3 830047 0 15 500 /eto: XXXIX ju lij 2007 številke Poštnina plačana pri pošti Slovenj Gradec Cena 2,90 € (695,00 SIT) naslovna tema Votla smreka na Naravskih Ledinah "M, mm gozdarstvo Gradnja pasivnih in nizkoenergetskih hiš v Švici in Avstriji kmetijstvo + ) ‘ % J j rV_ y Partnerstvo dobrot brez meja Poslovna enota Deželne banke v novih prostorih gozdarstvo Votla smreka na Naravskih Ledinah Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd., 9 Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Uršlja gora je zanimiva planinska in izletniška točka. Kot osamelec Karavank je opazna z skoraj vseh vrhov po Sloveniji. Planinci in rekreativci se najraje povzpnejo na nekdaj plešasti vrh iz Naravskih Ledin, kjer je planinska koča Planinskega društva Ravne na Koroškem. V koči je že nekaj let oskrbnik Peter Fajmut, ki rad postreže tako posameznikom kot skupinam. V poletnem in jesenskem času imajo številne skupine piknike. Na dobro počutje obiskovalcev vpliva prijetna okolica ur-šljegorskih gozdov, kjer rastejo debela drevesa. Kočo na Naravskih Ledinah varuje slikoviti gozdni rob, v katerem so še pred leti ras-tle debele smreke in macesni. Po letu 1985 - to leto so bili slovenski gozdovi močno prizadeti zaradi onesnaženega zraka (plinski vžigi) - so se številnim med njimi pričeli sušiti vrhovi. Bile so vitalne, vendar so predstavljale nevarnost za obiskovalce. Zato so jih gozdarji posekali, pustili pa so najdebelejšo lepotico, pod katero je bil postavljen kamin zaščiten z lesenim nadstreš-jem. Mnogo obiskovalcev se je hladilo pod njeno krošnjo. Na zunaj polnolesnata smreka pa se je ob udarcu po njenem deblu votlo odzivala. Tako kot njene sestre, je bila tudi ona v sredini votla. Verjetno je imela poškodovane korenine, v njo so se naselile glive in mravlje, ki so pričele z razkrajanjem več kot stoletne preteklosti. Na prošnjo oskrbnika, ker je ta predstavljala veliko nevarnost za ljudi, ogrožala pa je tudi objekt, so se gozdarji odločili, da jo podrejo. Podiranje suhih in votlih dreves je zelo nevarno, Votla smrekova lepotica na Naravskih Ledinah je padla Počitek v votli smreki (foto Fajmut Peter) V votli smrekovi preteklosti je Niko Voglič, na njej Anton Virtič (foto Fajmut Peter) Votla smreka je tudi skrivalnica za najmlajše (foto Gorazd Mlinšek) saj nikoli ne veš kam bo sila neenakomerno razporejene teže drevesa nagnila drevo. Nevarnega dela so se lotili črnjanski gozdni delavci Virtičev Tonč, Vogličev Niko in Oderlapov Zdenko. Smer podiranja so usmerili s pomočjo jeklene žice pripete na traktor. Kljub upoštevanju vsega strokovnega znanja pri izvedbi podiranja, jih smreka ni ubogala. Smreko je zasukalo. Padla je na nadstrešek in kamin. V podrti smreki je zazevala votla preteklost. V prsni višini je imela smreka premer 115 cm, v koreničniku je njen notranji (votli) premer na širšem delu 150cm, na ožjem 120 cm. Oskrbnik Peter se je ponovno prepričal, daje bila votla smrekova lepotica zelo nevarna za obiskovalce. V močnejših sunkih vetra bi lahko pomendrala poleg omenjenih objektov še kakšnega ljubitelja planin. Ta nevarnost je zdaj mimo, prvi hlod votle smreke je obdržal. Želi ga razstaviti kot naravno zanimivost. Pred dežjem in snegom bo z nadstreškom ponovno zaščitil na novo postavljeni kamin, pa tudi votlo smreko. Pri Kotniku na Paškem Kozjaku Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd., G Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Križ in gospodarsko poslopje pri Kotniku na Paškem Kozjaku uporabil kot dopolnilno dejavnost na kmetiji. Kmetijo varuje gozd, v katerem je v letošnjemu februarju povzročil škodo veter, v marcu pa tudi sneg. Na gozdarsko srečo so poškodovani predvsem listavci. Ko bo zgrajena cesta, bo spravilo hlodovine iz gozda lažje. Banovškom želim, da bi se čim prej pripeljali po cesti do slikovite kmetije pod Špikom in lažje urejali posestvo, na katerem je gozd v petdesetih letih zacelil rane zemeljskega plaza! Pri Kotniku na Paškem Kozjaku poslopjem se je utrgal zemeljski plaz. Odnesel in porušil je staro hišo z debelimi zidovi. Pri Kotniku niso utrpeli samo materialne škode, v ruševinah je umrlo 6 ljudi. Zemeljski plaz je evidentiran v zgodovini slovenskega hudourništva kot drugi zemeljski plaz, ki je zahteval za Mangartskim plazom največ človeških življenj. Danes nas spominja na žalostni dogodek pri Kotniku lepo urejeno spominsko obeležje z križem. Kar nekaj časa je bila Kotniko- Pogled na Kotnikov plaz Aleksej in oče Alojz Banovšek pri popravilu gospodarskega poslopja Vse foto Gorazd Mlinšek Razgibana in pestra je naša dežela, še posebno pa Koroška. Da je v njej veliko zakotnih kotičkov, nas prepričajo številna ledinska in domača imena ter priimki s korenom »kot«. Med njimi je zelo veliko Kotnikov. Ostalemu svetu je skrita pod vrhom Paškega Kozjaka (občina Mislinja) kmetija Kotnik, kjer so do leta 1954 živeli Ba-novški. ll.junija 1954 je kmetijo prizadela naravna ujma. Nad velikim stanovanjskim va domačija zapuščena, saj je bila odrezana od doline. Danes se na kmetijo vrača življenje. Alojz Banovšek, ki je solastnik posestva in njegov sin Aleksej sta pričela z obnovo gospodarskega poslopja. Potrebno bo zgraditi tudi stanovanjsko hišo. V letošnjem letu bodo naredili cesto. Na kmetiji bo zagospodaril Aleksej, ki je zaključil šolanje v lesarski srednji šoli. Načrtuje, da bo svoje znanje obdelave lesa s pridom gozdarstvo Informativni gozdarski storži v juniju Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd., Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Zanamije zelo topel junij. Prvi dan v prvem poletnem mesecu je še bil »svež« predvsem v jutranjih urah z najnižjo dnevno temperaturo 8“ C v nižinskih predelih. V ostalih junijskih jutranjih urah se je zrak ohladil v temperaturnem razponu med 12 in 20° C (druga polovica meseca) in segreval od 18° C do 31° C (21. 6. 2007). 20. junija je bila v Ljubljani izmerjena maksimalna temperatura 33° C. Prva polovica meseca je bila deloma mokra, saj so se od 4. junija v dnevnem zaporedju pojavljale lokalno in časovno različno nevihte (predvsem v popoldanskih in nočnih urah), katere niso povzročile škode. V drugi polovici junija je bilo neviht manj. Zaradi toplega vremena so v dolini borovnice začele zoreti že v prvi polovici junija, nevihte pa so namočile gozdna tla, iz katerih so pognale tudi gobe. Zagrizeni gobarji so tudi na Koroškem že našli prve jurčke, manjkalo pa ni niti lisičk. Visoke temperature in velika vlažnost zraka so nudile idealne pogoje za razvoj najrazličnejših fitopatogenih gliv in bakterij na gozdnem in negozdnem drevju. V juniju so gozdarji v Dravski dolini (okolica Vuzenice, Sv. Primoža na Pohorju in Sv. Antona na Pohorju) opazili bolezenske znake na hruškah, na nenadne čudne spremembe na starih hruškovih drevesih so nas opozorili tudi številni kmetje. Obvestili smo poročevalsko prognostično diagnostično službo na Gozdarskem inštitutu Slovenije, kateri smo posredovali dva vzorca obolelih hruškovih vej iz vznožja Sv. Primoža na Pohorju. Na eni izmed njih so 26. junija 2007 na Fitosanitarni upravi RS potrdili obolelost z bakterijo hruševega ožiga (Erwinia amylovora). Na gozdnih drevesnih vrstah (jerebika, glog, panešplja, mokovec, skorš, šmarna hrušica), katere tudi prizadene ta bakterija, še nismo opazili bolezenskih znakov. Iz fitosanitarne inšpekcijske službe bodo podali ukrepe za zatiranje te karantenske bolezni, o katerih smo lahko brali že v prejšnji številki Viharnika. Pa poglejmo v juniju nekoliko dopustniško razmetane gozdarske storže v OE Slovenj Gradec in izven. Zelo živahno je bilo 1. junija v Slovenj Gradcu, kjer ste se lahko udeležili uradne otvoritve nove Gozdne učne poti Tičnica. Pot je v upravljanju Mestne občine Slovenj Gradec, strokovno pa so jo uredili in bodo spremljali dogajanja na njej gozdarji Krajevne enote Slovenj Gradec. Istega dne ste lahko izvedeli marsikaj zanimivega o tre- Na grebenu Košenjaka nutnih aktualnih dogajanjih v gozdarstvu in Tednu gozdov, če ste na VTV spremljali oddajo Dober dan, v kateri sva bila gosta vodja ZGS OE Slovenj Gradec Milan Tretjak in pisec Storžev. Živahno je bilo tudi 3. junija 2007 v planinski koči na Grohatu pod Raduho, kjer so se na letnem srečanju sestali gorski stražarji. Srečanje jim je z zanimivim predavanjem popestril revirni gozdar Primož Areh. Poučno pa je bilo v Zgornjem Razborju, kjer so se pod vodstvom gozdarjev Srednje gozdarske šole iz Postojne od 4. do 6. junija izobraževali lastniki gozdov iz Krajevne enote Slovenj Gradec. Teoretično znanje, ki so si ga pridobili v organizaciji slovenjegraške krajevne enote v prostorih gostilne Pečoler, so praktično preizkusili na tečaju »Varno delo z motorno žago« tudi v gozdu. 12. junija 2007 smo gozdarji ZGS OE Slovenj Gradec povabili med sebe novinarje, ki delujejo v koroški regiji. V Slovenj Gradcu smo jim predstavili delovanje javne gozdarske službe, aktualna gozdarska dogajanja in delovanje posameznih odsekov v koroški območni enoti. Povabljeni so bili tudi v gozdove Mislinjskega Pohorja. Letos so veliko prej kot prejš- Smreka je vzklila na mizi Pod Peco nja leta postale živahne čebele (zgodnje rojenje), ki so vzpodbudile tudi gozdarje ZGS, da so se pričeli intenzivno pripravljati na letošnji Kmetijsko živilski sejem v Gornji Radgoni. Širši javnosti se bodo predstavili s prispevkom »Gozd in čebele«. Zmagovalna ekipa letošnjega kviza o poznavanju gozda, šolarji 2. osnovne šole Slovenj Gradec, ki je bil 30. maja 2007 v Vuzenici, je pod vodstvom avtorja Gozdarskih storžev 15. junija na VTV soustvarjala naravovarstveno obarvano otroško oddajo »Mišmaš«. 