___ 129 ----- Dopisi. V Buda-Peštu 12. aprila. V. — Prihodnji teden imajo poslanci zagrebškega deželnega zbora v Pest priti v razgovor, v kako zvezo naj bi vprihodnje stopila trojedina kraljevina k ogerskemu kraljestvu. Ker je hrvaški deželni zbor svoji deputacii na tanko meje zaznamoval, kterih pri obravnavah v Peštu nikakor ne sme prestopiti, in ker bode potem ves hrvaški deželni zbor zvezne obravnave z ogerskim deželnim zborom pretresal in potrdil ali pa zavrgel, se ni bati, da bi hrvaški poslanci v Peštu na led speljani bili. Ogerski deželni zbor je v te obravnave tudi 12 odbornikov izvolil, same trdeMagjare, med kterimi je tudi glasoviti baron Eotvos, zagovornik nemškega gospodstva nad Slovani v dedičnih deželah avstrijskega cesarstva. Radovedni smo, v kterem jeziku se bode obravnavalo; Magjari bodo svoj jezik v te prevažne razprave močno silili, Hrvatje se jim tedaj bodo morali krepko in odločno upreti, in to temveč, ker bi se Magjari vprihodnje vedno na to upirali, da bi se pri velikih zveznih obravnavah magjarski jezik upotreboval. — Za druge avstrijske Slovane bi bilo gotovo ugodnejše, ako bi se hrvaški deželni zbor ne bil za ponovljenje ogerske zveze odločil in bi trojedina kraljevina po vsem samostojna ostala. Da pa Hrvatje do Dunaja nimajo toliko zaupanja, kakor do Ogrov , tega je dunajska vlada sama kriva, ker je v preteklih letih tako očitno kazala, da Magjare z vetrni pravicami obdaruje kakor druge narode, zlasti slovanske. Kar se narodne ravnopravnosti tiče, se Magjari res nikakor ne morejo pritožiti, da bi Nemci in Lahi kako prednost pred njimi imeli, ker pri vseh kraljevih gosposkah, izvzemši finančne, se vse opravlja v magjarskem jeziku, pa tudi finančne uradnije niso več čisto nemške; samo med seboj si še v nemškem jeziku dopisujejo; kdor pa kako prošnjo ali pritožbo v magjarskem jeziku finančnim gosposkam poda, kar je najbolj navadno, tudi v magjarskem jeziku odgovor dobi. — Da se pa tudi od nemagjarskih strani in v nemagjarskih okrajnah gosposkam magjarske vloge po-davajo, temu se ni nikakor čuditi, ker fiškali in zakotni pisači, kteri večidel ljudem spise do uradnij na-rejajo, so zagrizeni magjaroni, če prav niso magjarske narodnosti. Gosposkam, posebno pa politiškim in sod-njim je najbolj všeč, če se jim le magjarske vloge pošiljajo; do deželne vlade in do deželne najviše sodnije je pa nemagjarskim vlogam pot celo zaprta. — Iz tega se lahko sodi velik razloček v narodnih zadevah pri ogerskih uradnijah in pri uradnijah v slovanskih deželah, ktere pod dunajskim državnim ministerstvom stoje. Nadjamo se pa, da enaka narodna ravnopravnost v Avstrii vprihodnje doide vsem narodom njenim. Tega nihče ne more tajiti, da se Magjarom v narodnih zadevah čisto nobene zavire ne delajo, marveč da se jim k narodnemu razvitku in izobraženju na vse strani pomaga — djansko in duševno. V dokaz tega navodim samo denarne podpore, ktere magjarski akademii vednosti in umetnij in magjarskemu gledišču v Peštu iz deželnih zakladov prihajajo. Ogerska dvorna kancelija na Dunaji v vseh svojih opravilih magjarski jezik upo-trebuje, in dvorni kancelar pl. Majlath je brž ko ne na svoje mesto največ zavoljo tega