t XXXV'f/ctna TRIBUNA \jjr Ingrid Bergman in Cary @inl | Naša armada je imela vedno položaj jugoslovanskega družinskega Ijubljenčka: Prepiri bratskih inl sestrskih narodov in narodnosti so se pri Armiji vedno nehali in vsi so brez pomisleka segali v žep, če je šlo za njene potrebe. Miljenček se je uspešno razvijal in zavzemal vedno pomembnejšo vlogo v druiini. Potem pa je nekatere družinske člane začel obtoževati poskusov detomora; nekateri naj bi to skušahj storiti s puško, drugi s pisano besedo, v skladu z lastno tradicijo pač. Med najnevarnejše poskuse, ki naj bi ogrozili tudi obstoj družine kot celote, je bila uvrščena javnol izražena dilema, ali bi moral zvezni sekretar za Ijudsko obrambo Etiopcem prodajati puške ali hrano, ali bi bilo sploh bolje, če bi to počel kdo drug. Za obrambo pred domnevnimi napadi so bile mobilizirane vse subjektivne sile, ki niso štedile niti najtežjega orožja. Glavna tarča je bilo uredništvo Mladine, ki je z znanim uvodnikom morebiti resrazžalilozveznegasekretarja.ampaktakorazkošnegaverbalnegaog-njemeta si s tem v nobenem kolikor tolikor razsodnem okolju zagotovo ne bi zaslužilo. In ker je bilo orožje že na položajih, so granate udarjale na vse strani, nekaj tudi na Tribuno, Ob tem smo bili po malem presenečeni, saj o JLA že dolgo nismo pisali in nam ni jasno, kateri prispevek naj bi sodil med »kakih 200 člankov«. Najbolj se nagibamo k mnenju, da tisti, ki ne izbirajo orožja, niso posebno izbirčni | niti pri tarčah. Kot vsako pretiravanje je tudi pričujoči ognjemet skregan ne le z razumom, temveč tudi z dobrim okusom. Naše Ijudstvo ima menda rado vsakovrsten kič, ki gre vedno bolje v promet, na svojem področ-ju pa ga negujejo tudi politiki. Sumimo le, da so tokrat med običajne rakete vtaknili tudi bojeve granate. UREDNIŠTVOl KAZALO---------------------------- NOVO STUDENTSKO VODSTVO............t.........6-10 FELJTONrNagodetovproces.....v......................... 14 BERLINALE......................................./................*27 MICHELPETRUCCIANI.... u.............................. 32 BIG BLACK.........................v..;.......J.................. 33 RDECI PILOT.......y.....................j...........v. 4..... 36 rmi glasilo UK ZSMS LJUBUANA št. 9. leto XXXVII 9. marec 1988 UREDNIŠTVO: Tomi Gračanin (glavni ured- nik), Ruža M. Barič (odgovorna urednica), Tomaž Toporišič (kultura), Simona Fajfar, Borut Rismal, in Brane Senegačnik (lektor) TISK: Tiskarna Ljudska pravica PRIPRAVA: BEP-Dnevnik NAKLADA: 5000 izvodov NASLOV: Kersnikova 4, Ljubljana TELEFON: 319-496,318-457 TRIBUNA izhaja načeloma vsa-kih štirinajst dni, med počitni-cami pa počivamo. Cena po-samezne številke je 800 dinarjev. Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št. 421 -170 zdne 22.1.1973 NUKOV MISTERIJ Na priobčeni članek NUKOV MISTERU v Tribuni št. 7, letnik XXXVII, sem dolžan pojasniti naslednje: NUK hrani vse slovensko knjiž-nično gradivo, tudi tisto, ki se sicer po zakonu ne sme razpečevati, v kolikor ga seveda uspemo pridobi-ti. Dostopnost do gradiva pa je lah-ko urejena različno. Velika večina vsega gradiva je javna in prosto dostopna. Posebnost pri režimu dostopnosti pa nastopajo v na-slednjih primerih: 1. redko in dragoceno gradivo — vse to gradivo je posebej varo-vano in je dostopno le razisko-valcem, 2. posebej ogroženo gradivo — imamo v lasti gradiva, ki jih ni mo-goče dati v uporabo, kajti so v ta-kem stanju, da pri prelistavanju preprosto sprhnijo, 3. posebej zavarovane zapuš-čine — darovalec zapuščine si lahko izgovori poseben režim do-stopnosti v določenem časovnem obsegu ali tudi trajno, s katerim omeji javno dostopnost gradiva, 4. gradiva, ki jih po zakonu ni mogoče javno razpečevati — za vsa ta gradiva velja zvezni zakon o vnašanju in razširjanju tujih sred-stev množičnega komuniciranja in o tuji informacijski dejavnosti v Ju-goslaviji (Ur. I. SFRJ št. 39/74), pa tudi zakon o obveznem pošiljanju tiskov (Ur. I. SRS 55/72). NUK sicer hrani ta gradiva, nji-hova dostopnost pa je omejena z zakonom, če pa seveda kdo meni in želi drugače, potem mora sproži-ti postopek za spremembo zakona, kajti NUK je dolžna spoštovati za-kon, ki je v veljavi. Naj še omenim, da je takega gradiva zelo malo. Belogardistična literatura izdana med vojno je do-stopna vsem obiskovalcem. Prav tako je v javnih katalogih in tudi docela dostopna več ko polovica emigrantskega tiska. Ves emi-grantski tisk, tudi sovražen, pa je naveden v Slovenski bibliografiji. Obstaja tako le malo literature, ki je ne smemo razširjati — to ni samo del sovražnega emigrantskega ti-ska ampak so tudi tiski zaupne na-rave, ki sicer izhajajo v SFRJ. Podobne omejitve imajo tudi druge knjižnice v svetu. Tov. Ivu Žajdeli pa prav prisrčna hvala za vso podporo, ki jo izreka prepotrebni gradnji nove stavbe NUK II, saj pri reki gradiva, ki se redno steka v NUK, v sedanjih pro-storih ni več mogoče zagotoviti prostega mesta. Res bi bilo prav, če bi slovenska narodna skupnost v svojih načrtih in pri njihovem uresničevanju dejansko upošteva-la izredno pereče potrebe svoje morda najbolj pomembne kulturne institucije. Tomo Martelanc ravnatelj NUK ODPRTO PISMO DIREKTORJU ČASOPISA POLITIKA Neverjetno bi bilo, če Politikina nova politika ne bi tega dejansko storila, da bi bila objava oglasa o rednem strokovnem sestanku Fi-lozofskega društva Srbije prepo-vedana. Pol iti ka je s tem vsekakor oboga-tila arzenal »samoupravne cenzu-re«, ki se je s tem raztegnila tudi na oglase (slišali pa smo, da tudi na osmrtnice). In to zaradi nekakšne provokativne vsebine tega oglasa (ker je v njem pisalo samo, da je or-ganizatorstrokovnega sestanka Fi-lozofsko društvo Srbije, da je nje-gova tema: razprava o ustavnih amandmajih, kdo so predavatelji in kje in kdaj sestanek bo), ampak, ta-ko se zdi, samo zaradi naročnika oglasa. Do zdaj smo vedeli za »poštene« in druge intelektualce, za »moralno-politično primerne« posameznike in tiste, ki niso takšni, za lojalne dr-žavljane in državljane drugega raz-reda; zdaj lahko tej plejadi dodamo še razločevanje med »socialistič-no sprejemljivimi oglasi« in tistimi, ki niso takšni (odvisno od tega, kdo je naročnik oglasal). Vendartakšna inventivnost Poli-tikinih politikcv predstavlja kršitev ene od osnovnih pravic, zagotov-Ijenih z ustavo SFRJ — pravice do javnosti. S tem ko je odklonila ob-javo oglasa legalno registriranega profesionalnega združenja (kaj bi šele bilo z združenjem državljanov, ki so ravno tako v skladu z ustavo), Politika onemogoča javnost dela tega združenja in njegovo komuni-kacijo z javnostjo. To je bila, verjet-no, namera Politikinih politikov, da bi prisilili Filozofsko društvo Srbije ostati v getu ozkega kroga svojih članov — ki so s tem postopkom prav tako prikrajšani za informacijo — in da se ne vmešava v »državne zadeve«. Vendar: kdo je dal Politikinim po-litikom pravico, da sestavljajo takšne nesmiselne prepovedi (za oglase, osmrtnice in podobno)? Se kolektiv Politike strinja s takšno škodljivo »novo politiko« svojega časopisa in ali gre lahko molče prek pojavov, ki povzročajo, da ča-sopis Politika bere vse manj Ijudi in da je iz tradicionalno neodvisnega in objektivnega časopisa postal glasen oznanjevalec (»glasnogo-vornik«) nekega političnega klana? Kot bralci časopisa Politika, kot državljani SFRJ, kot člani Filozof-skega društva Srbije ostro protesti-ramo proti tako nesramnemu krše-nju najosnovnejših pravic tako posameznikov kot kolektivov, da o svojem delu obveščajo javnost, za kar je Politika prikrajšala Filozof-sko društvo Srbije nekajkrat v 1987. in v začetku 1988. leta. Protestiramo proti takšni politiki časopisa Politika in se sprašujemo, ali si Politikini politiki na tak način predstavljajo politiko sednje obla-sti v SR Srbiji, ko pomagajo in spodbujajo preganjanje, žigosanje in odstranjevanje iz javnega življe-nja vseh tistih, ki so v nemilosti zgolj zato, ker v nasprotju s časo-pisom Politika predočajo javnosti pogubne posledice revitalizacije republiškega etatizma, konkretno v naši republiki, Srbiji. Prav tako za-htevamo, da se nam naš časopis vrne in da v skladu z lastno tradici-jo še naprej služi demokratizaciji jugoslovanske družbe, v nasprotju s politiko, ki jo je njeno vodstvo ne-davno inavguriralo. Zaradi nove prakse časopisa Po-litika bomo morali zahtevam po spoštovanju pravic državljanov dodati še eno (ki je ni niti v eni de-mokratski ustanovi, kajpak zato, ker je to povsod po svetu normalna stvar!): pravico do svobodnega oglaševanja sestankov. V Beogradu 26.1.1988. Za Izvršni odbor Filozofskega društva Srbije Predsednik (Prof. dr. Zagorka Golubovič) INTELIGENCA IN BIROKRACIJA Ko se začne izgubljati zveza med realnostjo in tistimi vrednota-mi in principi, ki jih vzdržuje vlada-joči razred, ko te vrednote postane-jo zavora in okovi napredka, tedaj pride do težkih družbenih pretre-sov, do moralne krize, ki naprej po-vzroča druge krize. Samo tiste ide- je, ki vznikajo iz naroda, iz njegovih korenin, ki predstavljajo njegove življenjske sokove, ki se tičejo nje-gove eksistence in njegove usode, samo te lahko poženejo in usmer-jajo v napredek. Če je vladajoči razred slep za te ideje, ki predstav-Ijajo prebujeno narodno zavest, ali jih ignorira zaradi svojih sebičnih interesov, potem zelo škoduje živ-Ijenju in postavlja pod vprašaj sam obstoj. O tej zvezi Kohan pravi tole: »Družba se vedno nagiblje k te-mu, da povzdiguje na stopnjo ab-solutnih resnic tiste ideje, ki so na-stale na temelju socialnih spo-padov. Vladajoče družbene sku-pine Si vedno in povsod predstav-Ijajo cilje najvišjih nadzemeljskih sil v obliki tistih nalog, ki jih uresni-čuje sodobna organizacija družbe. In ker so oni na čelu te organizaci-je, ker le-ta stoji izključno na tistih moralnih, estetskih in drugih vred-notah, ki so jih ustvarili oni, ni čud-no, da se potem te vrednote po-vzdigujejo na stopnjo večnih svetinj, da se zveza med njim in realnimi odnosi, iz katerih so na-stali, postopoma izgublja, ne samo v glavah tistih, ki so na njih zasno-vali svojo oblast, ampak tudi v gla-vah tistih razredov, ki jim oblastteh »absoiutnih resnic« ni všeč. ...V teh trenutkih nemoči in obu-pa vladajoči družbeni razred čuti nesposobnost, da bi še naprej us-merjal življenje na svoj način in ne verjame niti v dejstva niti v zhanost, niti v tisto, kar vidi z lastnimi očmi. V takšnih trenutkih je oslabljen um pripravljen rogati se doslednosti in jasnosti, povzdigovati protislov-nost in brezumje na stopnjo bo-žanstva, peti navdušene himne pi-janstvu in napakam...« Zgodovinsko odgovornost za stanje moralne krize pri nas nosi deloma tista »inteligenca«, ki se vključuje v vrste birokracije. To je tako imenovana poslušna, samo-zadovoljna inteligenca, brez kritič-ne zavesti, dobro plačana in dobro zrejena. Z eno besedo: to je »inteli-genca«, ki ne misli in ne čuti. Kot po pravilu se rekrutira iz mase slabih dijakov in slabih študentov, ki so opravili šole samo zato, da bi se spravili h kruhu in ostali na pol poti tako pri vzgoji kot pri izobrazbi. Lj udje pravijo: zablodili: »Ni pristali tamo, ni vratili se vamo« (niti niso pristali tam niti se niso vrnili sem). Vsi ti so nešolani ali priučeni tipi, ki so fizično opravili lahke hitropo-tezne šole z oceno: kdor ne zna dobi dve (»ko ne zna dobije dva«) in dobili tanko diplomo brez kritja. Taki nestrokovni in polstrokovni ti-pi, ki vzamejo vse nalahko in ne-vestno, prinašajo družbi veliko škodo. Iz menažerije slabih dijakov in študentov se danes rekrutirajo frazerji in brezdelneži, diletanti, poslušni in prizadevni poltroni, ki mislijo po direktivi odzgoraj, ker njihova zavesttudi prihaja odzunaj od idolov in avtoritet, racionalnih in iracionalnih. Ker v sebi nimajo opore, so usmerjeni na idole in av-toritete, od katerih je odvisna tudi njihova usoda. Zato je njihova edi-na skrb in opravilo ustreči svojim avtoritetam, od katerih milosti tudi žive. Kadar ne ugodijo željam svo-jih mogočnežev, so obupani in TRIBUNA-STRAN 2 oreplašeni, |e-tem pa je prav tako veliko do poslušnosti podrejenih ooltronov. Poltron ima rajši, da ga niegov mogočnež kaznuje kot pa zavrže, kajti dokler mogočnež kaznuje, je poltron še vedno v nje-aovi milosti in ima možnost, da ga zadovolji. Vendar pa je v njihovi zvestobi velika razlika. Ko avtorite-ta pade in postane to, kar je na sebi, ko se odkrijejo njegove skrite sla-bosti, tedaj \o poltroni zapustijo, bučno obsojajo in pristopajo k drugim vladajočim avtoritetam. Vendar avtoritete ostajajo vedno zveste svojim poslušnim poltronč- Ta poslušna in neuka »inteli-genca« tvori še en družbeni balast; predstavlja zatočišče današnje malomeščanščine in njene po-trošniške mentalitete. Malomeščan je tolikšen egoist in zbiralec mate-rialnih dobrin, da mu je ideja patrio-tizma in žrtve povsem tuja, ker je ne čuti, služi pa mu na jeziku kot španska stena za lastne interese. Ne pozna niti ideje podrejanja svo-jih želja in strasti kakršnim koli splošnim interesom. Neznana mu je ideja o prihodnosti človeštva, o služenju splošnim človeškim inte-resom, kerjetakoegocentričen.da ves svet zvaja nase in ga podreja svojim interesom. Ker imatunelsko