UVODNIK
Ljubljana, prelepa draga vas domača: popotne misli k etnologiji Ljubljane
"Izžarečih plinov so se z vrtinčenjem oblikovali planeti in med njimi Zemlja, kije bila spočetku le žareča krogla, S postopnim ohlajanjem je temperatura sčasoma dosegla stopnjo, ko se je labko začelo razvijati življenje. Dolgo časa so najprej kraljevale modrozelene alge, postopoma pa se je na njej oblikovalo življenje v vseh svojih neizmerno bogatih in raznolikih oblikah, najprej rastline, nato živali in naposled iz najvišje razvitih opic. ljudje. Ti so najprej živeli v praskupnosti, torej v brezrazredni dražbi, nato pa so skozi kompleksen družbenobistorični razvoj razredne družbe prešli skozi vse faze sužnjelastniškega reda, fevdalizma in kapitalizma, ki skozi svoje gnitje nujno prehaja v socializem. Najvišja oblika, ki izraža bistvo socialističnega stremljenja, je kajpada samoupravljanje, to pa je kljub nekaterim neznatnim in nepomembnim težavam najbolj razvito v Jugoslaviji. Zato ni naključje, da je bilo prav tu - in to v najbolj razvitem delu Jugoslavije - ustanovljeno Druitvo za teoretsko psihoanalizo in v njegovem okrilju Šola Sigmunda Freuda, ki svoje izsledke
objavlja prav v zbirki..."
Šola Sigmunda Freuda pri Društvu za teoretsko psihoanalizo (Slavoj Žižek), Ljubljana 1985 {Hegel in objekt: Filozofija skozi
psihoanalizo 3, str. 3)
Ko sem leta 1982 prišel študirat v Ljubljano, sem se z nekaj starejšim kolegom, ki je tu študiral že tri leta, pogovarjal o tem, če bi po študiju raje živel v Ljubljani ali v Mariboru (s tem vprašanjem se - hočeš nočeš ■ sreča vsak študent Miz province", ko pride na "začasno" bivanje v prestolnico). Moj kolega je bil kategoričen v prepričanju, da je z Ljubljano vse v najlepšem redu in da se za nobeno ceno ne hi vrnil nazaj, saj je imel občutek, da se je znašel v- to niso njegove besede
-	popku sveta, l'ri tem je seveda mislil na takratno prelomno dogajanje v kleti (katerega že - četrtega?) bloka v Študentskem naselju (ta svetovljanska luknja se je imenovala Disco FV), na koncertno in drugo kulturno, podkulturno ter al-terkulturno dogajanje, na živahno dogajanje v Kinoteki, na brstenje najrazličnejših raziskovalnih (in družhenok-ritiških) programov v humanistiki na FF (ta vitalnost duha je odsevala tudi v ironičnih zapisih, kakršen je zgornji citat, ki mu je treba dodati le še to, da je bila tako razumljeno središče vesolja in zgodovine prav Ljubljana) in še na marsikaj (Radio Študent, na primer, je bil absolutno najpomembnejši magnet moje generacije; bil je radio s presežkom, ki
-	tega takrat seveda nismo vedeli - ni imel konkurence v takratni Fvropi). Bil je, skratka, prepričan, da je Ljubljana ena od svetovnih prestolnic in kraj, v katerem je človek lahko bistveno bolj ustvarjalen kot "v provinci" (ki ne premore niti filozofske fakultete). Sam sem se sicer Strinjal z njim, toda na ljubljansko klimo se nikakor nisem mogel navaditi in sem se, kolikor je bilo mogoče, vračal v rojstni Maribor, kjer smo sc na vse kriplje trudili, tla bi vzpostavili ključne Urbane mladinskokulturne institucije.
Če primerjam Ljubljano iz tistega norega "predpomlad-nega" obdobja z Ljubljano danes, se seveda ne morem znebiti neprijetnega občutka, da je življenje v tem mestu sicer bistveno manj moreče kot takrat, toda Ljubljano pravzaprav dojemam kot eno od evropskih prestolnic le še takrat, ko Celovško cesto zasedejo policisti in napravijo prostor koloni reprezentančnih avtomobilov, okrašenih kot kičasto božično drevo.
Sedaj, ko Ljubljano poznam tudi z bolj "profane" in vsakdanje plati, se tu in tam še vseeno začudim, ko blizu klasičnega blokovskega naselja srečam traktor ali ko v sicer urbaniziranem okolju opazujem kozolce in ugotavljam, da je to verjetno edina evropska prestolnica, v kateri ne najdemo samo traktorjev in kozolcev, ampak tudi čisto pravi blo gnoj. Zato me niti ne preseneča več pretirano, tla so kolegi in kolegice, ki so se odzvali na naš poziv za pisanje o Ljubljani, večinoma opisovali pretekle procese urbanizacije določenih mestnih okolij in z njimi povezane predur-bane oz. oburbane dejavnosti. Sam sem si sicer želel tudi kakšnega prispevka, ki bi razkrivat današnje klubsko ali gostilniško življenje v mestu, posuti al ¡stično razslojenost, imi-grante, klošarje ali nogometne navijače (mimogrede: Ljubljana je verjetno tudi edina prestolnica, v kateri več ljudi obiskuje opero kot pa nogometne tekme), toda današnje dihanje tega mesta za kolege in kolegice očitno ni enako vznemirljiva tema kot oziranje v njegovo preteklost,
A niti na misel mi ne pride, da ne bi z zadovoljstvom in celo z navdušenjem pospremil prispevkov v tej številki Glasnika, saj vsi po vrsti po svoje odstirajo posamezne koščke tega, kar razumemo (in doživljamo) kot urbano življenje, ki bi bilo brez zgodovinskega spomina (tako tistega, ki sega le dobro desetletje in pol nazaj, kot tistega, ki sega v urbani-zacijske izkušnje generacij, ki jih že lep čas ni več med nami) oropano za nekaj ključnih globinskih razsežnosti našega bivanja v danem prostoru in času.
Na koncu bi se rad opravičil avtorjem in avtoricam, ki sva jih z urednico spomladi priganjala k čimprejšnji oddaji besedil, ker sva verjela, da bo ta Številka izšla junija, kot je bilo načrtovano. Toda stvari so sc zasukale bistveno drugače in urednika sva na natezalnici postavljanja takšnih in drugačnih pogojev in omejitev iz meseca v mesec vse bolj izgubljala vsako voljo do dela (najin enlu/.iazem pa jc že tako ali tako bil uspešno odplavljen marca letos), tako da so se zamude pri pripravi te številke samo še stopnjevale v komajda predvidljivem accelerandu plesa izgubljenih duhov. Toda to je zgodba, ki še čaka na svojo kodo. V naslednji številki. Upam,
Rujko MurSič
glasnik sed 37/1997, št. 3
1