poklican bil, ker so si ga Magjari za kancelarja želeli. Ravno tako so vse imenitneje službe na Ogerskem v rokah takih mož, kteri so Magjarom najbolj po volji. Ne vem, da bi ktero drugo deželo našega cesarstva v tej reči mogli z ogersko primerjati. — Govore o narodnih zadevah , ki so vsakemu izbujenemu narodu predrage svetinje, mi pride na misel okrožnica ljubljanskega konzistorija, o kteri sem v poslednjih „Novicah" bral. Prav v srce me je spekla; brez vsega druzega le to pravim: Vide-ant Consules, ne quid fides fidelium detrimenti capiat! — Kako zdatno delajo Magjari za vtrjenje magjarizma, naj vam povem še to, da je ogerski primaš ali prvi ogerski škof v Estergonu (Gran) za gimnazijo v Tr-navi, ktera skoraj samo slovaške dijake odgojuje, 200.000 gold. daroval, toda s tem pristavkom, da mora biti na tej gimnazii magjarski jezik na večne čase učni jezik! Iz Trsta — piše „11. Primorjan" sledeče: „Znano je, da sta lansko leto gospoda Nabergoj in Primožič presvitlega cesarja prosila, naj se predrugačijo nektere reči v tržaški okolici. Kar jima je presvitli cesar zagotovil, to je tudi spolnil. Naročeno je bilo tržaškemu deželnemu zboru, naj v mestnem zakonu nektere reči prenaredi v prid mestne okolice. Ali deželni zbor je ta nasvet odložil, temu nasproti pa sklenil, naj se 1800 okoličanov z mestom združi i naj se dadč mestu neke zastarane pravice. Ako bi to obveljalo, potem bi bila tudi prošnja zgorej imenovanih gospodov zastonj! Zvedeli smo, da državno ministerstvo ne dovoli tega, kar hoče deželni zbor. Toraj pridejo v prvem deželnem zboru zopet na vrsto želje naše okolice. Prav iz srca želimo, da ta zbor potrdi, kar mu je vlada priporočila, ker tako bi se okolici marsikaj polajšalo. V Kanalu ob Soči 12. aprila. — Že od nekdaj so navadno bili laški dekani, ki so se večkrat le od ljudstva za silo slovenskega jezika naučili; med tem se je pa, se ve da, tudi ljudstvo veliko laških izrazov prisvojilo. Vrh tega je bilo vselej tudi mnogo nemških in laških uradnikov, ki so le za silo slovensko lomili, uradovali so pa po laško in po nemško. Po tem takem ni čuda, da ljudstvo materni jezik le slabo govori, ker nevede ž njim tuje besede meša. Priprost kmet svojega jezika ne čisla, ker sliši, da ga gospoda zaničuje; on hrepeni po laškem in nemškem, deloma tudi zato, da bi se ne dal opehariti Lahu Goričanu , kadar po opravilih v mesto pride. Vendar je začel zdaj kmet spoznavati, da njegov jezik ni več tako neotesan, kakor nekdaj ; tega ga prepričujejo novejše molitvene bukvice in druge knjige, ktere rad bere ali pa brati posluša; prepričuje ga tudi gladka slovenska beseda, ki mu s prižnice na ušesa doni. Izvedel je pa že on tudi, da njegov jezik ni več tako zavržen, kakor nekdaj, ker sama vlada ga spoštuje in mu vrata v uradnije odpira. Al kmet sam se ne drzne tirjati slovenskega uradovanja, ker se boji, da bi ga ta ali uni kancelijski gospod pisano ne pogledal. — Nekteri občinski možje pa iz okolice in ž njimi bojda tudi en Lah, ki se je z našim jezikom seznanil, so sklenili, da vsaj v občinski uradnii bodo tirjali slovensko uradovanje, če ne, se bodo kam drugam pritožili. Nekteri „purgarji" so pa silno zoper to, češ, da