vizijo življenja, opazuje svet iz svo-jega subjektivnega, z zablodami obremenjenega mikroobzorja. Za-to so njegovi ideali sito in topo živ-Ijenje v mirnem blatu, popolna inertnost in totalni mir, uravnilovka in sovraštvo do vsega vzvišenega in plemenitega, strah pred vsem novim, ki je napredno in vznemirja mrtvo mlako, v kateri se je utrdil in brani svoj položaj. To vrsto regre-sivne »inteligence« je lahko pre-poznati po drastičnem razkolu med tistim, kar sama dela in uči na eni strani, in po glumaški frazeolo-giji na drugi. Njeni pripadniki »ope-rirajo« z nekaj odrgnjenimi frazami, komaj na pamet naučenimi paro-lami in parafrazami, ki jih stalno obračajo po isti šabloni. Posebno vrsto inteligence pred-stavljajo pasivni intelektualci, ki so se vzignili s svojim delom in zna-njem, zanašajoč se nase in na svo-je sposobnosti. Verjeli so v pravič-no moralno in materialno nagrado, ki jo je obljubljalo Ijudstvo. Vendar so se, ko so videli absurd okrog sebe, napake in njihove naročnike, nasilje in propadle humanistične vrednote in ostali prikrajšani za us-trezne nagrade, razočarali, ker so se upehali v življenjski borbi, se povlekli vase in prepustili življenj-ski stihiji, da jih vrtinči in nosi v svo-je kalne vode. Imeli so svoje ideale in zanos in so sanjali o idealnem svetu, vendar so v spopadu z uma-zano realnostjo, kjer pretežno zmagujejo močnejši, podlegli. Pri-manjkuje jim hrabrosti in močne yolje, da bi se vzdignili na nivo ak-tjvne, ustvarjalne inteligence, ki kr-ci nove poti in ustvarja nove pojme, vrti kolo civilizacije naprej. Kritična zavest, ki opaža bistve-ne pojave in probleme Človeškega zivljenja in s tem razsvetljuje temne steze naše, je lastnost progresivne, ustvarjalne inteligence, ki stremi " j. Pravi intelektualci so utele- šenje prebujene zavesti Ijudstva o lastni usodi. Kotzvezde nepremič-nice sijejo na nebu s svojo lastno svetlobo. Njihov glavni cilj je osvo-boditev človeške osebnosti iz sto-letnih predsodkov in zablod, iz ti-sočletnih skladov negativne tra-dicije. Z eno besedo: rešitev pred vsem, kar stoji na poti kot prepreka duhovnemu razvoju človeka, ki ga ponižuje in ovira. Ker imajo čute razvite in izostrene kot orli, kritično zavest pa seizmografsko budno in točno, spremljajo vse bistvene po-jave človeškega življenja. Z mišlje-njem in razsojanjem prihajajo od dejstev, ki jih prepuščajo skozi prizmo lastnega duha, do pojmov, sodb in zaključkov, do resnic in znanstvenih odkritij. Kritična za-vest intelektualcu ne dovoljuje, da bi se pomiril z malomeščansko otrplostjo, s statusom quo, s prese-ženimi normami, ki zaustavljajo gi-banje človešta naprej. To je zavest sama po sebi, edina zaloga na-predka, humanizma in svobode. 14.11.1988 Miloš Cicmil, Višegrad FRANJO ŠTEBIH V TRIBUNI Pred časom je Franjo Štebih, upokojeni borec in dolgoletni, pre-dolgoletni tajnik Ijutomerske obči-ne, na volilni konferenci OK ZSMS dejal, da so oni (kdo oni?) zaskrb-Ijeni, da bi »radi v miru preživeli je-sen svojega življenja« itd. Tovariš Štebih, popolnoma ra-zumem Vašo zaskrbljenost in željo po mirnem, spokojnem življenju v jeseni Vašega življenja. Seveda! Jesen je za nekatere najlepši letni čas. Jesen je čas, ki nas obdari s plodovi našega celoletnega dela. In vse te barve... Pravi čas za spo-kojnost in iskanje notranjega Ml-RU. Ker ste človek in ne Človek, ker ste konkretni, enkratni in neponov-Ijivi (hvala Bogu!) posameznik —lahko (na tej občečloveški ravni razmišljanja) povsem razumem to Vašo skrb in Vašo željo. Za hip si lahko celo dovolim to razkošje, da predpostavim, da je v tej državi res tako kot v naravi, da je jeseni vsak obdarjen po njenih zmožnostih (po zmožnostih narave torej) in po svo-jih prizadevanjih... Torej, iz te po-vsem luksuzne predpostavke lah-ko sklepam, da je tudi z Vami tako. In ker razumem Vašo željo, da »v miru preživite jesen svojega življe-nja«, Vam nadvse prijateljsko sve-tujem (če ste tolikokrat delili prija-teljske nasvete, boste, upam, dovolili, da je kakšen podeljen tudi Vam): Imate svoj vinograd — obde-lujte ga! Imate svoj sadovnjak — lepo skrbite zanj! Imate svojo dru-žino, morda vnuke — posvetiti se jim! In — UŽIVAJTE LEPO V MIRU JESEN SVOJEGA ŽIVUENA! Bog Vam požegnaj! Stvari, na katere se ne razumete (politiko), pa pustite lepo pri miru! Bo boljeza Vas, za te stvari in za vse nas. Če pa tega nasveta ne bo-ste upoštevali, potem vsaj vedite, da ste Vi sami tisti, ki vnašate ne-mir v jesen svojega življenja. Toda, tovariš Štebih, ZAL ste tudi golitik. V svojem odgovoru IVU ZAJDELI ste zapisali tudi: »...zato pozivamo, da protagonisti A pro-grama za novo mladinsko vodstvo v občini popravijo svoje posploše-ne ocene o skorumpiranosti po-sameznih nosilcev javnih funkcij in vsaj za občino Ljutomer konkretno navedejo tiste posameznike, ki so odgovorni za sedanje stanje in ki so nas stare in mlade obremenili z dolgovi«... Ali ni ta misel neverjet-no podobna besedam Dušana Lo-parnika: »In ko se Roman Plohl s svojo alternativno skupino Ijuto-merskih intelektualcev bori za prazne besede in dejanja, skuša vse po vrsti degradirati. Ob tem pa niti ne vemo, kdo in kaj je kriv za kaj. Vsaj poimensko bi rad vedel, kateri politik ali veljak je kriv za vsaj en (podčrtal avtor citata) kon-kreten primer, napako!« (Vestnik, 28.1.1988, v odgovoru na moj čla-nek v istem listu). No, pa kaj bi to —saj so tudi stari zakonci često povsem podobnih misli... Neizpodbitno dejstvo je, da pri-padate Partiji in ob tem pripadate celo OŽJIPARTIJI, ki — tako kot pri Orvvellu — dejansko vlada. Ta OŽJA PARTIJA predstavlja elito samoizvoljenih. Samoizvoljenih, ker Ijudstvu sploh ne dopuščajo, da bi jim občasno na svobodnih vo-litvah izdalo legitimacijo, na osnovi katere bi morebiti dobili pravico, da vladajo. Samoizvoljenih, ki že de-belih štirideset let vladajo, ne da bi od Ijudstva dobili mandat. In rezul-tati te Ožje partije (plodovi vašega dela): dežela, ki je na robu eko-nomskega zloma; dežela, ki je na robu ekološke katastrofe; dežela, ki je v kultumem smislu bogu za hrbtom, da bolj biti ne more. Seveda, tudi na lokalnem nivoju obstaja ta OŽJA PARTIJA, ki vlada po istih principih in se zna pohvaliti s podobnimi rezultati: NERAZVI-TOST. Ekonomska, politična, kul-turna (tudi in predvsem kulturna, tovariš Štebih!) In dokler boste vi vladali, dokler bo vladala ta vaša OŽJA PARTIJA, bo Ljutomer kveč- jemu še bolj nerazvit kot je. Životar-jenje na robu bede torej! To so neizpodbitna dejstva. Dej-stva, ki vse nas vsakodnevno udar-jajo po glavi. Kdo od vas je za kate-ro stvar poimensko odgovoren, pa mene osebno niti ne zanima. To se kar sami, tovariši, zmenite v tej vaši OŽJI PARTIJI! In za konec vsej bratovščini: Ni-kar tako vehementno ne kličite vraga. Tako, kot se je zgodilo tova-rišu Abdiču, se kaj hitro lahko zgo-di še komu. Tisti, ki so še danes hrabri vojščaki v vaših prvih bojnih vrstah, so že jutri lahko enako hra-bri v dokazovanju in razgaljanju vaših napak, poneverb, takih in drugačnih sovražnih del... Vam, tovariš Štebih, pa želim lep pridelek v Vašem vinogradu in mirno jesen. V politiki pa bo že ka-ko šlo tudi brez Vas. Pa brez zamere! « „. b spostovanjem ROMAN PLOHL VHWO Gl-OSOKAR KOZMOKINETICNO GLEDALIŠČE CANKARJEV DOM TRIBUNA-STRAN3 O OBLASTI... IN DRUGE ZGODBE Zadnjič smo lahko v časopisih prebrali, na radiu slišali in na televiziji videli, da je ja-nuarska proizvodnja v SRS v primerjavi z decembrom 1987 padla za 11 %. Vest in nič drugega. Nihče si ni posebej prizadeval, da bi pojasnil razloge za tako strahovit padec (januarska proizvodnja je bila še slabša od rekordno slabe proizvodnje v januarju 1987). Naša oblast pa kot da se ne razburja — če v propulzivnem kapitalizmu ekonom-ski kazalci pokažejo minimalen padec, se skupaj zberejo analitiki, da bi videli, kaj se dogaja, podjetja imajo izugbe, kakšno tudi propade, izkjučen ni niti odstop vlade ali vsaj resorskega ministra. Pri nas pa nič. Slovensko vodstvo se dela neumno in čaka, da se bo na — 11 % eno-stavno pozabilo. Edino, kar se lahko zgodi, je to, da kakšen neobremenjen delegat v skupščini zahteva razloge za 11 % do dveh decimalk natančno in zraven še vpraša, kdo bo tolikšen minus uspel pokriti. Zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi kdo res zastavil po-dobno vprašanje. Vse krivde se verjetno ne da zvaliti na Beograd (na zvezne ukrepe) in zato ne verjamem, da bomo kaj izvedeli, ka-teri so slovenski krivci za —11 %. Tudi v slo-venski vladi verjetno nihče ne razmišlja o odstopu, saj naši politiki dosledno ignorirajo kodeks časti (Slovenci pač niso samuraji). Medtem.kogrenašaekonomijav ... ,se mi ukvarjamo z drugimi stvarmi. V ospredju so volitve. Letos bomo (mi ne, naši delegati) volili vraga in pol, največ občasnega zani-manja pa je vsekakor usmerjenega v volitve za predsednika Predsedstva SRS. Članom kadrovske komisije se bodo gotovo delale potne srage po čelu, saj je letos evidentira-nih sedem (7) kandidatov za to funkcijo (pu-stimo ob strani dejstvo, da je Peter Dobrila izpadel še pred merjenjem vmesnega časa). Ker si s kriteriji za izbiro kandidata živ krst ne more pomagati, letos svoj piskerček pristav-Ijajo tudi sredstva javnega obveščevanja (ni kaj, lepa gesta, samo malce pozno so se spomnili). V Delu smo lahko šele v soboto, 27.2. prebrali nekaj, kar bi utegnilo spomi-njati na programe kandidatov. Medtem pa kandidacijske konference že veselo pote-kajo in prav zanima me, če se bodo rezultati na konferencah po 27.2. signifikatno razli-kovali od tistih pred tem datumom, ko so ak-tivni krajni izbirali šefa republike praktično na pamet. Prav zanima me, s kakšno fazno zamudo se bo v celoten postopek vključila naša TV, ki najavlja, da bodo imeli vsi kandi-dati svoj televizijski nastop. Zelo lepo, am-pak malce prepozno. Če bodo na TV kljub temu vztrajali pri svojem prispevku v predvo-lilnem boju, bo edino smiselno, če ga poka-žejo na predvečer volitev in tako neposred-no pritiskajo na delegate, ki bodo obkrožali volilne lističe. Tak postopek sicer ne bi bil najlepši in ne najbolj fer (v drugih državah, kjer volitve malo bolj obvladajo, je 24 ur pred začetkom volitev predvolitveni molk), ampak zaradi ene nerodnosti gor ali dol nas pa res ne bo konec. Pisanje kandidatov v Delu je kar presenet-Ijivo. Presenečenje št. 1 je brezdvomno bre-vis laconica izpod peresa šarmantnega in vedno zgovornega Janeza Stanovnika. Včasih se pač zgodi, da nas presenetijo Ijud-je, za katere smo mislili, da jih poznamo (kaj se je že zgodilo pred dvemaletoma, ko je bi-la kar naenkrat dana podpora za gradnjo TGA Kidričevo ?! ?! ?!) Presenečenje št. 2 je javno ne-strinjanje s konceptom ustavnih sprememb izpod pere-sa Cirila Zlobca in Mojce Drčar Murko (očit-no tudi med nami še obstajajo Ijudje, ki misli-jo s svojo glavo). Presenečenje št. 3 bo, če bo kateri od teh dveh (uradno sta izvoljena kandidata RK SZDL) na koncu izvoljen. Naslednja stvar zaradi katere slovensko vodstvo ne more mirno spati, je nedvomno ustava, oziroma spremembe le-te. Temeljni problem je naslednji: kaj se sploh spremi-nja? 9. amandma pove vse — družbena lastnina je neodtuljiva. Razprava se začne in hkrati že konča. Ce je bila ideja o spremi-njanju ustave sploh zai adi česa smiselna, je bila smiselna prav zaradi kamna okrog vra-tu, ki se mu reče družbena lastnina. Ker pa različnih tipov lastnine tudi s spreminjanjem ustave ne bomo dobili, se lahko kar obriše-mo pod nosom za kakršenkoli napredek. To pa še ni vse: prav poceni jo bomo odnesli, če bodo naši predstavniki uspeli zadevo spre-minjati po koščkih in ne kar v paket aranžmaju. 0 kovačnici bratstva in enotnosti pa niti besebe. In za konec še vprašanje vsem tovarišem in tovarišicam, ki bodo tole morali prebrati po službeni dolžnosti: »Quis custodet cu-stodes?