Ą morshi gioitinl Dne 18. aprila 1597 je zalotil grozcn vihar, katcrega imcnujejo tornado, fpansko ladjo »San Fornando«. Burja *e bila tako silovita, da je ladja ponejjrečila ter se potopila južno od zahodno-indijskega otoka Sveta Lucija. Z ladjo vred se je pogreznil v morje eden največjih zlatih zakladov, ki so bili kedaj na potu v Evropo. Zlati tovor cenijo na 6 ,in pol milijarde Din. Vsi poBkusi, da bi dvignili ter oteli zlato, so se doslej izneverili. Leta 1859 je bila ustvarjena posebna angleška družba, ki je poskusila vnovič, da bi se polastila potopljencga zlata. Ker so ravno omenjenega leta vlckli skozi mesec močni zahodni vetrovi in povzročali protitokč, so ti očistili potopljeno ladjo peska. Dvigalna agleška dmžba je poklicala brata Okio in Matakazu, ki sta slovela tedaj kot najboljša japonska potapljata, s celim apremstvom pomožnih potapljačev. Družba in potapljači »o sklenili pogodbo, po kateri bi naj odpadlo na slednje od dvignjonega zlata dve petini. Poročiio tedajnega upravitelja Sante Lucije o poteku ter koncu dvigalnega poskusa se glasi tako-Ie: Potapljači so dognali v kratkem času, da je zadnji del ponesrečene ladje že čisto strohnel ter razpadel in ležal imetre gioboko v pesku ter blatu; spodnji dol je bil pa še dobro ohranjen in je počival na kvišku na podmorski pel\. Vstop v ladjo, ki je ležala po strani, je bil mogoč še le po več tedenskem kai- najbolj napornem delu, ker je bila notranjščina napolnjena s peskom. — Sploh pa je tudi delo v večmeterski morski globočini zelo težavno. Potapljač Okio je zadel prvi na enepa od zabojev, v katerem je bilo svojfas shranjeno zlato. Prinesel je iz morja človeško lobanjo, ki je bila napolnjena z zlatniki in je pripovedoval, rin ,je za hrastovimi deskarni vse polno lobanj, najbrž od vojakov, ker je videii poleg okostja sablje in razno drugo orožje. Dalje Japonec ni mogel profh-eti, kcr so je trhlo hlodovje udiralo in onomogočalo dohod do nadaljnih zakladnih škrinj. Potapljači so skušali na.iti dohod na spiednjem delu ladje. Tctfne. in tedne so odgrebali pesek in razbiiali po nckako okamenelih hraFtovih stenah. Polovico delavcev je jo nbololo, ali pa so bili prcveč zmučeniv, lo oba japonska brata sta bila z vso vncmo na dclu in bila uverjena, da se bosia piikopala do zaželjenega cilja. Kmalu zatom t»a ie prišlo do tolikanj žalostncga zaključka zadnjega poskusa: dvigniti zlati zaklad potopljcne ladje »San Fernando«. Peterim potapljačem in med temi tudi obema bratoma se je posrečilo, da so udrli v ladjo iz sprednjega dela. Ko so bili v notranjščini, so se oglasili klici na odpomoč! Štirje potapljači so se prikazali na morski površini — peti Okio je manjkal. Četvorica je pripovedovala, da straži nad ostanki grozna morska pošast: orjaška ženska z zarprostrtimi lasi ter stegnjenimi rokamL Ta prikazen je zagrabila Japonca Okija in ga drži! Čisto zaman so razlagali Japoncem, da je strašilo lesena podoba, kakržne so bile v srednjem veku pritjjjene na sprednji del vsake jadrnice. Leseni kip so zrinili valovi tekom let v sredino notranjščine in je torej strašilo leseno in brez vsake • opasnosti. Kljub tej razlagi in obljubljenim nagradam se ni upal nobeden od potapIjačev v ladjo, ker Japonca Okija pač ni bilo več iz morskih globin. Radi tega so prekinili vsa nadaljna dela. Nekaj mesecev za tem je zavihrala krog otoka Sveta Lucija burja, ki je pognala prednji del potopljene ladje v globočino 200 m. Od tedaj je izključen vsak dvigalni poskus tudi z najbolj modernimi potapljaškimi napravami. Ogromni zlati zaklad bo počival vedno na dnu morja.