NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA OTON ŽUPANČIČ V zarje Vidove L. SCHWENTNER V LJUBLJANI . ■ r'iŠ2 S Ta knjiga je posvečena moji ženi OTON ŽUPANČIČ V zarje Vidove MCMXX. ZALOŽIL L. SCHWENTNER V LJUBLJANI. 42175 Vse pravice pridržuje si založnik. Natisnil A. Slatnar v Kamniku. VSEBINA Stran Slap.7 I. Dies irae.15 Žebljarska.18 Glad.20 Otroci molijo.22 Razgovor.23 Dete čeblja.33 Begunka pri zibeli . . ..36 ' Goriškim izgnancem.38 II. Podoba.43 Zemljevid.45 Kovaška.46 Naše pismo.48 Zelena čelada.52 Tuji mož.54 Vprašanja.59 Na Jurjevo osemnajstega.60 Naša beseda.62 Stran III. Telesa naša.69 Belokranjska deklica.70 Carmen.71 Mrtva nevesta.73 Joži Bercetu v spomin.74 Gledam.76 Vihar.77 Spokorna pesem.80 Na razpotju.82 Jezero.83 Tih, tih je kraj.84 Pričakovanje.85 Zlata jutra.87 Mesečina.89 Slap Sredi samotnih sten v pajčolanih pen slap pada, pada, pada. Sonce nad šumom mavrice spleta, ptica meglice pršeče preleta, stresa dragulje s peroti; prišel po daljni sem poti preko strmin in čez loge, z mano nevestica mlada, pa sva oba kot zakleta, vklenjena v biserne kroge: venomer slap pada, pada, pada. 9 Tiho večer nad sanjajočim se jezerom boči, najine misli prepletene v božjem počivajo naročji; kar se skloni z glavo do mene: „Tam pa sam sredi samotnih sten v pajčolanih pen slap pada, pada, pada ..." Troje oken, pred vsemi noč, mrka, stroga straža, stoji; poleg moža vsa vroča leži, v spanju ga objemajoč, v snu zamrmra iznenada: „Joj, tam sam slap pada, pada, pada!“ Koliko let še? Šli so pred nami bratje in sestre nepovratno pot; tihi, skrivnostni tisti so hrami, tih, kot gluh je njihov rod; 10 ali jih mami, ali jih drami, ko tam sam sredi samotnih sten v pajčolanih pen slap pada, pada, pada? . . . 11 I ■ -■ ' Dies irae. Dom razmajal je svoj veliki zvon; kakor da toži nad mestom Bog, kroži glas vse naokrog, trka na okna, bije ob duri, preko streh stresa s peroti črno grozo dušam nasproti, plaši in buri, bega otroka in sega z mračno roko starcu v prsi globoko. In pred vsakim obrazom stoji kruto zrcalo: nič ti ne bo pomagalo, daj račun za svoje dni! V gomazeči, vrteči se jati, zgrajeni v črn hudouren oblak, 15 angeli z meči, levi in voli krilati, orli in zmaji polnijo zrak. Sivi spokorniki, plešci proroki glave mrtvaške ko drage svetinje stiskajo k nedrom, njih stroge stopinje ženske poljubljajo v blaženem joki. S kori nebeškimi vse je obzorje zaslonjeno, vsak stoji, za večnost zabita postava: v gloriji, razprostrti kot pavji rep, svetci v nepremičnem krogu, svetci v bizantinskem slogu, vsak pogled okrogel, srep; kar živi, vse k tlom je sklonjeno, kakor pod sonci neusmiljeno žgočimi trava. Čujte jahače, čujte jih za goro! Svet — kot boben napet, in kopita, trdi tolkači, ga bijo vse bolj in bolj: suhi jahači 16 k nam gredo na pokolj! Zemlja se grudi na kolena, zemlja pada na obraz: „Milost, pridi v žaru plamena, nam je v srca in v mozeg mraz. Milost, pridi vsa ognjena, spali telesa in duše in reši nas 1“ Milost v orgel bučanju prihaja, trombe ima s seboj in zvonove, Milost plove, Milost rjove: „Znamenje, sezi od srede do kraja, znamenje, hiti na štiri vetrove!" Angeli z meči pokažejo pot sem, tja, načez in navprek, in iz oblaka krilatih zverin vsuje v hrumečih brzicah četvero se rek preko višin: — znamenje križa zemljo in vesoljni rod . . . Župančič, V zarje Vidove 17 2 Žebljarska. Od štirih do ene, od štirih do ene so zarje rumene, so trate zelene, od štirih do ene voda nam kolesa, mehove nam žene, nad nakli smo sključeni; vsi, fantje, možje in dekleta in žene od štirih do ene že vsi smo izmučeni: voda nam kolesa, mehove nam žene, od štirih do ene, od štirih do ene. Pol treh, pol treh — spet puha nam meh! Zareči žeblji so nam v očeh, do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh. 18 Od štirih do ene voda nam kolesa, mehove nam žene, do osmih od treh žareči žeblji, žeblji v očeh . . . Smo jih v polje sejali ? Po polju naši žeblji cveto; poglej v nebo: vanj smo jih kovali od štirih do ene, do osmih od treh, da nam bodo tudi ponoči v očeh . . . Pa ondan sem pred zrcalom postal: o, kakor da sem po sebi koval! O, kakor da delam ves božji dan greh od štirih do ene, do osmih od treh! Od štirih do ene, od štirih do ene voda nam kolesa, mehove nam žene, do osmih od treh žareči žeblji, žeblji v očeh . . . 