pogodbah, ki se s cerkvijo sklepajo, samo za podpise zasebnikov, če sklepa cerkveno upravništvo pogodbo, ko kaj prodaje, kupuje, menjuje, h Drž. zak. 585. 2 ) Drž. zak. XVII. pogl. § 14 - Kupilo. 23 mora k temu dobiti dovoljenja škofije in deželne vlade; le če je odobrila izpravo (pismo) državna, deželna, okrajna gosposka, katera je poklicana varovati koristi tistega, čegar pravice se bodo omejile, obremenile, razvezale ali na drugo osebo prenesle, ni treba niti notarske niti sodnijske poveritve. 1 ) Kolka je 50 kr. Tudi o pogodbah ustmeno narejenih se zaradi vpisa v zem¬ ljiško knjigo nareja pismo, v katero se vse sprejme, kakor je bilo gori rečeno. Vzorci §§ 14, 83, 110, 114. Cerkev ima v Avstriji pravico do pridobitve premoženja po dotičnih državnih postavah kakor vsak drug državljan, samo da mora vsako novo pridobitev politični gosposki naznaniti. Ker se take pridobave vršijo in trdijo s pogodbami, zato bomo tukaj o teh in drugih v to segajočih opravilih posamno ter bolj obširno obravnavali. A) Dvostranske pogodbe. § 14 . Kupilo. Kupilo je pogodba, s katero se prepušča reč drugemu za določen znesek. 2 ) O njem se dela kupna pogodba (Kaufvertrag). V njej se morajo zaznamovati: osebe, katere so lastino izročile in prejele; reč, katera se prodaje z njenimi mejami; kupna cena, čas in kraj, kjer se je pogodba sklenila; prodajalec pa mora v tej listini, ali drugi posebni izjavi (Erklarung) dati dovoljenje, da se sme kupec kot lastnik v zemljiščno knjigo vpisati. Kupno pismo morajo podpisati pogodniki, in dve priči, ako pogodnik pisati ne zna; podpisi se legalizujejo izvzemši moralične osebe, katerih podpisa ni potreba poverjevati po postavi 4. junija 1882. 1. št. 67 drž. zak., ker ga že itak potrdijo višje državne gosposke, pač pa moralične osebe vselej podpečatijo pogodbe. Cerkveno predstojništvo ne sme niti s premakljivim, niti z nepremakljivim premoženjem cerkve ali nadarbine svojevoljno raz¬ polagati, ampak je navezano na cerkvene in državne postave 3 j, torej tudi ne more ničesar za cerkveni denar kupiti, nič cerkve¬ nega prodati, niti zamenjati brez dovoljenja škofije in državne gosposke. Ge je torej treba kaj kupiti ali zamenjati, se store najprej ustmeni dogovori, potem je paziti: je Ii prodajalec tudi kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo (pri zakonskih, če nista oba vpisana); je li lastnik polnoleten’; katera bremena so na zemljišči: dolgovi, služnosti, predkupna pravica, tožbe, zastanki davka. O vsem tem se izve pri zemljiški knjigi in davkariji. K zemljiško-knjižnemu uradu se poda stranka ali osebno, ali pa dobi izpis iz z e m - h Post. 4. junija 1882. 2 ) Drž zak. § 1053. Glej §§ 109, 112. 24 Duhovski Poslovnik. 1 j iške knjige (Grundbuchextract). če so stari, že izplačani ali pa zastarani dolgovi na zemljišči, kateri niso še izbrisani, naj jih prodajalec izbriše, prodno se mu denar vroči. Ko se je vse dogovorilo in pregledalo stanje n. pr. zemljišča, katero se misli kupiti, se naredi prošnja na škofijo, v kateri je dokazati, kako koristno in potrebno je za cerkev ali nadarbino, da se kup sklene ter se nasvetuje, od kod naj bi se vzela kupnina. Doloži se prošnji načrt kupne pogodbe (o menjilu glej menjilne pogodbe), izpis iz zemljiške knjige ali deželne deske (Land- tafelsauszug), katastralni izpis (Catastralcxtract), ko bi bilo treba tudi lego pisni načrt (Situationsplan). Prošnjo, kolka prosto, podpiše cerkveni predstojnik, oba ključarja in patron ali njegov namestnik, kedar gre za cerkev, kedar pa za nadarbino: nadarbinar in patron ali njegov namestnik. Če škofija pogodbi pritrdi, izroči prošnjo (kedar je izdajka čez 100 gld.) z vsemi prilogami deželni vladi, da o tem svoje mnenje izreče, oziroma jo potrdi. Se-le, ako se tukaj ni nič oporekalo, naroči škofija, da naj se pogodba sklene. Tedaj se po načrtu po¬ godba spiše in podpiše, ter pošlje z načrtom vred škofiji v po- trjenje. Ako gre za odpis parcele, na katero so upniki vknjiženi, se je moralo tudi že prej dobiti dovoljenje za odpis od upnikov, ter se mora vlogi za potrdilo priložiti, ali pa dobiti odlok sodnije, katerega izda po končanem pozivnem postopanji 1 ) ter ga priložiti. Kolek za kupno pogodbo o nepremakljivih stvareh je 50 kr., o premakljivih po lestvici III. Vzorec: *) I. Kupna pogodba, katera se je tako-le dogovorila na podlagi dovoljenja prečastitega knezoškoftjskega ordinarijata z dne 10. marca l. 1888, št. 3850, med župnikom Janezom Perne kot za¬ stopnikom župne nadarbine na Iverji, in patronom go¬ spodom Gustavom Majer, posestnikom Beberske grajščine kot kupovatci od ene strani, in Jožefom Cimperle, posest¬ nikom na Poljanah h. št. 30. kot prodajalcem, od druge strani: 1. Župna nadarbina na Iverji kupuje, in imenovani Jožef Cimperle prodaje posestvo „nad mlinom 11 ime¬ novano, spadajoče v davčno občino Grm in obstoječe iz parcele št. 791 (sedem sto eden in devetdeset), ki meri 3 orali 840(3°, ali 2 hektara, 2 ara in 850*,- potem št. 768 (sedem sto osem in šestdeset), ki meri 560(3°, ali 20 arov in 14'5\3 m , vkup torej 3 orali ') Prim. Tavčar, Pravnik str. 64. 2 ) Glej: Praprotnik, Spisovnik str. 160. Tavčar, Pravnik str. 88. 25 § 14 - Kupilo. in 1400\Z\° ali 2 hektara, 22 arov in 99'5d m za dogovorjeno kupnino 2000 gld. (reci: dva tisoč gol¬ dinarjev). 2. Kupnina 2000 gld. se bo precej izplačala, ko bo kupno pismo od škofije potrjeno. Ko bi potrdilo v enem mesecu od denašnjega dne ne došlo, se bo plačevalo od kupnine po 5"l 0 obresti do dne plačila. 3. Župna nadarbina v Iver ji nastopi z današnjim dnem fizično last posestva „ nad mlinom “, in dobiva od denašnjega dne iz njega vse koristi, nosi pa tudi vse davke in dajatve. 4. Obe stranki sc odpoveste pravnemu pomočim, razru¬ šiti pogodbo zaradi nadpolovičnega prikrajšanja 1 ), in prodajalec ne daje poroštva za popolno natančnost mere. 5. Prodajalec s tem dovoljuje, da se sme zgoraj pod štev. 1. te pogodbe imenovano posestvo vpisano pod občino Grm Tom. I. št. 64 brez bremena iz zemljiške knjige odpisati, in naj se vse lastninske pravice pre- neso na župno nadarbino Iverje, ter na njo vpišejo v zemljiški knjigi. 6. Stroške te kupne pogodbe, pripisa in ž njim sklenjene percentualnc pristojbine plača župna nadarbina Iverje, stroške odpisa pa prevzame prodajalec. Datum. Podpisi župnika, patrona in prodajalca. II. Kupna pogodba, katera se je danes s pridržkom višjega potrdila sklenila med. cerkvenim upravništvom na Iverji, namreč: gospodom Jurijem Slapar, župnikom, in ključarjema Jožefom Gočan in Janezom Slemec, od ene strani kot prodajalcem; od druge strani pa med Janezom Krvavčan, posestnikom na Vrbji h. št. 12, prvomestnikom krajnega šolskega sveta, pooblaščenim v seji krajnega šolskega sveta dne 1. aprila leta 1887, kot zastopnikom šolske občine na Iverji, kot kupcem, in sicer tako-le: 1. Župna cerkev na Iverji prodaje in šolska, občina na Iverji kupuje od nje posestvo, v zemljiški knjigi pod občino Vrbje vpisano Tom. I. št. 387, pare. štev. 49, s hišo h. št. 12 na njem postavljeno, z dvoriščem in Ako eden izmed pogodnikov še polovice tega ni prejel, kar je bila pro¬ dana ali kupljena reč vredna, sme tirjati, da se pogodba razdere, razven, ako sta se oba pogodnika tej pravici v kupni pogodbi odpovedala. 26 Duhovski Poslovnik. vrtom v skupni meri 700° ali 2 ura 517 m za do¬ govorjeno ceno 2500 gld. (beri: dva tisoč in pet sto goldinarjev), z vsemi pravicami in dolžnostmi, kakor jih je dosedaj uživala in imela. 2. Župna cerkev na Iver ji dovoljuje, da se parcela št. 49 s hišo hiš. št. 12 iz zemljiške knjige pod občino Vrbje Toni. I., št. 387 brez bremen odpiše, in se za to po¬ sestvo v zemljiški knjigi nova vloga odpre, ter se na njo vknjižijo lastninske pravice šolske občine Iverje. 3. Šolska občina Iverje se zavezuje, da izplača precej po prejetem potrdilu te pogodbe od strani višje go¬ sposke prodajalcu na roke cerkvenega upravništva 2500 gld. 4. Obe stranki se odpoveste pravnemu pomočku, to po¬ godbo spodbijati zastran prikrajšanja čez polovico prave vrednosti. 5. Pravo last tega posestva sprejme šolska občina na Iverji z dnem potrdila od. strani višje gosposke z vsemi na njem ležečimi davki in drugimi dajatvami. 6. Šolska občina na Iverji sc zavezuje, nositi sama vse stroške narasle iz kupčije. V potrdilo tega se je izdelala ta pogodba v dveh enako se glasečih izvodih, od katerih •enega obdrži cer¬ kveno upravništvo na Iverji druzega pa šolska občina na Iverji. Datum. Podpisi. Prigodi se pogostoma, da jo sedanji lastnik že pred več leti v last dobil posestvo, prejšnji posestnik pa ni bil še izbrisan, zato mora v kupni pogodbi tudi ta slednji imenovan biti in jo podpisati. Tedaj se vpiše: h kateri pristopi tudi še sedaj na posestvo vpisani A B, in v privolitvi za odpis: prodajalec I. I. z vpisanim A B vred s tem dovoljuje. ICedar se sklepa pogodba s š o 1 o ali občino, se mora vselej v pogodbo sprejeti datum dotične seje, v kateri se je po- godnikom dalo pooblastilo za pogodbo. če se delajo p o g o d 1) e z društvi (železniškimi ali tovar¬ niškimi) je potreba, da se dobi potrdilo od tiste trgovinske sodnije, pri kateri je tvrdka vpisana, da imajo zastopniki družbe, posredu¬ joči pri napravi pogodbe, res pravico tvrdko pravnoveljavno zasto¬ pati. Paziti je posebno na pečat. Pri kupnih pogodbah se morajo vpisovati nove mere. r l Koder niso še nove v zemljiško knjigo vpisane, se vpišejo tudi stare. ') Post. 22. jul. 1871, min. ukaz 19. dec. 1872. § 14 - Kupilo. 27 Kotlar so odprodaje ali zamenjuje dol parcele, jo treba vselej le g opisnega načrta po katastralni mapi, v katerem je pro¬ dani predmet zaznamovan na okrajkih z a, b, c, in ta načrt se pridene pogodbi tako, da se ji prišije s sukancem, čegar konce oba pogodnika s svojim pečatom pripečatita. V pogodbi se pa opiše predmet natanko po načrtu, n. pr. od parcele št. 30, ki meri 50 □" ali 1 ar 79'8[3 m , obkoljen in v legopisnem načrtu z a, b, c zaznamovan v meri 19 D 0 ali 68'3\Zl m . M a p e se dobijo pri županstvih, pri c. k. davkarijah in mapnem arhivu deželnega glavnega mesta. Prosi se za nje z ne- kolokovano vlogo. Posamni listi sc dobe za vsako davčno občino posebej po 1 gld. 70 kr. Morajo jih pa tudi davkarski uradi oskrbeti, ako se zanjo prosi. Ni ravno potreba, da bi bil načrt izdelan od teh¬ niškega uradnika, vendar dobro je, da ga izdela strokovnjak. Tudi ni potreba potrdila županstva, da se z mapo vjema, vendar če ni po¬ trjen, naj se vselej primeri z mapo, predno se k pogodbi pripečati. Ako bi se bila v pogodbo vrinila kaka pomota o par¬ celni številki al i meri, se ne sme popravljati, nego o*tem se izdela izjava na kolek 50 kr., ki jo morajo podpisati pogodniki in dati legalizovati, potem se prišije in pripečati, kakor prej rečeno, pa tako, da se ne more pola podtakniti. Prodajalec mora sam skrbeti, da upniki, vpisani v zemljiško knjigo, dajo dovoljenje odpisa, ali se pa mora izkazati, da jih je sodnija k oporoki poklicala in se niso oglasili, ali da je sodnija njih oporoko ovrgla. Tedaj se vpiše v pogodbo: Kup se plača, kadar se bo prodajalec izkazal s popolnoma postavno izdelanimi privoljenji tabularnih upnikov. V osmih dneh po sklepu pogodbe (t. j. datuma pogodbe) se mora kupčija naznaniti pri davkariji kot c. k. uradu za odmero pristojbin (Gebiihrenbemessungsamti, da odmeri percentualno pri¬ stojbino. Vloži se namreč kupna pogodba, ali če sta se dva izvoda spisala, oba in en prepis z vlogo kolka prosto (ali pa osebno) s prošnjo, da naj se to naznanilo na pogodbi (ali na obeh) zaznamuje. Pogodba se po navadi spisuje samo v enem izvodu, katerega dobi kupec. V dveh izvodih se spisuje med dvema moraličnima osebama in ta dvakratni izvod se zaznamuje vselej v pogodbi. Kako se vpisuje v zemljiško knjigo, glej »Slov. pravnik« Tavčar str. 108 sl., samo to je še tukaj pripomniti: ako se mora odpisavati in pripisavati pri dveh tabularnih gosposkah, n. pr. pri deželni tabli in zemljiški knjigi, se prošnja pri tisti vloži, pri kateri gre zemljišče odpisati. Sicer pa je svetovati, da se to delo pre¬ pusti notarju (ne odvetniku, kateri je dražji, ker nima normala o zaslužku za notarska opravila). Kedar se dovoljenje vpisa ni bilo sprejelo v kupno pismo, se izdela posebej. 28 Duhovški Poslovnik. Vzorec: Dovoljenje vpisa na posestvo. Podpisano cerkveno upravništvo daje s tem Kolek 50 kr. gospodu] I. I., kateri je kupil s kupnim pismom z dne . . . hišo v I. h. št. ..., v zemljiško knjigo vpisano pod vlogo 30, dosedaj lastnino cerkve v 1. za 580 gld., in je cerkve¬ nemu upravništvu na pobotnico že ves kup izplačal, do¬ voljenje vpisa te hiše, brez vsega daljnega zaslišanja, na svoje ime, ter da se lastninska pravica cerkve v I. iz zemljiške knjige izbriše in lastninska pravica gospoda I. I. vpiše. Datum. Podpisa prid. Podpis lastnika. , Vse take izjave se pošljejo tudi škofijstvu, da jih podpiše. Ako je kupilo zemljišče cerkveno upravništvo ali nadarbina, je skrbeti, da sc cerkev ali nadarbina precej, ko je prejela ško- fijsko potrdilo kupnega pisma, na zemljišče prepiše. Po cerkvenih postavah naj je cerkveno premoženje, kolikor mogoče, v ležečih posestvih, katera se nimajo prodajati. Ako je pa ka- terikrat treba ležeče posestvo prodati, da se pridobljeni denar na obresti naloži, ali kakorkoli koristno obrne, mora se pozvedeti najprej mnenje patronovo, narediti je načrtprodajalnihpogojev, ter se mora vse vkup poslati ordinarijatu in prositi, da naj izposluje potrdilo načrta pri deželni vladi, katera ga ali sama da, ali ga dobi na višjem mestu. Priloži se seveda tudi prošnja na deželno vlado, v njej se razloži, zakaj je svetovati prodajo, koliko je dosedaj posestvo nosilo in koliko se ceni. Vzorec: Načrt prodajalnih pogojev. Hiša ležeča v vasi I., štev. . . ., lastnina cerkve sv. I. v I. se proda, po dražbi pod naslednjimi pogoji: 1. Cerkev proda gori omenjeno hišo, kakoršna je z vrtom za hišo vred, »knjiženo pod . . . tistemu, kateri pri dražbi najvišjo ceno obljubi, v polno last z do- puščenjem, da se brez opovire sme ■prepisati nanjo. 2. Kupec na dražbi kupi hišo z vrtom vred. za naj višjo drašbeno ceno in jo najzadnji čas v enem tednu plača. 3. Cerkev kot prodajalka izdela po tem potrjenem načrtu kupno pismo in podpis upravništva cerkvenega pre¬ moženja potrdi, da je kupni denar plačan. Cerkev plača tudi vse c. k. davke in druge dajatve do dne § 15 . Menjava. 29 končane dražbe; stroške za kup in prepis, in vse c. k. davke in druge dajatve od d.nč dražbe naprej pa prevzame in jih bode plačeval kupec. Datum. Podpisi župnika in dveh ključarjev. Prodaja se vrši navadno po dražbi, ako posebni razlogi kaj druzega ne svetujejo. Javna dražba se pa mora vselej naznaniti sodniji in ta jo izvršuje. Županstva nimajo za to pravice, in prodaje od njih izvršene nimajo tiste veljavnosti, da bi sc kupec mogel prisiliti kupljeno reč plačati in prevzeti. § 15. Menjava je podobna kupilu. Menjava je torej pogodba, s katero se ena reč daje za drugo. Pri tej pogodbi se morajo zamenjane reči natanko opisati, in če je ena reč več vredna ko druga, se mora tudi svota izgovoriti, katero naj en pogodnik drugemu plača, po navadi ob dnevu, ko se reč izroča. Poslovanje za dobitev potrdila od škofije, oziroma deželne vlade je enako, kakor pri kupilu. Ko je dovoljenje prišlo, se po potrjenem načrtu izdela menjalno pismo, podobno kupnemu, ter se pošlje škofiji v potrjenje. Kolekuje se za premične stvari po lestvici III., za nepremične s 50 kr. Tudi menjava se naznani za odmero percentualne pristojbine, izjemo dela menja zaradi zlage zemljišč, in sicer če sta zamenjana predmeta enake vrednosti, je to pravno opravilo pristojbine prosto *), samo kedar en predmet druzega presega v ceni, je ta presežek pristojbini podvržen. Da se je menja res v ta namen vršila, se dokaže iz mape, ali s po¬ trdilom županstva, v čegar področji parcela leži, ali na drug dovolj verljiv način. Vzorec: Menjalna pogodba, katera se je s pridržkom potrdila od strani prečasti¬ tega knezoškofijskegd ordinarijata in visoke c. k. deželne vlade s potrdilom patrona župne nadarbinc na Iver ji, gospoda barona Gustava Brauna, grajščaka na Gori, sklenila med, župno nadarbino na Iverji, zastopano po župniku gospodu Juriju Slapar od ene strani, in Janezom Krvavčan, posestnikom na Vrbji, hiš. štev. 12 od, druge strani, in sicer tako-le: ‘) Post. 3. marca 1868, drž. zak. 1. 17. 30 Duhovski Poslovnik. 1. Župna nadarbina na Iverji daje v menjo Janezu Krvavčanu od svoji,nskega posestva, spadajočega na župni dvorec v Iverji h. št. 1 a) parcelo št. 102, pod. občino Iverje, „mlaka“ ime¬ novano, ki meri 429C] 0 ali 19 arov 3 □ ))l , b) parcelo št. 1680 v davčni občini Povirje, „l,epa njiva 11 imenovano, ki meri 827 □“ ali 29 arov, 74 □ m, skup 1356 □“ ali 48 arov 77 □ m ter dovoljuje, da se obe parceli od. „šupnega dvorca na Iverji hiš. št. 1“, vpisani v Kranjski deželni deski, vloga B, Tom. I, str. 719 brežbremenno odpišete in v zemljiško knjigo v Ribnici k posestvu „ Vrbje št. 12, Tom. I, str. 15“ z lastninskimi pravicami na Janeza Krvavčan vpišete. 2. Janez Krvavčan pa daje v menjo župni, nadarbini na Iverji od posestva svoje hiše na Vrbji hiš. št. 12 v davčni občini Vrbje ležeče parcele: a) parcelo štev. 262, ki meri 75SD 0 ali 35 arov 18 □ «', in b) parcelo štev. 520, ki meri ali 13 a,rov 81 D m , vkup torej 136 2 CD 0 ali 48 arov 99\I} m , in dovoljuje, da se parceli štev. 262 in štev. 520 iz zemljiške knjige v Ribnici pod, Vrbje štev. 12, Tom. I, str. 15, brežbremenno odpišete, in, ali v Kranjsko deželno desko, vloga B, Tom. I., str. 719, k župnemu dvorcu v Iverji št. 1 vpišete, ali pa na novo vlogo v zemljiški knjigi v Ribnici z lastninskimi pravicami župne nadarbine v Iverji. 3. Zamenjani zemljišči sprejmeta obet pogodnika z de- našnjim dnem v pravo posest, in nobena strem ne prevzame poroštva za natančnost mere zamenjanih posestev, navedenih poel točkama 1 in 2. 4. Ker se je tet menja napravila zaradi zlage zemljišč, ne bo nobeden pogodnik ničesar doplačeval, in oba se odpovesta pravici, pogodim spodbijati zaradi, pri¬ krajšanja nadpolovične prave vrednosti. 5. Stroške za izdeljavo in izpeljemo pogodhc nosita skupno pogodnika, pa tako, da je vsak izročevalec dolžan skrbeti za brezbremenen odpis zamenjanega predmeta od dosedanje vloge v zemljiški knjigi, ter nosi sam iz tega narasle stroške. V potrditev tega sta se naredila od te pogodim dva enako se glaseča izvoda, katerih enega hrani župna na- darbina na Iverji, druzega pa prejme Jcmez Krvavčan. Datum. Podpisi, kakor pri kupila. § 16 . Rabokup, najem in zakup. 31 § 16 . Rabokup, najem in zakup. Kotlar kodo prejme v porabo neporabljive reči za določen čas in določeno ceno, se imenuje ta pogodba rabokup. Ge sc more v rabokup vzeta reč rabiti brez vsakega obdelovanja, se imenuje to najem (Miethe), kedar je pa obdelovanja treba: zakup (Pacht). Akoravno naj sc cerkveno premično premoženje kolikor mogoče spreminja v nepremično, vendar večinoma ne kaže z najemniki obde¬ lovati zemljišča, nego dajati je v zakup. 1 ) Ni pa v zakup dajati: sekanja lesa v cerkvenih gojzdih, ali pašnikov, planin in tem enakih posestev. Cerkvena posestva se redoma po dražbi v zakup dajejo. Upravništvo naj skrbi, da se dražba o pravem času prične, ker bi bilo sicer za zgubiček iz zamude izhajajoč samo odgovorno in ga dolžno povrniti. Dražba naj se napravi najmanj dva meseca pred iztekom zakupa 2 ), po razmerah tudi prej, in se po navadni postavni poti oznani. Za prostovoljno javno dražbo naj se dobi tudi dovoljenje županstva. 3 ) Za zemljišča v zakup dana se vzame za izklicno ceno zadnja zakupna cena. Ko bi se pa videlo, da so te držati ne grč, naj precenijo pošteni možje, zvedenci, zemljišče zaradi poizvedbe nove izklicne cene. Ne sme se pa ta cena prej za izklicno postaviti, dokler se ni dobilo dovoljenje ordinarijata. V ta namen mora tudi patron svoje mnenje izreči, in navesti je uzroke, zaradi katerih se je manjša cena postavila. Zakupnik (Pachter) naj položi kavcijo, katera je enaka celoletni zakupnini. Ta se sme dati v gotovem denarji, upravništvo pa ne sme gotovine niti rabiti, niti za-sc obrestonosno naložiti; zakupnik pa ni dolžan gotovine brez obresti kot kavcijo pustiti, sme torej denar v hranilnici naložiti in hranilnično knjigo upravništvu izročiti. Sme pa tudi za kavcijo dati realno hipoteko, torej kavcijsko listino vknji- ženo na njegovo posestvo. To kavcijo v denarjih ali vrednostnih papirjih položi zakupnik precej, zavarščino v hipoteki mora pa naj¬ manj v 14 dneh po dražbi donesti. Gosposka tudi kavcijo spre¬ gleda, ako se zapišeta za zakupnika dva zanesljiva moža kot po¬ roka. Kavcija je cerkvi jamčevina za slučaj, ko bi zakupnik pogodbe ne držal. Ob koncu zakupa mora jo dati upravništvo nazaj zakup¬ niku, kateri je vse pogodbe spolnoval. O zakupu sc naredi zakupni ali dražbeni zapisnik, v katerem sc zemljišče natanko zaznamuje, zapišejo se došli dražilci, izklicna cena in posamezne ponudbe. Zakupna pogodba veže zakupojem- nika precej po podpisu zapisnika, cerkve pa ne, dokler ni ordina- rijat potrdil zakupa, zato mora tudi ta klavzula v zapisnik priti, ‘) Za koliko let se sme brez višjega privoljenja v zakup dajati, glej § 109. 2 ) Gubern. ukaz 22 . marca 1827. 3 J Ces. patent 9. avgusta 1854. Duhovski Poslovnik. razven če je cerkveno upravništvo dalo posestvo samo za tri leta v zakup, ali še za manj. V tem slučaji zakupno pogodbo potrdi samo upravništvo, vendar pa mora vsako novo zakupno pogodbo prvemu naslednemu cerkvenemu računu priložiti, katero potem ordinarijat vrne 1 ). Zapisnik podpišejo župnik in dva ključarja, ter zakupnik in zapisnikar. Kedar velja zapisnik kot pogodba, kakor tukaj, se odrajtuje davek po lestvici II. Svota pa, od katere se odrajtuje, se tako-le preračuna: 1. Ako je bil rabokup določen za gotov čas, ki pa ne dosega 10 let, se zaračuna davščina po celi rabokupnini, za vsa lota sešteti. Tukaj n. pr. 44 X 3 = 132 gld. za tri leta, tedaj kolek 63 kr. 2. Ako je rabokup za 10 ali več ko 10 let, sc davščina računa po desetkrat pomnoženi letni rabokupnini. 3. Rabokup za celo življenje ene osebe se pomnoži tudi desetkrat letna rabokupnina; za celo življenje dveh oseb pa sc pomnoži lbkrat. 4. Ako se sklene pogodba za čas obstanka društva, ali na¬ prave, ki se je za negotov čas osnovala, se letna rabokupnina pomnoži 20krat. 5. Ako se sklene pogodba za kak drug negotov čas,.sc po¬ množi letna rabokupnina 30krat. Vsako podaljšanje ali ponovljenje rabokupne pogodbe se smatra za novo pravno opravilo. Sploh velja: doma naj se ne kolekuje, nego zapisnik sc nese v davkarijo in ta odloči kolek. Kedar pa zapisnik ne velja kot pogodba, je kolek 50 kr. Vzorec: Zapisnik spisan dne 3. oktobra 1889 v župnijski hiši v I. Navzoči so Lili podpisani. Predmet je zakupna dražba zemljišča cerkve sv: I. v I. vpisanega v zemljiški knjigi ... št. .. . Kot dražilci so prišli: I. I., hišnik v I. I. I, kovač v I. I. I., strojar v I. Postavni pogoji, pod. katerimi se to zemljišče v najem daje, so ti: 1. Upravništvo cerkvenega premoženja cerkve sv. I. v I. daje 'njivo „puhljico“ 10 mernikov posetve, vpisano 3 ) Škof. i. 1884, str. 36. Nekatere škofije tirjajo samo prepis. § i6. Rabokup, najem in zakup. 33 v zemljiški knjigi pod . . . štev. . . ., in senožet „vrto- vina“, v zemljiški knjigi pod ... št. ... za tri leta, t. j. od ... do . . . tako v zakup, da jih zakupnik sme ves zakupni čas nemoteno po deželni navadi uživati. — Nasproti se pa zakupnik zaveže , 2. da hoče zakupnino v četrtletnih obrokih naprej v cer¬ kveno blagajnico plačevati, in sicer tako gotovo, da, ko bi šest tednov po preteklem obroku zakupnine ne plačal, se smejo ta zemljišča v njegovo škodo in na njegove stroške zopet na dražbo dati, od katere dražbe in vseh iz nje izvirajočih koristi se pa zakupnik iz¬ ključi. 3. Vse davke, kolikor jih ima plačevati to zemljišče, sam zakupnik iz svojega plačuje, in tudi za vse druge dajatve v blagu, prevožnjo in druge deželne tlake ne sme druzega povračila tirjati, kakor tistega, katerega dežela daje. 4. Zakupnik je dolžan v zakup vzeta zemljišča o pravem času obdelovati, prav orati, vsak vagan posetve vsako tretje leto s šestimi vozovi gnoja po deset centov pognojiti, sicer bi moral za vsak voz nenavoženega gnoja v cerkveno blagajnico 2 gld. 10 kr. plačati. 5. Zakupnik je dolžan zakupljeno posestvo varovati zoper poplave, izplave in zasipe s peskom; in ko hi taki prišli, je dolžan poškodovano zemljišče v prejšnji dober stan spraviti. G. Zakupniku se ne privoli nikako povračilo za nepre- videne škode po toči ali vodi, razven ko hi bila za¬ kupljena zemljišča tako razdjana, da bi se tudi zem¬ ljiški davek odpisal. V tem slučaji sme primernega zmanjšanja zakupnine prositi. 7 . Zakupnik ne smč zakupljenih zemljišč ni prodati, ni zastaviti, niti stavbe nanje postaviti. 8. On smč njive v travnika in pašnike v njive po dob¬ ljenem dovoljenji ordinarijata spremeniti; ne sme pa zedo nikakovega odškodovanja tirjati. 9. Ko bi se moralo med zakupom eno edi drugo zem¬ ljišče nazaj vzeti, nehajo zakupne pogodbe, zadevajoče dotično zemljišče; ne sme pa zakupnik nikakega dru¬ zega odškodovanja tirjati, razven da se mu povrne na tem zemljišču pričakovana žetev, seno ali otava. 10. Kot kavcijo zapiše zakupnik svojo hišo v I. z vrtom in njivo v meri petih oralov, v zemljiški knjigi pod ..., na katero posestvo bo upravništvo cerkvenega, pre¬ moženja pričujočo pogodbo vknjižilo. ,,Poslovnik.“ 3 34 Duhovski Poslovnik. 11. Zakupnika pravno vese pričujoča pogodba precej, ko jo podpiše; cerkev v T. pa še lepo danem dovoljenji ordinarij ata. Zakup preide tudi na njegove dediče. 12. Vsakošen podzakup brez dobljenega privoljenja mu je prepovedan. 