« (če ne znate latinsko, vam tudi Ijubi bog ne bo pomagal). JASMIN ČAROVNICE NA METLAH DEMOKRACIJE pred dolgimi stoletji, za katere mislimo, da so že dolgo za nami in zato neponovljiva, \e obJast iskala čarovnice. Služile so za za-straševanje Ijudstva in utrjevanje vere v Bo-qa. Črna in bela magija, ki sta bili alternativi tedanjim dogmam in načinu razmišljanja, sta bili v človeških podobah ničkolikokrat sežgani na grmadah. Vonj po sveže zape-čenem mesu je dražil nosnice krvi žejnega Ijudstva in oblastnikov, ki so tako utrjevali svoj položaj, ustavljali kolo časa ter kazali dejansko razporeditev moči, da bi »neved-no« Ijudstvo ne zahtevalo spremembe družbenih odnosov — spremembe sistema. V predalu celjskega temeljnega sodišča ležijo trije obtočni predlogi proti urednikom Katedre: Dragici Korade, Igorju Mekini ter •Samu Resniku. Vsak trenutek jih lahko po-kličejo pred podobo Justice in jim v »imenu Ijudstva« izrečejo obsodbe. Pred isto podo-bo ženske z zavezanimi očmi je bila Katedra št. 6 dne 26.2.1988 obtožena, da bi utegnila razburitijavnost,zatojesenatbeograjskega okrožnega sodišča prepovedal to številko Katedre od sedme do vključno desete strani. Prav tako se je javnost, vsaj po mnenju nekaterih, razburila ob pisanju Mladine. Sporni sta dve ptevilki: šesta in sedma. Kompetentni del »svete trojice« — sodišče — je za odgovornega urednika Mladine, Francija Zavrla, sestavilo kar dva obtožna predloga, ker je »odgovoren za sramotitev oboroženih sil in najvišjega predstavnika SFRJ, in sicer zveznega sekretarja za Ijud-sko obrambo Branka Mamule, ki je v imenu in po pooblastilu predsednika predsedstva SFRJ kot vrhovnega poveljnika oboroženih sil SFRJ obiskal Etiopijo«,terzato, kerjeod-govoren »za neresnično trditev objavljeno s tiskom, ki lahko škoduje časti in dobremu imenu zveznega sekretarja za Ijudsko obrambo Branka Mamule, tedaj uradne osebe v zvezi z izvajanjem njegove funkcije, čeprav je vedel, da je objavljena trditev neresnična«. Prvo »vabilo« je dobil odgovorni urednik Mlddine zato, »ker je bil v 6. št. tega časopisa z dne 12. februarja 1988 objavljen uvodnik z naslovom »Mamula go home« s podpisom »Uredništvo«, v katerem je Branko Mamula enačen z »dinastičnim militaristom«, v nada-(jevanju pa je še zapisano, da je »...krivda lugoslovanskega poveljnika oboroženih sil se večja, ker prodaja puške z rožami ne-uvrščenosti v ceveh in z zlaganimi nasmeški o nevmešavanju v notranje zadeve, obrambi |astne stabilnosti, itd. Mamuli je bilo prekleto jasno, zakaj oz. proti komu bo uporabljeno jugoslovansko orožje v Etiopiji in Ugan-ai« ¦ • •, ter v zadnjem odstavku »... Vojaški po-veljnik, »ki se ne more dvigniti nad lastno z|o«, ki dejstva, da je trgovec s smrtjo ne mo- re vsaj obrniti sebi v prid, ne zasluži niti spoš-tovanja svojih vojakov. Ni ti treba verjeti v sholastiko Jehovinih prič, nepokornost Mamulini armadi ne rabi posebnega opravi-čila, kvečjemu zaničevanje! S tem je storil k. d. žalitve SFRJ po čl. 157 KZ SFRJ v zv. s čl. 27/IKZSFRJ...« Drugo »vabilo« je Temeljno sodišče v Ljubljani poslalo istega dne, 22.2.1988, ker je v sedmi številki Mladine objavljen tekst z naslednjo vsebino: »Znano je, da je pred ne-kaj leti več deset vojakov — namesto, da bi služili družbi in se izobraževali za obrambo naše dtege domovine — služilo gospodu Branku Mamuli, saj so med Opatijo in Lov-ranom v neposredni bližini morske obale zgradili letno rezidenco vrhovnega povelj-nika JLA. Vse tiste, ki so na državno pobudo delali na privatnem gradbišču, pozivamo k sodelovanju; tako bi nam pomagali pri do-končnem izoblikovanju novega mladinske-ga feljtona z naslovom: »Kako smo gradili vi-lo Branka Mamule?« S tem je storil Franci Zavrl »kaznivo dejanje obrekovanja po čl. 107/11 inlKZSRSvzvezisčl.114/11KZSRS in 61. 27/1 KZ SFRJ«. Pisanje Mladine je seveda pretehtal tudi Izdajateljski svet tega časopisa ter RK ZSM Slovenije. Predsednik sveta Mladine, Peter Bekeš, je zaradi slabosti, ki »so omejene na posamezne prispevke v posameznih števil-kah«, odstopil. Na seji RK ZSMS pa je pre-vladalo mišljenje, da je kljub napakam na-men Mladine dober. Za nekatere očitno ni pomembno, ali je resničnaalinetrditev,dajeBrankoMamula (čeprav v imenu in po pooblastilu predsed-nika predsedstva SFRJ) odpotoval v Etiopijo v neprimemem času in z neprimernimi dolžnostmi. Tako tudi ni pomemben vtis, ki ga pusti trgovec z orožjem v deželi, kjer Ijud-je umirajo od lakote. Prav tako ni pomemb-no, ali je res aJi ne, da ima Branko Mamula nekje med Opatijo in Lovranom vilo, ki so mu jo gradili njegovi podrejeni, ki bi morali v tem času opravljati povsem druge dolžnosti. Vse to očitno ni pomembno. Pomembno je le to, da je Mladina žalila zveznega sekretarja za Ijudsko obrambo, gospoda Branka Mamulo. V zadnjem letu dni se je jugoslovanska javnost privadila na happeninge afer in afe-ric. Zaplembe in čistke po časopisih in dru-gih medijih so bile na dnevnem redu: beo-grajski Student, zagrebški Studentski list, Katedra, Mladost, Politika, Berekin, TV-Beograd... Različne mladinske formacije so skrbele za svoj del showa: UK ZSMS Ljub-Ijana in Maribor, afera kljukastih križev v Sa-rajevu, volitve zveznega mladinskega pred-sednika, volitve občinske garniture v Ljuto-meru, ukinitev štafete... Politični vrhovi nekaterih republik so »pranje umazanega perila« razgrnili pred oči javnosti: izključitev v CK ZKSrbije in MKZK Beograd... Gospo-darska kriza se je pokazala v svoji najčistejši in najlepši obliki Agrokomerca in valu štraj-kov. Celo vojska ni ostala v aferaški sceni brez udeležbe s Paračinom, Supersonicom, civilnim služenjem vojaškega roka... Brez večjega trušča pa minevajo ustavne spremembe, ki bi lahko zakoličile novo eko-nomsko podlago družbe s spremembo last-ninskih odnosov. Soočeni smo s sistemom ideologije, ki ne bo in noče odstopiti od očit-nih neumnosti. Sprijaznjeni smo z nespo-sobno vlado, ki ne ve točno kaj in kako iz kri-ze. Ne oziramo se na inflacijo, štrajki so naš vsakdan, reforma šolstva gre v neznano... Vse, kar je pomembno, poteka v senci krat-kotrajnih afer. Človek lahko nekaj časa verjame, da so afere posledica krize. Tako kot so v sred-njem veku med seboj iskali čarovnice. Z na-stopom inkvizicije in njenega grobega delo-vanja pa je postalo jasno, da vse le ni tako, kot se zdi. Ker pa se zgodovina ponavlja, bi nas mo-rala vsaj nekaj naučiti... SIMONA FAJFAR TRIBUNA-STRAN5 Nova študentska vlada, končno! PODOBA NEKEGA PREDSEDSTV Pogovor z Gorazdom Drevenškom, študentom četrtega letnika BTF — bio-logija, predsednikom novoizvoljenega Predsedstva Univerzitetne konference ZSMS Ljubljana Tribuna: Na Univerzitetni konferenci ZSMS Ljubljana seje končno formiralo novo študentsko vodstvo. Katera bo vaša prva naloga? Drevenšek: V bistvu je naša prva naloga že v teku: vzpostaviti delovanje tistih rednih organov in delegatov, ki jih imamo na uni-verzi, v študentskem centru ali kje drugje. Predvsem pa želimo delovati v smeri večje efektivnosti, saj so banalen primer predolge seje, ki naj bi postale krajše in zanimive za Ijudi, ki jih te stvari zanimajo. Tribuna: Mar to pomeni, da dnevni redi ne bodo več tako dolgi kot so bili do sedaj, npr. petnajst točk? Drevenšek: Dnevni redi so lahko povsem enako dolgi, toda s tem, da vsakdo, ki ima kaj povedati pot to točko dnevnega reda, pri-pravljen govori pol minute, morda dve ali tri. Tako da ne razvlečemo debatiranja čez pol ali kar celo uro. Tribuna: Kako to, da je po lanskoletnih »najbolj demokratičnih volitvah v zgodovini študentske organizacije«, kot so nekateri imenovali kandidiranje dveh list kandidatov, sedaj nastopila ena sama ekipa? Drevenšek: Za vsako demokracijo nasto-pi nedemokracija, ali pa tudi tista demokra-cija ni bila prava. Dve ekipi, ki sta bili takrat, sta bili v toku generacije, ki so se bolj zani-male za dogajanje na študentski univerzi-tetni ravni. Predvsem so to bili družboslovci s FSPN ali FF, ki so bili med seboj povezani in so izvirali iz generacije »bojkotašev«. Teh pompoznih stvari ni bilo več in zaradi tega tudi ni bilo neposrednega interesa posa-meznih skupin, ki bi lahko kandidirale. Tribuna: Sestava vašega predsedstva je zanimiva, saj ne vsebuje študentov FSPN, imate dve članici s FF, vsi ostali pa ste s fa-kultet, ki do sedaj niso bile udeležene v se-stavi samega predsedstva. Drevenšek: To je bil večni problem, da z nekaterih fakultet, ki so strokovno izredno močne, ni bilo človeka, ki bi hotel delovati znotraj našega samoupravnega sistema. Sedaj je pri nas večji poudarek na ekonom- ski fakulteti, pravni ter filozofski fakulteti, imajo po dva člana v predsedstvu. Tribuna: Ste izbirali člane predsedstva i kakšnem ključu? Drevenšek: Ja, imeli smo neke vrste kljuj Najprej so se javili tisti, ki so bili neposredr zainteresirani za delo v predsedstvu. To bila skupina študentov s pravne fakultete,] smo jih nato zreducirali s štirih na dva člar predsedstva. Poiskali smo Ijudi na strojni ekonomski fakulteti, na fakulteti za elektrc tehniko pa smo našli študenta, ki bo delovfl pri uvajanju računalništva na UK. Tribuna: Vaš programje sestavljen iz tri večjih sklopov: socialne problematike., študentskega standarda, študijske in drul bene problematike. Na čem nameravs imeti bistven poudarek? Drevenšek: Absolutno na študijski ,_. blematiki. Morda je tu še edina možnost, i zainteresiramo študente, da sodelujejo v r, formi univerze. Študentje sami naj pomage jo ustvariti nove smernice programov. no zato dajemo velik poudarek študt skemu raziskovalnemu centru, ki bi naj center združevanja študentov. TRIBUNA-STRAN 6 Tribuna: Katere so bistvene točke vašega programa glede študijske problematike? Drevenšek: Pri študijski problematiki se nameravamo najbolj zadržati pri analizi štu-diiskih programov. Zato naj bi deloval cen-ter, ki bi bil osnova za vse nadaljne akcije glede študija in študijskih programov. Vse ostale akcije pa so sezonske, polletne in let-ne. Le-te bi lahko realizirali dokaj hitro, se-veda v sodelovanju z rektoratom in ostalimi fakultetami. Raziskave — upam, da nam bo-do uspele — pa naj bi predstavljale osnovo za vse možne oblike malo bolj znanstvene-ga delovanja študentov. Tribuna: V kolikšnem času predvidevate, da bo ta center pričel delovati? Drevenšek: Prostor bomo našli v tednu, dveh. Potem je problem računalniška oprema, kar pa bomo lahko uredili v mesecu dni. Med to materialno pripravo pa naj bi že steklo novačenje študentov, predvsem z družboslovnih fakultet. Študentje bi se prija-vili s svojimi idejami, kako naj bi ta center de-loval in kako si predstavljajo svoje sodelo-vanje v tem centru. Tribuna: Točne sheme delovanja torej še nimate? Drevenšek: Ne, ker ni smiselno. Vse je od-visno od tega, kdo bo prišel in kakšnih štu-dentov bo največ. Tisti, ki imajo interes, naj pridejo in oblikujejo neko dejavnost ali institucijo. Tribuna: Nekdanji UKje postal znan širši javnosti zaradi t. im. ekscesnih aktivnosti, klesanja hloda ter zaradi velike medijske popularnosti. Bo vaš način dela enako pompozen? Drevenšek: Mislim, da raziskovanje ne more biti/avno pompozno, kvečjemu na-sprotno. Če pa bo prišlo do kakšne akcije —saj seveda ne vemo, kaj se bo dogajalo s predmetom SLO in DS — ne bo pompozna zaradi naše zagnanosti, ampak zaradi dru-gih družbenih dejavnikov. Tribuna: Študentska populacija kot taka velja za apolitično. Kako nameravate razgi-bati to množico? Drevenšek: To bo največji problem, kako vzpostaviti interes. V to, da bi lahko študente že sedaj razgibali, močno dvomim. Morda bomo to dosegli s standardnimi prireditvami, ki jih nekateri že pričakujejo: recimo ekstra-vagantna predstava za 25. maj ali dan okoli, javna tribuna... tu bo dobrodošla vsaka ideja. Tribuna: Misliš, da ostale ideje, točke iz vašega programa, ne morejo mobilizirati študent&ke populacije? Drevenšek: Problematika, kot npr. priznati študij kot delovno dobo, problematika študentk-mater bi lahko pritegnila študente, da bi sodelovali v akcijah in naše zahteve odprli. Vprašanje je, kako to izpeljati po pravni plati... Tribuna: V kolikšni meri je vaš program nadaljevanje programa prejšnjega pred-sedstva, koliko pa je nov. Je možna Primerjava? Drevenšek: Nekatere se bodo večno po-navljale v študentskih programih. Predmet SLO in DS ne bo odpravljen kar tako, tudi ostala študentska problematika bo večno Prisotna, mislim, da je bo tudi vedno več... Prav tako se bodo vedno pojavljale nove in nove oblike študentskih skupin, njihovega aelovanja... Ekonomska problematika pa bi v razumni družbi morala biti potisnjena ob stran. Tribuna: Bo lahko tako majhna skupina Ijudi, ki so povrh vsega še študentje, bo lah-ko takšna skupina izpeljala vaš program? Nameravate delovati v majhnih skupinah, ki bodo vodile določene akcije? Drevenšek: Kotteam naj bi delovali koor-dinirano med seboj, da bi drug drugemu pomagali v neki akciji. Kdor pa bi zbral neko ekipo, bi že s tem naredil mnogo. Dejansko pa bo moral vsak član predsedstva delovati znotraj teh skupin, kot je npr. raziskovalni center ali projekt interesnih dejavnosti. Vsak član predsedstva naj bi poiskal Ijudi med študenti, ki bi potem realizirali projekt. Pred-sedstvo kot celota pa naj bi bilo, to je moja vizija, koordinacija in pomoč drug drugemu. Tribuna: Katere so točke vašega progra-ma, na katerih bi spremenili študijski proces, poleg reforme visokega šolstva? organizacija bolje funkcionirala kot funk-cionira sistem sedaj. Tudi na tem področju bomo morali še veliko narediti in tega se zavedamo. Tribuna: Drug predlog iz študentskih vrst je že delno realiziran na filozofski fakulteti. To je Študentski parlament, ki med drugim zahteva izstop iz ZSM. Kako ti gledaš na to zahtevo? Drevenšek: Te zahteve so povsem nor-malne, kot reakcija na spolitiziranost naše družbe. Vsal človek mora biti nekje delegat. Podpiram način spremembe delovanja, tako da ni nihče avtomatično član kakšnega sa-moupravnega telesa. Zakaj ne bi imeli štu-dentje dveh študentskih organizacij? Tribuna: Ob obravnavanju družbene pro-blematike bi skoraj morali naleteti na reakci-je s strani ZSM, partije ali koga drugega... Drevenšek: Zaenkrat ni videti, da bi takoj naleteli na to. Pri samem postavljanju kon- Drevenšek:Reforma je že sama na sebi velik zalogaj. Če bo v skladu s trendi dolgo-ročnega razvoja in trendi na univerzi, bi podprli nekaj idej: redukcijo programov, predlagamo skupne predmete, predvsem pa to, kar so že sklenili na filozofski fakulteti. Ukinitev določenih predmetov, več global-nih