19 2 * Glad. Volk-glad! Izozad dan, dva se potihoma plazi za tabo — Kako ti je, brate ? — Ni ravno preslabo! — A tretji dan ti plane za vrat, z nogami ti prsi in trebuh opaše, in jase, jaše, jase! Brez svetega Duha je strop . . . Otrok, iz matere pojdeš v grob. „Ne joči, Ana! — Kam, Andrej? Nikar, ob pozni uri tej!“ — „„Ha, štej jih doma, cekine, štej! Daj, daj — saj imaš — za maše!““ Glad jaše, jaše, jaše! In oče je prašeč, in mati je zver, zakoljeta dete, prodasta hčer, 20 a fant tolovaje ima za pajdaše — glad jase, jase, jašel Za vsakim oglom bled in suh, oči kot oglje, potika se duh; vse več in več rodi jih mrak, čuj žvižge, topot ob trdi tlak! Kdor vrata imaš, obrni ključ, zapri klavir, upihni luč — Bog čuvaj hiše vaše: glad jaše, jaše, jašel Ga vidiš, rabelj, oko v oko? Ujemi ga v zanko, zadrgni krepko! Tu, glej, mi sedi in me paše, in jaše, jaše . . . 21 Otroci molijo. Oče naš . . . Ce bi ti res bil oče naš, zdaj bi raztrgal svoje dlani, s križa bi se snel, da bi otroke uboge objel, Oče naš . . . Oče naš — on je ob Visli ali ob Drini, saj sami ne vemo, kje, on ima prestreljeno srce, on ima prebodene roke, pa nas objema čez vse gore oče naš! 22 Razgovor. Dete. Nocoj sem jih videl, mama, nocoj. Mati. Pa koga neki, sinko moj? Dete. Vse, ki so šli takrat. Mati. Beži no, sinko! Dete. Res, mama, res, vse skup, velik so gnali hrup, možje in konji, vse v zmedi, vse zbegano, vse kakor v oblakih vihar . . . 23 Mati. Nikar, sinko, nikar! To si sanjal, lej ga no, kdo se plašil bi sanj! Le pojdi, pa piši za jutri nalogo Dete. Pa nič ... če ne smem, pa ti ničesar več ne povem. * * * Dete. Veš, mama, koga sem videl še? Koga. Mati. Očeta. Dete. Mati. O pasja noga! Z zaprtimi očmi — ti si pa tič! 24 Dete. No, dobro, pa niči Pa nič! * ❖ * Mati. Kako si rekel prej? Dete. O, da se boš delala norca, kaj ne 1 Jaz moram pisati nalogo. Mati. No, kar povej, saj vidim, da komaj čakaš. Dete. Mama, očeta sem videl, joj! Mati. Kako, kako si ga videl? 25 Dete. Saj sam ne vem prav, kako bi povedal, tako je čudno bilo . . . Mati. I, če si ga videl, boš vendar vedel, domisli se, sinko, domisli se! * * * Dete. Veš — vse na kupu, možje in konji, in sredi med njimi je bil v tistem črnem hrupu. Mati. Živ, sinko, živ? Dete. Jaz sem ga izmed vseh spoznal; oddaleč, oddaleč sem gledal ga, mama, a kot da pod milim Bogom sva sama, tako sem ga izmed vseh spoznal. 26 Mati. No, sinko, in kaj potem? Dete. Potem je naenkrat pal z viška vznak. Mati. Joj — ali si videl prav? Dete. In kakor oblak se vse je razbegnilo, možje in konji, vse drlo bogvekam; on sam je ostal sredi snega in jaz pri njem obraz v obraz. Mati. Obraz v obraz . . . Oho! Sinko — ta je pa bosa: saj si gledal oddaleč samo! 27 Dete. O mama, kako si neumna: če pravim, da sam ne vem, kako! Mati. Saj res, saj res . . . moj Bog, vse kar mi čebljaš, so same sanje, in sanje so laž . . . Le pojdi, pa delaj za jutri nalogo ... * * * Dete. Mama, pa kakšne so rane? Mati. Ah, sitnež, kaj jaz verni Dete. Pesem poje: Vse so bridke, 28 smrtne so črne, druge rudeče, smrtne skeleče, druge hladeče, smrtne do srca izkopane, druge so plitke . . . Mati. No, vidiš, saj veš sam. Dete. Mama, pa vendar: Kakšne so? Mati. Kakor pravi pesem. Dete. Pesem ne pravi prav: jaz sem videl očetovo . . . Mati. Beži — oče je zdrav, še včeraj je pisal, skoro se vrne, je obetal. Dete. Jaz pa sem videl, mama, videl 29 njegovo levo stran . . . z desnico me je objel, z levico se je odpel: »Poljubi me, sinko, poljubi me na srce, na rano, da bo laže prestano, predolgo poljuba pogreša mi srce že . . — Oh, očka, tebi se meša; kje pa je rana, kje? Jaz je ne vidim nikjer. — „Le dobro mi, sinko, dobro poglej!" In tedaj . . . Mati. Kaj, sinko, kaj? Dete. Nič . . . Kakor bi me iz prsi njegovih pogledal golob — sraga rdeča . . . Mati. Res? Nič veča? 30 Dete. Nič veča. Kakor golobje oko. Mati. Vidiš: sreča! Dete. Odpil sem mu