13. Vse koleke in pristojbine plača zakupnik sam. Te zakupne pogodbe so se prebrale, in potem sc je izklicevala najprej njiva „puliljica“ za prejšnjo za¬ kupno ceno 30 gld., a na to se ni nobeden dražil,ec oglasil. Potem se .je nastavila, zakupna cena 25 gld. I. I. je obljubil 26 gld., I. I. 27 gld., I. I. 28 gld., ker ni nobeden več obljubil, je njemu ostala. Nato se je izklicala senožet za prejšnjo zakupno ceno 16 gld., katero je tudi, T. I. obljubil, in mu je pripadla. Skupaj torej znaša zakupnina 44 gld. Ko je zakupnik izrekel, da, hoče postavne pogoja spolnovdti jako bi bil zastavo dal v obligacijah, hranil- nični knjigi ali gotovini: in ker je pod A priloženo hra¬ nil,nično knjigo za 50 gld. kot zastavo dal), se je dražba končala in ta zapisnik podpisal. Actnm ut supra. Podpis župnika, Podpis zakupnika, „kot dveh ključarjev in 'zakupnik 1 *, zap isni kar ja. Lahko bi so pa sklep naredil tudi po sledečem vzorcu: Te 'zakupne cene so se prebrale in potem. se je pričelo izkli¬ cevanje. Zapisnik se je sklenil in podpisal. Podpisi, ko zgoraj. Ako zakupnik ne zna pisati, so mora podkrižati vpričo dveh oseb, katero niste imele /. dražbo nič opravka. § 16 . Rabokup, najem in zakup. 35 V tem vzorcu navedeni pogoji so postavni; smeli bi se pa včasih in celo morali po okoliščinah premeniti. Opomniti je še k točki 2: Ko bi se katerikrat morala po¬ sestva zaradi prestopa pogojev od strani zakupnika v drugič v najem dati, ni v to treba sodnijskega privoljenja, pač pa škofijskega. Cerkev se za škodo ne odškoduje samo na položeni kavciji, nego tudi na drugem zakupnikovem premoženji, če je treba. — K šte¬ vilki II : Kedar se v le na Iri leta v najem daje, ni treba dovoljenja ordinarijatovega. Ce se hoče dati posestvo za več ko tri leta v zakup, se mora dobili mnenje patronovo ter ž njim kot prilogo dobiti še dovoljenje cerkveno in deželne vlade.’) Ko bi bilo katerikrat bolje dati cerkvena posestva brez dražbe v zakup, mora si dobiti upravništvo mnenje patronovo, narediti s zakupnikom načrt zakupne pogodbe in sicer brez koleka. Začenja se tako: Načrt, zakupne pogodbe. Med upravništvom cerkvenega, premoženja cerkve sv. I. v I. in 1. I., posestnikom v I., se je danes sledeči za¬ kupni načrt, sklenil . . . (Potem pridejo točke, kakor zgoraj.) Sklep: To potrdi naš lastnoročni podpis. Podpisi župniku Podpis zakupnika, in dveh ključarjev. Predlog, podkrepljen z različnimi nagibi na ordinarijat, bi se glasil: Prečastiti hnezoškofijski ordinarijat! Ponižno podpisano upravništvo cerkvenega premo¬ ženja cerkve sv. I. v I. predlaga v prilogi A) načrt zakupne pogodbe, zadevajoče zakup zemljišč te cerkve vpisanih v zemljiško knjigo . . . štev. . . ., ter prosi dovoljenja, ta zemljišča brez dražbe v zakup prepustiti, in podpira svojo prošnjo s sledečimi razlogi: 1. V tem kraji ima vsak posestnik lastnega zemljišča toliko, kolikor ga more s svojimi ljudmi obdelali, zato ni pričakovati drašilcev in višje zakupnine, ka¬ kor do sedaj; najbrž se še za toliko ne bi moglo oddati. 2. Je po prilogi B) tudi patron zadovoljen, da se zem¬ ljišče ne daje v zakup po očitni dražbi. Prečastiti, knezoškofijski ordinarijat, se tedaj prosi, naj blagovoli, dati dovoljenje za zakup brez dražbe gori ') Vzorec za prošnje glej § 114. 3* 36 Duhovski Poslovnik. imenovanega zemljišča, in za izdelavo pravoveljavne' za¬ kupne pogodbe, ter tudi podpirati pridjano prošnjo za dovoljenje c. k. deželne vlade. Podpisi župnika in dveli ključarjev. Priloge A) B) ... za dovoljenje zakupa cerkvenih zemljišč v I. brez javne dražbe. Prošnja na deželno vlado sc glasi mutatis mutandis kakor ta. Ravno tako je postopati, če se hočejo cerkvene hiše nad Iri leta v najem dati. Cerkveni gojzdi se ne dajejo v zakup, ž njimi se mora go¬ spodariti po deželni gojzdarski postavi. Les, naj si bo za kurjavo, ali stavbe, sme upravništvo samo prodajati, da se le pri sekanji gojzdarske poslave ne prestopijo. § 17 . Stavbina pogodba. V tej se zaveže podvzetnik h gradhi stavbe proti odplačilu. V duhovskem poslovanji je te pogodbe gotovo treba za večjo gradbo, pa tudi pri manjih delih ali popravkih bi ne bila odveč. To pismo mora imeti vse lastnosti pogodbe, poleg tega, ako se dela po na¬ črtu, tudi natanjko: čemu bo služilo poslopje, kakšno naj bo gradivo, določbe o delavcih, pomočnikih, čas, do katerega sc bo delo izvršilo in poroštvo za dobro izdelavo. Ako ni bil načrt za izdelavo ali popravo naročen, pa ga je vcndar-le dotični konkurent izdelal, naj se v pogodbo sprejme klavzula: priloženi načrt se ni bil pri dr azilen dela naročil, nego priporočilo se mu je bilo, naj ga na svojo korist izdela. Ako bi se namreč od višje gosposko delo ne dovolilo, ali zaradi katerega koli uzroka ne pričelo, bi dotični dražilec lahko tirjal povračilo za svoj načrt, če je bil načrt naročen, se mora seveda vsekako tudi plačati. Navadna stavbina dela in njih izvršitev nadzoruje župnik; pri konkurenci - pa konkurenčni odbor ali njegov odposlanec. Vrhovno nadzorstvo ima vlada po svojem inženirji. Gradbo vzame župnik, oziroma konkurenčni odbor ali na lasten račun in odda dela po dražbi posameznim mojstrom, ali pa izroči vso stavbo podvzetniku. Oboji so zavezani delati po načrtu. Podvzetnik da jamčevine 10°/j, celega proračuna pri večjih zidanjih. Zavarščina se hrani v cerkveni tružici do preteklega poroštvenega obroka. Prejem jamčevine so potrdi podvzetniku z nekolekovanim položnim pismom. Mojster podvzetnik je potem na tako pogodbo vezan, katera se tudi lahko naredi v podobi zapisnika. § iy. Stavbina pogodba. 37 Vzorca: Stavbina pogodba, katera se 'je sklenila danes med, g. I. I., župnikom v I., in g. I. I., stavbenim mojstrom is I., in sicer tako-le: 1. Gospod župnik I. I. izroča gospodu I. I. stavljenje ■pogorelih gospodarskih poslopij, in sicer: živinski, konjski in svinjski hlev, kolnico in skedenj po po¬ trjenem in temu dogovoru priloženem stavbinem na¬ črtu sa 3000 gld. a. v. 2. Gospod, zidarski mojster sprejme to gradenje in obljublja,, da bo sa celo stavbo rabil dobro gradivo, posebej temelj is samega kamna zidal. 3. On bo tudi oskrbel vse delavce k, temu delu. (Ali če bo tlaka delala: Gospod, župnik bo oskrbel, da bodo od občine obljubljeni delavci tlačani po potrebi smiraj pri rokah, zidarje oskrbuje mojster sam.) 4. Tudi se podvsetnik zavezuje, da se bo načrta natanko držal, in dela nobenemu drugemu ne izročil, in 5. Vse delo na vse strani v štirih mesecih dogotovil ter ostane porok tri leta za vse pomanjkljivosti. 6. Gospod župnik pa, se zavezuje svoto 3000 gld. tako le plačevati: sedaj precej dd na roke mojstru gospodu I. I. 500 gld., katerih prejem se s tem, pismom po¬ trjuje; ko bo temelj dozidan, mu zopet, vroči 500 glcl.; ko bo pa vse delo dovršeno, mu dd 1000 gld., in 1000 gld. mn izplača čez tri leta, ko se pokaže, da ni treba, gospodu stavbenemu mojstru ničesar zaradi pomanjkljivosti gradbe povračevati. To potrjuje lastnoročen podpis obeh pogodnikov in dveh v to naprošenih prič. Datum. Podpisa prič. Podpisa pogodnikov. Zapisnik spisan v župnem dvorcu Meniške župnije dne 7. junija l. 1891 ob priliki prevzetja zidave novega hleva pri župni nadarbini v Menišjem. Pričujoči podpisani. Cerkveno upravništvo prepušča zidarskemu, mojstru Janezu Blažko od, višje gosposke privoljeno zidavo novega živinskega hleva po načrtu od c. k. okrajnega glavarstva v Postojni z dnem 13. julija 1887, št. 5630, potrjenem, in 38 Duhovski Poslovnik. preudarku za adjustirano svoto 1583 gld. 25 kr. za gra¬ divo in rokodelska dela, in 165 gld. 88 kr. za težaška dela z rokami in živino, skup 1749 gld. 13 kr. Podpisani zidarski mojster Janez Blažko se zavezuje izdelati vso stavbo trdno in iz dobrega gradiva natanko po načrtu in preudarku do 15. avgusta t. I. in jamči za vse po¬ manjkljivosti celo leto od dne potrditve nove stavbe. Nasproti sc pa zavezuje cerkveno upravništvo, da mu izplača 500 gld., ko postavi in dokonča zid, 925 gld. 25 kr. pol leta potem, in 10 u /„ kavcijo v znesku 158 gld. po preteku jamstvenega obroka Občinsko predstojništvo pa se zavezuje, polovico zneska spadajočega na delo z rokami in živino z 82 gld. 94 kr. izplačati, ko se po¬ stavi strešni stol, drugo polovico v gorenjem znesku pa po uradni potrditvi stavbe. Ko bi podvzetnik ne dopolnil o pravem časti ali prav dolžnosti, katere je sprejel s to pogodbo, ali tega, kar se mu bo naložilo pri uradno-oglednem aktu, kateri ima podvzetnikn nasproti vso moč dokazilnega pisma, tedaj ima cerkveno upravništvo pravico, po pogodbi pre¬ vzeto in neizvršeno delo, oziroma po uradno-oglednem zapisniku zaznamovane popravke izročiti komurkoli na podvzetnikove stroške, in si povrniti škodo, ko bi uprav- ništvu iz tega nastala, iz neizplačanih zaslužkov, ali iz po¬ ložene jamčevinc, pri čemur podvzetnik priznava od c. k. ra- čunstvenega urada izdan način zaračunovanja kot listino, katera ima popolno dokazilno moč zoper njega. Poleg tega je podvzetnik porok za vso škodo, katera bi se ne mogla iz kavcije ali iz zaslužka pokriti, z vsem svojim premoženjem. Sklenjeno in podpisano. Podpisi: Fatron, župan, Župnih zidar. in oba ključarja. § 18 . Poravnava (nagodba). V tej se dvomljive pravice ali navskrižne zadeve, zaradi ka¬ terih so stranke prepirajo, tako določijo, da se zaveže vsaktera stranka nasprotni kaj dati, storiti, ali opustiti. Ne razločijo se nič od pogodeb, samo to naj pripomnimo, da je dobro take obravnave cerkveni ali politični oblasti predložiti v potrdilo. Zato naj se tudi v pismo sprejme točka: Ta poravnava se predloži hali višji cer¬ kveni in politični oblasti v potrditev. Podpišejo jo naj nagodniki tako, kakor sploh v pogodbah. Vzorec § 141. § iy. Daritev. 39 B) Enostranske pogodbe. § 19. Daritev. Daritev jo pogodba, s katero se cerkvi reč brezplačno pre¬ pusti. Če darovana reč precej v posest cerkve preide, je to da¬ ritev med živimi; ako naj pa darovana reč še le po smrti darovalca cerkvi pripade, je to daritev za slučaj smrti. Po državni postavi*) daritev med živimi velja, če je darilce izrekel, da reč brezplačno prepušča, obdarovanee pa, da darovano reč brezplačno prevzame; poleg tega mora pa darovalec reč precej izročiti, ali če je takoj ne izroči, da vsaj pismo o tem cerkvi. Daritev za slučaj smrti ima tisto veljavo, kakor volilo, in mora tudi v obliki volila izdelana biti, ter se sme, kakor vsaka oporoka ali volilo, preklicati. Nepreklicljiva poslane la pogodba le, ako jo je obdarovanee sprejel, darovalec pa se izrečno odpovedal pravici preklicati jo. Cerkveno upravništvo tedaj preudari, če je reč ali pravica cerkvi darovana lej res v korist, in potem napravi zadevna pisma. Po postavi z dne 25. julija 1871 sme pogodbo samo notar narediti, če se obdarovanemu darovana reč ob enem tudi ne izroči. 3 ) V osmih dneh po sklenjeni pogodbi se vse naznani davkariji, da odmeri percentualno pristojbino, 8°/ 0 in 25% priklado. Vzorec: Darilno pismo Jas podpisani Janez I., kmet na Gori št. 16, da¬ rujem za potrebne popravke cerkvi sv. Urha na Goril 1000 gld. (reci: tisoč goldinarjev), katere imam naložene na posestvu Jožefa Malnar na dolžno pismo od, 3. ja- nuvarija l. 1852, vknjiženo 30. januvarija l. 1852, vendar tako, da za čas svojega življenja še zmiraj jaz obresti, uživam, in se gori imenovani cerkvi darovana glavnica še le po moji smrti izroči, katero darilo cerkveno upravništvo na Gori tudi sprejme. Ko za gori imenovano cerkev to pismo podpišem in jo gospodu župniku I. I. izročim, se ob enem izrečno odpovem pravici, preklicati to daritev. To potrdi moj podpis in podpis cerkvenega uprav- ništva gori imenovane cerkve v znamenje, da to mojo daritev sprejme. Podpis župnika Podpis darovalca, in dveh, ključarjev. Datum. *) Drž. zak. XVIII. pogl. b Glej Tavčar Slov. Pravnik str. 362. 40 Duhovski Poslovnik. Pismo se nese k notarju, da naredi s tem notarsko pismo. Kolek je 1 gld. za polo. § 20. Dolžno pismo. Da ima dolžno pismo pred gosposko povse dokazno moč, mora se v njem natanko naznaniti dolžnik in cerkev, čije je gotovina. Ako je gotovina ustanova, se mora vpisati tudi ime ustanovnika in cerkev, kateri je ustanova odločena; tudi visokost gotovine in obresti, katere in kedaj se bodo plačevale, potem, da si upnik (tukaj cerkev) pridržuje pravico gotovino iztirjati brez odpovedi, ko bi se obresti ne vplačale zadnji čas šest tednov po zapadlem obroku. 1 ) Kedar je dal dolžnik za hipoteko hišo, se mora tudi v dolžnem pismu zavezati, da jo bo imel vedno zavarovano proti ognju, in sicer v svoti, katera posojilo popolnoma pokrije, in se bo o tem vselej pri izplačevanji obresti tako gotovo pri upravništvu cerkve¬ nega premoženja izkazal, kakor gotovo bi se smela gotovina, ako bi to izkazovanje opustil, brez odpovedi iztirjati. Tudi mora dolžnik izreči, da se sme cerkev v varnost glavnice, obresti, tožnih stroškov in drugih stranskih dolžnosti, ko bi nastale, vknjižiti. 2 ) Pristavek: V varstvo upnika zastavljam vse svoje premoženje, nič ne velja. 3 ) V dolžnih pismih ne sme biti nič prečrtano, popravljeno ali izstrgano, sicer bi jih smela gosposka zemljiške knjige odkloniti. Podpisi morajo biti legalizovani. Kolek po lestvici II. Stranka mora sama skrbeti za vknjiženje. Vzorec § 120. § 21 . Odstopni list. Upnik sme tudi svojo tirjatev drugemu odstopiti, in pismo o tem odstopu se imenuje odstopno pismo (cesija). Opirati se mora na pismo o odstopljeni tirjatvi in navesti uzrok odstopa. Ako hoče prejemnik pravic, kakoršnih odstopnik ni imel, ali če se hoče prejemnik proti prihodnim ugovorom dolžnikovim zava¬ rovati, mora odstopni list tudi dolžnik podpisati. Ako se ne od- stoplja cel dolg, nego samo njega del, se mora označiti cela svota in odstopljeni del. Cerkveno upravništvo mora sosebno gledati, če ima prejšnjemu upniku izdano dolžno pismo tudi vse tiste oblike, kakoršne se tirjajo za cerkvena dolžna pisma. Ako jih nima, mora dolžnik one dolžnosti, katere mu one oblike nakladajo, dodatno prevzeti, kar § 195. ces. pat. 9. avgusta 1854, d. z. 1. št. 208. 2 ) Natančneje glej Tavčar: Slov. Pravnik stran 84 — 88, 105. Praprotnik: Slov. spisovnik str. 154 — 159. Drž. zale. §§ 1001, 435, 451. 3 ) Drž. zak. §§ 1001, 435, 451. § 22 Poroštveno pismo. 4! se mora v odstopnem pismu jasno izreči. Paziti je, če daje hipoteka tudi s tem izrecilom zadostno varnost. To izrecilo se mora vknjižiti. V odstopnem pismu mora dolžnik še povrh priznati dolg in cerkev kot novo dolžnico. Kolekuje se ko dolžno pismo po lestvici II. Vzorec § 120. § 22 . Poroštveno pismo. Prigodi se tudi lahko, da kdo za cerkveno tirjatev hoče po¬ roka postaviti; tedaj je troha izdelati poroštveno pismo. Ko hi dolžnik svoje dolžnosti no spolnil, mora upnik najprej e dolžnika prijeti, in še le če ta dolžnosti ne stori, onega, ki se je postavil za poroka. Kdor se ni s tem pogojem postavil plačnika, je s o - plačnik, in jamči pri deljivem dolgu za svoj del, pri nedeljivem za celoto. Kdor se je zastavil poroka in plačnika, jamči za vso celoto, in upniku je na voljo dano, ali hoče najprej glav¬ nega dolžnika in potem poroka, ah pa oba ob enem prijeli. 1 ) Poroštvo se lahko da v dolžnem ali posebnem pismu. V dolžnem pismu je dosti, da ga porok podpiše kot porok, ali se pa na koncu dolžnega pisma za klavzulo o vpisu v zemljiško knjigo pristavi: V večjo varnost se postavljam jas I. I. kot porok Za tako označeno poroštvo ni treba koleka. Drugače je pa, ako se v pri¬ pisu kdo za poroka postavi s pristavkom: Za gori imenovani dolg se jas I. I. kot porok in plačnik zastavljam, tedaj je treba koleka za svoto, za katero se zastavlja, po lestvici II. Ako se dela o poroštvu posebno poroštveno pismo, in se porok noče toliko zastaviti, kolikor dolžnik, tedaj se mora natanko označiti, ali jamči za celo svoto, ali samo za del svote, ali le za obresti, ali morda samo do določenega časa in pod katerim pogojem. Vzorec: .Poroštveno pismo. Jas podpisani sem porok do danes čes eno leto sa obresti v sneskic 80 gld., katere je Adam Kosar dolžen cerkvi sv. Lenarda na Leskovcu is dolžnega pisma s dne . . . To potrjujem s lastnoročnim podpisom in podpisom dveh v to naprošenih prič. Podpis povoha in prič. ') Drž. zak. §§ 1346, 1347. 1357. 42 Duhovski Poslovnik. § 23. Pooblastilo. To je pismo, katero nam pove, da je oblastnik koga izvolil, kateremu je izročil posel, da ga v njegovem imenu oskrbi. 1 ) V njem mora: a) določno omenjeno biti, da se je oseba po¬ oblastila v opravilo zadeve; b) naznani se zadeva v opravilo izro¬ čena; c ) izreče se: ali je pooblastilo omejeno, ali neomejeno, in v zadnjem slučaji: katere so tiste omejitve. Po navadi se sprejemajo še naslednja določila, ki niso sicer bistvena: d) da potrdi oblastnik vse, kar pooblaščenec v zadevi sploh, ali pa v mejah pooblastila ukrene; e) obet povračila vseh stroškov in vse škode, katere bo imel pooblaščenec pri izvrševanji zadeve; f) dovoljenje, da še sme pri izvrševanji posluževati pomočnika ali namestnika; g) da po¬ oblastilo tudi za dediče velja. Obe zadnji točki se morate sprejeti v pooblastilo, kedar se rabi za pravdo. Ako se je izgovorilo ali naravnost ali molče plačilo za izvr¬ šitev, kolekujejo se pooblastila po visokosti izgovorjenega plačila po lestvici II. Ce se plačilo ni izgovorilo, je kolek 50 kr. Vzorec 2 ): Pooblastilo, s katerim jaz I. I. pooblaščujem gospoda I. I., kapetana na I, svoje dolgove v župniji I. na štoli in beri, pa moj osebni dolg pri posestniku I. I. na I. v znesku 100 gld. iztirjati, plačila prejemati, jih s pobotnicami potrjevati ■in sploh o teh zadevah vse tako naravnati, kakor bo spoznal, da je v mojo korist. Obljubim mu, da sprejmem in potrdim vsako njegovo ravnanje, in mn vse njegove stroške pošteno povrnem. To potrjuje moj lastnoročen podpis. Datum. Sicer vzorec § 92. Podpis pooblaščenca. § 24. Položno pismo. Položno pismo (Depositenschein), tudi hranilno pismo (Vervvahrungsschcini, izročilno pismo (Ucbergabsschein) se dela, kedar je bilo komu blago v hranitev izročeno. V njem se mora napovedati a) reč, sprejeta v hranitev. Ge se izroča več zaprtih ali zapečatenih reči, naj se posoda ali hranilni ovitek ') Natančneje postavne določbe o njem drž. zak. §§ 1002, 1005 — 1007, 1017. s ) Sicer glej Praprotnik : Slovenski Spisovnik str. 180 § 24 . Položno pismo 43 označi, ter pove, kaj je po napovedi v njem. Če se pa reči odprte izročajo, naštejejo se posamno in opišejo, ali sc pa izdela o njih popis, na katerega se sklicuje v položnem pismu, b) Naznani se volja, da se reč v skrb prevzame, časa ni treba naznanjati, razven če hranilec reč samo do gotove dobe prevzame. Položniku pa ni treba do naznanjenega časa čakati, ker sme svojo reč nazaj tirjati, kedar hoče. Posebne previdnosli je treba, če so sc reči zapečatene ali zaklenjene v hranitev sprejele, da je pečat ali ključavnica nepo¬ kvarjena; ako bi sc namreč branilec pri pokvarjenem pečatu ali poškodovani ključavnici ne mogel skazati, da sc kvara ni po nje¬ govi krivdi zgodila, bi položnik lahko trdil, da so poškodovane ali izgubljene zaprte reči, ter bi mu jih branilec moral povrniti. Ako se je za hranitev plačilo izgovorilo, katero se v pismu na¬ znani, se ravna kolek po lestvici II.; če je hranitev brezplačna, je 50 kr. od pole. Vzorca: Položno pismo. Da sem prejel od gospoda Petra Levec, sapnika na Polhovem, v hranitev z usnjem prevlečen kovčeg, v katerem je 12 srebrnih žlic, ena žlica za juho, ena za mleko, 12 nožev in 12 vilic s srebrnimi ročniki, 12 žličic za kavo, ene klešče za sladkor in en srebrn solnjak, vse zaznamovano s začetnimi lastnikovimi črkami P. L., kar vse hranim za čas njegove bolezni, da po zadobljenem zdravji njemu povrnem, ali pa po njegovi smrti zapu¬ ščinski gosposki izročim, potrdim z lastnoročnim pod¬ pisom. Datum. Podpis. Hranilno pismo. Podpisani s tem potrjujem,, da sem prejel od go¬ spoda Matija Bernika te-le vrednostne papirje v shrambo: 1. knjižico kranjske hranilnice št. 135.680 za 300 gld., 2. papirne državne obveznice po 5 u / () št. 12.131 in 12.140, vsaka po 500 gld. Vse te vrednostne papirje se zavezujem gospodu, Matiju Berniku nazaj dati proti temu hranilnemu pismu, kedarkoli bo tirjal. Datum. Podpis. Opomnja. V takih pismih naj se važnejše številke pišejo s črkami, da se pride v okovi vsakemu popačenju. 44 Duhovski Poslovnik. § 25 . Zavezno pismo. Zavez no pismo |Revers), ali p r o t i p i s , tudi odpovedno pismo (Verzichtschein) je pismena izjava, s katero se proti drugemu zavezujemo, da bomo kaj storili, dovolili ali opustili, česar ta drugi sicer ne bi imel pravice tirjati in si tudi ne sme prisvajati pravice iz naše postrežljivosli. Slučaji, za katere se taka pisma izdelujejo, so mnogoteri: A prepušča B iz vstrežljivosti porabo reči, n. pr. da sme po njegovi senoželi voziti. Previdno je, da A izroči Rju zavezno pismo, da pa tudi od B zahteva proti- zavezno pismo (Gegenrevers), s katerim B spozna, da mu je A to samo iz vstrežljivosti privolil, da ne izraste iz porabe nikaka pravica in dolžnost. Ce kdo obljublja drugemu stroške povrniti, katere je iz postrežljivosli na-se prevzel, je to o d š k o d n i prot i- pis (Schadloshaltungsrevers). Ali: A se zaveže svoje pravice ne tirjati, ali pa zavezanega odveže od tirjatve pravice, odpove se ji pa ne. Ali: negotovo je, da bo A nekaj storil, k čemur se zavezati noče. Ali: A obljubi neko določeno obnašanje, ali da se bode določenega dejanja varoval (če je bil zavrnjen zaradi obnašanja). Ako se da stvar ceniti, se ravna kolek po lestvici II., če ne, pa 50 kr. za vsako polo. Vzorci §§ 47. 144. JProtipis. Podpisani s tem spoznavam, da mi je I. I. is T. na mojo prošnjo dovolil, na župno njivo, na „gnojnici“ imenovano, po svojem mejašnem travniku za potrebo dovaževati in izvaževati. To dovolitev sprejemam kot zgolj postrežljivost, ni¬ kakor pa ne kot pravico, zato se zavezujem, da povrnem vsako škodo, napravljeno od moje družine in živine, ter opustim vožnjo, ko bi mi jo gospodar I. I iz I. odpovedal. Datum. Podpis. § 26 . Pobotnica, prejemno potrdilo. To je pismeno potrdilo o spolnjeni dolžnosti. Obsegati mora tode: a) stvar, katera se sprejema, in če je denar, tudi njegova veljava; b) zakaj se daje, n. pr. ali se vračuje dolg, ali plačuje za¬ služek, ali odrajtujejo obresti; pri plačilu pokojnin in ob drugih dajatvah, ki se prejemajo v gotovih obrokih, se naznanja tudi čas in obrestna mera; c) imenovanje dolžnika, kateri plačuje; d) čas, kraj plačevanja; e) podpis upnika ali njegovega pooblaščenca. § 27 Prejemni list, potrdilo — § 28 . Charta bianca. 45 Pri pobotnicah, kakor sploh pri vseh pismih, v katerih gre za denar, se goldinarji zarad razločnosti pišejo s številkami, zaradi gotovosti tudi s črkami, samo krajcarji se pišejo le s številkami. Dobro je spodaj radi spreglednosti svoto še enkrat s številkami zapisati. Kolekuje se po lestvici II. Koleka proste so: pobotnice o zneskih ali vrednostih izpod 2 gld., o davkih, katerih nismo bili dolžni plačevati, posebno ako so nam javne gosposke, občine kaj preveč zaračunale; o po- logah, katere so bile državna gosposka, občina ali druge javne naprave v hranitev sprejele; pobotnice o prejemkih obresti od državnih in njim enakih obveznic, ako se jim je pri izdaji prostost od koleka zagotovila; o pogojenem plačilu za vremenske nezgode ; pobotnice o miloščinah (semkaj se prištevajo tudi pobotnice o na¬ branih denarjih za ponesrečence); potrdila duhovnikov o prejetih manualnih štipendijah za sv. maše. — Vzorci §§ 29, 121, 161. § 27 . Prejemni list, potrdilo. Tako se imenuje pismo, s katerim se potrjuje, da se je reč gotovo oddala ali sprejela. Njega zapopadek jo stvar, katera se je bila prejela, čas, kedaj je bila vročena in kdo jo je vročil. — Vzorec glej § 144. Prejemni list, s katerim potrjujem, da. sem prejel danes od, visokoča- st.itega župnega urada v Makolem ta,mošnji cerkven in¬ ventar v uradno porabo proti, temu, da, ga, po porabi, zopet, v tamošenj cerkven arhiv pošljem. Datum. § 28. Podpis. Charta bianca. Ako no moremo vsega pisma spisati, ker nam je sedaj še kakošna okoliščina neznana, podpiše se na čist ter prazen papir ime nekako tam, kamor bi imelo priti, če bi bilo pismo do celega spisano. Da se pa v okom pride vsaki goljufiji, sc na drugi strani in sicer na ravno tistem mestu, kjer je na prednji strani podpis, zapiše namen, v kateri je bilo ime podpisano, n. pr. za spis dolžnega pisma o 200 gld. Charta bianca za izdajo dolžnega pisma od, 200 gld. a. v. suh hipotheca mojega posestva na Drčju št. 13. Datum. Podpis. 46 Duhovski Poslovnik. § 29 Oporoka. To je izjava, s katero naznanjamo, kaj naj sc z našim pre¬ moženjem po smrti zgodi, in v kateri postavimo dediča; če ima še druga naročila, oporočni pristavek, se imenuje kodicil. Sicer se pa drug od druzega po obliki ne loči. Oporoka sc napravlja pismeno ali u s t meno. Kdor zadnjo voljo lastnoročno spiše in podpiše, mu ni treba nič prič. Datum na taki oporoki sicer ni potreben, vendar je vselej svetovati, da sc pristavi. Kdor si je dal poslednjo voljo po kom drugem spisati, pa jo sam podpiše, naj pokliče tri priče, od katerih morate vsaj dve h krati pričujoči biti. pred njimi mora oporočnih potrditi, da je v tem sestavku njegova poslednja volja. Ni jim pa treba prebrati oporoke, niti dati vedeti, kaj je v njej, pač pa morajo priče oporoko podpisati ali znotraj, ali pa zunaj, vselej na samem pismu, ne na zavitku, kot priče poslednje volje; torej: I. I. priča oporoke. No bi bilo torej zadosti, ko bi zapisal samo: priča. Oporočnih podpiše lahko sebe brez ali pred pričami, kakor hoče. Ako oporočnih ne zna pisati, naj pokliče tri priče, katere morajo biti h kratu navzoče. On mora pristaviti v njihovi navzočnosti svoje znamenje, križ, k svojemu imenu, katerega je bila ena teh prič podpisala in tudi pristavila, da je pisavec tega imena, tedaj: Janez Skale (ime oporočnika) podpisal Miha Namre, priča. — Ako oporočnih ne zna brati, ali č e j e slep, naj si da sestavek po eni teh prič vpričo drugih dveh prebrati; on mora potrditi, da je to njegova volja; one dve priči morate pa tudi zapopadek spisa sami videti. Pisavec poslednje volje je tudi sam lahko priča Kdor ustmeno napravlja oporoko, naj pokliče tri priče, katere morajo biti h kratu pričujoče, ki poznajo oporočnika osebno, in morejo potrditi, da o njegovi osebi ni kake prevare ali zmote. Da pa priče ne pozabijo, kaj je zapustnik oporočal, je dobro, da si vse tri skup ali pa vsaka posebej zapiše slišano zadnjo voljo. Dopuščene pa niso te-le priče: udje kakega du- hovskega reda, ženske, mladeniči izpod 18 let, nezavedni, slepci, gluhi, nemi in kateri ne znajo oporečnikovega jezika; potem tudi tisti ne smejo biti za priče, kateri so bili radi zločinstva iz lakom¬ nosti storjenega obsojeni. Tudi ne stariši, otroci, bratje, sestre, svaki, plačevana družina oporočnika in ne osebe, katerim se v poslednjem oporočilu kaj voli. Zapustnik naredi tudi lahko oporoko pred sod n i j o ali notarjem; enako sme tudi svojo lastnoročno podpisano poslednjo voljo sodniji izročiti. § 29 - Oporoka. 