kmet pismene slovenščine ne razume, da ni mogoče najti tajnika, ki bi dobro znal pisati po slovensko itd. Toda že priprost človek zna take in enake puhle ugovore posekati, ker pravi, da vsak kmet slovenski jezik razume gotovo boljše kakor laškega ali nemškega. Ustmeno se mora vendar uradnik s kmetom po slovensko pogovarjati, zakaj bi se mu tedaj tudi ne pisalo slovensko? V cerkev hodi ravno tisto ljudstvo, kakor v uradnijo in vendar bi ti gospodje sami rekli, da je duhoven znorel, ako bi na prižnici začel po nemško ali po laško govoriti. Zakaj to? Kmet razume pastirske liste in vse, kar mu s prižnice in spred altarja po slovensko berejo; razume vse pridige, kar jih sliši od vseh treh duhovnov, ker, hvala Bogu, v čisti slovenščini govorijo vsi trije. In le samo uradniških dopisov bi to ljudstvo ne razumelo! Oj, logika! — Da ni mogoče dobiti sposobnega slovenskega pisarja, kaj tacega more trditi le tak Kanalec, kteri misli, da ves svet je v slovenščini tako neveden, kakor on, ------ 130 ------ kteremu slovenščina mrzi, kakor puranu rdeča ruta. Ma-ternega jezika se noče učiti, ker hoče biti Lah po sili; dasiravno ga je slovenska mati rodila, dasiravno na slovenski zemlji, daleč od laške meje, živi; dasiravno laškega jezika dobro ne zna. Taki so tisti domačini, ki so se v goriških šolah tujega jezika in duha navzeli. V Kanalu so tudi tuji gospodje, pa so slovenskim tirjatvam bolj pravični. V uradnii sta dva Nemca in trd Lah, ki sicer žalibog brez tolmača nič opraviti ne more, in vendar vsi trije priznavajo pravico slovenskemu jeziku v urad-nijah. Sami pravijo, da niso še slišali, da bi v Milanu po nemško, v Frankobrodu po laško ali v Petroburgu po španjsko se uredovaio. Tako nam je Nemec in Lah pravičen, ie marsikter domačin svoj materoi jezik zaničuje in še celo v cerkvi brke viha in godrnja, če kako slovensko pesem sliši; slovenske knjige se še ne dotakne ne kakor da bi bila strupena. Rodoljubne Slovence v pravem pomenu lahko seštejemo.*) Ako ravnoprav-nost narodna po vsem ne prejme veljave, ki ji gre in ji je zagotovljena, omolkniti bodo morali še ti. Minuli postni čas je vrli gosp. dr. Tonkli nameraval kanalski „Leseverein" v čitalnico prestvariti ali vsaj prekrstiti. Dobili so več „Lesevereinovih" udov na slovensko stran. Al kaj se zgodi, ko pridejo na glasovanje? Zgoraj omenjeni Nemci in Lahi so glasovali za čitalnico; domači pa, in še celo taki, ki so poprej slovenski glas obljubili, so glasovali za „Leseverein." Čitalnica je tedaj splavala po vodi z 7 glasovi zoper 13! Druzega zdaj ne ostaja, kakor samostojno čitalnico napraviti; a malo upanja je, ker manjka trdne volje, toliko potrebne edinosti in pa — materialnih pripomočkov. Bog daj bolje! — To Vam drage „Novice" naznanjam jez, ki mene plašijo tisti ljudje, ki so opla-šili Vašega dopisnika, ko jim je prav pohlevno povedal resnico. Kakor sršeni brenčijo , kadar jim kdo dregne v gnjezdo. Res, da resnica oči kolje, al resnica je od Boga, in luči ne smemo pod mernik staviti. Bog daj, da Vam morem vprihodnje kaj veselejšega pisati. Iz Maribora 15. aprila. — Ker se prihodnjo nedeljo 22. t. m. praznuje zadnja slovesna beseda tega zimskega tečaja, pri kteri se bo predstavljala tudi igra : „Bob iz Kranja", se uljudno vabijo vsi čč. člani či-talničini k tej zabavi, ktera se začne ob pol osmih zvečer. Odbor čitalnicin. Iz Idrije 12. aprila. 