jo; za njo pa je drugič pogledal golob, mirno, svetlo, bilo me je strah . . . A kar nenadoma ni bil več golob, sedaj so bile jagode, vse same drobne jagode rudeče, rudeče, rudeče, kot bi jih prav hitro nabiral na nit, jih konec biti neče . . . In potem sva jih s prsti oba prebirala, prebirala . . . Mati. Kaj, sinko moj? 31 Dete. No, tiste jagode . . . Mama, joj — jaz sam ne vem . . . molila sva na strašni rožni venec ta iz njegovega srca . . . Jokala sva se in smejala. Mati. Sinko, saj se ti blede . . . Dete. Ne, mama, ne! Le objemi me; tesneje, še tesneje . . . glej — spet se mi joče in smeje . . . Mati. Še včeraj je pisal, da je zdrav . . . Te grde sanje ... noč jih je kriva ... Moliva, sinko, moliva, in vse bo prav! . . . 32 Dete čeblja. Mamica, zdaj pa zares grem za očetom tja čez! — Dete, zgrešila se bota, sneg je zapadel vsa pota, sneg je zametel ves svet, burja zabrisala sled. — Mamica, sneg nam skopni, solnce nam rože zbudi, koder so najbolj rudeče, koder so najbolj duhteče, tam je stezica za njim . . . veš-li, kako naredim? Nisem metuljček, če čem? Svetle peroti razpnem, a jaz ne letam za medom, Župančič, V zarje Vidove 33 3 le za očetovim sledom, gledam, zagledam, ves bel sedem na puškino cev. Bog daj! pa smuk mu v uho, in mu zapojem drobno: Jaz pa vem novo uganko: nitko udenem v šivanko, sinka očetu v uho . . . pa mi razloži, kako! O, ta je težka, vem sam! Čakaj, pa lažjo ti dam: Kje pa je pošta in pismo, ki ga dobili nič nismo? Kje pa je leni pisar, ki mu peresa ni mar?! Lej ga, me res ne poznaš? Veš, kaj doma še imaš? Očka ti grdi, da mamo z mano ostavil si samo! 34 Zdaj pa le hitro nazaj! . . . Mamica ... jočeš ? ... zakaj ?... Hočeš, da grem kar takoj pa ga privedem s seboj ? — Dete ... zgrešila se bota .., dete . . . zasnežena pota . . . dete . . . moliva: Bog daj vsem nam nebeški raj! — 35 3 * Begunka pri zibeli. Jezušček med trtami, Jezušček pod oljkami, ziblje ga Marija . . . Zlata pala je steza preko polja ravnega, dete, pojva k njima. Kdo sva tujca in odkod? K Jezusu na božjo pot greva spreko Soče, in k Mariji greva, z Brd izpod oljk in izmed trt romarja brez koče. K meni, k meni, romarja! Kar iskala, sta našla: Jezusa, Marijo, v Betlehemu sredi trt, 36 sredi oljk kot sredi Brd tiho domačijo. K meni, k meni, romarja Kar iskala, sta našla: bomo skup živeli, bova skupaj sanjali, zibelke poganjali, si o domu peli . . . Mati božja objema me, Jezušček prižema te — joj, saj smo si znanci: midva z Brd, in onadva s Svete Gore sta doma, z doma vsi pregnanci . . 37 Goriškim izgnancem. Bratje, rad bi dal vsaj malo vašemu spominu: da bi v duši zadišalo vam po rožmarinu in po trti, breskvi, oljki, vaših Brd trojici, da bi kakor morje v školjki, dragi bisernici, vam šumeli vali Soče v moji tej besedi, ki na begu z vami hoče vteči časov zmedi. A še drugo, bratje snivam, pesem, za izbrance: 38 da bi vstale pred očmi vam čudežne monštrance, kar jih nam dandanes sije kakor nekdaj dedom: sela, gore in Marije z milostnim pogledom. In najvišja in največa, v srcu vsega stvarstva: k nji je vrela ljudstev gneča, carji vsi, vsa carstva. Zanjo Bog se skril je svetu, z njo se mu odkriva, bliže čuti se Očetu, kdor ji bliže biva. Cujte: vaš rod med Sloveni šel za njo najdalje, vtapljal v svetlem hrepenenji se v ravni Italje. Ni, kot drugi, v njih utonil, še se je zavedel, tiho luči se poklonil in na svoje sedel . . . 39 Da: naš rod si bil je vstvaril sen o domu zlat, in sam Bog je nanj udaril sonce, svoj pečat! 40 II t Podoba. O, da mi je priti do svoje podobe! Da bi jo zagledal jasno pred seboj! Mračna je znotraj v meni mračnem, vsega prešinja me, vsega prebada, razprezajoča se v svojo rast. . . In navznoter jo tipljem, z vsem bitjem, slepec, tipaje, in rastem ž njeno rastjo, ž njo vred tavaje, kam, sam ne vem . . . O, da mi je priti do svoje podobe! Da bi jo zagledal pred seboj! Glej: Ali ni človek kakor drevo, ki bi raslo iz svojega semena, iz svoje srede na štiri strani . . . 