18. junija smo se gozdarji ZGS OE Slovenj Gradec (vodje odsekov, vodje KE, načrtovalci) in stanovski kolegi GG Slovenj Gradec podali v Podpeco na secisca, kjer je GG Slovenj Gradec s podizvajalci v zimskem Na sečišču strojne sečnje Analiza gozdnih tal - vzorčenje času izvajalo strojno sečnjo. Na tehnološkem dnevu smo pregledali dokončno urejena sečišča, ugotavljali slabe in dobre strani strojne sečnje, izmenjali operativna mnenja in se dogovorili za nadaljnji načrtni pristop izvajanja te vrste sečnje. Strojna sečnja razbremeni gozdnega delavca, zaradi večje koncentracije odkazanega drevja za posek in bolj gostih spravilnih poti pa lahko obremeni gozdni prostor. Strokovno in načrtno izvedena strojna sečnja na primernem terenu in stalni nadzor nad izvajanjem del lahko zmanjšata te obremenitve. Pomembno je tudi pravočasno obveščanje javnosti o izvedbi ukrepov v gozdu. Ne pozabimo - tehnologijo dela moramo prilagajati gozdu, ne pa obratno! V letošnjem letu je planiran generalni popis gozdov - Inventura gozdov 2007, ki ga organizirajo gozdarski strokovnjaki Gozdarskega inštituta Slovenije v sodelovanju z gozdarji Zavoda za gozdove Slovenije. Prvi popis je bil izveden leta 2000, letošnji popis bo vsebinsko razširjen zaradi pridobitve nekaterih podatkov, katere Sloveni- ja potrebuje za poročanje v zvezi z Kyotskim protokolom. Gozdarji javne gozdarske službe bomo izvedli popise na 4 x 4 km mreži na 731 popisnih točkah. Od 19. do 22. junija smo se popisovalci udeležili izobraževalnega seminarja (iz OE Slovenj Gradec Gorazd Mlinšek, Zdenka Jamnik, Avgust Kunc) v prostorih Gozdarskega inštituta Slovenije v Ljubljani. Praktično usposabljanje je potekalo v gozdovih Rožnika in Rakitne. Trenirali smo popis poškodova-nosti gozdov in gozdnih ekosistemov. Na ploskvah smo evidentirali tudi vso odmrlo biomaso, popisali lišaje (pokazatelje čistega zraka), se seznanili z vzorčenjem gozdnih tal. Za popisno ploskev smo izpolnili tudi anketo o funkcijah gozda. Popisi morajo biti izvedeni v avgustu, vzorčenje tal pa bomo izvajali še tudi v septembru. sekov za gozdno tehnologijo. Imeli so tehnološki izobraževalni dan na temo gozdne vlake. Pravilno načrtovana in zgrajena gozdna vlaka omogoča lažje spravilo hlodovine, preprečuje poškodbe gozdnih tal in koreninskega sistema ter bolj intenzivno izvajanje gojitvenih in varstvenih del. S prispevkom je na strokovnem srečanju sodeloval tudi vodja odseka za gozdno tehnologijo v OE Slovenj Gradec Hinko Andrejc. 21. rožnika so se Popis lišajev na deblu na Jezerskem zbrali vodje oddelka in od- gozdarstvo gozdarstvo Strokovna ekskurzija Gradnja pasivnih in V nizkoenergetskih hiš v Švici in Avstriji Drago Pogorevc, dipl. inž. str. Društvo »CIPRA« (Mednarodna komisija za varstvo Alp) je organiziralo dvodnevno ekskurzijo v Švico in Avstrijo z namenom ogleda praktičnih primerov že postavljenih tako imenovanih pasivnih hiš, pri katerih kot osnovno gradbeno surovino uporabljajo les. Program je vseboval ogled enodružinskih energetsko učinkovitih hiš iz lesa, poslovnih zgradb, šol, vrtcev ter večjih občinskih zgradb z večnamenskimi prostori in knjižnicami. Poleg ogleda smo imeli tudi predavanja arhitektov o sodobnih trendih gradnje pasivnih hiš. In kaj sploh pasivna hiša je? Pasivna hiša prihaja iz Nemčije in je nizkoenergetska hiša, pri kateri gre za novo kombiniranje razpoložljivih gradbenih materialov in hišne tehnike ter njihovo preverjanje. Taka zgradba je bila v začetku devetdesetih let zgrajena v Darmstadtu v Nemčiji in je za ogrevanje porabila manj kot 15 kWh/m2 energije. Pasivna hiša temelji na treh načelih: 1. odlična izolacija ovoja, vključno z okni; 2. optimiranje pasivno-solar-nih dobitkov, pridobljenih prek velikih oken na južni strani stavbe, 3. kontrolirano prezračevanje z rekuperacijo toplote. Pasivna hiša se ne ogreva s klasičnimi ogrevalnimi napravami, ampak z izkoriščanjem obstoječe sončne energije, ki prihaja skozi okna, izkorišča pa tudi toploto, ki jo oddajajo razni hišni aparati (kuhalne plošče, računalniki ...) in stanovalci. V poletnih mesecih je za preprečevanje pregrevanja potrebno zasenčiti steklene površine z žaluzijami. Arhitekti zgradb, ki smo si jih ogledali, so nas opozorili tudi na prednosti uporabe lesa kot gradbenega materiala. Prav tako pa uporaba lesa za name- ne izgradnje stanovanjskih in poslovnih objektov pripomore k ustvarjanju dodane vrednosti lesa na regionalni ravni. Mnoga delovna mesta so že zaradi narave dela locirana na regionalnem območju, zato so možnosti za ustvarjanje dodane vrednosti lesa na regionalni ravni zelo ugodne. Z višjo stopnjo predelave lesa na regionalnem območju ohranjamo stara in ustvarjamo nova delovna mesta, povečujemo dodano vrednost in s tem zmanjšujemo potrebe po izvozu hlodov. Z uporabo lesa kot gradbenega materiala imamo večkratno korist. Naj jih naštejem vsaj nekaj: 1. les je v primerjavi s trdnostjo lahek material, zato je primeren za transport in montažo; 2. po naravi je dober izolator, tako da se lahko s sorazmerno tankimi stenami doseže visoka izolativna vrednost, poleg tega pa ima visoko površinsko temperaturo, nizko toplotno prevodnost in dobro akustiko; 3. les ima relativno majhno težo in veliko nosilnost. Glede na lastno težo lahko prenese 14-krat tolikšno obremenitev kot jeklo, je prepusten, antistatičen, elastičen, naraven; 4. je gradbeni material, ki na podnebje nima negativnih vplivov in skladišči C02; 5. ustvarja ugodno klimo v notranjih prostorih in izpolnjuje tudi visoke zahteve z vidika gradbene biologije, ne ustvarja škodljivih hlapov, regulira vlažnost zraka, ni radioaktiven, prijetno diši; 6. les je mogoče obdelovati obrtno in industrijsko. Omogoča najvišjo stopnjo prefabrikacije in sistemsko pogojeno kratko montažo. Leseno hišo je mogoče zgraditi v najkrajšem možnem času; 7. uporaba lesa prispeva k financiranju izvajanja nujnih ukrepov nege gozdov; 8. uporaba lesa pospešuje verigo ustvarjanja dodane vrednosti na regionalni ravni in ustvarja nova delovna mesta; 9. les ne ustvarja odpadkov in ga je mogoče v celoti reciklirati. Zaradi teh pozitivnih lastnosti les kot gradivo nudi tako na področju oblikovanja fasad kot na področju konstrukcij veliko možnosti. Praktične izkušnje kažejo, da imajo lesene fasade ob primernem vzdrževanju daljšo življenjsko dobo kot fasade iz golega betona ali ometa. Izbiramo lahko med različnimi vrstami lesa, oblog, med načini montaže in površinske obdelave, tako da je lesena fasada lahko popolnoma individualna, na primer obarvana. V primeru, da fasade na zaščitimo, les zaradi vremenskih vplivov sčasoma naravno potemni. Ta obarvanost pa nikakor ne pomeni trohnobe, ampak živost lesa in naravni proces staranja (glej sliko A). Pri različnih načinih gradnje igrajo stroški vedno pomembno vlogo. Z dobrim načrtovanjem je mogoče vsako hišo spremeniti v nizkoenergetsko. Z leseno oblogo in zunanjo izolacijo je možno zmanjšati toplotno prehodnost zunanje stene. Izboljšanje izolacije je cenovno ugodno, zviša energijski standard in s tem tudi vrednost hiše. Les pa lahko nadomestimo tudi s tekstilom (glej sliko B)! Naj omenim še en primer dobre prakse iz doline Rottal na Bavarskem. Pri projektu Rot-taler Holzhaus so se med seboj povezali združenja lastnikov gozdov, žagarski obrati ter tesarski mojstri in oblikovali t. i. leseno hišo iz doline Rottal. Gre za nizkoenergetsko hišo, zgrajeno v značilnem arhitekturnem slogu te regije (nekaj podobnega načrtujemo tudi mi v projektu Pohorska etno-eko hiša). Masiven les izvira izključno iz gozdov tamkajšnjega okraja. Investitor si lahko drevesa izbere sam, po želji stranke se lahko pri sekanju lesa upošteva lunine mene. Izvedba hiše se načrtuje po enotnih tehničnih merilih in individualno. Tudi izvajalci drugih storitev, povezanih z gradnjo, prihajajo iz domače regije. Energetsko opremo so prevzele lončene peči in sončni kolek-torji. Od začetka projekta leta 1996 je bilo na območju regije postavljenih čez 200 tovrstnih hiš. Prodaja lesa se je povečala Slika A: primer pasivnih lesenih^ hiš; severna fasada iz lesenih macesnovih desk (starost 10 let) v Švici Vihtirnik za dobro tretjino, ustvarjenih povečati dodano vrednost naši pa je bilo 70 novih zaposlitev. osnovni naravni surovini - ko-Glede na zgoraj opisano me- roški -pohorski smreki, nim, da imamo pri dobro zastavljenih projektih v GG še Ekskurzija je bila zelo dobro veliko tržnih niš in možnosti načrtovana; videli smo res Slika B: primer pasivne hiše; fasada iz tekstila (starost 5 let), spredaj g. VValter Unterrainer -arhitekt te stvaritve zanimive primere nizkoener-getskih lesenih hiš v praksi, se pogovarjali z načrtovalci, s stanovalci in upravitelji teh hiš. Sedaj je ta spoznanja potrebno prenesti v našo prakso, saj bo to pripomoglo k temu, da bo naša naravna in obnovljiva surovina dajala dober kruh tukajšnjim prebivalcem. Primer lesene pasivne hiše v izgradnji 60 m2 neto površine, cena 160.000,00 EUR Le s skupnimi močmi in sodelovanjem lastnikov gozdov nam uspe Jerneja Čoderl, univ.dipl.inž.gozd, 9: Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Izobraževanje v gozdarstvu je vezano na izvajanje terenskega pouka. V zadnjem letniku univerzitetnega programa študija gozdarstva študenti v maju precej dni preživijo po gozdovih v različnih delih Slovenije. Pri izvajanju terenskega pouka pri predmetu Gojenje gozdov se po tradiciji odpravijo tudi v Slovenj Gradec. Obiščejo KE ZGS Mislinja in KE ZGS Radlje. Na področju naše KE Radlje smo se s študenti srečali v popoldanskem času 23. maja, ko so iz Mislinje prispeli na Grmovškov dom na Pohorju. Sprejela sta jih vodja OE ZGS Slovenj Gradec Milan Tretjak in direktor GG Slovenj Gradec Silvo Pritržnik. Predstavila sta jim delovanje in sodelovanje ZGS OE Slovenj Gradec in GG Slovenj Gradec. Študenti so izvedeli, da sodelovanje dobro teče in da se gozdarsko podjetništvo v okviru GG uspešno razvija. V prvem delu izvajanja terenskega pouka v okviru naše KE smo se pod vodstvom Maksa Suška seznanili s Pahernikovo posestjo. Dež nas ni pretirano oviral, ko smo svoje korake od Grmovškovega doma po meji s Kraljevim, usmerili skozi Pa-hernikove gozdove v Hudem kotu. Maks Sušek, upokojeni radeljski gozdar, ki v imenu lastnice Vide Ribnikar upravlja s Paherniko posestjo, je študentom nazorno osvetlil zgodovino in sodobno gospodarjenje v Pahernikovih gozdovih. Poudaril je intenziven strokovni pristop pri gojenju gozdov že pred 60. leti, ko so pričeli smrekove monokulture preusmerjati v stabilnejše mešane sestoje z bukvijo kot osnovno graditeljico sestojev. Ogledali smo si primere skupinsko postopnega gospodarjenja, se pogovarjali o načinu odkazila in širjenju pomladit-venih skupin, o obvejevanju in o sprejamanju odločitev o končnem poseku, ki je povezan tudi z upoštevanjem spra- vilnih možnosti. Postanek v gozdarski koči je bil namenjen hitremu tekočemu okrepčilu in strokovni debati, naslednji pa ogledu kipa pohorski družini. Za slovo od Hudega kota in Pahernikovih gozdov smo odšli še do mogočne Pahernikove smreke, kjer je g. Sušek opozoril na pomen gospodarjenja s posameznim drevesom. Iz revirja Janeza Skerlovnika, ki je bil v času izvedbe terenskega pouka žal na dopustu, je pa pri pripravi ekskurzije študentov sodeloval, smo se pod vodstvom Mihaela Kristana