predmetov, ki se ne drobijo na posa-mezne nesmiselne kratkotrajajoče kurze... Tribuna: Na nek način je študentska po-pulacija pasivna, po drugi strani pa se ravno v študentskih vrstah pojavljajo alternative sedanjemu organiziranju študentov. Eden takih predlogovje znan pod nazivom »pred-log petih«. Orevenšek: Ta predlog ne prinaša ničesar novega, to sva z Žigo že večkrat rekla. Sprememba je edino v tem, da je nekaj sprememb v poimenovanju, da zamenjajo »kardeljevske« izraze z meščanskimi. Po-slanci so nekdanji delegati, parlament je bila nekoč konferenca. Organizacijsko ta ideja ne pomeni nič novega ali revolucionarnega, kar bi dalo garant, da bi celotna študentska cepta se bomo zelo malo ukvarjali z družbe-no problematiko, kajti to nas čaka v drugi po-lovici mandata, ki pa je spet vprašljiv, saj ne vemo kako se bo vse to izteklo. Tribuna: Zakaj? Drevenšek: Preprosto zato, ker lahko stvar dozori, morda lahko kaj spremenimo v organizacijski shemi, morda ne bomo več dorasli funkciji. In takrat bo čas, da gremo. Morda se bo pojavil kdo, ki bo botj sposoben prevzeti krmilo. Kar se mene tiče bo to čas, da se stvar zarotira. Tribuna: Mar to pomeni, da ste začasna vlada? Drevenšek: Ja, preprosto: pravniki, ki so prvi poskusili organizirati novo moštvo so prišli z namenom, da vzpostavijo neki mali pravni red znotraj študentske organizacije, znotraj pravil nasploh. Tudi sam sem pristo-pil zato, kljub temu da so nekateri člani pri-stopili zaradi samih dejavnosti, ki naj bi jih opravili. Heterogenost je prej zdrava kot ne. SIMONA FAJFAR TRIBUNA-STRAN 7 iUAJ/Ai FRANČEK FOR PRESIDENT Študent Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, izvolil si novega Predsednika Uni-verzitetne konference ZSMS. To je najvišji predstavnik Univerzitetne organizacije ZSMS, katere član si, hočeš nočeš, tudi ti. To organizacijo so nastali, da bi ti skozi njo predstavil širši skupnosti svoje interese in kakšnega po možnosti tudi uresničil. Dejan-sko je to tudi edina organizacija, v kateri lah-ko to legalno počneš. Dobro veš, da bo ustanovitev neodvisnega sindikata, nove ZSM, New SKOJ-a ali podobnega politične-ga subjekta imela za posledico tvoj izgon na Novi Goli otok ali pa te bodo obtožili kleve-tanja armade. Čeprav smo študenti osve-ščena populacija bom za vsak slučaj osvežil vedenje o postopku volitev, za predsedstvo naše organizacije. Torej; na volilni konferenci imajo pravico glasovanja naslednji tovariši: predsednik socialno-ekonomske komisije pri UEK, podpredsednik UZŠŠO (?), predsednik se-kretariata aktivov ZSMS v Studentskem cen-tru, po en delegat iz vsakega izmed trinajstih študentskih društev (APZ Tone Tomšič, Ka-zina.ŠKUC.FORUM,.. .)terpoendelegatz vsake 00 ZSMS na VDO in VTOZD — teh je 35. Vsega skupaj 51 volilnih upravičencev. Volitve so veljavne če se na konferenci pri-kaže najmanj polovica naštetih predstavni-kov baze. Na volilni konferenci za predsedstvo UK ZSMS 24. 2.1988 je bilo prisotnih ravno toli-ko glasovalcev, da jo je bilo možno izvesti. Z drugimi besedami, manjkali so — delegati s polovice vseh fakultet in višjih šol v Ljubljani. Torej je dejstvo, da polovica študentov na UEK sploh ni izrazila svoje volje. Lahko pa trdim, da na preostali polovici visoko in viš-ješolskih ustanov ni bil izveden kakršenkoli referendum ali vsaj takšna raziskava mne-nja študentov, ki bi dajala moralno pravico to mnenje na volilni konferenci zastopati in v skladu z njim voliti. Če se motim, če je bilo vsaj na eni fakulteti, višji šoli za osebno mnenje povprašanih najmanj 50% študen-tov, naj se mi predstavniki te 00 ZSMS ne-mudoma javijo. Tako velja, da je na volitvah za predsed-stvo UK ZSMS sodelovalo mnogo manj štu-dentov, da bi jih lahko kdorkoli imenoval le-gitimne. Zato tudi predsedstvo ni moralno legitimen zastopnik interesov študentarije na UEK. Zakaj je prišlo do te neverjetne apatije in absolutne nezinteresiranosti študentske populacije za ZSMS, za možnost uresničiti svoje cilje, želje, je jasno vsem skupaj in vsakemu od nas. Kolikor smo mladi, smo se v življenju baje vendar nekaj naučili. Poleg tega lahko o tej izkušnji beremo, tudi v tej številki Tribune in se v te razloge ne bom spuščal. Ob strani bom pustil tudi ambicioz-ni ali ne — program novega predsedstva. Petletnih načrtov in ostalih bolj ali manj ne- uresničljivih planov smo prav tako preživeli na stotine. So ena izmed naših zgodovinskih izkušenj. Nepristransko bi lahko iskaii motive novih predstavnikov študenta na UEK v razponu med čisto dobronamernostjo-idealizmom so druge skrajnosti, oportunizma. Vendar njihovega dela ni ocenjevati po motivih am-pak po rezultatih. Za dosego teh ima pred-sedstvo na voljo dve poti, ki se začneta ob sprijaznitvi z dejstvom, da samo ni legitimen predstavnik večine študentov v Ljubljani. Gre za razčiščevanje prav te situacije. Prava pot je povrnitev zaupanja študentov v ZSMS, oziroma takšne volitve, na katerih bi osebno, neposredno, sodelovalo recimo tri-četrt študentov.JS tem naj predsedstvo za-čne svoje delo. Če pa je prepričano, da tega ni zmožno doseči right away, naj ubere dru-go pot. To je samoukinitev v smislu spre-membe svojega statusa. Proglasi se lahko za neodvisno skupino prostovoljcev, odprto vsakemu dela zmožnemu in željnemu in za-čne uresničevati svoj hvalevreden program kot taka. Realist bo gotovo podvomil v mož-nost povrnitve zaupanja, sploh zato, ker predsedstvo tega pravice ne sme storiti z iz-vajanjem svoje petletke, ker le-ta ni potrjena s strani volilcev-študentov. Predsedstvo pa kakor ve. Kljub dilemi upravičenosti eksistence bo-dočnost sedanjega predsedstva ni tako čr-na. Če lahko Filo-faks tudi UK. V svojih ro-kah ima tisto oblast, ki ji omogoča spremembo pravil igre, to je svojega statuta in temeljnih načel delovanja. In ravno na tem mestu mora narediti prvi korak. Takoj. Ta ko-rak velja več kot program dela in njegovo iz-vajanje. Legitimnost in lastni status je prvi največji izziv za novo predsedstvo, lahko pa bo tudi zadnji. Naj tvega. Bolje umreti po-končno kot mahati s parolami. p.s. Somišljeniki, kje ste! LEOT. TRIBUNA-STRAN8 LM_I/ Anthony Perkins je zavozil svojo filmsko ariero s sicer odlično odigrano vlogo v [Hitchcockovem Psychu, kajti prepričljiva liara je zaznamovala fgralca s pečatom mor-[bldnega morilca, patološkega »maminega sinka«. Ni čudno, da je Anthony zato pristal snemanje nadaljevanja ali bolje rečeno jnaniranja do neskončnosti na temo damice-mumije in klasičnega klanja z noži. >sycho III je tako postal zgolj dolgočasno lakladanje o dvojnem glasu Normana Bate-j, ki ga je Perkins kot režiser zvulgariziral jo amena — recimo mu kar »psihološkim« • z posegom, dodajanja glasu ne tam, kjer je ta najprej obstal — v Normanovi glavi K-pač pa tam, kjer ga potrebuje režiser, da bi jstrašil gledalca. Buu! In kaj ima Psycho III skupnega z dogaja-ijem na univerzitetni konferenci? Presenet-jivo veliko. Še bolj beden, kot je omejeni film, je bil happening na volilno-programski konferenci in vse, kar se je v zvezi z njo do-jajalo pred tem. Ljudje, ki so se v javnosti jredstavljali (in to počno nekateri še vedno!) kot vsi predsednikovi možje najbolj demo-, da oče spočne sina in zasadi drevo ter lapiše pregled svojega dela, še lepše pa bi bilo, če bi bilo prisotnih več Ijudi in pred-; vsem več programov. Zakaj se ni to zgodilo jdi tokrat? Odgovor nam leži na dlani — se-|yeda, študentje so apolitični, nezainteresi-ini in sploh niso taki, kot bi to vodstvo od njih pričakovalo. Ravno tako kot gledalci Jnad 18 let, kotto priporočafilm zaradi svoje »grozljive« vsebine) niso prestrašeni nad mesarjenjem preoblečenega Tončka, niso bili delegati presenečeni nad dogajanjem na konferenci in so prišli — opravitsvojo dr-žavljansko dolžnost, obkrožit papirčke in čimprej oditi torej. Nezaupnico je tovrstno delovanje vodstva študentske organizacije dobilo že na eni izmed prejšnjih konferenc, ki so jo prisotni zaradi nesklepčnosti po-imenovali »problemska konferenca«. Zad-nja konferenca je nezaupanje »baze« samo se potrdila. Ni namreč slučaj, da so delegati »zbrisali« s svojih mest ravno takrat, ko naj bi se začelo razpravljati o novih pobudah Prganiziranosti študentske organizacije (parlament FF-ja in predlog petih). Klasičen Pobeg namreč ne pomeni nujno apolitično-sti in nezainteresiranost, pač pa lahko po-roeni, da sicef relevantni predlogi za pogo-vor niso dobili svojega mesta ravno zato, ker volilno-programska konferenca in UK nista njesto, kjer bi se o tem dalo pogovarjati. P L ^M^ Je SV0J kredit zaupanja pri Ijudeh ocitno izgubilo, novo predsedstvo pa je po-sjavljeno zato pred alternativi: ali delati po starem naprej ali pa radikalno prestaviti te-žišč delovanja tja, kamor staro predsed- PSYCHO III stvo ni hotelo (ali pa ni upalo), nazaj k štu-dentom in študentski problematiki torej. Kakor vedno, bo le čas dal odgovor na to »historično« zagato, upajmo le, da se v pri-meru napačne odločitve novo P UK ne bo držalo svojih funkcij ravno tako, kot jeto po-čela stara sestava. Temeljni nesporazum, pred katerim je pogrnil Perkins na svojem izpitu pred gledalci, ni samo dolgočasno ponavljanje Mojstrovih prijemov, pač patudi nezmožnost odločitve, da junak Norman končno doživi pošten spolni odnos z žen-sko, ne pa da postopa po celem filmu kot voayer. Ravno tako se mora P UK končno odločiti, da realizira svoj odnos s študenti in novimi zahtevami, ki jih vsaj del izmed njih postevlja. Deiovarije zgolj deklarativnega značaja bo povzročilo še večjo krizo v štu-dentski organizaciji in ni rečeno, da se čez eno leto sedanje vodstvu ne bo moglo po-hvaliti niti s svojim naslednikom, ki bi bil v najslabšem primeru pripravljen vsaj prolon-girati obstoječe. V Zakoniku 12. plošč so zapisana pravna razmerja med očetom in sinom. Oče je se-veda lastnik patriae potestatis, ima pravico nad življenjem in smrtjo svojih otrok. Vendar Si pater filium ter venum duuit, a patere liber esto, torej če oče trikrat proda sina, izgubi oblast nad njim. Anthony je izgubil oblast nad Psychom in sedaj ima ta vloga oblast nad njim — prvičse proda z neverjetno do-bro igro pri Hitchcoku, drugič z ne-prizadevanjem, da bi slavnega režiserja dosegel in tretjič tako, da proda sebe kot model norca. P UK ZSMS, ki je bilo izvoljeno lani, je prodalo situacijo trikrat — prvič, ko je postalo prostor, nezmožen artikulirati raz-lične poglede in mišljenja, drugič; ko je pri-stalo na sprenevedanje člana P UK, ki je napisal program v. d. odgovornemu ured-niku Tribune in omogočil neznansko za-bavno ekskurzijo v novinarstvo sicer prijet-nemu fantu; in tretjič; ko je sedanje P UK razglasil za svojega sina. Sin se namreč ne rodi, sin se postane. S pečatom sina svojega Š3 bolj slavnega očeta pa je sedanje vodstvo obsojeno na nezaupanje študentov, ki lahko s svojim aktivnim realiziranjem novih pobud po reorganizaciji študentske organizacije odvzamejo P UK tisti del pogače, ki ga je ta v preteklosti vedno imel — politično zastop-stvo — in ga poženejo na področje zgolj operativnega delovanja (kajti denar se žali-bog steka ravno na Kersnikovo 4. Neprijetno za P UK in nesramno z moje strani bi bilo dokončno označiti sedanjo se-stavo za nadaljeVanje že začetih in nareje-nih napak. Vendar se človek ob primerjavi s Psycho III ne more izogniti morečemu vzdušju, ki ga zapusti zadnja scena iz tega filma. Norman Bates medtem, ko ga znova pelje-jo v norišnico v avtu skrivaj izvleče momifici-rano roko svoje že tretjič ne-matere (prvič kot ženske, ki nikoli ni realno obstajala ra-zen v njegovi glavi, drugič kot napačno ubite ženske iz drugega dela in tretjič kot spet na-pačno ubite ženske v tretjem delu). Norman nam pove, da bo Anthony znova posnel še eno nadaljevanje Psycha, od tod izredno nelagodje, ki se spremeni kar v obup nad tem dejstvom. In v primeru, da bo sedanje vodstvo ravnalo kot Norman, imajo delegati na izbiro ravno isto kot filmski gledalci —prestati še eno mazohistično vulgarno seanso ali pa drugič sploh ne priti. Ruža M. Barič TRIBUNA-STRAN9 VSE JE DOBRO, KAR SE KONČA „ Gorazd Drevenšek, Tomaž Miklavc, Žiga Bahovec, Boris Filej, Marija Jova-novski, Vesna Mardonovič, Boris Le-narčič, Alja Brglez, Nebojša Boškovič, Natalija Gorščak so imena nove štu-dentske vlade! Uspela volilno-pro-gramska seja Univerzitetne konference ZSMS Ljubljana je na krmilo študent-ske organizacije postavila novo vod-stvo, ki je pretrgala skoraj polletno za-tišje in lizanje ran nekoč »najbolj demokratično izvoljene študentske organizacije«. Prejšnje predsedstvo, ki se je kitilo stakš-nim nazivom, je zaradi razhajanj v metodah dela in drugih razprtjih — padlo. Cela vrsta odstopov, ki niso v navadi naše politične prakse, je pripeljala študentsko organizacijo v slepo ulico. V decembru sklicana volilno-programska konferenca je samo potrdila dejstvo, da študente kaj malo briga dogaja-nje v »njihovi« organizaciji, saj je bila nesklepčna. Na pomlad pa se očitno prebudijo tudi študentske, po definiciji apolitične težnje. Nova volilno-programska konferenca, ki je potekala 25. februarja letos, je po enournem čakanju na zadnjega delegata za sklepč-nost ustoličila novo