43 pa ga bije vihar in mu veje kodra in krivenči, da izgreši svoje štiri smeri in ne more do svoje podobe? . . • O, da mi je priti do svoje podobe! Da bi jo zagledal pred seboj! Je: Kdor je šel od konca s smerjo, kdor smeri ostal je do kraja zvest in ves se pognal je v samo rast: tak, kadar nazadnje razpne roke kot mož, ki se pretegne v dan, mereč tkanino večnih sanj, pokaže nam svojo podobo: križ . . . O, da nam je priti do svoje podobe, i meni i tebi, narod moj! 44 1 Zemljevid. Čigava Indija? Komu Bagdad? Kdo strelja naj, obeša v Teherani? Kdo nadzoruj moritve po Balkani ? Kam z zlatim ključem carigrajskih vrat? Razpregel zemljevid je diplomat: tovore nosijo vsi oceani, zaklade si grmadijo pristani — komu zemlje in morja blagodat? I jaz razganem pred seboj papirje: glej — rodna zemlja, naša draga prst! Ko drugi grabijo vse dalje, širje, boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst? O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst? . . . 45 Kovaška. Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali, kovali svoja srca, kovali svoj značaj, kako zvene nam duše, bomo poslušali — zakaj ? Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj srce, ki v njem bo pravi bron, da pelo bo, vabilo kot zvon, da bomo krog njega se zbrali . . . Vsi: — črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj, iz plavžev gorenjskih, iz Kaplje, iz Borovelj, od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji, polnagi nosači iz luke tržaške — četa, kot da kiparju ušla je izpod dleta — vi, sključeni tkalci od stativ, strojarji smrdljivci, zaviti v čresla ostri duh, vi mlinarji, ki nam meljete kruh, 46 zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci, drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci, ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš, ti štajerski viničar, ki nam vince mediš, ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec, v vrtince mirno zroči savinjski plaveč, Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon, vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon, tudi vi, pozorno sklonjeni naprej, brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej... Zato bomo mi kovači kovali, trdo kovali, tenko poslušali, da ne bo med nami nespoznan, ko pride čas, ko sine dan, da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas... 47 Naše pismo. K visoki molitvi je sklepala roke zamaknjena pesem v rodu vnebovzetje za praznik častitljivi strnjenih duš . . . Tačas pa struparji zavdali so bratstvu, in genij ljubezni je v meni zblaznel, in pesem - molitev prevrača se v kletev.. O vi, vi z našim pismom, vi z našo besedo možje — kam, kam ste pahnili sebe in nas? Narod vas bo preskušal kakor vrče lončar: Ne zvoniš mi, ne poješ, nisi mi ognja prestal, v peči, vrč, si počil — proč med črepinje, črep! 48 Narod vas bo preskušal vse po vrsti kot strune: Na srd sem vas navil, na trdi dur ubral — kaj mi sviraš sladko, kaj se laskaš in ližeš? Proč, godalo prihuljeno! Kaj je z našim pismom? Kaj je z našo besedo? Kje ste nam, možje? Narod vas bo izpljunil kot zavrelico. O, skaženo vino 1 O, vi počeni vrči! Strune brez našega glasu! Zvite strune brez glasu! Prazni, počeni vrči 1 Vino zavrelica! Vse je bilo pripravljeno za lepo slavje bratovsko, Župančič, V zarje Vidove 49 pa ste razbratili brate. A sodba pojde od moža do moža, od duše do duše pojde sodba neusmiljena. Na vsake prsi bo trkala, na vsake prsi, na vsako vest: Oglasi se izpod reber, s svojim oglasi se glasom, brez krinke mora biti glas! Kam ste zapravili pismo? Kam potajili besedo? Tako bodo govorili trije, ki bodo kakor en sam . . . A danes, danes . . . kako je nam? Kot njemu takrat: po hudih bojih, po trudnih vožnjah prišel je v snu na čudežni ladji Odisej hrepeneči na Itako drago . 50 In v hiši domači, na dedini stari sedel je v pepelu zasramovan . . . Ni smel govoriti, krotil si je šiloma mišice ljute, gnev goltal v grlo, a z gnevom globoko zalito mu je v prsih lajalo srce . . . Da, bratje, nam danes ni drugega: vsa srca zdaj, vsa zvesta srca pri nas, vsa prava srca pri nas — lajajte, lajajte, lajajte zdaj! Da jim izlajamo pismo, da jim izlajamo našo besedo, ho — tem našim možem! i 51 4* Zelena čelada. Nekoga sem videl z zeleno čelado, z lasmi kakor vihra goreča pod njo, brez sedla je jahal in stegno mu mlado stiskalo iz konja je pene s krvjo. Oči iz duplin so kipele mu vroče, iz grla hripavega trgal je glas: Vse ure so bile ... in nihče še noče, a odprto je morje in votel je Kras . . . Ustavil konja je sredi ravnice, na grivo naslonil glavo mu za hip, vzravnal se, razširil drhteče nosnice, in kot da posluša daljin utrip. Od juga so sape vse vlažne, vse slane ... 