47 Pri oporokah o b vožnji po vodi, ali v kraji, kjer j c kužna 1) o 1 e z e n , zadostujeta tudi dve priči, katerima še celo ni treba biti h kratu navzočima, ako je bila nevarnost okuženja; tudi smejo takrat priče biti udje duhovnega reda, ženske in mladeniči, ki so že 14 let stari. Vendar pa veljajo take opo¬ roke le še šest mesecev po končani vožnji po vodi, ali potem, ko je kužna bolezen nehala. Oporočnih ni navezan na svojo oporoko, sme jo prcnarediti, preklicati, kajti ona stopi le tedaj v veljavo, ako dotičnik umrje in kedar umrje, če drugo naredi, pride prva ob veljavo, ako ni v drugi naravnost izrekel, da naj prva celoma ali deloma ostane veljavna. Prcnarede sc oporoke s kodicilom. Tudi ni treba oporoke kolekovati, ker kolekuje se še-le potem, ko v veljavo stopi. Cerkve pridejo mnogokrat do imetja po pobožnih vo¬ lilih. Tako se imenujejo ona volila, katera so namenjena: a) cerkvam, h) za sv. maše, c) revnim, d) dobrodelnim ustanovam, t. j. hiral¬ nicam, bolnišnicam in drugim takim napravam. Ne spadajo pa semkaj volila za šole in druge javne naprave. Pobožna volila imajo nekatere predpravice: 1. Ona ostanejo še celo tedaj veljavna, če je oporoka zato postala neveljavna, ker je volilec svojega edinega nujnega dediča po zmoti prezrl, ker ni vedel, da živi; ali pa, če je volilec še-le potem, ko jo bil poslednjo voljo izrekel, dobil nujnega dediča, za katerega ni v oporoki skrbel. Plačajo sc pa ta volila v polnem znesku samo takrat, kedar ne presegajo četrtine čiste zapuščine. Ako bi pa presegale četrtino čiste zapuščine, potem se primerno znižajo. 1 ) (V tem slučaji imajo predpravico tudi volila za javne naprave in šole.) 2. Sodnija ima dolžnost službeno za to skrbeti, da se pobožna volila vplačajo ali zavarujejo, in prej se dedščina dedičem izročiti ne sme. 2 ) če je zapustnik določil, da naj se bere zanj določeno število sv. maš, katere sme o priličnih, ali pa o daljnih gotovih obrokih plačevati, se mu tudi ne sme prej dedščina od sodnije iz¬ ročiti, predno ni ali plačal dotične svote, ali je pa zagotovil. 3 4 ) 3. Dedič mora ta volila precej po smrti volilca izplačati, in dednik ima tudi pravico jih iztožiti. Ako jih pa precej no vplača, mora plačevati 4°/ 0 - obresti od dne zapustnikove smrti.h Ako zapustnik za mašno ustanovo ni svote določil, jo ima določiti upravništvo cerkvenega premoženja, oziraje se na §§ 95 in 96 navoda, zraven "pa tudi gledati na oddaljenost cerkve, h kateri spada ustanova. 5 ) ’) Drž. zak. § 778. 2 ) Nav. § 93. patent 9. avg. 1834, § 159 drž. zak. 1. <5t. 208. 3 ) Razp. min. prav. 22. dec. 1857, št. 22.699. 4 ) Nav. § 100. Drž. zak. § 685, Dvoril, dekr. 12. julija 1822. Ukaz nad- sodnije v Pragi 10. julija 1876, št. 17.996 v škof. 1. 1877, str. 9. r 'i Nav. § 100. Glej § 135 o mašali. 48 Duhovski Poslovnik. 4. Ako je zapustnik naredil pobožno volilo, po katerem se meni obteženega dedič, kateremu bi bila tudi brez oporoke po postavi pripadla ali vsa dedščina, ali pa samo del dedščine: ne more oporoke ovreči in pot postavne dedščine nastopiti, da mu ne bi bilo treba pobožnega volila plačevati, nego mora oporoko pre¬ vzeti, ali se ji pa povsem odpovedati. 1 ) Ako je kdo cerkev ali ustanovo za dediča postavil, ali če cerkev po beneficijatu kaj deduje, pošlje o tem vselej zapuščinski urad pri cerkvah javnega patronstva naznanilo na finančno proku- raturo, pri drugih pa na ordinarijat; in zapuščinsko obravnavo pri cerkvah javnega patronstva vodi finančna prokuratura. Ordina¬ rijat pa zastopnika piac causae sam imenuje, navadno cerkvenega predstojnika. Cerkveni predstojnik, ako je bil imenovan za zastop¬ nika piae causae, ne sme nikoli sam ob sebi odstopiti od zapu¬ ščinske tirjatve, ali se udati za izplačilo ne popolnoma dokazanih tirjatev, odstopiti od pravic, skleniti kako pogodbo, nego mora vselej prej dobiti dovoljenje ordinarijata. 2 ) O volilih od sodnije naznanjenih daje župnemu uradu znanje ordinarijat. Včasih pa to naznani sodnija samo župnemu uradu, posebno o manualnih sv. mašah. Cerkev dobiva tudi posest po postavni d e dš čini fab intestato), in to samo po duhovnikih, kateri so bili ondi pri cerkvi v službi. To dedno nasledstvo nastopi: ako zapustnik ni naredil oporoke, ali ne veljavne, ali pa ni o celem svojem premoženji v oporoki razpolagal, ali če so se dediči dedščini odpovedali, ali ker je ne morejo nastopiti, ali ker je nujne dediče prezrl. Vendar, ako je duhoven naredil oporoko po cerkvenih določilih, in se je tudi držal oblike po državi predpisane, morajo nujni dediči nje¬ govo oporoko pripoznati, zato, ker po kanonih ima duhoven de¬ dičem samo postavni del med svetom pridobljenega premoženja (bona profana) zapustiti. Svetovati pa je radi pravd, da zapusti starišem in starim starišem tretjino tega, kar bi jim bilo pripadlo po postavnem dedištvu. 3 ) Po cerkvenem pravu namreč sme duhoven prostovoljno razpolagati z dednim (patrimonialnim) p r e mo¬ že n j c m, h kateremu spadajo tudi darila; potem premoženjem iz svojih opravil dobljenem (industrialia, quasi patrimo- nialia), z zaslužkom iz umetnosti, darili za sv. maše, pridige, štolni zaslužek ; in premoženje m svoje varčnosti (bona parsi- monialia). S premoženjem pa, katerega je dobil iz svojega beneficija (bona beneficialia), pa ne sme prostovoljno razpolagati, nego preostanek tega premoženja, kateri mu ostaja po pametnem vžitku, kakor ga tirja njegov stan, mora obrniti ubožcem v korist. K temu pripada tudi, kar država duhovnom pod imenom dopolnilne ‘) Drž. zak. § 808. 2 ) Nav. § 110. 8 ) Drž. zak. § 766. § 29 . Oporoka. 49 kongrue daje. Tudi o tem premoženji ne smo duhoven z oporoko razpolagati; ampak pripada cerkvi. Akoravno smejo v Avstriji duhovniki po državni postavi prosto po oporoki razpolagati s svojim premoženjem, vendar jih v vesti veže cerkveno določilo. Ker se pa skoraj nikoli ne da določiti, koliko ostalega premoženja je iz cerkvenega beneficija in koliko ne, ter bi radi tega zmešnjave in pravde nastale, zato so dale države za te slučaje posebna določila, kako se je ravnati, če je umrl duhovnik brez oporoke. Določila avstrijske države je tudi cerkev sprejela. 1 ) Ta določila zadevajo duhovnike, kateri so imeli kak cerkveni beneficij, bili stalno nameščeni, kakor so: škof, kanonik, župnik, bencficijat; in take, ki niso vživali cerkvenega beneficija, niso bili stalno nameščeni, kakor: kaplan, oskrbnik, duhovniki v svetnih službah nameščeni. Vse premoženje stalno nameščenih, brez opo¬ roke umrlih duhovnikov se razdeli v tri dele; en del dobi cerkev, druzega revni, tretjega sorodniki. Do dela cerkve in revežev ima pravico cerkev in ubožni zavod 2 ) tistega kraja, kjer je zadnjič stalno služboval, ko bi bil tudi kje drugje umrl, bodisi, da je bil na tem poslednjem kraji v počitku, ali je pa tukaj umrl iz kakoršnega koli druzega uzroka. Ako je imel duhovnik dva beneficija, se del cerkvi pripadajoč razdeli med obe cerkvi. Ako je sorodstvo revno, dobi od dela za reveže na prošnjo toliko, kolikor bi bil dobil revni sorodnik, ko bi bil duhovnika po¬ dedoval po postavnem dedištvu. 3 ) V resnici revno pa smatra država listo sorodovinstvo, katero bi moralo iz ubožnega zaklada vzdrže¬ vano biti. 4 ) Od premoženja duhovnika pa, ki ni bil stalno v m c š č e n , dobo sorodniki dva dela, enega pa ubožci tistega kraja, kjer je duhovnik umrl. A tudi tretjega dela se more sorodstvo vdeležiti, kakor zgoraj. 5 ) Duhovniku je vselej svetovati, da imenuje v svoji zadnji volji izvrševalca oporoke, kateri naj je pošten in zveden mož, kolikor mogoče na mestu zapuščinske gosposke, kor so obravnave o du¬ hovniškem premoženji težavneje, ko o svetnem, in se tudi duhovniško premoženje tako rado razvleče. Vsa prejeta volila potrdi duhovnik s pobotnico in pritisnjenim pečatom. ') Cone. prov. Vienn. p. 179. 2 ) Kateri pa večinoma več ni v oskrbi duhovnikov, za Kranjsko glej § 31 postave 28. avgusta 1883 o oskrbovanji ubogih. a ) Dekr. dvorn. kane. 16. sept. 1824. 4 ) Razglas upravn. sodn. 15. marca 1882, št. 450, Škof. 1. 1883, str. 92. r ‘) Škof. i. 1886, str. 64. 4 ,Poslovnik/' 50 Duhovski Poslovnik. Vzorec: Oporoka. V imenu Boga Očeta in Sina in svetega Duha. Ker sem bolehen in čutim, da se mi bliža smrt., zato sem sejmi zdravi pameti in po dobrem, premisleku sklenil, kaj naj se po moji smrti zgodi z mojim premoženjem: 1. Svojo dušo priporočam Božjemu usmiljenju, moje telo pa naj se pokoplje sicer dostojno, vendar pa brez vse potrate. 2. Za svoje dediče imenujem svojega brata I. I. v I. in svojo sestro I. omoženo I. v 1. Vsak izmed nju dobi. polovico moje čiste zapuščine, j>o odbitih volilih in drugih stroških, 3. Tukajšnji župni cerkvi zapustim 800 gld, 4. Župnemu ubožnemu zakladu zapustim 200 gld., ki naj se obrestonosno na,lože. Ta denar ima pravico samo vsakokratni župnik te župnije oskrbovati in obresti jm svojem preudarku, med uboge te župnije de¬ liti,. Niti o glavnici, niti o razdelitvi obresti, ni nikomur drugemu odgovora dolžen, kakor svojemu škofu, Ko bi ga kdorkoli hotel v tem ovirati, in mu vzeti ali glavnico ali razdelitev obresti iz njegove oskrbi , mora glavnico kar nemudoma župnik vzdigniti in jo poslati na škofijo, katera naj jo izroči župniku mojega rojst¬ nega kraja, v I., kateri jo vso precej med reveže te župnije razdeli. 5. V tej župni cerkvi naj se opravi vsako leto ena oblet¬ nica za me z oficijem in peto sv. -mašo. V pokritje te ustanove odločim 300 gld. Gospod župnik dobi za opravilo 8 gld., katera svota se mu pa ne sme vra¬ čunati nikoli v njegovo kakoršnokoli plačo, sicer ima pravico glavnico vzdigniti , in za njo brati manualne sv. maše na gornji namen. 0. Vsak mojih služabnikov, katerim sem do sedaj pla¬ čeval vselej sproti letno plačilo ob novem letu, naj dobi, a ko* je do moje smrti v moji, službi, plačilo ce¬ lega leta. Svoji postrežnici pa volim šepn vrhu 100 gld. za velik trud in dobrotno postrežbo, katero mi je ska- zovala v moji dolgotrajni bolezni. 7. Par volov in dve kravi, kateri so sedaj v mojem hlevu, kakor tudi dva velika soda v kleti pustim župni nadarbini kot „funclus instructus“. Vse žito, vino, presnina, gnoj, kolikor tega. po moji smrti na mojo zapuščino spada in vse kmetijsko orodje mora § 29 - Oporoka. 51 pa čakati mojega naslednika, in ta prevzame, kolikor od tega hoče po tisti ceni, katero bosta določila dva, od gospoda izvrševalca izvoljena poštena moža. Cesar noče on vzeti, naj se po dražbi proda. 8. Za izvrševalca te oporoke imenujem svojega vrlega gospoda kapetana I. in mu zapustim za njegov trud svojo zlato uro, in sme tudi iz moje knjižnice vzeti toliko knjig, kolikor mn jih dopade. Samo ob sebi. se razume, da se mu stroški za pota k sodniji, za koleke in vsi drugi stroški povrnejo. To svojo resnično voljo sem. sam. spisal in podpisal. Datum. Podpis. Oporočni pristavek. Ker je bil moj gospod kapetan I. I. od. tukaj v I. prestavljen, tedaj svojo oporoko v toliko spremenim, da imenujem za izvrševalca svoje zadnje volje sedanjega mojega gospoda kapetana I. I., zlata ura, kakor sem jo bil namenil po § 8 svoje oporoke mojemu prejšnjemu gospodu, kapetanu, tudi še sedaj pripade kot spomin in v zahvalo za vso njegovo meni v bolezni skazimo pri¬ jaznost. Sedanjemu gospodu kapetanu pa dam za njegov trud, še povrh povrnjenih stroškov 50 gld. Datum. Podpis. Vzorec za pobotnico ali prejemno potrdilo o vplačanem volilu. Prejemno potrdilo za 50 gld. (beri: petdeset goldinarjev), katere sem spodaj podpisani prejel od, Antona Belič iz Vinice št,. 3 kot usta¬ novno glavnico za eno ustanovljeno sveto mašo po dopisu c. k. sodnije v Črnomlju z dne ... št, .. . na,zna,njenem po prečastitem knezo škofijskem or d in arij atu z dne . . . št. . . . Župni urad To je : 50 gld. Podpis župnika. 4* 52 Duhovski Poslovnik. Drugi del. Poslovanje v dušnem pastirstvu. I. Poglavje. Poslovanje, zadevajoče osebo duhovnikovo. § 30. Prošnja za sprejem v duhovniški stan. Ta se vloži na škofa, ako hoče kdo sveten duhovnik postati, na samostanskega predstojnika pa, če hoče stopiti v Samostan. Povod ji je sklep dotičnega, stopiti v duhovniški stan ■ potem sledi prošnja in razlogi, kateri se podprejo s prilogami. Te so: 1. krstni list, 2. spričalo o zrelostnem izpitu, ali spričalo o dovršeni osmi šoli, ako škof ne tirja zrelostnega izpita. Za sprejem v samostan se tirja po navadi dovršena šesta šola. 3. Ako je prošnik iz tuje škofije, mora tudi dostaviti, zakaj zapušča svojo škofijo in obljubiti, da v slučaji sprejetja donesc običajno izpustnico lastnega škofa. Vzorec: Presvetli, Prečastiti knez in škof! Ponižno podpisani je po dobrem preudarka, posvetu s svojimi stariši in svojim spovednikom sklenil stopiti v duhovniški stan, zato prosi prcniilostnega sprejetja v knezoškofijsko semenišče. V ta namen priloži: A) 1. svoj krstni Ust pod A), iz katerega je razvidno, da je v tej škofiji od zakonskih katoliških starišev rojen, in je ravnokar dovršil dvajseto leto. 13) 2. Spričalo z odliko opravljenega zrelostnega izpita B) — ali spričalo o dovršeni osmi gimnazijalni šoli. Datum. Podpis. N a d g 1 a v j e : Presvetlemu in prečastitemu knezu in škofu I. J. I., abiturijent, prosi premilostnega spre¬ jetja v knezoškofijslco se¬ menišče. Prilogi A, P>, in orig. § 3 1 - Prošnja za izpustnico. 53 Ko bi imel kdo nad sabo pogrešek n e z a k o n s k e g a rojstva,, bi moral prositi škofa za spregled od tega, kar bi se zgodilo labko ob enem s prošnjo za sprejem, in sc dotična prošnja obravnavala pri prvi točki. V nekaterih škofijah tirjajo spričalo od zdravnika, da je prošnik dosti trden za duhovniško službo; spričalo o zadržanji od župnika; ako hoče prošnik brezplačno sprejetje, tudi spričalo o ubožnosti; če bo pa kdo skrbel zanj, sodnijsko legalizovan protipis, v katerem se zaveže hrano plačevati. § 31. Prošnja za izpustnico. Izpustnico (litteras dimissoriales) potrebuje, kdor želi od dru- zega škofa posvečen biti, ali se pa ločiti iz svoje škofije. Drugi slučaj je bolj pogost. V prošnji se navede 1. uzrok, zakaj izstopi iz škofije, 2. sprejem novega škofa kot priloga, ali samostanskega predstojnika, če hoče v samostan stopiti, 3. naj navede tudi svoje dosedanjo obnašanje, če ima že kake zasluge. Izseliti se iz države je dovoljeno vsakemu, razven pod¬ vrženim vojaški dolžnosti. 1 ) Ta dolžnost traja do končanega 32. leta tistih, ki so se podvrgli naborni dolžnosti, in do 36. leta tistih, ki te dolžnosti niso spolnili. Ti, tudi če niso še dosegli nabornih let, ali bili pa pri naboru za vojaško službo nesposobni spoznani, prosijo dovoljenja za izselitev pri c. k. ministerstvu za deželno brambo; če stoje pa že v liniji, reservi ali nadomestni reservi, pri državnem vojnem ministerstvu (Reichskriegsministerium). Vzorec prošnje za izpustnico: Presvetli, Prečastiti knez in škof! Že pred letmi je ponižno podpisani v hudi bolezni naredil obljubo, da, če mu Bog ljubo zdravje podeli, sc hoče podati v misijon med Indijank v Ameriko. Ker je po prilogi A.) dobil sprejetje od škofije v I, prosi, da se mu milostno dovolijo in izroči litterae dimissoriales per- petuae. . ... za litteras dimis¬ soriales radi sprejetja v misijonsko škofijo v 1. v Ameriki. Prošnja za dovoljenje izselitve: Visoko e. k. ministerstvo deželne hrambe! Ponižno podpisani je sklenil izseliti se v Zjedinjene države severne Amerike kot misijonar. Po priloženem ') Post. 21. dec. 1867, drž. zak. 1. St. 142. 54 Duhovski Poslovnik. krstnem listu pod A) je sedaj 28 let star, je dopolnil svojo naborno dolžnost in bil zaradi telesne Juhe za vo¬ jaštvo nesposoben spoznan. Prosi tedaj, naj mu blagovoli visoko c. k. ministerstvo deželne brambe dati privoljenje za izselitev. . . . prosi dovoljenja za izselitev v severno Ame¬ riko kot misijonar. § 32. Prošnja za sprejem v tujo škofijo. Ta je enaka prošnji za izpust. Pove se uzrok izstopa iz lastne ali sedanje škofije, ako se prosi še-le sprejetja v semenišče. Na¬ vede se vse, kakor sploh za sprejetje v semenišče. Ako prosi že mašnik sprejetja v škofijo, mora naznaniti, kar more o svoji do¬ sedanji delavnosti, in donesti mu je spričalo o zadržanji. Na vse to pride izjava, da donese po zagotovljenem sprejetji izpustnico od lastnega škofa. § 33. Spričalo o posvečenji. Po navadi se to spričalo (litterae formatae) že vsakemu du¬ hovniku pri posvečenji vroči, ker ga rabi vsak mašnik na takih krajih, kjer ni znan, če hoče maševati, ali druga duhovniška opravila izvrševati, h katerim ni sodnosti treba. Ako ga je izgubil, mora zanje prositi pri škofiji. § 34. Prošnja za sodnost. Duhovnik, kateri nima nobene službe, ali je iz druge škofije, ne sme dušno-pastirskih opravil izvrševati, posebno spovedovati ne, ampak dohiti mu je sodnost (jurisdictio) od škofa, v čegar ško¬ fiji stanuje ter hoče to sodnost rabiti. V prošnji mora navesti: zakaj je želi, v ali je želi za celo škofijo, ali samo za nekatere kraje ali družine. Ge je iz tuje škofije in v sedanji še ne znan, naj tudi priloži spričalo o posvečenji, ali pa sodnost, katero mu je bila dala lastna škofija. § 35. Prošnja za dovoljenje začasno zapustiti bivališče. Vsak duhovnik v dušnem pastirstvu je vezan, da biva na kraji svoje službe. Ako hoče ta kraj zapustiti za osem dni, mu da tj 37. Prošnja za podelitev nadarbine. 00 v to dovoljenje dekan, kar je čez osem dni pa škof. 1 ) V prošnji sc navede 1. uzrok, zakaj želi zapustiti bivališče; 2. kraj, kamor bo šel, 3. koliko časa bo izostal, 4. kako se bo med tem njegova služba nadomcstovala. To četrto točko potrdi kapelami župnik kar na prošnji, župniku pa dekan s provodnim poročilom. § 36. Prošnja za spregled od ponavljanja konkurza. Kdor hoče dobiti župnijo, sploh samostojno duhovno-pastirsko službo, moral se je izpitu pri konkurzu podvreči. Spričalo, takrat prejeto, ima veljavo za šest let. Ako prosi po preteklih šestih letih za župnijo, se mora zopet izpitu podvreči, ali pa dohiti spregled od ponavljcnja tega izpita. V Ljubljanski škofiji 2 ) ga dobi tisti: 1. ka¬ teri je dostal izpit pri konkurzu z odliko iz večine predmetov in je v duhovnem pastirstvu ali drugi cerkveni službi devet let po¬ hvalno služil. 2. Kdor ni sicer izpita z odliko dovršil, se je pa znajdenega skazal v bogoslovnih vedah z dobrimi spisi, ali dobro rešenimi vprašanji pri pastoralnih konferencah. 3. Smejo se opro¬ stiti tudi tisti, kateri so izpit samo povoljno dovršili, so pa v cer¬ kveni službi z veliko pohvalo služili. Vzorec: Prečastiti knezoškofijshi ordinarijat! Ponižno -podpisani prosi spregleda od ponavljanja konkurznega izpita, tor podpira svojo prošnjo s sledečimi -razlogi: 1. Je po priloženem spričevalu A) dovršil ta izpit že leta ... s povoljni-m uspehom. 2. Deluje še trinajst let v duhovnem pastirstvu, in sicer, kakor priložena spričala II K potrjujeta, na popolno zadovoljnost svojih predstojnikov. . ..prosi spregleda od po- Priloge A — D v izvirniku, navljenja konkurznega izpita. § 37. Prošnja za podelitev nadarbine. V tej je treba povedati: 1. Kje je prošnik rojen in koliko je star, kar spriča krstni list. 2. Prilože sc spričala iz vseh štirih b Kedaj da sme duhovni pastir zapustiti za kaj Časa svojo čedo, določujejo po raznih diecezah domače postave. Za Kranjsko glej nadškofa M. Brigida »Pastoralis Epistola« § 1, za Lavantinsko »Sammlung« str. 17, št. 4. *) Deeret. de cone. par. v škof. 1. 1876, str. 76. 56 Duhovski Poslovnik. teologičnih lot, potem o konkurznem izpitu, oziroma se priloži tudi spregled od tega izpita. 3. Pove se, kje je prošnik služboval, kako dolgo in kako, kar skaže z nravstvenimi spričali o nravnosti podpisanimi od predstojnikov, pod katerimi je služil. Zato je naj¬ bolje, da si kapelan precej ob svojem odhodu iz župnije izprosi od župnika tako spričalo. 4. Svoje zasluge ali kar sicer podpira njegovo prošnjo. Prošnje se vselej pošiljajo na ordinarijat. Stilizujejo se pa vselej tako, kakor je pri razpisu službe na¬ znanjeno. Kolekovane morajo biti s 50 kr.; vse priloge pa, katere niso še kolekovane, dobijo kolek s 15 kr. Prošnja na ordinarijat za povoljen provod prošnje na javnega patre na dobi kolek za 50 kr. Za kanonično investituro na prejeto nadarbino se mora pre¬ jemnik sam pri škofu oglasiti in ustmeno za-njo prositi. Vzorec: Visoka c. k. deželna vlada! Podpisani prosi predlaganja na župnijo I., stoječo pod patronstvom verskega zaklada , in podpira svojo prošnjo s sledečimi razlogi: 1. Je rojen v I. v Ljubljanski škofiji in star 45 let, kakor kaze priloženi krstni list pod A) 2. Je izvršil konkurzni izpit z dobrim vspehom leta . . . po prilogi B) in je bil od ponovljenja tega izpita po prilogi G) od prečastitega knezoškofijskega ordinarijata oproščen. 3. Je sluzil skozi tri leta kot kapelan v in deset let v težavni župniji v . . in sedem let kot župnik v in sicer povsod v vso zadovoljnost svojih pred¬ stojnikov, kakor kažejo priloge B — F. Naj se visoka c. k. deželna vlada blagovoljno na prošnjo ozira ter podpisanega na gori omenjeno župnijo predlaga. . . . prosi blagovoljnega predlaganja na župnijo Priloge A—F in orig. patronstva verskega za¬ klada v I. § 38. Prošnja za premeščenje. Ako kapelami ne ugaja odkazani službeni kraj ali iz osebnih, krajevnih ali zdravstvenih ozirov, smo prositi premcščonja; pa tudi župnik sme prositi za to, ako je treba iz zdravstvenih ali nravnih ozirov. Prošnja mora navesti vse uzroke, ki tirjajo premeščenje. Prošnja se pošlje ah na škofa naravnost, ali pa na ordinarijat. $ 39 Odpoved na nadarbino in prošnja pokojnine. 57 Vzorec: Prečastiti k n ezoškofij s ki ordinarijat! Ponižno podpisani službuje že tri leta v župniji I. kot duhovni pomočnik. r /.'mano je pa, da je ta župnija ; selo težavna, sosebno zaradi strmih potov po hribih, in oddaljenih vaseh. Na takem potu k bolniku se je tudi pod¬ pisani preteklo simo prehladil, ter je moral iskati zdrav¬ niške pomoči. Akoravno se mu je zdravje zboljšalo, vendar se še ne čuti trdnega, in zdravnik sam mu je svetoval, da naj si izprosi vsaj za nekaj let, manj težavne službe. Da tedaj po dolžnosti skrbi za svoje zdravje, prosi podpisani premeščenja na ložjo in kolikor mogoče ne hribovato službo. ... za premeščenje § 39. Odpoved na nadarbino in prošnja pokojnine. Nadarbinar se odpove svoji nadarbini samo na roke svojega škofa. Ker se ob sprejemi druzega nezjcdinljivega (incompatibilis) beneficija razumeva že sama po sebi odpoved od prvega, torej se resignacija navadno godi ob prestopu v pokoj, sicer poredkoma. Prosnik mora navesti: 1. uzrok, radi' katerega več ne more službe opravljati: starost, slabost, telesne hibe, hudo zločinstvo, učinjeno pohujšanje, trdovratnost ljudstva. 2. Ce je uzrok tak, da radi njega ne dobi pokojnine, naj se skaže premoženje, iz katerega bo odpo- vedanec živel. 3. Naznanilo kraja, kjer želi bivati. Po navadi se tedaj nadarbinar odpove nadarbini, ko želi v pokoj stopiti. Pokojnina je vsakemu, tudi nenadarbinarju zagotov¬ ljena po postavi z dne 19. aprila 1885 brez ozira na zasebno pre¬ moženje, ako je oslabel brez svojega zadolženja in sicer po obrazcu II. iz te postave, kateri tu sledi. a) Pokojnine za samostojne duhovnike: Ce je zistemovan pri- znalek zadnje službe znašal 500 gld. . 600 » 700 > 800 » 900 » 1000 ali več gld h) Za pomožne duhovnike . 58 Duhovski Poslovnik. Duhovniki, posvečeni na ime (Titel) verskega zaklada, ki so postali p r e d n a s t o p o m duhovniške služb e zadelo ne¬ zmožni, dobijo pokojnine samo 210 gld. 3 ) Duhovnikom, bivšim v službi, sme naučni minister v slučaji posebne telesne slabosti izje¬ moma dovoliti višjo pokojnino, vendar samostojnim duhovnikom samo do 600 gld, pomočnikom pa do 400 gld. — Ta pokojnina se jemlje v prvi vrsti iz nadarbinih dohodkov, ako imajo previsok od kongrue; kar manjka, pa doda verski zaklad ali pa državna blagajnica. Ako ni bil pri tej nadarbini že po postavi 19. aprila 1885 izdelan priznatek, ga mora še le duhovnik, ki hoče pokojnino do¬ biti, po tej postavi izdelati, da se razvidi, ali se mu vsa pokojnina iz previška nadarbine izplača ali le nekaj, ter se predloži de¬ želni vladi. * 2 ) Kdor hoče dobiti pokojnino, mora najprvo prositi zagotovila, da ga sprejmo v pokoj; ko je to dobil, sc odpove (resignira) nadar¬ bini, in ko je bila odpoved sprejeta, tedaj prosi še-le gotovega sprejetja v pokoj in nakaza pokojnine. Prvo in zadnje se prosi pri deželni vladi, odpove se pa na roke škofove, pa tudi prva in zadnja prošnja naj gre potom škofijstva na deželno vlado. 3 ) Prošnja za stalno ali začasno pokojnino mora imeti spričalo okrajnega zdravnika (če ga je kateri drug izdelal, ga mora ta potrditi) in tabe¬ laren izkaz. 4 ) Ukazan je ta-le vzorec: Tabelaren izkaz k prošnji I. I.-jci za sprejetja v pokoj. Vzorci. — Prošnja zagotovila za sprejetje v pokoj: Visoka e. k. deželna vlada! Po priloženem zdravniškem spričalu pod A sc je bati, da bo podpisani povse oslepel, ker že sedaj le z največjo težavo duhovniška opravila izvršuje, zato je pri- ‘) Razglas nauč. min. 4. jun. 1886, št. 3449, v Škof. 1. 1886, str. 112. a ) Ukaz min. 20. jan. 1890 v Škof. 1. 1890, str, 23. s ) Razgl. nauč. min. 24. avg. 1886, št. 15964, Škof. 1. 1886, str. 75. 4 ) Razglas nauč. min. 1. maja 1877, št. 7951, Škof. 1. 