odpeljali v njegov revir, na Orlico. Namen izvajanja terenskega pouka na Orlici je bil, da študente seznanimo s pohorskimi kmetijami - celki. Maksu Sušku so študenti z zanimanjem prisluhnili gozdarstvo Zapeljali smo se do ekološke kmetije Sgerm, kjer smo vedno lepo sprejeti. Kmetijo nam je predstavil Blaž Kristan, pospremil nas je do veličastne Sgermove smreke in skupaj z revirnim gozdarjem Mihaelom Kristanom sta predstavila prebiralni način gospodarjenja v Sgermovih sestojih. S študenti smo kar težko zapustili Sgermovo domačijo, ko smo poskusili njihov dober mošt in zeliščno žganje, ki ga z dodajanjem številnih zdravilnih rožic pripravlja Blaž. dnevni ritem na njihovi kmetiji prihodu študentov. V hlevu je predčasno vse „porihtano“, da imajo čas za nas. Prof. Jurij Diaci, ki študente vodi, je za Kajžerjeve že stari znanec. Čeprav strokovno izvajanje vsako leto malo spreminjamo, gospodar Ivan z veseljem in vso resnostjo prevzame pomemben delež pri posredovanju podatkov in svojih izkušenj študentom. Letos smo v izvajanje vključili še gozdarko Danijelo Ferk, ki je pri Kajžer- Pogledi uprti v mogočno Sgermovo smreko z nasprotnega pobočja Po krajši vožnji skozi orliške gozdove, smo prispeli na ciljno točko prvega dne strokovne ekskurzije študentov gozdarstva. Sprejem na kmetiji Kajžer je svojstveno in nepozabno doživetje. Družina Praznik Ivana in Mojce prilagodi običajni ju delala svojo diplomsko nalogo. Študentom je predstavila rezultate kakovostne analize drevja na eni od ploskev, ki jih je naredila za diplomsko nalogo. Iz Kajžerjevega gozda nas je, kakor vsako leto, pregnala tema. Tema pa nas ni pregala Pozdrav gospodarja Ivana Praznika ob prihodu na njihovo kmetijo tudi z domačije, saj smo dan zaključili z okusno večerjo, ki sta jo pripravili gospodinji Mojca in snaha, finančno pa jo je podprl župan občine Radlje ob Dravi g. Alan Bukovnik. Preden so študenti odšli prenočevati na kočo na Pesniku, je pred Kajžerjevo hišo zadonela še pesem zahvale iz študentskih grl. Kajžerjeve so zapustili s pozitivnimi občutki glede urejenosti, gospodarjenja z gozdom in medgeneracijskih odnosov na pohorskem celku. Naslednjega dne smo s strokovnim izobraževanjem študentov gozdarstva nadaljevali v Radljah, v revirju Radlje. Pod vodstvom Zdenke Jamnik so se študenti seznanili z nego plemenitih listavcev in z izkušnjami pri skupinsko postopnem gospodarjenju z gozdom. Strokovni program smo zaključili na Starem gradu, kjer so sodelavci naše KE Borut Skledar, Pavel Jeriček, Tomaž Serec, Matej Modic, Mihael Kristan ter nekdanji sodelavec Ivan Hafner, s pomočjo Petra Tasiča kot predstavnika GG Slovenj Gradec, za študente pripravili kosilo v naravi. Ker je bilo tega dne tudi vreme prijazno, vsi člani kolektiva KE Radlje upamo, da smo poleg strokovnih izkušenj študentom pripravili še kakšen trenutek za prijetne spomine. Iz opisa izvedbe terenskega pouka iz gojenja gozdov za študente četrtega letnika univerzitetnega študija gozdarstva je razvidno, daje naslov prispevka res upravičen. Hvala vsem sodelujočim, tudi s pomočjo tega zapisa. So ropotale žage in mlini v vuzeniških »grabnih« bm Zdenka Jamnik, univ.dipl.inž.gozd., >kot znak spoštovanja, pozornosti in v zahvalo za pomoč pri razvoju občine ter za prispevek pri uveljavljanju njenega ugleda« podeljuje ZLATI GRB OBČINE DRAVOGRAD Gospodu VIKTORJU LEVOVNIKU Rodil se je leta 1931 na Selov-cu. Rad in z velikim veseljem se udejstvuje na področju vrste dejavnosti, kulture, dopisništva, pisanja številnih iger, črtic, pesmi,.. Je tudi zunanji sodelavec pri slovenski akademiji za narodopisje. Njegove globoko izražene in pomenljive besede segajo do srca, zaradi česar ga ob poslovilnih slovesih številni vabijo kot govornika. To ganljivo, hkrati častno in zahtevno nalogo opravlja že več kot štirideset let. Svoj 42- letni delovni staž je zaključil v ravenski železarni. Ob vsem tem je bil vseskozi z eno nogo na avstrijskem Koroškem, kjer je sodeloval s celovško Mohorjevo družbo in pisal za slovenske časopise onstran meje. Sodeluje tudi z našimi TV-hišami ter vodi komentira snemanja: oddaja Naši kraji in ljudje. Gospodu Viktorju se niso uresničile sanje po želenem poklicu duhovnika, pa vendar mu je bilo dano, da je v življenju kulture veliko naredil. Sodeluje tudi na cerkveno pastoralnem področju pri raznih gibanjih, piše krajše božične igre za otroke ter jih razpošilja po farah, v adventnem času pa je na več krajih odigral vlogo sv. Miklavža. Napisal je tudi več iger za odrasle, ki jih v raznih krajih z veseljem sprejemajo in odigrajo. Za vse naštete dejavnosti je dobil tudi lepa spominska priznanja, ki so mu v ponos ob njegovi skromnosti. Čeprav je upokojen, lenarjenja in brezdelja ne pozna, le časa za njegovo udejstvovanje mu ostaja več. Lahko se torej pohvali s svojim bogatim in obsežnim kulturnim udejstvovanjem, plemenitim besednim zakladom, poštenostjo in čutom do sočloveka ter ljubeznijo do domovine ljudi, ki spoštujejo naše kulturne vrednote. Za njegovo nesebično in požrtvovalno delo se mu iskreno zahvaljujemo. m Na Javornikovi domačiji postavili novo kapelico Silvo Jaš Pred nedavnim, v mesecu maju, so na Javornikovi domačiji obeležili dvojni praznik, rojstni dan Mušičeve mame in blagoslov nove kapele. Sploh pa imajo prebivalci te domačije zanimivo preteklost. Nekaj rodov nazaj sta na domačiji gospodarila Pongrac Levovnik z ženo, ded Marije Mušič, in praded Stanko Javornik. Vsi novorojenci, ki so se rodili, so umrli. Gospodar se je zaobljubil, da bo na posestvu postavil kapelo za rojstvo zdravega otroka. Leta 1888 je bila žena ponovno noseča in takrat je Pongrac postavil kapelo. 27. januarja 1889 se je rodil fantek, ki je preživel. Dobil je ime Franc in postal naslednik kmetije. Bil je Marijin oče. Kapela je bila postavljena, Mušičevi so živeli in gospodarili naprej ter se priporočali za božje varstvo v težkih trenutkih. Potem pa je prišla 2. svetovna vojna. Nemci so mobilizirali Martina Levovnika, Marijinega brata. V nemški vojski je bil Viktor Levovnik mm—— Naslovni rek je slovenski pregovor, ki se ga dobesedno oklepa Ivica Merzdovnik že od rane mladosti. Srečal sem jo v zdravstvenem domu v Slovenj Gradcu, ko sem čakal na vrsto Ivica Merzdovnik ranjen in ko je prišel domov na okrevanje, so ga v starosti 22 let ubili partizani. Obsodili so ga vohunjenja in zalezovanja, ga mučili in pretepali, kljub temu da je bila pri Mušičevih partizanska postojanka. Žal so se dogajala tudi takšna gro- Marjan Strnad, Stanko Javornik in Srečko Naveršnik pred kapelico zodejstva. Martin je bil pokopan na Golavabuki nad Žeglo-vo domačijo. Po končani vojni so ga hoteli domači pokopati v družinski grob, vendar jim takratna oblast tega ni dovolila. Domači župnik Somrak je predlagal, da ga pokopljejo ob domači kapeli in tam je našel svoj mir. Z leti je bila kapela potrebna obnove in zdajšnji gospodar Stanko Javornik se je odločil, da bo blizu stare postavil povsem novo, podobno prejšnji. Kapelo je pozidal Viktor Klemenc, kip Marije in številne poslikave je izdelala Ira Pušnik. V grobnici so shranjeni posmrtni ostanki Martina Levovnika. Seveda so pri gradnji in ostalih delih sodelovali in pomagali še okoliški sosedje in drugi, levji delež pri vsem tem pa ima Stanko Javornik, saj se je s tem najlepše oddolžil svoji mami za njen visoki praznik, hkrati pa je postavil trajen, neminljiv spomenik nekega časa, nekega obdobja. Za vsako bolezen roža raste pri zdravniku in med nama je stekel pogovor. Zvedav kot sem, me je zanimalo vse in začela sva z življenjepisom, s katerim se mi je na kratko predstavila: »Rojenasem20.decembral961 v Paki pri Velenju. Domačiji so rekli po domače pri Aberšeku. Oče in mati sta na hriboviti kmetiji preživljala petčlansko družino. Za svoje življenje sem imela veliko načrtov, ki so, žal, splavali po vodi, predvsem zaradi pomanjkanja denarja. Tako mi je že v otroštvu rojilo po glavi, kako priti do denarja. Začela sem nabirati zelišča za prodajo, v začetku tista najbolj poznana, ki rastejo v našem okolju: bezeg, trpotec, podlesek, kumino, lipovo cvetje, arniko, encijan in druge travnate rože. S tem sem si zaslužila kar nekaj denarja. Spoznavanje zdravilnih rastlin v obdobju odraščanja pa mi je širilo obzorje tudi na drugih področjih, predvsem pri odnosihzljudmi,kipotrebujejo pomoč. Tu sem začutila svoje poslanstvo in začela zbirati tudi strokovno literaturo o domačem zdravilstvu. Desetletne izkušnje in številna spoznanja drugih, zapisana v neštetih knjigah, ki sem jih prebrala, so me vodila, da sem izdelala prvo mazilo proti pikom. Učinkovito delovanje tega mazila me je spodbudilo, da sem nadaljevala in začela raziskovati še druga zdravila. Po dolgoletnih študijah sem odkrila mazila za nego obraza, stopala, rok, za ublažitev luskavice in ekcemov, proti hemoroidom, proti revmatičnim obolenjem, proti krčnim žilam, za sončenje, za obujanje lasnih čebulic ter mazilo za športnike. Vsi izdelki so registrirani; poimenovala pa sem jih Satvita, kar izvira iz besed satnina, ki je tolšča čebel, ki jo zbirajo skozi zadek, in vita, ki pomeni življenje.