0 — Unidan so „Novice" željo izrekle , naj bi se pri šolarski maši namesti ,,hier liegt" večkrat zapela kakošna slovenska pobožna pesem. Gosp. ravnatelj so res vstregli tej želji, da se ne poje zmiraj „hier liegt", kajti unidan smo slišali že tudi — ,,wir werfen." Schmerlingova okrožnica je nekdaj velela , da je treba „mit feinem Verstandniss die offent-liche Meinung in sich aufnehmen"; vidi se iz gori omenjene premembe, da v Idrii še vrlo ubogajo ono okrožnico. Iz Loške okolice 16. aprila. —r. — Včeraj — v nedeljo — smo obhajali v Zabnici blizo Loke prav lepo slovenost, ki se v naših krajih redko nahaja. Pridni sadjorejec Matevž Sifrerje prejel častno sreberno svetinjo, ki mu jo je občni zbor kmetijske družbe podelil. Prišel je v ta namen v vsem našem okraji visoko spoštovani kranjski zdravnik gosp. dr. Bleiweis, kterega je si. kmetijska družba kot svojega namestnika za to naprosila, z mnogimi gospodi iz Kranja in vpričo preca-stitega g. fajmoštra Skubica in mnozih kmetov je Sif-rerju pripel z narodnimi barvami okinčano medaljo na prsi s primernim nagovorom, v kterem je povdaril veliko čast, ki mu jo je družba skazala, da ga je s tem *) Radostni beremo v današnjem MatiČinem naznanilu pristop mnogih rodoljubov iz Kanala. Vred. znamenjem postavila v prvo vrsto kranjskih sadjorejcev in ga opominjal, naj vrlo napreduje v vrtnarstvu, ki n: samo le dobiček sadjorejcu, temuč vsej deželi itd. Zelc ginjen se je Sifrer gospodu doktarju zahvalil za velike čast, ki ga je danes došla. Po končani tej slovesnosti je vsa množica se podala k gosp. fajmoštru, ki so je preprijazno pogostili. Tu so se napivale mnogo zdravice; in ker se je rodoljubnim gospodom iz Kranja pridružile tudi nekoliko gospodov pevcev čitalničnih, popevale se narodne pesmice, da je bilo kaj veselo. Zabnici ostane v vednem radostnem spominu ta dan, ki bode lepo tudi koristil napredku sadjerejnemu. Novomesto 9. aprila. V. — Včeraj srno v tretje v naši čitalnici v igri in v petji slišali mile glase našega slovenskega jezika. — Ni še dolgo sem, kar tukaj prebivajoči Slovenci niso vedeli, je li res, da so na slovenski zemlji, ali prebivajo marveč kot zapuščenci v ptuji deželi. Materni jezik je bil marsikteremu strašilo, in gledali so v njem le polom in prekucijo! Trdovratno, če tudi morda „mehkega srca", pa so lazili zmerom tisto nenaravno pot, ob kterej po njih misli raste „Bildung-a." Tako pravijo; ali pa je temu res ali ne, ali če ne sedi marveč ob tej poti staro kopito, tega ravno do dobrega ne vem. — Kaj neki — ustili so se — je človeku moč v slovenskem jeziku kaj povedati, kar je znanstveno itd? Te besede so tem možem bile jutranja in večerna molitev, pa prepričati niso se dali, da temu ni tako. Ne vede živahno sprehajajo se po njihovi vonjavni livadi, pa se ustavljajo besedam presvitlega našega cesarja, ki je obljubil vsem narodom svojega cesarstva: ravnopravnost. — Kje neki pa vidijo ti narodnjaki ravnopravnost? Ce bi Gall danes še živel, našel bi, da pri nekterih še