1877, št. 67. t} 39. Odpoved na nadarbino in prošnja pokojnine, 59 siljen prositi zagotovila za sprejetje v začasni (stalni) pokoj, ter priloži v ta namen tabelarni izkaz B o svojem službovanji. Da se mn bo ponižna prošnja s uslišala, upa podpi¬ sani tembolj, ker je že skozi trideset let neutrudeno deloval v duhovnem pastirstvu v vso zadovoljnost svojega škofa. .. . prosi zagotovila spre -' Prilogi A — B v izvirniku. jetja v začasni ( stalni) pokoj. Na škofijo: Prečastiti knezoškoftjski ordinarijat! Pokorno podpisani prosi zagotovila sprejetja v za¬ časni (stalni) pokoj zaradi bolehnosti na očeh, ter pošlje o prilogi v ta namen prošnjo na c. kr. deželno vlado, tar prosi, naj mu prečastiti knezoškofijski ordinarijat to prošnjo s priporočilom milostno provodi, ter to zagotovilo izposluje. . . . prosi izposlovanja zagotovila sprejetja v za¬ časni ( stalni ) pokoj. Odpoved na nadarbino in prošnja za pokojnino, j naj se škofiji in deželni vladi pove, kje se meni naseliti. Prečastiti knezoškofij s ki ordinarijat! Z odlokom c. k. deželna vlade z dne . . . pod A je bilo pokorno podpisanemu zagotovljeno sprejetje o pokoj. Ker se mn stanje ni nič zboljšalo, nego gre čedalje na slabje, zato je prisiljen se odpovedati svoji nadarbini na roke prečastitega knezoškofijskega ordinarijata, in prosi ob enem izposlovanja sprejetja v pokoj in nakaza pokoj¬ nine pri c. k. deželni vladi, ter priloži v ta namen do- tično prošnjo. Zeli se naseliti v Toplicah pri Novem mestu, po svetu, zdravnika zaradi kopeli. . . . prosi iz2>oslovanja Priloga A. in orig. sprejetja v pokoj in na- •• kaza pokojnine. Prošnja na deželno vlado : Visoka c. k. deželna vlada! Z visokim tamošnjim odlokom z dne ... št. .. . pod A je bilo pokorno podpisanemu zagotovljeno spre¬ jetje v pokoj. Ker se mu bolezen ni nič zboljšala, nego gre čedalje na slabje, se je svoji nadarbini v roke pr e- 60 Duhovski Poslovnik. častitega kncsoškofa odpovedal, in prosi sprejetja v pokoj in nakaza pokojnine, in sicer po obrazcu II. postave 19. aprila 1885 na 500 gld., ker službuje že 30 let, in znaša zistemovan prisnatek sedanje službe 800 gld. Ob enem naznanja, da se misli v Toplicah pri Rudolfovem naseliti, ter prosi nakaza pokojnine pri dav¬ kariji v Rudolfovem. .. .prosi sprejetja v pokoj in nakaza pokojnine. § 40 . Prošnja za oproščenje „a jejunio naturali : 1 Bolehni duhovniki, kateri so v duhovnem pastirstvu potrebni in morejo še kaj za izveličanje duš storiti, pa nikakor ne morejo »jejuni« maševati, dobijo od sv. Očeta dovoljenje, da smejo tudi vsak dan »non jejuni« maševati; drugi, kateri bi radi iz pobožnosti maševali, dobijo spregled za nekoliko dni v tednu; druge bolehne osebe, katere bi se rade obhajale, pa ne »per modum viatici«, ter ne morejo tešče biti, dobijo ta spregled za vsak mesec 5—6 krat. Prošnja se pošlje najbolje po škofijstvu, katero priloži »lit- teras testimoniales ct commendatitias«. Opravilnine se plača dva do tri franke. Prošnja gre na »sacrum officium«. 1 ) II. Poglavje. Poslovanje v dušnem pastirstvu. § 41. Župnijski zapisniki. Vsak samostojen duhovnik mora imeti za svoje župno poslo¬ vanje knjige, izmed katerih so mu nekatere po cerkvenih postavah strogo zapovedane, druge so pa zelo koristne ali celo potrebne za redno uradovanje. Take knjige in zapisniki so: Krstna, poročna, mrtvaška knjiga, popis župnije (status animarum), kazala (repier- toriumj k maticam, oklicna, oznanilna knjiga, knjiga birmancev, ustanovljenih, maš, za verski zaklad opravljenih maš, zapisnik maš za ljudstvo (libellus missarum pro populo), poslovni zapisnik (Gestions- protocoll), zapisnik o vplačanih obrestih,, dnevnih dohodkov in stroškov, zapisnik o štolnini, udov cerkvenih bratovščin in društev, reda pri Božji službi tliber ordinis divinorum), spominska knjiga (liber memorabilium). — Da ima župnik vse Stanovnike na raz- ‘) Gorrespondblt. 1886, pag. 76. § 4 2 - Župne matice. 61 pregledu, je državna oblast zapovedala, da se mu morajo tujci s potrebnimi pismi zglasiti, ko pridejo v župnijo stanovat. 1 ) § 42 . Župne matice. 2 | Najvažnejše med vsemi knjigami v župnijskem poslovanju so matice (matrike), te so: krstna, -poročna in mrtvaška knjiga. One imajo pred cerkvijo in državo veljavo javnih listin. Že zato sc morajo spisavati natančno in čisto. Praviloma jih spisuje župnik sam. če ga radi bolehnosti ali starosti kdo drugi nadomestuje, je vendarde on sam za vso odgovoren. Kar je v njih zapisanega, ostane zapisano, izstrgavati (radirati) se ne sme nič, napačni vpisi sc prečrtajo tako, da se pozneje tudi lahko bero in poleg njih se pravo vpiše ali pa v opomnjo stavi. Kot gotovo se vpiše samo to, kar župnik za gotovo ve, ali sam, ali po zanesljivih pričah, ali po listinah. Ko bi se mu katerikrat kakošna listina zdela sumljiva, naj jo pošlje škofijstvu, katero bo stvar pojasnilo. Po¬ pravljati vpisov, ali sploh kaj važnega ali bistvenega dostavljati po pravilu duhovnik ne sme. Ko bi se krst, poroka, pogreb že pred leti ne bil vpisal, ali čas napačno vpisal, naj duhovnik pokliče osebe, katere bi znale o tem kaj zanesljivega vedeti: stariše, botre, babico, sosede ali druge, in jih izpraša, naznani naj vso zadevo in tiste, ki so mu o nji kaj zanesljivega povedali, ordinarijatu. Ta stopi v dogovor z deželno vlado, ki naroči okrajnemu glavarstvu, da pokliče dekana ali župnika, in v navzočnosti enega teh dveh vzame osebo, katera o zadevi kaj ve, na zapisnik pod prisego. In potom ordinarijata pride še le na župnika povelje, da naj vpiše dotično dejanje ali zapisano popravi. 3 ) Poprava ali vpis se vselej vrši v obliki, v kateri je bil od škofije doposlan, in sicer sklicevaje se na dotično povelje. Tudi, ako je katera druga reč napačno vpisana, se sporoči na ordinarijat, doda dotični izpis iz matice, in še le po prejetem povelji od ordinarijata se popravi. Vpiše sc poprava kot opomnja k dotičnemu dejanju. Stranke se morejo tudi po gosposki siliti k takim poizvedbam, kakor tudi k izdelavi šupnopisne knjige (status animarum). Sploh vsa povelja za popravke in dodatke v matice, bodisi da jih zahtevajo politične ali sodnijske gosposke, morajo priti potom ordinarijata. Ko hi ga katera gosposka naravnost poslala, ga mora župnik odkloniti. 4 ) ‘) Min. ukaz 30. sept. 1857, drž. zak. št. 198. 2 ) Razglas min. 7. avg. 1880, št. 9842. *) Razglas min. notr. 27. nov. 1859, št. 10.901 v Ljublj. Ukzn. I. str. 76. 4 ) Razpis min. notr. 24. jan. 1878, št. 18.327 v škof. ). 1878, str. 50. 62 Duhovski Poslovnik. Imena, pridevki in stan se morajo tako razločno vpisavati, da se bo njih gotovost še v poznih letih spoznala. Kratice naj se ne rabijo n. pr. poln. sposn. 89, tudi ne lokalizmi, n. pr. fitnik, ampak izrazi sploh znani, sprejeti v pisavo. Razžaljivi izrazi ali sploh druge take opazke se ne smejo nikoli v matice sprejeti. Konec vsakega lista podpiše župnik in jamči za pravilnost in gotovost vpisov. 1 ) Pri vpisih imen se je vselej držati pisave, katero matice kažejo. Pri novih vpisih imen se ne sme v pisavi brez vedenja in dovoljenja stranke nič spreminjati. Ako pa stranka vpisa svojega imena po drugačni pisavi želi, kakoršno je bilo prej, se mora o tem narediti zapisnik s kolekom za 50 kr., in ta se potem hrani v župnem arhivu. Zaradi razvidnosti sc pa prejšnja pisava dene v oklepe, in se pusti pri prepisih ravno tako v oklepih. 2 ) Pri vpisu plemenitašev v matice naj se duhovnik pre¬ priča, če jim res sodi dostojanstvo plemenitaštva. Ako se o tem nič gotovega izvedeti ne more, se vpiše: o plemenitosti stanu ni tu,kaj izvestno znanega . 3 ) Ko bi zasebnik tirjal popravka ali dostavka v matico, mora se s prošnjo obrniti na deželno vlado. Katoliški duhovnik oskrbuje matice samo za katoliške kristijane v svoji duhovniji, brez ozira na stan, tedaj tudi za osebe vojaškega stanu, in sicer za osebe stalnega vojaštva (militia stabilis) vselej, za osebe premičnega vojaštva (militia vaga) pa o po¬ sebnih slučajih. Med stalne vojake štejemo ono, kateri si smejo svoje bivališče sami voliti, med premične pa, kateri se morajo na vojaško povelje premikati, torej vsi aktivni vojaki, ko sc k prvim neaktivni prištevajo, kateri si smejo bivališče sami voliti. Z najvišjim sklepom z dne 20. junija 1887 o službenih po¬ veljih za vojaško duhovščino se je razločilo, katere osebe vojaščine spadajo pod sodnost vojaškega, katere pod sodnost civilnega duhovnika. A. Pod vojaško sodnost spadajo: I. 1. K aktivni vojski štete osebe, in te so: a) osebe vojaškega stanu in sicer 1. častniki (Chargen): oficirji, podoficirji: 2. vojaki; h) vojaški duhovniki; c) avditorji; d) vojaški zdravniki; e) kardelni računovodjo (Truppenrechnungsfiihrer); f) vojaški uradniki; ■) Škof. 1. 1891, str. 53. 2 ) Razglas min. notr. 10. maja 1883, št. 1524. 3 j Ukaz 14. decembra 1814. § 4 2 ’ Župne matice. 63 g) osebe c. k. vojske vživajoče svoje mesečne plače (Gage), pa niso v nobeno častno vrsto (Rangclasse) oddeljene, n. pr. nad¬ zorniki po vojaških jetnišnicali, tehnično pomožno osobstvo, vojaški sluge in vojaški učitelji. 2. Osebe c. k. životne straže, c. k. žandarmerijc, oddelka vojaške policijske straže (MilitUr - Polizci -Waehabtheilung), vojaške kardelne straže pri c. k. civilni sodniji na Dunaji, vojaškega oddelka pri žebčarstvu (MHtarabtheilung der Gestiits - Branche) v c. k. in kr. ogrskih žebčarijah, potem kr. hrvaško - slavonskega hranišča žcbcev (Hongsten- Depot) in invalidi oskrbovani po invalidninah samih. 3. Soproge aktivnih generalov, štabnih in nadoficirjev, avdi- torjev, vojaških zdravnikov, kardelnih računovodij in vojaških urad¬ nikov, vseh drugih vojaških na mesec plačevanih oseb (im Gagcn- bezuge stehenden Militarpersonen) in soproge po prvem razredu oženjenega, aktivno službujočega moštva. 1 ) 4. Mladoletni zakonski, posinovljeni in pozakonjeni otroci navedenih vojaških oseb, če so pod očetovo oblastjo. 5. Gojenci vojaških odgojevalnih in izobraževalnih zavodov in rejenci za kardela in godbo (Truppon- und Musikeleven). 6. Kaznjenci v vojaških kaznilnicah, II. V vojski ali ob mobilizaciji. 7. Deželni brambovci šteti k vojski na vojnem polji ali od¬ ločeni za etapne vrste (Etappenlinie), ki so v posadki zavarovanega in oboroženega kraja. 8. Vojni dolžnosti podvrženi, kedar se pokličejo ob mobili¬ zaciji v vojno službo. 9. Vse osebe [spremljajoče armado ali kardela, kedar so te armade ali kardela pripravljena za vojsko (aui' dem Kriegslus.se). 10. Vojni vjetniki in pod vojaškim varstvom stoječi talniki (Gcisel). III. Generali, štabni in nadoficirji, avditorji, vojaški zdravniki, kardelni računovodje in vojaški uradniki v pokoji, v razmerji izvan službe, ali v reservi, ki so v službi pri kakem vojaškem uradu (poveljništvu), kardclu ali zavodu) ter so puščeni v razmerji svojega stanu (mit Belassung des Standesverhaltnisses), dokler so v službi, ravno tako..tudi odpuščeni in reservisti moštva, kedar so bili sprejeti v vojaškozdravilni zavod na oškrb in ozdravljenje, dokler so v takem zavodu. B. Pod s o d n o s t vojaške duhovščine ne spadajo: 1. Udje cesarske hiše, četudi so v službi c. k. vojne; 2. oficirji in drugi ijažisti v reservi, kedar niso aktivno v službi; 3. odpuščeni ') Glej § 71. 64 Duhovski Poslovnik. za stalno, neaktivni reservisti in nadomestni reservisti; 4. c. k. in kr. ogrski deželni brambovci, kedar niso v mobilizaciji, tako tudi ogrski orožniki (žandarmerija); 5. vse vojaške osebe v pokoji, v razmerji izvem službe (Verhaltniss ausser Dicnst), izjemši one, gori povedane, ki so v službi pri vojaških uradih (zavodih) ali so v vojaška zdravilišča sprejete, in ob mobilizaciji aktivirane; 6. invalidi s penzijo, patentnim invalidi in s pridržkom (Vorbehalt- stand); 7. gojenci vzgojevalnih zavodov za hčere oficirske in moštva; 8. v vojaških zavodih nastavljeni profesorji, učitelji itd. civilnega stanu; 9. iz civilnega stanu proti odpovedi ali začasno sprejete osebe v vojaške urade; 10. polnoletni otroci in pastorki vojaških oseb; 11. žene in otroci oficirjev in drugih gažistov v pokoji, v razmerji izvem službe in reserve, kedar ob vojnem času v vojaško službo gredo; 12. soproge in otroci na drugi način oženjenega aktivnega moštva; 13. vdove in sirote vojaških oseb; 14. civilni posli aktivnih vojaških oseb, kedar niso v mobilizaciji. Izjemoma oskrbuje pomožno tudi civilni duhovnik matice za vojake v krajih, kjer sta najmanj dva bataljona ali druga vojniška kardela okoli tisoč mož močna in ni tam vojaškega duhovnika nastavljenega. V majhnih garnizijskih krajih pa vpisuje župnik tega kraja opravila z vojaškimi osebami premične vojske v svoje matice, pa pošilja izpise iz matic poveljništvu vojaške postaje (Mililar- Stations - Commando). J ) Za drugoverce ne oskrbuje katoliški duhovnik matic; oni sc morajo v takih zadevah držati tistega oskrbnika matic svojega veroizpovedanja, kateri je njih bivališču najbližje. To velja za Izraelite sploh. * 2 ) Izjeme za nekatoliške krjstijanc glej pri krstni in mrtvaški knjigi §§ 46, 97. Matice za osebe, katere ne pri¬ padajo nobeni v Avstriji postavno pri p oznani veri ali cerkvi, oskrbuje c. k. okrajna gosposka. 3 ) Za civilne zakone ima katoliški duhovnik zapisnik sa civilne zakone; v to se utegnejo rabiti tudi blanketi poročne knjige. 4 ) Za nekatoliške kr is ti jan e, ki sc spreobrnejo h katoliški veri, je v ljubljanski škofiji zapovedana matica spreobrnjencev .*) Za vse matice so sedaj tiskani blanketi. Te golice imajo svoje predele (rubrike), kateri se izpolnujcjo prav tako, kakor stoje. Vsak dogodek se vpiše v knjigo precej po dovršenem liturgičnem opravilu. Dogodek sc loči od dogodka s poprečno črto, ki naj so pa ne vlečejo preozko druga od druge, sosebno če nima matica predela za opomnjo, da sc lahko še pozneje kaj vpiše v prostor ’) Ukazni list c. k. vojne 1887 v Ljublj. 1. 1888, str. 22. 2 ) Razpis min. notr. 16. junija 1878, št. 7351, v ukzn. 1. str. 241. 3 ) Post. 9. aprila 1870 v ukzn. 1. str. 158. 4 ) Ukzn. 1. str. 110. *) Vzorec za njo škof. 1. 1883, str. 46. 43- Splošno o vpisu v rojstno in krstno knjigo. 65 med črtama, ako je treba, kar se večkrat prigodi, zlasti poza- konjenje pri krstih. Vsak predel se mora izpolniti, kakor kaže napis predela; ni torej prav, ako bi duhovnik na vrhu matice vpisal svoje ime, in potem zdolej vselej podstavil idem. Tudi babično ime se mora vselej vpisati in ne podstavljati eadem. Navadno vpiše vsak primerljaj v matico oni, kateri je dotično liturgično opravilo izvrševal; ko bi pa tudi druzega ne vpisoval on, naj se podpiše vselej sam. Tako se tudi sami vpisujejo botri, priče, babica, zdravnik-porodničar. Ge nerazločno pišejo, zapiše duhovnik še enkrat ime razločno s pristavkom: i. e. ah beri. Ge ne znajo pisati, jih podpiše duhovnik ali kdo drugi, sami pa dostavijo križ, in duhovnik se podpiše s podpisal (Namensfertiger). Vsi dogodki v maticah se prično z novim letom z zaporednimi številkami vpisovati. 1 ) Izjeme najdeš zaznamovane pri vsaki matici posebej. Tukaj pristavimo samo splošno pravilo: z vrstno številko sc vselej vpišejo dejanja, katera je imel duhovnik z lastnimi župljani; brez vrstne številke dejanja nadomestno opravljena s tujimi župljani. Tam, kjer je dejanje z vrstno številko vpisano, sc dajejo vsi izpisi za to dejanje. 2 ) A. Rojstva in krsti. § 43 . Splošno o vpisu v rojstno in krstno knjigo. 3 ) Vsako leto se pričenja vpisovanje z zaporedno številko ob novem letu. 4 ) Pod njo pridejo vsi oni v tistem letu rojeni otroci, ne oziraje se na čas, kedaj se jim je sv. krst podelil. Otrok, konec starega leta rojen, pa po novem letu krščen, so mora vpisati v staro leto. Zato naj se med starim in novim letom za taka dodatna vpisovanja pušča nekaj prostora. To je posebno važno pri dečkih radi vojaških izkazov, Jto pridejo v dotična leta. Vpisujejo se tudi mrtvorojeni (kateri so toliko razviti, da so godni za življenje zvunaj maternega telesa) in v sili krščeni. Mrtvorojeni se tako vpišejo, da sc ne izpolni predel dan krsta. V predel ime se vpiše: mrtvorojen, predel vera ostane prazen, ravno tako predeli botri in podpis mašnika krščevalca. V sili krščeni, kateri niso bili v cerkev k slovesni do¬ polnitvi obredov prineseni in so prej umrli, se vpišejo tako, da se v predel ime vpiše: v sili krščen. Dvojčki ali trojčki se ne vpisujejo pod eno vrstno številko, nego vsak posebej pod svojo, tako se izpolnijo tudi vsi predeli za vsaccga posebej, k podolžni črti, katera naj objema oba *) Razglas min. notr. 3. jan. 1881, St. 10.211. a ) Nauč. min. 3 ) Škof. 1. 1891, str. 53. 4 ) Ukaz min. notr. 3. jan. 1881, St. 10.211. ,,Poslovnik.“ O 66 Duhovski Poslovnik. (ali vsa tri) imena, se vpiše tudi po dolgem : dvojčki, ali uterini, rjemelli. Ravno ta pristavek se dene tudi v status. Najden c i se tako vpisujejo: predel dan rojstva se izpolni z P, predel kraj rojstva se pusti prazen, v predel krstno ime se dene krstno ime in priimek, kateri se nadeva navadno po kraji, kjer so našli otroka, predel zakonski, nezakonski sc ne izpolni, ravno tako tudi ne predel oče, mati, naredi se pa opomnja, ki bi se znala glasiti: Ga je 10. junija ob 10 uri pod hrastom pri Viški cesti izpostavljenega našla Ana Petek. Ko bi stariši ne hoteli dati krstiti svojega otroka, se ne sme vpisovati v krstno knjigo. Vendar državna postava tir ja, da se mora vsak otrok v eni veri odgojiti; tudi brezverci, ki so iz katoliške cerkve v brezverstvo prestopili, morajo svoje otroke krstiti dati. 1 ) Pa duhovnik naj sam ob sebi v to ne sili, ker mora po smislu cerkve tudi v takem slučaji odgoja v katoliški veri biti zagotovljena. 2 ! Od avstrijskih podložnikov, kateri so v inozem¬ stvu rojeni, pošljejo ondotni oskrbniki matic rojstne liste po avstrijskih državnih oblastih na oskrbnika matic, kamor ti pod¬ ložniki spadajo. Ta mora take rojstne liste v poseben zvezek zložiti, ta zvezek pri maticah hraniti, in pristaviti za ta rojstva (ako jih je več) posebno aliabetično kazalo. 3 4 ) Ure rojstva ni zapovedano vpisovati, pri dvojčkih bi bilo pa želeti, da se to stori. Radi izvestij na vojaške urade je treba smrt vsake o s e b e moškega spola, katera ni še 42 let stara, tudi v krstno knjigo zaznamovati; to se zgodi ob kratkem, ako se nad krstnim imenom, ali v predelu dan rojstva naredi križček in zapiše s številkami dan, mesec in leto smrti. Tudi smrt otrok ženskega spola je dobro tako označiti radi izpisov za šolske oblasti in cepljenja koz. Ako je umrla oseba moškega-spola, katera ni š (' spolnila 23. (oziroma 24.) leta, v tuji in ne v rojstni župniji, mora poslati župnik, v čegar župniji se je smrt dogodila, na rojstno župnijo te osebe izpisek iz mrtvaške knjige (uraden mrtvašk list), in župnik rojstnega kraja vpiše v opomnjo krstne knjige sklicevaje se na poslani izpisek dan, mesec, loto in kraj smrti, izpisek pa Hrani v aktih matic. Opomnja se utegne tako-le glasiti: Je po izpisu ; iz mrtvaške knjige župnije I. z dnč ... št. .. . v Po- žareven na Hrovaškem umrl dnč . . . *) 1 ) Post. 16. avg. 1852. — Drž zak. post. 25. maja 1868, § 139. — Post.. 14. maja 1869, §§ 1., 3., 17., 20. — Gl. razsodbo uprava, sod. 26. aprila 1877, St. 422, v škof. 1. 1878, str. 6. — V nasprotnem smislu je razsodilo upravno sodišče 18. aprila 1884. a ) Schuch, str. 611 op. 2. 3 ) Razglas dež. vi. 15. okt. 1879. št. 7214, v škof. 1. 1879, str. 126. 4 ) Razglas min. notr. 27. julija 1870, št. 16.148. § 45- Krstno ime. 67 Ako je kdo od vere odpadel, je dobro to pri dotičnem dejanji zaznamovati, da se pri krstnih listih, izdelanih za poroko, ne morejo goditi prevare. § 44 . Rojstni kraj. Slovesen krst deliti sme le parochus proprius, kdo drugi le, če je od njega pooblaščen; tudi ga vpiše le lastni župnik. To velja tudi, če jo. bil otrok, katerega stariši v imajo drugje svoje bivališče, slučajno v njegovi župniji rojen. Župnik krščevalec ga vpiše v svojo knjigo z zaporedno številko in napravi opomnjo, najbolje v predelu kraj rojstva, kje je navadno bivališče v starišev ter ga izkazuje s svojimi domačimi rojenci gosposki. Župniku bivališča otrokovih starišev pa tudi naznani ta porod in krst, a ta ga ne vpiše v svojo krstno knjigo, nego le v status pri dotični rodbini radi razpregleda. Ge krsti župnik po kakošnem koli primerljeju otroka, ki ni bil v njegovi župniji rojen, vpiše sicer tudi rojstvo in krst v svojo knjigo, a ne z zaporedno številko. V opomnji označi, v kateri duhovniji je najti ta krst vpisan 'z zaporedno številko, kamor gredo in kjer se iščejo tudi vse poprave, spopolnila in za¬ znambe, ako so bile dodatno ukazane. V opomnjo bi se vpisalo: Ta krst jo s zaporedno številko vpisan v krstni knjigi župnijo I. V osmih dneh so pa pošlje pristojnemu duhovnemu pastirju izpis tega krsta (krstni list exoffo) od besede do besede z opomnjo vred ali naravnost, ali pa potom politične okrajne gosposke, na¬ znani naj pa tudi v dopisu uzrok, zakaj je krstil tuje dete. Pristojni župnik vpiše precej krst v kronologičnem redu in dene v opomnji ta izpis v razvid, ter izpis dobro shrani. Opomnja bi se glasila: Po izpisu iz krstne knjige župnije I. z dne . . . je bil ta otrok tam krščen. Potrdi pa tudi prejem izpisa, katero potrdilo župnik kršče¬ valec shrani. Potrdila o rojstvu (naznanila na gosposke radi cep¬ ljenja koz, izpise za vojake, krstne liste) sc vselej dajejo iz krstne knjige z vrstno številko, razvidno pa mora tudi iz njih biti, kje se je bil podelil krst. 1 ) § 45 . .. Krstno ime. To volijo stariši in ga pri krstu botri napovejo. Ako žele nadjati otroku več imen, naj vpraša duhovnik, kako ga hočejo klicati doma, in to ime naj rabi pri sv. obredih ter vpiše na prvo mesto. Daje naj se otroku ime kakšnega svetnika. Ko bi se pa tirjalo ime, o katerem sc prav ne ve, ali ga je nosil kak svetnik ali nc, ali jc še celo pogansko, naj ga duhovnik sicer ne *) Razpis min. notr. 10. avg. 1886, št. 7191, v škof. 1. 1886, str. 62. 68 Duhovski Poslovnik. odreče, vendar naj skuša botra (ali če je oče navzoč, njega) o ne¬ primernosti takega imena prepričati, ter naj svetuje katero drugo ime. Če bi pa le tirjali napovedano ime, naj jih pregovori, da pristavijo še ime kakega svetnika, katero sc potem prvo vpiše, zahtevano pa drugo. Vendar se ne smejo nadevati nomina obscoena, fabulosa aut ridicula, vel inanium deorum vel impiorum ethni- corum. 1 ) Ime pozneje spreminjati ali pa še kako drugo dodati tudi po državnih ukazih ni dovoljeno. 2 ) § 46. Krst otrok drugovercev in iz civilnega zakona. Previdnosti je treba duhovniku, če bi prinesli drugoverci svoje otroke h krstu. Najboljše je v enakih slučajih, če mogoče, obrniti so na škofijstvo. Pravilo je, da nekrščenih starišev otroci, kateri niso še k pameti prišli, se ne smejo nikoli krstiti zoper voljo njih starišev, razven v smrtni nevarnosti, pa še tukaj pristavlja cerkev: si id fiat. sine scandalo, čemur se pa more poredkoma izogniti: potem, če so zavrženi in ni več nevarnosti, da bi se k nevernim starišem povrnili, ako jih osebe h krstu pripeljejo, ki morajo za njih odgojo skrbeti; ako ena zakonska stran sprejme krščansko vero. Vselej pa mora krščanska odgoja zagotovljena biti. Prigoditi se pa utegne, da katerikrat krivoverci svoje otroke h krstu prineso. Take bi moral katoliški duhovnik krstiti, če bi se bilo bati, da otrok sicer ne bo krščen — tedaj v sili, smrtni nevarnosti. 3 ) Ako se stariši ne zavežejo, da hočejo otroka v katoliški veri odgojiti, se vpiše v opomnjo, da je otrok nekato- liških starišev, kateri niso obljubili otroka katoliško odgojevati. Opomnja bi se glasila: Ta otrok I. je bil vsled izrečne zelje starišev po krščansko-katoliškem obredu krščen; stariši pa niso obljubili, da ga odgojč v krščansko-katoliški veri , 4 ) — če pa stariši katoliško odgojo otroka obljubijo, se v opomnjo stavi, da so stariši katoliško odgojo obljubili, kar podpišejo tudi duhovnik in botri, ter se pristavi, da so jim stariši znani. Opomnja bi bila ta: Stariši tega otroka, kateri so podpisanim dobro znani, so obljubili, da hočejo tega otroka od¬ gojiti v katoliški veri. Vendar bodi duhovnik previden, da ne pride v nasprotje z državno postavo. (Glej § 47.) Ako se prinese h krstu otrok iz mešanega zakona, čegar stariši so naredili pogodbo o katoliški odgoji otrok, kar se razvidi, če niso domači, iz poročnega lista (glej § 83), še mora ‘) Obrednik. ■‘) Škof. 1. 1877, str. B6; odi. min. notr. 31. okt. 1876, št. 14.601. s ) Decr. S. Congr. Inq. 26. aug. 1856. v škof. 1. 1887. str. 58. h Ukaz ljublj. škof. 24. sept. 1856, št. 1821 IV. 69 47- Krst odraščenih drugovercev. tucli ta okoliščina vpisati v krstno knjigo. Glasilo bi se: Kakor razvidno is poročnega lista župnije I. s dne . . ., so se stariši tega otroka, siveči v mešanem zakonu, zavezali k odgoji otrok v katoliški veri vsled pogodbe z dne . . . b Ako se prinese h krstu otrok mešanega zakona starišev poročenih samo pred drugovernim duhovnikom, sc vpiše vse po navadi, (nekateri škofje so zapovedali, da se predel zakonsk, nesakonsk ne izpolni). V opomnjo pride: Stariši tega otroka so po poročnem listu s dne . . . sklenili zakon pred protest antovskim pa¬ storjem, zato Vsiva ta otrok državne pravice zakonskega otroka. Otroci iz civilnega zakona se tako vpišejo: Predeli: zakonsk, nesakonsk ostanejo prazni, v opomnjo se vpiše: Stariši tega otroka so se po zapisniku civilnih zakonskih stran . . . (ali: po spričalu . . . urada z dne ... št. . . .) civilno poročili dne . . . * 2 ) Tudi v krstnem listu takih otrok se ne opomni niti da je zakonsk, niti da je nezakonsk, nego da je otrok civilno poročenih I. I. Vendar je pri tujcih paziti, če nista bila civilna za¬ konska poročena morda v deželi, kjer Tridentinum ni bil razglašen. Taki civilnozakonski so sklenili, četudi nepripuščen, vendar veljaven zakon in njih otroci so tudi pred cerkvijo zakonski. Krst odraščenih drugovercev. Odraščeni drugoverci so no smejo nikoli v katoliško cerkev sprejeti brez škofovega dovoljenja, razven na smrtni postelji. Četudi ima cerkev edina jure divino določevati o višjem poklicu prišleca in onib lastnostih takega koraka, katere so potrebne, da bo Bogu dopadljiv in pripeljal dotičnega k izveličanju, mora vendar duhovnik spreobrnenca opomniti, da se mora držati tudi obstoječih državnih postav, ako niso Božji postavi nasproti. V Avstriji ima sedaj veljavo medverska postava od 25. maja 1. 1868, 3 ) po kateri slede v veri stariše zakonski in zakonskim enaki otroci, kedar so stariši enega in istega veroizpove- d a n j a. V mešanem zakonu pa slede sinovi očeta, hčere mater. Vendar smeta zakonska vže pred poroko s pogodbo določiti, da se bo godilo ravno obratno, ali da slede vsi otroci očeta ali vsi mater. Take pogodbe pred notarjem narejene in podpisane, ne sme ena stran zoper voljo druge prelomiti; spolnovanje pogodbe more duhovnik tudi uradno prisiliti, in sicer po ordinarijatu s prošnjo, naj politično oblast na pomoč kliče. Ko bi ena stran odmrla ali na volji nezmožna postala, ne more druga stran nikakor ’) Razglas Ijublj. škof. 10. dec. 1842 in 4. jan. 1857, št. 10/E. 2 ) Ukazni 1. str. 111, s ) Ukzn. 1. str. 96. 