3i srknil kdaj sebe, okusil svoj duh? 52 Si sklonil kedaj se nad bratove rane? In v tebi sok je še vedno suh? Kaj ni šel glas od koče do koče: Odprto je morje in votel je Kras! ? Niso ure odbile? ... A nihče še noče, čez mrtvo zemljo jezdi spas . . . In treščil ob tla je zeleno čelado, razjahal je konja, v polje ga pognal, z rokami prijel se za čelo je mlado, preklel je nebo, na zemljo pal . . . 53 rj* •> v 1 liji moz. Ženski giasovi. Kdo je tuji mož? Kaj bi rad ta mož? Proč od nas, ti plašni, strašni mož Tujec. Kaj tako vam trd, nespravljiv obraz? Moški glas. Mnogih bratov smrt šla je preko nas, mnogih mest razval na srce nam pal, zlatih, belo krščenih, dragih, ko življenja dih — ni vrnitve, poti ni do njih. 54 Ženski glasovi. Joj nam, joj! Tujec. Nisem carstva bil v pesem vam zaprl? Pevec je učil: Duh bo silo strl. Ženski glasovi. Pevec je ta mož. Davnih časov mož. Videc-prorok je ta čudni mož. Moški glas. Časov glej razdor, svetih slov zator: vrglo nam je duše vznak, čez oči zgrnilo mrak — vsako čelo nosi Kajnov znak. Ženski glasovi. Joj nam, joj! 55 Tujec. Bratstva tajno slast, sem poveril vam, ž njo duhov oblast poneizmeril vam; kaj počeli ste, kam jo deli ste? Ženski glasovi. Kaj očita mož ? Kot sodnik je mož. Srce v prsih nam obrača mož. Moški glas. O, za bratov šibkih rod, za bodočnost njih usod vzeli nase krivdo smo, gospod. Ženski glasovi. Joj nam, joj 1 Tujec. Deca, hvala vam za besedo to; 56 nisem vedel kam z mislijo svojo; truden romar v noč trkal sem gredoč, trkal na nektero dver, deca, truden vsak večer — oglasili niso se nikjer. Ženski glasovi. Preobilje rož usul na tla je mož . . . Zlatoslovno pismo sredi rož. Pismo. Bratstva tajno slast nate zanaprej, ž njo duhov oblast danes in poslej. Dar je moj gorjup, težek zanj odkup: venec, s trnjem prepleten, možu v prša položen za pravice in svobode vekovečni sen. 57 Ženski glasovi. Kam je izginil mož? Kdo je bil ta mož? Kaj je hotel? Kaj nam dal je mož? Moški glas. To je hotel mož, to nam dal je mož: trnje bode izpod rož — bratstva bridko slast nam dal je mož. 58 Vprašanja. Kdo si, ki rad bi kupil narod moj? S čim si prišel za duše barantat? O siromak, da vidiš naš zaklad, razdrl bi šotor, zbežal še nocoj. Kdo si, ki vodil rad bi narod moj ? Si naskrivaj si kdaj izprašal vest? Si našel, da do zadnjega si zvest? Ce nisi, skleni roke nad seboj. In ti, ki rad bi pel nam: Narod moj 1 — si že izmeril njega globokost? Občutil pevcev davnih dni modrost? Preplehek nam, piščalkar, spev je tvoj. — Veš, kaj je dolgih, težkih tisoč let? Veš, kaj izsanjal v njih je kralj Matjaž? Moj narod moder je kot kralj Matjaž, moj narod star je težkih tisoč let! 59 Na Jurjevo osemnajstega. Nebeška vrata odprta na stežaj, iž njih gneto se zlati kerubini, razpenjajoč peroti po sinjini so kot duha čvrstejšega sijaj: njega, ki dana tajna mu oblast nad srci vročimi in nad sokovi zelenimi, ki v dežel lepši dnovi prihajajo nam ž njim, svetlejša čast. Na iskrem belcu evo ga med nas! Za njim se usula cvetja bujna struga, za njim zgrnila čuda se od juga, solnce ujelo se mu je v obraz. Tam med mladovjem nežnim vitkih brez oči se vanj uprle so vse mlade, 60 v njih strnjene rodu skrivnostne nade — pogledal jih je, rekel jim je: Res! V predmestju bednem mater, dece joj, sestradancev mu udaril krik nasproti; pregledal jih je, ni ustavil poti, z roko jim je zamahnil za seboj. In vedel jih je v blesk ponosnih cest, da so košato gledali obilje, da so ločili silo in nasilje in stisnili sto let trpljenja v pest. Tu kerubini se spuste z neba, krila zlože, pomešajo se med-nje, z otroki zrinejo se v vrste prednje, plenk! — kot za šalo v šipe zažvenklja ... 