ni odgojen organ ravnopravnosti. Vendar pa še ne smemo obupati; v T ali 9 letih se človek vsaj telesno predrugači; — težer a vendar se tudi predrugači duševno. Al, da pridem na svoj predmet, moram tukaj, če tudi nerad, končati svoje premišljevanje. Kakor je bilo že zadnjič rečeno, je čitalnični oder in vsa njegova naprava v prav lični podobi sad marljivega gosp. Wagner-ja, kteremu smem tu izreči javno pohvalo. — Včeraj so spravili naši do-brovoljci po vsem Slovenskem znano pomlajeno „Žu-panovo Miciko" na oder. Dvorana je bila zopet polna radovednih.^ Igralo se je pa tudi, da je bilo veselje. V gospodični S. imamo prav krasno „Miciko." Njen ženin. „Anžeu gosp^ S. je izvrstno igral in pel. Ravno taka. hvala gre „Zupanu" gosp. K., ki je bil župan z dušo in s telesom. „Podgorska", gospa O., „Glažek", vinjen šribarček, gosp. R., „Sussiniich", gosp. V., in „Wind-berg" gosp. G. so se prav lepo vrstili okoli prejšnjih, ter tudi njim gre velika pohvala. — Ako bode čitalnica naša le zmirom s tako lepo združeno močjo svoje naloge spolnovala, gotovo bode dopolnila svoj namen t Iz Ljubljane. (Gosp. volilcem ljubljanskega mesta!) Sestikrat stopa mestjanski volitni odbor pred Vas in Vam priporoča za volitev v mestni zbor (Gemeinde-rath) može, kteri so Vašega zaupanja popolnoma vredni. Volitni odbor, zvest svojemu dozdanjemu načelu, priporoča Vam može, ki so pokazali, da ljubijo domovino in narod naš, —kterim je mar zato, da si naše glavno mesto duševno in materij alno na bolji stan pomore, — kterim je raz vite k samoupravja podlaga občinskega napredka, — kteri pa tudi na korist vsemu temu delati hočejo. Ne glede na drugačne okoliščine volite edini po našem nasvetu in pridite vsi volit na odločeni dan prve volitve, pa tudi druge, ako bi ta potrebna bila, ker ta — druga — je enako važna. Mi tako-le mislimo: Ako gre mestu našemu dobro^ gre dobro tudi posamnim mestjanom! ------ 131 ------ Gosp. volilcem, ki volijo v pondeljek 23. dne t. m. 4 odbornike v 3. razred, priporočamo: gospoda Jožefa Debevca, trgovca in posestnika, ,, Janeza N. Horaka, hišnega posestnika, „ dr. Jožefa Orla, posestnika in ces. notarja, „ Jožefa Sventnerja, hišnega posestnika. Gosp. volilcem, ki v torek 24. dne t. m. volijo tri odbornike v 2. razred, priporočamo: gospoda viteza Fr. Kal te neggerj a, c. k. finančnega svetovalca, t dr. LovroTomana, advokata, v dr. Alojzija V a le nt a, c. k. profesorja. Gosp. volilcem, ki v četrtek 26. dne t. m. volijo dva odbornika v 1. razred, priporočamo: gospoda Antona Frolich-a, posestnika, %% Jožefa Pleiweisa, trgovca in posestnika. V Ljubljani 11. aprila 1866. Mestjanski volitni odbor. — V zboru kmetijskega odbora 15. dne t. m. je bil temeljito in po razmerah naše dežele dobro pre-vdarjeno sporočilo gosp. župana dr. C os ta, kot družbenega odbornika, o prašanji, ki ga je družbi stavilo c. kr. ministerstvo pravosodja: ali naj se odpravi do zdaj veljavna postava zastran o d rti je (Wucher) ali ne, enoglasno sprejeto, in ves spis, ki naj se pošlje ministerstvu kot spomenica, z občno pohvalo potrjen. Ogledovaje preteklost in druge države po svetu povdarja 1) posebno to, da ta postava je tako le na papirji, ker se po naravni ali krivi poti skor nobeden ne drži zapovedi, da bi se od 100 gold. jemalo le 5 ali k večemu 6 gold. obresti (činža), 2) da hranilnice (šparkase) so že odvezane te postave; po takem naj se odpravi zastarela ta postava, zraven pa skrbi, da se osnovajo hipotečne (zastavne) banke. In, kakor smo gori rekli, pritrdil je ves odbor temu predlogu. — Ker v odbor za posvetovanje novih družbenih postav 23. januarja 1. 