70 Duhovski Poslovnik. otrokovega veroizpovedanja spremeniti. 1 ) Tudi ko bi katoliška s t r a n k a v b r e z v e r s t v o prestopila, ji postava nikakor ne pri¬ pušča, otrok svojega spola za sabo potegniti, pač pa rojene po izstopu iz cerkve. 2 ) Sicer pa smejo ti stariši, ki so s pogodbo veroizpovedanje otrok odločili, pred izpolnjenim sedmim letom pogodbo prcmeniti. Ako je pa ena stran, ali nezakonska mati spre¬ menila svoje veroizpovedanje, sc smatrajo otroci, ki niso še sed¬ mega leta spolnili, kakor bi bili še le po spreminjavi vere rojeni; tukaj se postava tudi ne ozira na prej dogovorjeno pogodbo. — Ko bi se pa ne bilo v mešanem zakonu o odgoji otrok nič dogovo¬ rilo, odloči veroizpovedanje tisti, kateri ima pravico do njih odgoje. Ako sta oče in mati enega izpovedanja, pa slede otroci stariše, in ti jim ga ne smejo spreminjati, dokler niso štirinajstega leta do¬ polnili. Ravno tako sledi nezakonsko mater otrok v veri tudi zoper njeno voljo. Od sedmega do štirinajstega leta pa ne smejo otroku niti stariši vere spremeniti, niti otroci sami. Vendar, ko bi otrok od sedmega do štirinajstega leta hotel sam k cerkvi prestopiti, bi država le zgolj cerkvenega dejanja ne mogla ovreči, samo v držav¬ nem življenju ga smatra kakor bi se ne bilo zgodilo. Vendar naj bo duhovnik previden, ker bi mu znale nastati iz tega sitnosti. Prestop otroka od sedmega do štirinajstega leta se seveda gosposki ne naznanja, pač pa mora prestopljavec s štiri¬ najstim letom sam svoj izstop pri politični gosposki (okrajnem glavarstvu) svojega bivališča oglasiti, katera to naznani predstojniku ali pa duhovniku popuščene verske družbe ali cerkve. Gosposka ima pravico tak oglas sprejeti tudi od nedržavljana. Oznanilo se godi ustmeno ali pismeno. Ustmeno se sprejema na zapisnik. Pismeno mora izstopljanec sam podpisati in povedati, kam se naj njegov izstop naznani. Gosposka se mora tudi prepričati, ko bi se dvomilo, je-li je izstopi) avec vže štirinajst let star, tak bi moral tedaj donesti rojstni list. Odloke o oznanilu gosposka pismeno izda na izstopljavca, pa izstopljevalec oznanilo tudi sam lahko odkloni, kedar ni dvoma o istovernosti osebe. 3 ) Oznanilo o izstopu je koleka prosto. 4 ) Vstop v novo izvoljeno cerkev ali versko družbo mora pa prestopljavec sam osebno dotičnemu predstojniku ali du¬ hovniku naznanili. Duhovnik sprejme prestopljavca v poduk. 5 ) Ko je podučen, scpošlje prošnja na škofijo za sprejem v katoliško cerkev. Za judovske prišlece se potrebujejo te-le (nekolekovane) prilogo: 1. Rojstni list dotične judovske občine. 2. Spričalo o nravnosti od županije. J ) Razs. upravn. sodn. 6. dec. 1883, št. 21.964, v škof. 1. 1884, str. 81. a ) Razs. upr. sod. 22. avg. 1883, št. 444, v škof. 1. 1884, str. 88. 3 ) Ukz. min. notr. 18. januvar 1869, v škof. ukz. 1. str. 137. 4 ) Razs. fin. min. 28. dec. 1868. Ukzn. 1. ibid. E ) Glej Zupančič, Pastirstvo str. 811. § 47- Krst odraščenih drugovercev. 71 3. Spričalo krščanskega nauka od duhovnika, kateri je prišleca podučeval. 4. Zapisnik, sestavljen po župniku, v katerem se pove ime, stan, starost, rojstni kraj in prejšnje stanovanje prišločevo, nje¬ govo dosedanje življenje, če ima otroke in koliko stare. V njem naznani tudi prišlec svoj sklep, uzrok prestopa in obljubo, da hoče po krščanski veri živeli in umreti. To slednje naznanilo pa sme djati tudi prišlec v lastnoročno spisan in podpisan protipis, kate¬ rega podpišeta še dve priči. Tedaj pa bi tudi ne bilo treba zapis¬ nika, nego župnik spiše prošnjo, ter ji doda vse priloge. V prošnji župnik prosi dovoljenja, da ga sme v cerkev sprejeti in krstiti. Ko pride škofovo dovoljenje, se opomni prišlec, ako ni že tega prej storil, da naj naznani svoj prestop pri politični gosposki. Če hoče biti krščen judovski oče, se morajo v prošnji tudi naznaniti otroci pod sedmimi leti, katere hoče h krstu pripeljati; oni nad sed¬ mimi leti pa morajo pred duhovnikom in dvema pričama izreči, da hočejo z očetom krščeni biti, katera izjava se priloži tudi prošnji. Ko bi pripeljali judovski stari ši, ki noče jo sami k veri prestopiti, h krstu otroke pod sedmimi leti, mo¬ rajo (udi dati zagotovilo in ga priložiti prošnji, da prepuste otroke krščanskim osebam v odgojo. Ko bi h krstu pripeljala judovska mati svojega ne¬ zakonskega otroka, mora postaviti krščansko osebo, katera bo otroka prevzela in katera se tudi zaveže za njegovo odgojo in vzdrževanje skrbeti, ter mora v to dovoliti tudi varuh. Mati sama pa se mora odreči vsem pravicam do otroka. Če se hoče dati judovsk vojak krstiti, se mora oglasiti pri vojaškem duhovniku, če je v tistem kraji, in ta dobi za spre- jelje in krst dovoljenje pri vojaškem škofu; ako pa ni na tem mestu vojaškega duhovnika, in je vojak v dejanjski službi, stopi civilni duhovnik z vojaškim v dogovor, ter izposluje pri vojaškem škofu dovoljenje za krst, in s tem dovoljenjem ga še le civilni sprejme in krsti. Krst prišlecev iz ne verstva se potem v krstno knjigo vpiše po splošnih ukazih, in v opomnjo se natanko vpiše dovo¬ ljenje škofijskega ordinarijata. Ta bi se glasila: Je prestopil od judovske vere h krščansko-katoliški veri ter bil krščen s dovoljenjem prečastitega kneso škofijskega ordinarijata z dn& . . . Pri spreobrnjencu od nekatoliške h katoliški veri naj se po zvršenem poduku njegov namen sporoči škofijstvu s potrjenjem, da je v katoliških resnicah popolnoma podučen, da ne prestopi iz postranskih namenov, nego iz prepričanja (zapisnik ali protipis, kakor zgoraj), ter se pristavi prošnja za dovoljenje, da sme kon- vertita v cerkev sprejeti, ga ab haeresi formali in sicer in 1'oro externo et interno odvezati. Ko bi bil pri spreobrnjencu kak vtrjen pomislek radi veljavnosti krsta, se mora tudi o tem škofijstvu naznaniti, ter prositi povelja. 72 Duhovski Poslovnik. Ko bi se kclo spreobrnil na smrtni postelji, se se¬ stavi zapisnik pred dvema pričama (kolek 50 kr.), in se ob kratkem poduči, spove, sprejme professio iidei, odveže ab liaeresi et a peccatis, obhaja, in se spreobrnenje precej sporoči na škofijstvo in okrajno glavarstvo. Avstrijska postava o izgoji otrok v mešanih zakonih pa nič ne zadeva zakonov med katoličani različnega obreda. V tej zadevi je Pij IX. dne 6. oktobra 1863 potrdil dogovore med gališkimi Škoti. Do sedaj so se odgajali otroci po obredu starišev po spolih. Po tem dogovoru naj se po dobljenem spregledu od škofa prazniki in posti držijo po enem obredu, če so se stariši tako dogovorili. Iz tega se pa ne sme izvajati, da se je spremenil obred enega ali druzega. Tudi služabnikom morejo škofje dati spregled, da se smejo ravnati po dogovoru zakonskih. Kadar pa zadenejo praz¬ niki obojnega obreda na isti dan, opravijo svojo pobožnost otroci in posli v cerkvi lastnega obreda. Nezakonski otroci se držijo obreda matere. Vzorci: Zapisnik o sprejemu prišleca. Zapisnik vpisan v župni hiši v I., dne . . . Predmet je naznanilo Sare Rosenheim o njenem prestopu iz ju¬ dovske vere v katoliško cerkev. Oglasila se je Sara Rosenheim, sedaj posestnica prodajalnice v Gorici, in prosi, da bi se sprejela v kato¬ liško cerkev, ter to-le naznanja: Jaz Sara Rosenheim sem rojena v Budapešti in sem sedaj stara 32 let, kakor kaže moj rojstni Ust, do- A) stavljen pod A. Sedaj stanujem v Gorici št. 107, sem vdova in imam enega otroka, po imenu Berta, staro B) šest let, kakor kaze njen tu priložen rojstni list pod B. Tiuli dostavljam spričalo mestnega magistrata v Gorici D ) o svojem dobrem vedenju pod D. Že več kot pet let želim sprejeta biti v katoliško cerkev, ali mnoge zavere so moj prestop zadrževale. Ker so pa te sedaj odstranjene, sem se dala podučevati v resnicah katoliške vere in izjavljam, da storim ta korak prostovoljno in iz prepričanja o res¬ nici katoliške vere, ter hočem v nji živeti in umreti. Podpis prišleca. Ta zapisnik se je Sari Rosenheim prebral, ter ga je lastnoročno podpisala. Podpis župnika. § 47 Krst odraščenih drugovercev. 73 Ali se pa naredi: Protipis. Jaz spodaj podpisana s tem izjavljam, da že več ko pet let želim biti sprejeta v katoliško cerkev, o kateri resnici sem prepričana in prosim sedaj sv. krsta. Jaz obljubim po tej veri živeti in v nji umreti, kakor mi Bog pomagaj. To potrjuje moj lastnoročni podpis in podpis dveh v to naprošenih prič. Datum. Podpis prič. Podpis prišleca. Prošnja na školijstvo: Prečastiti knezoškofijski ordinari/jat! Posestnica trgovine v Gorici, Sara Rosenhcim, ju¬ dovske vere, rojena v Budapešti in stara 32 let, kakor kaže rojstni list pod A, se je pred trem i meseci pri pod¬ pisanem oglasila, ter prosila sprejetja v katoliško cerkev. Ker se je skazalo, da hoče prestopiti iz dobrega namena, se je tudi sprejela v poduk. Ta je sedaj končan, ter je za svoj stan v verskih resnicah, dobro podučena, ter hoče po zapisniku pod B (protipisu pod B) v sveti katoliški cerkvi, v katero prestoplja prostovoljno, živeti in umreti. Zadržanja je po spričalu C lepega. Ker je tedaj vse po¬ trebno donesla in dostala, zato prosi podpisani, naj bla¬ govoli prečastiti knezoškofijski ordinarijat dovoliti, da sc sprejme v katoliško cerkev in sc ji podeli sv. krst. Podpis. Vzorec naznanila na politično gosposko (koleka prosto): Slavno c. k. okrajno glavarstvo v Rudolfovem. Podpisani naznanja, da izstopi iz evangeljske cer¬ kve augsburškega veroizpovedanja in pristopi v kato¬ liško cerkev. Star je po krstnem listu pod A 30 let. Prosi tedaj ponižno, naj se to naznani evangeljskemu cerkve¬ nemu uradu, pod katerega spada. Datum. Podpis. Po škofijah je ukazano za spreobrnjence napraviti posebno knjigo spreobrnjencev, ako se v župniji taki slučaji dogajajo. V 74 Duhovski Poslovnik. ljubljanski školiji J ) so ukazani za knjigo ti-le predeli: Leto, mesec in dan opravljene professio fidei; cerkev ali kapela, kjer se je to spodilo; krstno in rodbinsko ime; starost spreobrnjenca; njegov stan; rojstni kraj in bivališče; prejšnje veroispovedanje; stariši; ime in stan prič pri polagi professio fidei; ime in služba duhovnika sprejemalca professio fidei; opomnja. Spreobrnjenec, priče in du¬ hovnik se sami podpišejo, če kateri ne zna pisati, ga župnik pod¬ piše. V opomnjo pride dovoljenje škofijsko, ravno tako, ako je bil pomislek radi veljavnosti krsta, in je ordinarijat krst pod po¬ gojem dovolil, ter se tukaj zavrača na krslno knjigo, v krstni knjigi pa v opomnji na knjigo spreobrnjencev. Tudi od le knjige se pošlje prepis na ordinarijat, kakor od vsake druge malice, z novim letom. Ko bi bilo treba izdati spričalo o spreobrnitvi, bi se tako-le glasilo: Spričalo o spreobrnitvi. Podpisani s pričuje iz župne knjige spreobrnjencev, da je gospod Budovih Bar, železnični uradnik, po krst¬ nem listu evangeljske občine cmgsburškega veroizpovedmi ja v Gorici, rojen 5. januvarija 1860 v Gorici, zakonski sin Janeza Bar, zemljemerca, in Otilije rojene Haufen dne 3. a vgusta 1887 pred pričami gospodom Eugenom Zuchatti, tovarniškim uradnikom, in Ivanom Drobež, c. k. boršt- narjem, v tukajšnji župni cerkvi pred podpisanim žup¬ nikom katoliško vero spoznal in bil v naročje sv. rimsko¬ katoliške cerkve sprejet. To potrjuje moj podpis in pritisnjeni župnijski pečat. § 48. Otroci zakonskih starišev. Ti se vpišejo kot zakonski, ker kanonično in avstrijsko-državno pravo domneva zakonsko rojstvo (legitimnost) otroka zakonske žene. Ko bi tudi mati trdila, da je otrok nezakonsk, ni se ozirati na njeno izjavo, ker pravilo velja: pater est, quem justae nuptiae demonstrant. Samo oče ima pravico zakonsko rojstvo otroka spodbijati in sicer v treh mesecih potem, ko je o rojstvu izvedel, 2 ) pa pred sodnijo, in njegov nasprotni dokaz mora biti sodnijsko potrjen, če je mož umrl pred obrokom, v *) Lj. Škof. 1. 1883, str. 46. 2 ) Drž. aak. §§ 138 in 158. § 48 . Otroci zakonskih starišev. 75 katerem sme spodbijati zakonsko rojstvo otrokovo, smejo njegovi dediči, katerim bi se sicer kršile pravice, to storiti v treh mesecih po smrti moževi. 1 * ) Sele na sodnijski odlok more duhovnik krstno matico popraviti tako, da očetovo ime prečrta in v opomnji naznači sodnijski odlok. Odlok mora priti potom deželne vlade in školijo. 3 ) Za otroke, rojene v sedmem mesecu po sklenjeni poroki ali desetem mesecu po smrti moža, ali po¬ polni razvezi zakonske vezi, se domneva, da so zakonsko rojeni, 3 ) in se morajo tudi kot zakonski vpisati. Oče se vpiše: Janez Burja, krojač, umrl pred sedmimi meseci (sodnijsko ločen pred sedmimi meseci), ali se pa samo pri imenu otrokovem vpiše posthnmus, posm rtnik. Ako jo ločena žena po preteklih desetih mesecih ločitve rodila, se sme njen otrok samo tedaj kot zakonsk vpisati, če sodnijsko dokaže, da more njen mož oče biti, ali da sta se bila zopet v zakonsko družbo povrnila, dasiravno nista bila tega pri sodniji naznanila in sicer najmanj šest mesecev, največ deset mesecev štetih nazaj od otrokovega rojstva. V tem slučaji je v krstni knjigi vpisati dan, mesec in leto ločitve, in da je od moža odvisno, če bo holel otroka za svojega spoznati. Čakati je sodnijskega odloka, predno se otrok kot zakonsk vpiše. Ako se pa zakonski mož sam za očeta spozna, se vpiše brez vsake opomnje kot oče. 4 5 ) A k o j e preteklo p o moževi smrti že deset me¬ secev, se mora tudi otrok kot nezakonsk vpisati. Meseci se tukaj štejejo po trideset dni. 6 ) Vdova se vpiše kot mati s krstnim in rodbinskim imenom, pa tudi z imenom bivšega zakonskega moža, n. pr. Marija roj. Bizjak, vdova ranjkega Janeza Burja, kro¬ jača. 0 ) Tako tudi vdova, če je nezakonsko rodila, ali ločena žena, če se vpiše otrok kot nezakonsk, n. pr. Marija roj. Bizjak, obvdov- ljena Burja; Marija roj. Bizjak, ločena žena Janeza Burja. Otrok pa ne nosi imena po ranjkem ali ločenem možu, nego rodbinsko ime matere. Otroci iz neveljavno spoznanega zakona se sma¬ trajo zakonski, ako je bil zakonski zadržek odstranjen, ali pa, ako je vsaj enemu izmed starišev nezadolžena nevednost v hvalo. 7 ) : ) Drž. zak. § 159. a ) Gl. zgoraj § 42. — Ukazn. 1. str. 76 in 77. s ) Drž. zak. § 138. 4 ) Drž. zak. § 138 in 163. 5 ) Najvišje sod. 6. sept. 1870, št. 6687. •) Min. notr. 28. nov. 1874, št. 17.292. 7 J Drž. zak. § 160. — Ukaz z dne 3. jun. 1858, št. 92 v drž. ukzn. 1. 76 Duhovski Poslovnik. § 49 . Krst otrok, katerih starišev duhovnik ne pozna. Ako porodi mati nepoznana tujka, se mora duhovnik zanesti na babico ali porodničarja, da je napovedana mati res otro¬ kova mati, ne pa, kar se tiče njenega imena, napovedi očeta in njegovega imena, gotovosti o poroki in o času poroke, nego to mora dokazati. Dokaz naj se vrši po enem teh štirih načinov: J. Oče se mora pri duhovniku osebno oglasiti in prinesti poročni list ter pripeljati dve duhovniku dobro znani, pošteni, že dvajset let stari priči (smejo biti tudi ženske), katere imajo pričati, da je ta mož kot od matere napovedan oče tega olroka res tisti, katerega ime kaže poročni list, in če se vidi iz poročnega lista, da je z otrokovo materjo že šest mesecev poročen, se vpiše njegovo ime v predel oče in otrok kot gotovo zakonsk, in sicer tudi takrat, ko bi otrokovo mater nezvestobe dolžil in bi ne hotel otroka za svojega spoznati. Opomnja v krstni knjigi bi se glasila: Na podlagi podanega poročnega Usta, izdanega od, župnijskega urada I. z dne ... in po izpovedi spodaj podpisanih prič, katere navzočega očeta dobro poznate, se je ta otrok tukaj nepoznanih sta¬ rišev vpisal kot zakonsk. Ko bi poročen list kazal, da ta mož ni bil še z otrokovo materjo celili šest mesecev poročen, mora mož izrečno povedati, da otroka za svojega spozna, polom se šele otrok kot zakonsk vpiše. 2. Mož, za očeta naznanjen, je sicer navzoč, pa ni donesel poročnega lista. Dve duhovniku dobro znani, pošteni priči morate izpovedati, da ga dobro poznate, dobro veste, da je napovedano ime res njegovo pravo ime, in tudi dobro veste, da je z otrokovo materjo poročen. Opomnja bi se glasila: Na pod¬ lagi izpovedi podpisanih prič, katere naznanjenega in navzočega očeta tega otroka dobro poznate, dobro veste, da je naznanjeno ime njegovo pravo ime, in tudi dobro veste, da je z otrokovo materjo poročen, je bil ta otrok kot zakonsk vpisan. 3. Mož, za očeta naznanjen, ni navzoč, je pa pred¬ ložen poročni list. Najprvo se preišče, ali je ime v poročnem listu naznanjeno res ime te matere. To se zgodi, da dve duhov¬ niku znani, pošteni priči to potrdite. Ako se iz poročnega lista razvidi, da je bila z vpisanim možem že šest mesecev poročena, se ime moža, katerega kaže ta list, vpiše kot oče z gotovostjo, in tako tudi otrok kot zakonsk. Opomnja bi se glasila: Podpisani priči, katere tukaj neznano mater tega otroka dobro poznate, po¬ trdite, da je po predloženem poročnem listu tukaj naznanjeno ime res njeno pravo ime. Ako poročni list kaže, da mati ni bila še šest mesecev z možem poročena, in je po gori opisanem načinu potrjeno bilo, da § 50 . Nezakonski otroci. 77 je od nje naznanjeno ime res njeno pravo ime, se vpiše ime moža iz poročnega lisi a v predel oče, vendar so dene v opomnjo datum sklenjene poroke in da je od izjave očeta odvisno, če otroka za svojega sprejme. Opomnja bi se glasila: Je odvisno od nenavzo- čegn očeta, ako hoče otroka te tukaj nepoznane matere za svojega spoznati, ker je bil po poročnem listu, izdanem v Zagrebu dne 1. julija 1887, šele drugi mesec ž njo poročen. Vse to naj se tudi otrokovi materi pove. 4. Niti naznanjen oče ni pričujoč, niti je po¬ ročni list predložen. Tedaj je iskati, ali morete dve priči, kateri trdite, da poznate mater in njeno pravo ime, tudi popričati, da veste njeno poroko z možem od nje naznanjenim in da veste dobro njegovo pravo ime in čas poroke. Duhovnik sme na to očetovo ime vpisati in otroka kot zakonskega. Opomnja bi se gla¬ sila: Podpisani priči potrdite, daje ime tukaj neznane matere tega otroka res njeno pravo ime, da je od nje naznanjeno očetovo ime res ime njenega moža, in sta bila leta . . . poročena. Ako pa priči vsega tega ne morete popričati, se izpoved matere samo zaznamova na poseben v krstno knjigo vložen listek in sicer ime matere: I. I. po napovedi zakonska žena (moža) I. I., kakor pravi, je ta otrok zakonsk, in se naznanilo pošlje okrajnemu glavarstvu ali škoiijstvu, da se poizve o imenih očeta, matere in njih zakonu, in šele, ko je od gosposke gotovost došla, naj se vse z gotovostjo vpiše. če je otrokova mati vdova, se sme ime ranjkega moža kot oče, in otrok kot zakonsk le tedaj vpisati, kedar duhovniku dve gori označeni priči, kateri mater poznate in njeno ime dobro veste, potrdite, da jima je njena poroka z možem za očeta nazna¬ njenim in njegovo pravo ime dobro znano, in da od smrti očetove do rojstva otrokovega ni še preteklo polnih deset mesecev. Ako mati ne more dovesti clveh takih prič, mora dati svoj poročni list, iz katerega se razvidi njena poroka, in mrtvaški list radi razvida moževe smrti, in da ni še do poroda preteklo celih deset mesecev. Ako lega ne more, naj duhovnik njene napovedi zaznamova in vso reč, kakor gori rečeno, gosposki naznani, da mu pomaga priti do golovosti. * 1 ) § 50. Nezakonski otroci. Vsak nezakonsk otrok nosi materno ime, zato pa tudi ostane predel oče prazen, razven ako sc jo oče sam dal vpisati. Mati dobi tudi vpisan svoj stan in značaj, n. pr. neomožena kmetiška hči, in sicer duhovniku znana mati, ne tujka, brez vsake opazke; *) Dekret dvorne kane. 20. okt. 181A, St. 16.350. — Ukaz. min. 12. sept. 1. 1868, St. 3749, v ukazn. 1. str. 118—121. 78 Duhovski Poslovnik. tujki se pa poleg vsega druzega še pripiše po napovedi ali kakor pravi (angeblich '), potem župnija, kjer je bila rojena, in občina, kamor je pristojna. Po avstrijski postavi namreč duhovnik ne more siliti nezakonske matere, da bi svoje pravo ime napovedala, prosto ji je povedati ime, kakoršno hoče. Ne velja pa ta državna določba za cerkveno področje, ker cerkev ima matice posebno v ta namen, da so sorodovinska kolena na razpregledu. Zato je svetovati žup¬ niku, da previdno poizve pravo materno ime, ter ga v nalašč za to pripravljeno posebno tajno knjigo vpiše; v krstni knjigi se pa na to zavrača samo z opomnjo. Pa tudi radi nasledkov v državnem življenji naj svetuje duhovnik materi, naj napove pravo ime, ker bo morda hotla tožbo vložiti radi očetovstva, ali pa bo morda po¬ zneje želela pozakoniti otroka, kar bi ne mogla, če ne bo vpisano nje pravo ime v krstni knjigi. Akopamatitirja, naj se od nje napovedano ime kot njeno pravo rodbinsko ime vpiše, mora dovesti dve gori označeni priči, katere potrdite, da jo napovedano ime njeno pravo ime, ter morate opomnjo v krstni knjigi podpisati. Ta bi so glasila: Podpisani zanesljivi in podpisanemu župniku dobro znani priči, katere tu vpisano mater nezakonskega otroka dobro poznate, potrdite, da je napovedano ime res njeno pravo ime. Ko bi se take priče ne mogle dobiti, naj duhovnik naznani politični gosposki, katera naj išče gotovosti, in ko je od tukaj odlok dobil, naj vpiše: Po potrdilu c. k. okrajnega glavarstva I. z dne . . . je ime tu vpisane matere nezakonskega otroka res njeno pravo ime. * 2 ) Dobro je ime prepisati iz domovnice, delavske knjižice ali druge enake listine, vendar se pa to ne sme smatrati za absolutno istinitost imena. Po nekaterih krajih je povelje, da se vsak nezakonsk otrok precej po rojstvu sodniji naznani, da mu varuha postavi, pa ne povsod, na Kranjskem n. pr. ne. Nezakonski oče se nikakor ne sme po napovedi neza¬ konske matere v krstno knjigo vpisati, ako sam tega noče. Ima pa pravico vpisati se precej pri krstu ali pozneje, a nikakor ne, da bi se to nezakonski materi ne naznanilo in nikoli brez njenega pritrjenja, ker je prevara mogoča; pa tudi samo tedaj,' če jo bila dala nezakonska mati svoje pravo ime v krstno knjigo vpisati. Oče mora osebno priti k župniku matice, kjer je krst vpisan; sama pismena izjava, da je on oče temu otroku, ne zadostuje, ko bi bila tudi od gosposke potrjena. 3 ) Samo z dovoljenjem deželne po¬ litične gosposko bi smel župnik vpisati očeta na podlagi take izjave. 4 ) (Glej spodaj § 51 al. 3.) ’) Dvorni dekr. 13. jan. 1814. 2 ) Dvorni dekr. 21. oktobra 1813, št. 11.851. a ) Reskript dož. vi. v Gradcu na Lavant. ordin. 4. nov. 1880, št. 15.451. — Ukaz min. 7. nov. 1883, št. 13.197. 4 ) Min. ukaz 7. nov. 1854, št. 12.350. § 5 1 • Pozakonitev otrok. 79 K e d a r pride oče osebno pred župnika, pri¬ pelje naj seboj dve duhovniku dobro znani in zanesljivi priči. Ako očeta duhovnik dobro pozna, sme on ena teh prič biti, druga bi bila pri krstu boter. Pred tema pričama mora oče zahtevati, da se v krstno knjigo kot oče vpiše. Priči pa morate potrditi, da tega moža, ki se je za očela oglasil, dobro poznate, da jima je znano napovedano ime kot njegovo pravo ime in da je naravnost zahteval, naj se kot oče tega nezakonskega otroka vpiše. Opomnja se glasi: Pod¬ pisana spričujeva, da je bil I. I. (ime, stan, vera), kateri je nama po osebi in po imenu dobro man, navzoč, in se je pred nama spoznal očeta otroka I. I., kakor gaje tudi mati I. I. (ime nezakonske matere) naznanila, ter je zahteval, da se vpiše kot oče tega otroka. Datum, podpis župnikov in prič in očeta. Njegovo ime in značaj se potem vpiše v predel oče. Radi otroka je zelo želeti tacega vpisa, ker mu daje velike pravice po državnem zakoniku §§ 165—171 , 762—764. Ravno te pravice pa tudi dobi otrok po tožbi za očetovstvo (Patcrnitats- klage). Če je pa tudi nezakonski oče dal vpisati svojo ime v krstno knjigo, vendar ostane otroku še zmiraj materno rodbinsko ime, dokler je ni v zakon vzel. V repertorij naj sc taki otroci pod oče¬ tovim in ob enem tudi maternim imenom vpišejo. § 51. Pozakonitev otrok. 1 ) Po cerkvenem pravu so nezakonski otroci precej s skle¬ njenim zakonom tudi brez dovoljenja starišev, celo proti njih volji pozakonjcni; to sc razteza še celo na umrlih starišev otroke in o tem pozakonenju se nič ne naznanja v javnih listinah. Tako je tudi avstrijsko pravo. Veljavna postane pozakonitev precej ob sklenjeni poroki očeta in matere, nikakor ne še le z dnem vpisa v knjigo. 2 ) Nič ni na tem, ali se je sklenil zakon kmalo po rojstvu otroka, ali ne, še celo če se jo oče ali mati prej s kom drugim veljavno poročila, postal vdovec ali vdova ter še le pozneje zakon sklenil z onim, s katerim je imel nezakonskega otroka, se ta pozakoni. Za tako pozakonitev je treba samo dokaza, da jo ta otrok res onih dveh, ki sta zakon sklenila. Ta je dobiti ali iz krstne knjige same, ali ga morajo pa dati' dotični zakonski. Ako se je oče že prej dal vpisati v krstno knjigo in je mati domača, ter s pravim imenom vpisana (tako tudi tuja, le če je s pravim imenom vpisana) in je iz poročne knjige, ali ako sta bila drugje poročena, iz donešenega poročnega lista raz¬ vidno, da sta v krstni knjigi vpisana res roditelja tega otroka, ‘) Dvorne kane. dekr. 20. okt. 1813, st. 16.350, v ukzn. 1. str. 118. 2 ) Min. notr. 20. febr. 1871, št. 289. 80 Duhovski Poslovnik. tedaj duhovnik kar sam pozakonitev izvrši. 1 ) Vpiše se samo pod predel oče, nudi, da sta res cerkveno poročena. Ni treba pristav¬ ljati legitimatus per subsequens matrimonium, to se ume samo ob sebi, nego pristavi naj se: Vsled poročne knjige domače župnije, stran . , . (vsled poročnega lista župnije ... z dnč . . .) sta bila I. I. in I. I. cerkveno poročena. Datum, podpis župnika. Ko bi se oče še ne bil dal v krstno knjigo vpisati, je zakonskemu možu na voljo dano z vedenjem in privoljenjem matere nezakonskega otroka in sedaj svoje žene priti pred duhovnika, v čegar matici jo nezakonsk otrok vpisan, dobiti mora dve priči, kakor je gori v § 50 rečeno in duhovnik vpiše ravno tisto opomnjo, ko zgoraj, ter je podpišejo župnik, priči in oče. Duhovnik pa tudi vpiše datum sklepa poroke, kakor je bilo prej povedano. A k o se ni dala mati ob krstu s pravim imenom vpisati, potem se zagotovi njeno pravo ime ravno tako, kakor je bilo v § 50 povedano. Ako sta riši nezakonskega otroka ne morejo osebno priti pred župnika, v čegar krstni knjigi je otrok vpisan, se morejo obrniti na politično deželno gosposko s prošnjo. Smejo pa tudi prošnjo pri dotični okrajni politični gosposki vložiti, ter svojo ustmeno izjavo dati na zapisnik, katerega potem okrajna gosposka na deželno pošlje. Izjavo pa morata dati oče in mati, in potrdite jo dve priči zaradi istosti oseb. K taki prošnji se mora priložiti krstni list otrokov in poročni list starišev. 