študentsko vodstvo. Najpomembnejše z (začuda samo) dve uri in pol trajajoče seje je pomembno predvsem troje: izvoljeno je vodstvo UK ZSMS Ljublja-na, sprejeta so dopolnila Pravil o OFganizi-ranosti in delovanju UKZSMS Ljubljana, (ki sedaj predvideva in odobrava institutodsto-pa in razrešitve), ter tretje — izvoljena sta še-fa Tribune. Lanskoletni kandidati za predsedstvo UK ZSMS Ljubljana so bili lani uvrščeni na dveh listah, tako da sta se za volilne glasove z ve-Ifko medijsko populamostjo potegovali dve skupini kandidatov. Povsem novajebilatudi zahteva, da morajo imeti program dela. Le-tos pa je zanimanje za te funkcije očitna upadlo, saj je bila ena sama kandidatna lista s programom, ki je v večini nadaljevanje lansko leto začetih (ali načrtovanih) akcij iz-brane liste. Da je prišlo do takega osipa, seveda ni krivda novoizvoljenega predsedstva, ampak je to posledica jesenskih ujm, ki so pustošile na UK-ju. Pred slabim letom dni je predsed-stvo UK s pomočjo tako imenovanih »ekshi-bicionističnih« akcij — med katere spada klesanje štafete-hloda pred Maximarketom, radikalno postavljene zahteve za ukinitev SLO in DS na fakultetah ipd. — prebudilo javnost. UK ZSMS Ljubljana se je pričel za-vedati svoje vpetosti v sistem in možnosti vplivanja na določene strukture. Postal je pomemben študentski politični faktor. Nje-govega vpliva ni bilo čutiti samo ob sindika-listično študentskih zahtevah (volifve rektor-ja in prorektorjev), marveč tudi v drugih družbenih sferah (razprava o spremembi ustave). Toda kmalu po vrhuncu medijske popu-larnosti organizacije (klesanje, drugačno praznovanje 25. maja...) je zaradi notranjih razprtij ugled padel. Pot navzdol se je začela. Tako preostane sedanjemu vodstvu samo to, da bo moralo vložiti veliko več moči in vztrajnosti v doseganju tega, kar je prejšnje predsedstvo storilo dosti hitreje. Predsed-stvo UK ZSMS Ljubljana je tako postavljeno pred težko nalogo: vrniti vsaj delček izgub-Ijenega ugleda organizaciji ter nadaljevati začete akcije. Zadnja kriza UK-ja pa je izkristalizirala še eno veliko napako sedanjega koncepta or-ganizacije: problem predstavlja delovanje obštudijskih dejavnosti (sem spadajo Radio Študent,Tribuna,Kazirta,šKUC,KRT...),ker ne morejo — predvsem finančno — delovati, če študentska vlada ne funkcionira tako, kot je potrebno. Ravno zaradi »mrtve« polletne sezone se sedaj razmišlja o reorganizaciji, spremembi, ki bi omogočila delovanje, obštudijskih dejavnosti tudi v daljših krizni; obdobjih. _ O novih oblikah študentske (in ne samo" obštudijske) organiziranosti naj bi bilo govo-ra tudi na tej volilno-programski konferenci. Podpreti ali zavrniti, predvsem pa pregledati bi bilo potrebno »predlog peterice« in na Fi-lozofski fakulteti izoblikovano ter obenem realizirano obliko nove organizacije »Štu-dentski parlament«. Toda ker so bile volitve kandidatov že opravljene in je zato velika večina delegatov-študentov odšla, je bilo vse to prestavljeno na naslednjo konfe-renco. Študentje imamo pač takšno vlado, kakr-šno si zaslužimo! SIMONAFAJFAR fotografije z volilno-programske konference: JASNA RAJH TRIBUNA-STRAN 10 UUlAALT ŠTUDENTSEI PARLAMENT: TRIJE ŠTUDENTJE OB PIVU Gornji naslov se seveda nanaša na uvod-[nik iz prejšnje številke Tribune, pod katere-ja se je podpisal ponovno izvoljeni urednik ja lista Tomi Gračanin. V zadnjih nekaj tednih me je več javnih bčil poprosilo, naj skozi krajši ali daljši in-irvju predpostavim idejo o novi organizira-iosti študentov, ki je pred meseci zvniknila lafilozofskifakulteti in ki jojejavnostzačela jentificirati kar s pojmom Študentski par-iment, čeprav predstavlja parlament v naši sdvideni (je še v fazi nastajanja) organiza-šijski shemi nič več in nič manj kot ključno Fjnstitucijo (ob vseh ostalih institudjah) zno-|traj Nove študentske organizacije, ne pa »eloten organizacijski koncept le-te. Parla-lent se pač očitno »lepo sliši«. Novinarje, s jterimi sem se pogovarjal, so zanimale jredvsem vsebinske spremembe, ki jih pri-aša s seboj nova organiziranostštudentov, inj pa so se poglabljali v podrobnosti or-inizacijskih mehanizmov in nihče ni po-avljen pod vprašaj legitimnosti Študent-skega parlamenta. To velja tudi za Dvinarko Tribune, ki je pogovor z mano ob-avila v isti števiki tega časopisa — torej v /ilki, ki jo otvarja že omenjeni uvodnik. Vse odkar smo se začeli ukvarjati z idejo o jdentskem parlamentu, ki bi deloval na jrincipu neposredne demokracije in tako jmogočal vsem zainteresiranim študentom, i se brez posrednikov vključujejo v proces iločanja, nam je bilo jasno, da bomo"slej->prej naleteli na kontraargument, ki gavla-ajoča birokratska elita vedno z največjim lavdušenjem in s pravičniškim nasmeškom i obrazu potegne iz rokava, ko je treba za-in onemogočiti katerikoli pojav, ki ni >polnoma skladen z njihovo samoupravno Jialistično dogmo: NELEGITIMNOST. /endar pa so nam bili neuradni šepeti, ki so rišumeli do nas iz nekaterih političnih fo-Jmov, presenetljivo dobrodušno naklonje-f\ (kar pa je seveda treba jemati z dobršno ro rezerve, saj je to ena izmed tipičnih )z oblastnikov, ki so prepričani v svojo ), Skratka, prav nihče od politikov nam se ni stopil na prste in nam vrgel v obraz sta-rega reakcionarnega očitka o nelegitimno-sti; to so doslej jasno in glasno storili le pro-^ek FF Ludvik Horvat, nekateri preda-j skupnih predmetov, katerih urnik si *š parlament prizadeva skrčiti (pri tem se-Jda prednjačijo obrambovci) in — kar nas < zelo osupnilo — glavni urednik študent- bila ta vpra-šanja? Koliko jih jc bilo? Obt. Sirc: Okoli ilcset. To/.ilec: Kakšna so bila ta vprašanjaTI Obl. iSirc: Nanašala s« >c na zgodo-«| vino osvobodilnc borbe. Tožilec: Kdu j« dobil ta vprašanja od' J"urlana? Obt.: Sirc: Jaz. 'Vo7.iUx: Kdimi jc ickel, da bo še dal; ta vpra>anja? Alj jc rcki-1, ila jih bo dal Suoju? Obt. Siic: Da. Snoju. jc n-kol. To/.ikr: Snoj potrjujc. i so nul vscdtl. PicdsidniU jt- |>»'»': kinial. Jaz .sem se vsedd na klu.i \>u\cg HiUt jc zarcs zabavno poslušati javnrgtf tožilta, kakn jc hral mkalcrc «• zatt-la mu-iii inirl stm vtis. da :->e ji1 občinstvo iiama ttuli .••iiK.ial«!. Cilu pircisrdni;. si )tn I kaj. da si- m«; bi cnkral z.ismrjal. l'aVuciiui tožilcu sr jc od jezr tn-scl ^Ias. Ko }*¦' "< hal biati, sva s Furlaiiom sto-i-azložila. «la sva to poročilo picbrala, «va }-ra itnc-la za prekrrpkcKa in /ato nc-da bi ^ra dala tuicn. Skusala i. n:it<> pa sva .<•• (idlorila, ucba uapi.sali na novo. tožiloc naju sploli ni pnslušal. jti iia^-on .^ani popravtrk. Ko sva litleijcvskiii >:voi instvih". j»- Fur-in pripoi.mil. da Aunlc/.i in Amci ikaiui raJi Ukih krcpkih izrazdv in jc 'prcdlagal, naj bi napisala ..liitlfi jrvsk«-okrutnosti". l'm':rtal srm bcscdo m napi-sal ,.oki*utiiosti" nad njo. Sodaj jo tožilcc vpil: ,,Ali slf piečitali eno vrsto tch laži in rusramnosti? Kaj je picčitano? Zvcrinstvo liitlerjcvcev? Vi stc na na|>ravili potcni krulosl Hitlcrjrw oku-pacij*' in s'*-' •v>anii izjavili, da jt: zvc-rin-stvo liujšo kot kruto.st. Obtožcni Furlan, ali stc preritali, kar smo doslej prebrali?" IMoff.sor Furlan je nckaj zamrmral. (ilavna točka sodbe o profesorju Furla-nu sc fflasi: t>. . .(la je sprejel za predstav-nika amvriškcKa KK v Juiroslaviji listo vprašanj o splo.šnem dižavncm in politič-liuii položaju v državi, pfestavil ta vpra-sanja na slovensko, izvod v angleščini iz-ročil soobsojenemu Sircu Ljubu, izvod v slovenščinj pa obdržal zase in ga skril v svoji knjižnici, da je dalje odločno oblju-bil odgovoriti na vsa stavljena vprašanja. Za izpolnnitev te obveze se je obrnil na člana Nagodetove organizacije, o špi-jonsketn delovanju katerc je bil točno ob-veščen iz pisma omenjenega pod toeko 2. Preko soobsojene HoCevarjeve je dobil od Vodetove poročilo, za katerega je v smislu liste vprašanj dal navodila, kako naj bo sestavljeno in katere točke naj obsega. To poročilo vsebuje vohunske podatke o poli-tičnem in gospodarskem stanju v državi in prikazujc to stanje, kakor da bi v državi vladal teror in brezprav.ie. S tem poroči-lom se je v celoli strinjal." Druge točke proti Furlanu so bile, da je povezal nekatere člane Nagodetove špijon-ske organizacije s člani nck« tuje misije v Ljubljani (beri z britanskim konzulatom) in da se je pripravljal pobegniti v tujino. Na koncu zasliševanja je javni tožilec — falirani študent prava — podučeval Furlana — dekana pravne fakultete — o ,,naših zakonih" in ga skušal osmešiti. Ko so nas pazniki drugega za drugim gnali po hodniku, je imel profesor Furlan očitno isti občutek majhne zmage kot jaz, kajti dejal je svojemu pazniku: ,,AH smem dati Sircu roko?" Seveda sta paznika ta-koj skočila med naju. Ko sem se vrnil v celico, seni bil zelo, zelo srečen. Toda ta sreča je kmalu izpuhtela. Za-čel sem se sprašejjati, kaj bo solidarnost, ki sem jo javno pokazal s profesorjem Furla-nom, prinesla meni, in kar je bilo še huj-še, mojemu očetu. Ti strahovi so se še po-r večali, ko se nekaj dni ni nihče pokazal. Končno je prišel Ambrož in mi pove-dal, da bo obtožnica razširjena na bivšega ministra Snoja in da je javni tožilec do-bil odlog treh dni, da dopolni obtožnico. Zjutraj 7. avgusta so nas spet odpeljali v sodno dvorano, da bi nam prebrali obtož-nico proti Francu SnojU, biv.šemu ministru, ki je bil v zaporu od konca julija. TRIBUNA -STRAN 15 Posebno zanimive točke obtožnice so bile, da je interveniral za aretirane in ob-sojene narodne izdajalce, za katere se je Nagodetova skupina zanimala; da je ,,po-sečal v raznih krajih Slovenije svoje bivše somišljenike iz predaprilske Jugoslavije", toda ti obiski seveda niso bili politični, am-pak so imeli namou ,,zbrati in izročiti da-Ij« podatke o političnih in splošno držav-nih zadevah". ,,t« podatke pa jt; izročal pripadnikom inkriminirane organizacije v zgoraj označenem smislu"; ter da je pre-jemal od soobtoženega Furlana klevetnisko literaturo v tujetn jeziku, jo po navodilih soobaojenega Furlana prevajal in razširjal, tako npr. Bullitov sramotilni članek o Sov-jctski zvezi, in da je širil knjigo pod na-slovom ,,Živalska farma" in klevetniški čla-nek Bogdana Radice o Jugoslaviji. Bullitov sramotilni članek je bil članek, ki ga je ta bivši ambasador Združenih držav v Moskvi priobčil v reviji ,,Life". Ta članek je bil pohleven v primerjavi s ti-stim, kar so jugoslovanski komunisti pisali o Sovjetski zvezi po 1. 1948. »Zivalska far-ma" je seveda odlična satira Georgea Or-wella na komunizem. Da smo bili mi za-radi ..Živalske farme" obšojeni, ni motilo mladinske revije v Ljubljani, avni tožilec na koucui vzkliknil: ,,Ali jt* to majhna stvar, dajalj] podatke tekstilne industrije Slovenije v ke predstavništva tuje države, ki jih šilja v inožemstvo?" Javni tožilec ni hotel, da bi obrazložiH nekatcre izjave med zasliševanjem in je zato pvcpvečil, h", raili čcsar mc jc javni tožilec začel zr jati z ,,izdajalcem" in ,,špijonom" tal prepricljivo, da ¦sem se skoro sam za tresti nad avojo pokvarjenostjo. V petek zjutraj so začeli stopek. Dr. Nagodeta so prvega vprašali, ima kakšne predloge. Komaj je odprl uš je žc predsednik njegove predloge odklonf Predsednik: ..Drugj obtoženec." Dejal sem: ,,Nimam kaj predlagati." Kavčnik je zahteval, naj prečitajo n| govo pismo Kardelju iz 1. 