\ - V , ■ Zgodovina starega veka. Po Fr. M. Mayerjevi knjigi za nižje razrede srednjih šol priredil Anton c. Itr. profesor višje gimnazije v Ljubljani. S 52 pod-oToaran.!. Cena trdo vezani knjigi 2 K 30 h, mehko vezani 1 K 80 h. V Ljubljani. Založila in natisnila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1894 . Predgovor. Kakor znano, je visoko ministerstvo za uk in bogočastje nedavno izdalo naredbe, ki urejujejo zgodovinski pouk na nižjih razredih srednjih šol. Zaradi tega je bilo nujno treba nove knjige za zgodo¬ vinski pouk. Torej sem sklenil prirediti učno knjigo po Mayerjevi povestnici, ker se ta najbolj ujema z dotičnimi predpisi irčnega oblastva in ker se je tudi popolnoma obnesla pri zgodovinskem pouku. Želeti je dalje, da se poučujejo učenci nižjih razredov na jednaki podlagi, ker se slovenski in nemški oddelki često združijo v višji gimnaziji v jeden razred. Knjižico podajem javnosti, iskreno želeč, da bi mladini vzbujala navdušenost za domovino in junaštvo. Zajedno si štejem v dolžnost, v imeni učeče se mladine izreči visokemu odboru vojvodine Kranjske najtoplejšo zahvalo, ker je z ve¬ likodušno podporščino pomogel, da se je knjiga okrasila z mnogimi poučnimi podobami. Takisto bodi najiskrenejša zahvala g. Fr. Hubadu, c. kr. ravna¬ telju učiteljske pripravnice, in g. J. Lendovsku, c. kr. prof. v Beljaku, ki sta me z besedo in dejanjem podpirala; prav tako zahvaljujem g. K. Šego, c. kr. prof. višje gimnazije in g. A. Funtka, c. kr. prof. učiteljske pripravnice, da sta radovoljno pregledala korekturne pole. V Ljubljani, meseca septembra 1894. A. Kaspret. Kazalo. Zgodovina starega, veka. A. Najstarejši narodje. gtran I. Egipčani. 1 II. Izraelci. 5 III. Eeničani. 7 IV. Babilonci in Asirci. 8 V. Medijani in Perzijani. 10 B. Zgodovina Grkov. Grška dežela. I. Vera Grkov.17 II. Grške pripovedke.25 III. Šparta. Likurg.39 IV. Atene. Solon.12 V. Perzijanske vojne.41 VI. Periklej.55 VII. Alcibijad.60 VIII. Sokrat.63 IX. Epaminonda in Pelopida.64 X. Filip Macedonski.65 XI. Aleksander Veliki.69 C. Zgodovina Rimljanov. Apeninski polotok. I. Rimski kralji.76 II. Vojna s Porzeno.82 III. Ljudski tribuni. Menenij Agripa.82 IV. Korijolan.83 V. Furij Kamil. Mark Kurcij.84 VI. T. Manlij Torkvat.86 VII. Vojna s Tarentom. Pir.87 VIII. Prva punska vojna (264. — 241.). 88 IX. Druga punska vojna (218. — 201.).89 X. Tretja punska vojna (149 —146.). 93 XI. Marij in Sula. Prva državljanska vojna.94 XII. Pompej in Cezar. Druga državljanska vojna.97 XIII. Antonij in Oktavijan. Tretja državljanska vojna.102 XIV. Cesar Oktavijan Avgust. 104 XV. Tiberij. Neron.108 XVI. Vespazijan. Tit. Cesarji posinjenci.109 XVII. Dijoklecijan. Konstantin Veliki.112 XVIII. Preseljevanje narodov in razpad zapadnorimskega cesarstva. Alarih. Atila 113 Zgodovina starega veka. A. Najstarejši narodje. Najstarejša poročila o človeškem rodu zajemamo iz Svetega pisma. Prvi ljudje so živeli v notranji Aziji; odtod so se razkropili njih potomci na vse strani in osnovali razne narode. O najstarejših časih premnogih narodov ne vemo ali ničesar, ali pa so poročila nezanesljiva; zakaj narodje in države, oboje je že bilo, ko ljudje še niso znali pisati; zato je rod rodu ustno poročal dogodke, toda v svoja poročila je vpletal tako čudovite in inovrstne povesti, da često ni moči dognati, kaj se je dogodilo resnično. I. Egipčani. Prvi zgodovinski narod so bili Egipčani. Stanovali so po črnoprsteni Nilovi dolini, katero oklepa na vzhodu Arabsko, na za- padu Libijsko pogorje; samo proti severu se razširja v obsežno med- vodje, «delta» imenovano. To deželo plodi Nil, ki jo redno vsako leto poplavi do obeh pogorij. Meseca julija reka narase ter izpremeni vso deželo v jezero, iz katerega kipe mesta kakor otoci. Ko voda meseca oktobra odteče, pokriva zemljo plodno blato; vanje sejejo, in kadar je pri nas zima, rase tam najbujnejše žito. Egipčani so že od nekdaj napravljali prekope, po katerih so navajali Nilovo vodo v oddaljene kraje, in kralj Merid (Moeris) je dal napraviti velikansko zbirališče vode, Meridsko jezero, v katerem so za prevelike suše hranili Nilovo vodo. Egipčani so delili svojo domovino na tri dele: Gorenji Egipet, glavno mesto so mu bile Tebe (Thebae), Srednji Egipet z glavnim mestom Memfidom (Memphis) in Dolenji Egipet z mesti Heliopoljem (Heliopolis), Sajem (SaTs) in Peluzijem (Pelusium). V tej deželi je bila že 3000 let pred Kristom dobro urejena država, v kateri so po božje častili vladarje, faraone imenovane. Visoko so čislali tudi svečenike, ki niso samo opravljali božje službe, 1 Pod. 1. Piramide pri vasi «Gizeh: 3 ampak tudi gojili umetnosti in znanstva, sosebno zdravilstvo in zvezdoslovje. Letu so določili 365 dnij, razdelili je na 12 mesecev po 30 dnij in mu dodali še 5 prestopnih dnij. Egipčani so bili dobri kovinarji in steklarji; takisto so izdelavah bombaže- vino za pražnja oblačila. Fa¬ raoni so zgradili velikanske stavbe, katerim se čudimo še dandanes. Tem prištevamo pira¬ mide, kraljeve nagrobne spo¬ menike s štirioglato podlago in obstranskimi ploskvami, ki se na vrhu stikajo. Znotraj drže križema tesni hodniki k rakvi, kjer je ležalo truplo graditeljevo. Sedaj še stoji nad 60 piramid, najstarejša in največja na zapadni Pod. 3. Svetišče v Edfu-ji. strani Nilove reke pri vasi « Gizeh * (Žize) blizu Kaliire (pod. L), kjer je bila prestolnica Memfid. Največja med vsemi je tolika kakor Štefanov stolp na Dunaji (137 m). Poleg nje stoji velikanski sfing, to je levja podoba s človeško glavo. Izsekan je od jedne same skale, toda dandanes pokriva svišč skoro vse truplo; samo glava se še vidi. 1 * Pod. 2. Sfing s človeško glavo. 4 Blizu Meridskega jezera je stal labirint, velika državna palača s 3000 sobami, izmed katerih jih je bilo pol nad zemljo, pol pod tlemi. Blizu Teb, poznejše stolice, izdolbli so v skalovje Libijskega pogorja grob vrhu groba in poleg groba, kamor so polagali tako zvane mumije. Egipčani so verovali, da se duša mrličev pozneje vrne v telo, zato so njih trupla marljivo mazilili in polagali v varne grobe. Čudovita je bila lepota svetiščem in palačam te¬ banskih faraonov; njih razvaline stoje pri sedanjih vaseh Lulcsorji in Karnaku. V državni palači tebanski je bila veli¬ kanska dvorana, 94 m dolga in 50 m široka; na 134 stebrov se je opiral strop od kamenitih plošč. Ob potih. v svetišča so stali zapored postavljeni sfingi (pod. 2.). Pred vhodom so se dvigala na obeh straneh stolpasta poslopja (piloni) (pod. 3.), in pred njimi je bilo navadno po dvoje čezmerno velikih sedečih kraljevih kipov. Tukaj je tudi stalo po dvoje obeliskov, t. j. koničastih stebrov, izsekanih od jedne granitne skale, visokih kakor stolp (pod.4.). Skozi vrata si prišel v vežo, ograjeno s stebrišči, in šele skozi njo v pravo sve¬ tišče. Stene svetišč so krasili s podobopisi, hieroglifi imenovanimi (pod. 5.). Raz ven tega so pisali Egipčani na popil - , katerega so izdelavah od ličja povodne rastline, «papyrus» imenovane. Egipčani so bili mnogobožci. Naj¬ bolj so častili Ozirida (Osiris) in Izido (Isis) in nebeškega boga Amona; poleg teh so obožavali nekatere živali, kakor krokodile, faraonske podgane (ibise), pse in mačke. Sosebno so ča¬ stili Apa (Apis), črnega bika, ki je imel posebna znamenja. Duhov¬ niki sami so mu stregli v memfidskem svetišči ter mu kleče polagali klajo. Kadar je poginil, žaloval je ves narod, dokler niso dobili drugega. Najmočnejša in najslavnejša je bila egiptovska država v dobi med Tutmozijem III. (Tutmosis, okolo 1. 1600. pr. K.) in Bamzem o (Ramses) Velikim (okolo 1. 1350.), zakaj oblast egiptovskih kraljev 1350. je sezala takrat daleč v Azijo. Toda sčasoma se je odkrušila dežela za deželo. Okolo 1. 670. so si bojeviti Asirci osvojili celo Egipet, vender so prepustili vlado dvanajstim domačim kraljičem. Med temi je bil najimenitnejši Psametih, kralj sajski. Ko so zasedli prestol, prerokovalo se jim je, da tisti izmed njih zavlada vsemu Egiptu, ki bode bogovom daroval iz medene žrtvenice. Ko se nekega dne zbero v svetišči pri darovanji, razdeli višji duhovnik zlate žrtvenice med darujoče, toda slučajno prinese samo jednajst posodic. Psametih, ki je bil zadnji na vrsti, ni dobil nobene. Nato sname hitro z glave S J\ ra a j\ ha em ro. u en per em haru s. tes ! ^ -MV em l © ra o haru G ° Q rv-^i nutcr-cher A A V\ A < J\ A/WW\ per an usiri Pod. 5. Egiptovsko podobopisje. (E se-chu. 6 kcras ak J\ _ V\ emchet J] 1 medeni šlem in daruje bogovom iz njega. Vsi knezi ostrine, potem pa preženo Psametika v močvirne kraje Dolenjega Egipta. Tukaj mu je bilo prerokovano, da se vzdignejo iz morja medeni možje ter ga zopet posade na prestol. Skoro po tem pristanejo k obrežju grški pomorski razbojniki, odeti z medenimi oklepi. Psametih jih vzame v službo, premaga ostalih jednajst kraljičev in sam zavlada vsemu Egiptu. Neho, njegov sin in naslednik, pospeševal je marljivo trgovino in brodarstvo. Četrtega naslednika Nehovega, Psamenita, premagal je perzijanski kralj Kambiz 1. 525. pri Peluziji, in od tedaj je bila 525. egiptovska dežela pokrajina perzijskemu kraljestvu. II. Izraelci. Izraelci so bivali dlje časa v Egiptu. Abraham, njih praded, preselil se je, kakor poroča Sveto pismo, iz Mezopotamije v Kanaan (Palestino), odkoder je odvedel njegov vnuk Jakob ali Izrael narod v rodoviti Egipet. Tukaj so faraoni tako hudo zatirali Izraelce, da so se ti pod vodstvom Mojzesovim sklenili vrniti v Kanaan. Ob pod- 6 nožji Sinajske gore je dal Mojzes Izraelcem deset zapovedij, katere mu je razodel Bog Jehova. Podlaga Mojzesovim postavam je vera v jednega samega Boga, in to vero so Izraelci ohranili, dasi so živeli med mnogobožnimi narodi. Po dolgih krvavih bojih so si pod vodi¬ teljem Jozuo osvojili Kanaan, obljubljeno deželo svojih očakov, in jo po številu izraelskih rodov razdelili na dvanajst jednakih pokrajin. Kanaan ali Palestina je del Sirskega višavja, ki se razteza od Sredo- zemeljskega morja do Evfrata in Sirsko-arabske puščave. Največja reka kanaanska je Jordan, ki iz prva teče skozi blatno jezerce Merom, potem pa skozi ribato Genezaretslco jezero (tudi Tiberijsko ali Galilejsko morje imenovano) in se naposled izliva v Mrtvo morje. Izraelci so se morali tudi potem, ko so bili že naseljeni, krvavo bojevati s sosednimi narodi. Vodili so jili junaki, kateri se v Sv. pismu 7 imenujejo sodniki. Ko so jih hudo pritiskali Filistejci in Amoničani, pomazilil je višji duhovnik Samuel po želji narodovi hrabrega voj¬ ščaka Savla za kralja. Ta junak je otel Izraelce. Premagal je ob¬ mejne sovražnike in uredil državo. Ko so pa Filistejci iz nova napadli deželo, bil je premagan in se je sam usmrtil. Njegov naslednik David je premagal vse sovražnike in razširil državo proti vzhodu do Evfrata, a proti jugu do Rdečega morja ter sezidal prestolno mesto Jeruzalem (pod. 6.). Zlagal je krasne pesmi, «psalme», s katerimi je poveličaval čast božjo. Salomon, njegov sin in naslednik, ki sluje za najmodrej- šega kralja izraelskega, sezidal je s pomočjo feničanskih umetnikov v Jeruzalemu prekrasno svetišče, sebi pa prelepo palačo. Takrat je cvela obrtnost in trgovina z Indijo, ki je donašala mnogo dobička. Toda za predrage stavbe in sijajni dvor je nalagal tolike davke, da se je uprlo nezadovoljno ljudstvo. Že za Salomonovega sina je od¬ padlo deset severnih rodov in si ustanovilo izraelsko kraljestvo s pre¬ stolnico Samarijo; samo dva rodova sta ostala zvesta Salomonovim potomcem; ta sta osnovala judovsko kraljestvo s stolnim mestom Jeruzalemom. Zaradi vojen in verskih prepirov sta propadli obe državi. Daši so pobožni možje, tako zvani preroki, svarili ljudstvo, vrinilo se je vender malikovalstvo. Sargon, kralj asirski, napade 1. 722. 722. izraelsko državo, osvoji si po triletnem obleganji prestolnico Samarijo in odvede skoro vse Izraelce v (asirsko) sužnost. Judovsko kraljestvo je ohranilo svojo nezavisnost še nekaj časa, toda že 1. 586. je babi- 586. Ionski kralj Nabukadnezar Jeruzalem razdejal in ujel kralja Zedekijo. Svetišče in kraljevo palačo so Babilonci požgali, najimenitnejše me¬ ščane pa odvedli v notranjo Babilonijo (babilonska sužnost). III. Feničanl. Feničani, severni sosedje Izraelcev, bivali so po ozki primorski deželi na zapadni strani Libanonskih gora. Kraljev niso imeli, ampak njih mesta so bila urejena republikanski. Najbolj sta sluli mesti Sidon (Sidon) in Tir (Tyrus). Dežela je bila malo plodna, imela pa je varna in pripravna pristanišča in mnogo lepega lesa za ladje, ka¬ terega so sekali v cedrovih gozdih Libanonskega pogorja. Vse to je provzročilo, da so se Feničani poprijeli pomorske trgovine, in skoro so sluli za najpodjetnejši in najdrznejši trgovinski narod. Tržili so z blagom raznih dežela: na Ciper (Cyprus) so hodili po baker, v Ara¬ bijo in Indijo po dišave in slonovino, v Egipet po žito, kože in steklo, v Hispanijo po srebro in druge dragocene kovine. Pripluli 8 so celo na Angleško, kjer so zamenjavali cin, od obal Baltiškega morja pa so dobivali jantar. Na povelje egiptovskega kralja Neha 600. so feničanski mornarji okolo 1. 600. pr. K. objadrali afriško zemljino. Odrinili so iz Rdečega morja in se vrnili skozi Gibraltarsko ožino. Feničani so bili spretni rudarji in kovinarji ter so izumili barvanje na škrlat. Razširjali so izumke drugih narodov, kakor črkopisje, steklarstvo, kovanje denarja, merila in uteži. Na otokih in po deželah ob Sredozemeljskem morji so ustanovili mnogo naselbin (kolonij). Najimenitnejša je bila Kartagina (Karthago), katero so v 9. stoletji ustanovili tirski izseljenci in kraljeva hči Didona (Dido). Izmed se¬ danjih pomorskih mest so bila nekdaj feničauska: Palermo, Barse- lona, Malaga, Kadiš i. dr. Feničanska mesta so si najprej osvojili Asirci, pozneje Babi¬ lonci in Perzijani. Dandanes je dežela pusta, in razvaline pokrivajo kraje, kjer so bila nekdaj ljudnata mesta. IV. Babilonci in Asirci. Na višavji Armenskem izvirata Evfrat (Euplirates) in Tigrid (Tigris), ki tečeta proti jugovzhodu po nižavi Mezopotamski (Sinear) in se iztekata v Perzijski zaliv. V južnem delu te nižine se je raz¬ vilo v starodavnih časih babilonsko kraljestvo. Stolno mesto je bilo Babilon, zgrajeno ob bregovih dolenjega Evfrata. Njega ozidje je 9 imelo v okrožji 70 kilometrov, 250 stolpov in sto bronastih vrat. Prekopi so napajali skrbno obdelano deželo, zato je žito plenjalo tako dobro, da je dajalo po dvestotero do tristotero setev. Ob Tigridu je bila Ninivci (Ninive), prestolnica asirskega kra¬ ljestva. To mesto je bilo po obsegu še večje. Asirci so bili bojevi¬ tejši od Babiloncev (pod. 7.). Njih državo je baje utemeljil Nin (Ninus), ki je neki podjarmil vso Prednjo Azijo in Egipet. Njegova vdova Pod. 8. Noša asirskega kralja. Semiramida (Semiramis), ki je kraljevala namesto nedoraslega sina Nina, osvojila si je baje celo Etijopijo in napadla Indijo. Njena vojska je štela tri milijone pešcev in stotisoč velblodov, katere je odela z volovskimi kožami, da so bili podobni slonom. Toda spod¬ letelo ji je; premagana se je morala vrniti domov. Dejanski se ni vojskoval z imenovanimi deželami niti Nin, niti Semiramida, ampak poznejši asirski kralji. Veliko asirsko kraljevstvo so razrušili 1. 