2 ) Ako je mati že umrla in želi oče nezakonskega otroka pozakoniti, naj pripelje dve zanesljivi priči, ki ste ranjko dobro poznale in poznate tudi ostalega, in jima je znano, da je ranjka (žena) dotičnega otroka imela vedno za svojega in se je do njega obnašala vedno kot mati. Duhovnik naj naredi zapisnik (kolek 50 kr.), katerega vsi podpišejo, naj priloži krstni list otrokov, poročni list njegovih starišev in mrtvaški list ranjke. Vse te spise pošlje na ordinarijat, ki se v tej zadevi obrne na deželno vlado. Ko je došlo vikše dovoljenje za izvršitev pozakonitve, vpiše župnik v krstno knjigo: Vsled dopisa knezo škofijskega ordinarijat,a z dne ... št. .. . je c. k. deželna vlada v I. dne . št. .. . dovolila, da se I. I. vpiše kot oče otroka I. Ako oče noče pozakonitve otroka, ali jo že umrl, se mora pozakonitev po sodniji izpeljati. Dotični otrok mora namreč sam vložiti tožbo, in kedar pride razsodba na duhovnika, popravi matico. 3 ) Ako sta se oče in mati poročila še-le po smrti otrokovi, tedaj pa niso otrokovi nasledniki s tem pozakonjeni. 4 ) ') Min. ukaz 12. sept. 1868, St. 3649, v ukazn. ]. str. 117. 2 ) Razglas dež. vlade Kranjske 14. nov. 1886, št. 10.693, v Škof. 1. 1884, stran 112. 3 ) Razsodba upravn. sod. 24. nov. 1887, št. 2753; 16. sept. 1891, št. 2950. 4 ) Patent 22. febr. 1791, št. 115, v drž. zak. k § 161. § J2. Krstni botri. 81 Ko bi se bila roditelja nezakonskega otroka civilno p o r o č i 1 a in sta si izposlovala pri politični gosposki dovoljenje, da se njun otrok pozakoni, se vpiše na dotično mesto v krstno knjigo: Vsled dekreta . . . gosposke z dne . . . posakonjen, a samo pro foro civili. Duhovnik jima pa v dosego tega ne sme na roke iti, kakor sicer pri drugih pozakonitvah, pojasni naj jima, da, ker ni njuna zaveza cerkveno veljaven zakon, zato jima tudi pri zakonitvi pomagati ne sme. 1 ) Nezakonski otroci v prešestvu rojeni orti ex copula adultera, se quoad effectus ecclesiasticos ne morejo pozakoniti. Po državni avstrijski postavi se pa pozakonijo 2 ), razven če ni bilo prešestvo sodnijsko dokazano, ker bi tedaj tudi zakon pred državo ne veljal. Ako da deželna vlada po škofijstvu dovoljenje za tako pozakonitev, vpiše duhovnik na dotičnem mestu vse kakor po na¬ vadi, pristavi pa: ta pozakonitev velja samo guoad effectus civiles, a ne quoad effectus ecclesiasticos. Takemu pristavku ne nasprotuje deželna oblast. 3 ) Ko bi se pa poza k on j en ju stavile nepremag¬ ljive zapreke, ali ko bi mož hotel sprejeti otroka, čegar oče on ni, ter mu dati dedinske pravice, ga more sprejeti za svojega, t. j. more ga posinoviti, pohčeriti. Določila avstrijske postave o tem glej § 76. Posinovljenec dobi ime očeta posinovnika in rod¬ binsko ime matere posinovnice, obdrži pa tudi še svoje prejšnje rodbinsko ime, ima do starišev posinovnikov pravice pravih otrok, a ne zgubi tudi pravic do svoje rodbine. 4 ) § 52. Krstni botri. Te voliti imajo pravico otroku stariši, še le, ko bi oni pri¬ pravnega botra ne izvolili, jih voli duhovnik. Zadostuje in je po¬ treben samo en možki ali ena ženska, brez ozira na spol krščencev. Smeta pa biti k večjemu dva, a no dva možka ali dve ženski. 5 ) Spodobi se, da so botri vsaj doletni (puberes), botra vsaj 12 in boter vsaj 14 let star. 0 ) Ako jih pride več ko dva, so drugi samo priče. Drugoverci, ko bi prišli, naj sc pripuste samo kot priče, in to tudi pri krstu otroka drugoverskih starišev. V krstno knjigo vpTšojo svojo ime, priimek in značaj botri sami. Ako bi se tako zapisali, da sc težko bere, naj pristavi h Navod za ljublj. Škof. 9. julija 1868 v ukazn. 1. str. 111, §§ 41, 42. 5 ) Drž. zak. § 161. 5 ) Nauč. min. ukaz na dež. vlado v Gi'adcu 30. jun. 1857, št. 10.220. ■*) Drž. zak. §§ 179—186. ®) Cone. Trid. sess. XXIII. de ref. matr. c. 2. °) Obred, ljublj. škofije str. 15. ,Poslovnik". 6 82 Duhovski Poslovnik. duhovnik: beri ali i. e. (id est) in njih ime. Ako botri ne znajo pisati, pristavijo križ. Če kdo v botrstvu koga druzega namestuje, naj se vpiše ime namestnikovo in ime namestenčevo, n. pr. I. I. namestnik I. I.-ja. Vendar naj se nikdo kot boter ne vpiše, če ni gotovo, da je prevzel botrstvo. § 53. Babica. Ta mora biti izprašana in diplomovana. Ako sc sili neizpra- šana k porodu, in bi se bila lahko izprašana poklicala, ima pravico župnik vsiljenim naznaniti okrajnemu glavarstvu. Duhovnik ima od tujih babic pravico tir jati, da se mu izkažejo z diplomi. Od novopotrjene naj sc duhovnik prepriča, ako zna prav in veljavno krstiti, ter se ji dopove, da sme samo v sili krstiti. Babica je dolžna župniku vsak porod, pri katerem je poma¬ gala, naznaniti v 24 urah; skrbeti, da se otrok v sili krsti, ali da ga krsti sama in mora to duhovniku naznaniti; z vso resnico mora duhovniku po vesti povedati, kar ji je znanega o imenu otrokove matere, njenem samskem, zakonskem ali vdovskem stanu. Zato mora biti tudi navzoča pri ceremonielnem krstu. Ona mora skrbeti, da mrtvoglednik vsakega mrtvorojenega otroka ogleda, brez ozira na razvitek otročjega telesa.’) Ne samo izprašana babica se vpiše v krstno knjigo, ampak vsaka oseba, če jo babila, samo da se pri izprašani vpiše, da je bila izprašana. S črto se predel babica prečrta, če ni nobena oseba pri porodu babila. B) Poroke. § 54. Splošno o vpisih v poročno knjigo.b Za poročno knjigo se morajo rabiti tiskani blanketi, kakoršni so zaukazani za dotično škofijo. O predelih, katere mora imeti, veljajo cerkveni ukazi v »navodil« §§ 76, 77 in državni ukazi v drž. zak. §§ 80—83. Vsaka poroka, katera je bila pred duhovnikom sklenjena, se vpiše z vrstno številko. Sploh velja pravilo: kdor je prvi poročal, tisti vpiše poroko z vrstno številko. Ko bi se bilo v poddružnici poročalo, naj sc tudi to v po¬ ročni knjigi zaznamuje. V mešanih zakonih velja ukaz, da ga vpiše z vrstno številko tisti, kateri je prvi poročal; drugi, pri katerem sc je po¬ roka morda pozneje vršila, ga vpiše brez vrstne številke, mora ’) Iastiukcija za babice dne 4. junija 1881. Škof. 1. 1891, str. 54. §54- Splošno o vpisih v poročno knjigo. 83 pa dan, kraj in duhovnika, pred katerim sta si bila zaročena vprvič obljubo dala, naznačiti. l j' Druga določila o tem glej § 83. Kako se vpisuje poroka s pooblastilom glej § 92. Civilni zakon, sklenjen pred politično gosposko tudi ta gosposka v svoj poročen zapisnik vpiše, pošlje pa duhovnikoma obeh poročencev uradno spričevalo o njuni civilni poroki. 2 ) Kato¬ liški duhovnik pa ne sme takega zakona v svojo poročno knjigo vpisati, država tega tudi ne tirja, ampak naj si naredi knjigo majh¬ nega obsega zapisnik o civilnih zakonih (»Vormerkbuch tiber Civilehen«), v to porabi lahko blankete za poročno matico. Predel: duhovnik poročevalce se ne izpolni, v opomnjo pa vpiše: Tukaj kot ženin in nevesta navedeni osebi sta se po sporočilu . . . urada z dne . . . meseca . . . leta ... št. .. . civilno poročila dne . . . meseca... leta .. . Uraden dopis se vpiše v posloven zapisnik in shrani pri uradnih pismih. Ako sc potem civilna poročenca cerkveno po¬ ročita, naznači se to v zapisniku za civilne zakone, ter vpiše list poročne knjige, kjer se najde vpisan ta zakon. V poročno knjigo se vpiše, kakor vsak drug zakon 3 ), samo da brez vrstne številke, navede se pa datum in kraj civilne poroke. V izpisih iz takega zapisa, kakor tudi iz zapisa poroke mešanega zakona, se mora vselej na razvid djati oni duhovnik ali gosposka, pred katero se jo svečana obljuba zakona vprvič vršila, tako tudi datum te obljube. 4 ) Nevesta-vdova se tako vpiše, da se postavi najprvo njeno krstno ime in pridevek in potem ime in pridevek in stan njenega rajnega moža, n. pr. Marija roj. Slak, vdova rajnega Janeza Burja, krojača. Pri vpisu starišev ženina in neveste naj se zapiše, ali sta še živa ali že mrtva. Naredi naj se pri že mrtvih vsaj -f-. V predel poročne listine se vpišejo z datumom in številko vsa ona pisma, katera so morali poročenci donesti v dokaz, da se je pred poroko vse odstranilo, zavoljo česar bi bila njuna za¬ konska zaveza neveljavna ali nedovoljena, tedaj n. pr. krstni list, ali spregled od njega; mrtvaški list, ali sodnijsko razglašenje smrti; list svobodnega stanu; očetovo dovoljenje, dovoljenje družinskega sveta, nadvarstveno dovoljenje ali spoznanje polnoletnosti; oklicni list; cerkveni in državni spregledi; pri mešanih zakonih pogodba o odgoji otrok; pri Ogrili, 1 Irvatih in drugih inozomcih dokaz osebne sposobnosti za zakon; pooblastilo za poročanje; pisma o poveljavljenji zakona, ali razsodbi o neveljavnosti; pri vojaških osebah na to še: dovoljenje v zakon ; pooblastilo za poroko; oklicni in prepustni list itd. Posebno naj se za poročence iz Kranjske vselej vpiše ženitovanjska zglasnica, občinski urad z datumom in P Razpis min. notr. 14. okt. 1882, št. 10.531, v Škof. 1. 1882, str. 170. 2 ) Post. 25. maja 1868, čl. 11., § 9. °) Ukzn. 1. str. 110, škof. nav. 9. julija 1863. 4 ) Razglas min. notr. 14. okt. 1882, št. 10.531. Škof. 1. 1882, str. 170. 6* 84 Duhovski Poslovnik. številko, ker se na podlagi tega mnogokrat določi domovinska pravica. Vpisati se mora tudi, se li je dalo očetovo dovoljenje za mlado¬ letnega ustmeno ali pismeno, in če ustmeno, pred katerimi pričami. Ko bi civilen duhovnik poročal vojaško osebo, spadajočo pod duhovno oblast vojaškega duhovnika, pošlje precej poročni list po škofijskem ordinarijatu na dopolnilno okrajno po- veljništvo dotičnega kardela. 1 ) Na i n o s t r a n s k e m sklenjen zakon se sme tudi v Avstriji v poročno knjigo vpisati in sicer v župniji, v kateri zakonska sedaj bivata, a samo tedaj, ako stranka to želi. Župnik pošlje na škofijo prošnjo z dokazi, da je bil res zakon sklenjen, ter ima čakati škofijskega odloka. 2 3 ) Kako se označi p o v e 1 j a v 1 j e n z a k o n glej § 93. Ako je bil z a k o n od cerkve in politične gosposke k o t n e v e 1 j a v e n s p o z n a n, se dotične razsodbe vpišejo, n. pr.: Ta zakon je bil po razsodbi . . . kot neveljaven proglašen. Ako sta se dva zakonska, katerih zakon je bil raz¬ vezan, zopet poročila, se mora ta zakonska zaveza zopet v po¬ ročno knjigo vpisati. Dobro je pa, da se pri novem vpisu naznači list in številka, kjer je bila stara poroka vpisana, pri prvi pa zopet list in številka druge. Ako bi cerkvena in civilna oblast enega izmed zakonskih za mrtvega proglasila in bi drugi hotel zopet v zakon stopiti, se vpiše na dotičnem kraji odlok cerkvene in civilne gosposke. Poročne listine (dokumenti) sc zavijejo v izpraševalni zapisnik, kateremu se na zunanji strani vpiše številka dotične po¬ roke i/, poročne knjige. Konec lota se spravijo vse v zavežček, na katerega se vpiše letnica, in se spravi med zakonska pisma v arhiv. Izmed njih bi se smeli strankam v porabo dati samo izpisi iz matic, potem, ko so se iz njih potrebne reči vpisale, nikakor pa ne drugi akti: dovolitev mladoletnemu, spričalo o stanovanji, spregledna pisma, dovolitev za ženitev, izkazi o naborni dolžnosti, oklicni listi. V izvirniku se ne smejo niti gosposkam izročevati, ko bi jih zahtevale, nego samo v prepisu. 8 ) Vendar je previdno niti izpisov iz matic nikomur izročevati. Ukazi za vojaške duhovnike jih pustijo dati strankam samo proti potrdilu, ki se spravi k drugim listinam. § 55 . Izpraševanje zaročencev. Podlaga vsemu postopanju ob sklepanji zakona je izpraše¬ vanje, pri katerem se duhovnik prepriča, ali imata zaročenca vse, kar je potrebno za sklepanje zakona, o čemur se morata tudi s ‘) Ukazn. ]. str. 167. Razglas kranjske dež. vi. 18. avg. 1870, št. 6277. Nav. § 78. 3 ) Razglas dež. pogl. v Brnu žž. sept. 1886, št. 26.080. § 55- Izpraševanje zaročencev. 85 pismi izkazati. Vrši se z ženinom posebej, z nevesto posebej. To se samo po sebi razume, da se mora obvršiti že pred prvim oklicem. V nekaterih škofijah je prepovedano držati ga v saboto ali dnevi pred prazniki, ko ima duhovnik z drugimi rečmi dosti opravila. A ni določeno, kateri župnik naj ima to izpraševanje, ali ženinov ali nevestin, ali izpraševanje ženina ženinov, nevestinega nevestin župnik. V ljubljanski škofiji je to zadnje navadno. Vsak župnik naredi s svojim zapisnik in potem si drug drugemu za¬ pisnike dopošljeta. Ne bi bilo pa tudi napak, ko bi se ravnalo po pravilu: ubi sponsa ibi sponsalia; ker je po navadi poroka v žup¬ niji neveste, tako bi bilo tedaj izpraševanje obeh pri župniku, kateri bo poročal. On more itak vsa potrebna pisma v roke dobiti. Sploh sc je pa držati partikularne navade. Tudi z drugoverci se mora imeti to izpraševanje pri mešanih zakonih, in naj se opomnijo, da obudijo pred zakonom popolnoma kes. V ljubljanski škofiji in po mnogih drugih krajih je ukazano, da se župniki držijo pri tem izpraševanji »zapisnika o iz¬ praševanji ženinov in nevest« ter vse po notri stavljenih vprašanjih vanj vpišejo. Pri tem je samo pomniti, da sc kočljivi odgovori o zarokah ali zadržkih ne vpišejo. Pri sklepanji zakona se mora župnik držati v prvi vrsti navoda za duhovne sodnije v zakonskih zadevah (Anweisung fur die geistlichen Gerichte des Kaiserthums Oesterreich in Betreff der Ehesachen), potem pa tudi državnih določil, kolikor niso naravnost cerkvenim nasproti. Te se najdejo v II. poglavji drž. zak. z dne 1. junija 1811, potem v postavi z dne 25. maja i.868, drž. zak. 1. št. 47, h in ukazu pravosod¬ nega, naučnega in ministerstva notranjih zadev z dne 1. julija 1868. * 2 | Škofje so pa dali tudi še posebne navode, kako je ravnati duhov¬ nikom, da ne pridejo v navskrižje z državno postavo. 3 ) V cerkvenih sveto-zakonskih, kakor v drugih cerkveno-pravnih zadevah je prizivna stopinja od škofa kot prve in¬ stance na nadškofa, kot drugo stopinjo, in tretja je sveta stolica v Rimu. V onih pravnih zadevah pa, v katerih nadškof v svoji škofiji v prvi stopinji razsoja, ondi razsoja tudi v drugi stopinji sveta stolica. Radi olajšanja je pa že Pij IX. za Avstrijo prizivni ali pravdni tek tako uredil, da v njem določujejo tudi v drugi in tretji sto¬ pinji avstrijski školje. To pooblastilo ponavlja sveta stolica vsako desetletje. Za Goriško metropolijo je bilo 1. 1868. določeno, da v vseli pravdnih primerljejih, v katerih bi imel razsojati goriški nadškof, ali sede vacante tamošnji kapitularni vikar v prvi sto¬ pinji, razsoja v drugi stopinji tačasni škof dunajski, v primerljejih goriške cerkvene provincije pa kot tretja stopinja tridentski škof. 4 ) ‘) Ukazn. 1. str. 91. -) Ukazn. 1. str. 131. 3 ) Ukazn. 1. št. XIX, str. 99. *) Ukazu. 1. 113. 86 Duhovski Poslovnik. Duhovnik mora pri izpraševanji gledati, če ne branijo zaroč- nikom zakona kaki zadržki ali zabrane. Te ima pa cerkev nekatere skupno z državo, akoravno z razlikami, drugih cerkev ni postavila, nego veljajo samo kot državne zabrane, zopet drugih pa država ne pripozna, a cerkev jih je postavila. Ker se nam za praktično poslovanje razredba po oblastih, dajočih zabrane, najprimernejša zdi, bomo tudi najprej govorili o mešanih zadržkih, potem o zgolj državnih zabranah in slednjič o zgolj cerkvenih zadržkih in zabranah. A) Kanonični in državni zadržki. § 56 . Krvno sorodovinstvo. (Coguatio uaturalis. Instr. §§ 26, 80.) Sorodovinstvo nastaja iz zakonskega in nezakonskega rojstva (ex copula ličita s. honesta, vel illicita s. inhonesta). Šteje se po vrsti, v kateri je drug drugemu v sorodu in ta je ali ravna (linea recta, gerade Linie) ali stranska, tudi pobočna (1. trans- versa, collateralis s. obliqua, Seitenlinie). Ravna vrsta je ali navzgorna (ascendens, aufsteigend) ali n a v z d o 1 n a (descendens, absteigend). Stranska vrsta je enaka (linea obliqua aequalis), ali neenaka (inaequalis). V stranski vrsti je sorodovinstvo pravo, poln orodno (bilateralis, vollbiirtig), ali po poli (unilateralis, halhburtig); po tem, kakor imajo sorodovinci eno in isto možko in žensko deblo, sta brat in sestra (fratres germani, sorores germanao), ali imajo pa istega očeta in različno mater (fratres consanguinei, sorores consanguineae), ali pa isto mater in različnega očeta (fratres uterini, sorores uterinae). — Ako rod sorodovincev izhaja iz skupnega možkega debla (per linčam masculinam), se imenuje: rod po očetu (agnati), ako pa iz skupnega ženskega debla (per lineam femininam) rod po materi (cognati). Med istimi sorodovinci zna biti sorodovinstvo dvojno ali še celo množno. Nekateri izgledi takega sorodovinstva, nahajajoči se pogostoma, slede tukaj: 1. Možje rodil otroke z dvema ženskama, ki ste si v rodu. N. pr. A je imel s svojo ženo B sina C, in s sestro svoje žene D še pred po¬ roko hčer E. C in E imata enega očeta, tedaj sta si popoli-brata in sestra, (prvo koleno), in ker so ma¬ tere sestre, sta si tudi strniča (drugo koleno). § 56. Krvno sorodovinstvo. 87 A dO O P A B O 2. Dva sorodovinca sta imela med seboj otroke, n. pr. mož A se je poročil s svojo strničko B, in je imel ž njo sina C. Ta sin C je v sorodu s svojimi stariši v prvem navzgornem kolenu; s svo¬ jim pradedom pa v tretjem. C O 3. Dva sorodovinca sta vzela druga dva sorodovinca in sta imela otroke ž njima, n. pr. dva brata A in B sta vzela dve sestri C in I). Njih otroci so si mnogotero v sorodu. p. p \ _A j) O A Kolena, po katerih so si soro- dovinci v sorodu, šteje drugače ka¬ nonično in drugače civilno pravo. Kanonično pravo šteje v ravni vrsti kolena tako-le: Tot gradus, quod generationes, ali: tot gradus, quod per- sonae, danita n,na, (vel dernto stipite). V enaki stranski vrsti pa šteje tako-le: tot sunt grad,us, quot sunt personae in una parte, stipite dernto, ali: Tot gradibus dno inter se distant, quot alter distat a communi stipite. V neenaki stranski vrsti pa: Tot sunt grad,us, quod personae in parte rentof.iori, semper stipite dernto, ali: Tot gradibus duo inter se distant, quot remotior par s a communi stipite. fiteje se tedaj od¬ daljeno koleno. Radi natančnejega zaznamovanja se pa tudi na- znači bližneje, katerega se dotika. Civilno p r a v o šteje kolena v ravni vrsti tako, kakor kanonično. A v stranski šteje vse osebe, izvzemši deblo (stipite demtoj. Treba je torej v enaki vrsti samo število kolen kanonične štetve podvojiti, v neenaki vrsti se mu pa došteje od¬ daljene vrste tičoča se vrsta. Po kanoničnem pravu je krvno sorodovinstvo razdiraven zadržek (dirimens), in ne morejo zakona skleniti sorodovinci v ravni vrsti, ali pa v četrtem ali bližnjem kolenu stranske vrste. Po civilnem pravu je sorodovinstvo ravno tako zadržek v ravni navzgorni in navzdolni vrsti, a v stranski sega samo do druzega kanoničnega kolena. Tako ne morejo zakona skleniti pravi in po polu bratje in sestre, strniči. bratranec in bratranka s strično in stricem, sestranec in sestričina z ujno in ujcem. 1 ) V ravni vrsti se nikoli spregled ne dobi, tudi ne v prvem kolenu stranske enake vrste (pravi ali po polu bratje in sestre), Težko in malokdaj v drugem kanoničnem kolenu tikajočem se l ) Drž. zak. § 65. Duhovski Poslovnik. prvega (med stricem in bratranko, ujcem in sestričino). V tretjem in četrtem kolenu, ako se ne tika prvega ali druzega, daje spregled škof vsled papeževega pooblastila, v bližnjih pa le papež. Državni spregled v 3. in 4. kolenu civilne štetve daje deželno predsedništvo in sicer iz zakonskega in nezakonskega rodu. Da se najde sorodovinstvo dveh zaročencev, naj se zapiše na papir na levo stran ime ženinovo, na desno ime nevestino. Nad ženinovim imenom njegovi stariši, dedi, pradedi in tako dalje, ravno tako nad nevestino ime, dokler se ne pride do njih zarod- nika. Ako do četrtega kolena ni zarodnega skupnega debla z ne¬ vestinim rodom, tudi sorodovinstva ni, in ker bi bil eden tudi v četrtem, tretjem ali drugem kolenu, drugi pa v petem, ga nikakor ni. Po tem zapisu se izdela r o d o v n i k ali r o d o s 1 o v n o drevo (Tabella genealogiae^ arbor consanguinitatis). Po navadi se možki vpisujejo v okroglo znamenje, ženske v tri-, ali štirio¬ glato ; zarojenec se zveže z zarodnikom z navpično črto, priženjene in primožene osebe pa z vodoravno. V znamenje se vpišejo imena, dan in leto rojstva, in če je treba smrt katerega izkazati (kakor pri svaštvu), tudi križček, leto, mesec in dan smrti. Pri ženinu in nevesti se zunaj znamenja vpiše: ženin, nevest,a. Na cerkveno gosposko gre rodovnik brez koleka. Ako ga je pa treba poslali na državno gosposko, mora imeti tolik kolek, kolikor bi bil potreben, če bi se v njem izkazani krsti, poroke in smrti izkazale posamno z dotičnimi listi. Mesto rodoslovncga drevesa zadostuje tudi pregledna tabela (Uebersichtstabelle, Schema consanguinitatis) sorodovinskih kolen, ali svaštva. Tej tabeli morajo pa biti priloženi izpisi iz matic, a ne sme biti niti podpisana, niti podpečatena, niti uradno potrjena, ker sicer bi dobila značaj rodovnika. Kolckovana mora biti s 15 kr. Sicer se pa v obliki nič ne razločuje od rodovnika, izdela se ravno tako. Morala bi se pa taka tabela sosebno takrat izdelati, kedar se ne dobe taka data iz domačih matic, ampak se morajo poveriti z izpisi iz tujih matic. Ako gre prošnja v Rim, naj bo rodoslovno drevo latinsko. Naj slede tukaj navadni slučaji sorodovinstva: A) V enaki vrsti : 1. Ženinov oče ali mati je brat ali sestra nevestinega očeta ali ma¬ tere. Ženin in nevesta sta tako s t r n i č a. Ona dva sta otroka iz dveh bratov (bratranci, patru- eles), ali iz dveh sester (sestranci, consobrini), otroci iz brata in sestre (amitini). Nem.: Vetter, Cousin. — Drugo koleno. § 57 Svaštvo. 89 2. Ženinov ded ali babica sta brat ali sestra nevestinega deda ali babice. To so otroci bratrancev ali sestrank (sobrini, v. consobrini secundi). — Tretje koleno. 3. Ženinov praded ali praba¬ bica sta bila brat ali sestra ne¬ vestinega pradeda ali prababice. To sp vnuki bratrancev in sestrank. — Četrto koleno. B) n A V neenaki vrsti: 1. Ženin je nevestinega očeta ali matere brat, je tedaj nevestin stric ali ujec Ipatruus v. avunculus, Onkel, Oheim), ali obratno: ne¬ vesta je ženinovega očeta ali ma¬ tere sestra. Ona je ženinova teta, ujna (amita, matertera, Tante, Daše). — Drugo koleno dotikajoče sc prvega. 2. Oče ženinov ali mati je brat ali sestra nevestinega deda ali ba¬ bice, ali obratno. — Tretje koleno tikajoče se druzega. 3. Oče ali mati ženinova sta ali brat ali sestra pradeda ali pra¬ babice nevestine, ali obratno. — četrto koleno tikajoče se druzega. 4. Ženinov praded ali prababa in nevestin ded ali babica sta bila brat in sestra, ali obratno. — če¬ trto koleno tikajoče se tretjega. Ako je kateri zaročenec nezakonsk, in bi se kaj sumilo, posebno, če je neznan, je treba modro in ob¬ zirno poizvedovati, kdo je bil nje¬ gov oče, da ne bi bil n. pr. celo ženin pravi oče nevestin. § 57. Svaštvo. (Affhiitas. Instr. §§ 30, 80.) To nastane: a) Iz izvršenega zakona. Sodimo pa zakon iz¬ vršen dotlej, dokler ni bilo nasprotno dokazano. Tudi zakonskim 90 Duhovski Poslovnik. samim sc ne sme verjeti, ako ga neizvršenega trdijo, razven in foro conscientiae. Svaštvo ne nastane samo s polno-, nego tudi s poluradnimi, ne samo z zakonskimi, nego tudi z nezakonskimi sorodniki zakonskega družeta. Svaštvo je stalno, t. j. ono ostane še tudi potem, ko je en zakonsk druže umrl in je bil sklenil drug nov zakon, b) Nastane tudi ex copula illicita ad generationem suf- ficienti (§ 31. instr.). V svaštvu velja pravilo : Sorodniki moževi so z ženo v svaštvu v tistem kolenu, v katerem so z možem v sorodu in obratno ; ali: v tisti vrsti in tistem kolenu, v katerem so sorodniki z enim v sorodu, v tisti vrsti in tistem kolenu so ž drugim v svaštvu. Izvršen zakon torej provzročuje med enim zakonskim in krvnimi sorodniki njegovega družeta zadržek svaštva v celi ravni vrsti in do vštetega četrtega kolena stranske vrste po kanoničnem pravu, po civilnem pa do vštetega druzega kanoničnega, ali vštetega četrtega civilne štetvc, in sicer naj je bil zakon izvršen ali ne. Po tem zadržku vpraša duhovnik zlasti takrat, kedar se je vdovec ali vdova za zakon oglasila. Mogoči slučaji svaštva so ti-le: A) V ravni vrsti. Nevesta je mati moje ranjke žene (moja tašča, socrus, Selrvvieger- muttor), ali hči moje ranjke žene (moja pastorka, privigna, Stief- toehter), jaz sem zet (gener, Schwiegersohn), očem (vitricus, Stief- vaterl moje neveste. Ženin je oče mojega ranjkega moža (moj sveker, socer, Schvviegervater), jaz sem njegova sinaha, nevesta (nurus, Schvvieger- tochter), ali: ženin je sin mojega ranjkega moža Ije moj pastork, privignus, Stiefsolm), jaz sem mu mačeha inoverca, Stiefmutter). Drugi slučaji v tej vrsti se navadno ne pripetijo. B) V stranski vrsti. 1. Nevesta je sestra moje rajnke žene Ije moja svakinja, svast, jaz sem njen svak, sororius). — Ženin je brat mojega rajnkega moža Ije moj dever, le vir) ona proti njemu fratria. Prvo koleno enake vrste. 2. Oče moje neveste je brat očeta moje rajnke žene (je bil stric moje rajnke žene; moja nevesta in rajnka žena ste si bratranki, ste si strnički). — Mati neveste je sestra očeta moje rajnke žene (je teta moje rajnke žene, moja nevesta in rajnka žena ste si str- 91 §57- Svaštvo. O* nički). — Oče moje neveste je brat matere moje rajnke ženo (je bil njen ujec, ste si strničkij. — Mati moje neveste je sestra matere moje rajnke žene (je bila njena ujna, ste si sestranki). Oče mojega ženina je brat očeta mojega rajnkega moža (je bil stric mojega ranjkega moža, moj ženin in rajnki mož sta si bratranca). — Oče mojega ženina je brat matere mojega rajnkega moža Ije ujec mojega rajnkega moža, ženin in rajnki mož sta si strnička). — Mati mojega ženina je sestra očeta mojega rajnkega moža ije teta mojega rajnkega moža, ženin in mož sta si strniča). — Mati mojega ženina je scslra matere mojega rajnkega moža (sta si sestranca). Svaštvo v drugem kolenu enake vrste. 3. Moja nevesta je teta (oče¬ tova sestra), ujna (materina sestra) moje rajnke žene. — Moj ženin je stric ali ujec mojega rajnkega moža. Moja nevesta je hči brata moje rajnke žene (moje neveste oče je brat moje rajnke žene, rajnka žena je bila teta moje neveste, njen oče je moj šurjak. uxorius). — Moja nevesta je hči sestre moje rajnke žene; moja rajnka žena je moji nevesti ujna; moje neveste matije moja svakinja. — Moj ženin je sin sestre mojega rajnkega moža (ženinova mati je moja zolva, zova, glop). — Ženinov oče je brat mo¬ jega rajnkega moža (moj rajnki mož je stric mojega ženina; že¬ ninov oče je moj dever). Drugo koleno dotikajoče se pr¬ vega. 92 Duhovski Poslovnik. 