1946 o želfi nici Brčko—Banoviči. Angela Vodetova je predlagala, naj slišijo vse člane ,,Stare pravde" kot priče^ tem, da n[ bila članica te skupine. Jaz to z lahkoto potrdil, ker je nisem pred pravo nikoli videl. Moj oče je želel, naj vsi cbtoženci pi cajo, t se obrnil, kar mi ni bilo dovoljeno, dasi so mi je včasih posrečilo ozreti in vi- lUtistika 1976—1980) mlo v Sfi Stor< rtii;i (KftKiuko S področja sodstva naj skočim v medicino in natančneje področje zdravljenja spolnih motenj in sicer motenj doživljanja. Za od-pravo alibidimije Požarnik priporoča part-nerjem gledanje pornografskih filmov, bra-nje ustrezne literature ali buljenje v ilustrirane revije. Rezultat uporabe teh sred-stev na potek zdravljenja je čudovit. Vsi navedeni primeri ilustrirativno doka-zujejo vsesplošno uporabnost in učinkovi-tost pornografije v borbi z negativnimi ten-dencami v družbi. Če k temu dodam še pomen pornografije za posameznika, nje-govo osebno srečo, uspehe v življenju,... se pornografija še enkrat pokaže kot univer-zalni odrešenik naših težav. Seveda pornofi-li ne moremo pričakovati, da bo pod težo ar-gumentov opozicija moralistov utihnila. Saj niti štirideset let diktature proletariata ni obglavilo opozicije. Čeprav je treba priznati, da argumentov diktatorjev po teži sploh ne moremo primerjati s tistimi, ki so na razpola-go nam pornofilom. V eni izmed naslednjih številk bom z vese-Ijem posredoval še nekaj Požarnikovih re-ceptov za doseganje večjih pornouspehov kakor tudi vodič po afrodiziakih. Do tedaj ostajam večno Vaš Primož Truba TRIBUNA-STRAN2S 3©l Marjeta Jeršek: NEKE SORTE IMPRESIJA Začetek: Ta kamični svinčnik torej premastno pise. Ni važno. Z njim mi bo uspelo napisati vsaj uvod v roman, ki bo govoril o fuku in orgaz-mu, o dveh stvareh, ki sta najzanimivejši na svetu. Ukvarjal se bo tudi s pojasnjevanjem stavka, ki pravi: Erotika je lirika fuka. Prav gotovo ni nič perverznega v tem, da sedim v kuhinji za okroglo mizo, papagaj molči v kletki in prepričana sem, da bi bila lahko najboljša pisateljica na svetu. Ljudje bi razgrabili moje knjige o liriki fuka. Namesto tega vsega pa sedim v kuhinji s premastnim svinčnikom, Borut pa že kakšnih pod ducata ur sestavlja poročilo o prepustnosti tal v moji sobi. Preselila sem se v mamino sobo, ker je papagaj začel blebetati bedarije. Tudi že prej sem se selila iz sobe v sobo, ker sem na vsak način hotela najti najprimernejši pro-stor za masturbiranje. Moja pička je bila tako mokra, da je naravnost kričala po orgazmu. Zahtevala ga*je. Postajala sem vse bolj ne-mirna, neverjetno živčna in podobno. Moja soba je prav gotovo najprimernejša za dr-kanje, toda tam je pač Borut neumorno tip-kal poročilo o prepustnosti tal. Izvrševal je svoje obveznosti do podjetja, ki ga štipendi-ra, da jim menda sestavlja te zadeve. Prav. V dnevni sobi in v mamini sobi ni bilo kaj dosti šans za kakšne soloerotične dejavnosti, ker sva tam z Borutom včeraj pomila šipe in po-metala zavese v koš za perilo. V babičini so-bi zaudarja po trohnobi in naftalinu, deka na postelji je umazana in bode — skratka, naj-primernejše vzdušje, da ti usahne libido, sla, poželenje, da te vse mine in se ti pička spremeni v puščavo — Sahara stil, smer Kalahari. V kuhinji je seveda na moč neudobno, da prisotnosti enega pernatega voyeurja sploh ne bi omenjala. Kaj storiti? To se je spraševal že Lenin. Živčno sem mečkala današnji časopis. Moram priznati, da me je spolno vzburilo ravno branje zunanje političnih novic v Delu. Ne vem pa točno zakaj. Naposled sem se le odločila, da bom ma-sturbirala v sobi stare mame. Vzela sem ključ iz stranišča, ki zaklepa tudi vse ostale sobe in se jadrno zaklenila. (Le kako se že to jadrno zaklepa, hm?) Takoj za tem pa se mi je zatohli prostor spet definitivno zagnusil. Postajala sem vse bolj zoprna in živčna. Napetost v moji vagini je strmo naraščala. Nazadnje sem se spet vrnila v dnevno sobo (kjer sem prej brala časopis, pila kivijev sirup in kadila). Ta soba je najbližja moji, postav-Ijena ji je natančno nasproti. Spustila sem žaluzije na okna, kakor da bi nameravala gledati televizijo. Na Kopru so predvajali ne-kakšen zanikrn vvestern. Zvok sem naravna-la čisto potiho, tako da sem lahko s konico ušesa skozi dvojna zaprta vrata prisluškova-la, kako Borut tipka poročilp o propustnosti tal. Neprijetno je bilo predvsem to, da nisem mogla natančno predvideti, kdaj se bo nave-ličal tipkati in bo na primer prišel v dnevno sobo, kjer sem ležala na kavču z razkreče-nimi nogami, prepotena kot pobegla antilo-pa, mokra kot meduza in rdeča kot redkvica v obraz, z zasanjano trapastim pogledom zadaj za zenicami. Ha. Prizor in pol, ki pa mu ga seveda na noben način nisem hotela pri-voščiti. Med tipkanjem je delal daljše odmo-re, ker je vmes prelistaval strokovno literatu-ro in podčrtaval formule. Skratka — vse skupaj je bilo zelo tvegano, dišalo je po mučnih situacijah in morda me je prav to privlačevalo. Kakor koli že — premagati se nisem mogla več na noben način. Najprej sem si s previdnimi gibi dražila kli-toris. Bilo je zelo neudobno, kajti z eno roko sem odmikala hlače in spodnje gate, z drugo pa sem masturbirala. Vedela sem, da se ne bi mogla dovolj hitro obleči, če bi bila popol-noma slečena, in bi Borut vstopil v sobo ali pa če bi nenadoma zazvonil telefon (v tem primeru mi sploh ni bilo do tega, da dvignem slušalko, pa čeprav bi telefoniral sam pred-sednik medgalaktičnega združenja litera-tov). Ta položaj seveda ni mogel trajati dol-go. Kljub vsemu sem se popolnoma slekla in ko sem spremenila položaj telesa, so mi luk-njice žaluzij, skozi katere se je tihotapila polsvetloba, zaplesala pred očmi v modri-kastih kontrastih. Televizija je bila pozablje-na kulisa. Zvok pisalnega stroja, ki se je izvi-jal iz moje sobe v kratkih, pretrganih intervalih, mejedražil, nerviral, jezil in hkrati vzburjal. Potem sem prešla v fazo, ko mi je postalo popolnoma vseeno, ali kdo vstopi v sobo ali ne, ali zazvoni telefon, se zruši strop, eks- plodira televizor ali kar koli drugega. Edina in najpomembnejša stvar, ki je še obstajala zame v tem trenutku, je bil orgazem, čim in-tenzivnejši in čim dolgotrajnejši. Ko so Indi-janci napadli kavboje sem začutila, da mi prihaja. Počasi, snežno, kakor da bi setopile sladkorne zvezdice v moji vagini. Mešanica sladkorja, snega in vetrne pene. Popolnoma sem se umirila, moji gibi so postali počas-nejši, gladko precizni, zavestno odlašajoči, ne-končni. Še nikoli prej mi ni uspelo toliko časa odlagati orgazma. Zvila sem se v klob-čič bele volne, mehke mačje dlake, puhastih občutkov in se stisnila užitku naravnost v trebuh. Z enim samim tankim in kratkim gi-bom sem sprožila plaz naslade, ki se mi je razdivjano razlil vse do globin maternice in me z omotico nezavednosti vred odvrgel na obalo nekega čisto drugega vesolja. Ves spodnji del telesa se mi je zvil v ostrem krču, prepognila sem se kot knjiga, ki jo zapreš, pritisnila sem kolena k trebuhu in zarila sre-dinec globoko v utripajočo nožnico. Svet naokrog se je prav počasi podrl, se-sul v pike in se spet sestavil. Za dobro pest trenutkov sem še obležala brez gibov, po-tem ko se mi je plima silnega užitka ustavila l bučanjem v ušesih. Potem sem si potegni-la hlače na rit in poravnala deko. Tipkanje je še zmerom cepetalo skozi ozračje tiho, oddaljeno in v neenakomernih intervalih. Še zmerom sem imela zmehčan in sipek pogled v očeh, ko sem sklenila, da bom vse tole napisala in sem planila v svojo sobo, da bi izbrskala kakšen primeren svinčnik. Borut je protestiral, ko sem hotela vzeti Parker pen, češ da je to edini kemični svinčnik, ki ne piše mastno. Nisem imela časa, da bi se prepirala z njim o svinčnikih. Torej sem se morala sprijazniti 3 premastnim svinčnikom, kuhinjsko mizo in z nadvse nujnim masturbi-ranjem za žaluzijami dnevne sobe. Sedaj se tale kratka zgodbica počasi izte-ka. Z libodom, ki se — prozaično rečeno —razrašča v Niagarske slapove (to je ver-jetno še vedno nepotešena sla ali pa sestra-danost, lakota po super fuku), bom odšla v kuhinjo, vzela bom iz hladilnika pivo, gin ali vino. Pokadila bom veliko število cigaret. Bu-Ijila bom v TV ekran in morda celo ujela ko-nec vvesterna. Upala bom, da bodo Indijanci premagali bledoličnike. (Indijanci gotovo bolje fukajo kot kavboji.) Imela bom slabo vest, ker se ne učim za bližnji izpit in ker pi-šem kvaziporno novele namesto seminar-ske naloge o dolgovih dežel v razvoju. Odpr-la bom okno na stežaj in odprla bom TV zvok na stežaj, da mi ne bo treba poslušati, kako Borut v nedogled tipka poročilo 0 prepust-nosti tal v neenakomernih intervalih. TRIBUNA-STRAN30 [p©i Franjo Frančič: FUKMAŠINE Ko je Lea to sivo jutro stopala do urednika za književne kritike, niti v najbolj preverzno jebaško potrebnem sanjskem rajcalu sanj, ni vedela, da ima ta stara korenina, ne samo po obsegu in vesoljskih dimenzijah velik ku-rac, marveč tudi to, da ji bodo njeno kritiško vulvino pizdenje tudi tiskali. Urednik, sin po-litika, ki je bil nagnjen k pedofiliji, reden gost sociaiističnih porno klubov v U, je malo rdečelasko pričakal odprtih nog. Niti dveh stavkov nista podčrtala, ko je njegova roka krepko stisnila malo dojko, da je literarna kri-tičarka zastokala od kurbirsko poželjivega ugodja. Iz pizde se ji je usula taka vlaga, da se je bilo treba samo obrniti, knofi pa so sami odleteli iz krila prirejenega iz žameta. Stari maček si je šlic samo odpel, njegova težko-kalibrska havbica je stala v položaju za iz-strel. Z mirno kretnjo je z mize pospravil ro-kopise zmedenih pesnikov, ki jih je bilo v LJ več kot semaforjev. Nastavil je Leo pod ne-onsko luč in se zagledal v njeno utripajočo in mokro pizdo. Lea je mižala in njene misli so bile pri Kruti Zelandiji, on, urednik, pa je postal domorodec Le-do, čakala je na nje-gov veliki bat. Urednik je malo premišljeno mučil s čakanjem in ji po malem gnetel vijo-lično testo. — Ne bit kurba, daj, ftakni mi ga, ni mogla prikriti dialekta in potrebnosti. Seveda ured-nik ni bil noben alternativec, ideale je zgubil že davno, z leti pa je fukal vse več in inten-zivneje, s pridom se je znal okoristiti s pred-nostmi svojega položaja urednika za kulturo in literaturo slovenske vasi. Nagnil se je nad Leo in ji počasi vrtel glavonjo pri sami odpr-tini, nato ga polovičko zarinil in ga počasi ritmično nabijal, da je Lea nepovezano so-pla in godla: ... ja, sužnja besede sem, fuck me, o kako je velik, kako je močen, kako reže ... Stari urednik je bil tiho, sope je delal, saj fuk ni drugega kot kanec erudicije in v 90% fizično delo. V prerivanju sta padla na tapisom, rdeča lučka na telefonu je utripala, mladi pesnik Bine je klical že tretjič to jutro in premišljal, kaj le počne kulturni urednik, a fuka ali kaj?! Ni vedei kako blizu je bil resnici, v kulturni budilni sceni se je fukala, da se je kresalo in gonilo. Lektorji so radi jebali mlade pisce, mladi pisci so sanjali o fuku s starejšimi ko-legicami, starejši kolegi so prav malo fukali, večino so bili na proslavah in so lizali in si vtikali prste v rit, najbolj opasni pa so bili pi-satelji — politiki, ki so se selili iz vasi do vsi in po stari šegi razdevičevali mlade pesnice in se bratili z gasilci. Uredniška batina je neumrono delovala, telefon je zvonil, Lea pa je cvilila v verigi va-ginalnih orgazmov. Tik preden mu je špricni-lo, je stari urednik vzel mašinco ven in po-brizgal Leo po njeni nečisti koži na obrazu polnem aken. Njen jezik je lovil posamezne curke močefita in pička je postala ena sama zmečkana cunja. Ko sta opravila svoje, se je mlada kritičar-ka splazila do uredniškega beta, telefon je spet tiho brnel in ga pričela suzat. Na flavto je igrala prav nerodno, a z žarom. Z ustni-cami je zaobjela veliki bet in ga počasi griz-Ijala. Kdo je klical po telefonu, res ni treba ugibati. Urednik je stal za mizo in prelagal včerajno pošto. To je bil šop alternativno ek-sperimentalno drekoberskih pesmi, pa pesmi o očetnjavi, kozolcih in žgancih. Ne ene ne druge mu niso bile pri srcu, poezije ni več bral od tistega časa, ko mu je prijatelj sourednik dejal za njegovo edino pesniško zbirko, da je čisti buzerantski blef. Batina je spet narasla na svojih trideset centimov, Lea je dihala na škrge. Ker je hotel še nekoliko pobrkljati po mizi, jo je obrnil in torpediral od zadaj, po dveh listih pa je spustil dva ostra rafala. Bilo je res, še nič koliko obveznosti ga je čakalo ta dan. Ko sta se urejala ji je hladno dejal: — Oceno vam bom objavil. Tu je moja vi-zitka, oglasite se jutri zvečer pri meni, z ženo pripravljava malo zabavo v čast sina, ki je končal likovno akademijo. Spoznali boste nekaj Ijudi, ki vam lahko pomagajo pri nada-Ijnji poti. Lea si ni mogla kaj, da ne bi pomislila na sina, če ima enako čudovite mere delovne-ga orodja. — Hvala vam, bilo je poučno, je rekla tiho. Ko je odhajala po hodniku jo je zajela mrz- lica, končno, moje ime bo natisnjeno v ča-sopisu, to bo stara mama presenečena in veseia. V mali podnajemniški sobici so bile oble-ke razmetane sem in tja. Lea je naga stala pred ogledalom s knjigo poezije v roki. Ni vedela, kaj naj obleče, da bi bila izzivalna in vabljiva. V.stari vili je ob Mozartovi glasbi kramljala mešana družba socialističnega jet-seta. Kristal, kaviar, arhivsko vino, pogovor o krizi. Tu je bila zbrana smetana slovenske druž-be, priznani pe?niki, pisatelji in slikarji nosil-ci več odlikovanj in zvezd z žarki in vencev brez žarkov, tu so bili mladi in stari politiki, gospodarstveniki, ki so zajebali mnogo po-djetij, tu so bile njihove priležnice in žene, tu je bil bivši duhovnik, ki je zdaj redno pisaril pisma bralcev in tako postal izredno popula-ren, bil je bivši minister, pa mladi urednikov sin, slikar, ki se je vrnil iz poti klasične ture vzhoda. V Nepalu je nabavil tri kile shita in to je bilo za ta večer usodno, morda pa tudi ne. Zadnji je na zabavo prispel nori polkovnik v pokoju, ki je slovel po tem, da je dajal bičati mlade rekrute s šibo po goli riti. Bičanje je opravljal sam, dokler ni po nesrečnem slu-čaju prebičal sina znanega funkcionarja na zvezni ravni, ki je bil iz vojske odpuščen za-radi vnetja lasišča. Ko je mladi slikar, ki je Lei pravkar razla-gal, da bo prav kmalu uničil ves svoj opus in pustil vsa ta zahodna jajca in se posvetil meditaciji, je urednik velel prinesti moče-radovca. Želel je pač sterilno sceno razmigati. Po-učeni vedo, da močeradovec izvira iz Tu-hinjske doline in so ga poleg šmarnice pili mnogi naši vodilni delavci. Natočili so vsa-kemu šilce in nazdravili. Dame in tovarišice so se nekoliko kremžile, zamižale so in le požrle dol. Družbica je takoj postala bolj živahna in na željo mladega slikarja so vsi pokadili ka-lorični dim miru za spravo med genera-cijami. Lea je strmela in bledela, to je bila zabava njenih skritih upov. Pogledavala je za zna-nim dramatikom, ki je slovel kot fajter in strašni Ijubimec. A le starejših žensk nad 50 let. Po narkotično kozmični dozi je prišlo do prvih izpadov. Obleke so postale pretesne, Mozarta je zamenjal debil