« Ivica je najbolj zadovoljna, če lahko pomaga ljudem in ko vidi učinkovito delovanje svojih pripravkov. Živi v Dovžah pod Pohorjem, kjer je narava še dokaj neokrnjena. Pogosto se poda na Pohorje, raziskuje naravo in odkriva zelišča in njihove zdravilne učinke. Zaželimo ji srečo, bi bo lahko z domačimi zdravili ljudem še naprej lajšala težave. Spomini na otroška leta izpod Uršlje gore Rudi Rebernik Iz zapiskov in spominov Marije Krenkar iz Podgorja Rodila sem se pod vznožjem Uršlje gore v Razborju pri Krivonogu pod Plešivcem 14. avgusta leta 1934. To je bil zame vedno in je še danes, po tolikih letih, najlepši kraj, saj sem tu doživela svoje najlepše srečno otroštvo. V družini nas je bilo veliko: dedek, babica, oče, mama, brata Vlado in Sandi ter jaz. Vlado je bil starejši od mene, Sandi pa mlajši. Z nami je še živela starejša sestrična Milka, ki je pazila na nas in se z nami igrala. Naše srečno otroštvo je potekalo v majhni leseni hiški. Imeli smo se radi, med nami je bivala sreča in glasile so se pesmi, katere nas je učila naša mama, ki je prepevala tudi v cerkvi na koru. Čeprav je preteklo že veliko let, se še živo spominjam, kako smo se igrali bosi na travi in če sem zadela z nogo ob kamen, sem skakala po drugi daleč stran, preden sem si upala pogledati, če imam še vse prste na nogi. Dedek in oče sta hodila na delo v Plešivške gozdove, mama pa je doma gospodinjila in mi otroci smo ji pomagali po naših močeh. Redili smo živino, ovce, svinje in kokoši, tako da smo bili kljub slabim časom vedno preskrbljeni za vsakdanje življenje. Pričela se je druga svetovna vojna. Na nebu so se pojavljala nemška letala in ko sem jih prvič videla, so mi povzročila strah, katerega sem se spominjala še dolgo časa. Nemci so pričeli seliti vaščane, med drugimi tudi družino Jug, župnika in učitelja, zaradi česar nismo imeli pouka. Čeprav se nam po glavi niso več podile šolske skrbi, pa smo morali kaj kmalu prevzeti druge stvari in dela. Kmalu so začeli prihajati prvi partizani. Sprva so hodili samo ponoči, čez čas pa tudi že podnevi. Govorili so nam, da moramo Slovenci biti enotni, ker bomo le tako premagali in pregnali okupatorja. Nemci so kmalu začeli izvrševati svoje načrte za uničenje partizanov in ponemčevanje slovenskega naroda. Slovenski možje in njihove družine pa so z vsemi močmi pomagali partizanom, jim dajali hrano in prenočišče ter jih obveščali, kje se nahajajo sovražniki. Bilo je dolgočasno in megleno jutro, po nebu so se podili temni oblaki. Z bratom sva gnala živino na pašo v gozd blizu Plešivškega mlina. Ko se je pričela živina pasti, sva se lotila malin, katerih je na teh bregovih zelo veliko. Kar naenkrat je na hribu močno počilo, nato pa je začelo pokati še z druge strani. Slišala sva žvižge krogel nad nama in vejice smrek so padale na tla. V strahu sva pričela zganjati živino proti domu. Ko sva prignala do Plešivškega mlina, so naju srečali partizani, ki so na nosilih iz smrekovih vej nosili ranjene partizane. Videla sva njihove izmučene obraze in trpljenje ... Na dvorišču naju je pričakala babica in nama pomagala privezati živino ter zapreti hlevska vrata. Tisti hip se je z dvorišča zaslišalo streljanje. Babica naju je potegnila v kot in rekla, naj bova čisto mirna, dokler ne bodo Nemci odšli. Naenkrat so se vrata na silo odprla in že je bilo v hlevu polno Nemcev z naperjenimi brzostrelkami, ki so nas hudo gledali. Spregovorili niso niti ene besede. Obrnili so se in odšli iz hleva. Ko se je zunaj vse umirilo, smo tudi mi odšli v hišo, kjer nas je vsa prestrašena čakala mama, nas stisnila k sebi in vsi smo jokali. Z bratom Vladom sva zopet gnala živino na pašo, tokrat mimo Plešivškega mlina in dalje ob poti proti Plešivcu. Ko sva prignala na pašnik in se je .živina pričela pasti, je iz druge strani gozda prišel sosedov pastir Gaber. Bil je zelo navihan in pogumen fant in z bratom sva ga imela zelo rada. Takrat pa smo s ceste, ki je prišla iz Kaštela, zaslišali voznika z enim konjem, ki je šel po les v Plešivški gozd. Skrili smo se v grmovje ob cesti in Gaber nama je začel pripovedovati, da je ta voznik iz doline nevaren za partizane, saj si je zelo dober z Nemci. Sklenili smo, da ga bomo prestrašili in mu prepovedali vožnjo lesa iz Plešivških gozdov. Iz žepa je Gaber potegnil kapo z rdečo zvezdo in rekel: »Gremo na stražo in ga zvrnimo.« Ko je voznik pripeljal mimo nas, je Gaber glasno zakričal: »Stoj, če ne, bomo streljali!« Voznik je ves prestrašen obstal, Gaber pa je nadaljeval: »Takoj obrni konja in izgini, da te ne vidimo več tu okrog voziti! Nevaren si nam, ker držiš z Nemci. Takoj izgini, drugače bomo streljali!« Voznik je začel prositi, da naj mu pustimo samo še danes naložiti les, da ne bo tako daleč vozil zastonj. Gaber je popustil. »Naj bo, samo še danes in nikoli več!« mu je rekel. Voznik je peljal dalje, mi pa smo se razšli. Z bratom sva se iz zasede v grmovju vrnila k živini, ta pa je veselo jedla Krivonogova družina iz Razborja okrog leta 1935. Največji v sredini je Ivan Triplat, oče Marije Krenkar, pripovedovalke te zgodbe. Foto: nepoznan krompir na Plešivški njivi. Nad domačo hišo je bil mali hribček, od koder se je lepo videlo, kako paseva in od koder naju je rada opazovala babica. Takrat je naju klicala, naj takoj priženeva živino domov. Ko sva prignala domov in govedo privezala, sva v strahu šla v hišo, kjer je bila mama sama. Bila je zelo huda in nama je zagrozila, da naju bo zatožila očetu, kako paseva in se greva zraven partizanske igre. Bila sva zelo radovedna, kako je izvedela za našo dogodivščino. Šele po dolgem času nama je zaupala, da nas jemednašo igro na drugi strani ceste opazoval pravi partizan. To je bil najin stric Molakov France, ki je vse to slišal in doma povedal svoji sestri, torej naši mami. Ker sva jo lepo prosila, naju ni izdala očetu in tako sva srečno ušla njegovi strogi kazni. To so bili težki, pa vendar tudi lepi časi mojega otroštva, katerega se vedno rada spominjam. Dočakali smo tudi svobodo in z njo je prišlo nepopisno veselje. Bilo nam je prelepo, a še tisto jesen se je vse spremenilo, ko smo vsi razen dedka in očeta zboleli. Oče nas je s konji peljal v Slovenj Gradec v bolnišnico. Najprej je peljal mene, nato še Plešivški mlin z okolico, kjer je nekdaj potekalo otroško in pastirsko življenje Marije Krenkar ali Krivonogove Micke in njenih bratov. Foto: Rebernik naj njegovo drugo ženo tudi kličem mama. Ko sem ji prvič podala roko v pozdrav, me je pogledala in dejala, dajo veseli in da me ima rada. Vendar pa je za vsakega človeka na svetu prava mama samo ena, tista, ki nas je rodila. Čeprav sem bila stara komaj 13 let, sem morala prevzeti gospodinjstvo, ko je mati dobila dojenčka, torej mojo polsestro z imenom Trezika. Mesila sem kruh in ga pekla v veliki krušni peči, kuhala, krmila prašiče, ročno molzla in prala perilo za celo družino. Tako v šolo skoraj nisem imela časa hoditi. Pa vendar, če se danes spomnim na tista leta, se mi zdi, da so bila kljub vsemu lepa in srečna. in skoraj me ni več poznala. Dvignila se je v postelji in takoj padla spet nazaj. Bila je zelo nemirna od samih bolečin. Prišle so sestre in jo odpeljale v drugo sobo v zamreženo posteljo. Naslednji dan je prišla sestra tudi po mene, me zavila v rjuho in me odnesla v sobo, kjer je med svečami ležala naša ljuba mama. Ob njeni postelji me nazaj v sobo v ograjeno posteljo. Sestra je odšla po brata ter tudi njiju odnesla k mami. To so bili najtežji trenutki za našo družino. Naslednji dan so mrtvo mamo odpeljali domov, vendar nisem imela toliko moči, da bi lahko prišla do okna. Tisti dan so v Razborju pokopali našo mamo in strica Francija. Oba so položili v isti grob. V bolnici sem bila šest tednov, brata pa še teden dni dlje. Ko smo si za silo opomogli, je bila naša prva pot v Razbor na pokopališče, kjer smo dolgo stali ob maminem grobu in jokali. Leta 1946 se je ponovno poročil Stara rojstna hiša Krivonogove družine. Foto: Rebernik brata Vlada in Sandija, čez par dni pa še mamo. Ležali smo v tako imenovani izolaciji, saj smo vsi zboleli za tifusom. Ko je oče pripeljal še mamo, so jo namestili v mojo sobo ter k moji postelji postavili še eno, kamor se je ulegla. Videti je bil zelo izmučena. Ustnice je imela temne od same vročine je klečala sestra usmiljenka s širokim belim klobukom na glavi, kakršne so takrat nosile sestre usmiljenke. Pogledala me je z otožnim pogledom in mi rekla: »Mamica je odšla v nebesa, poslovi se od nje.« Pred očmi se mi je stemnilo. Na ves glas bi rada jokala, če bi bila mogla. Odnesle so naš oče in tako smo morali oditi iz Razborja na drugi dom v Podgorje k Visočniku. Naša družina se je razdrla. Dedek, babica in brat Sandi so odšli živet v Razbor k teti, Vlado, Vanči in jaz pa smo spremljali očeta na naš novi dom. Vsi smo jokali, ko smo se morali ločiti, saj smo se imeli zelo radi, zato je bilo slovo še toliko težje. Med potjo od doma sem se s pogledom poslavljala od preproste lesene rojstne hišice, od domačih njiv, travnikov in gozdov ter od pogleda na Uršljo goro, ki me je spremljal celo moje otroštvo. Oče mi je dejal, Na moj rojstni kraj Razbor, na skromni dom pri Krivonogu ter njegovo okolico in kraje pod Uršljo goro, kjer sem preživela svoja otroška leta v krogu svojih dragih, me vežejo nepozabni spomini, ker so bili ti časi, čeprav tudi kdaj grenki in boleči, zame najlepši. Ko danes o tem pripovedujem svojim otrokom in vnukom, me radi in s sočutjem poslušajo. Tako bodo lahko nekoč pripovedovali naprej svojim naslednikom in s tem taki družinski dogodki in zgodbe ne bodo utonili v pozabo. Marija Krenkar prgišče zgodovine razvedrilo VELIKA LJUDSKA SANJSKA KNJIGA in HOROSKOP mi iz hrvaščine prevedel Zlatko Verzelak Jaz bom ... OGNJENO ZNAMENJE POD VPLIVOM SONCA, ISKREN IN ODPRT ZNAČAJ, ŽIV DUH IN NEVERJETNA VITALNOST SO GLAVNE ODLIKE ROJENIH V TEM ZNAMENJU. Beseda: SLAVA Lahko se reče, da je lev izrazito sončno znamenje, ker v tej periodi sonce doseže največjo moč na nebu zodiakalnega kroga. Njegovo žarčenje daruje odprtost, iskrenost, pripravljenost za spravo in opro-ščanje, a tudi nepopustljivost, ko je treba. Nenehno iskanje popolnosti v vsem rojeva živ duh, ki je v neprestanem vznemirjenju in nemiru. Osebnost, rojena v znamenju leva, izžareva poseben magnetizem, ki je bogat z živahnimi občutki in izjemno življenjsko voljo. Beseda je o tipu človeka, ki ga je skoraj nemogoče zmesti ali presenetiti, ki je vedno prepričan sam vase in se zaveda svojih vrednosti. Vse njegove reakcije prihajajo iz srca in so maksimalno iskrene. Tako lahko sklepamo, da takšna oseba o sebi vedno govori lepo, v kar so upravičeno usmerjene njene ambicije. Zvesta po naravi, s svojim kodeksom časti in poštenja zna prevzeti odgovornost in zahteva spoštovanje, ki ga za- služi. Razen tega je lev zelo družaben in vedno pripravljen, da pomaga slabotnejšim. Te kvalitete so vzrok močne privlačnosti leva za osebe v njegovi okolici; zlahka pridobi ljubezen in prijateljstvo. Njegova močna osebnost in nesporen šarm ne vplivajo samo na poklicnem področju, temveč tudi v zasebnem in družinskem življenju. Ko je pri teh ljudeh prisotna želja po potrditvi zelo izražena, jih naredi ponosne, ošabne, razdražljive in protislovne. Njihov način obnašanja, če je preveč energičen, jih lahko napelje v nesmotrne odločitve in spopade s stvarnostjo. Včasih so egocentrični in zlahka postanejo nepremišljeni in vsiljivi, posebno ko smatrajo, da je upravičeno in neobhodno potrebno zadovoljiti svojo željo po organiziranju in nadvladi življenja drugih. Ta samovla-darski značaj je skupaj z močnimi čustvi za leva pogosto vir razočaranj in težav. Vendar v določenem trenutku pridejo na pomoč njegove mnoge pozitivne lastnosti: vrhunski občutek za pravico in neugasljiva ljubezen do resnice dosežeta, da drugi priznajo poštenje njegovih