61 Naša beseda. Opolnoči nihče ni vedel kam ne kod . . . Vse misli so glavo vteknile pod perot, obmolknil pevec, prorok je zaspal, narod se nemim sencam je udal, dolgo strmel je vanje tih in sam je onemel ob njih. — Alfa in Omega! Beseda! Bajna moč, ki stari kaos si ločila v dan in noč, skrivnostno tvorno izrekana vsevdilj vzdržuješ svet in smer in zadnji cilj in s trikrat večnim božjim Da nenehoma budiš iz sna! Nesmrtni geniji, ki v tebi dišejo in tvojih abeced razlago pišejo 62 človeštvu v srca kot ozvezdja v mrak, narodu vsakemu so dali znak poslanstva svojega, svoj red in potrdilo za ta svet. Le preko nas je šel visoko njih polet, da komaj culi smo pojočih kril trepet, in komaj vedeli, če vtrip srca ali je tajno znamenje z neba . . . a kdor je znamenje uzrl, um in srce je v sebi tri. Ponos, značaj in čast — ponarejen denar! Kdo pristni kov moža razbere od potvar? Veš, komu si zaupno segel v dlan? Nocoj to noč s poljubom boš izdan. Očeta ni več, ni Sinu, in Duh pri nas je brez glasu. Obsojeni na molk v posvetu narodov oddaleč gledamo, ko svet gradijo nov, v svobode sveto pesem dano ni 63 upletati nam svojih melodij . . . Vej, vrli vejavec, vihar, razvej nas — pleve — kaj mi mar! — — Bil je med nami mož kot zrno klen in zdrav; ta, kakor knjige mi, ljudi je brati znal; tako zatopil se je v tajnopis človeka našega, da je odtis njegovih naj glob očj ih sanj užgal pekočo stigmo vanj. Zdaj bral je v sebi: V nas zapisano je Luč! In rekel je: I nam je dan v bodočnost ključ: mi smo hranili v duši neskaljen pravice in svobode zlati sen; nam samim skrit, svetu zastrt sijal je v burnih časov srd. Rod, veš še, da tvoj kralj je z ognjem kronan bil, in da nihče iz rok mu žezla ni izvil? In da za vse, kar je razgrnil Bog ljudem sveta, za polje, goro, log, 64 za zver in dušo pravda še, še teče in vsa vroča vre? In narod, ki že sam je bil izgrešil sled pradavnih, divnih sanj, ki jih je sanjal ded, ko vzrl je poveličani obraz, pred možem tem spoznal je: To sem jaz! V zrcalu vernem, v možu tem kar bil, kar bom, vse vidim, vem. O zarje Vidove! O mladi, sveti svit, po morjih, jezerih, po srebru rek razlit! V sleherno kapljico, v rosa nebroj zajet do iskrice nebeški soj! Luč iztegnila je roko in sence brez zavetja mro. Beseda je izšla, izšla med nami res! Slovenska misel, vzpluj, vrzi se do nebes! Razpni se! Po razponu tvojih kril bo meril narod čilost svojih sil, in — morda — treh najmlajši brat pojde za vse usod iskat. Župančič, V zarje Vidove 65 5 Več ne zaidi nam! Sedaj in vekomaj, beseda, v molka noč zabresti nam ne daj! Zanos nam in obup, radost in bol obsevaj z žarki svojih aureol, da vsak naš sen bo v tebi zlat, vsak duh bo nosil tvoj pečat! 66 III Telesa naša. Telesa naša — vrči dragoceni, v njih shranjena vsa dedščina davnin; peko nas v prsih šoki njih ognjeni, kipeča sla radosti, bolečin. Vzgon bitij nerojenih kri nam polje, življenje njih, ki bodo, rije v nas, in kal s kaljo se za prvenstvo kolje, bodočnost oblikuje svoj obraz. Nje volja je močnejša nego naša, in vkup nas biča, ženo in moža — proklet, kedor voljan je ne prenaša, sam se izobčil je izmed sveta. 69 Belokranjska deklica. Mlado brezje v mesečini, sredi jase konji belci in na konjih tihe vile, a v naročju vsaka dete. Vsaka poje uspavanko, vsaka dete svoje teši: „Bore sinko nerojeni, spavaj mi na mehkih nedrih." Gola deca nebogljena, nerojena, nespočeta, plakajo po majkah svojih: bela vila nima mleka. — Joj, moj dragi je za morjem, bogve komu pesmi peva, jaz slonim pa na podboju brez vretena in povesma . . . 