606. 606. podložni narodje, ki so se hoteli iznebiti asirskega jarma. V to svrho se zveže medijanski kralj Cijalcsar (Cyaxares) z Nabopolazarjem, 10 babilonskim namestnikom, in oba obležeta Ninivo. Kralj (pripovedka ga imenuje Sardanapala) branil se je dve leti za močnim zidovjem. V tretjem letu je Tigrid toli narasel, da je podrl nekaj ozidja. Skozi ta predor planejo sovražniki v mesto. Sardanapal ukaže nato narediti veliko grmado, na kateri se sežge s svojimi zakladi. Zmagovalca sta Ninivo razdejala, asirske dežele pa si razdelila. Po N abopolazarj e vi smrti je kraljeval v novi babilonski državi do 1. 561. njegov sin Nebukadnezcir. Ta kralj si je osvojil vse dežele do Sredozemeljskega morja in razrušil tudi judovsko kraljevstvo. Nekoliko nad Babilonom je dal izkopati veliko zbirališče vode in iztrebiti zasute prekope; poleg tega je razširil in olepšal prestolnico s krasnimi stavbami. Premostil je Evfrat, sezidal novo kraljevsko palačo in popravil raz¬ dejano Belovo svetišče ali babilonski stolp, s katerega so opazovali zvezde. Svoji ženi, ki je bila porojena gorjanka, zgradil je vrtove, podprte s kamenitimi oboki. Po njegovi smrti je babilonsko kra¬ ljevstvo razpadlo in se stopilo s perzijanskim. ffr Ti -M iSma k- he . ž njo odriniti v Azijo, umoril ga je 1. 336. zavratno nekov Mace- donec. 69 XI. Aleksander Veliki. 1. Njegova mladost in zavlada. Filipov naslednik jo bil njegov sin Aleksander (Alexander) (pod. 42.). Lepa rast in bistra glava je dičila dvajsetletnega mlade¬ niča. Filip mu je za vzgojitelja izvolil Aristotela (Aristoteles), naj¬ slavnejšega učenjaka tedanjega. V mladih letih je Aleksander naj¬ rajši poslušal pripovedke o starih junakih in najrajši čital Homer¬ jeve pesmi; Ahil je bil njegov vzor. Goreče je želel, da bi bil junak kakor ta. Svojemu prijatelju Hefestijonu je bil prav tako udan kakor Patroklu Ahil. Kolikorkrat se mu je poročila kakova zmaga očetova, vzkliknil jo slavohlepni mladenič žalostno: «Oče mi ne ostavi ničesar, da si kaj osvojim*. Filip se je veselil, videč, kako velikodušje naudaja sina. Nekoč mu je dejal: «Poišči si drugo kraljevino; Macedonija je zate premajhna!* Trdi časi so prišli za mladega kralja, ko je zasedel prestol. Ob severni in zapadni meji so se vzdignili podložni narodje, ko so culi, da je Filip umrl. Ko se je bojeval ž njimi, počil je glas, da je Aleksander ubit. Zdajci se vzdignejo Atenci in Tebanci, toda ne¬ nadoma se prikaže mladi kralj Tebancem, in kor se njih mesto neče udati radovoljno, zajame je naskokoma ter je razruši. Pustil je samo svetišča in hišo pesnika Pindarja (Pindarus), ki je bil v krasnih pesmih proslavljal- zmagovalce pri grških bojnih igrah. Ta grozna kazen je prestrašila vse Grke, da so obljubili pokorščino. Sedaj se je lotil Aleksander naklepa svojega očeta. Tudi njega so izvolili v Korintu za vrhovnega poveljnika, in spomladi 1. 334. je odšel s 35.000 Macedonci in Grki v Azijo. 2. Aleksander si osvoji perzijansko kraljevino, a) Bitka ob Glranikn in vojna v Mali Aziji. Na dvesto ladjah je macedonsko-grška vojska preplula Hele- spontski preliv. Aleksander je prvi in ves oborožen stopil na zemljo azijsko. Na razvalinah trojanskih jo z bojnimi igrami in daritvami poslavil spomin na junake Homerjeve. Nekoliko potem pride do reke Granika (Granicus), kjer se mu ustavi perzijanska vojska. Junaški udari nanjo in jo sijajno premaga. Toda malo da ga niso ubili, ko je na bojnem konji Bucefalu vsem svetil s svojim junaštvom. Perzijanski satrap že zavihti meč, da mu razkolje glavo, kar pribiti macedonski vojvoda Klit (Clitus) in odseče sovražniku ramo. Vsa zapadna Mala 70 Azija je pripadla zmagovalcu. Maloazijski Grki so zopet uživali slo- bodo. Nato prezimi rnacedonsko-grška vojska v Frigiji. V mestu Gor- diji (Gordium) je bil spravljen star kraljevski voz, na katerem je bil privezan umetno zaozlan jermen. Pravili so, da tisti zagospoduje Aziji, kdor ga razozla. Aleksander gaje z mečem razsekal, in azijski narodje niso dvojili, da so Aleksandru bogovi namenili Azijo. Dalje dospe Aleksander do cilicijskega mesta Tarza (Tarsus), skozi katero je tekla rečica Ciden (Cydnus). Ves poten skoči kralj v mrzle valove in zbok tega nevarno zboli. Zdravniki so že obupali. Sedaj mu sklene grški zdravnik Filip dati sicer nevarno, toda odločilno zdravilo. Zajedno izroče kralju pismo vojskovodje Parmenijona (Parmenio), ki ga svari, naj ne zaupa Filipu, zakaj podkupili so ga Perzijani, da mu zauda. Kralj izroči odprto pismo zdravniku in zajedno izpije zdravilo, katero mu je pripravil obrekovani zdravnik. Da mu je velikodušno za¬ upal, to mu je otelo življenje; ozdravel je namreč v nekoliko dneh in se zopet postavil preveseli vojski na čelo. b) Bitka pri Isu in vojna v Egiptu. V tem žene perzijanski kralj Darij III. Kodoman sam veliko vojsko proti Aleksandru. Pri cilicijskem me- 833. steci Isu (Issus) se spopadeta 1. 333. Daši je bilo mnogo več Perzi- janov nego Macedoncev, bili so vender popolnoma potolčeni. Darij je utekel, njegova mati, žena in otroci pa so bili ujeti. Zmagovalec je lepo in milo ravnal ž njimi. Ko je s prijateljem Hefestijonom stopil v šator k jetnicam, pokleknila je Darijeva mati pred Hefestijona, sodeča po njegovi visoki rasti, da je kralj. Spoznavši svojo zmoto, prestraši se zelo, toda kralj jo pomiri, rekoč: «Mati, ne boj se, tudi ta je Aleksander!» Nedolgo potem pošlje nesrečni Darij k zmagovalcu poslance, ki ponujajo za pomirje polovico perzijanske kraljevine. Ali ta ponudba ni bila Aleksandru po volji; zahteval je, da se mu uda brezpogojno. Ko pravi Parmenijon: «Da sem Aleksander, vzprejel bi ponudbo,» 71 zavrne ga zmagovalec ponosno: «Tudi jaz, da sem Parmenijon«. Nato krene Aleksander proti jugu k obali Sredozemeljskega morja. Vsa pomorska mesta se mu udado, samo Tir (Tjrus), mesto na skalo- vitem otoku, ustavlja se mu trdovratno. Toda Aleksander da s kopnine do otoka nasuti širok nasip in mesto okleniti z brodovi. Po osem¬ mesečnem obleganji je naskokoma vzame in razruši. Odtod je šel preko Palestine v Egipet. Brez boja se mu udado Egipčani in ga radostno pozdravijo kot rešitelja od perzijanskega jarma. V kaj pri- ležnem kraji je zgradil mesto Aleksandrijo (Alexandria), ki se je hitro izpremenila v središče svetovne trgovine in grške učenosti. Potem je odpotoval k Amonovemu svetišču v prijetni zelenici Sivi, kjer so svečeniki pozdravili zmagonosnega kralja za sina Amonovega. c) Bitka pri Gavgameli in Arbeli in vojna v vzhodnih deželah perzijanske kraljevine. V tem je nabral Darij drugo veliko vojsko in jo postavil v ravnini med Gavgamelo in Arbelo, blizo slavnega mesta Ninive. Aleksander je drzno prebredel Evfrat in v mnogih nevarnostih deroči Tigrid ter meseca oktobra 331. 1. zadel na Perzijane. Macedonski vojskovodje, osupli zaradi velike sile sovražnikov, nasvetovali so svo¬ jemu kralju, naj ponoči udari nanje. A Aleksander jim reče ponosno: «Ne, zmage nečem ukrasti,« in mirno zaspi. Drugo jutro ga Parme- nijon vzbudi in pravi zavzet: «Ti spiš, kakor da si že zmagal«. Nasmehoma odgovori Aleksander: «Ali ne misliš, da smo že zmagali, ker se nam ni treba dreviti za Darijem?!« Perzijani so bili tako pobiti, daje ta poboj odločil usodo perzijanske države. Dočim je bežal Darij v vzhodne dežele, usvojil si je Aleksander stara kraljevska mesta Babilon, Suzo in Perzepolj z neizmernimi zakladi. Nato se je napotil proti Kaspiškemu morju, kamor je zbežal brezupni kralj. Bes (Bessus), jeden njegovih namestnikov, ujel gaje in uklenjenega odvedel s seboj. Aleksander hiti za izdajico, ali ta ostavi voz, na katerem leži smrtno ranjeni kralj, da bi lože utekel. Darij je ravno izdihnil, ko prijezdi Aleksander. V srce ganjen, pokrije s plaščem mrtvo truplo in ga da v Perzepolji slovesno pokopati. Skoro potem Aleksander ujame mo¬ rilca in ga obsodi na smrt. Z Darijevo smrtjo vojna še ni prestala. Silno težavno si je Aleksander prisvojil severovzhodne dežele perzijanske ter dospel do Jaksarta (Jaxartes). Čudovito drzno se popno vojaki, posnemaje kra¬ ljevo neustrašenost, na obzidje gorskih trdnjav v Baktriji in Sogdijani, 72 katerih ne more vzeti nihče, kakor se je menilo. V jedni teh trdnjav je Aleksander ujel kraljičino Roksano (Roxanc), s katero se je poz¬ neje poročil. 3. Aleksander, kralj perzijanski. Aleksander je dajal imenitne službe in dostojanstva odličnim Perzijanom, da bi mu bili trajno udani; on sam se je nosil po perzi¬ janski šegi in živel po perzijanskih navadah. Mnogo mladih Perzijanov je pozval na svoj dvor, da bi se naučili grškega jezika in se izurili v macedonskein vojništvu. Od svojih Macedoncev je zahteval, da bi po jutrovski šegi poklekali pred njim. To je vzbudilo toliko nejevoljo, da so celo njegovi bližnjiki osnovali zaroto. Toda prišla je na dan, in zarotniki so bili ostro kaznovani; celo Parmenijon in njegov mlado¬ letni sin Filota (Philotas) sta bila kot zarotnika obsojena na smrt. Togotni kralj je ubil tudi Klita, svojega rešitelja. Laskavci so pri gosteh neizmerno proslavljali dela Aleksandrova; jedini Klit je opo¬ rekal, češ, da ga preseza Filip, oče njegov. Kralj se je silno raz- ljutil. Vsi so se tresli za Klita ter ga odvedli iz sobe. Ali Klit zopet vstopi in ponovi prejšnje svoje trditve. Nato skoči gnevni Aleksander na noge, izdere stražarju kopje iz rok in prebode moža, ki mu je nekoč otel življenje. Toliko da to stori, zave se kralj in se ves v bolečinah nagne nad mrliča. Nato se zapre v svoj šator, ne hoteč pokusiti ni jedila ni pijače, in plaka ves skesan več dnij za svojim prijateljem. 4. Aleksander gre v Indijo. H koncu pomladi 327. 1. se napoti Aleksander s 100.000 voj¬ ščaki v Indijo. Prebivalci te rodovite in gosto obljudene dežele so se strogo ločili v razne vrste ali kaste, izmed katerih so bili najbolj spoštovani svečeniki, Bramani. Tej deželi je gospodovalo več kraljev, ki so se često bojevali med sabo. Ko Aleksander prebrede Ind (Indus), naleti ob Hidaspu (Hydaspes), pritoku Indovem, na veliko vojsko kralja Pora (Porus), v kateri je bilo 300 slonov. Po obupnem uporu zapodi vso vojsko v beg, samo stari kralj Por, jezdeč belega slona, ostane še na bojišči. Naposled se mora udati tudi on. Ko ga pri¬ vedejo pred Aleksandra in ga vprašajo, kako se ravnaj ž njim, od¬ govori: «Kraljevski!» Aleksander mu je vrnil kraljevstvo, samo pri¬ znati je moral macedonsko oblast. 73 Aleksander je šel preko Hidaspa proti vzhodu ter je hotel prebresti tudi Hifaz (Hvphasis); toda vojščaki njegovi so bili neje¬ voljni in niso hoteli dalje. Naveličali so se brezkončnih bojev ter hlepeli po domovini in potrebnem pokoji. Videč, da je njih sklep neomahljiv, sklene Aleksander, da se vrne domov. Nepopisno je bilo veselje vojščakov. Jeden del vojske se ukrca pod vodstvom spretnega admi¬ rala Nearha (Nearchus) na ladje in gre po Hidaspu in Indu v Indijsko moije in ob obali v Perzijski zaliv. Drugi del gre po kopnini proti jugu. Naskokoma vzame stolno mesto bojevitih Malcev, samo visoki grad se ubrani. Aleksander pride prvi na kresto, in ko se lestva zlomi pod njim, skoči v grajsko dvorišče. Hrabro se brani sovraž¬ nikom, ki se vale vanj, dokler mu ne pridejo na pomoč Macedonci. Vender ga je zadelo strdilo, in težko ranjen se je zgrudil na tla. Vsi so bili prestrašeni in so se bali za junaškega kralja; ali tem večja je bila navdušenost, ko so ga nekoliko dnij pozneje videli zopet čvrstega in zdravega. Od Indovega ustja je šel Aleksander preko Gedrozijske puščave domov. Več tisoč vojščakov je umrlo v žareči peščenini. Voljno in velikodušno je trpel vse nadloge s svojimi junaki. Ko je vojak pri¬ nesel nekoč malo vode v šlemu, izlil jo je kralj v pesek, rekoč: «Zame je je preveč, za vse premalo*. 5. Aleksandrova smrt in usoda njegove države. Prišedši v Suzo, kaznoval je namestnike, ki so za njegove odsotnosti tlačili ljudstvo, potem je odslovil stare vojščake in jih z bogatimi darili poslal v domovino. Njegov neumorni um se je bavil z novimi podjetji. Toda mnogi napori so mu oslabili zdravje; vrhu tega ga je globoko ganila smrt Hefestijona, najljubšega prijatelja izza mladih let. V Babilonu ga je popadla huda mrzlica, in upa ni bilo, da kdaj okreva. Ob njegovi postelji so se zbrali prežalostni povelj¬ niki. Perdiki (Perdiccas), jednemu izmed njih, izročil je svoj pečatni prstan; ko so ga vprašali, kdo bodi njegov naslednik, odgovoril je: «Najvrednejši!» Umrl je 1. 