1. izvoljeni odsek še ni do zadnjega prevdaril osnove, ki jo je izdelal vitez Guttmannsthal, in ker se prihodnja vredba krajev poddružnic ne more popred ustanoviti, dokler ni politična organizacija gotova, se je sklenilo, da letni zbor družbini bode po navadi novembra meseca. — SI. c. k. deželno predsedstvo se je v posebnem dopisu od 11. t. m. predsednikoma čitalnice in ,,Sokola" zahvalilo za zdatni dar, ki je ubozim Dolencem dosel po glediščini, z občno pohvalo sprejeti „besedi" 2. dne t. m. in jima naročilo , naj se v imenu deželnega predsedstva zahvalita vsem, ki so kakor koli pripomogli k milodarni tej „besedi." — „Triglav" nam iz Dunaja donaša veselo novico, da je državno ministerstvo razprave deželnega zbora o predlogu dr. Bleiweis-a zarad šolskih zadev natanko pretehtalo in našlo , da odborovo sporočilo ima veliko resnice v sebi. Da se v naših sedanjih poglavnih ljudskih šolah učenci ne naučijo ne slovenski ne nemški (zavolj tiste nesrečne mešance!) potrjujejo tudi izvedenci; ministerstvo hoče, da se temu v okom pride in se bode za to v prevdarek vzelo, kar je nasvetovalo odborovo sporočilo; — v realkih in gimnazijah vidi ministerstvo, da slovenščina peša in da se mora drugačna pot nastopiti; ako bi se v tem tako ravnalo, kakor veleva ,,osnova za organizacijo srednjih šol" od leta 1849. o maternem jeziku, bi se pač kmali obrnilo vse na bolje. Ce tudi si. ministerstvo zdaj še ne bo po vsem izvršilo predloga gori omenjenega, vendar ne bo dopustilo, da se ne zboljša to, kar se že zdaj po postavah zbolj sati mor e. — Bravši to novico, ki nam saj nekoliko lajša potrta srca, prašamo našo si. eolsko oblastnijo: kam se je zgubil ukaz c. kr. mini-sterstva za bogočastje in nauk od 8. avgusta 1859. leta (natisnjen v državnem zakoniku od 20. avgusta) zarad gimnazijskih šol? Ni od več, da ga navajamo v glavnem obsežku tukaj: „V gimnazijah — pravi — tacih dežel, kjer večina ljudstva ni nemškega jezika, nima več veljati ces. ukaz od 9. dec. 1854, po kterem je v viših razredih večidel moral biti učni jezik nemški, ampak le toliko se ima povsod nemščina učiti, da jo govori in piše vsak, ki je gimnazijske šole dovršil. — Da hranilnica naša nikakor ni več skopa s posojili po kmetih, pričala je zopet seja v pondeljek, pri kteri je 47 posojil dala večidel v manjših zneskih po 100 do 300 gold., nekoliko pa tudi večih na dolen-sko, notranjsko in gorensko stran, kjer so ljudje Čedalje v večih denarnih stiskah. — Iz Krškega donaša ,,Triglav" novico, da že prihodnjega majnika meseca bode novi most čez Savo pri Krškem gotov in da bode prav trden in lep most. — V petek 20. dne t. m. popoldne ob 5. uri ima pravoznanska družba v dvorani mestne hiše svoj letni zbor. — Ravnokar sta nam iz Prage došla dva zvezka izvrstne