4. Nevestin ded je brat deda moje rajnke žene — Nevestin decl je brat matere deda moje rajnke žene. — Nevestina babica je sestra deda ali babice moje rajnke žene in obratno. — Tako tudi praded. Tretje in četrto koleno. Ako je bil eden izmed zaročencev, ali sta bila oba že večkrat vdovca, se mora tudi poizvedeti po sorodnikih prve in druge žene, prvega in drugega moža. Sorodniki ženinovi pa niso v svaštvu s sorodniki nevestnimi, ampak le ženin sam (aflinitas non parit affinitatem), zato smeta vzeti 1. dva brata iz ene družine dve sestri iz druge družine; ali brat vzame mater, sestra sina. 2. Brat in sestra iz ene družine smeta vzeti sestro in brata iz druge družine (Wechselheirat, so menjali). 3. Pastorki enega zakonskega smejo vzeti pastorke drugega zakonskega. Pastorek mater svoje mačehe ali očma, mačehino ali očmovo hčer ali sestro. Pastorke očeta svojega očma ali mačehe, očmovega ali mačehinega sina, brata. Očem vdovo pastorkovo, ma¬ čeha vdovca pastorikinega. 4. Oče in sin jrnati in hči) iz ene družine smeta vzeti dve sestri (dva brata) iz druge družine. 5. Oče in sin (mati in liči) iz ene družine smeta vzeti eden mater, drugi hčer (ena očeta, druga sina) iz druge družine. 6. Mož (žena) sme vzeti eno za drugim dve vdovi (dva vdovca), katerih možje (žene) so bili bratje (sestre), ali mož sme vzeti dve jetrvi (žene dveh bratov). 7. Oče sme vzeti mater svoje neveste (kakor štev. 5). 8. Vdovec mačeho svoje rajnke žene. 9. Ako umreta brat in sestra, katera sta bila oba poročena, sme žena bratova vzeti moža sestrinega. 10. Spregled od svaštva v prvem kolenu ravne vrste, to je med očmom in pastorko, med mačeho in pastorkom se ne da nikoli. V prvem in drugem kolenu daje spregled papež, v tretjem in četrtem škof vi facultatum. Državen spregled v prvem in drugem kanoničnem (drugem in tretjem civilnem) kolenu daje v svaštvu izvirajočem iz zakona c. k. deželno predsedništvo. § 58 . Prešestvo. (Impedimentum criminis. Instr. § 36.) O tem zadržku se izprašuje, ako se je oglasil za zakon vdovec ali vdova, a samo takrat, ko se kaj taeega sluti, kodar § 58. Prešestvo. 93 bi bila nevesta pri ženinu v službi ali ž njim v kaki drugačni sumljivi zvezi. Po kanoničnem pravu nastane ta zadržek: 1. Ako sta si ženin in nevesta še ob življenji rajnkega zakonskega tovariša zakon obljubila in p r e š e s t o v a 1 a. Samo prešestvo brez dane in sprejete obljube ni zadržek, tudi ne obljuba zakona brez prešestva. Obljuba in pre¬ šestvo sta sc morala zgoditi za časa enega in istega zakona. Ako se je n. pr. prešestvo zgodilo med življenjem rajnkega zakonskega družeta, obljuba pa storila še-le po smrti, ni tega zadržka. Obljuba mora biti dana za zakon po smrti druzega zakon¬ skega tovariša. Sploh veljajo pri tej obljubi vsi tisti pogoji, pod katerimi veljajo zaroke: da je bila prosto storjena, prosto in zares sprejeta, brezpogojno (absolutno) storjena in sprejeta. Ako so bili pogoji stavljeni, so se morali spolniti še ob življenji nezadolžc- nega zakonskega tovariša. Prešestvo pa je moralo biti: a) lira v o. Uvreden zakon namreč je moral biti veljaven. Ako sta živela zakonska med tem, ko se je prešestvo vršilo, v zakonu pod razdiravnim zadržkom, tedaj ni provzročilo storjeno prešestvo zadržka. Ako sta bila pa zakonska ločena od mize in postelje, in se je med tem zgodilo prešestvo, je lo prešestvo naredilo zadržek. b) Sta se morala oba prešestva zavedati. Ako samska stran ne ve, da je druga v zakonu, ne nastane ta zadržek, če je pa samska stran pozneje o tem zvedela, da je druga v za¬ konu, pa zopet v prešestvo privoli, učini to drugo, v zavesti zakona storjeno prešestvo zadržek. c) Telesno spolno združenje je moralo biti d o- v r š e n o (copula carnalis consumata). Samo sumljivo znanje ne napravi tega zadržka. d) Mora biti na obe strani prostovoljno. S strahom ali silo samo na sebi (absolutno), ali oziroma (relativno) veliko izsiljeno prešestvo ne učini tega zadržka. 2. A k o sta se n a m e r j a 1 a poročiti še za živ¬ ljenja druzega zakonskega tovariša. To je vse eno, ali je bil ta drugi zakon sklenjen in facie ecclcsiae ali ne, tudi vse eno, ali se je p.rešestvo pred sklenjenim zakonom zgodilo ali ne, da se je le zgodilo med pravim zakonom. Sicer mora pa tudi ta zadržek imeti vse gori a —c naštete lastnosti. Ako sc jo bil sklenil zakon s tretjo osebo, ker je bil prejšnji zakonski tovariš sodnij sko za mrtvega razglašen,, ne nastane ta zadržek. 3. Ako je eden izmed p r e š e s t n i k o v uspešno stregel po življenji nedolžnega zakonskega to¬ variša, čegar pravice so se bile s prešestvom uvredile, vse eno, 94 Duhovski Poslovnik. ali je zločinstvo izpeljal sam, ali s pomočjo drugih, ni treba, da je drugi vedel za zalezovanje, dosti, da ga je eden (izično ali mo- ralično učinil. Smrt se je morala res vsled onega zločinstva zgoditi (machinatio effectu secuta), in zločinec je moral imeti namen, se s tem činom do zakona s sokrivcem dokopati. In toro externo sc ta namen zmiraj domneva, dokler se popolnoma veljavno nasproten namen ne dokaže. Ta kočljiva stvar se ima zelo previdno obrav¬ navati. Ako je prešestvo očitno ali še celo po sodniji dokazano, je vsa razprava ložja. Ako pa ni očitno, je samo od zaročencev odvisno, če ga hočeta pripoznati. V tem slučaji sc vpraša vdovec (vdova): 1. Ali sta bila že za življenja vaše rajnke kaj znana? Na nikaven odgovor se nič več ne vpraša. Na pritrdiven odgovor se dalje vpraša: 2. Ali sta tudi za življenja rajnke grešila? Na pritrdiven od¬ govor se vpraša: 3. Ali sta si bila takrat zakon obljubila in sta obljubo eden in drugi sprejela? Ako se potrdi tudi to vprašanje, se po navadi nič več ne vpraša. Malokdaj, n. pr. ako je vdovec svojo prejšnjo ženo zatroval in že zapor dostal, ter se hoče zopet poročiti, sc vpraša: 4. Ali je zalezoval življenje rajnke brez volje in vednosti nevestine iz namena, da bi sc mogel ž njo poročiti, in ali je vsled tega zalezovanja umrla ? 5. Ali je prešestvo sodnijsko dokazano ? Od prešestva v zvezi z umorom zakonskega tovariša daje spregled samo papež in sicer malokdaj. Od prešestva neutro machi- nante škof. Po civilnem pravu 1 2 ) je zakon med dvema osebama, katera sta prešestvovala, neveljaven. Prešestvo pa mora biti p r e d sklenjenim zakonom sodnijsko dokazano. Ako se tedaj pri iz¬ praševanji izkaže, da je prešestvo sodnijsko dokazano, pa si nista bila zakona obljubila, se nista skušala poročiti, niti ni kateri drugemu z uspehom stregel po življenji iz namere, da se more s prešestnikom poročiti, tedaj je to samo državen zadržek, in sc mora prositi samo državnega spregleda. Nobena izpovedba izvan sodnije ne stori tega civilnega za¬ držka, tudi če ga je zadolžena stran pred svojim duhovnim pa¬ stirjem ali duhovniško oblastjo sama pripoznala a ), pač pa, če ga je pred politično gosposko obstala. 3 ) Od državnega zadržka daje spregled deželno predsedništvo. b O rž. zn k. § 67. 2 ) Dvorne kane. odlok 6. doc. 1833. “J Drž. zak. § 68. § 6o. Pomota. 95 § 59 . Umor zakonskega tovariša brez prešestva. (Instr. § 37.) Po kanoničnem p r a v u je ta zločin zadržek, ako jc nasledek naklepov obeh, če ga je tudi izpeljal ali oskrbel en sam, ni pa zadržka, ako je samo eden brez vedenja in volje druzega umor učinil. Moral je biti tudi iz tega namena izvršen, da se je ž njim pot do zakona napeljal, in sententia probabilis trdi, da je dosti, če jo tudi en sam tak namen imel. Jn foro externo se pa ta namen vselej domneva, dokler ni nasprotno dokazano. Smrt je morala priti tudi iz fizičnega ali moralnega čina zločinčevega, ne pa n. pr. slediti iz zdravniške nevednosti. Po civilnem pravu je ta zločin zadržek, ako sta se oba obljubila vzeti (kan.: ako sta oba imela namen), ako je samo eden stregel po življenji družeta, kateri je bil njunemu zakonu na poti (kan.: ako sta oba stregla po življenji), tudi ako se ni umor dovršil (kan.: effectu secuto). Ko bi spovednik in foro interno izvedel za enega izmed dveh zadnjih zadržkov, in je bilo pregrešno znanje zaročencev znano, ali bi se bilo bati, da pride zločin na dan, bi moral tirjati, da naj sc išče spregled in foro externo. § 60 . Pomota. (Error. Instr. g 14.) Ta zadržek se težko nameri. Znal bi nastati, če ni nevesta ženinu na lice znana. Vendar naj tukaj slede slučaji, o katerih bi bilo katorikrat duhovniku povpraševati, namreč: ali je zaročencu znano premoženje, stan, čud, obnašanje zaročenčevo ? Ako boleha, če mu je to znano. Ako zaročenec le zmiraj o eni lastnosti ali okoliščini svojega zaročenca govori, se vpraša: ali ga misli samo pod tem pogojem vzeti, ker ima to lastnost? Pod takim po¬ gojem bi se ne smel zakon skleniti razven s škofovim dovoljenjem. Nevesta naj se vpraša: ali je drugemu zakon obljubila (glej zaroke), ž njim grešila, z drugim noseča? Nosečnost z drugim naj ženinu poprej naznani, da ne bo imel pozneje priložnosti zakon razveljaviti dati (sed hoc tantum coram foro civili). V takem slučaji ji jc svetovati in tudi tirjati, da naj poroko odloži. Ko bi bil ženin v enakih okoliščinah, bi se morala poroka tudi ex titulo sponsalium odložiti in tirjati, naj krivico nad osebo popravi. 96 Duhovski Poslovnik. Po civilni postavi ima mož pravico zakon spodbijati, ako je našel svojo ženo od druzega nosečo. 1 ) To pravico pa zgubi samo takrat, ako je vzel vdovo pred pretekom vdovskega obroka, ali brez postavnega spregleda od tega obroka 2 3 j § 61 . Sila in strah. (Vis et metus. Instr. § 18.) Strah mora biti velik, ab extrinseco, po krivici provzroeen in iz namena izsiliti zakon. Po občnem pravu velja za silo in velik strah: a) Strah pred smrtjo (metus mortis), hudim telesnim trpinčenjem (m. cruciatus corporis). Tako je: okrnjitev (m. mutilationis), huda ječa (m. carceris vinculorum), hudo telesno pretepanje (m. verberorum). b) Strah pred zgubo premoženja (m. amissionis patrimonii v. confiscationis bonormn). c) Strah pred vladarjem ali kakim drugim mogočnim veljakom (m. regis, v. alicujus potentatis). d) Strah pred izobčenjem (m. excommunicationis), zgubo stanu ali časti (m. infamiae). e) Strah pred suženstvom (m. servitutis). f) Strah pred oskrumbo (m. stuprij. g) Strah iz spoštovanja (m. reverentialis), katerega ima otrok do starišev, varuha, podložni pred predstojniki, ni velik strah. Ako bi pa stariši otroka hudo pretepali, iz hiše izgnali in mu vso pod¬ poro odvzeli, je to velik strah. Ko bi se pri izpraševanji pokazalo, da otrok sklepa zakon iz strahu pred stariši, naj duhovnik stariše pokliče in jim prigovarja, da naj otroku ne delajo sile, pa jim tudi pove, da te sile postava ne odobruje in jo posvetna oblast nad stariši kaznuje z zaporom od treh do šest mesecev. 8 ) Poroka naj se ne vrši, nego slučaj se naznani škofijski zakonski sodniji. Civilno pravo 4 ) ne dela razločka med po pravici ali krivici provzročenim strahom; tedaj kaže, da bi bil tudi zakon s strahom po pravici provzročenim sklenjen, neveljaven (pred cerkvijo veljaven). § 62 . Nezmožnost. (Impotentia. Instr. §§ 10, 174.) O tem zadržku bi moral duhovnik samo takrat postopati, ko bi se v zakon oglasil iz prejšnjega zakona ločen ‘) Drž. zak. § 58. “) Drž. zak. § 121. 3 ) Kaz. zak. 1852, § 508. 4 ) Drž. zak. g 55. 97 tj 62. Nezmožnost. radi svoje absolutne in neozdravljive nezmožnosti, čegar prejšnji zakon je bil neveljaven spoznan. Tak sc ne pusti v nov zakon. Ko bi bil duhovnik za-se popolnoma prepričan, da je oseba, oglasivša se za zakon, nezmožna, mora nameravan zakon zabraniti z vsemi pomočiti, katere mu daje njegova služba in tudi takrat, ko bi druga stran o tej nezmožnosti vedela in vse eno hotela stopiti v zakon. Ako so izvedenci našli, da je zakonski, čegar zakon je bil zavoljo absolutne in neozdravljive nezmožnosti ločen, zopet k zmožnosti prišel, se more tak povrniti v prejšnji zakon. Če jo bila nezmožnost spoznana za relativno, t. j. tako, katera brani tej osebi samo z eno ali več določenimi osebami spolnovati zakonsko dolžnost, potem bi mogel tak rela¬ tivno nezmožen stopiti z drugim v zakon, a sodnijska razsodba o nezmožnosti mora izreči naravnost in določno, da je nezmožnost relativna. Ako hoče zmožna stran, ko je sodnik nezmožnemu vsak zakon naravnost prepovedal, stopiti v drug zakon, mora, ako se hoče v drugi župniji poročiti, kjer ni razsodba o neveljavnosti v poročno knjigo vpisana, donesti pisano razsodbo o tej neveljavnosti. Začasna ali med zakonom n a v s t a 1 a n e z m o ž- n o s t v zakona ne razdere, samo njega raba je nedovoljena. Župnik proti nezmožnosti, po sklenjenem zakonu razkriti, ne more vselej uradno postopati, ker je nezmožnost zadržek javnega in zasebnega prava. Javnega, kedar je javno znan, n. pr. pri skopljencih, ali če ga je javna gosposka razglasila, takrat mora župnik javno postopati. Ko bi bila zakonska zakon s tem zadržkom sklenila bona (ide, se smeta včasih pustiti, da živita skupaj kot brat in sestra. Drugače je, če sta za nezmožnost dobro vedela, tedaj se morata ločiti; če je treba, se postopa tudi uradno proti njima. A k o j e pata zadržek zasebnega prava, t. j. če je znan samo dotičnima zakonskima, tedaj nima župnik proti njima postopati, ako kateri dotičnih ali kdo drugi ne toži. Ako bi p r i š 1 a zmožna stran tožit nezmožno in je nezmožnost skrivna, naj ji duhovnik dopove, kako težko je dokazov za ta zadržek donesti, treba je inspectionem cor- porum per matrpnas honostas, providas et prudentes, še celo zdrav¬ nika , potem morata zakonska in še več prič priseči, da res nista nikoli mogla copulam carnalem imeti, in naj jo nagiba, da živita kot brat in sestra. Slabi, starci, tudi bolni in umirajoči se ne prištevajo med nezmožne. Državno pravo se tukaj strinja s cer¬ kvenim. 1 ) ') Drž. zak. § 60. .Poslovnik. “ 7 98 Duhovski Poslovnik. § 63 . Nedostatek zmožnosti za privoljenje. (Defectus aptitudinis ad consentieuduin. Instr. § 13.) Semkaj spadajo besni, blazni, slaboumni in otroci. Besni in blazni so pred postavo tisti, kateri ne morejo uma rabiti, slabo¬ umni tisti, kateri nasledkov svojega dejanja prevideti ne morejo. Tako pomanjkanje ali nezmožnost do rabe uma mora biti pa do¬ kazano sodnijsko. ‘J Besni, blazni in slaboumni itako stoje pod sodnijskim varstvom in se toliko časa ne morejo poročiti, dokler so pod varstvom. Imajo pa taki na duhu zmoteni jasna trenotja (lueida inter- valla), v katerih dobro spoznajo pravice in dolžnosti zakona, tedaj je njih zakon veljaven, če so ga sklenili v takem jasnem trenutku. Vendar mora v takih zadevah znajden mož potrditi, da res na¬ stopajo taka trenotja. Ne bi pa smel župnik pustiti takih v zakon brez škofovega dovoljenja. Popolna pijanost je tudi taka začasna blaznost, in za čas, ko traja, ter ne pusti dotičnemu rabiti uma, je tudi ona zakonsk zadržek. Ako bi ne bila tedaj ena stran radi vina pri polni zaved¬ nosti, se mora poroka odložiti toliko časa, dokler ne pride k zavednosti. Ravno tako ne moro dati dovoljenja tisti, ki ga trapi božje ali meče, ob času napada in ako je padel v omedlevico. Nemi, tudi gluhonemi, ako niso ob enem slaboumni, in slepci se smejo poročiti in dajo svoje dovoljenji: pismeno ali z razločnimi znamenji. Slepci dajejo dovoljenje z besedo. Besni, blazni, slaboumni ne morejo po civilni postavi na noben način stopiti v zakon, tukaj je torej civilna postava ostreja od cerkvene. * 2 * ) § 64 . Nedoraslost. (Impubertas Instr. 17, 72.) Po kanoničnem pravu se štejejo dečki nedorasle pred spol¬ njenim 14. in deklice pred spolnjenim 12. letom. Po avstrijskem državnem pravu;'i pa dečki in deklice pred spolnjenim 14. letom. Vendar naj se taki zgodnji zakoni zavirajo, posebno ako bi po okolnosti kraja nedorasli ne bili toliko razviti, da bi mogli stopiti v zakon s pravim preudarkom, ali še celo z natorno zrelostjo. Po laškem civilnem zakoniku se štejejo nedorasli dečki pred spolnjenim 18. in deklice pred spolnjenim 15. letom. 4 ) ’) Drž. zak. § 273. 2 ) Drž. zak. 48. Drž. zak. § 21. 4 ) Ukazn. 1. str. 262. 99 66. Zakonska vez. § 65 . O t m i c a. (Raptus §§ 19, 320.) Ne nameri se lahko ta zadržek, da bi s silo odpeljana, ali s zvijačo premotena in šiloma pridržana oseba se oglasila za zakon, kajti vhitana more biti samo ženska in ta, če je mladoletna, so mora skazati z dovoljenjem svojega očela ali varstvenega urada; inostranska, če tudi polnoletna, mora donesti od dotične gosposke dokaz, da se sme poročiti, vsaka pa, domača in tuja, mladoletna in polnoletna, sc itako vpraša, če jemlje ženina prostovoljno, in njeni besedi se mora verjeti. A lahko bi se prigodilo, da se oglasita tujca v zakon, ko jo možki žensko odpeljal z njenim dovoljenjem, brez vedenja in volje starišev ali varuha (raptus seductionis). Tukaj gre razločevati. Ako je ženska mladoletna in še pod oblastjo očetovo ali varuhovo, in nista bila prej pravno zaročena, je tudi to otmica. Na oklice se pa tako ne sprejmeta, ker ni očetovega ali varuškega legalizovanega privoljenja. Ce bi pa kdo svojo zaročeno nevesto vhital, ako tudi zoper voljo starišev, ni to otmica. — Ako je pa nevesta polnoletna, in je šla sama z možem, če tudi zoper voljo starišev, ni to otmica, in ako je vse drugo v redu, sc moreta po¬ ročiti. Tudi civilno pravo ni taki poroki nasprotno, ker je ženska, če tudi odpeljana, vendar-le prosta. Državno pravo ne pusti vhitane osebe k poroki, če tudi ni bila šiloma, ampak prostovoljno odpeljana. 1 ) Taka oseba, dokler ji ni bila prostost povrnjena, tudi s kako tretjo osebo ne more skleniti zakona. 2 ) § 66 . Zakonska vez. (Validunt matriraonnun Instr. § 20—23.) Veljaven zakon razveže le smrt. Veljaven pa je zakon v kraji, kjer je bil Tridentinski dekret Tametsi razglašen samo tedaj,' če je bil sklenjen praesente parocho et duobus testibus. A tudi v takih krajih bi utegnil zakon veljaven biti, ako tudi ni bilo župnika vpričo, kedar je bila njegova ali druzega od njega pooblaščenega duhovnika navzočnost nemogoča, n. pr. če sploh tam ni katoliškega župnika, ali če brez nevarnosti ni moči do njega priti, ali ko bi bil javno prestopil h krivoverstvu. Veljaven, p a ne zvršen z a k o n razvežejo slovesne obljube ali papežev spregled. Civilni zakon pred cerkvijo, kjer je bil Tridentinum razglašen, ni veljaven, pač pa tam, kjer Tridentinum ni bil raz¬ il Drž. zak. § 56. 2 ) Instr. str. 111., št. 3. 7 * 100 Duhovski Poslovnik. razglašen, akoravno je nedopusten. O tem zadržku poizveduje du¬ hovnik samo takrat, kedar mu je neznana ena stran, n. pr. ino- stranec, brezdomovinec ali po vse neznan nekatoličan. Ako se ne¬ znanec izdaje za neporočenega, se mora izkazati z listom svobod¬ nega stanu; ako pa trdi, da je vdovec, mora donesti mrtvaški list svojega prejšnjega zakonskega družeta, ali razglašenje smrti. (Glej i? 96.j Prigoditi bi se znalo, da se oglasi za zakon nekatoliški kri- stijan s katoliškim, a nekatoliški je bil že v zakonu z drugo osebo, od katere se je dal ločiti quoacl vinculum. Njegov zakon pred cerkvijo še velja in se s katoličanom prej poročiti ne more, dokler ni umrl njegov prejšnji zakonski tovariš. Tudi pred državno postavo je nerazvezljiv veljaven zakon katoličanov, ko bi bila ob času sklenjenega zakona tudi samo ena stran katoliška. 1 ) To velja enako, ko bi bil eden ali oba pozneje pri¬ stopila k evangeljskemu veroizpovedanju. 2 ) — Ko bi eden izmed kato¬ liških zakonskih, ki sta ločena od mize in postelje, prestopil k nekato- liškemu veroizpovedanju in šel na Ogersko, bi po tamošnji postavi lahko sklenil nov zakon, ki pa ne velja v tolitavski strani. 3 ) Krščeni se ne more poročiti znekrščenim, tudi po državnem pravu ne. 4 ) Pri nas se tedaj tak slučaj dogoditi ne more. Vendar mogoče je, da pride od kod protestant, kateri se je bil poročil z Židinjo, paganko ali neveljavno krščeno kristijano. Tedaj je preiskovati, ali je bil veljaven ali neveljaven krst protestanta. Če je krst veljaven, zakon ne velja nič. Ko bi se dala krstiti ne- krščena oseba, se sicer odstrani ta zadržek, vendar bi se morala še enkrat poročiti radi formae Tridentinae, katera se ni bila prej gotovo spolnila. Sploh se poroča vsa reč škofijstvu, ter čaka od tam povelj. Ko bi se iz dveh nckrščenih zakonskih (Žid ali pagan) eden spreobrnil h katoliški veri, in hi se krščeni oglasil za nov zakon, sporoča ta slučaj duhovnik na škofa. Ta vpraša nespreobrnjenega,, ali linče še nadaljevati s spreobrnjenim zakon sine contumelia crea- toriš et periculo subversionis, t. j. ako noče zapeljavati nevernik vernega v smrten greh, ali pa zaničevati krščanske vere. (Je hoče nadaljevati pod temi pogoji zakon, se spreobrnjenec ne more po¬ ročiti z drugim, ako pa noče, ali neverni ne da odgovora, se sme poročiti spreobrnjenec, oziroma čakati dovoljenja papeževega in neverna stran se sme poročiti tudi potem, ko je verni sklenil nov zakon. S tem pa še ni bila razvezana zakonska vez, da je neverni zapustil vernika, nego še-le takrat, ko se je verni poročil z drugo osebo. ‘) Drž. zak. S 111. 'h Razpis min. 14. jul. 1854, št. 19.4 1. drž. zak. 3 ) Razsodba najvišjega sodišča 8. maja 1877. 4 ) Drž. zak. § 66. 4j 68. Razlika vere med krščenim in nekrščenim. 101 Ako. je bila sklenila neverna stran pred spreobrnilvijo drug zakon, njen drugi zakon ne velja nič in se mora povrniti k prvemu. Ako je imel neverni mož več žena, in se je spreobrnil, velja njegov zakon s prvo ženo. Če ta noče biti ž njim, si sme eno iz¬ voliti izmed drugih svojih žena, ki se da krstiti, ali pa vzeti katero drugo krščansko ženo. Po državnem pravu se sme zopet poročiti vsak po državnem pravu ločen zakonski h, vendar nekatoliški kristijan ne more vzeti katoliškega, dokler še živi njegov nekatoliški druže. Sklenjen neizvršen zakon (matr. ratum sed non consumma- tum) razvežejo tudi storjene cerkvene obljube v cerkvenem samo¬ stanskem redu, ne pa neslovesne obljube v kongregaciji ali vota simplicia pri jezuitih, tudi ne višji blagoslovi. Med svetom ostala stran se prej poročiti ne more, dokler ni naredila v samostan sto- pivša stran v resnici že obljub, a mora donesti od škofijske za¬ konske sodnije izdano pismo o ločitvi sklenjenega zakona in župnik mora tudi to ločitev vpisati v poročno knjigo. Sklenjen pa ne iz¬ vršen zakon se še razveže s papeževim spregledom iz zelo ime¬ nitnih uzrokov, kar se pa zgodi prav redkokrat. Primeriti bi se znalo, da je kdo prosil razglašenja neveljavnosti zakona radi ne¬ zmožnosti, a ta se ni dala brezdvomno dokazati, ter je bila po dokazanem neizvršenem zakonu od papeža izrečena ločitev. Tudi v tem slučaji se mora pri novem oglasu za zakon dotični skazati z ločilnim pismom, a župnik ga mora vpisati, ko zgoraj. Pred državo pa taka razveza ne velja samo pod temi uzroki. § 67 . Višje posvečenje in slovesne obljube. (Ordo sacer et votlim solemne. Instr. § 24.) Ta zadržek veže zmiraj, ko bi bil tudi dotični od vere od¬ padel po kanoničnem in državnem pravu. 2 ) Koliko neslovesne obljube, storjene v kakem redu, zabranju- jejo zakon, je presojati po pravilih reda, potrjenih od rimskega sedeža. Taki slučaji se poročajo na škofa. § 68 . Razlika vere med krščenim in nekrščenim. (Cultus disparitas inter baptizatum et non baptizutuin. Instr. § 25.) Ta slučaj se itak ne pripeti pri nas, kakor zgoraj rečeno, razven ko bi se oglasil za zakon ločenec od vere poročen z ‘) Drž. zak. $ 119. ~‘) Drž. zak. § 63. Razsodba najvišjega sodišča 19. febr. 1884, št, 821, v Škof. 1. 1884, str. 80. 102 Duhovski Poslovnik. Židinjo, poganko, neveljavno krščeno kristijano ali nekrščeno brez- vcrko; ali ko bi se bil katoliški kristijan poročil z neveljavno krščeno spoznavalko krščanske ločine. Kako zgoraj rečeno, se tukaj preiskuje o veljavnosti krsta. Ako se je bil krščeni poročil z ne- krščenim in se je dal krstiti nekrščeni, je nehal ta zadržek s prejetim krstom, oba se pa morata poročiti z nova propter formam Tridentinam. Kakor sploh v takih slučajih, se tudi tukaj pričakujejo vselej povelja škofijska. Državno pravo prepoveduje zakon med kristijani in osebami ne spoznavajočimi se h krščanski veri *), tedaj tudi s tistimi, ki so so dali razglasiti za brezverce. * 2 ) B) Zgolj državne ženitbene zabrane. § 69. Mladoletnost in nesamostojnost. Te zabrane provzročujejo, da so ž njimi sklenjeni zakoni pred cerkvijo veljavni a nedovoljeni, pred državno oblastjo se pa kaznujejo taki, kateri bi sklenili s temi zabranami zakon. Mladoletnim se štejejo tisti, ki niso spolnili še 24. leta. Oni ne smejo zakona skleniti brez dovoljenja zakonskega očeta, oziroma varstvenega urada. Semkaj spadajo tudi mladoletne vdove. 3 ) 1. Ako oče še živi. a) Oče more dati dovoljenje ustmeno ali pismeno, vselej pa pred dvema pričama. Cc ustmeno, se vpiše v poročno knjigo v predel poročne listine: Ustmeno očetovo dovoljenje za mladoletno nevesto (ženina) pred pričama I. I. in vselej naj se zaznamuje; ali je bilo dano dovoljenje ustmeno ali pismeno. V zapisnik pri iz¬ praševanji naj se pa vpiše na koncu: Oče mladoletne neveste (že¬ nina) je dal svoje dovoljenje v zakon vpričo podpisanih in to pod¬ pišete priči in oče. 4 ) h) Ako je oče odsoten in zna pisati. Naredi se po¬ polnem pravoveljavno pismo, podpišejo ga oče in dve priči, pod¬ pise naj legalizuje sodnija ali beležnik, ali mora imeti vsaj uradno potrjenje župnika, pred katerim se naredi zapisnik, ali pa občin¬ skega predstojnika. Kolekovano mora biti s 50 kr. Priloži se za¬ konskim aktom ter sc v poročni knjigi nanj sklicuje v predelu dokaznice. Tako pismo se utegne glasiti: Očetovo dovoljenje v zakon. Jaz Janez Močnik, posestnik na Uncu h. št. 18, oče mladoletnega Jakoba Močnik, dajem svoje očetovsko pri- ‘) Drž. zak. § 64. a ) Razsodba min. notr. 18. marca 1884, št. 1005. 3 ) Drž. zak. §§ 21, 48 in 175. *) Škof. 1. 1891, str. 54. § 6g. Mladoletnost in nesamostojnost. 