323. v 33. letu svoje dobe. Njegovo truplo 323. so v Aleksandriji v Egiptu slovesno pokopali. Po Aleksandrovi smrti so se uprle grške države, sosebno Atene, da bi si priborile nekdanjo slobodo, toda spokoril jih je Antipater (Antipater), macedonski državni upravnik. Demosten, nespravni na¬ sprotnik tujega gospodstva, bil je obsojen na smrt in je pobegnil na 74 otok Kalavrijo pred polotokom Argolskim, iščoč zavetja v Pozejdo- novem svetišči. Ko so zasledovalci obkolili tempelj, izsrkal je strup, katerega je nosil v pisalu, in se je pred Pozejdonovim žrtvenikom zgrudil na tla. Država Aleksandrova je razpadla zaradi zaviduosti in vedo¬ željnosti njegovih vojskovodij, ki so se vedno prepirali. Po dolgo¬ trajnih bojih so se razvile iz nje tri države: Macedonija z Gredjo, Sirija in Egipet. V prvi so vladali kralji iz raznih rodovin, v Siriji Selevkoviči, v Egiptu Ptolomejeviči. Naposled so vse te države podjarmili Rimljani. t C. Zgodovina Rimljanov. Apeninski polotok. Italski polotok se razprostira v jugovzhodni smeri v Sredo- zemeljsko morje. Na severu ga oklepajo Alpe, na vzhodu Jadransko, na zapadu Ligursko in Tirensko morje, na jugu ga cepi Tarentski zaliv na dva polotoka. Glavno gorovje italsko je A penin, ki se cepi od Alp in raz¬ prostira po vsem polotoki!. Na zapadni strani tega gorovja so široke ravnine, po katerih teko imenitne reke, kakor Aren (Arnuš), Tiber (Tiberis), Lir (Liris), Volturen (Volturnus) in Šilar (Silarus). Zapadno obrežje ima več prostornih pristanišč nego vzhodno. Podnebje v Italiji je milo, zemljo namakajo reke; kdor pridno obdeluje polje, pridela obilo žita, vender v starih časih mnogobrojnim prebivalcem ni zadoščalo to, kar je rodila domača zemlja, temveč uvažali so žito iz «žitnic» Sicilije in Egipta. Polotok se deli na Gorenjo, Srednjo in Dolenjo Italijo. Gorenja Italija obseza svet od Alp do Apenina, rečice Makre (Maora) in Rubi¬ kona (Rubico). Največja reka je Pad (Padus), v katerega tečeta na levi Ticin (Ticinus), na desni Trebija (Trebia); druga imenitna reka je Adiza (Athesis). Gorenja Italija obseza tri pokrajine: 1.) Ligurijo (Liguria) ob Ligurskem zalivu z mestom Genovo (Genua); 2.) Galijo cisalpino, katero je delil Pad v Galijo cispadano in Galijo transpadano. Tu so stala mesta: Verona, Medijolan (Mediolanum), Ver cele (Ver- cellae), Mutina (Modena); 3.) Venecijo (Venetia) z deželo Karnov in Istrijancev. Tu so slula mesta: Patavij (Patavium), Akvileja (Acpiileia, Oglej), Tergest (Tergeste, Trst) in Pola (Pulj). Srednja Italija je sezala do rečic Silara (Silarus) in Frenta (Frento) ter je imela te-le pokrajine: 1.) Etrurijo (Etruria), deželo Etruščanov, ob reki Arnu (Arnuš); na vzhodu in jugu jo je oklepal Tiber. Imenitna mesta so bila: Kluzij (Clusium), Tarkviniji (Tarquinii) in Veji (Vei); 2.) Lacij (Latium) z Albansko goro in Pomptinskim barjem. Od morja pet ur hoda je stal ob Tiberu Rim na sedmih gričih, 76 na Palatinu, Kapitolinu, Celiju, Aventinu, Eskvilinu, Viminalu in Kvirinalu. Ostija (Ostia) je bila njegovo pristanišče. Druga mesta so bila Alba longa, Ardeja (Ardea) in Lavinij (Lavinium); 3 .) Kam- panijo (Campania) z vulkanom Vezuvom in reko Vulturnom (Vulturnus); sloveča mesta so bila: Kapun (Capua), Nola, Neapolj (Neapolis), Herkulanej (Herculaneum), Pompeji (Poinpei) in Stabije (Stabiae); 4.) Umbrijo z rečico Metavrom (Metaurus) in mestom Sentinom (Sen- tinum); 5.) Pičen (Picenum) z Ankono (Ancona) in 6.) Samnij (Samnium), deželo Samničanov in Sabincev z mestom Beneventom (Beneventum). Dolenja Italija, zaradi mnogih grških naselbin tudi Velika Grecija imenovana, obsezala je: 1.) Apulijo (Apulia) z Avskulom (Ausculum) in Kunami (Cannae) tik rečice Avjida (Autidus, Ofanto); 2.) Kalabrijo (Calabria) z Brundizijem (Brundisium) najimenitnejšim pristaniščem ob Jadranskem morji in Tarentom (Tarentum) • 3.) Luka- nijo (Lucania) s Heraklejo (Heraclea) in 4.) Dežela Brutijeev (Bruttii) s Sibarjem (Sybaris) in Turiji (Thurii). Mod otoki je Sicilija najimenitnejša. Od Italije jo loči «Fretum Siculum* (morska ožina Mosinska), kjer sta bili baje strašni Scila in Haribda. Na vzhodni obali se dviga Etna (Aetna). Sloveča mesta so bila: Mešana (Messana), Sirakuze (Sjracusae), Agrigent (Agrigen- tum), Panorem (Panormus, Palermo) in Mile (Mylae). Na zapadu Sicilije so Egatski (ins. Aegates), na severovzhodu Liparski (Liparae) otoci. I. Rimski kralji. 1. Roniul. O početku in prvih zgodbah rimskega naroda nam poroča nastopna pravljica: Ko so Grki razrušili Trojo, pobegnil je junak Enej s kopo Trojancev in prišel po večletnem potovanji in mnogih nezgodah v Lacij, kjer je kraljeval Latin. Ta ga prijazno vzprejme in mu da svojo hčer Lavinijo za ženo. Njegov sin Askanij (Ascanius) je zgradil Albo longo (Alba longa), kjer so kraljevali mnoga leta potomci njegovi. Proka (Procas), jeden teh kraljev, je zapustil dva sinova: Numitorja (Numitor) in Amulija (Amulius). Poslednji pahne svojega starejšega brata s prestola in da njegovo hčer Rejo Silvijo (Rhea Silvia) k vestalkam, ki so služile boginji Vesti. Toda bog Mart jo je skrivši izvolil za ženo, in porodila mu je dvojčka Romula (Romulus) in Rema (Remus). Prestrašeni Amulij 77 ukaže mater živo pokopati, dvojčka pa potopiti v Tiberi. Ali bila je ravno povodenj, in .ko je voda utekla, obtičala je košara z dečkoma pod smokvo na suhem. Zapuščena dvojčica je dojila volkulja, dokler ju ni našel pastir Favstul (Faustulus) in odnesel domov svoji ženi. Tu sta dorasla krepka in čvrsta mladeniča. Ko sta nekoč na čelu svojih tovarišev plenila po okolici, ujeli so Rema in ga privedli pred Numitorja. Ta se je čudil ličnemu in plemenitemu vedenju jetniko¬ vemu, vprašal ga po rodu in zvedel, da sta Romul in Rem njegova vnuka. Nato jima razodene zločinstvo Amulijevo, in brata skleneta kaznovati morilca. S četo pastiijev pridereta v Albo longo, ubijeta Amulija in posadita Numitorja na prestol. Hvaležni Numitor dovoli bratoma, da sezidata mesto na Palatinskem griči, kjer sta bila vzrasla. Tukaj sta leta 753. utemeljila Rimsko mesto. Toda nista se 753. mogla pogoditi, po kom bi se mesto zvalo; zategadelj skleneta pozvedeti voljo bogov po ptičjem letu. Rem prvi ugleda šest jastrebov, malo potem Romul dvanajst. Za prvega je govoril čas, za drugega število. Med bratoma se vname prepir, v katerem zmaga Romul; zato se je mesto zvalo po njem Rim (Roma). Ves razljučen skoči Rem, zasmehujoč svojega brata, čez nizki zid, in zato ga umori Romul. Da se pomnoži število podložnikov, okliče Romul mesto za azil, to je zavetišče preganjanim nesrečnikom in izgnanim zločincem. Tako se je v Rimu nabralo mnogo moških, toda imeli niso žensk, zakaj sosedje so branili svojim hčeram, da bi se možile s takimi možmi. Romul si pomore zvijačno in šiloma. Ob podnožji Palatinskega griča priredi veliko svečanost in povabi nanjo sosede. Prišlo je mnogo radovednega ljudstva, sosebno Sabincev z ženami in otroki. Ko pre¬ prosto gledajo bojne igre, planejo zdajci rimski mladeniči na gledalce; vsak zgrabi po jedno deklico in jo odnese domov. Prestrašeni roditelji pobegnejo tožeč na ves glas, da se je krušilo pravo gostoljubja. Da se osvetijo, pridero Sabinci pod kraljem Titom Tacijem (Titus Tatius) pod Kapitol. Tukaj se vname krvav boj. Kar planejo ugrabljene žene med bojevalce in milo prosijo, naj se sklene mir. Sabinci se na¬ selijo na Kvirinalskem griči in se združijo z Rimljani v jedno državo, kateri sta kraljevala zajedno Romul in Tit Tacij. Romul je osnoval iz sto starih meščanov svet ali senat, v katerega izbere sedaj še sto Sabincev. Pozneje se je pomnožilo število članov na tristo. Senatorji, «patre.s» zvani, nosili so v znamenje svoje časti rdeče čevlje in obleko, s škrlatom obrobljeno. 78 Po smrti Tita Tacija je kraljeval Romul sam. Ko nekoč pre¬ gleduje vojsko na Martovem polji, v ravnici med Kapitolinskim in Kvirinalskim gričem in Tibero, vstane velik vihar, in bog Mart ga na gorečem vozu odpelje v nebo. Odslej so ga častili kot boga Kvi- rina (Quirinus). 2. Numa Pompilij. Narod je sedaj izvolil miroljubnega in pobožnega Sabinca N um o Pompilija (Numa Pompilius) za kralja. Ta je uredil bogočastje. Najvišji bogovi so bili Jupiter, bog neba in zemlje, bojni bog Mart (Mars) in Kvirin (Q.uirinus). Pozneje so častili Rimljani tiste bogove kakor Grki, toda dajali so jim druga imena. Značilna je bila pri Rimljanih častitev dvoobraznega Jana (Januš), boga vsega početka in konca; s postarnim obrazom je zrl v prošlost, z mladostnim v bodočnost. Vrata njegovega svetišča so bila ob vojni odprta, da mu je lahko vsakdo daroval. Vsaka hiša v Rimu je imela svoje bogove varuhe, pendte, celo vsak Rimljan svojega duha zaščitnika, genija. Med vsemi svečeniki so bili najimenitnejši «pontifices», katerim je načeloval «pontifex maximus». Avguri so pozvedovali voljo bogov iz ptičjega leta. Vestalke, svečenice Veste, boginje domačega ognjišča, morale so paziti, da ni nikdar ugasnil sveti ogenj v Vestinem svetišči. 3. Tul Hostilij. Za miroljubnim Numo je zavladal bojeviti Rimljan Tul Hostilij (Tullus Hostilius), ki je začel vojno z Albo longo, z Rima materinim mestom. Stala je že vojska proti vojski, kar je predlagal albanski poveljnik Metij Fufecij (Mettius Fufetius) Tulu, naj ne določi bitka, ampak posamni bojevalci, čegava bode zmaga. Tul pritrdi. Slučajno so bili v obeh vojskah trojčki, v rimski Horaciji, v albanski Kuri- jaciji. Tem se naroči, naj z orožjem razločijo med obema strankama. Tisti narod, čegar bojevalci zmagajo, gospodoval bode drugemu. Sest mladeničev nastopi med obe vojski, ki težkega srca pričakujeta raz¬ sodbo. Koj v početku borbe padeta dva Rimljana mrtva na tla; a tretji je nepoškodovan; vsi trije Albanci pa so ranjeni. Horacij se zažene v beg, češ, da mu bodo Albanci toliko sledili, kolikor jim dopuščajo rane. Za nekoliko časa se obrne, plane na Kurijacija, ki mu je najbližji, in ga ubije. Nato se loti dragega in tretjega ter pobije oba. Sedaj so se Albanci pokorili Rimljanom. Vojski sta odšli domov. Na čelu rimske je ponosno korakal zmagovalec z bojno 79 opravo ubitih sovražnikov. Pri mestnih vratih sreča sestro, ki je bila zaročena z jednini Kurijacijem, Ko vidi na bratovih ramah svojega zaročenca vojni plašč, katerega je bila sama spletla, jame z razpletenimi lasmi plakati in kleti morilca. Razljučeni Horacij prebode sestro in vzklikne: «Tako bodi vsaki Rimljanki, ki plaka za sovražnikom!« Horacij jo bil obsojen na smrt; toda oče njegov, ki je v jednem dnevi izgubil dva sina in jedno hčer, izprosil mu je pomilostitev. Nedolgo potem se je hotel Metij Fufecij iznebiti rimskega gospodstva. Skrivaj je nagovarjal Fidence in Vejentce, naj napadejo Rimljane. Rimski kralj pozove Albance na pomoč. Metij privede svojo vojsko, toda sredi bitke se nekoliko umakne, češ, da pri¬ stopi tistemu, na čegar stran se nagne zmaga. Zapazivši izdajo Albancev, zakliče kralj Tul svoji vojski na glas, da ga čujejo Fidenci: «Zapovedal sem Albancem, naj napadejo sovražnika od zadi». Takoj se spuste osupli Fidenci v beg, Vejentci pa so bili do dobra premagani. Po bitki pride Metij zmagovalcu Tulu Hostiliju častitat, toda rimski kralj da izdajico razkosati, Albo longo pa raz¬ rušiti. Prebivalce odvede v Rim in jih naseli na Celijskem griči, kjer se združijo z Rimljani. 4. Ank Marci j; Tar k vini j Prisk. Tudi četrti kralj Ank Marcij (Ancus Martius), rodom Sabinec, vojskoval se je srečno z latinskimi mesti ter je njih pre¬ bivalce preselil v Rim na Aventinski grič. Zvali so se plebejci, bili pa so poseben stan, ki se je ostro ločil od starih državljanov ali patricijev. Daši so plačevali davke, vender niso imeli nobenih držav¬ ljanskih pravic in tudi na vojsko iz prva niso hodili. Za Anka Mar- cija se preseli v Rim Etruščan Lucij Tarkvinij (Lucius Tarquinius). Spotoma prileti orel, vzame mu klobuk z glave, vzleti kvišku ž njim in ga osuplemu popotniku zopet posadi na glavo. Tanakvila, žena njegova, ki je umela razlagati božja znamenja, prerokovala mu je, da ga čaka v Rimu velika čast. V Rimu so modrega in precej bogatega Tarkvinija visoko čislali in po kraljevi smrti izvolili za kralja. Tarlccinij Prisk (Tarquinius Priscus) je bil izvrsten vladar. Da se v mestu izsuše nizkoležeči kraji, izkopal je podzemeljske kanale (kloake) (pod. 43.), naredil Veliki trg (forum) (pod. 44.) in ogradil tekališče circus maximus; na Kapitolskem griči, kjer je stol (/rad, jel 80 je zidati Jupitrov tempelj. Sinovi Anka Marcija, hlepeči po kraljevem prestolu, dali so ga umoriti, toda narod ni izvolil za kralja nobenega izmed zločincev, ampak umorjenčevega zeta Servija Tulija. 5. Servij Tuli j. Tarkvinij Superb. Servij Tulij (Servius Tullius) si je pridobil za državo zaslugo, da je uvrstil tudi plebejce v rimsko vojsko. Pridružil je mestu še dva griča, Viminal in Eskvilin, da seje raztezalo po sedmih gričih. Umoril ga je njegov vladohlepni zet Tarkvinij, sin prejšnjega kralja ter se krivično polastil prestola. Tarkvinij Superb je bil svoje¬ voljen vladar. Mnogo blagih Rim¬ ljanov, ki so se protivili njego¬ vemu samosilstvu, dal je umoriti. Njegov sestrič Lucij Junij Brut (L. Junius Brutus) se je rešil tako, da se je delal bedastega. Nakladal je narodu visoke davke, in telesni stražarji so bili vedno okolo njega. Trdosrčneža so na- zivljali s priimkom «superbus», t. j. ošabnež. Utrdivši svoje gospodstvo, prisvojil si je mnoga mesta la¬ tinska. Daši je slovelo njegovo Pod. 43. Velika kloaka. junaštvo, vender ni prestalo sovraštvo, ki je vnemalo srca vseh Rimljanov do njega. Nekoč pošlje svoja sinova v Delfe, vprašat preročišče, kakšno bodočnost so mu naklonili bogovi. Spremljal jih je Lucij Junij Brut. Ko kraljeviča opravita naročilo očetovo, vprašata preročišče, kdo bode očetov naslednik na rimskem prestolu. To jim odgovori: «Kdor prvi poljubi svojo mater*. Brata skleneta srečkati, kateri od njiju jo poljubi prvi, ko se vrneta. Toda Brut je prav razumel božji izrek. Stopivši iz svetišča, spotakne se kakor po naključji in poljubi zemljo, skupno mater vseh smrtnikov. Ko prideta sinova domov, jame Tarkvinij oblegati mesto Ardejo. Nekega dne prijezdi Sekst (Sextus), kraljev najstarejši sin, iz tabora v mestece Kolacijo (Collatia) in grdo ravna z blago Lukrecijo (Lucretia), 81 ženo svojega strijčnika Tarkvinija Kolatina (Collatinus). Razžaljena Lukrecija pošlje po očeta in moža, pove jima vse in si potisne nož v srce. Tudi Brut je pritekel in razkril prave svoje misli; napotil se je v Rim in pozval meščane, naj se osvetijo za sramoto. Rimljani so odpravili kraljevstvo ter izgnali Tarkvinija in vso njega rodovino. To je bilo 1. 510., torej tistega leta, ko so Atenci izgnali Hipijo. 