G rbče ve ,,Lire Sionske", 4. list za mesec april, in 1. list za januar. Nadjamo se, da noben učitelj na Slovenskem in noben cerkveni pevec ni brez „Lire Sionske." — Življenjepisu , ki ga je spisal gosp. pL Radič, pridjana podoba Valvazorjeva se dobiva v bukvar-nici Wagnerjevi po 30 kr. — Od gosp. A. Zupana se napoveduje slovenska stenografija, — od gosp. Fr. Mar na slovenski prevod Kornerjevega Nikola Zrinskega, — za 20. dan pa 1. zvezek ,,Klasja z domačega polja." — 6. list Lukšičevih „Slavische Blatter" je zopet poln lepih stvari, med kterimi je posebno mična slovaška narodna pripovedka ,,Lubka." — {Poslano.) „Zukunft" na Dunaji donaša zdaj poredoma dopise iz ogerskega dež. zbora od moža, ki je prijatel ondašnjih slovanskih poslancev. Tudi slovenske zadeve so vrlo zastopane; posebno kažemo tu na „kamnitna pisma iz Krasa." Naročnina je 3 gold. 50 kr. za četrt leta, na mesec dni pa 1 gold. 30 kr. — (Naznanilo.) Kmetijska naša družba je prejela srečk (lozov) za kmetijsko razstavo, ki bode maja meseca na Dunaji. Srečke se dobe v pisarnici naše kmetijske družbe (v Salendrovih ulicah) po 50 nov. kraje, s kterimi dobi, kdor je srečen, kmetijsko orodje, celo živino itd. Sezimo po njih! — Druga „beseda", ki jo je v nedeljo napravila čitalnica združena z „ južnim Sokolom" v gledišču, izvršila se je na vsako stran zopet tako slavno, da se je vsacemu rodoljubu srce širilo o njenem izidu. Gledišče v vseh prostorih čez in čez polno, kazalo je zopet, da še ni propala bela Ljubljana, in kar sta „Sokol" in čitalnica kazala ta večer svetu, pričalo je visoko stopnjo umetniško. Klasični zbor „ Jadransko morje", spremljan na glasoviru res izvrstno po gospodičini M. Hohn-ovi, komično „Radostno potovanje", in impozantna ^Popotnica Templarjev" zbudili so pod vodstvom Fabjano-vim tako občno navdušenje, da se je gledišče zibalo; tako pa je tudi z veliko pohvalo pel gosp. V. Koloretto Ipavčevo „Vabilo" in Mašekov „Kam?" — Za tem mu-zikalnim delom je sledila burka „Kljukec je od smrti vstal", ktero sta gospoda Drahsler in Koblar tako izurjeno igrala, da bi lahko marsikterega glediščinega komika poslali k njima v šolo; uni živo srebro, ta osebij eni patos. Ni tedaj čuda, da smeha ni bilo ne konca ne kraja. Po „Kljukcu" pa je stopil „Sokol" s svojimi produkcijami na oder; skupine (grupe) 16 „Sokolov" ------ 132 ------ so, ako bi še treba bilo, pritrdile slavo „Sokolovo." Krona današnji „besedi" pa so bili marmorni kipi (statve) starinske in sedanje plastike po Kanovi, Thor-waldsen-n, Gotzenbergu, Schwanthalerju itd., ki sta jih predstavljala gospoda F. Vidic in V. Koloretto. Vse se je čudilo tem predstavam, ki jih Ljubljana v taki krasoti in dovršenosti ni še videla; vsaka sitvacija je bila tako estetično posneta po podobah gori imenovanih umetnikov in po prekrepkih telesih tako pred oči postavljena, kakor da bi jih bili oni mojstri res iz marmora izsekali bili. Težko bi bilo reči, kaj je bilo lepše mimo druzega. Zavzeto občudevanje se je na posled razlilo v viharno pohvalo, in res prav po zasluženji. — Govo-rivši o ^Sokolovih" produkcijah, naj omenimo gospoda Novaka, ki je pri vajah njihovih jim marsiktero zanimivo novost pokazal.