RAD. PETERLIN-PETRUŠKA: VEČER NA POLJU.           351
H koncu naj omenim, da je kritika pri nas, žal izgubila svoj vzgojni pomen, ker je po večini služila le osebnim namenom sovraštva ali glori-fikacije in niti kritiki niti kritiziranci (ki so bili sploh preveč nervozni in niso uvidevali, da gleda kritik s, hudobnim očesom) niso znali obdržati nestrankarskega stališča. Mislim, da bi bilo dobro, če bi se kritika (tudi gledališka!), nahajala le v rokah strokovnjakov, ki imajo vpogled v notranje razmere naših glasbenih zavodov, če hočemo dvigati našo kulturo razsodho in ne slepo. V nasprotnem slučaju bodo pa ostale vse naše nade le cvet lokalnega patrijotizma.
RAD. PETERLIN-PETRUŠKA:
VEČER NA POLJU.
Visoko nad menoj sta dve zvezdi se vneli in v somrak zagoreli kakor pogled tvoj.
Kakor je tvoj pogled pal v srca globino in pregnal temino in raztajal led.
Ah, tvoje svetle oči so v srce zasvetile in mi spremenile v beli dan črne noči.
Kje je že čas ta, kje! Zdaj sem sam in na tujem 'o tvojih očeh premišljujem, ki ko zvezde v daljavi žare.
¦