510. Odslej je bilo ostro prepovedano voliti kralja. Tako se je rimska država izpremenila v republiko. Pod. 44. Veliki trg (Forum romanum). Kralja sta nadomeščala dva konzula, katera so vsako leto iz¬ volili izmed patricijev. Vladala sta sporazumno s senatom, sestavljenim ponajveč iz patricijev, in z narodno skupščino. Prva konzula sta bila Lucij Junij Brut in Tarkvinij Kolatin. Samo v nevarnih časih so izročili najvišjo oblast jednemu jedrnemu vladarju ali diktatorju, ki pa ni smel nikdar dlje vladati nego šest mesecev. Tarkvinij se je sicer trudil, da bi zopet zasedel kraljevski prestol, toda zaman. Osnoval je zato v Rimu zaroto, in ce!6 dva sina vrlega Bruta sta bila med zarotniki. Ali zarota se je zasledila, in Brut je dal svoja rodna sinova umoriti, ker mu je bila domovine blagost dražja nego življenje sinov. C 82 II. Vojna s Porzeno. Zmede v Rimu je porabil etruščanski kralj Porzena (Porsena), gospodar mesta Kluzija. Prignal je veliko vojsko pred Rim; Rimljani so se umeknili čez leseni most v mesto, in Porzena se je drevil za njimi. Tu se postavi Horacij Koklit (Horatius Cocles) pred mostom v bran in odbija navale Etruščanov, dokler za njim rojaki ne razrušijo mosta. Nato skoči junak v reko in priplava srečno k svojcem, dasi streljajo sovražniki ostre pušice za njim. Porzena obkoli mesto od vseh stranij, da bi ga posilil z gladom. V tej stiski sklene rimski mladenič Mucij (Mucius) kralja ubiti in tako oteti domovino. Ukrade se v tabor sovražnikov in dospe nepoznan v Porzenov šator. Ali tu prebode namesto kralja krasno oblečenega pisarja. Ko hoče potem predreti s krvavim mečem tolpo prestrašenih vojščakov in uteči, zajamejo ga in privedo pred kralja. Ta mu za¬ preti s smrtjo na grmadi, ako ne ovadi svojih sokrivcev. Da kralju pokaže, da se ne boji nikakeršne grožnje, vtakne Mucij desnico v žerjavico na žrtveniku in jo pusti tako dolgo, da zgori. Kralj, osupel zbok takega junaštva, pusti mu življenje in slobodo. Nato reče mla¬ denič, kakor bi hotel vrniti kraljevo dobrotnost: «Tristo rimskih mladeničev se je zarotilo zoper tvoje življenje. Mene je zadelo, da prvi poskusim srečo svojo; po vrsti pridejo drugi za mano, dokler ne zvršimo svojega naklepa». Kralj se tega prestraši in se pogodi z Rimljani. Ti mu morajo izročiti orožje, prepustiti kos zemlje in dati v poroštvo sklenjenega miru talce. Mucija pa so zvali odslej Scevolo (Scaevola), t. j. levičnika, in ga visoko čislali. Med talci je bila tudi plemenita devica Klelija (Cloelia). Ona je ukanila stražarje, preplavala s svojimi tovarišicami Tiber in srečno prišla v Rim. Toda Rimljani so kralju izročili drzno devico. Porzena se je čudil tako junaštvu Klelijinemu kakor zvestobi Rimljanov in izpustil njo in njene tovarišice. Nato se je vrnil domov. III. Ljudski tribuni. Menenij Agripa. Ko je mlada republika prebila prve nadloge, pokazalo se je, kolika razlika je bila med patriciji in plebejci. Prvi so bili gospoda, zakaj sami so opravljali vse državne službe, sami so uživali za nizke davke državna zemljišča (ager publicus), t. j. zemljo, katero so jemali usvojenim mestom. Dočim se je množilo njih imenje, obubožali so mnogi plebejci, ker niso dobivali plače ob vojni. Bili so tedaj pri- 83 siljeni, da so od patricijev jemali na posodo, in kdor ni mogel plačati dolga, zaprli so ga ali zasužnili. Zaradi tega tožnega razmerja so se plebejci uprli 1. 494. Oboroženi so se izselili na Sveto goro nedaleč 494. od Rima, da si tu zgrade novo mesto. Ker je bil ta razpor za državo silno nevaren, poslali so patriciji priljubljenega Menenija Agripo (Menenius Agrippa) na Sveto goro, da jih spravi s plebejci. Agripa pove plebejcem to-le priliko: «Nekoč so se uprli udje človeškega telesa želodcu, češ, da ničesar ne dela, ampak samo uživa. Niso mu hoteli več donašati jedil. Želodec se skrči, a tudi udje oslabe. Videč, da dobivajo svojo moč od želodca, jamejo mu udje zopet služiti*. Plebejci so spoznali pomen te prilike, a spravili so se šele potem, ko so jim privolili izdatno olajšavo. Dovolili so jim izmed sebe iz¬ voliti vsako leto zaščitne oblastnike, ljudske tribune; ti so bili nedo¬ takljivi in dolžni braniti plebejce zoper patricije, če bi posezali v njih pravice. Smeli so celo ovreči senatove sklepe, če so škodovali blagosti narodovi. Sklicevali so narodne skupščine (comitia tributa), na katerih so zatožili vsakega patricija, ki je kratil pravice narodove. IV. Korijolan. Ko so postavili ljudske tribune, živel je v Rimu mlad in hraber patricij, Gaj Marcij Korijolan (Caius Marcius Coriolanus), ki se je odlikoval v vojski z Volščani. Nekoč so Rimljani oblegali volslco mesto Korijole (Corioli), kar pride velika vojska, da je oslobodi obsede. Dočim je napadala oblegovalce, planili so obkoljeni Volščani iz mesta. Mladi Marcij odbije z izborno četo Rimljanov ne samo navale meščanov, ampak predere skozi vrata v mesto, metaje goreče plamenice na hiše. Rimljani vzamejo Korijole in vzdenejo junaškemu patriciju častno ime Korijolan. Ali kakor se je bil hrabro, tako je mrzil plebejce. Leta 441. je bila v Rimu huda lakota. Ko iz Sicilije priplujejo žitne ladje, predlaga Korijolan v senatu, da se prepusti žito ubožnim plebejcem proti temu, če se odreko pravici, imeti ljudske tribune. Ta nasvet je vzbudil veliko razdraženost. Tribuni zatožijo Korijolana pred narodno skupščino, ali Korijolan pobegne iz Rima in gre k Vol- ščanom, ki prično iz nova vojno z Rimljani. Na čelu veliki vojski gre na svoje i’ojstno mesto in grozno opustoši njegovo okolico. Zaman prosijo stiskani Rimljani miru, nič ne gane razsrjenega zma¬ govalca. Nato se napote njegova mati, žena z otroki in mnogo ple¬ menitih gospa v njegov tabor. Korijolan steče svoji materi naproti, da jo objame. Ali ta ga zavrne, rekoč: «Povej mi prej, ali stojim 6 * 84 'pred sinom ali pred sovražnikom! Ali živim zato tako dolgo, da te vidim kot izgnanca in sovražnika?* Te besede ih tožbe mu omečijo trdo srce. Objame mater, rekoč: «Mati, Rim si rešila, ali sina si izgubila*. Nato odvede vojsko domov. Razjarjeni Volščani so ga zategadelj ubili. V. Furij Kamil. Mark Kurcij. Silen sovražnik rimski državi je bilo etruščansko mesto Veji. Vejentci in Rimljani so se krvavo bojevali že za kraljev. Leta 406. pride do odločilnega boja. Vejentci se niso upali na bojišči udariti na Rimljane, temveč branili so se za trdnim obzidjem svojega mesta. Rimljani so oblegali Veje deset let. Naposled imenujejo Furija Kamila (Furius Camillus) za diktatorja. Ta da izkopati od rimskega tabora do srede Vejev podzemeljski rov, ki se je končal ravno pod grajskim svetiščem boginje Junone. Ko od vseh stranij naskakujejo mesto, predere s četo svojih vojakov iz podzemeljskega rova, osvoji si grad, odpre mestna vrata, in Rimljani se zadreve v mesto. Tako je Rim preobladal ponosne Veje. Zmagovitemu Kamilu so priredili sijajen triumf. Toda skoro je izgubil naklonjenost rimskega naroda. Očitali so mu, da je izneveril del bogatega plena. Ker je vedel, da bode obsojen, šel je rajši dobrovoljno v pregnanstvo v Ardejo. Takrat so tudi Galci, prišedši iz severa v Italijo, pritiskali na 390. Etruščane. Ko so 1. 390. oblegali mesto Kluzij , naprosili so Kluzi- janci Rimljane pomoči. Toda poslali so jim samo tri poslance, ki so zahtevali, naj Galci ostavijo mesto. Ko so vprašali Brena (Brennus), vojnega kralja Galcev: «S kako pravico napadate zemljo Slobod¬ nikov?* odgovoril jim je ošabno: «To pravico nosimo na osteh nabru- šenih mečev: junakov je svet*. Poslanci se pridružijo bojevalcem ter ubijejo nekega galskega čctovodjo. Razljučeni Bren ostavi Kluzij in gre naravnost na Rim. Ob rečici Aliji (Allia) udari na Rimljane in jih popolnoma pobije. Potem pridero Galci v zapuščeno mesto. Na Velikem trgu (forum) je sedelo osemdeset starih senatorjev v službeni obleki, ki so hoteli rajši umreti nego prebiti nesrečo svoje domovine. Galci planejo nanje, pomore jih, poplene mesto in je potem zažgo. Jedcn del pobite vojske se umakne na Kapitolij, katerega oblegajo Galci. Lepo je svetil mesec, ko so nekateri predrzni Galci splezali po skalah na grad, meneč, da so že dospeli v trdnjavo; zakaj nikjer ni bilo stražarja, noben pes ni zalajal. Kar zagagajo v Junoninem svetišči goske in vzbude senatorja M. Manlija (M. Manlius). Ta zdajci 85 prihiti in trešči preko strme skale prvega Galca tako silno, da podere svoje tovariše, po vrsti plezajoče na grad, in jih palme v nižino. Tako je bil otet Kapitolij, ali ker je obsedancem pošel živež, morali so prositi miru in odhajajočim sovražnikom plačati požigavščine tisoč funtov zlata. Ko so na trgu tehtali zlato, pritoževali so se Rimljani, češ, da imajo Galci krive uteži. Kato vrže ljuti Bren svoj meč na uteži, grozeč: «Gorje premagancem!« V tem hipu baje prihiti dik¬ tator Kamil, ki je zbral v Vejili razkropljene čete. in zapodi Galce v beg. Oslobojeno je bilo mesto, toda bilo je pusto pogorišče. Zato se je hotelo obubožano ljudstvo izseliti v prazne Veje, toda Kamil je pregovoril rojake, da so ostali na mestu stare slave. Zaradi te za¬ sluge so ga nazvali drugega utemeljitelja Rima. Mesto je bilo le za silo popravljeno, ko so se iz nova vneli stari prepiri. Pogumna ljudska tribuna K. Licinij Stolon (C. Licinius Štolo) in L. Sekstij Latercm (L. Sextius Lateranus) sta se kar najodločneje po- tezala za plebejce. Toda šele potem, ko osemdesetletni Kamil opominja k zlogi, vzprejmo 1. 366. patriciji zakonske načrte, katere sta na- 366. svetovala ljudska tribuna. Najvažnejša zapoved Licinijevih postav je bila, da jo voliti jednega konzula izmed plebejcev. Nedolgo potem se je plebejcem odprla pot do vseh državnih služeb; postavljali so jih za pretorje ali sodnike in cenzorje. Poslednji so cenili imovino državljanov, upravljali denarstvo, nadzirali nravnost državljanov ter bili upravičeni voliti senatorje. Pripoveduje se, da se je ob istem času zdajci sredi mestnega tiga ugreznila zemlja in da je zazijal brezdanji prepad. Vedeži so prerokovali, da so to brezdno sklene, če vržejo Rimljani vanje to, kar jim je najdražje. «Kaj je Rimljanom dražje nego orožje in ju¬ naštvo?« vzklikne plemeniti mladenič Mark Kurcij (Marcus Curtius) in se zvali ves opremljen na krasno opravljenem Šarci v brezdno, ki se takoj sklene za njim, Ta pripovedka nam pravi, da je prestal razpor med državljani, ko ni bilo več razlike med patriciji in ple¬ bejci. Sedaj so nastopili Rimljani junaško pot, na kateri so si osvojili Italijo in potem svetovno gospodstvo. Zloga in domoljubje, preproste šege in zmernost, hrabrost in spoštovanje bogov in postav, te kre¬ posti so dičile Rimljane in povečale njih državo. K temu je pomogla tudi izvrstno izvežbana vojska. Razdeljena je bila na legije po 4000 do 6000 mož; vsaka legija je imela za bojni znak srebrnega orla na drogu. V strahu so imeli vojake, in kdor je prestopil povelje, kaznovali so ga s smrtjo, kdor pa seje bil hrabro, tega so odlikovali. 86 VI. T. Manlij Torkvat. T. Manlij je bil potomec onega Manlija, ki je Kapitolij otel Galcev. Ob njegovem času so Galci zopet drli proti Rimu. Rimska vojska, v kateri je bil tudi hrabri in domoljubni Manlij, šla je proti njim. Ko stoje Rimljani in Galci ob reki drug proti drugemu, stopi Galec izredno velike rasti na most in pozove najhrabrejše Rimljane na dvoboj. T. Manlij si izprosi od poveljnika dovolitev za dvoboj, vzame ščit in bodež ter pride bahaškemu gorostasu tako blizu za kožo, da temu nič ne koristi dolgo orožje. Prebode mu vrat, sname mu z vratu verižico in jo dene sebi okolo vratu. Preveseli Rimljani odvedo zmagovalca diktatorju in mu nadenejo častno ime Torkvat (Torquatus), t. j. verigonoša. Nastopno noč so Galci odšli. Tako je Manlij oslobodil svojo domovino. Malo potem so Rimljani pričeli vojno z Latinci, dosedanjimi svojimi zavezniki. Za konzula so izvolili T. Manlija Torkvata in P. Decija Musa (P. Decius Mus). Ko se vojski utaborita pod Vezuvom, 2>repove Manlij pod smrtno kaznijo vsak dvoboj. Njegov sin, ki je bil odšel na pozvedbo, naleti na sovražnikovega četovodjo ter ga ubije. Nato mu vzame vojaško opravo, vrne se v tabor in ves vesel poroči očetu svojo zmago. Ali ta da takoj sklicati vojsko in deje svojemu sinu: «Ker si se bil s sovražnikom zoper mojo prepoved in se nisi pokoril vojaškemu redu, obsojam te na smrt.» Liktor pri¬ stopi, priveže obsojenca na steber in mu odbije glavo. Plakaje in neusmiljenega očeta rote zažgo vojaki truplo hrabrega mladeniča. Malo potem se vname bitka. Ko že omahuje bojna vrsta Rimljanov, posveti svečenik P. Decija Musa bogovom smrti; konzul sam pa moli: «Podelite zmago rimskemu narodu, a strah, groza in smrt ugonobi njega sovražnike! Za rimski narod in rimsko vojsko se posvečujem podzemeljskim bogovom». Nato zasede brzega konja in plane v največji metež. Skoro se zgrudi smrtno ranjen. Nadejaje se gotove 'zmage, planejo Rimljani na sovražnika. Manlij pošlje naj¬ hrabrejše vojščake na bojišče, videč, da so Latinci utrujeni. Tako so zmagali Rimljani. Po dveletni vojni so se Latinci pokorili Rim¬ ljanom. Ob tem času so se Rimljani tudi bojevali s Samničani. Ta krepki narod je domoval v Apeninali, in često so pridrle samničanske čete iz puste gorate dežele v rodovito Kampansko nižavo ter plenile po grških mestih, sosebno po Neapolji in Kapni. Hrabro so se bili 87 Samničani, a naposled so morali venderle, kakor mnoga grška mesta v Dolenji Italiji, priznati rimsko oblast. VII. Vojna s Tarentom. Pir. Najbogatejše grško mesto Dolenje Italije je bilo Tarent. Taren- čane je skrbelo za nezavisnost, ko so videli, kako širijo Rimljani svojo oblast. Ko se je nekoč usidralo majhno rimsko brodovje v njih pristanišči, razbila je mestna drhal, črteča Rimljane, štiri ladje. Rimljani zahtevajo, naj se jim.izroče tisti, ki so provzročili napad, ali Tarenčani se porogajo poslancem; nato jim Rimljani na¬ povedo vojno. Pomehkuženi trgovski narod pozove podjetnega Pira (Pyrrhus), kralja epirskega, na pomoč. Pir pride z dobro izvežbano vojsko in dvajsetimi sloni v Italijo (1. 280.). Drzni Rimljani mu gredo naproti 280. in udarijo pri Herakleji nanj. Dolgo ni bilo moči odločiti boja; na¬ posled požene Pir svoje slone, ki so oprtiv nosili stolpe polne vojakov, in Rimljani se spuste v beg. Ali ker je kralj hotel hitro končati vojno, poslal je svojega prijatelja in govornika Cinejo (Cineas) v Rim, da izposluje mir. Senatorji že omahujejo, kar vstane slepi Apij Klavdij (Appius Claudius) in pravi: «Zal, da nisem tudi oglušil, vsaj bi ne bil čul za Rim tolikanj sramotnih nasvetov!