70 Carmen. Vidim te ženo, zapleteno v svoj sen, vem, kaj s silo ponavlja si duša tvoja, kam hlepijo ti misli brez pokoja; sebe in nas prepričuješ: Jaz — Carmen! Zena, vem: ljubili so te,, nekoč, k tebi drhteli so mladi, v prvi nasladi dihali tvoje ime so v taiinstveni nadi, ti si se rogala — oni so padali v noč. Šlo je v grobove z njimi tvoje ime, roža, na ustnicah mrtvih živo žareča; drugi ostali so, — bujna življenja je gneča — tem si že davno umrla, ti misliš na nje. Misliš bolno in ne veš z življenjem kam, snuješ in predeš nenehoma zanke in spletke, sfingo posnemaš in staviš možem zagonetke — mož gre naprej, ti ne moreš iz lastnih omam. 71 O, Carmen! V nje risu začaran je vsak; smrt in življenje v enakih skodelah visita ... Kje je ljubezen? Tam naša usoda je skrita, naj se prevesi nam tehtnica v dan ali v mrak. Pa če si ti bila kedaj Carmen, če si bila, si v trenotku zagledala večnost... Kaj si se zbala, vrnila se v čas in poprečnost? Dvakrat živeti? Pusti nečimerni sen! 72 Mrtva nevesta. „ Hčerka, hčerka, ti je hudo po materi, po očetu?" — Tiho, tiho je pod zemljo. „Sestra, sestrica, ti je težko za brati, za sestrami?" — Tiho, tiho je v jarni. „Čuj, nevesta, dragi sem tvoj, iščem ljubezni po svetu ..." — V grobu je vzdihnilo: „Joj, prejoj!" 73 Joži Bercetu v spomin. Rojen dne 18. marca 1883. na Gorenjskem, ranjen dne 17. oktobra 1914. v Galiciji, umrl dne 12. novembra 1914. v Budimpešti, vrnil se v domačo zemljo dne 17. janu¬ arja 1915. Joža moj bil je pokoncu mož, vedno naravnost uprte oči, vedno v daljine namerjen korak . . . Kam si odšel, kdaj se vrneš mi spet? — Jaz sem sedaj vodoraven mož, vedno nakvišku uprte oči, jaz sem naredil svoj zadnji korak, meni ni treba nikamor več. — Meni ni treba nikogar več, druga ne, brata ne matere, v mater pretajno sem našel nazaj, sredi kali sem ... in dobro je. 74 — Vaši koraki nad mano pojo, od-njih odmeva moj temni obok, kakor v plenice v njih ritem povit sanjam ... in nočem ničesar več. Tukaj ta grob ... in okoli polje, Sava in Šmarna gora za njo, v snegu planine in solnce na njih, zadaj Ljubljana, še dalje morje, narodi, pota ... in tukaj ta grob. 75 Gledam . . . Gledam brezo, smreko in hrast, tiho zamišljene v svojo rast, večno zamaknjene v neba dih — kakor da sam sem izmed njih . . . Gledam dekle, ženo, moža, kam drvi to, kam se peha? Nem mimo njih gre neba dih — kakor da sam sem izmed njih . . . 76 Vihar. Veter gre, orje in rije po jezeru mračnem, moti in meša po nebu temačnem, zganja megle in oblake na ples. Plane v les, stresa hraste, vije bore, vzbuni šum od gore do gore, pa ga vrtinči z zemlje do nebes. Dvigne divje race iz ločja, v loku zaveje jih do pobočja, v loku jih vseje spet nazaj . . . Na škripajoči verandi smo stali, za roke se z dekleti držali, bledi gledali zmedeni kraj: le labod, samotni ptič, 77 mirno prevaža, kot da ni nič, po valovih svoj beli sijaj . . . Vonj tvojih las je kot rože sladak . . . Zvon je zaječal, zvon na oblak; veter raztrgal mu je prošnjo, vrgel jo v mrak, razbil ob goro; obnemogel zvok je vsak, grom gospodari v žrelu prostorja, bliski pleto kolobar krog obzorja, sipljejo grozo gorečo na cerkev in hram. Spodaj na cesti — odkod in kam? — pride, izgine — deseti brat. Veter se mu je v plašč lovil, ko je tam za jelovje zavil v hudi uri prečudni svat . . . Na škripajoči verandi smo stali, za roke se z dekleti držali, 78 bledi gledali zmedeni kraj: le labod, samotni ptič, mirno prevaža, kot da ni nič, po valovih svoj beli sijaj . . . Ali vonj tvojih las je kot pelin grenak . 79 Spokorna pesem. Čisto iz temine skrivnostne mladih oči in njih sanj Bog gledal v obup je moj, ah da, s teboj, s teboj je bil, in jaz nisem vedel zanj. Glej, mene je gnal v brezum človeški napuh, več nisem vedel, kaj je med, kaj kruh, kaj je tolažbe žive tihi kelih, žareč v rokah kot božje lilije belih; moje duše obraz, v trpljenju razoran, iskal je v svetu lepote zaman. Iz vseh oči odsevala kot iz zrcal je moja grdoba; karkoli rož sem nabral, vse je zastrupil moj prijem — kam naj še sežem, kam naj se ozrem? 80 Jaz nosim trnje okrog srca, in kogar še sem nanj prižel, vsak je z menoj vred krvavel, in sovražila sva se poslej oba. In tebe, tebe sem najtesneje stisnil, da bi s teboj odrešenje prejel, slasti in bolečin sem zavrisnil, in — nikdar več ne bom vesel. O jagnje, jagnje, ti si čutilo plamen, v objemu z menoj s krvjo si se orosilo, o jagnje, jagnje — me boš odrešilo? Amen. Župančič, V zarje Vidove 81 Na razpotju. Svet se je lomil pod menoj kot brod od slabega tesarja slabo zbit, in opotekel sem se kot pijan . . . A tam, kjer stekajo se pota vsa, preteklost in bodočnost sta uprli oči v oči . . . mirno, globoko, dolgo zreta si vanje . . . In dolgo, tajnostno je prelivanje iz duše v dušo, preigravanje sanj iz oči v oči . . . dokler nazadnje ne vgleda druga v drugi sebe same, in je med njima izravnano vse . . . 