103 voljenje, da se omenjeni moj siv poroči s Felicito Blaške iz Topola h. št. 7. Porok temu je moj podpis in podpisa dveh v to naprošenih prič. Ako ga župnik ali župan poveri, ga tudi podpečati. če pav tistem kraji ni mogoče pr avo velj a vnega pisma narediti (to bi veljalo posebno v bolezni očetovi), zado¬ stuje tudi, če da oče svoje dovoljenje pred tremi zanesljivimi pričami, katere pridejo pred župnika, in tam podpišejo dovoljenje v zapis¬ niku in poročni knjigi. Vpis bi se glasil: Radi bolezni zadržani oče lepa mladoletnega ženina (mladoletne neveste) je podpisanim trem pričam izgovoril svoje privoljenje v zakon, kar potrjujemo s svojimi podpisi. c) Ako je oče odsoten in ne zna pisati, da pred tremi pričami svoje ustmeno dovoljenje, katero se sprejme v zapisnik (kolek 50 kr.). Zapisnik bi se naredil po gorenjem vzorcu in bi se nadpis glasil: Zapisnik in pričel: Pričujoči I. M. itd. d) Ako je oče umrl, ali če je mladoletni nezakon¬ skega rodu, (udi če je oče prišel ob um, bil razglašen za zapravljivca, obsojen radi zločinstva v zapor čez eno leto, je odsoten čez eno leto in ne da glasu o sebi, ali ne more otrok iz katerega koli uzroka začasno n a d o m e s t o vati (kedar te zapreke prestanejo, pride oče zopet po¬ polnoma v svoje pravo), ali ne more nadomestovati otrok za vselej, ker popolnoma zanemarja njih odgojo in oskrbo 1 ), tedaj gre varuh z materjo, če je sovaruhinja, k nadvarstvenemu uradu |c. k. okrajna sodnija), in ta da mladoletnemu dovoljenje za mo¬ žitev, ali ga pa razglasi polnoletnega. Dovoljenje se hrani pri aktih, zaznamuje v zapisniku in poročni knjigi. Razglas polnoletnosti se pa sme tudi vrniti stranki, ako ga potrebuje; mora se pa prej zaznamovati v zapisniku in poročni knjigi. — Pristojni nadvarstveni urad za take mladoletne je tista sodnija, katera je bila postavila varuha, ali v katere okrožji ima nedoletni svoje bivališče. Za vo¬ jaške sirote (militiae vagael daje to dovoljenje vojaški varstveni urad (judieium delegatum militare). Ako nadvarstveni urad odreče dovoljenje, se sme nedoletni pritožiti na višjo sodnijo. 2 ) Uzroki, radi katerih sme nadvarstveni urad odreči dovoljenje, so 3 ): Pomanjkanje potrebnih dohodkov, izkazano ali sploh znano slabo zadržanje, nalezljive bolezni ali hibe, opovirajoči namen za¬ kona na tistem, s katerim se hoče skleniti zakon. A tudi proti očetovi volji daje sodnija mlado¬ letnim dovoljenje v zakon, takrat namreč, kedar oče ne pove uzroka, zakaj ne da dovoljenja. Sodnik bo dal dovoljenje tudi ') Drž. zak. §§ 17«, 177. 2 ) Drž. zak. § 52. 3 ) Razsodba najv. sod. 4. febr. 1876, št. 1166, v (Juartalschr. 1886, str. 135. Duhovski Poslovnik. 104 proti očetovi volji, kedar ni gori navedenih uzrokov. Nedoletni vloži prošnjo na sodnijo, priložita se oba krstna lista, obe spričali krščanskega nauka (kolek za vsacega 15 kr.), oba lista o nravnosti in županijska zglasnica. Ce je oče povedal pred pričama, da ne da dovoljenja in ni povedal uzroka, vzame župnik tudi te priče na zapisnik, kateri se priloži prošnji. Sodnija bo dala dovoljenje brez napovedi naroka za zaslišanje očetovo. In os transki h državljanov mladoletnost so razsoja po postavah dotične države. Ogerska postava razločuje med nedoletnimi možkega spola, spolnivšimi 18. leto, in ženskega spola, spolnivšimi 16. leto, ter takimi, ki niso še zvršili teh let. Ako prvim dovolijo ženitev sorodniki, ali kjer obstoji rodbinski svet (Familienrath), ta z va¬ ruhom, potem jim ni potreba dovoljenja varstvenega urada. Ko bi se pa varuh s stariši, oziroma s sorodniki in mladoletnim sporazu¬ meti ne mogel, je potrebno dovoljenje varuha in potrdilo varstvene gosposke. Vselej pa mora izprositi tako dovoljenje varuh pri var¬ stveni gosposki, kedar se hoče oženiti mladenič pred spolnjenim 18. letom, ali deklica omožiti pred spolnjenim 16. letom. — Posle varstvene gosposke oskrbujejo sirotinski stoli (Waisensttihle), muni- cipiji mest z vredenim magistratom, izjemoma tudi občine. Ko bi torej mladoletni donesli varstveno dovoljenje od občine, morajo vselej še tudi prinesti dokaz, da ima ta občina res pravico dajati taka dovoljenja. Ako nastanejo za duhovnika v tej zadevi dvomi, naj se obrne na ordinarijat, ter priloži donešene izkaze. V nemški državi postanejo državljani polnoletni po spol¬ njenem 21. letu, ti se smejo tedaj po § 34 drž. zak. tudi pri nas poročiti brez dovoljenja starišev ali sodnije. 1 ) V laškem kraljestvu se ne smejo poročiti mladeniči pred spolnjenim 18. in dekleta pred spolnjenim 15. letom. Dovo¬ ljenje nedoletnim morata dati oče in mati. Nedoletni so pa mla¬ deniči do spolnjenega 25. leta, dekleta do spolnjenega 21. leta. 2 ) Kakor nedoletni, tako tudi ne smejo zakona sklepati brez do¬ voljenja oni polnoletni, kateri ne morejo sami ob sebi skleniti pravne zaveze, kateri so bili puščeni še pod očetovo oblastjo, ali so pod varstvom (kuratelo). To pa določi sodnija in razglasi očitno po uradnih časnikih. Mladoletni pa imajo postavno pravico doletnih: a) Ako jih je izpustil oče z dovoljenjem sodnije iz svojega varstva. b) Ako dovoli 201etnemu sinu gospodarstvo na svojo roko. 3 ) Ni pa kmetiški sin, ko mu je prepustil oče kmetijo, postal s tem že polnoleten. h Quartalschr. 1886, str. 491. 2 ) Ukazn. 1. str. 252. 3 ) Drž. zak. § 174. § JO. Politično dovoljenje za zakon. 105 c) Ako je pristojna oblast dovolila nedoletnomu kupčijo ali kako drugo obrt. 1 ) Ženin se mora izkazati s takim dovoljenjem. § 70. Politično dovoljenje za zakon. Od gosposke morajo tako dovoljenje donesti ženini i z K r a n j s k e , in sicer od politične krajne gosposke (županije) že- nitovanjsko zglasnico. Iz Tirolske in P r e d a r 1 s k e pa samo tisti, ki niso hišni posestniki, tedaj: posli, rokodelski pomočniki, dninarji, gostači. Gosposka sme tudi takim odreči dovoljenje za ženitev, kateri do¬ bivajo miloščino iz ubožnice, ali so udani beraštvu, ali klatečim se okoli brez opravka. Zato se tirja od Tirolcev in Predarlcev vselej, naj se izkažejo z ženitovanjsko zglasnico, ali pa s potrdilom do- tične politične gosposke, da jim ni treba take /glasnice. 2 ) Uradniki, stalno nastavljeni, morajo svojo na¬ meravano ženitev oglasiti pri svojem višjem uradu, izrečno: člani c. k. finančne straže 3 ), pošte in straže za varnost |Sicherheits- wache).' Začasni in definitivni uradniki, podrejeni najvišjemu ra¬ čunskemu uradu civilne in vojaške računske gosposke, se oženiti ne smejo, če nimajo plače brez vsakega odbitka 500 gld. na leto. (Ne prištevajo se v to plačo stanovnine in drugi stranski dohodki, ako se ne izkažejo s posebnimi dohodki, s katerimi dosežejo go¬ renjo svoto.j Ko bi prelomili to prepoved, so precej ob službo. Vsak tak se mora torej izkazati z dovoljenjem svojega uradnega predstojnika. 4 ) — Pazniki po ječah od svojega vodstva, začasni ljudski učitelji od c. k. okrajnega šolskega sveta. Žandarmi se pri¬ števajo k vojakom, tedaj ne spadajo semkaj. — Ko bi bil duhovnik radi c. k. uradnikov kaj v dvomih, naj poizve na pristojnem kraji. 5 ) Za inostranske državljane veljajo posebna določila. Nobenega privoljenja za ženitev ne potrebujejo državljani angleški in severo-amerikanskih Zjedinjenih držav, njih zakoni veljajo v njih domačiji, da so bili le v inozemstvu sklenjeni po postavah dotične inozemske države. Drugi državljani naj se ravnajo po predpisih svoje države. Župnik pa mora tirjati od vsa- cega inozemca izkaz osebtio sposobnosti za ženitev, ali pa izjavo dotične domovinske gosposke, da mu ni potreba tacega izkaza . 3 ) 1 ) Drž. zak. § 252. ‘) Škof. 1. 1885, str. 34. 3 ) Razglas ljublj. škof. 31. dec. 1857, št. 374/E. 4 ) Razpis ljublj. dež. vlade 31. jan. 18(53, št. 563, v ukazn. 1. str. 7. 5 ) Razpis ljublj. škof. 31. dec. 1857, št. 374/E. s ) Razglas drž. min. 8. aprila 1865 v ukazn._ 1. str. 65. — Min. notr. 27. fe- bruvarija 1874, št. 3307, v ukazn. 1. str. 252. — Škof. 1. 1888, str. 31. 106 Duhovski Poslovnik. O g r i, in sicer obojega spola, veljajo za inozemske državljane; oni, ravno tako polno- kakor mladoletni, dobe ženito- vanjsko izkaznico (Ehecertificat) od ogerskega nauenega ministerstva. Dobi se s težavo in po dolgi poti. Najbolje je, če se prošnja vloži kar naravnost pri ogerskem naučnem ministerstvu v Budapešti. Kot priloge treba je dodati za ženina: krstni list, pristojninsko pismo (Zust&ndigkeitsurkunde) in spričalo o bivališči (Wohnungs- zeugnis); pri mladoletnih : očetovo, oziroma dovoljenje varstvenega urada ali spoznanje polnoletnosti; pri vojaščine oproščenih: po¬ botnica o vojaški pristojbini; pri vojaščini podvrženih: orožni list (VVaffenpass); pri nevestah: krstni list, spričalo o bivališči, pristoj¬ ninsko pismo; pri mladoletnih očetovo, oziroma dovoljenje var¬ stvenega urada ali spoznanje polnoletnosti. Priloži se 1 gld. ali ogerski kolek za 1 gld. za izkaznico, 50 kr. za prošnjo in po 15 kr. za vsako nekolekovano prilogo. Izkaznico pošlje ogersko ministerstvo na deželno vlado, ta na okrajno glavarstvo, to na občinski urad ali dotičnega prašnika.’) (Kako dobivajo mladoletni dovoljenje glej § v 69.) Ženini iz liro vaš k e in Slavonije dobivajo svoje že- nitovanjske izkaznice (Ehecertificatej, in sicer prislojni v dosedanjem provincijalu od pristojne kraljeve podžupanije (Vicegespanschaft), pristojni v sedaj s provincijalom združeni graniei pa pri kraljevih okrajnih uradih (kotorskih uradih, Bezirksamtj. V obojih oblastvih (Gebiet) pa pri mestnih uradih, poslujočih kot politične gosposke I. stopinje, in te so: V provincijalu: Zagreb, Karlovec, Baker, Sisek, Varaždin, Križevci, Koprivnica, Požega, Osek, Ruma. V prejšnji vojaški graniei: Karlobag, Senj. Petrinja, Kostanjica, Brod na Savi, Mitroviča, Scmlin, Karlovec, Petervaradin, Belovar in trdnjava Ivanič. Stranke iz Ilrovaške in Slavonije zavrnejo se vselej na te gosposke, a nikakor na hrovaško-slavonsko deželno vlado, še manj pa na ogersko naučno ministerstvo. 2 ) Podaniki nemškega cesarstva (izvzemši Bavarsko) ne potrebujejo niti posebnega dovoljenja, niti občinskega privoljenja, pač pa p o d a n i k i pruski spričala provincijalne vlade, da nji¬ hovemu zakonu ni nasproten nobeden postaven zadržek. Podaniki w ii rtemberški pa doneso tako spričalo od svojega velikega urada (Oberamt). Pisma morajo biti legalizovana (glej tj 100). Bavarskim podanikom ima pravico izdelati izkaze osebne zmožnosti za ženitev okrajna upravna oblast (Districtsver- vvaltungsbehorde), t. j. kraljevi okrajni uradi (k. Bezirksamter) in ma¬ gistrati neposrednih mest, lij er je možki doma. Ta mesta so: 1. okraj h Razglas nauč. min. 28. nov. 1878, št. 18.104, v Škof. 1. str. 47. — Razglas nauž. min. 24. avg. 1883, št. 15.819, v Škof. 1. 1883, str. 159. *) Razglas nauč. min. 8. febr. 1884, št. 1855, v Škof. 1. 1884, str. 74. — Razglas nauč. min. 6. sept. 1883, št. 7179, v Škof. 1. 1884, str. 103. § jo. Politično d ovoljenje za zak on. 107 Oberbaiern: Freising, Miinchen-Freising; 2. okraj Niedorbaiern: Landshut, Passau, Straubing; 3. okraj Oberpfalz: Amberg, Regens¬ burg; 4. okraj Oberfranken: Bamberg, Bayreuth, Ilof; 5. okraj Mittellranken: Ansbach, Dinkelsbiihl, Eiehstadt, Erlangen, Fiirth, Niirnberg, Rothenburg a/I., Schvvabach, Weissenburg; 6. okraj Unterfranken: Asehaflenburg, Sehwein(urt, Wtirzburg; 7. okraj Scbwaben in Neuburg: Augsburg, Donauworth, Kaufbaiern, Kem- pten, Lindau, Memmingen, Neuburg a/I)., Nordlingen. Nobena druga občina nima pravice izdelovati takih izkazov. Ko bi se bilo zane¬ marilo dobiti si tako pravico, no veljal bi taki zakon pred državo, če se ne dobi morda pozneje tako spričalo. 1 ) Podaniki švicarski dobivajo taka spričala od uradnika civilnega stanja svojega domovinskega kraja i Civilstandesbeamte des Heimatsortes), ali pa ta potrdi, da mu ni treba takega do¬ voljenja 2 ) illeimatliche Ehebewilligung). Zakon laških podanikov velja, da je bil le sklenjen po za¬ htevah tiste države, v kateri se je zakon sklepal. O starosti zaro¬ čencev glej § 69. Ko se laški podanik oglasi za oklice, mora avstrijski duhovnik dobiti to-le v roke: 1. krstni list, izdan od župnika njegove domo¬ vinske občine, oziroma škofijske kurije, ali poverjen od školije in župana (sindaco) ali njegovega namestnika. 2. List svobodnega stanu, ali pri obvdovljenih mrtvaški list umrlega zakonskega tovariša, ravno tako izdan od župnijskega urada in poverjen od županstva. 3. Mladoletni morajo donesti dovoljenje družinskega sveta (con- siglio di famiglia), pod vojniško dolžnostjo stoječi njih odpustni list (Urlaubsschein i, reservni list ali odpust (Urlaub). A oklican mora biti tudi v svoji domovini in sicer pri tisti občini, v kateri ima domovinsko pravico; in ko bi je tudi nikjer ne imel, jo ima v tisti občini, v kateri je zadnjič bival. Oklice si stranka lahko sama oskrbi z laški pisano prošnjo na župana (sindaco) svoje domovinske občine, ali njegovega na¬ mestnika potrjenega od kraljeve prokurature. Ali si jih pa pre¬ skrbi po diplomatičnem italijanskem agentu (konzulatu na Dunaji). Prošnjo na tega lahko naredi župnik, pred katerim se bo zakon sklepal in sme biti tudi nemška. Ti prošnji se priloži: 1. rojstni list ženina in neveste; 2. obeh lista svobodnega stanu, a na novo izdelana; 3. dovoljenje ženinovih starišev, če kot avstrijski podanik ni še star 24 let, ali kot laški ne še 25 let; 4. dovoljenje nevestinih starišev, če kot podanica avstrijska ni še 24, ali laška ne še stara 21 let; 5. pisma laškega ženina, da je doslužil vojake, ali da je ne¬ sposoben za vojaščino. ’) Min. razglas !). marca 1882, št. 174«, v Škof. 1. 1882, str. 74. 2 ) Min. razglas 20. nov. 1882, št. 15.678, v Škof. 1. 1883, str. 19. 108 Duhovski Poslovnik. Na Laškem je za vsako spričalo navadna pristojbina 6 lir (lira 40 l * /* kr.). Listine morajo biti izdelane laško, ali latinsko ali francosko; ko bi bile v kakem drugem jeziku, oskrbi konzulat prestave proti. štirim liram prestavne pristojbine za vsako pismo. Za prihodne stroške, n. pr. poštnino itd. sc založi 15 gld., kar preostane, vrne se stranki. Za revne zaročence se pa tudi dobi spregled od teli visokih pristojbin na ubožni list (Certilicato di miserabilita', izdelan od žu¬ pana bivališča zaročencev (Aulenthalts-(lemeinde). Ko ima župnik civilni oklicni list v rokah, tedaj se prično šc-le cerkveni oklici. Oklicni list (oziroma s prestavo) velja osem lir, če sc niso bile spregledale pristojbine. V treh mesecih po sklenjenem zakonu morata zakonska do- nesti bližnjemu konzulu ali diplomatičnemu agentu spričalo o skle¬ njenem zakonu (torej poročni list). Konzuli sploh ne izdelujejo spričal o osebni zmožnosti, razven španjskega. Na noben način se ne smejo vzeti zaročenci na oklice, še manj pa poročiti, ako ne doneso izkaza, katerega tirja njih domovina. Ako bi prišli taki izkazi na župni urad v tujem, duhovniku neznanem jeziku, mora stranka preskrbeti avtentično, tedaj legali- zovano prestavo. Krstni in list svobodnega stanu, kateri pride iz inozemstva, mora biti legalizovan od škofijskega ordinarijata. J ) Paziti je treba vselej pri listinah iz inozemstva, če so pod¬ pisane od dotičnega urada in podpečatene z uradnim pečatom. Avstrijski podaniki, sklepajoči zakon na inozemskem, ki hočejo obdržati svoje bivališče v Avstriji, morajo biti oklicani po določilih državne postave *); če tirja inostranska država, da se nabijejo oklici očitno v občini, zgodi se tudi to, vse eno pa morajo donesti spričalo osebne zmožnosti od okrajnega glavarstva. 3 ) § 71. Vojaštvo. 4 ) Vsak avstrijski državljan je podvržen naborni dolžnosti. Na¬ borno leto se prične s 1. januvarijcm tistega leta, v katerem do¬ vrši dotični svoje enoindvajseto leto. Da izvem, kedaj se prične za mladeniča naborno leto, doštejem k letnici njegovega rojstva enaindvajset, in dobim leto. v katerem je nastopil s 1. januvarijcm rok naborne dolžnosti. Na dan in mesec njegovega rojstva se ne ozira. N. pr. A je bil rojen 1. januvarija 1873, B pa 31. decembra 1. 1873. Obema je leto naborne dolžnosti 1894, to je njima prvo- ') Razglas ljublj. škof. 14. dec. 1.857, št. 365/E. a ) Drž. zak. § 70 — 74 in post. 25. maja 1868. a ) Drž. zak. S 34 in post. 25. maja 1868. 4 ) Zakon 14. septembra 1861, 1. julija 1863, in 11. aprila 1889, zadnja v škof. 1. 1889, str. 53. § 7 i. Vojaštvo, 109 leten razred, 1895 stojita v drugem, 1896 v tretjem razredu. Hočem zvedeti, kedaj nehajo za mladeniča naborna leta, prištejem k letnici njegovega rojstva triindvajset, in dobim leto, v katerem neha z 31. decembrom naborna dolžnost. Po nastopu nabornega leta se namreč kličejo mladeniči v treh razredih na nabor. Nobeden še ne sme ženiti pred nastopom na¬ borne dolžnosti in pred izstopom iz tretjega razreda. Izvzeti so tisti, kateri so bili pri naboru izbrisani v katerem koli nabornem razredu, ali proglašeni nezmožnim za orožje (vvaffenunfahig), ali pa niso bili v tretjem nabornem letu asentovani. Da je pri nabor¬ niku nastopila ta izjema, se mora skazati s pismom dotične go¬ sposke! Duhovnik naj se ne da premotiti s tem, da je kdo za sedaj nesposoben. V okoliščinah, vrednih posebnega ozira, sme deželna gosposka dati izjemoma dovoljenje za ženitev, vendar s tem še ni dotični oproščen vojniške dolžnosti. Kdor bi se oženil vkljub tem prepovedim, zapade globo od 30 do 300 gld., ravno tako sokrivec take nedovoljene ženitve, in ta bi, če je v javni službi, bil še kaznovan po službenih določilih. Ta prestopek pa zastara v treh mesecih. Cas zastaranja se pričenja po preteku tistega roka, za kateri je bila sklenitev zakona prepovedana, ali pa z razvezo zakona, ako je bila pred tem rokom nastopila. Duhovnik se mora pa tudi prepričati, se je li bil ženin pod¬ vrgel naborni dolžnosti, ali ne. O tem se prepriča iz odslužnega lista (Militarpasšj, ali namenilnega pisma (Widmungsschein) ali iz potrdila ženinovega okrajnega glavarstva (Certificat), ali iz plačil¬ nega naloga za plačevanje vojaške pristojbine (Militartaxe). ] ) Ako pa duhovnik pozna ženinovo družino in je za svojo osebo prepričan, da je bil dotični pri naboru, mu ni treba iskati drugih pismenih dokazov. S šestintridesetim letom pa neha naborna dolžnost. Splošnje pravilo je: mladenič se pred nastopom naborne dolž¬ nosti ne sme oženiti; ako je bil k vojakom vzet, se ne sme ože¬ niti pred izstopom iz tretjeletnega razreda, naj se šteje tudi med stalno odpuščene; če pa ni bil k vojakom vzet, se tudi ne sme oženiti pred izstopom iz tretjeletnega razreda. Brez dovoljenja vojaške gosposke se ne smejo ženiti: a) Aktivne vojne osebe (osebe vojne mornarice) in deželne hrambe. b) Neuvrščeni vojni novaki (novaki vojne mornarice) in dcželno- brambovski novaki. c) Stalno odpuščeni (dauernd Beurlaubte) zavezanci k liniji, razven onih, kateri so v zadnjih treh mesecih službe v liniji, potem gojencev učiteljskih pripravnic in onih, kateri so radi posebnega ozira vrednih družinskih razmer bili odpuščeni »za čas miru«. d) Za krajevno službo (Localdienst) zaznamovani, pa vpokojeni častniki. ‘J Razglas min. dež. hrambe 9. apr. 1883, v škof. 1. 1883, str. 95. 110 Duhovski Poslovnik. e) Vojne osebe (osebe vojne mornarice), in deželne brambo v oskrbi vojaške invalidnine (Localversorgung eines Militars - Inva- lidenhauses). Vse druge vojne osebe (osebo vojne mornarice) in deželne brambo — z vštetimi neuvrščenimi in neaktivnimi nadomestnimi rezervisti — ne potrebujejo za ženitev nikakega dovoljenja od vojaške gosposke. Vojaške gosposke pa tudi dopuščajo, da se smejo nekateri vojaki ženiti, in ti so: 1. V vojaštvo še ne uvrščeni stalno odpuščeni, ki niso tretje- letnega razreda prestopili. Dovoli sc jim ženitev, ako jim iz nje doidejo znatne koristi, ali če posebne okoliščine svetujejo zakon, ter se ni bati, da bi jih ženitev zadrževala v spolnovanji vojaške dolžnosti. Prošnje se pošljejo potom okrajnega glavarstva, ki jih ima na razpregledu (evidenzzustandige Bezirksbehdrdc) na okrajno do¬ polnitveno poveljništvo (cvidenzzustandiges Bezirks-Commando). Ako se je tak oženil z dovoljenjem, mora prinesti k prvemu kontrolnemu zboru koleka in pristojbine prost poročni list. Nanj se napiše na vrhu nad glavo -. Službeni ali cx offioio, ex offo (namreč: poročni list), in pod glavo: izdelan radi razpregleda v vojaščini (ausgearbeitet hir militiirischc Evidenzhaltung’). Prošnja za ženitev mora imeti te-le priloge: a) Ženinov in nevestin krstni list; h) ako je kateri izmed za¬ ročencev mladoleten: privoljenje očetovo ali varuhovo in varstve¬ nega urada (ali predsednika družinskega sveta); c) spričalo o ne¬ vestinem zadržanji, katero ima ob enem potrdilo nevestinega sam¬ skega ali vdovskega stanu; d) izkaz o nevestinem premoženji ali njeni doti; ali občinskega urada potrdilo, da bode v stanu s pri- dobitki pripomoči si k boljšemu stanju v zakonu. — Ogerski pod¬ ložniki morajo donesti, kakor sicer, izkaz o osebni zmožnosti za ženitev. 2. Neaktivni častniki, vojaški uradniki in v nobeno častno vrsto uvrščeni gažisti. Ti morajo za ženitev donesti spričalo, da je nevesta neobrečenega slovesa, stanu ženinovemu prilične omike in takega rodu, da so ne bode značaj ženinov po tej zvezi po¬ nižal. To spričalo izdeluje duhovnik, in potrjuje okrajna gosposka. Z aktivnimi častniki nima civilni duhovnik v tej zadevi nič opraviti. 3. Določenemu številu moštva od desetnika doli se dovoljuje ženitev. Te ženitve se delijo: v ženitve I. razreda ali načina (erster Classo oder Art), ženi in otrokom se da na državne stroške sta¬ novanje, vživajo pa tudi druge priboljške. Ženitve II. razreda: žena se odpove stanovanju in priboljškom. ’) Ukzn. 1. str. 221 razglas min. dež. br. 14. avg. 1859, št. 8459 — Ukz. min. 24. dec. 1872 v ukzn. 1. str. 238, v škof. 1. 1887, str. 36. § 73- Kaznjiva vdeležba uzroka zakonske ločitve. 111 Drugemu razredu je treba k prošnji onih prilog, kakor gori pod št. 1 vojakom, ki niso izvršili tretjeletnega razreda, ravno tako tudi za ženitev po I. načinu, samo da se prošnji priloži še kolek 50 kr. za vojaški oklieni list. Vojaška gosposka pa ne da dovoljenja, ako je ženitvi nasproti državni ali cerkveni zadržek. Tedaj mora duhovnik to tudi nazna- čiti v svojem provodnem pismu, in če je bil spregled dan, se mora priložiti prošnji civilni in cerkveni spregled. (Sicer glej o vojaških osebah, spadajočih pod sodnost vojaških in civilnih duhovnikov § 42.) Tostranski orožniki (žendarmi) se prištevajo zmiraj k »mi- litia vaga.« Finančna straža se ne prišteva k vojakom. § 72 . Obrok vdovstva. 1 ) Ako je gotovo, da je vdova ali sodnijsko razvezana (pri kato¬ ličanih velja zakonska vez tudi po ločitvi) noseča, mora čakati po¬ roda, potem se sme še-le poročiti. Ako se dvomi o njeni nosečnosti, in so ta dvom potrdili zve- denci, zdravniki ali babica (vendar mora od enega in druzega spri- čalo biti potrjeno od okrajnega zdravnika, če ni on sam dal spri- čala) se ne sme poročiti pred pretekom šestih mesecev po moževi smrti. Ge se po tem preteku skaže. da ni noseča, se ji da spregled in še-le potem se sme možiti. Ge ni nosečnost verjetna, kar se da posneti iz gotovih uzrokov, n. pr. da je bil ravno pred smrijo mož dolgo iz doma, ali ker je bil zakon razvezan radi nezmožnosti, ali ker so izvedenci izrekli, da nosečnost ni verjetna, se da vdovi spregled po preteklih treh mesecih. Pred pretekom treh mesecev se ne da ta spregled. Ravno to velja za ženo, katera je bila ločena od mize in postelje, ona se ne sme poročiti pred smrtjo moža, ako je med tem njen mož umrl, ali če je bil njen zakon neveljaven spoznan in se dvomi nad njeno nosečnostjo. Spregled daje c. k. okrajno glavarstvo.- 2 ) Zakon s to zabrano sklenjen velja sicer tudi pred državo, vendar ima kaznjiva; nasledke po § 121. drž. zak. § 73 . Kaznjiva vdeležba uzroka zakonske ločitve. Iz gotovih uzrokov se smejo nekatoliški kristijani ločiti, tudi ako je druga stran li katoliški veri prestopila. 3 ) Nekatoliški se sicer D Drž. zak. §§ 120, 121. *) Razglas min. 4. jul. 1872. 3 ) Drž. zak. §§ 115, 116. 112 Duhovski Poslovnik. ne sme poročiti z nobenim katoličanom, dokler poprejšnji zakonski sodrug živi, pač pa z drugim nekatoličanom. Tak zakon je pred cerkvijo neveljaven. A ločeni ne more s tistim, kateremu je bilo dokazano pri izrečeni ločitvi, da je bil kriv ločitve s prešestvOm, hujskanjem (Verhctzung) ali na kak drug kaznjiv način, sklenili zakona. ! ) C. Zgolj kanonični razvezalni zadržki. (Impedimenta mere ecclesiastica dirimentia.) § 74 . Pomota o suženstvu. (Error eircn conditionem servilein. Instr. § 15.) Ta zadržek se pri nas ne more prigoditi, ker vsak rob, sto- pivši na avstrijska tla ali na avstrijsko ladijo ali pridši pod oblast avstrijskega državljana, četudi na inozemskem, je že s tem slo- boden. Znalo bi se primeriti, da se je kdo poročil v deželah, kjer je še sužonstvo, ter prišel v Avstrijo in se tukaj zopet za poroko oglasil. Ako kot prost ni vedel za suženstvo svoje prejšnje poroč- nice, njegov zakon ni veljal, če je pa vedel, je veljal. § 75. Duhovno sorodstvo. (Cogrnfttio spiritualls Instr. §§ 27, HO.) Po tem zadržku bi se , vprašalo, ako je ženin veliko stareji od neveste, ali nevesta precej stareja od ženina, tako da bi eden drugega lahko v sili krstil, ali mu bil za krstnega botra. Tudi ko bi se vdovec ali vdova, ki sta imela otroke, ali nezakonska mati za zakon oglasila. Krstitelj je proti krščeneu duhovni oče, botri so pred cerkvijo njegovi duhovni stariši. Nastane pa to sorodstvo : 1. Med krstitcljem in krščencem. Za prakso jo kaj malo važ¬ nosti, ker redoven delitelj je duhovnik, izvanredno pa po navadi babica krsti, in težko bode prišlo med njo in krščencem do možitve. 2 Med krstitcljem in stariši krščcnca. Ravno tako je malo praktičnega pomena, razven ko bi hotel oče krščenca katerikrat vzeti babico. Silno redko bi bilo, da je nezakonski oče krstil svojega ne¬ zakonskega otroka ali v sili ali iz nevednosti. 3. Med botri in krščenci. 4. Med botri in stariši krščenca. l ) Drž. zak. § 119. ^Katoliška Tiskana" ? Ljubljani priporoča čč. gospodom župnikom in župnim upraviteljem nastopno naštete .— obrazce za uradno poslovanje.■■■■■■. tiskane pravilno in lično na trdnem papirji v obeh deželnih jezikih vkupe ali pa v vsakem posebej. — Obrazci, zaznamovani z *, tiskani so v obeh jezikih ob jednem, one z f pa se dobe natisneni v vsakem jeziku posebej. — Pri naročilih zadostuje označenje številke in znamenja.— Tu ne označene tiskovine izvršimo na željo točno, natančno in ceno. — Oskrbimo tudi vezanje. JfcS“ Pri odjemi od 500 do 1000 pol dovolimo primeren popust.