* Iz nova osrčeni senatorji odgovore Cineji, da ne bodo sklepali miru, dokler bode stal Pir na italski zemlji. Skoro potem pride blagi Fabricij (Fabri- cius) na čelu poslancev h kralju, da se pogodi ž njim zaradi od¬ kupa ujetih vojakov. Pir hoče privoliti v to, ako sklenejo Rimljani mir, in se trudi z zlatom pridobiti Fabricija. Ker se mu to ne po¬ sreči, hoče ga preplašiti. Ko se razgovarjata v dvorani, odgrne se razgrinjalo in velik slon stoji za Fabricijem in mu proži rilec čez glavo. Nasmehoma deje Rimljan: «Kakor me ni oslepilo tvoje zlato, tako me ne bode preplašil tvoj slon». Pir nato dovoli ujetnikom, da smejo iti na svečanost v Rim. Na določeni dan so se zopet vsi vrnili v kraljev tabor. Prihodnje leto zmaga Pir pri Avslculu (Ausculum) v Apuliji, ali pade mu polovica najboljših vojakov, tako da vzklikne: «Se jedna taka zmaga, in prepal sem!* Takrat je Pirov osebni zdravnik pisal Fabriciju, da bi za dobro plačilo zaudal svojemu gospodu. Pošteni Fabricij izroči pismo kralju, ki se ne more načuditi blagosrčnosti svojega nasprotnika. Rekel je: «Prej bode izgrešilo solnce svoj tir, 88 nego Fabricij poštenosti pot». Zajedno izpusti vse ujete vojake brez odkupnine. Nato se napoti v Sicilijo, da ubrani otočane silnih Karta- žanov. Ali tudi tu mu ni bila sreča mila. Vrnivši se v Italijo, na- 275. pade rimsko vojsko 1. 275. pri Beneventu. Zanašal se je tudi to pot na slone. Ali Rimljani streljajo nanje goreče pušice, besne živali zdirjajo nazaj in tako zmedejo Pirovo vojsko, da ga Rimljani popol¬ noma pobijejo. Kralj pobegne v Tarent in se odtod nejevoljen vrne v Epir. Rimljani so si osvojili Tarent in so sedaj gospodarili vsemu polotoku do Padske nižave. VIII. Prva punska vojna (264.—241.). Na severnem afriškem obrežji je bila Kartagina najmogočnejše mesto. Kartažani ali Punci so imeli mnogo naselbin ob severni obali afriški, v Hispaniji, na Balearskih otocih, Korziki in Sardiniji ter so si hoteli osvojiti tudi otok Sicilijo. Toda ondotna grška mesta in sirakuški vladarji so se jim krepko postavili v bran. Pripeti se, da odslovljeni sirakužanski najemniki, ki so se zvali Martovi sinovi ali Mamertinci, vzamejo mesto Mešano in se nastanejo v njem. Tu jih je sirakužanski kralj Hieron (Hiero) hudo stiskal, in zato so naprosili Rimljane pomoči. Predno priteko Rimljani na pomoč, zasedejo Karta¬ žani mesanski grad in zapro Rimljanom pot v Sicilijo. Vzlic temu pošljejo Rimljani vojsko v Sicilijo, ki zasede Mešano. Zato se je vnela 1. 264. prva punska vojna, ki je trajala do 241. 1. Skoro so posedli Rimljani vso Sicilijo. A pri tem so se uverili, da brez vojnih ladij ni moči do cela izgnati Kartažanov. Zato zgrade 120 peteroveselnic. Za vzorec jim je rabila kartažanska ladja, katero je butnil vihar ob italsko obrežje. Na vsaki ladji so postavili za¬ paden most s kopiko, in ko se je približala kartažanska ladja, spustili so most, ki se je z železno kljuko močno prijel nasprotne ladje, in Rimljani so se bojevali kakor na kopnem. S to napravo je pre¬ magal konzul K. Duilij (C. Duilius) pri Milah (Mylae) prvikrat na morji gospodujoče Kartažane. Ta zmaga je dala Rimljanom toli poguma, da so 1. 256. na¬ padli svojo nasprotnike v Afriki sami. Konzul Atilij Begul (Attilius Rcgulus) se izkrca v deželi Kartažanov in skoro stoji pred vrati glavnega mesta. Prestrašeni Kartažani naprosijo miru, toda Regul jim postavi pretežke pogoje. Zato najamejo Ksantipa (Xanthippus), vodjo špartanskih najemnikov, ki pobije rimsko vojsko in ujame 89 Regula. Kartažani odpravijo poslancev Rim in jim pridružijo Regula, da bi pridobil svoje rojake za mir. Ali Rimljanom je odločno na¬ svetoval, da je nadaljevati vojno, češ, da morajo sovražniki skoro prepasti; zvest svojemu obetu se je vrnil Regul v Kartagino, kjer so ga prevarani Kartažani baje umorili jako mučno. Nadaljevali so vojno. Na morji so zmagali Kartažani, pa tudi na Siciliji so bili na boljšem, odkar se je njih izvrstni vojskovodja Hamilkar Barka (Hamilcar Barcas) utaboril na gori Ericinslci (Eryx). Ker je pošel državni zaklad, zložili so nekateri bogati Rimljani iz svojega imenja toliko denarja, da se je oborožilo novo brodovje, in s tem je K. Lutacij Katul (C. Lutatius Catulus) 1. 241. odločno 241. zmagal pri Kgatskih otokih. Sedaj se je sklenil mir. Kartažani so plačali veliko odškodnino in prepustili Rimljanom Sicilijo, ki se je izpremenila v prvo rimsko provincijo. Malo potem so Rimljani po¬ sedli tudi Sardinijo in Korziko ter ukrotili Ilirce, ki so domovali ob vzhodni obali Jadranskega morja in kot gusarji nadlegovali rimske trgovce; naposled so posilili Galce okolo Pada ter svojo državo raz¬ širili do podnožja Alp. IX. Druga punska vojna (218. —201.). 1. Hanibal. Leta 236. pošljejo Kartažani svojega vojvodo Hamilkarja Barko v Hispanijo, da bi si osvojil deželo in nadomestil izgubo Sicilije, Sardinije in Korzike. Ko hoče odpluti, tedaj ga devetletni sinček Hanibal (Hannibal) srčno naprosi, naj ga vzame s seboj. Oče dovoli, ali pred odhodom ga odvede k žrtveniku, in tukaj mu mora sinček slovesno priseči, da bode sovražil Rimljane, dokler bode živ. Hamilkar Barka in njegov zet Hasdrubal (Hasdrubal) si osvojita deželo do Ebra. Hasdrubal bi bil preobladal tudi ostali del Hispanije, da se zavidni Rimljani niso ustavili rastoči moči Kartažanov. Sklenili so zavezo z mestom Saguntom (Saguntum) in prepovedali Hasdrubalu, da bi šel z vojsko čez reko. Po Hasdrubalovi smrti izvolijo častniki junaškega Hanibala za vojvodo. On zasede in vzame utrjeni Sagunt. Rimski poslanci so zahtevali v Kartagini, da se jim izroči Hanibal. Ker jim to Kartažani odklonijo, vname se druga punska vojna, ki je trajala od 218. do 201. leta. Hanibala je prištevati največjim vojskovodjam starega veka. Ni ga bilo drznejšega in vztrajnejšega vodje; hitro se je zavedel 90 v vseli nevarnostih, noben napor ga ni utrudil. Lahko je trpel mraz in vročino, žejo in glad in nobene prednosti ni hotel imeti pred svo¬ jimi vojaki. Kakor je bil pogumen, tako je bil tudi oprezen. Dobro je preudaril vse okolnosti in izvrstno umel v vojni zvijačno prekositi nasprotnika. 2. Prvi dve leti vojne. Hanibal je sklenil napasti Rimljane v Italiji sami. Sel je s pešci, konjiki in mnogimi sloni čez Pireneje, Rodan in dospel meseca oktobra 1. 218. do podnožja Alp. Neprestano se vojskujoč s planinci, hodil je petnajst dnij po snežninah, ledeninah in ob strmih prepadih, v katere se je zvalilo mnogo ljudij in živalij, in prišel s precej zmanjšano in utrujeno vojsko v Padsko nižavo. Konzul P. Kornelij Scipijon (P. Cor- nelius Scipio) ga pričaka s svojo konjico ob Ticinu, toda Hanibal ga zadrevi v beg; istotako drugega konzula Sempronija (Sempronius), ki je pritekel Scipijonu na pomoč, ob Trebiji. Ravnokar pokorjeni Galci se sedaj pridružijo zmagovalcu. Spomladi 1. 217. pride Hanibal preko Apenin v poplavljeno po¬ rečje Arnovo. Brez počitka in pokoja morajo njegovi vojaki štiri dni in štiri noči gaziti po vodi. Hanibal, izgubivši mnogo vojakov, jezdil je na jedinem slonu, ki mu je ostal, toda oslepel je v kužnem zraku na jednem očesi. Po kratkem počitku se Hanibal približa Trazimenskemu jezeru (1. Trasimenus) in razpostavi svoje vojake na višinah, ki oklepajo malo ravnico malone do cela. Konzul Gaj Flaminij (C. Flaminius), nepremišljeno hlepeč po lahki zmagi, gre naglo za njim in privede vojsko v ravnico, ne da bi bil zaradi goste megle zapazil sov¬ ražnikov, ki so bili zasedli višine. Ko stoji rimska vojska v ravnici, ukaže svojim konjikom zapreti vhod v sotesko, drugim vojakom pa planiti z višine na presenečene Rimljane. Jeden prvih pade Flaminij; nekateri se obrnejo k jezeru, jedinemu nezasedenemu kraju, in se potope v njem, drugi obleže na bojišči. Vsa rimska vojska je bila uničena. Videti je bilo, da pade Rim, zakaj odprta je bila pot v Lacij; toda Hanibal si je hotel prej pridobiti rimske zaveznike in zato je krenil v Apulijo. V tem nevarnem času so Rimljani postavili opreznega K. Fobija Maksima (C. Fabius Maximus) za diktatorja, ki se je izogibal vsaki bitki in oprezno sledil svojemu nasprotniku po višinah. Malo zado¬ voljni s takovim vojskovanjem, nazivljali so ga njegovi vojaki zbad¬ ljivo Kunktatorja, t. j. obotavljavca, in to ime mu je pozneje ostalo 91 kot časten priimek. Nekoč obkoli punskega vojskovodjo v neki so¬ teski. Ali zviti Hanibal si izmisli lest. Nekaterim volom da na roge privezati suhljad, ponoči jo prižgati in gnati besno živino na višine, katere so zasedli Rimljani. Meneč, da namerja Hanibal uiti preko gora, privede Fabij na višino oddelek, ki je stražil nad vhodom v so¬ tesko ; nato ostavi Hanibal brez ovire s svojo vojsko sotesko. Prepozno spozna Fabij Hanibalovo zvijačo. Zaradi tega so bili Rimljani še menj zadovoljni s svojim vojskovodjo. Kakor vojaki, tako je nepre¬ mišljeno sodil celo njegov podpoveljnik M. Minucij (M. Minucius); ta je izposloval, da se mu je izročilo poveljstvo nad polovico vojske. Koj pohiti nizdolu in napade Hanibala, a ta ga zvabi v zasedo in po¬ polnoma obkoli. Izgubil bi bil vso vojsko, da mu ni Fabij pritekel na pomoč. Osramočen je združil Minucij svoj vojni oddelek z od¬ delkom vrhovnega poveljnika. 3. Bitka pri Kanali. Za 1. 216. so izvolili Rimljani za konzula opreznega L. Emilija 216. Pavla (L. Aemilius Paulus) in silovitega K. Terencija Varona (C. Te- rentius Varro). Varon je s svojo prenaglostjo provzročil bitko pri Kanah (Cannae) ob Avfidu. Tu so bili Rimljani popolnoma pobiti. Španski in galski konjiki v Hanibalovi vojski so se silovito drevili proti rimski konjiči in jo zapodili v beg, toda rimski pešci so se bili junaški. Sedaj jih napade zmagovita punska konjiča od zadi in jih popolnoma obkoljene do cela potolče. Ko se zmrači, uničena je vsa rimska vojska: 70.000 bojevnikov pokriva bojišče. Ali tudi sedaj niso obupali Rimljani. Hanibal, ki je v tej bitki tudi izgubil mnogo vojakov, ni se drznil iti na Rim. Njegov podpoveljnik Ma- liarbal mu reče: «Naj grem s konjico naprej, ti teci za mano, in v petih dneh bodeš obedoval na Kapitoliji». Toda Hanibal je ravnal drugače. Ponudil je senatu mir, ta pa mu je odgovoril, da ne bode sklepal miru, dokler stoji še jeden Kartažan na zemlji italski. Ta stanovitost rimskega senata in zloga in požrtvovalnost naroda so rešile rimsko državo. 4. Obrat vojne sreče. Hanibal je bil na vrhunci svoje sreče. Dolenja Italija mu jo pripadla, Širakužani in Macedonci so se zavezali s Kartažani. Toda skoro se je obrnila sreča, ker niso Kartažani izdatno podpirali svo¬ jega vojskovodje. Že v poslednjem letu je potolkel M. Klavdij Marcel 92 (M. Claudius Marcellus) Hanibala pri Noli (Nola) v Kampaniji. Pre¬ peljal se je potem v Sicilijo in zasedel mesto Sirakuze. Tu je živel matematik Arhimed (Areliimedes), ki je izumil strašne bojne stroje, s katerimi je prizadeval Rimljanom mnogo škode. Sele po triletnem obleganji so Rimljani vzeli mesto (212.). Marcel je svojim vojakom naročil, naj varujejo slavnega Arhimeda. Ali nekov rimski vojak je pridrl v sobo, ko je Arhimed globoko zamišljen črtal geometriške slike na tla, s peskom posuta. «Glavo mi vzemi, a slik mi ne teptaj!» zakriči nanj, ali surovi vojak mu razkolje glavo. V poslednjem letu so oblegali Rimljani nezvesto Kapuo v Kampaniji. Hanibal je hotel osloboditi bogato mesto tako, da je šel s svojo vojsko proti Rimu. Strah in groza izpreletita Rimljane, ko poči glas: «Hanibal stoji pred vrati!» Toda oblegovalci se niso genili od Kapue; Hanibal se je vrnil v Kampanijo, ne da bi bil napal Rima, in malo potem so vzeli Rimljani Kapuo. Hanibal se je zanašal samo na Hasdrubala, svojega brata in poveljnika v Hispaniji, da mu pride z vojsko na pomoč. Proti temu se je vojskoval P. Kornelij Scipijon, sin onega Scipijona, ki je bil ob Ticinu pobit. Bistroumen vojskovodja, liki Hanibal in velikodušen in milostiv, se je Spancem skoro priljubil. Premagal je tudi Hasdru¬ bala, toda pota v Italijo mu ni mogel ustaviti. Hasdrubal je gnal svojo vojsko preko Pirenej in Alp po tisti poti v Italijo, po kateri je šel deset let prej njegov brat. Rimu je pretila iz nova poguba, če se združita brata. Ali Rimljani so ujeli vse sle, katere je pošiljal Hasdrubal svojemu bratu, in Hanibal ni prejel nobenega poročila. 207. Hasdrubal pride 1. 207. v Umbrijo do reke Metavra (Metaurus), a tukaj ga ustavi rimska vojska. Hasdrubal je bil pobit in je junaški umrl na bojišči. Težko je pričakoval Hanibal v Apuliji svojega brata. Sedaj ukaže konzul Klavdij Peron (Claudius Nero) vreči Hasdrubalovo glavo v tabor Hanibalov. Videč glavo svojega brata, vzklikne glo¬ boko ganjeni vojskovodja: «Sedaj vidim usodo Kartagine!« — 5. Bitka pri Žarni in konec vojne. Osvojivši si Hispanijo, odpluje Scipijon 1. 204. v Afriko, kjer se mu pridruži Masinisa (Masinissa), kralj zapadne Numidije. Karta- žane je spravil v toliko stisko, da so pozvali Hanibala iz Italije na pomoč. Sluteč pogubo, ostavi Hanibal težkega srca deželo, v kateri 202. je tolikrnt zmagal. Pri Za mi (Zama) je bila 1. 202. odločilna bitka. Prej je Hanibal povabil svojega nasprotnika na besedo, in Scipijon 93 je vzprejel povabilo. Slavna vojskovodji sta se sešla nekje na griči vpričo obeh vojska. Malo časa sta molče zrla drug drugega, potem jame Hanibal nagovarjati Scipijona, naj sklene mir. Pogovor ni bil uspešen, ker je rimski vojskovodja preveč zahteval; morala je torej odločiti bitka. Hanibal je bil premagan in je svojim rojakom na¬ svetoval, naj sklenejo mir tudi s težkimi pogoji. Kartagina je morala ustopiti Hispanijo in izročiti Rimljanom skoro vse bojne ladje; tudi je obljubila petdeset let plačevati davek in se zavezala, da brez dovo¬ litve Rimljanov ne začne nobene vojne. Rimljani so priredili Scipijonu sijajen triumf in mu dali častni priimek «Africanus». 6. Hanibalova smrt. Hanibal je delal odsihdob neumorno na to, da si potrta Kartagina zopet opomore s koristnimi napravami in skupnimi zavezniki proti skup¬ nemu sovražniku. To spoznavši, zahtevali so Rimljani, da se jim izroči Hanibal. Ta pa pobegne k mogočnemu sirskemu kralju Antijohu III. in ga pregovori, da napade Rimljane. Ali tudi Antijoha so Rimljani potolkli in ga prisilili, da jim je moral ustopiti vsa svoja posestva v Mali Aziji. Nadalje jim je moral obljubiti, da jim izroči Hanibala. Nato je Hanibal zbežal v Bitinijo h kralju Pruziji (Prusias). Ko pa rimski poslanci zahtevajo tudi od njega, da jim izroči 76 letnega starčka, dovoli jim obkoliti grad, v katerem je bival Hanibal. Da ne pride živ smrtnim sovražnikom v pest, izpije strup, katerega je s sabo nosil v otlem pečatnem prstanu, in pravi: « Bodisi, osloboditi hočem Rimljane strahu, če ne morejo učakati smrti starčka*. Istega leta (183.) je umrl tudi njegov slavni nasprotnik Scipijon. X. Tretja punska vojna (149.