pop siovenskih skupin. — 0 my good, tako zadušljivoje, je rekla gospa polkovnica in se ozirala okoli. Nerod-no se ji je bilo sleči, ker je nosila moževo si-vomaslinasto spodnje perilo, a se je le opo-gumila. Nek prozaist, ki je že leta pisal dolgočasne knjige, ki jih ni nihče bral je bil bolj sramežljiv, s'ekel je vse sicer, a ne no-gavic, dolgih gat in kravate. Te dele oprave je obdržal do zadnjih jutranjih ur orgije. Lea je popolnoma gola stala ob mladem slikarju in ga vzpodbujala, da se naj tudi on čimprej sleče. Luči so diskretno izgubljale moč še nad zadnjimi ovirami, grupni seks se je raz-počil, kot nekoč čitalništvo, tabori ali sedaj proslave. Ni se več vedelo, kdo ga komu ti-šči, kdo ga komu fafa, kdo koga podpira in podira. Lea se je znašla sama v sobici z mla-dim slikarjem, ki je imel žal delovno orodje precej manjših dimenzij, kot njegov oče. A zato je bil njegov jezik oster kot konica raz-beljene jeklene špice. Kmalu so se v sobico primajali še polkovnik, pisatelj, večni politik in afriški študent, ki bi skoraj pokvaril ves scenarij. Leo so obdelovali iz vseh strani, jo nasaja-li in nabijali, ona pa je uživala tudi v bolečini in trganju dankine kože. Najbolj neizprosen je bil bivši vojak, ki ji ga je zabijal v usta, pisa-telj in večni politik sta bila zadovoljna z osta-limi odprtinami. Zunaj je začelo snežiti. Mladi pesnik Bine je taval po opustelih ulicah prestolnice. Tisto jutro se je pozanimal, kje stanuje kulturni urednik in sklenil, da mu razbije vsaj eno okno. A kaj je zgroženo ugledal, ko se je preko vrta prikradel do hiše? Ni mogel kaj, da mu ne bi stopil, storil pa ni tega, kar je nameraval. Iz žepa je vzel sprej in na veliko napisal preko pročelja vile: FUKMAŠINE! A naslednje jutro je že nekdo prebelil grafit. TRIBUNA -STRAN31 Michel Petrucciani MALI VELIKAN SWINGA Bilo je v četrtek, 18. februarja, ob osmih zvečer. Manj kot polovica sedežev v parterju Srednje dvorane CD je našla svoje odjemal-ce. Le kakih dvesto najbolj zadrtih jazzoma-nov je prišlo na koncert, za katerega bi lahko že zdaj mirno trdili, da sodi v najožjo konku-renco za jazz koncert leta v Ljubljani (kakš-ne hude konkurence se nam sicer najbrž ni treba bati; žal!). Propagande za ta izjemni dogodek namreč skoraj ni bilo. Vse kaže, da se je ves aparat CD (Cultural Dinosaur) z vso težo vrgel samo v pripravo pomopoznega »Borisa Godunova«; kdo bi pri tem mislim še na »nekega Petruccianija«! Nekaj čez osmo so se pojavili na odru glasbeniki: basist, bobnar in vodja tria Mic-hel Petrucciani — slednji v naročju krepke-ga možakarja temnejše polti, ki je maestra previdno in nežno spustil na stolček ob kla-virju. Petrucciani je namreč že od rojsta žr-tev bolezni, ki seji po domače reče »bolezen steklenih kosti«. Njegova rast se je zaradi bolezni ustavila pri borih 90 centimetrih, te-žek pa je vsega 25 kilogramov. Pogled na drobno telo s kratkimi rokami in nogami ne-hote porodi dvom — kako more biti mlade-nič (star je komaj 26 let, čeprav jih kaže več) s takšno telesno hibo virtuoz na tako gro-mozanskem instrumentu kot je klavir?! Na odgovor ni bilo treba dolgo čakati. Čim so njegovi živahni prsti, ki so — mimogrede re-čeno — normalne velikosti, zaplavali po čr-nobelih tipkah, je postala vizualna podoba popolnoma irelevantna, kajti komando so prevzela ušesa. In srce. Začela se je velika magija Michela Petruccianija. Mag se je zlil s svojim glasbilom v eno in iz drobovja veli-ke črne pošasti so privrele na dan silovite, valoveče harmonije, vsak posamezen zvok je prekipeval od neverjetnih emocij in ener-gije, igrive melodične linije so se prepletale z viharnimi perkusijami, neutrudljivi prsti so se zaletavo, pa nato spet umirjeno poganjali preko klaviature in puščali za seboj never-jetno zgoščeno zvočno sliko, ki je preplavila dvorano. Trdne temelje te zvočne slike sta v ozadju zelo spretno gradila preostala dva člana tria, ki sta od časa do časa skočila v ospredje z učinkovitim, lucidnim in zelo umestnim soliranjem. V repertoar je Petruc-ciani med svoje skladbe vpletel še precej-šnje število jazzovskih, svvingerskih klasik, ki pa jih je preigraval tako sveže in intenziv-no, da je z njih pometel ves prah in niti za trenutek niso zvenele obrabljeno ali že sli-šano. Kot glavni cilj svojega življenja si je Michel namreč zadal težko nalogo, da bo kljubtolikim predhodnikom in neštetim vpli-vom ostal »one and only« — Michel Petruc-ciani. In to mu je več kot uspelo. V enem od mnogih intervjujev je celo izjavil: »Že kot otrok sem sanjaril o tem, da bi postal to, kar sem zdaj. Mislim.da me je 'nekaj odzgoraj' rešilo pred tem, da bi bil 'navaden'«. V svojem edinstvenem stilu je združil naj-boljše prvine igranja velikih mojstrov kiavir-skega jazza: bogato harmoničnost Billa Evansa, trdo, energično perkusivnost McCoya Tynerja, neprekosljiv občutek za sinkopiranje in poigravanje Theloniousa Monka, tehniko leve roke pa je najbolj inten-zivno naštudiral pri Artu Tatumu. Kot svoje-ga glavnega idola in vzor je vedno navajal Billa Evansa, najgloblje spoštovanje pa izra-ža tudi do ostalih mojstrov kot so: Chick Co-rea, Herbie Hancock, Tyner in ostali. Njegov glasbeni background je torej jas-no razviden in sam ga nikakor ne skuša skrivati. Michelova glasbena zgodovina pa je tipično vvunderkindovska. Rodil se je 1962. leta v izrazito »jazzovsko orientirani družini«. Njegova brata Louis in Philippe sta igrala bas in kitaro, sam pa je sodeloval v družinskem bendu z igranjem bobnov, ko je bil še več kot rosno mlad. Vendar pa se je kmalu navdušil za klavir, za katerega pravi, da se mu je zdel kot ogromna pošast, ki se mu je posmehovala s svojimi neštetimi zob-mi (tipke). Razmišljal je, kako bi Xo zver na-padel in ukrotil. Kmalu pa je ugotovil (ko mu je v četrtem letu starosti oče kupil klavir), da je potrebno za krotitev klavirja veliko moči in vaje. Čeprav je že tedaj dajal prednost jazzu, za kar ga je navdušil Duke Ellington, ki ga je mali Michel videl na TV, ga je oče prisilil v osemletni striktno klasični študij. To je seve-da pustilo zelo pozitivne posledice na nje-govi tehniki, naučilo ga je tudi samodiscipli-ne, čeprav daje na odru vedno prednost emocijam in tveganju. Prav tveganje pa je ti-sti element, za katerega Michel pravi, da ga je pripeljal v prvo ligo jazzovskih pianistov tako zgodaj. »Včasih moraš zamenjati kak-šno stvar v harmoničnih vzorcih,« govori Pe-trucciani, »jaz poskušam variirati s svojimi uvodi, smerjo in dolžino solo obrazcev, s svojo harmonijo. Vse dokler se mi cela stvar zdi dovolj sveža in upam, da se tako zdi tudi publiki.« Naj postrežem še z drugim delom Miche-love biografije. Pri trinajstih letih je potem končno presedlal iz klasie na jazz in zelo kmalu je na nekem lokalnem jazz festivalu imel priložnost zaigrati v bendu trobentača Clarka Terryja. Nato je sestavil svoj lastni bend in kot osemnajstletnik končno zajadral čez veliko lužo in potegnil na turnejo s seboj saksofonista Charlesa Lloyda. Vse ostalo pa je že zgodovina. Do danes je izdal deset LP-jev v različnih zasedbah in solo. Zadnje časa najraje igra v triu. Jazz kritiki na vseh koncih sveta ga kujejo v zvezde, igra pred polnimi dvoranami (napolnil je tudi Vatroslav Lisin-ski v Zagrebu) in v najbolj uglednih jazz klu-bih (takoj po mini YU turneji je imel napove-dano serijo koncertov v Village Vanguard, ki velja za najimenitnejši Newyorški jazz klub)... Vam je zdaj žal, ker vas ni bilo 18. februar-ja zvečer v Srednji dvorani CD?! Lahko vam jel IZTOK ABERŠEK Fotografija Iztok Aberšek TRIBUNA-STRAN32 ODPOVED DRUŽBENE POGODBE Svojstven paradoks bi lahko za koga bil dejstvo, da je knjiga Pozdravi iz Babilona iz-šla lanskega novembra, in bi jo marsikaka zlobna mise! lahko jemala tudi za darilo za-ložbe KRT našemu prazniku republike (beri države), torej darilo državi sami. V tej luči bi lahko bilo toliko bolj nesmiselno, da je izšla samo v tisoč izvodih, ki so se do konca leta napol že preselili v zasebno last navdušenih bralcev. Zato trdim, da je ta knjiga izšla v občutno premajhni nakladi, saj bi jo lahko množično naročale državne, partijske, politične, mla-dinske, sindikalne organizacije, mladinske brigade, ob raznih priložnostih pa bi jo lahko delili kot posebno obliko priznanj na raznih srečanjih — od znanstvenih simpozijev in komunističnih shodov do turističnih in ekonomsko-tržaško-nakupovalnih posve-tov. Pozdravi iz Babilona bi bili torej na naj-boljši poti, da postanejo tisto, kar bi resnično zaslužili — NOVA BIBLIJA, ZAVEZA POST—CIVILIZACIJSKE DRUŽBE. Seveda bi se ob tem vprašali, kaj bi ome-njeni tipi bralcev lahko imeli od branja teh pozdravov. Kakor kdo — tisti, ki bi začeli bra-ti na koncu, bi lahko veselo drkali (se erotič-no vzburjali), tisti, ki bi začeli na začetku, bi jo odrinili kot »spet nekaj teoretičnega«, ostali pa kakor kdo. V vsakem primeru bi s tem izgubili bistveno značilnost te knjige: njena teoretskost je ponotranjena in obe-nem izjemno ekstrovertna. To je živa teorija, ki se je iz kabinetov rešila na ulice in parke, v koncertne dvorane in zakajene špelunke, v zelene parke in onesnaženo okolje v svetu, kjer vladajo generali in transnacionalne de-narne združbe. Vendar knjiga ne ostaja samo pri tem, da naslavlja in odpira tako pomembna vpraša-nja kot so ekologija, mirovništvo, boj proti delu, boj proti represiji nasploh, pravica do drugačnosti in različnosti.erotičnedeviacije in podobno, ampak se naslavlja na po-membna idejna (no, pa tudi ideološka, če hočete) in teoretska vprašanja, ker proble-matizira samoumevnost tudi takšnih svetinj kakor so nova levica, feminizem ali anarhi-zem. K vsem tem sklopom pa moramo doda-ti vsaj še eno izjemno razsežnost te knjige —njeno literarnost: tako dobesedno prezent no v nekaterih literarnih izdelkih, kakor mnogokrat že kar literarni jezik v neliterarnih zapisih. Morda je figura, na katero bi se navezal ravno Tuli Kupfenberg, znani (zdaj že v letih) beatniški pesnik. Srečamo ga v podobi vo-jaka kot rdečo nit in eno plast Makavejevega filma W. R.: Misterij organizma, kjerjezapeta tudi njegova pesem. Srečamo ga kot so-ustanovitelja benda The Fugs v šestdesetih 'etih, benda, ki je edini, za katerega vemo, da so ga ustanovili (beat) pesniki — od začetka je bil z njimi še A. Ginsberg, predvsem pa so noteli šokirati javnost s skrajnimi temami: te- BABILONA lesna spolnost, mamila, politične zadeve. V knjigi Pozdravi iz Babilona srečamo Tulija Kupferberga kot avtorja ene ilustracije (stri-pa) in avtorja zgodbe kratkega stripa, ki ga je narisal nekdo drug. Pa vendar ni knjiga nikakršna zbirka no-stalgije, hipijevstva in preživelih radikalcev, ampak morda samo vrh ledene gore tistega, kar ameriški sourednik in souvodničar Bob Black poimenuje underunderground ozi-roma disidente disidentstva. Drugo poime-novanje je marginalnost. Kar koli si že pred-stavljamo pod temi oznakami, je vendarle neujemljivo in neopredeljivo, dokler knjige ne preberemo in na podlagi njenega boga-stva raznolikosti vsebin morda prej začuti-mo kot racionalno spoznamo, kaj naj bi to bi-lo. Lahko da gre za nekakšen svet v senci ali podsvet, ki je pomembno povezan s sodob-nimi množičnimi mediji, komunikacijskimi prednostmi in množično kulturo — od stripa do rocka ali/in performanca. Gre za novo kulturo v senci stare, gre za avantgarde, ki se sploh ne čutijo kot take in to prepuščajo bojnim poljem kulture starega sveta. Gre stvarjenje novega brez predsodkov in omejenosti. S tega vidika knjiga daje slutiti realen podsvet, toda tako neujemljiv v svojih kodih in posebnostih, da se iz nje nobeni meha-nizmi družbenega nadzora in represije ne morejo kdovekaj naučiti (sicer pa tako ali ta-ko vedo večino stvari, ki so zanje dovolj po-membne!!). Največja vrednost knjige pa je njeno poantiranje pomena informacij in (ne) svobode pri izmenjavi idej oziroma sploh možnosti za kaj takega. Predstavlja mesto (utopijo) nedržavnega in neideologizirane-ga (v smislu sistemov in režimov) razmišlja-nja in ustvarjanja ter osmišljanja eksistenč-nih vprašanj, vprašanj smislov in nesmislov bivanja. S tega vidika je globoko ameriška (to izvrstno ugotavlja souvodničar in so-urednik Gregor Tomc v podpoglavju, ki go-vori o Ameriki, posebej pa obravnava tudi medije = vprašanjem komunikacije) in glo-boko eksistencialna (recimo Blackovi teksti o boju proti delu). Toda če bi pričakovali, da se bomo srečali s pirječevsko dilemo bistva in bivanja v filozofičnem smislu, se motimo, prej tržimo na življenjsko razreševanje te di-leme v aktu samoizražanja (zame = hedonizem). Zbirka zapisov, grafik, pamfletov, poster-jev in nesuhoparnih teoretskih tekstov, ki ne »potrebujejo opomb« in se torej poserjejo na citatologijo, je lahko tudi razvedrilno bra-nje, stimulacija okostenelega duha v sivi obleki ali pa uteješenje nedojemanja, če ni nobene stične (emocionalne ali racionalne) točke med vsebino in naslovljencem. Vse-kakor pa je vprašanje, ali distancirano bra-. nje te knjige ni enostavno voajersko samo-zadostno ugodje použivanje neke eksotike za tiste bralce (bralke), ki jim je to sicer za-nimivo, ujeti pa so v takšne konvencije (tudi lastne) in »boje«, da