333
Poučni in zabavni del.
Potopisne črte.
Iz Ljubljane v Ljubljano.
Spisuje J o s. Levičnik.
(Dalje.)
Bilo je že proti večeru, ko smo dospeli na postajo Trnovo. Prav nič manj, kot na postaji Matulje-Opatija, pomudil se bi bil tudi tu rad vsaj za kake ure. Od kar sem vidil (menda 1. 1867.) v prvič ta kraj se mi je nekako priljubil, in prav lahko bi se vdomačil v njem. Kakor sosedna Bistrica, stoji tudi vas Trnovo, ki šteje 117 hiš. številk, ob stari reški državni cesti. Lega vasi je jako prijetna, ker opasuje nizki griček, vrh katerega stoji kakor krona stara slavna farna cerkev. (Posvečena je sv. apostolu Petru.) Sicer daje kraju to nekaki slikoviti obraz, ali dohod do cerkve mora pa zlasti o zimskem času za prebivalstvo, posebno za ostarele ljudi, vendar le težaven biti.
Trnovska fara je ena iz med najstarejših in tudi najimenitnejših naše dežele in škofije, čas njene vstano-vitve natančno ni znan. Leta 1318. je bil v Trnovem župnik Nikolaj Manfiutta. Zlasti pa je slovela trnovska fara o Valvazorjevim času. Bil je takrat kot župnik Nikolaj Salon, ki je bil ob enem škof in opat (in partibus infidelium t. j. častnega škofa in opata naslov.) Štela je oni čas fara poleg treh vikarijatov: v Knežaku, na Premu in v Pograjali še 35 podružnih cerkva, z vikarijatskimi vred tedaj skupaj 38. Iz novejših časov naj med drugim navedem, da je bila trnovska občina brž ko ne prva v naši deželi, ki je bila določila svojemu nadučitelju tako plačo, da je bila pošteni učiteljski plači vsaj nekoliko podobna. (Po mnogih drugih krajih so dobivali učitelji toliko, da je bilo za umreti preveč, za živeti pa mnogo premalo.) Zato je pa imelo Trnovo tudi vedno odlične nadučitelje, kar nam svedočijo imena: Belar, Gerbič, Go-vekar, Mencingar, Rant, Zarnik.
Trnovska šola je zdaj štiri-razrednica za dečke, kar pa služi kraju še v posebno častno odliko, je to, da se nahaja ondi tudi štiri-razredna nunska dekliška šola ubožnih šolskih sester de Notre Dame. Ustanovil jo je velespoštovani g. Janez Valenčič, trgovec v Trnovem, po-darivši v ta namen lepo hišo, v kateri je priredil štiri učne sobe, kapelico in stanovanje za šol. sestre 1. 1878. Vse to, hišo in kapelico so blagoslovili 21. okt. 1878. tedajni knezoškof mig. dr. Jan. Kriz. Pogačar. Za vzdr-žavanje šol. sester naložilo se je bilo 8000 gld. v obligacijah, in brž ko ne daroval je bil tudi to znamenito svoto plemenito-dušni gospod Valenčič sam. (Letos zida imenovani gosp. dobrotnik tik samostana novo šolsko poslopje za nunsko, menda notranjo šolo, ker je v starem šol. poslopju   prostor pretesen;  kajti sestre imajo  poleg
334
domačih deklic še kacih 20 rejenk na hrani in stanovanji. Sploh dajejo zvedenci tej šoli čast in priznanje, da jako dobro napreduje.)
Proti farni cerkvi na griči ozirajočemu silil se mi je v spomin tudi moj rojak f č. g. Janez Hlebš, ki pričakuje na ondotnem pokopališču glasu angeljeve trombe. Kot duhoven pomočnik v Trnovem službujoč postal je 1. 1855. o času kolere, izpolnujoč svoje težavne dolžnosti, žrtva svojega poklica. Iz daljave sem poslal toraj njegovim koščicam tihi klic in voščilo: Počivajte v večnem miru!
O poletnem času je videti življenje in bivanje v Trnovim prav prijetno; — žali, da ima pa po zimi ta kraj baje tudi svojo senčno stran, namreč: huda burja ima tudi v tej okolici silno moč. Pred 10 leti odtrgala je bila pri Mali Bukovici 4 vagone od poštnega vlaka in jih prekucnila; k sreči je bilo to ravno pri stražnici nad Malo Bukovico, kjer je svet raven; potovalcem v vagonih se razun strahu ni zgodilo nič zalega. Bilo je ravno na Sv. Večer okolu 6. ure.
Ker se v duhu pomudujem že toliko časa na trnovski postaji, naj omenim še dveh rečij. Gotovo je marsikateri bralec „Novic" že bral ali pa čul, da bi Trža-čani radi speljali po vodovodu hladno rečico Bistrico v Trst in s tem preskrbeli si dobro zdravo pitno vodo. Omenjena rečica izvira tik nad vasjo Bistrico iz več močnih studencev, teče skoz vas in se izliva kakih 800 metrov pod njo v vodo Reko. Na svojem kratkem teku goni kacih 20 mlinov in žag. Tržačani hodijo že nad 20 let kupovat in se poganjat za Bistrico, in pravijo, da so v te namene potrošili že nad sto tisoč gld.; vendar do zdaj še ni nič gotovega, ali bodo vzeli vodo ali ne.
Omenim naj tudi zgoraj omenjene vode Reke. Ona izvira kot neznaten potočič v Dletu med Pograjami in Klano v Istri, teče po celi trnovsko-vremski dolini, ter se izliva pod Škocijanom (ki kipi na visoki skalnati pečini zelo enako našemu gorenjskemu bledskemu gradu [glej sliko v Valvazorjevi II. knjigi, stran 276] kmalu onkraj kranjske meje v škocijansko jamo, in priteče po tem po dolgem podzemeljskem teku še le pri Devinu zopet na površje, kjer se pod imenom Timava izliva v Jadransko morje. Starim rimskim pisateljem je bila voda Reka neki uzor vsega čudnega. Saj pa je bilo o taistih časih tudi okrog nje vse lepo. Razprostirali so se ob njej temni gozdi in divje-romantično skalovje. Naše dni pa, ko so izginile šume, zginila je tudi slava vode Reke. Zlasti od Vrem naprej okoli Škocijana, kjer postane svet bolj odprt, kaže goli Kras svoj žalostni obraz. Skalnata obrežja ravno imenovane reke so vendar ostala še vedno stara, za novo pogojzdenje teh krajev se tudi mnogo stori, — mogoče, da čez dolga leta postane ta okolica zopet bolj zanimiva in znamenita. Omenim naj še to, da za župnijsko cerkvijo v Vremah nareja Reka nekako jezero, da se lahko vozi s čolnarni po njej. In tako je res, da je dežela naša v vseh treh njenih oddelkih prava „dežela čudov": le škoda, da se vse premalo piše o tem, in
da se o nas in naši lepi domovini le preveč vresničujejo besede: „Vse imamo, pa ne znamo!"
(Dalje sledi.)