—146.). Leta 146. je tretja punska vojna pogubila Kartagino. Ponižano mesto se je bilo namreč sčasoma zopet vzdignilo do blaginje, in njega rastoča moč je iz nova vzbujala strah Rimljanom. Takrat je slul v Rimu M. Porcij Katon (M. Porcius Cato), preprost in strog mož, ki se je goreče trudil, da bi odpravil rastočo razkošnost. Menil je, da preti Rimu nevarnost, dokler stoji Kartagina. Vsak govor je končal z besedami: «Sicer pa menim, da je treba razdejali Kartagino*. Nekoč prinese v senat nekoliko smokev, in ko se senatorji čudijo njih svežosti in lepoti, pravi: «Sele pred tremi dnevi so jih utrgali v Kar¬ tagini, in tako majhen je prostor, ki nas loči od zakletih sovražnikov*. 183 . 94 Numidski kralj je s podporo Rimljanov napadal zemljo karta- ginsko; Kartažani so se pritoževali v Rimu, zakaj brez dovolitve Rimljanov niso smeli začeti vojne. Ker pa je rimski senat zavrgel njih tožbo, zgrabili so za orožje, da si ohranijo svojino. To je napotilo Rimljane, da so jim 1. 149. napovedali vojno. Silno prestrašeni Kartažani obetajo pokornost in pošljejo 300 dečkov iz najimenitnejših rodbin v talbo. Vzlic temu se izkrca rimska vojska v Afriki. Konzula zahtevata, naj jima izroče orožje in bojne priprave. Tudi temu ukazu se pokore Kartažani. Sele sedaj jim ukažeta, naj gredo iz mesta in se naselijo na drugem kraji, toda ne blizu morja. Temu trdosrčnemu povelju pa se ni pokorilo brezbrambno mesto. Obupni in silno razburjeni meščani sklenejo rajši umreti nego oditi s tal mile domovine. Nepopisno goreče so se noč in dan pripravljali na boj. Podirali so hiše in palače in jemali grede za ladje; celo od zlata in srebra so kovali orožje, ženske so si postrigle kite in sple¬ tale tetive od njih. Dve leti so se hrabro branili Kartažani. Sedaj izvolijo Rimljani mladega P. Kornelija Scipijona Emilijana (Aemili- anus) za konzula in mu izroče vrhovno poveljstvo. Scipijon oklene 140. mesto na suhem in na morji in ga naposled 1. 146. po ljutem po¬ uličnem boji vzame naskokoma. Kartažanski poveljnik Hasdrubal se umakne s svojo obiteljo in malo četo v grajsko svetišče. Ko pa nje¬ govi vojaki, oslabeli od gladu, obupajo in zažgo svetišče, zbeži k zmagovalcu ter ga kleče prosi milosti. Ali njegova žena ni hotela preživeti pogube Kartagine in je skočila s svojimi otroki v plapoleči ogenj. Sedemnajst dnij in nočij je gorelo mesto, in ko je ogenj pojenjal, preorali so pogorišče in tako naznačili, da bodi vekomaj pušča. Zmagovalcu so dali častni priimek « Africanus minor» (t. j. mlajši), in zemlja kartaginska se je izpremenila v rimsko provincijo Afriko. Leta 146. so Rimljani razdejali bogato trgovinsko mesto Korint in uvrstili Grško med rimske provincije. XI. Marij in Sula. Prva državljanska vojna. Okolo 100. leta pred Kristom sta živela v Rimu slavna in častilakomna vojskovodji, ki sta hlepela po najvišji oblasti. Jeden je bil Gaj Marij (C. Marius), drugi L. Kornelij Sula (L. Cornelius Sulla). Marij , sin kmetskih roditeljev, vzrasel je skoro brez pravega pouka. V mladih letih je šel k vojakom in se često poslavil kot hraber 95 in spreten vojščak. Bil je zarobljen in trden kakor železo. Kot ljudski tribun je bil malo priljubljen pri plemenitnikih, a tem bolj pri ljudstvu. Zato je izvolila narodna skupščina nepodkupnega moža 1. 107. za konzula, da dovrši vojno z Jugurto (Jugurtha). 1. Vojna z Jugurto. Zviti in brezvestni Jugurta je bil vnuk Masinisov. Pomoril je svoja bratranca Adherbala (Adherbal) in Hiempsala (Hiempsal) ter se polastil numidskega prestola. Ker so bili Rimljani vrhovni oblastniki Numidiji, napovedali so mu vojno. Ali prekanjeni Jugurta je podmitil konzula in sklenil ž njim mir, sramoten za Rimljane. Sedaj ga pozovejo v Rim, da se opraviči. Pride in prinese s seboj mnogo denarja in daril ter ž njim podkupi mnogo senatorjev; vrhu tega se vede tako nesramno, da ga izženo in mu iz nova napovedo vojno. Odhajajoč je baje vzkliknil: «0 Rim, ves si na prodaj, samo kupca je treba!« Konzul Metel (Metellus) gaje pobil in prisilil, da je pobegnil k svojemu tastu Bokhu, kralju mavretanskemu. Potem je izročil Mariju poveljstvo. Ta se je obnesel kot spreten vojsko¬ vodja, toda slavo te vojne je moral venderle deliti s svojim podpo¬ veljnikom L. Kornelijem Sulo, ki je bil ujel Jugurto 1. 105. 2. Vojna s Cimbri in Tevtoni. Marijevo ime je zaslulo še bolj v nastopni vojni. Rimljani so se sčasoma sešli s keltskimi razrodi v Alpah, sosebno s Tavriščani, ki so domovali na Koroškem in Štajerskem. Ko je bil konzul Papirij Karbon (Papirius Carbo) v njih deželi na vojni, pridrli so 1. 113. iz severa germanski Cimbri in ga potolkli pri Koreji (Noreia, Neumarkt na Štajerskem), ko jim je hotel ravno ustaviti pot. Nato krenejo v Galijo in prete odtod Rimljanom s pogubo. Silen strah obide Rim¬ ljane. Ljudstvo izvoli petkrat zaporedoma Marija za konzula in voj¬ nega nadpoveljnika. Ta je moral svoje vojščake najprej privaditi groznemu pogledu sovražnikov, ki so jim podirali srca. Cimbri so bili namreč velike rasti in močni kakor orjaki; nosili so živinske kože in železne oklepke ter se bojevali s ščiti, visokimi kakor mož, z dolgimi meči in težkimi bati. Njim so se pridružili Tevtoni , drug germanski narod. Toda skoro potem so se razdvojili, in vsak narod je odšel po drugem potu v Italijo, Tevtoni ob Ligurski obali, Cimbri preko Tirol. Marij jih doide pri Akvali Selcstijah (Aquae 105 . 96 102. Sextiae, sedaj Aix v Provansi) in jih 1. 102. popolnoma potolče; nato odhiti v Padsko nižavo, kamor so že pridrli Cimbri, in jih v nastopnem 101. letu pobije pri Vercelah 1. 101. Sedaj so izvolili Marija, rešitelja Italije, šestič za konzula in mu dali častni priimek: «Tretji ute¬ meljitelj Rimskega mesta*. 3. Vojna z Mitradatom in prva državljanska vojna. Toda skoro potem je imenitni Sula Mariju otemnil slavo. Sula je bil v marsičem Marijev nasprotnik. Slul je po grški omiki in živel razkošno, vender je bil kakor Marij podjeten in krepkovoljen. Njegovi prijatelji so izposlovali, da je bil izvoljen za konzula, in senat mu je poveril vodstvo vojne s pontskim kraljem Mitradatom (Mithradates). Ta krepki a krvoločni knez bi bil namreč rad za¬ vladal vsi Mali Aziji; radostno so ga vzprejeli deželani kot rešitelja izpod rimskega jarma in so po njegovem povelju podavili malone vse Rimljane, živeče v Aziji. Tudi Grke je pozval, naj otresejo rimski jarem, in ugodili so pozivu. Sula je hotel ravno odpluti iz Dolenje Italije in iti na krutega sovražnika, ko poči glas, da mu je narodna skupščina odrekla vrhovno poveljstvo in je izročila Mariju samemu. Nato žene Sula svoje legije proti Rimu in ga obsede. Marij uteče na ladjo; blizu mesta Minturen (Minturnae) se skrije svojim pre¬ ganjalcem v barji; toda tu ga zasačijo in odvedo v ječo. Nekemu cimberskemu robu se je ukazalo, naj ga umori. Marij ga strmo pogleda in zavpije z grmečim glasom nanj: «Cloveče, pa ti se drzneš ubiti Marija?* Meč pade barbaru iz roke, in Marij zbeži v Afriko. 87. Ko Sula uredi razmerje v Rimu, napoti se 1. 87. na Grško. Tu si osvoji Atene, pobije Mitradatovo vojsko v dveh bitkah in Gredjo zopet zavojuje rimski oblasti. Mitradat je moral Rimljanom vrniti vsa osvojena mesta in jim izročiti vojno brodovje. Potem se je Sula vrnil v Italijo. V Rimu so bili med tem grozoviti boji. Narodna skupščina je po Sulovem odhodu Marija pozvala domov. Prišedši v Italijo, nabere Marij vojščakov izmed sužnikov in zadolženih privržencev ter jih odvede proti Rimu. Izstradano in zbegano mesto se mu uda, in sedaj se Marij strašno osveti svojim nasprotnikom. Mnogo odličnih imenit¬ nikov da umoriti, njih hiše opleniti in jim vzeti imovino. Marij je bil sedmič izvoljen za konzula. Toda zdravje njegovo se jo toli 80 . shujšalo, da je umrl v početku leta 86. Ko se Sula izkrca 1. 83. v Brundiziji, pridruži se mu mladi Gnej Pompej (Gnaeus Pompeius) 97 in mu privede vojsko, katero je sam nabral. Sula pobije svoje nasprotnike in jih strašno kaznuje. Okolo 5000 Rimljanov da umoriti ali izgnati in razdeliti njih imovino med vojščake. Da uredi državo, izvolili so ga za diktatorja; toda za nekoliko let se odpove diktaturi. Živel je zasebno do 1. 78. Sreča mu je bila mila do smrti, celo 78. mrtvemu truplu so izkazali senatorji in narod najvišjo čast. XII. Pompej in Cezar. Druga državljanska vojna. 1. Pompej. Med vsemi S ulanci se je najbolj posla vil Pompej. Malone še mladeniču so mu priredili zaradi uspešnega vojskovanja triumf, in Sula mu je nadel častni priimek «Veliki*. Sreča je bila slavo¬ hlepnemu možu izredno mila. Najprej je ukrotil Spance, ki so se z ubežnimi Marijanci vzdignili zoper Rim. Tedaj so prijeli za orožje mnogobrojni sužniki, ker se je trdosrčno ravnalo ž njimi. Mnoge izmed njih so izučevali za gladijatorje, t. j. za borilce, da so razve¬ seljevali Rimljane v amfiteatrih; tukaj so se borili na ravnem pro¬ storu, posutem s peskom (arena), ali sami s seboj ali pa z zverinami, n. pr. z levi in tigri. Nekoč ubegne iz kapuanske borilnice nekoliko gladijatorjev, katerim se pridružijo mnogi sužniki, in te tolpe po¬ bijejo pod vodstvom Spartalcovim (Spartacus) več rimskih vojska. Sele Liciniju Krasu (Licinius Crassus) se posreči, pobiti upornike. Majhen oddelek ubežnik sužnikov je zbežal v alpske dežele, toda naleteli so na Pompeja, vračujočega se iz Hispanije, in ta jih je popolnoma potolkel. L. 67. poverijo Pompeju vodstvo druge vojne. Zbok državljanskih 67. vojska so se morski razbojniki tako pomnožili, da plovstvo na Sredo- zemeljskem morji ni bilo več varno. Razbojniki so imeli nad tisoč ladij, s katerimi so zajemali žitne ladje in plenili po primorskih deželah. Pompej gre nanje in jih v treh mesecih užuga, njih ladje uniči in razdcne zavetišča. Trgovina in promet sta se iz nova raz- cvitala po vsem Sredozemoljskem morji. Zaradi tega je bil Pompej ljubljenec rimskega naroda, ki mu je tudi poveril vrhovno poveljstvo vojne z Mitradatom. Ta je namreč zopet prijel za orožje in se zoper Rimljane zavezal s svojim zetom Tigranom (Tigranes), kraljem armenskim. Konzul Lukul (Lueullus) premaga oba kralja; Pompej ju iz nova potolče in celo pridere do Kavkaza. Mitradat pobegne na Tavridski Herzonez, da si oboroži 7 98 novo vojsko. Ali ker se mu je uprl rodni sin Farnak (Pharnaces), ukaže nekemu Galcu, da ga prebode z mečem (63.). Nato se vrne Pompej v Rim, kjer poslavi, opravljen z opremo Aleksandra Velikega, zmago s toli sijajnim vhodom, da kaj takega še ni videlo Rimsko mesto. 2. Zarota Katilinova. Doeim se je Pompej bojeval v Aziji, osnoval je Katilina za rimsko državo nevarno zaroto. V Rimu je bilo mnogo izprijenih mladeničev, ki so zapravili svoje imenje ter hoteli brez strahu in srami potem zločinstva dospeti do bogastva in oblasti. Takov je bil 63. tudi L. Sergij Katilina (L. Sergius Catilina), ki se je 1. 63. zarotil z zlobnimi tovariši; namerjali so podreti vlado, zažgati mesto, moriti meščane, v splošni zmedi opleniti bogatine in si osvojiti vrhovno oblast. Malo da se jim ni posrečila ta namera. Toda M. Tulij Ciceron (M. Tullius Cicero), slavni govornik in konzul tega leta, odkril je še o pravem času zaroto in razodel senatu hudobne naklepe. Katilina ostavi mesto in nabira oborožene čete, da bi ž njimi začel očito vojno z Rimom. Toda Rimljani pošljejo vojsko za njim, ki premaga sovražnike pri Pistoji (Pistoia) v Etruriji. Katilina sam je bil po obupnem boji ubit. Nekatere njegove privržence so po nasvetu Ciceronovem v Rimu usmrtili. Senat je nadel Ciceronu priimek: «Oče domovine». 3. Gaj Julij Cezar in prvi triumvirat. Vrnivši se iz Azije, sklenil je Pompej prijateljstvo z Gajem Julijem Cezarjem (Gaius Julius Caesar). Cezar je bil plemenitega rodu (pod. 45.). Ze v mladih letih ga je dičila brza razsodnost in bistroumnost. Njegova izvrstna mati Avrelija (Aurelia) ga je naučila prijaznega in uljudnega vedenja, zato so ga imeli povsod radi. Slabo zdravje si je s telesnimi vajami tako okrepil, da je v vojni lahko trpel vse težave. Po ničemer ni hlepel tako, kakor po slavi. Prišedši nekoč v majhno vas, rekel je svojim sprem¬ ljevalcem: «Rajši bi bil tu prvi, nego v Rimu drugi*. V Gadah (Cadiz) je stopil v svetišče, kjer je stala poleg drugih tudi soha Alek¬ sandra Velikega. Solznih očij je vzkliknil: «Aleksander si je že v mojih letih osvojil svet, a jaz nisem storil še ničesar!* Cezar je bil Marijev sorodnik in pristaš ljudske stranke. Sula ga je hotel zaradi tega umoriti, toda njegovi velcmožni sorodniki so mu izprosili milosti. Sula gaje pomilostil, rekoč: «Imejte ga, a vedite, dav 99 tem mladeniči tiči mnogo Marijev!» Cezarje nato odpotoval na otok Rod li grškim učiteljem, da bi se učil govorništva. Spotoma ga ujamejo morski razbojniki in zahtevajo dvajset talentov odkupnine. «Kaj!» pravi Cezar, «za moža, kakeršen sem jaz, samo dvajset talentov? Petdeset vam jih dam.» Nato odpošlje svoje spremljevalce po zahtevano vsoto. Pod. 45. Cezar. V tem se je vedel na ladji kakor poveljnik, ne pa kakor ujetnik. Kadar je hotel spati, ukazal je razbojnikom molčati. Časih jim je čital svoje pesmi, in če jih niso hvalili, zažugal jim je: «Zato vas dam križati, kadar bodem prost-. Toliko da jim odšteje visoko od¬ kupnino, nabere nekaj ladij, pohiti za njimi, ujame jih in jih da pribiti na križ. V Rimu je mnogo žita razdajal med ljudstvo in pri¬ rejal krasne igre; tako je bil naposled ljubljenec narodov, a zbok tega 7 * 100 je tudi zabredel v velike dolgove. Potem je odšel kot namestnik v Hispanijo, kjer se je poslavil in obogatil. 60. Vrnivši se v Rim, sklenil je 1. 60. s Krasom, najbogatejšim Rimljanom, in Pompejem, kateremu je dal svojo hčer Julijo za ženo, zavezo, imenovano prvi triumvirat (trovladje). Ti trije možje so skle¬ nili vladati, ne oziraje se na senat, zato so si dali podeliti od ljudstva službe in dostojanstva : Cezar je dobil namestništvo v Galiji, nekoliko pozneje Pompej v Hispaniji in Kras v Siriji. Trem oblastnikom malo priljubljeni Ciceron je moral iti v pregnanstvo. 