načel. Lev, vedno zvest moči, ki izvira iz samega simbola, se ne boji borbe in zahvaljujoč svojemu pogumu in pobudi zmaguje v najtežjih situacijah. Naravno je, da v tako obdarjeni osebi tiči želja po priznanju drugih - ta želja in njegove številne možnosti so odskočna deska za realizacijo (uresničitev) njegovih ambicij. Lev ima pogosto stike z vplivnimi osebami, ki mu tlakujejo pot do uspeha in tukaj prihaja v igro njegova posebna vrednost: v stiku z znamenitimi ljudmi, čeprav se zaveda svojih darov, mu uspeva prikriti svojo moč in gotovost, da lahko tako pridobi protekcijo in pomoč, ki sta mu potrebni. Osebe, rojene v znamenju leva, so skoraj vedno optimisti in velikodušne narave. Težko pa tistemu, ki rani njihov prirojen občutek za pravico. Njihov bes pa, kakor hitro in iznenada se pojavi, tako tudi izgine. Lev je nesposoben pomniti slabo, tudi če gre za sovražnika. Lev ne mara računic in ne beži pred odgovornostjo za svoje postopke. Njegova duhovnost in žar mnogih vrlin mu pomagata pri uspehu. Te osebe imajo absolutno potrebo po delu. Brezdelje je njihov najhujši sovražnik. V glavnem izbira aktivnosti, ki najbolj izražajo vse njegove sposobnosti in hkrati nudijo možnost velikih uspehov in zadovoljstva. Nima posebnih usmeritev ali dispozicij za določen posel, pač pa dispozicije za uspeh. Zato ga najdemo med umetniki, športniki, v industriji, v politiki, v svobodnih poklicih, tudi v administraciji. V vsakem poklicu je nenavadno cenjen zaradi svojega občutka dolžnosti in discipline. Zlahka doseže zagotovljen finančni položaj in pogosto pride do velikega bogastva. Očaran s špekulacijami in velikimi posli, vedno verujoč samo vase in v svoje moči, pogosto tvega velike nesmisle. Taka gotovost vase ima sugestiven vpliv na druge, ki pogosto zaupajo njegovim izrazitim sposobnostim in močni osebnosti. Tudi v prijateljstvu je lev ta, ki dominira: prijatelje vedno izbira on, ne prepušča pobude drugim. Če mu je nekdo simpatičen, se v njem takoj vzbudi močno zanimanje. Njegova prijateljska čustva so, moramo priznati, vedno iskrena, brez računice. Po drugi strani pa zahteva od njih slepo zaupanje, ki mu tudi po pravici pripada. V življenju teh oseb ima pomembno vlogo ljubezen, ker je le-ta sredstvo, s katerim potrjuje svojo osebnost. Ko ljubi, želi tudi dominirati, čeprav gre za navaden flirt. Sposoben je začarati partnerja; zaupanje, ki ga instinktivno pridobi, ga vzpodbudi, da ljubljeno osebo zasuje s pozornostjo in ljubeznijo, da jo osvobodi vsakega bremena in ji naredi novo, boljše življenje. Rojen v znaku leva živi življenje intenzivno, razgibano, njegova izjemna osebnost ga vodi od uspeha do uspeha pri srečanjih z nasprotnim spolom. Darežljiv in poln zanosa v svojih osvajanjih ne pozna nemoči in drugorazredne vloge. Velika vrednost leva je v naslednjem: ko se resnično veže na neko osebo, ostane tej vezi zvest in če se pri ljubljeni osebi počuti sprejetega, naredi vse, da pojača vezi, ki ga vežejo nanjo, a pod enim pogojem - biti mora prepričan, da ima svojo ljubezen v celoti! Od svojega partnerja potrebuje le pobudo in priznanje, vedno hoče biti v centru pozornosti, kritike in sumničenja v odnosu do njega, ali tistega, kar počne, ga naredijo negotovega, zaradi česar izgublja notranje ravnotežje in pelje ljubezensko zvezo v krizo. Za osebnost, ki zna uživati v življenju kot lev, je hud sovražnik razsipavanje energije. Vedno živi v polnem zamahu in ne zmanjšuje svoje aktivnosti, tudi če ugotovi, da ga bo nek močan napor zlomil. Tak način ga neizbežno vodi k ignoriranju manjših prehodnih .1m,.-: motenj, čeprav bi z drugačnim obnašanjem lahko preprečil mnoga težja obolenja. Lev zahteva, da je iskreno in do popolnosti obveščen o svojem zdravstvenem stanju in o značaju svoje bolezni, zatem pa se preda v roke zdravnika in specialista, pripravljen na kakršnokoli obliko zdravljenja. Astrologija kaže, da so najslabše točke organizma leva srce, cirkulacija in sekundarno hrbtenica, hrbtne mišice. Zato bi moral živeti v manj intenzivnem tempu ter bolj paziti na zdravje. Kljub intenzivni aktivnosti lahko lev dolgo zadrži mladostno energijo, posebej če mu uspe, da vsili v svoje življenje določen režim. Ne sme pretiravati ne v poslu, ne v zabavi, z dobro mero počitka bo njegovo zdravje dolgo neskaljeno. EROTIČNO SENTIMENTALNI HOROSKOP Niste slabotnež, ki se pusti nositi valu usode. Vaša vitalnost, vaša volja, vaša avtoriteta vam omogočajo, da se štejete v kategorijo tistih, ki dominirajo, tistih, ki ne pustijo, da so poraženi. Radi imate akcijo in gibanje. V to polagate vse svoje moči in energijo. Težko vam je ostati na enem mestu, sanjariti in nič delati. Ne prenašate lenobe, tudi če ste na letnem dopustu. Prepreke vam ne jemljejo poguma, ampak nasprotno: stimulirajo vašo voljo in rojevajo v vas željo po zmagi. Ponos, pogosto tudi nečimrnost, igrata veliko vlogo pri doseganju uspeha za vsako ceno. V vaših podvigih niste samo odločni, dinamični in smeli: imate velik smisel za organizacijo. Ste previdni in ničesar ne prepuščate naključju. Previsoko mnenje imate o sebi, da bi se zadovoljili s trenutno situacijo. V odnosih z drugimi spoštujete določena pravila obnašanja. Ko spoznate nove obraze, se trudite, da ste z njimi ljubeznivi, prisrčni. Pri prijateljih boste storili še več, kot je v vaši moči. Mlačni in nedefinirani občutki vas vodijo v obup. Vaš značaj se težko prilagaja ljudem, ki skrivajo in zadržujejo svoja čustva. Preveč odprti ste, da bi lahko prenašali zvijačnost in potuhnjenost. Ko morate komu kaj povedati, poveste to popolnoma odkrito. Če vam kaj ni všeč, to takoj pokažete. Zato okrog sebe ne trpite ljudi, ki sedijo na dveh stolih, ki so neodločni in oklevajo. Verjamete, da so vsi ljudje lahko odprti kot vi, a ko se prepričate, da niso, ste grozno razočarani. Tako dobljene rane se težko zacelijo, čeprav tega nikomur ne pokažete. Čeprav ste iskreni, se včasih pošalite in se kažete takšnega, kot v resnici niste. Vaše male skrbi delate velike, da bi pritegnili pozornost drugih. Še ena protislovnost je pri vas: velikodušni ste in srečni, če lahko naredite komu kakšno veselje. Vendar ste včasih egoist - preden pomislite na drugega, mislite najprej nase. Največja vrlina, ki jo imate, je zvestoba. Globoko ste privrženi osebam, ki so pridobile vaše prijateljstvo. Ta vdanost se upira času in preizkušnjam. Mora vas nekdo hudo prevarati, da spremenite mnenje o njem. Včasih, čeprav se zavedate, da vam je nekdo naredil kaj žalega, ostajate slepi, da ne bi bili razočarani. Imate čvrst značaj, zato ne prenašate, da bi vplivali na vas. V odnosih z ljudmi ne trpite kapric, izumetničenosti in hlinjenja. Ker ste strasten tip, lahko točno ugotovite, kaj vas pri nekom privlači in kaj odbija. Ali ljubite ali pa prezirate. Če vam je nekdo všeč, mu to odkrito pokažete. Če ljubite, se popolnoma in brez zadržanosti predate čustvom. Čustva kažete brez odvečnih besed. Ne prenašate ničesar nejasnega in nedoločnega v ljubezni. Nepotrpežljivega vas naredijo ljudje, ki en dan kažejo znake oboževanja, drugič pa izlive nestrpnosti in netolerance. Bil bi pravi čudež, če bi se vezali na takega človeka. Hitro ocenite človeka. Če vam je všeč, ne skrivate svojih čustev. To ne pomeni, da izgubljate kontrolo nad sabo in da padate v objem prvemu človeku, ki pride mimo. Ločevati znate med trenutnim vtisom in trajnimi čustvi. V ljubezni mnogo dajete, ampak težko greste do konca. Potreben je določen čas, da dobro ocenite človeka, s katerim ste se začeli ljubiti. Strah vas je, da ne doživite razočaranja, da ne bi bili prevarani ali pretentani. Ko srečate osebo, ki vam je všeč, se ji obzirno približate, brez obrambe se ji predate šele čez čas, po zrelem premisleku. Ampak to vam ne preprečuje, da ji ne bi takoj pokazali izlivov nežnosti in čustev. Kot vsi ambiciozni, ki niso zadovoljni z vsakodnevnim životarjenjem, sanjate o poroki s človekom na visokem položaju. Vaš cilj v življenju je stalno napredovanje. Zakon je za vas način za vzpon na lestvici uspeha. Nimajo vsi takšne sreče, da naletijo na človeka, ki bi jim nudil tisto, za čemer stremijo. Eno je pa gotovo: če človek, ki vas ljubi, ni slaven ali če mu ne gre vse od rok, boste zanj nenehen stimulans. Če nima ambicij, ga boste vi gnali naprej do popolnega uspeha. Vaša osebnost je močna in to predstavlja nevarnost, če se poročite s človekom brez močne volje. V tem primeru boste vi prevzeli vlogo družinskega stebra in vse odgovornosti nase. Partner se bo počutil nesrečen, ponižan in osramočen. Če se pa zgodi, da se pokori vaši avtoriteti brez grenkobe, celo srečen, da se je znebil obvez, potem bo vse v redu. Lahko pa se zgodi, kar ni redek primer, da naletite na močan karakter, ki ne bo pokleknil pred vami; takrat neizbežno pride do incidenta, ker nobeden od obeh ne bo trpel drugega za gospodarja. Ostaja še tretja možnost: da se poročite s solidnim človekom, ki ne bo ne slabič ne gospodovalen. V tem primeru bo zakon uspešen. En partner bo cenil vrednost drugega. Pri obeh se bo pojavil zaradi tega ponos. Ste zelo zvesti in vdani družinskemu gnezdu. Za vas je pomembno, da je sredina, v kateri živite, prijazna. ŽENSKA Ljubezensko življenje Neverjetno strastna in iskrena levinja že v mladosti začne iskati polno ljubezen, ko pa jo najde, se ji posveti na svoj način - ognjeno in velikodušno. Polna sanj in idealov ima prirojen nagon, ki ji omogoča, da vedno ugane želje moškega, ki ga ljubi. Praktična, ne pa tudi kruta, se zna prilagoditi skromnemu ljubezenskemu življenju. V večini primerov pa je nagnjena k prijetnemu in udobnemu življenju, če lahko to doseže s poštenjem in čustveno mirnostjo. Spolno življenje Po naravi ognjevita ženska levinja živi za spolnost, kar pa ne pomeni pogostih avantur. Običajno je zvesta enemu moškemu in če mu uspe, da jo zadovolji, ne bo izletov. Ko se najde v postelji z ljubljenim, nima zadržkov. MOŠKI Ljubezensko življenje Nepopravljiv sanjač, zaljubljen v življenje in ljubezen, moški lev se nikdar ne ozira na težave in boril se bo do zadnjega diha, da uresniči svoje cilje, kar mu uspeva predvsem z vztrajnostjo in upornostjo. Poleg ljubezni in razumevanja zna nuditi ženski, ki jo ljubi, zaščito in moralno podporo ne glede na težavnost trenutka. V zakonu je običajno zvest in skoraj vedno zgradi srečno družino. Spolno življenje Moški, rojen v tem znamenju, nenavadno uživa v spolnosti. Na žalost njegova partnerka skoraj nikdar ne more držati koraka v tem ritmu. Poleg tega