82 Jezero. Vse ure dneva, ki čez svod hite, odsevajo v zrcalu te vode, vse zarje vanjo omakajo perot, vse zvezde vanjo pišejo svoj pot. Kar je resnic, to v jezeru je slik: gora, drevo in otok in zvonik, oblak in ptič, prebežnika višin, vse podvojeno gleda iz globin. In jezero igra se z bleskom tem, preliva svit in sence, in očem je večno čudo; in ko zreva vanj, sva vplela sebe v čar njegovih sanj. . 83 6 * Tih, tih je kraj . . . Tih, tih je kraj, sam v sebi zaokrožen: dve svetli obli, jezero, nebo, oklepata kot školjka dragocena svoj biser, svet. Glej mesec: ni ga še, a že je vrgel v vodo srebrno mrežo preko smrek; zvezde lovi; a komajda prileze, da bi pregledal plen, že v lastne mreže je sam ujet. Ti zreš v nebo ? — „ V nebo; pravkar je padel utrinek zlat." Jaz sem ga videl v jezeru: navzgor, do brata svojega se je pognal, in tvoj ni pal, le poletel je doli, do brata brat . . . 84 Pričakovanje. Kod hodiš, kodrolašček zlati moj? Oddaleč sem te ugledala nocoj, po mraku si mi blodil po dobravi, bilo je trnje med menoj, teboj, in kakor da v neskončni si daljavi, a vendar videla sem, da si pravi. Slepo je dvoje plavalo ročic, iztezalo se, sezalo po meni, in potoglavih dvoje se nožič je plelo po goščavi zapuščeni; sklonila sem se v slasti bolečin in kriknila: „Kaj me ne vidiš, sin?“ In v meni vse te klicalo je: „Pridi!“ A joj — kot da ne sliši me, ne vidi med praprotjo, med gosto mrežo vej odtaval je ves nag, ves sam naprej; 85 a jaz po trnju bijem se za njim, in grabim, vabim ga, ječim in pevam, kot z zarjami ga s sanjami odevam, ah, ali naj vso dušo izkoprnim? — Povej mi, kodrolašček moj, doklej? 86 Zlata jutra. Zlata jutra in zarij šumeči slapovi, rosa, razlita vsak dan v krasoti novi, ptica, v zelenih labirintih doma, ptica, skrita v jasni lazur neba . . . Jezer blesk, odblesk nebeškega morja, tiho v brezbrežje valujoča obzorja — kamor v vesoljstvo si vrgel svetlo oko, biserni krogi vse dalje in dalje se pno, se srečujejo s krogi duš izbranih, k tebi poslani so od obal neznanih, s tvojimi krogi se bratsko poljubljajo, v tvoje kroge se tajno izgubljajo. Vse je v tebi; v tvojo dušo se lije večnost brez konca; njene harmonije — stoj in nagni pobožno nadnje uho — žarovite ti skozi prsi dero. 87 Mesečina S*aSE^®36SB25 EIH225e@33©S3!3 Mračno so šli dnevi, mračnejši od noči, molčali so spevi kot slap leden molči. Pa je vesna prišla, pa so pela dekleta, zvečer, Talijanke na travi; o gneča deklet, kakor cveta do cveta nagibanje v gaja goščavi. Iz samostana je zvon zavabil: to molijo nune; strasti sta pijana, za pas jo je zgrabil, in šla sta v pokrajine lune . . . 91 — Dekle, nocoj ne hodi z menoj, zdaj hočem biti sam s seboj, potopiti se hočem v noči svetost, v najglobljo njeno globokost. — Ščebet iz gnezd, trepet od zvezd, med svetlimi prodi srebro raztopljeno se vije; tja tiho zablodim, in blesk beži na vse strani od mene, v neskončnosti sije, kot da ves svet je v meni spočet, iz mojega srca se lije . . . Kdo, kdo si, Duh-zankar na sredi vsemirja? Iz tebe razteka se mreža bleščave, iz tvojega srca, iz tvoje postave kar je, se rodi in rodeč te razširja, 92 razžarja te z žarki v daljave sanjave: in blizu je daleč in daleč je blizu, svetovi na enem nanizani nizu po tvojega srca utripu pojo . . . Zdaj, srce v sredini, zdaj bodi krepko! Rodilo si ritem skrivnostne zavesti, v čist soj presojilo mrakove bolesti, prizovi še duše od vsepovsod, omreži jih, zveži jih, strni v en rod! Razvešeni so grozdi sanj, ozvezdja nova čez nov svod, odrešeni strmijo vanj duhovi, se vrste v obhod. Predraga, dragocena stvar, poklada zemlja se jim v dar, odeta vsa z lepotami kot z židanimi rutami, da bi ne videli ji ran, ko njih škrlat preliva zarjo v dan . . . 93 Svetli so dnevi, svetlejše so noči, šumijo spevi kot slap sproščen šumi . . . 94 s C0B1SS V.04Ž-/.00 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJI2NICA 00000428S6S