4. Cezar v Galiji. Samo jugovzhodni del Galije so imeli Rimljani takrat v svoji 58. oblasti; vse druge pokrajine je pridobil Cezar. Leta 58. odide v svojo provincijo. Nezloga med galskimi plemeni mu je delo nekoliko olaj¬ šala. Najprej premaga Helvečane, ki so bili ostavili svojo gorato domovino in si iskali druge v Galiji. Potem plane na germanska plemena, katera je bil privedel Ariovist (Ariovistus) preko Rena v Galijo. Naposled spokori tudi galska plemena; gre cel6 dvakrat preko Rena v Germanijo in se izkrca v Britaniji. V tem so se vender zložili Galci in postavili proti Cezarju ogromno zvezno vojsko, katero je vodil knez Vercingetorig (Yercingetorix). Toda prepozno je bilo. Cezar premaga 1. 52. pri Aleziji (Alesia) blizu Dižona ustaško vojsko ter jo uniči. V tej vojni, katero je popisal sam, osvojil si je Galijo in pridobil dobro izvežbano in zvesto udano vojsko; nje cvet so bili stari legijonarji, pripravljeni za vsako podjetje. 5. Druga državljanska vojna. Cezarjeve zmage niso bile po volji Pompeju, ki je bil ostal v Rimu, zakaj otemnile so njegovo slavo. Ko umre tudi Julija, žena njegova, in ko so Krasa v neki bitki v Mezopotamiji ubili, omrznilo je prijateljstvo med oblastnikoma tolikanj, da sta si bila skoro huda sovražnika. Pompej je dognal, da je senat ukazal Cezarju, naj od¬ slovi vojsko in se odpove namestništvu v Galiji; ako bi se pa ne pokoril temu ukrepu, oklical bi ga za sovražnika-domovine. Toda Cezar se ni pokoril, temveč prevedel je svoje navdušene legije preko Rubikona, mejne rečice svoje pokrajine, rekoč: «Kocka je padla*. Tako se je pričela druga državljanska vojna. Po bliskovo je hitel Cezar v Rim, dočim so Pompejevci zapustili mesto in iz Brundizija pobegnili na Grško. Brez boja se 101 je Cezarju udala Italija. Odtod je hitel v Hispanijo, kjer so stale najhrabrejše legije Pompejeve. Cezarje rekel: «Najprej hočem pre¬ magati vojsko brez vojvode in potem vojvodo brez vojske*. Zmago¬ vito vrnivši se v Rim, gre takoj na svoje nasprotnike na vzhodu. Pompej je stal s svojo vojsko pri Dirahiji in blizu tu se je utaboril tudi Cezar. Vender se je moral po krvavih neuspešnih bojih umekniti v Tesalijo. Pompejeva vojska je šla za njim, ali Cezar jo je 1. 48. 48. pri Farzalu (Pharsalus) popolnoma potolkel. Pompej je zbežal v Egipet, češ, da ga prijazno vzprejme mladi kralj Ptolomej Dijoniz (Ptolomaeus Dionysus), ker ga je posadil na prestol. Toliko pa da stopi pri Peluziji na kopno, umore ga na povelje kraljevih varuhov. Ko se nekoliko dnij pozneje Cezar izkrca v Aleksandriji, prineso mu glavo nekdanjega prijatelja. Milo jokaje se obrne na stran. Poleg kralja posadi tudi njegovo sestro Kleopatro (Cleopatra) na prestol. Iz Egipta je odhitel v Azijo, kjer bi bil Mitradatov sin Farnak (Pharnaces) rad obnovil kraljevstvo svojega očeta. Cezar ga užuga v petih dneh ter zmago senatu kratko poroči: «Prišel sem, videl in zmagal*. Nato se vrne v Rim. V tem so se zbrali Pompejevci v Afriki, ali Cezar jih je pre¬ magal v bitki pri Tapsu (Thapsus). Pompejeva sinova Gnej in Sekst sta zbežala v Hispanijo, kjer sta nabrala še jedno vojsko. Tudi tja gre Cezar za njima in ju 1. 45. popolnoma pobije v ljuti bitki pri 45. Mundi (Munda) blizu Sevilje. Med vsemi bitkami, kar jih je bil, bila je ta najluijša. Njegovi vojaki so se že umikali, ko je zdajci vzkliknil: «Bodi torej ta dan zadnji mojega življenja!* in udaril je z golim mečem na sovražnike. Vojaki so se iz nova pognali naprej in naposled premogli sovražnike. Cezar sam je dejal pozneje: «Bil sem se često za zmago, pri Mundi pa za življenje*. Ta bitka je končala drugo državljansko vojno. 6. Cezarjeva samovlada in smrt. Cezar je bil sedaj samovladar in gospod rimski državi. Vojska, senat in ljudstvo, vsi so se ravnali po njegovih poveljih. Imenovali so ga za dosmrtnega diktatorja, on sam se je nazval «imperator* in je dal novce kovati s svojo podobo. Ker so se Rimljani pri štetji let uštevali, popravil jim je koledar: odmeril je navadnemu letu 365 dnij in dodal vsakemu četrtemu letu po jedon prestopen dan. Ta koledar se zove julijski. Mesec, katerega se je porodil, zval seje po njem julij. Napravil je mir in red med državljani ter vladal milo in 102 pravično. Toda republikancev ni mogel potolažiti. Zarotili so se zoper njega; glavni zarotnik je bil Gaj Kasij (Gaius Cassius). Njemu se je pridružil tudi blagi Mark Junij P rut (M. Junius Brutus), kate¬ rega je Cezar ljubil kakor sina. Dne 15. marcija 44. leta je bil sklican v gledališči Pompejevem senatski zbor. Grozne sanje so pla¬ šile Kalpurnijo (Calpurnia), ženo Cezarjevo; zato je naprosila svojega moža, naj ostane ta dan doma. Na poti v gledališče mu izroči pri¬ jatelj pismo, v katerem je bila odkrita vsa zarota. Cezar je shrani, ne da bi je prečital. Toliko da sede na zlati prestol pod kip Pom¬ pejev, prigneto se zarotniki z bodali pod plašči okolo njega. Divji Cimber mu strga togo z rame, drugi planejo z golimi bodali nanj. Ko zapazi Cezar med morilci tudi Bruta, vzdihne bridko: «Kaj tudi ti, sinko moj?» To rekši si zavije togo okolo glave in se triin- dvajsetkrat ranjen zgrudi mrtev na tla. XIII. Antonij in Oktavijan. Tretja državljanska vojna. 1. Drugi triumvirat. Po Cezarjevi smrti so nastale nove zmede v rimski državi. Ker zarotniki niso vedeli, kaj bi počeli, hotel se je Cezarjev pristaš in konzul M. Antonij (M. Antonius) polastiti vrhovne oblasti. Postavil je truplo umorjenčevo na Velikem trgu na ogled, hvalil z živo besedo njegove velike zasluge, prečital oporoko njegovo in omenil obilih darov, katere je Cezar oporočil vojakom in meščanom. Besede Anto- nijeve so ljudstvo tolikanj razdražile, da so preplašeni morilci po¬ begnili iz mesta. Toda le malo časa je bil Antonij prvak v državi. Cezar je namreč posinil in podedičil Oktavija (Octavius), devetnajst¬ letnega vnuka svoje sestre. Ta je sedaj prišel v Rim in si nadel ime Kaj Julij Cezar Oktavijan (Octavianus). Darežljivi mladenič se je vedel tako modro in oprezno, da je zase pridobil senatorje in ljudstvo. Antonij, videč, da ga je Oktavijan otemnil, dal si je od narodne skupščine podeliti Galijo cisalpino, kamor se je takoj napotil. Nato je senat očito prestopil k Oktavijanu ter M. Antonija oklical za iz¬ dajalca domovine. Ta ukrep je dognal Ciceron, katerega je bil že Cezar pozval iz pregnanstva. Nato je odšla vojska pod poveljstvom konzulov Hircija (Hirtius) in Panze (Pansa), katerima se je pridružil tudi Oktavijan, v Galijo in premagala Antonija pri Mutini. Toda padla sta oba konzula, in Oktavijan je sam stal na čelu zmagoviti vojski. Vender Antonij ni obupal, ker mu je zvesti Lepid (Lepidus), 103 namestnik galski, privedel drugih vojščakov. Ali Oktavijan ni hotel drugič poskusiti vojne sreče in je svojima nasprotnikoma podal roko v spravo. Sklenil je ž njima 1. 43. pri Bolonji zavezo, ki se zove drugi triumvirat. Triumviri so prišli v Rim in so se grozno osvetili svojim nasprot¬ nikom. Med njih žrtvami je bil tudi govornik Ciceron (pod. 46.). Odpravil se je na svoje letovišče v južnem Lu¬ ciji, toda Antonijevi biriči so ga dotekli, ko je ravno hotel ubežati v nosilnici. Od¬ bili so mu glavo in jo prinesli Antoniju, ki jo je na ogled posadil na govorniški oder. Ko so se počenjale te gro¬ zovitosti v Italiji, odšla sta Brut in Kasij v svoji pro- vinciji Macedonijo in Sirijo ter nabrala tu vojsko. Na to so naleteli triumviri pri Filipih (Philippi) 1. 42. in jo popolnoma potolkli. Brut in Kasij sta se usmrtila sama. Sedaj so si zmagovalci razde¬ lili državo: Antoniju so pri¬ padle vzhodne, Oktavijanu zapadne provincije, Lepidu Afrika. Da bi se zaveza še bolj utrdila, zaročil se je An¬ tonij z Oktavijanovo sestro, Pod i6 Ciceron krepostno Oktavijo (Octavia). 43 . 42. 2. Tretja državljanska vojna. Toda tretjina države Oktavijanu ni bila dovolj; rad bi bil imel vso. Najprej izneveri Lepidu vojsko in mu vzame provincijo. Potem se obrne proti Antoniju, ki je na sijajnem dvoru egiptovske kraljice Kleopatre užival zgolj veselje. Nji in njenim otrokom je podeljeval rimske provincije, nji na ljubo je odslovil svojo blago soprogo Oktet- 104 vijo. Onda se je vnela vojna, ki naj bi odločila, kateri obeh mogotcev bodi samovladar. Vhod v Ambraški zaliv ožita dva rta; južni se 31. zove Akcij (Actium). Tukaj je bila 1. 31. odločilna bitka. Antonij je pred zalivom razvrstil v polokrogu svoje velike ladje; za njimi so stale ladje kraljice Kleopatre, in dalje na planem morji je Vipsanij Agripa (Vipsanius Agrippa) razpostavil male ladje Oktavijanove. Toliko da Agripa prvi napade, zbeži Kleopatra na svojih ladjah, češ, da se ni nadejati zmage. Ko Antonij to vidi, zapusti svojce in odhiti ves zbegan za njo. Ladje njegove so se bile samo malo časa, potem so se podale. Obe vojski sta stali na rtovih in leni gledali na bojevnike. Sedem dnij so Antonijeve legije čakale povelja, potem so se udale Oktavijanu. Spomladi nastopnega leta se Oktavijan približa Aleksandriji. Videč, da je po njem, prime Antonij za meč in si ga zabode v srce. Kleopatra pa si pritisne strupenega gada na prsi, da jo opika do smrti. Sedaj je bil Oktavijan samovladar vsi rimski državi. XIV. Cesar Oktavijan Avgust. Prvi cesar Oktavijan (pod. 47.) je vladal od 1. 30. pred Kr. do 14. po Kr. Odpravil sicer ni republikanskih častij, toda samovladar in vrhovni oblastnik je bil on. Visoko je čislal senat, ki je štel samo šeststo članov. Kot njih predsednik se je zval vrinceps* ; pa tudi «augustus» , to je vzvišeni, «imperator» ali «caesar»; iz posled¬ njega imena se je razvil naš naslov cesar. Rimska država, ki je oslabela zbok državljanskih vojen, umirila se je za tega miroljubnega vladarja, in blaginja se je zopet razcvitala. Dva slavna moža sta ga podpirala: pomorski junak Agripa in modri državnik Mecenat (Maecenas), ki je kakor cesar pospeševal vse umetnosti in znanosti. Te so za Avgusta tolikanj cvetelo, da so zvali dobo njegovo zlati vek. Vergilij Maron (Vergilius Maro) je opeval v svojem epu «Ene- jidi» dela junaka Eneja, čegar sin Jul (Julus) je bil praded Avgustov in rodovine Julijske. K. Horacij Flak (Q. Horatius Flaccus) je takrat skladal svoje pesmi, in P. Ovidij Nazon (P. Ovidius Naso) je spisal pripovedke iz bajeslovja, «preobrazbe* imenovane, Tit Livij (T. Livius) Paduvan pa obširno zgodovino rimske države. Krasne zgradbe so lep¬ šale Rim: cesarje ogradil nov trg, «forum Augusti» imenovan, Agripa je zgradil panteon (pod. 48.), to je vsem bogovom posvečen hram z velikansko kupolo, in dva nova vodovoda, po katerih je v mesto pritekalo dovolj bistre studenčnice. 105 Toda cvet rimske države je bil za Avgusta samo deloma resničen; zakaj nenravnost, poželjivost in neverstvo, vse to se je širilo čimdalje bolj. Ob tem času je bil porojen v Betlehemu v Palestini Jezus Kristus, naš Vzveličar, čegar vera se je brzo razširila po vseli delih sveta. 1. Osvojitev vzhodnih alpskih dežel. Avgust je raz¬ širil rimsko državo po vzhodnih alpskih deželah, kjer so sta¬ novali Keltje in drugi narodje; zakaj Dunav naj bi bil državi severna meja. Najprej si je osvojil Panonijo. Njegova pasterka sta šla na alpske narode; Druz (Drusus) je gnal svojo vojsko po Adiški dolini proti severu, njegov brat Tiberij (Tiberius) pa od zapada proti Bodenskemu jezeru. Pokorila sta leta 15. pred Kr. te-le alpske narode: Bečane, Vindeličane in Noričane in iz njih dežela osnovala provincije: Pedjo (Graubiinden in severne Tirole), Vindelicijo (južno Bavarsko) in Norik (Avstrijsko pod Dunavo, Solnograjsko, Koroško in Štajersko). Zlati miljnik na Velikem trgu v Rimu je bil iz¬ hodišče vseh izredno trdnih vojnih cest, ki so liki razsežno omrežje pre- prezale stare in nove provincije ter jih vezale z rimsko prestolnico. Toda pokoriti Germane, to mu ni uspelo. Pod. 47. Oktavijan. 2. Germani. Germanija je obsezala svet med Renom, Dunavo in Vislo. Bila je pusta dežela, pokrita z gozdi in močevinami. Veliki ger¬ manski narod se je delil na več nego petdeset plemen; najimenit- 106 nejši so bili: Friši ob Severnem morji, Langobardi ob dolenji Labi, Heruščani ob Vezeri, Hermunduri (poznejši Turingi) med gorenjim Menom in Labo, Markomani na Češkem. Vsako pleme je bilo občina zase, ki je ob mlaji in ščipu razpravljala svoje stvari v narodni Pod. 48. Panteon. skupščini. Ob vojni je izvolilo vsako pleme svojega vojvodo. Narod se je delil na slobodne in neslobodne ljudi; Slobodniki so bili plemiči (Edelfreie), ki so imeli velika posestva in se ponašali z junaštvom svojih pradedov; neplemiči (Gemeinfreie) so bili pravi narod. Dvajset¬ letni mladenič je dobil v svečani skupščini orožje in se je odslej prišteval možem. Njih orožje je bilo iz prva preprosto, in šele v vojnah z Rimljani so je izboljšali. Oboroževali so se sosebno s kratkim 107 kopjem metavnim ali pa z dolgim za boj v bližini. Samo imenitnejši Germani so nosili šlem in oklopje. Ščiti so bili leseni ali pa spleteni od protja. Namesto plaščev so radi nosili živalske kože in so glavino potezali čez glavo. Na sovražnika so udarjali Germani pojoč ter držali pred usti ščit, da se je glas bolje razlegal. Cesto so se zbrali bojaželjni mladeniči okolo spretnega voditelja ter ga spremili v vojno kot spremstvo; voditelj pa jih je oskrboval z vsem, kar je bilo potrebno za vojno. Kdor je v bitki preživel voditelja, temu so oponašali strahopetnost. Ob miru so najbolj ljubili lov na ture, lose, medvede in volkove, poljedelstvo in živinarstvo pa so prepuščali robovom in ženam. Njih življenje, šege in navade, vse je bilo kaj preprosto. Rimljani se niso čudili samo njih visoki rasti in upornim modrim očem, ampak tudi njih ljubezni do slobode, zvestobe, gostljivosti in čaščenju njih ženstva. Toda očitalo se je Germanom sosebno, da pijo in jedo brez mere in da strastno kockajo. Najvišji bog jim je bil Votan (Wuotan Allvater), ki stoluje v svoji palači Vdihali; na ramah mu sedita krokarja, ob nogah pa počivata volka. Kadar vzbuja viharje, nosi viharski plašč; kadar se prikaže kot bog solnca, jezdi na Šarci; on naklanja zmago hrabrim bojnikom, in bojne device (Walkiiren) nosijo ubite junake v njegovo palačo. Njegov sin Donar je bog groma; on luča razbijajoče kladivo, ki pa vsakokrat zopet prileti nazaj v njegovo roko; on plodi zemljo z dežjem. Cin je bog vojske, JBaldur bog pomladi in svetlobe, Lola lokavi bog ognja. Med boginjami sta bili imenitni Friga, ki se pa zove tudi Holda ali Berhta, in Freja. Velikani so poosebljene pri- rodne sile. Svetle Fife plešejo ob mesečini, in nakazni pritlikavci varujejo zaklade v gorah. Božjih hramov Germani niso imeli, svoje bogove so molili v svetih gajih, na bregovih in ob studencih ter so jim po največjem darovali živali ali pa zemeljske plodove. Modre žene so prerokovale bodočnost in voljo bogov iz krvi ubitih sovraž¬ nikov ali pa iz drugih znamenj. 