je nagnjen k perverzijam, ki jih sam imenuje domišljija. Harmonično spolno življenje najlažje doseže z žensko, ki ima tudi sama domišljijo. razvedrilo spominjamo se ji Vinko Cajnko "Takrat vsem živim zemlja naj rodi, in tudi nam, ki z večnostjo zastrti spoznali bomo, da v objemu smrti postali luč smo za svetlejše dni.” Neskončno težko je pisati besede in govoriti v slovo. Vsi vemo, daje smrt del življenja, a ko se nas dotakne, ko nam vzame svojca, prijatelja, prijaznega znanca, se je drugače zavemo. V ponedeljek, 11. junija, v prvem delovnem dnevu tedna, se je v 97. letu izteklo življenje našemu častnemu meščanu in Bloudkovemu nagrajencu, legendi športnega kolesarskega tekmovanja iz časov med obema vojnama, po vojni zagnanega športnega funkcionarja in organizatorja športnih dejavnosti v Slovenj Gradcu in na Koroškem Vinku Cajnku, ko je bil krajši čas v skrbni negi v slovenjgraški bolnišnici. Družina Cajnko ima dolgo zgodbo, ima veliko zanimivih zgodb. Oče Franjo se je z družino preselil v Slovenj Gradec kmalu po prvi svetovni vojni. Bil je trgovec, posestnik in odprl je restavracijo v nekdanjem Lobejevem hotelu. Aktiven je bil v različnih društvih, posebno velik ugled je užival pri slovenjgraških gasilcih, bil je med ustanovitelji telovadnega društva Sokol. Od leta 1924 do 1927 je bil Franjo Cajnko tretji župan mestnega občinskega odbora. Prav v tem času je Franc Ksaver Meško postal prvi častni občan Mestne občine Slovenj Gradec. "Prvi Slovenec duhovni svetnik na Selah” in župan Cajnko ... obema je zibel tekla v sončnih vinogradih Prlekije. Sin Vinko Cajnko je po meščanski šoli končal trgovsko nadaljevalno šolo v Ormožu. Po vojaški obveznosti se je ukvarjal s trgovino z lesom, s tem pa je nadaljeval tudi po osvoboditvi. Na njegovo pobudo so nastali kolesarski klubi v Mežici, na Prevaljah in v takratnem Guštanju. Leta 1936 pa so ustanovili Koroško kolesarsko župo in Cajnko je bil njen predsednik. Ob 10-letnici Cajnkove kolesarske kariere, 9. julija 1939, je bila v Slovenj Gradcu, pod pokroviteljstvom bana Dravske banovine, velika športna prireditev. Vinko Cajnko, legenda kolesarstva v koroški pokrajini, se je veselil novih kolesarskih poti, ki smo jih odprli v zadnjem času v okolici mesta Slovenj Gradec. Delo v Sokolovem društvu in sokolski zleti so povezali Vinka Cajnka in Kristino - Tinko Krajnc z lepe hribovske vasi Pernice. Tudi njuni otroci Miša, Talka in prezgodaj umrli Dušan, zdravnik, so odraščali v družinski in domovinski ljubezni. Vsi so imeli radi telesnokulturne športe. Po osvoboditvi je bil Vinko Cajnko med ustanovitelji TVD Partizan, društvu je predsednikoval polnih 40. let, potem pa bil njegov častni predsednik. Telovadna društva je pomagal ustanoviti tudi v Šmartnem, Mislinji in Doliču; Cajnko je pomagal graditi rokometno in nogometno igrišče, graditi in obnavljati planinske koče. Ob Homšnici, kjer je bil njegov dom, je pomagal graditi vodovod, toplovod, napeljevati telefon in še kaj. Njegov dom je bil vedno gostoljuben in za vsakogar odprt. Rad je imel pesem, nav- duševala ga je vokalna skupina Nova, pevci okteta Lesna, katerega častni član je bil Vinko Cajnko, pa so mu na njegovem domu redno zapeli ob rojstnem dnevu. Tako se je z njimi družil in užival lepe trenutke tudi 31. januarja v letošnjem letu. Na njegovo pobudo so Slovenj Gradec obiskali številni športni delavci in olimpioniki, med njimi Leon Štukelj in Franjo Mihaelčič, Miro Cerar je bil ob 30-letnici Judo kluba, lanskega oktobra, med nami že devetič. Vinko Cajnko je bil pravi leksikon za dogodke našega mesta. Večji del zbranega gradiva o športnih dogodkih je poklonil Koroškemu pokrajinskemu muzeju, ki mu je pripravil razstavo Življenje posvečeno športu (1994). Cajnko se je zavedal, da imata fotografija in tiskana beseda veliko vrednost. Pred 50. leti je izšla njegova knjiga Telesna vzgoja treh dolin (Mislinjske, Mežiške in Dravske doline). Z drugimi avtorji je ohranil neprecenljivo dokumentacijo za zgodovino športa v Koroški pokrajini. Uredil je tudi publikacijo 65 let telesne kulture v Mislinjski dolini (1984). Za izredno pomembno tekmovalno, športno, organizacijsko požrtvovalno delo je prejel številna priznanja, diplome, nagrade in državna odlikovanja. Leta 2001 ga je Milan Kučan, predsednik republike, odlikoval s srebrnim častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge pri razvijanju in popularizaciji športa v Sloveniji, še posebej na Koroškem. To je bilo ob njegovi 90-letnici. Prejel je občinsko nagrado (1964), Bloudkovo nagrado (1982) naziv častnega občana pa mu je Mestna občina podelila leta 1992. Vinku Cajnku leta niso prišla do živega. Do zadnjega je bil poln delovnih načrtov in idej, osredotočen na slovenjgraške športne aktivnosti, na razvoj in napredek mesta, ki ga je imel neizmerno rad. Hčerki Miša in Talka, ki sta tudi po mamini smrti Tinki vzorno skrbeli za očeta, sta mu predlagali, da bi se umaknil od doma v njihovo okolje, a je odločno odgovorili: "Iz Slovenj Gradca ne grem, pa tudi ne morem, nikamor ne grem. Tu bom počival pri ženi Tinki in sinu Dušanu, v Slovenj Gradcu!” Izredno bogata življenjska delovna pot našega Vinka Cajnka je sklenjena. Njegov nemirni športni duh naj bo vzor in spodbuda mladim rodovom; zapustil nam je obsežno športno dediščino. Jože Potočik, prof. Branko Tisnikar Ivan Šisernik ☆ 1952 fl‘2006 Da bi lahko huda julijska vročina botrovala slabemu počutju, so žena in otroci Branka Tisnikarja še zmogli verjeti. Njegova nenadna smrt v zgodnjih minutah sobotnega popoldneva (22. 7. 2006) pa je njihova srca in misli odela v globoko žalost. Kar verjeti ne morejo, da je še v torek optimistično podiral drevje in se veselil nove asfaltne prevleke, štiri dni pozneje pa je onemelo njegovo srce. Saj je bil predan še kopici načrtov, s katerimi je želel olajšati vsakdan svojih najbližjih. Le iz neprijetnega počutja bi se moral izvleči, kot že večkrat doslej. 27. junija leta 1952 je mama Fanika povila našega Branka. Po hčerki Dragici je tako na Korlovi kmetiji v Završah zajokal v svet še prvi sin. Čeprav je skromnost spremljala njegovo otroštvo, mu starševske topline nikoli ni manjkalo. Rad seje poigral s sestro in bil vesel, ko se je družina povečala, saj je dobil še bratca in dve sestrici. V Završah so stekla njegova osnovnošolska leta, potem pa se je takoj zaposlil v podjetju Stiks v Velenju; le za kratek čas, saj ga je čakala vojaška suknja. Znašel se je v Slavonski Požegi, kjer je ob služenju vojaščine naredil šoferski izpit. Zato se je zaposlil kot voznik na Komunali v Velenju. Rad je imel svoj poklic, ob pridnem delu pa je znal prisluhniti tudi srcu. Temu je živahnejši ritem prižgala mlada Cvetka in ljubezenske vezi sta 29. novembra 1975 okronala pred završkim oltarjem. Zaživela sta ob njegovem domu in Branko se je poleg službe vse bolj oklepal kmečkih opravil. Volanu se sicer ni zmogel hitro odpovedati, izkoristil pa je možnost in priložnost ter odkupil tovornjak in vozil v lastni režiji. Tako je lahko bil več časa doma z ženo in otroki. Sinka in dve hčerkici je rodila njegova Cvetka in sreča je sijala iz njegovih oči, s katerimi je božal svoje drage. Nič mu ni bilo pretežko, še gradnje nove »stale« se je lotil. Ob vsem tem pa je rad priskočil na pomoč sosedom in znancem. Za svojo dušo je v redkih trenutkih prostega časa rad raztegnil meh harmonike. Pa veselje ob srečanjih z brati in sestrami je rad izrazil z zvoki svojega priljubljenega instrumenta. Oba s Cvetko sta se s svojo pridnostjo lotila še gradnje hiše. Branku pa preizkušnje niso prizanašale. Bil je zelo čustven, hitro ga je kaj prizadelo. Poležal je, pa si spet opomogel in znova postal zagnan in poln optimizma. Močno ga je prizadela očetova smrt leta 1984, pa sedem let kasneje še boleča izguba matere. Zatekel se je k delu, v oporo so mu bili otroci. Lidiji, ki jo je življenje potegnilo od doma, sta oba veliko pomagala pri gradnji hiše. Pa so brž njegov vsakdan bogatili vnuki. Čebljanje slehernega izmed njih mu je bilo v neskončno veselje, rojstvo najmlajše vnukinje pa ga je navdajalo z novim ponosom. Da z Brankovim srcem ni vse tako, kot je treba, so ugotovili že v njegovi mladosti, ko se je znašel na pregledu zaradi vojaščine. Vendar mu zdravje vsa leta ni posebej nagajalo. Nekaj zadnjih mesecev pa mu je bolezen začela greniti počutje; spet si je opomogel in poln optimizma delal in koval načrte. Se v zadnjih urah slabega počutja se je z Lidijo pogovarjal o praznovanju vnukovega rojstnega dne. Zatem je zaspal in ni se več prebudil. Za njim žalujejo: žena Cvetka, otroka Boštjan in Lidija z družinama, hčerka Renata, brat Vlado, sestre Dragica, Alenka in Jožica Marjan Križaj Vsi hodimo po poti življenja, na kateri nihče ne sluti, kdaj in kje bo odbila njegova zadnja ura. Rojen na kmetiji je že zgodaj okusil trdo kmečko delo, ki je tudi kasneje na Španželovi kmetiji, kamor se je bil priženil, zahtevalo mnogo znoja in žuljavih rok, da je na mizi bilo vedno dovolj kruha. Njegovo delo je obrodilo sadove, ki jih je lahko delil s svojo ženo Angelo, sinovoma in njunimi družinami. Še bi bil delal, ko bi ga ne izdalo srce, ki je postajalo vedno bolj slabotno, pa vendar do zadnjega tako veliko in dobro, polno ljubezni, ki jo je očitno nesebično razdajal med svoje najbližje. Zvesto in vdano je pomagal svoji Angeli, ki ga je v času njegove bolezni še bolj potrebovala. Vedno je rad ustregel svojima sinovoma in vnukom, če so ga le prosili za pomoč. Pogostokrat smo ga srečevali na cesti, po kateri je prevozil mnogo kilometrov za svoje vnukinje, ki jih je potrpežljivo vozil v šolo in nazaj ter po drugih obveznostih. Vsak takšen trenutek, ko je bil na poti, je rad izkoristil za obisk katerega od znancev in prijateljev. Saj pravijo, da dobra dela družijo ljudi. In res, veliko nas je bilo, ki smo mu radi prisluhnili, saj je s svojim mehkim glasom znal vliti novega upanja; obraz, ki se je rad razlezel v nasmeh, pa je dobro skrival sledi bolezni. Vedrost na njem je govorila, kako rad je živel in se veselil vsakega novega dne. Življenje je kmalu postalo popolno s prihodom prvega pravnuka. Nenadoma pa je njegovo srečo skalila bolezen, ki je z vso silo udarila in ga priklenila na posteljo. Postal je nemočen in odvisen od drugih. Globoko v sebi je zagotovo razumel svoje najdražje, ki so mu v zadnjih dneh priskrbeli pomoč in nego, kakršnih bi bil doma težko deležen. Toda solze na licih so bile priča, da se ni mogel sprijazniti s svojo nemočjo v boju z boleznijo ter z ločitvijo od doma, kjer je bil preživel skoraj 8 desetletij. Ni mu bilo dano, da bi prihodnje leto praznoval zlato poroko. Ni mu bilo usojeno doživeti praznovanja okroglega jubileja čez 2 leti. Življenje kljub praznini teče dalje. Vsaka grenka solza na licih se enkrat posuši, vsaka bolečina počasi otopi, a spomin nate večno v srcih naših živi. Hvala vsem, ki se spomnite nanj in se ustavite ob njegovem grobu. Žena Angela Zapisala: Nevenka Knez I as ouiDlmuiods spommiamo se ji Fanika Kac ☆ l925 fl‘2007 kot bi si želeli. A žal je prišel trenutek, ko smo se morali za vedno posloviti od naše drage Fanike. Tvoj večni dom bo sedaj pokopališče v Šentilju pod Turjakom, v rojstnem kraju, kamor si se vedno tako rada vračala. Med vsemi mejami, ki so postavljene tako v mladih letih, kot tudi v visoki starosti, je smrt najbolj dokončna. Ob vesti, da izgubiš drago osebo, ki nam je bila dolga leta zelo blizu se zdrznemo, ter nemo in nemočno obstanemo ob tem žalostnem dogodku. Kaj vse bi dali, da tega trenutka nikoli ne bi bilo. Kaj vse bi dali, da ne bi bilo trenutka, ko smo 10. maja 2007 sprejeli žalostno vest, da je v celjski bolnišnici, v boju z boleznijo za vedno klonilo življenje naše drage Fanike. Ko pokoplješ prijatelja, znanca, sorodnika si z njim nedvomno pokopal tudi del svojega življenja in spominov. Hkrati pa se ponovno zavemo, da tudi mi, ki smo ostali, prav tako neustavljivo korakamo k svojemu grobu in večnosti v objem. Draga Fanika Kac se je rodila 21. marca leta 1925 v Mali Mislinji, med zelenimi pohorskimi gozdovi kot hči kmečkih staršev. Kljub temu, daje dosegla zavidljivo starost, je vsaka smrt za vsakogar prezgodaj. Prvi koraki v svet poln presenečenj, lepot in tudi grenkih izkušenj, so se za njo začeli na Tovšakovi kmetiji v Mali Mislinji. Tu je naredila prve korake po travnikih, njivah in gozdovih. Tu je hodila kot deklica s svojimi starši, sestrami in bratom po stezicah z grabljami in motiko kmečkemu delu naproti. Ob toplem in varnem ognjišču, skrbnih starših, ljubezni najbližjih ter ob lepotah narave, je preživljala lepo mladost. S takšno mladostjo je pridobivala toplino in ljubezen, ki jo je kasneje v svojem življenju delila s svojimi najbližjimi. A žal, vojna vihra ni prizanesla nikomur, tudi Tovšakovi kmetiji ne. S tem pa se je končalo brezskrbno življenje petnajstletne deklice. Hitro je spoznala nesmiselnost okupatorjevega početja ter se takoj vključila v terensko obveščevalno službo, kjer je sodelovala v najrazličnejših odgovornih nalogah s partizani v borbi proti okupatorju. Že kot mlada deklica je s tem pokazala svoj značaj, hrabrost, zanesljivost in poštenost, kar ji je bila odlika tudi v kasnejšem življenju. Po končani vojni se je zaposlila na okraju, ki pa se je v tistih časih selil iz kraja v kraj. Nazadnje se je okraj ustalil v Slovenj Gradcu z njim pa tudi dom naše Fanike. Ves čas po vojni je ob zaposlitvi tudi študirala in si s pridnostjo in vztrajnostjo pridobila višješolsko izobrazbo, s tem pa v službi na občini Slovenj Gradec tudi odgovorno nalogo vodje računovodstva, ki jo je dolga leta tudi z odgovornostjo in natančnostjo opravljala. Upokojila seje leta 1981 s polno delovno dobo. Ves čas pa se je rada vračala v svoj rojstni kraj. Ko so ji starši ostareli, jih je nenehno obiskovala in jim nudila potrebno pomoč. Poznali smo jo kot osebo širokega in odprtega srca, ki se je razdajala za druge, do sebe pa je bila vedno skromna in nezahtevna. Takšna je ostala do konca svojega življenja. Leta so minevala in tudi ona je ostarela in postajala slabotnejša. V svojem stanovanju, ki ga je imela tako neizmerno rada, je lahko ostala do zadnjega trenutka, saj smo ji sorodniki pomagali in ji skušali vračati to njeno dobroto. Vse je prenašala z dobro voljo in nasmehom. Do zadnjega trenutka je bila pripravljena nuditi nasvet ali pomoč ob trenutkih, ko nam v življenju ne gre vse tako David Naglič Bog večni! Za življenje smo prosili, se Davida srčno razveselili. Zato - življenje - hvala ti, Vladar! Naj ne sprašujemo te več nikdar, zakaj presadil si ta nežni cvet, kije začel spoznavati ta svet, s te zemlje v večno svoje bivališče, v nebeški raj, ki tvoje je svetišče. Verujemo, o Bog, Ljubezen večna: »Vsa bitja si ustvaril, da bi srečna in blažena Te zrla v rajski slavi, v nebesih, kjer naš dom je večni, pravi.« Poklical Davida že zdaj si k sebi, da svet pokvaril, ga umazal ne bi. Čeprav je grozna naša bolečina, ker nimamo več tukaj fantka, sina . Verujemo, daje otrok pri tebi. Ti končno združil se boš, Bog, pri sebi. Tebi, vsi se bomo veselili, na veke bomo skupaj te slavili. Zahvala Davida Nagliča s Svetega Vida nad Vuzenico Žalujoči: straši, brat in sorodstvo Slovenski pesnik Anton Gradnik je napisal verz: Da ko življenje z ajde, pri meni smrt ničesar ne najde. Ti draga Fanika, si nam bila več kot sorodnica, ves čas si se razdajala za nas, smrt res ni mogla ničesar več vzeti. Za vedno boš ostala v naših mislih in srcu. Vsi njeni. Ob boleči izgubi našega dragega sina, brata, vnuka in nečaka se najlepše zahvaljujemo vsem, ki ste ga spremljali na mnogo prerani zadnji poti, prinašali cvetje in sveče, darovali za svete maše in izrekli sožalje. Še posebej bi se radi zahvalili vsem sosedom, sorodnikom in vsem drugim za pomoč in tolažbo, ki so nam jo velikodušno nudili v najtežjih trenutkih. Iskrena hvala zdravstvenemu osebju bolnišnice Slovenj Gradec, ki se je trudilo in nudilo vse, kar je bilo v njegovi moči. Prisrčna hvala gospodu župniku Ernestu Berložniku za lepo opravljen cerkveni obred. Hvala tudi cerkvenemu pevskemu zboru za sočutno odpete pesmi in odigrano Tišino, govornici Lidiji za poslovilne besede ter pogrebni službi Karner za vse storitve. Naj vam vsem povrne Gospodar življenja! i , ■ « m m & & i Avgust Strmčnik ☆ 1928 tv12007 Ko bom umrl, tiho h grobu pristopite, tiho lučko mi prižgite, ko bom umrl, ne bom umrl... Take zime, kot je bila letošnja, ne pomnimo, saj je bila ena sama pomlad. Toda vendarle ni bila resnična, kajti če bi bila, bi sonce prineslo veselje in toplina novo življenje. Tako pa je ta navidezna pomlad prinašala za naš majhen kraj kar preveč žalosti in smrti. Prenekatera hiša je bila odeta v črnino, prenekatera srca so zajokala ob izgubi drage in ljubljene osebe. Tako smo se morali meseca marca 2007 posloviti tudi od našega dragega moža, očeta, dedka in sokrajana Avgusta Strmčnika - Strmčnikovega Guština. Njegova domačija v samem srcu Podgorja bo pogrešala pridne in delovne roke, saj ji je kljub letom, bolezni in težavam še vedno posvečal vso svojo skrb in se trudil za njeno urejenost. Zibel življenja mu je stekla 23. maja leta 1928 kot osmemu po vrsti od trinajstih otrok. Brezskrbna mlada leta je kmalu prekinila 2. svetovna vojna in že od dečka terjala svoj davek. Pri Strmčnikovih so pomagali, da se Slovenci rešijo tujega jarma, kolikor je bilo v njihovi moči: od hrane in skrbi za sanitetni material do kurirskih poti, ki jih je moral opravljati pokojni. Kmalu bi za svojo dobroto plačali z življenjem, saj je okupator že vedel za vse. K sreči jih je rešila beseda prijatelja in ostali so le pri materialni izgubi. Slovenski človek je bil skozi zgodovino tlačen in teptan, a da te tlači tuja roka, je lažje prenesti in ponos v človeku pridobi, duh se dviga, čeprav so ramena obtežena. A kadar te tlači lastna in ljubljena domovina, za katero si tvegal in trpel, to je huje. To je krivica, ki boli, ki te pobija, ne toliko navzven kot navznoter. Takrat je ranjen ponos, ranjeno je dostojanstvo. Nam mlajšim je še mnogo stvari neznanih. Vemo pa, da bi težko, danes verjetno sploh ne, prenesli sporočilo, da tvoja njiva ni več tvoja, da si morda lahko le njen najemnik. Vse to in verjetno še več so preživljali pri Strmčnikovih. Pokojni Avgust ni jadikoval, ni žalil, tiho je trpel in živel življenje, ki so ga drugi zaznamovali. Zavedal se je, da je vse na svetu minljivo, vse kar danes stoji, se nekoč poruši in za še tako črnimi oblaki nekoč posije sonce. Ves je živel za svoj dom, za kmetijo, da ostane domačija. Po triletnem služenju vojske je ostal doma in skupaj s prijatelji »fural« les iz Plešivških gozdov. Njegovi konji so bili eni najlepših in najmočnejših. Bil je njihov poznavalec in ljubitelj, zato je hodil po semenjih, kamorkoli je bilo treba. 68. leta se je poročil z Marijo Kamnik, Postavkovo Miciko. Za mlado družino je bilo le s kmetije premalo dohodkov, zato je Marija odhajala v službo. Svojo ljubezen do zemlje je pokojni prenašal na otroke, sinu Gustiju, ki danes gospodari, je predajal svoja znanja, svoje izkušnje. Sledil je napredkom in se veselil novih uspehov. Rad se je pogovarjal o kmetijstvu, o živalih, bil je prijeten sogovornik. Prevelikim družbam in prireditvam se je raje izognil. Zato pa je toliko raje občudoval naravo, polja in gozdove, kjer se odpočije srce in umiri duša. Komur je mogel, je rad pomagal in 57 let je bil član Gasilskega društva Podgorje. Za svoje dolgoletno delo in pomoč na gasilskem področju je prejemal zahvale in odlikovanja. Tako v gasilskem društvu kot v kraju samem ga bodo pogrešali. Kajti vsak človek, vsak posameznik je kakor kamenček v mozaiku sveta in okolice, ki nas obdaja. Za vsakim, ki odhaja, ostane praznina, nezapolnjen prostor, kamor sedajo žalost in spomini. Spomini na dni, ki smo si jih delili, na dogodke, ki smo jih skupaj preživljali. Tudi našega moža, očeta in dedka se bomo radi spominjali, saj nam je zapustil toliko lepih in nepozabnih trenutkov. Tolažila nas bo misel, da so s slovesom končani tudi njegovo trpljenje, bolezen in bolečina našega sveta. Upanje, da je nekje v večnosti srečal svoje starše, brate in sestro, nam bo sušilo naše solze. Zahvaljujemo se za vse izrečene in pisne besede tolažbe, za zapete žalostinke, cerkvenemu zboru, g. župniku, ministrantom, gasilcem, pogrebni službi, praporščakom, igralcu Tišine, nosilcu križa in luči. Zahvaljujemo se za zvonjenje pri sv. Duhu. Hvala g. Marku Golobu za vso pomoč. Vsem sosedom in sorodnikom hvala za pomoč in izrečena sožalja. Zahvala tudi zdravniškemu osebju intenzivne terapije internega oddelka bolnišnice Slovenj Gradec za nego in lajšanje bolečin ter dežurni službi ZD za hitro pomoč. Še enkrat iskrena hvala vsem, ki ste darovali sveče, svete maše ali za cerkev, ki ste ga spremljali na njegovi zadnji poti in ga boste ohranili v svojem spominu. Iskrena hvala! Njegovi Miran Kotnik V domu našem je praznina, a v srcih je še vedno bolečina, tebe Miran več med nami ni, a v spominih naših vedno boš ti. ZAHVALA Kmalu bo minilo leto dni, kar tebe Miran med nami ni. Vsem hvala, ki postojite, in prižigate sveče ob njegovem preranem grobu. Hvala vsem žalujoči vsi domači! spominjamo se jih spomiit|amo se | Anton Janšek •&1940 tu12007 Pomlad je na tvoj vrt prišla, in čakala da prideš ti, in sedla bo na sončna tla in jokala, ker tebe ni! Ob boleči izgubi našega dragega Antona Janšeka Anton Janšek se je rodil 9.maja 1940 na Ravnjakovi kmetiji. Zibelka mu ni bila s cvetjem postlana, ker je bil tretji od šestih otrok. Zato je že kot mlad fant moral poprijeti za vsa težka dela. Vzljubil je tudi te naše gozdove, zato da se je leta 1962 zaposlil pri Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec. Bil je med prvimi, ki je opravil tečaj za motorno žago. Leta 1964 je spoznal življenjsko sopotnico Jožico, s katero sta krmarila skozi skupno pot. Leta 1965 pa se je z njo poročil. Najprej jo je odpeljal pred oltar, nato v bolnico, saj je luč sveta zagledal prvorojeni sin Tone. V zakonu se jima je rodilo osem otrok. Leta 1975 seje z družino preselil v Slovenj Gradec. Nato so otroci odraščali in so začeli prihajati vnuki in vnukinje. Bil je zelo vesel, ko je na svet prijokala pravnukinja Diana. Leta 1990 se je Tone upokojil. Ni mu bilo dano, da bi v miru užival svojo upokojitev. Kar hitro se je zdravje začelo krhati. Začelo se je potovanje od bolnice do bolnice. Bolezen je bila vedno bolj kruta, dokler ga ni priklenila na bolniško posteljo. 