3. Boji z Germani. Druz je prodiral ob dolenjem Renu v deželo, da si tem potem osvoji Gernmnijo. Že v četrti vojni dospe do Labe, a na povratku umrje nenadoma. Ob levem bregu Rena je utrdil nekatere trdnjave, okolo katerih so pozneje sezidali mesta, kakor Majne, Koblenc in Kolonjo (Koln). Za njim se je bojeval njegov brat Tiberij, in Ger¬ mani so se skoro privadili tujega gospodstva. Germanski mladeniči 108 so stopali med rimske vojščake, kakor Heruščanski knezi o, Arminij (Arminius). Ko se je vrnil domov, bolelo ga je v srce videčega, kako budo zatira Germane novi namestnik Kvintilij Var (Q,uintilius Varus); skrivaj mu je uspelo združiti germanska plemena zoper 9. po Kr. Rimljane. Ko gre Var 1. 9. po Kr. s svojo vojsko skozi Tevtoburški les, kjer so ga ovirale globine, barje in goščave, napade ga Arminij ter ga popolnoma potolče. Var, ves obupan, usmrti se sam, in le nekateri Rimljani srečno utečejo. Začuvši ta poraz, vzklikne globoko ganjeni Avgust: «Vare, vrni mi moje legije!» XV. Tiberij. Neron. Naslednji štirje cesarji: Tiberij, Kaligula (Caligula), Klavdij 14.-68. (Claudius) in Neron (Nero), ki so cesarjevali od leta 14. do 68., bili so iz rodovine Avgustove. Tiberij je bil malobeseden in nezaupen trinog, ki je dal umoriti mnogo imenitnih Rimljanov. Njegov hrabri in blagi netjak in Druzov sin, Germanih, vojskoval se je srečno z ger¬ manskimi plemeni; ujel je celo Arminijevo ženo, Tusneldo, in prodrl v Tevtoburški les, kjer je dal pogrebsti okostje svojih doslej ne¬ pokopanih rojakov. Zavidni Tiberij pozove mladega junaka v Rim, kjer mu prirode meščani sijajen triumf. Pred njegovim slavnostnim vozom so korakali mnogi imenitni Germani v sponah, med njimi Tusnelda in njen sinček Tumelik. Nato pošlje cesar svojega netjaka v Azijo, kjer je umrl nagle smrti. Za Tiberija je začel učiti Jezus Kristus, za tega vladarja je umrl naš Vzveličar na križi ter vstal od smrti. Neron, četrti naslednik Avgustov, bil je najhudobnejši vseh cesarjev. Dal je usmrtiti svojega brata, svojega učitelja Seneko (Seneca), svojo ženo in celo rodno mater svojo. Bil je prvi cesar, ki je ukazal očito preganjati kristjane. Kristovi nauki so pridobili že takrat mnogo spoznavalcev. Ko nastane 1. 64. v Rimu velik požar, ki uniči malone vse mesto, poči glas, da je je dal zažgati Neron, češ, da želi videti, kako je nekdaj gorela Troja. Cesar je obdolžil kristjane, da so oni zapalili Rim, in jili je začel grozno preganjati. Tudi glavarja apostolov Peter in Pavel sta umrla kot mučenika; Petra so pribili na križ, Pavlu pa, ki je bil rimski državljan, vzeli so glavo. Naposled so se Neronu uprli vojščaki v Hispaniji; ko se je vnel malo potem tudi v Rimu upor, zbežal je Neron iz mesta, in sužnik ga je po njegovi volji prebodel z mečem. Takrat so se tudi 109 Židje uprli rimskemu gospodstvu, in Neron je odposlal vojskovodjo Vespazijana (Vespasianus), da jih ukroti. Ta se je srečno vojskoval, in legije so ga 1. 69. proglasile za cesarja. XVI. Vespazijan. Tit. Cesarji posinjenci. Vespazijcin je izročil poveljstvo svojemu sinu Titu (Titus), ki je obsedel Jeruzalemsko mesto in ga vzlic trdovratnemu uporu 1. 70. Pod. 49. Titov slavolok v Rimu. premagal in razdejal. Nad pol milijona Zidov se je pogubilo v tej vojni. Odslej žive Židje razkropljeni po vsem svetu. V spomin na to zmago so postavili Rimljani velikanski slavolok, ki stoji še dan¬ danes (pod. 49.). Vespazijan je bil moder in štedljiv cesar; z državnimi dohodki je gradil ceste in velikanska poslopja. V Rimu je sezidal Kolosej (Colosseutn), ogromen amfiteater za 100.000 gledalcev, kjer so se borili gladijatorji in dražili zverine. Kratko, a blagonosno je bilo cesarjevanje njegovega sina Tita. Skoro potem, ko jo zavladal, jela 70. 110 79. je gora Vezuv (1. 79.) bljuvati ogenj in pepel ter je zasula mesta Pompeje, Herkulanej in Stabije. Po tej nesreči se je vnela kuga, in velik požar je nastal v Rimu. V vseh teh nezgodah je storil Tit si¬ rotam mnogo dobrot. Rekal je: «Od cesarja ne sme nihče odhajati žalosten». Ce kakega dne ni storil ni¬ komur nič dobrega, tožil je zvečer bridko svojim pri¬ jateljem: «Prijatelji, denašnji dan je izgubljena. Tega blagodušnega vladarja je zvalo ljudstvo »ljubezen in slast človeškega rodu». Najsrečnejša doba rimskega cesarstva je bila od 96.-180. Ulmf 1. 96. do 180.; zakaj vladalo je ta čas pet izvrstnih cesarjev, ki so se vrstili drug za drugim kot posinjenci, ne pa kot sorodniki. Nerva (Nerva), prvi med njimi, posinil in oklical je za naslednika Trajana (Traianus), rodom Spanca. Ta je šel na Dačane, ki so za kralja Decebala (Decebalus) bivali v sedanji Erdeljski in Ru- munski. Zgradivši blizu Železnih vrat zidan most čez Dunav, osvojil si je 1. 106. Dacijo ter jo je uredil kot provincijo. Mnogi rimski naseljenci so to deželo v kratki dobi popolnoma poromanili. V spomin na to zmago je dal v Rimu postaviti 34 metrov visok steber (pod. 50.), na katerem so umetniki upodobili njegova junaška dela. Osvojil si je tudi Arabijo, Armenijo, Mezopotamijo, tako da je bilo rimsko cesarstvo za njega najobsežnejše. Skrbel je tudi za dobro pravosodje, ustanavljal vzgajališča, gradil prekope, ceste, mostove in vodovode, ki še dandanes proslavljajo njegovo ime. Jednako neumorno je pospeševal blaginjo državljanov njegov naslednik Elij Hadrijan (Aelius Hadrianus). Vnet je bil za umetnost in znanost ter je peš pre¬ hodil provincije, da se osebno prepriča o razmerji in potrebah svojih dežel. V obrambo Britanije je dal postaviti ob meji divjih Piktov »Piktovski zid*. Naj¬ rajši je živel v Atenah. V Traciji je sezidal po sebi zvano mesto Adrianopolj, v Rimu si je postavil ob desnem bregu Tibera na¬ groben spomenik, sloveči mavzolej, do katerega drži most, sloneč na petih oblokih. Ta nagrobni spomenik nima prejšnjega nakrasa, vender pa sluje po imeni »Angeljski grad» kot znamenje Rimskega mesta. Pod. 50. Steber na Trajanovem trgu v Rimu. 111 Njegov drugi naslednik, blagi Mark Avrelij (Marcus Aurelius), cesarjeval je izvrstno od 1. 161. do 180. (pod. 51.). Za njegove dobe Pod. 51. Mark Avrelij. so Markomani in Kvadi iz Češko in Moravske napadali rimsko kra¬ jino; nekoč so pridrli cel6 do Ogleja. Marko Avrelij seje drevil preko Alp za njimi, toda v obrambo dunavske meje se je moral ž njimi 112 bojevati dlje časa. V tem seje najrajši mudil v Karnuntu (Carnuntum), sedanjem Petronelu ob Dunavi, ter je 1. 180. umrl v trdnjavi Vindoboni (Dunaj). XVII. Dijoklecijan. Konstantin Veliki. Za naslednikov Marka Avrelija so se združila manjša germanska plemena ter osnovala velike narode. Franki so bivali ob dolenjem Renu, Sasi ob Vezeri in dolenji Labi, Alemani južno od Rena, mo¬ gočni Golje pa med Karpati in Donom. Ti narodje so tako silno napadali rimsko cesarstvo, da je moral cesar Dijoklecijan (Diocletianus), ki je zavladal 1. 284., razdeliti vrhovno oblast. Izvolil si je sovla- darja, ki je stoloval v Milanu, sam pa se je nastanil v Nikomediji v Mali Aziji. Vsak cesar si je izvolil podcesarja, toda vrhovno oblast je imel Dijoklecijan sam Dijoklecijan je oskrunil svojo slavo s tem, da je preganjal kristjane. Za njegove vlade se je bila Vzveličarjeva vera hitro raz¬ širila po vseh provincijah, v vseh legijah, in celo na cesarskem dvoru je bilo dokaj kristjanov. V marmorišči blizu Sirmija (Sirmium) je bilo med kiparji tudi pet kristjanov, ki so se branili narediti podobo boga Eskulapija. Zato so jih na povelje Dijoklecijanovo žive položili v svinčene krste in jih vrgli v Savo. Najhujše preganjanje se je začelo 1. 303. Cesar je večkrat prepovedal opravljati krščansko službo božjo; nato je ukazal podreti cerkve in zapovedal vsem kristjanom, da morajo darovati paganskim bogovom. Grozno so ravnali s stanovitimi kristjani: nekatere so obglavili, druge so pribili na križ ali jih vrgli zverinam ali pa spekli na žerjavici. Dosluženega vojščaka Florijana, ki je živel v Lorhu ob Aniži v Gorenji Avstriji, vrgli so v reko. Daši je imel težek kamen ob vratu privezan, odnesli so ga venderle va¬ lovi na strmečo skalo. Na mestu, kjer je nekova pobožna gospa pokopala truplo njegovo, stoji dandanes šentflorijanska opatija. Dijoklecijan je odstopil še ob groznem preganjanji 1. 305. ter sc umeknil v dalmatinsko Salono, kjer si je sezidal prostorno in prekrasno palačo. Tu je živel v selski samoti do smrti. V naslednjih državljanskih vojnah je premagal Konstantin Veliki, ki je cesarjeval od 1. 324. do 337., vse svoje sovražnike (pod. 52.). Premestil je svojo prestolnico v Bizancij, in odslej seje z novimi stav¬ bami razširjeno mesto zvalo Konstantinopolj, t. j. Konstantinovo mesto. Krščanom in paganom je dal jednake verske pravice. Doslej so pagani sovražili in često preganjali krščane, najgrozneje za Nerona in Dijo- 113 T P lr.-AVCV'£Y6 * X • 7 i* ©. £*■ prO©rN£VfW«žTVft)V[M rrAT.ISMEBfG IIkiasnltvbini 1= evMEXEEc irvs v e i VAMD E V^R. AbeKeaYAttt?EeWKrElV , S! TACTiemcvK®rimi ?©«e ivfe v rs! AEeVMTmVMFKlSJHSreHElAEIc™fl i. klecijana. Toda potrpežljivost in radost, s katero so prenašali vse muke, navduševali sta celo pagane, in tako je bila prelita kri muče¬ nikov seme, iz katerega so se porajali novi spoznavalci. Krščanske občine so se množile od leta do leta, svečeniki (presbiteri) so jim bili voditelji, katerim so načelovali škofje. Glavar cerkvi je bil rimski Pod. 52. Konstantinov slavolok v Rimu. papež. Kako daleč se je bila že razširila krščanska cerkev, priča 825. prvi obči cerkveni zbor v Niceji (Nicaea) v Mali Aziji 1. 325., na katerem so zavrgli in obsodili krive nauke Arijeve (Arius). Nad 150 škofov se je sešlo na tem zboru. XVIII. Preseljevanje narodov in razpad zapadnorimskega cesarstva. Alarih. Atila. Ko je vladal v zapadnorimskem cesarstvu Valentinijan I., v 875. vzhodnem pa njegov brat Valent, pridrli so malo pred 1. 375. divji 8 114 Huni iz Azije v Evropo ter planili na germanske narode. Med temi je nastalo silovito gibanje, ki se zove preseljevanje narodov. Divji Huni so živeli ob koreninah, zeliščih in surovem mesu, katero so pod sedlom zmehčavali. Peš so se bojevali slabo, bili pa so tem spretnejši konjiki. Prebredši Don, udarijo na Vzhodne Gote ter jih potolčejo, dočim si Zapadni Gotje izprosijo od cesarja Valenta dovo¬ litev, da se nastanijo v Meziji (med Dunavo in Balkanom) in v Traciji. A ker so jih tu cesarski namestniki hudo tlačili, uprli so se ter cesarja pri Drinopolji popolnoma potolkli (1. 378.). Cesar je obležal na bojišči. Šele njegov naslednik Teodozij (Theodosius) je pomiril razburjeni narod ter ga naselil v Traciji. Teodozij je še jedenkrat združil vse rimsko cesarstvo, toda malo 395. pred smrtjo (1. 395.) je je razdelil med svoja sinova; starejšemu Arkadija (Arcadius) je določil vzhod, mlajšemu Honoriju (Honorius) zapad. Rastoča slabost in zmede v državi so napotile zapadne Gote, da so šli iskat plena. S svojim drznim in podjetnim kraljem Ala- rihom prihrume 1. 396. preko Macedonije na Grško ter more in plenijo po Tesaliji, Beociji in Atiki. Ko izsilijo Atencem veliko odkupnino, udarijo na Peloponez, kjer se jim brez boja udado mesta Korint, Argi in Šparta. Da jih pomiri, prepusti jim Arkadij Ilirijo. Nato se napoti Alarih v Italijo. Moral se je sicer vrniti, toda malo potem pridere zopet v Italijo, osvoji si Rim in ga dobro opleni. Potem odide v južno Italijo, kjer ga dohiti smrt 1. 410. Da nihče ne bi motil mlademu junaku miru in pokoja, izkopljejo mu Gotje grob v strugi odvrnjene rečice Buzenta, polože ga z dragocenimi zakladi vanj in zopet navrnejo vodo čez grob. Njega naslednik Ataulf je gnal Zapadne 419. Gote v Galijo, kjer so 1. 419. ustanovili državo, po prestolici Tolozi imenovano toložansko. Skoro potem so odpadle tudi druge provincije. Svevi, Alani in Vandali so se naselili v Hispaniji ter grozovito opustošili deželo; 429, odtod so se preselili Vandali 1. 429. s kraljem Gejzerihom v Afriko, kjer so osnovali v rimski provinciji Afriki vandalsko kraljevstvo s prestolnim mestom Kartagino. Ko so se iz Britanije pozvale rimske legije v Italijo, niso se mogli sami Britanci braniti napadov razboj¬ niških Piktov in Škotov. Zato naprosijo pomoči Angle in Sase, ki so bivali na polotoku Jutlandiji in ob dolenji Labi. Ti so res prišli 449. okolo 1. 449., toda naselili so se sami v deželi ter ustanovili sedem majhnih kraljestev. 115 V tem so se bili Huni razširili do srednje Dunave. Atila, njih siloviti vladar, združil je vse narode od Volge do Rena v mogočno državo. Vzhodni in Zapadni Rim sta mu plačevala davke in pošiljala poslance v njegovo prestolnico ob Tisinih bregovih. L. 450. se vzdigne Atila, imenovan «šiba božja*, in odvede pol milijona bojevnikov v Galijo; gredoč razruši cvetoča mesta in opustoši rodovite dežele. Besede: «Kamor stopi Atilov konj, tam ne zrase več trava*, prišle so takrat v pregovor. Toda Zapadni Gotje in drugi hrabri germanski narodje so se pridružili Rimljanom. Atila je bil 1. 451. v strašni med- 451. narodni bitki na Katalonskem polji pri Troyes-ji pobit in se je moral umekniti v Panonijo. V naslednjem letu se navali v Italijo in spo¬ toma razdere Oglej. Nesrečni meščani pobegnejo na lagunske otoke in utemelje tu Benetke. Poplenivši Padsko nižavo, napoti se Atila proti Rimu; meščani mu pošljejo naproti poslance, katere vodi papež Leon I. Njegove prošnje in velika odkupnina so napotile groznega siloviteža, da se je vrnil v Panonijo. Tu je umrl 1. 453. 458. nagle smrti, a v nemški pravljici še živi po imeni «Etzel». Pod¬ jarmljeni nemški narodje se zopet oslobode. Žalostni časi so napočili rimski državi: cesarji niso imeli niti moči niti veljave, vojskovodje germanskih pomožnih čet so jih nastavljali in odstavljali. Jeden teh vojvod, po imeni Odoaker, pehnil je 1. 476. mladega cesarja Romula 476, Avgustala (Romulus Augustulus) s prestola in ga zasedel sam kot kralj italijanski. Tako je razpadlo zapadno rimsko cesarstvo. Namesto pomehku¬ ženih Rimljanov so določevali odslej usodo Evrope sicer surovi, toda nepokvarjeni Germani. Vzhodno rimsko cesarstvo pa je še trajalo do leta 1453. i' iiiiiiMi|MirtiiiiTiTr