22.junija 2007 se mu je v bolnišnici Topolščica zaprla knjiga življenja. Zahvaljujemo se bolnišnici Slovenj Gradec - internemu oddelku, bolnici Maribor in Topolšica, tudi patronažni sestri Mateji, za lajšanje bolečin na domu. Hvala tudi doktorici Metki Markovič za dolgoletno zdravljenje. Zahvaljujemo se pogrebni službi Slovenj Gradec, godbi na pihala Slovenj Gradec, gospodu Petru Leskovarju za opravljen pogrebni obred in sveto mašo. Lepa hvala Jožici Jeromel za besede slovesa, in vsem ki ste ga pospremili na njegovi zadnji poti, mu darovali cvetje, sveče in ki postojite ob njegovem grobu. Lepa hvala vsem. Žalujoči: žena Jožica, sinova Tone in Jože, hčere Cvetka, Dragica, Suzana in Ljuba z družinami, ter ostalo sorodstvo! Vsa leta si delal, pošteno živel, potem pa izmučen si tiho odšel. Srce je omagalo, dih je zastal, a spomin nate bo vedno OSTAL! / Jezikovne drobtinice: stil pisanja m Marta Krejan, prof. Praktični spisovnik Mirana Hladnika mi je bil že prejšnji mesec »navdih« za Drobtinice in tudi tokrat ga bom izpostavila. Ne bomo pa govorili o pravopisu, ampak o stilu pisanja, o stvareh, ki besedilo naredijo razumljivo ali pa nerazumljivo. Ker gre za drobtinice, bomo seveda izbrali zgolj drobec iz množice priporočil oz. pravil. Po možnosti vedno zapišimo slovensko varianto termina namesto tujke, če seveda tujka ne pomeni že nekaj drugega. Večinoma to ne predstavlja problema, vendar pa se morda nekaterim strokovnjakom, ki obvladajo tujo terminologijo, iz katere izraz prenašajo v naš jezik, v citatni obliki zdi izraz veliko bolj poln kot predlagani slovenski - neologizem. Pri tem igra bistveno vlogo čas - termine je treba posloveniti takoj, ko se pojavijo, kajti uveljavi se seveda to, kar se najpogosteje sliši. Dokler je izraz v citatni obliki, ga pišimo ležeče ali v narekovajih in ga ne sklanjajmo. Previdni moramo biti pri prevodih (ne gre, da bi vse prevajali dobesedno, poleg tega pa so mnoge besede večpomenske, ko jih prevajamo), paziti moramo, da si ne izmišljamo novih besed (»pisalnik« namesto »tiskalnik«) ali pa zamenjujemo sorodnih izrazov (npr. internet - v tem primeru je bolje uporabiti medmrežje - in intranet). V pomoč pri tem so nam seveda Slovar slovenskega knjižnega jezika, Slovenski pravopis, Slovar tujk in Literatura, leksikon Cankarjeve založbe. Eden od pogojev razumljivosti pisanja je tudi stalna misel na sprejemnika. Vedeti je treba, komu je besedilo namenjeno, kdo bo besedilo bral. Seveda pri poljudnih besedilih to ni problem, je pa treba biti pozoren pri strokovnem pisanju. Obenem pa ne smemo pozabiti na namen pisanja. Kadar predstavljamo nekaj povsem novega, je »ton« besedila seveda drugačen kot takrat, ko govorimo oz. pišemo o že znani stvari. Vihgirnik izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d. d., Vorančevtrg 1, 2380 Slovenj Gradec GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC D. D. telefon: 02 88 43 332 faks: 02 88 42 684 e-mail: viharnik@gg-sg.si direktor: Silvo Pritržnik glavna in odgovorna urednica: Ida Robnik uredniški odbor: Ida Robnik, Brane Širnik, Gorazd Mlinšek, Jože Potočnik, Marta Krejan, Franc Jurač lektorica: Marta Krejan, prof. idejna zasnova, grafično oblikovanje in priprava za tisk: Jože Repas, Sdesign tisk: ZIP Center d.o.o. Ravne na Koroškem avtor fotografije na naslovnici: Gorazd Mlinšek Na podlagi mnenja ministrstva za informiranje z dne 30. 1. 1992 je Viharnik proizvod informativnega značaja (tč. tarifne številke 3). Lektorirana niso vsa besedila! Poslovna enota Deželne banke v novih prostorih nn Mirko Tovšak Deželna banka Slovenije, d. d., je naslednica Slovenske zadružne kmetijske banke, d. d., ki je s 1. 7. 2004 prevzela sredstva in obveznosti Zveze hranilno kreditnih služb Slovenije in se istočasno preimenovala v Deželno banko Slovenije. Tako je Deželna banka praktično postala naslednica tudi vseh kmečkih hranilnic, ki so delovale širom Slovenije že od Kreka dalje, s čimer ohranja tradicijo finančnega servisa za kmečko in podeželsko prebivalstvo. Seveda pa banka posluje tudi po vseh sodobnih principih bančnega poslovanja kot sodoben finančni servis za celotno prebivalstvo, zato pri njej lahko urejate vse finančne zadeve tako za fizične kot tudi pravne osebe. Za področje Koroške, Mozirja in Šaleške doline je z reorganizacijo svoje mreže ustanovljena poslovna enota, ki se je poimenovala v Koroško-šaleško PE. Ta je nekaj časa delovala v starih prostorih bivše Koroške Zveze hranilno kreditnih služb na Celjski cesti v Slovenj Gradcu, pred nedavnim pa so se skupaj z blagajniškim mestom in upravo preselili v nove prostore v poslovnem centru Balmico v neposredni bližini Mercatorja. Tako je ta enota pridobila bolj funkcionalne nove prostore, kjer je možno zagotavljati tudi Delovanje in finančne storitve Deželne banke je predstavil član uprave mag. Štefan Belinger. Pri vsem tem je pomembno, da Deželna banka ohranja večinski lastniški delež kmečkega prebivalstva, saj predstavlja lastništvo Kapitalske zadruge, ki je v zadružni lasti, skupaj z nekaterimi drugimi kmetijskimi zadrugami in Zadružno zvezo Slovenije več kot polovico vsega kapitala v banki. Banka razpolaga na dan 31.5.2007 s 644 mio evri bilančne vsote, v letošnjem letu pa je do 1. 5. 2007 dosegla že za 5,1 milijonov evrov dobička, kar jo uvršča med solidne in zanesljive Direktorica Koroško-šaleške poslovne enote Cvetka Jamnik bančne seryise y naši državi ustrezno varnost poslovanja. Po otvoritvi novih prostorov so organizirali »finančni dan«, na katerem so sodelovali tudi najodgovornejši predstavniki vodstva Deželne banke in svojim komitentom predstavili poslovanje. Še posebej je razveseljivo dejstvo, da so domala vse storitve te banke med najcenejšimi v Sloveniji, še posebej pa izstopa po tem, da: - ima najcenejši servis plačevanja s položnicami (za plačilo s položnico plačate manj kot 1 evro ne glede na vrednost plačila), - ne zaračunava provizije za dvigovanje gotovine na bankomatih, - omogoča najcenejše in enostavno vodenje elektronskega poslovanja na računalnikih svojih komitentov, - je edina banka, ki ima pooblastilo za transfer denarja iz subvencij za kmečko prebivalstvo (ponudila je najugodnejše pogoje), - nudi brezplačno zamenjavo tolarjev v evre do konca leta 2007. Lahko bi še naštevali, po čem se ta banka uvršča med najso-lidnejše in najcenejše banke v slovenskem prostoru, vendar namen tega prispevka ni delati brezplačno reklamo temu finančnemu servisu, želeli smo samo opozoriti kmečko prebivalstvo in ostale komitente na ugodnosti, ki jih lahko koristijo, če postanejo njen komitent. Na finančnem dnevu so sodelovali nekateri komitenti, ki z banko že sodelujejo. Tudi v novih blagajniških prostorih je vedno živahno in prilika za pogovor. Viharnik gozdarstvo Koroški mošt je dobro teknil. Miha Brejc, Janez Švab .Janez Janša in župan Matjaž Zanoškar so ga skupaj popili z mostno dečvo Suzano Rejak. Franc Jurač Lepa julijska sobota (7. julija 2007) je letos že sedemnajstič gostila pod nederjih Najevske lipe na Ludran-skem Vrhu državnike. V poletni vročini so se v senci lipe zbrali predsednik vlade Janez Janša, spremljali pa so ga ministri: gospodarski Andrej Vizjak, šolski Milan Zver, notranji Dragotin Mate, kulturni Vaško Simoniti ter za zdravje Andrej Bračun in za javno upravo Gregor Virant. K najstarejši slovenski lipi pa so prišli tudi predsednik državnega zbora France Cukljati, poslanec v evropskem parlamentu Miha Brejc, veliko poslancev, predvsem iz SDS, ter nekateri koroški župani, občinski Nojevska lipa je gostila svetniki in predstavniki drugih regijskih ustanov. Premier Janez Janša je okoli tisoč udeležencem poudaril, da slovenska lipa kot nacionalni simbol ne simbolizira le drevesne vrste, ampak tudi starodavno slovensko demokracijo. Med drugim je tudi povedal, da ni najpomembnejša stvar, kje bo sedež pokrajine, v vsakem primeru bo sedež koroške pokrajine na Koroškem in nič več v Ljubljani in ni nujno, da so vse institucije v enem kraju. Vedno je možen pameten dogovor med razumnimi ljudmi in ne dvomi, da bo tako tudi na Koroškem. Veselje pod lipo je bilo nepopisno Marija Gostenčnik Na prireditev prihajam vsako leto, saj se na njej sprostim in srečam z mnogimi prijatelji. Tudi letos je bilo tako. Anton Jeromel K Nojevski lipi zelo rad prihajam vsako leto, ker se mi zdi, da prireditev dostojno počasti slovensko državo. Z zanimanjem si ogledam tudi kulturni program. Mojca Piesec Sodelujem v mešanem pevskem zboru, ki je tudi letos nastopil na prireditvi pod Nejevsko lipo. To mi je v posebno čast. W£?m: j k T & " i j UirfJJ 7/ '(ulv ( , trnki. Pred nami je velik pomen Emil Plajnšek kljub svojim 94 letom vsako leto ustanavljanja pokrajin, ki »ne bodo pride s kolesom k Nojevski lipi. samo simbol, ampak tudi kvaliteta v naši stvarnosti« je med drugim povedal Janez Janša. Obiskovalcem Najevske lipe so pokazali tudi pokrivanje streh s »šiklni«. Vih ‘Mik