spregledajo mehaniz-me, ki jih producirajo, in ti so tudi stična toč-ka raznoraznih realnosti vključno s tukajš-njo in zdajšnjo. Vprašanje vsebin v tej knjigi torej ni vpra-šanje »ameriške realnosti in slovenske uto-pije«, ampak vprašanje sposobnosti prizna-vanja različnih realnosti, ki nosijo podobne vsebine; podobnih prizadevanj v različnih pogojih z drugačnimi sredstvi in drugačnimi rezultati in ne nazadnje sposobnost pripo-znavanja vsega tega kot možne že obstoje-če in hkrati utopične stvarnosti ne samo v Ameriki in ne samo v ameriškem načinu živ-Ijenja. Prav tako to ni nič drugega kot način življenja, vendar vsakokrat se tako razliku-jočega in specifičnega, da so skupni imeno-valci včasih lahko tudi oblika nasilja nad njim. Ta knjiga torej odpira vprašanja življenj-skih prepričanj, ki radikalno kažejo na ne-zmožnost dojemanja sveta po ustaljenih vzorcih in mrežah, ki se realnosti dotikajo samo v vozlih medijskih stičišč. Knjiga stoji na mestu razklanosti družbe oziroma izven nje. Ravno tisto, kar razkriva obstoječa raz-merja, šele omogoča, predvsem pa načenja vprašanje odpovedi družbene pogodbe ter življenja TUKAJ IN ZDAJ, ne pa življenja v obljubah in odrekanju (v imenu neke nikoli uresničene boljše prihodnosti). Knjiga, ki jo lahko berete samo zato, ker je tukaj in zdaj, dokler pač ne bo razprodana. Študenti imajo pri Krtu 50% popust. MARJAN OGRINC TRIBUNA-STRAN 33 Intervju z vodjo benda Stevejem Albini-jem, ki je nastal malo po razpadu skupine in je bil objavljen v januarski številki italijan-skega mesečnika Rockerilla. V samo štirih letih delovanja so se Steve Albini in njegovi Big Black afirmirali, kot eden najbolj provokativnih, agresivnih in glasbeno intelektualnih bandov, ki so izšli \z širokega kroga Postpunka — Made in USA. Njihov zadnji album Songs About Fucking je že nekaj časa hit ameriških študentskih ra-dijskih postaj. »Manijak« Steve Albini si je s svojimi seksističnimi, antisemitskimi in rasi-stičnimi izjavami nakopal na glavo celo vr-sto pristašev iz desničarskih krogov. Kako vidi to in pa preteklost, kot tudi prihodnost v samostojnih projektih, Steve Albini? — Kako je izgledala scena v Chicagu, ko ste vi začeli igrati; se je dogajalo kaj pomembnejšega? S. A.: Tako je, punk scena iz začetka osemdesetih je bila zelo zanimiva, čeprav so samo Naked Raygun presegli iokalneokvire popularnosti. Ni bilo primernih klubov, v ka-terih bi lahko nastopala vsa ta množica do-brih skupin in glasbenikov. Tako je večina igralaje sama zase, iz gole zabave. — Študiraš novinarstvo, si kdaj delal kot novinar? S. A.: Po pravici povedano sem šel med zadnjim letom študija na univerzi delat za nek lokalni časopis v nekem mestu v Indiani. Vse skupaj pa je bilo tako bedno, da sem kaj hitro nehal in vse skupaj pustil. — Kako so nastali Big Black? S. A.: Najprej sem igral v nekakšni ne-wwave skupini, a so me vrgli ven, ker se ni-sem oblačil dovolj po modi. Začel sem iskati nove Ijudi in posnel demo trakove, da bi lah-ko razložil, kaj bi rad. To brezuspešno iska-nje seje končalotako, da so postali ti trakovi že praktično prvi Big Black produkt, 12 inčar Lungs. Šele po izidu plošče sem prišel do pravih tipov, Santiaga Duranga in Jeffa Pez-zatija, oba iz Naked Raygun. Kasneje je Pezzatija zamenjal Dave Riley, Santiago je ostal in to je to. — Zakaj si se odločil za ritem mašino, nisi našel primernega bobnarja ali gre za čisto kreativno odločitev? S. A.: Oboje, na začetku se nisem mogel odločiti, po prvih vajah pa me je mehanski aspekt instrumenta navdušil, Brez mašine bi se počutil kot da smo odpustili enega od nas. — Vaši začetki se mi zdijo precej pod vplivom angleškega punk new wavea, pred-vsemVVire... S. A.: Wire so mi pomenili eno glavnih in-spiracij. Ko sem delal sam in tudi na prvih ploščah, je bilo to početje najbrž še bolj očitno kot si upam priznati. — Bi bil lahko to eden od vzrokov za vaš uspeh v Angliji? S. A.: Pravzaprav ne. V Angliji ameriški bendi že nekaj časa niso moderni, še pose-bej tisti, ki razlagajo svoje »jankee« poreklo. — Bral sem, da ti ni všeč identifikacija s sceno, ki jo vsaj teoretično predstavljajo Sonic Youth, Butthole Surfers, Scratch Acid itd. Zdaj, po razpadu Big Black, še vedno negiraš obstoj te scene? S. A.: Ja! Zato, ker nimamo nič oprijemljivo skupnega. Na primer, če vprašaš Butthole, če imajo kaj skupnega s Swansi, bodo brez dvoma užaljeni. Seveda velja tudi obratno. — Uporaba hrupa torej ni podobnost? S. A.: Hrup ne more biti odločilen, zato ker ne obstaja nikakršna avtorjeva pravica do hrupa. Ta je bil vedno prisoten. Edini skupni moment se mi zdi zavestna želja po izogiba-nju katerim koli stilističnim klišejem, želja igrati kot nihčedrug. Ker znani stereotipi tu-kaj odpadejo, si izmislijo nove in jih vtaknejo v enega od teh novih. Neobstoj pravil pri vseh teh skupinah ni samemu sebi namen, to pa je tudi razlog več, da jih mora kritika oblikovati sama, še posebej ko so v to prisi-Ijeni in morajo »obvlada*'« posebne glasbe-ne fenomene. — Nekoč si rekel, da se da veliko poveda-ti o neki skupini že na podlagi cover verzij ki jih igrajo. Zakaj torej, The Model Kraftvver-kov in She's A Whore skupine Cheap Trick? S. A.: So skupine, ki so še posebej po-membne za naša prva leta delovanja. The Model, kot komad je bil vedno eden takih. Cheap Trick, hm, razumeti moraš, da je vsak, ki je odraščal v Mid-Ovest Ameriki v sedem-desetih, še pred punkom, poslušal Cheap Trick in omgoče še kaj drugega. Oni so po-menili adrenalin posebne vrste. — Sedemdeseta, leta hard rocka z Led TDIRI IMA _ STRAM 34 Zeppelin na čelu, ki so danes predmet ek-stenzivne revalutacije? S. A.: Ne! Takrat so me zanimali samo Cheap Trick, še posebej, ker sami sebe niso nikoli preveč resno jemali. Stalno so dajali vtis da pervertirajo celoten koncept rock'n'-rolla. Led Zappelin, recimo bobnar, mi niso nikoli nič pomenili. Niti se ne strinjam z Ijud-mi, ki iščejo nove vrednote v bandih kot Bad Company ali Heart. Sicer pa imam tako pre-cej zapleten okus in pred Ramonesi, Sto-ogesi in MC 5, ni bilo ničesar, kar bi mi bilo všeč. — Na več mestih te obtožujejo rasizma, antisemitizma in seksizma. To tvoji teksti skoraj potrjujejo. Toda nihče, ki te pozna ali pozna glasbo Big Black, še pomislil ne bi, da si reakcionist. Kako je torej s tenri? S. A.: Očitno nisem! Sem pa proti kakršni koli obliki zatiranja misli in paternalističnega pristopa. Filozofsko se strinjam z večino po-zicij, ki jih zastopa levica. A smešno je, da prav ta levica ne prenese, da nekdo odkriva hipokrizijo in nespremenljivost njihovih konceptov. Prav to pa včasih rad počnem. — Tvoji opisi fizičnega nasilja v pesmih in vtvojih izjavah so zelo kruti, na kakšen način te vznemirja nasilje? S. A.: Mogoče sem fasciniran nad nasi-Ijem ravno zato, ker sam nisem nasilen. Ne prenesem nasilja in opresije, hkrati pa mi je všeč na način prizorov, zvokov, besed... Umetnost ti daje možnost raziskovanj, ki jih ne moreš realizirati v realnosti. Prestavitev predmeta iz realnosti dogodkov jegarancija in nuja umetniške predstavitve. Ce te za-nima nasilje, a hočeš pri tem ohraniti celo glavo, ga moraš pač opisovati. — Je nasilje tudi oblika reakcije na srarije tega desetletja? S. A.: Ja. Na nek način je vse, kar delam ali govorim, poskus izolacije in diferenciacije. Ce samo pomisliš, da je bil Reagan izvoljen celo dvakrat, ti je kmalu jasno, koliko imaš skupnega s tako idiotsko nacijo. To, kar ima-jo, je točno to, kar si zaslužijo, z vsem nasi-Ijem vred. — Kaj pa idioti v glasbenem poslu? S. A.: Ne moreš mimo njih, saj največkrat prav oni vodijo stvari. Na primer, kako smešno je, ko hoče biti rock bussines »čjst«, vodi razne akcije proti drogi itd. AMERIŠKA GLASBENA INDUSTRIJA ZIVI OD DROGE! Vabim Ijudi, naj se drogirajo, že zato da se oddaljim od te hipokrizije. — Zakaj tako dolg premor med Atomizer in Headache? S. A.: Čisto tehnični razlogi. Za snemanje smo potrebovali več časa kot smo predvide-li. Vmes smo zamenjali tudi založbo, zapusti-li Homestead, kjerso nas hoteli obrati in šli k Touch And Go. — Kako je s tvojo založbo, Ruthless. S. A.: Rasno se pripravljamo na izdajo plošče skupine RIFLE SPORT iz Minneapo-lisa. Mogoče tudi DIDJITS, URGE OVER-KILL in DIG THAT HOLE, kar zanimivi bendi izokolice... — Mid-Ovest postaja v zadnjih letih vse bolj zanimiv... S. A.: Ni rečeno. Povsod po Ameriki je ve-Ijko solidnih bandov. Tukajšnji imajo mogo-ce več samozaupanja in manj notranjih zavor. — Povej mi še kaj več o vašem razpadu, kako da je prišlo do tega prav zdaj? S. A.: Čisto praktični razlogi, Santiago je hotel nadaljevati študij prava, sam pa nisem hotel nadaljevati brez njega. Dobra odloči-tev tudi zaradi publike, ki je postala totalno ogabna in sam način, kako so nas začeli obravnavati, ki je čisto v nasprotju s tem, kar smo hoteli. Nismo bili več Ijudje, postali smo ta čudi stvor — »rock glasbenik«. Tako v Ameriki kot Evropi, ni bilo več človeške ko-munikacije. Takoj ko so nas predstavili kot Big Black, je bilo konec poštenih pogovorov. — Boš še igral? S. A.: Imam novo skupino, še brez imena. Zasedba in glasba sama bo čisto nekaj drugega. — V vaši glasbi je bilo vse več hrupa, še posebej na Songs About Fucking. Boš nada-Ijeval v tej smeri? S. A.: Veliko hrupa smo uporabili prav za-radi odnosa s publiko. Proti koncu našega delovanja sem imel občutek, da smo jim všeč zaradi čisto zgrešenih razlogov, kot da bi nas poslušali zaradi naših idej, filozofije ali ker smo moderni. OGABNO! Songs Abo-ut Fucking naj bi bila čim bolj brutalna ploš-ča, glasba kakršno imamo radi in tudi konec z delom občinstva. Hoteli smo se osvoboditi te grozne etikete, ki so nam jo hoteli prilepiti. Na žalost nam ni uspelo. V prihodnosti se bom trudil delati še bolj po svoje in se ne bom oziral na druge. priredil marjan novak almanah TERRA izbor sodobne domače in tuje znanstvene fantastike TERRA - združeuje za propaginuije znanstvene (kntastike v vseb Iznunib oblikah je pripravilo prvi slovcnski ZF almanah, ki je razdeljen 11 a dva dela: prvi del obsega novcle slovenskih avtorjev: S. Kuščer, B. Mescrko, T. Pertak, M. Remec, S. Resnik. M. Rotncr. B. Slokan in J. Zlobec. V drugem delu pa so predstavljeni tuji avtorji: Richard Cowper, Philip K. Dick, Fritz Lciber, Georgc R.R. Martin, Robert Sheckley in drugi. Almanah raokrožujeta dva teoretična prispevka o ZF. Knjiga obsega 300 sirani, prednaročniSka cena je 18.000 din in je plačljiva: a) v encm obroku b) v dveh obrokih po 9.000 din Prednaročila sprejemamo do 25. 4. 1988. Poleg tega, da je prednaročniška cena za 30% niija od prodajne cene, bodo vsi prednaročniki s knjigo prejeli tudi ZF poster Terra. Knjige je mogočc plačati s poiino naka/nico na naslov: IERRA. p.p. 451. 61001 Ljubljana Alnuinah TERRA izide konec maja 1988. NAROČILNICA Naroiam ....... izvodov knji^c almanah TERRA Način plačevanja: a) v enem obroku b) v dveh obrokih po 9.000 din (ii ic in prumcrk) (ii. o». Uk ) (puklic) PODPIS TRIBUNA-STRAN 35 nl nl I ilM I 1 THE DARK SIDE OF THE SUN Očitek posnemanja kateri koli gledališki uprizoritvi je avtorsko delo napačnega oči-tarja. Gledališka uprizoritev je namreč mo-zaik, katerega kamenčki so nabrani od ene-ga konca vesoljne neskončnosti do drugega, pa od zdajle do stvarjenja sveta še bolj nazaj in vsak mozaik ima svojo ustvar-jalno pravico. Kaj smešno bi bilo, ako bi nos-lici pravice do Prešernove zapuščine (z go-rečnostjo ponosa do take pravice in dolžnosti, ki jo gorijo nosilci zapuščine Iva-na Mraka) napadli Ivana Cankarja, češ da je literarno frazo od vina pijan izumil France Prešeren. Zato pustimo, da toži Šifrer Smo-deta za ukraden Ijubezenski glazbeni stih, če hoče in glejmo vsako uprozoritev takšno, kakršna je ona sama — če je scenarij kvali-tetnejši od knjige, po kateri je napisan (ali obratno), naj knjiga (ali film) umre, tukaj ni nobene sentimentalnosti! Zdaj pa bo počasi treba ugrizniti v kovin-sko sceno ovalne dvorane — oblizniti Son-ce in ne dobiti opeklin. Najudobnejša za se-denje je prva vrsta, kjer lahko udobno stegneš noge pod žičnato mrežo in se poču-tiš kot na konjskih dirkah nekje v ameriški provinci. Scenografija je zgruntana (priljub-Ijen izraz Nika Logarja, vse boij priljubljene-ga študenta igre) na principu up-looking principa, zato je možnost ležečega sedenja v prvi vrsti (aluzija na Ijubljansko kinoteko) privilegirana. V tem položaju je spremljanje dogajanja na stejdi (M. Č. bogati zapis z be-sednim zakladom prej omenjenega N. L) op-timalno, še posebej v medigri modne revije. Da pa bi se publike ne razvedrilo s preveliko komoditeto, poskrbijo tehnike zastraševanja gledališkega gledalca (večni princip. za-straši in vladaj). Ogenj je že eden izmed njih, ogenj na več načinov — iz pleskarskega me-talca plamenov, iz varilnega aparata (če ne poslušaš svarila delfskega preročišča in ne natakneš zaščitnih očal — si kaznovan z ojdipovsko slepoto), sikajoče iskre, ki jih ro-jeva bruhajoča brusilnica (tovarne Iskra ni med sponzorji). Močni reflektorji, ki z neizprosno na-tančnostjo potovanja po obrazih iščejo kriv-ca (travma iz JLA, ko te snop baterijske svet-lobe kliče na stražo ali na vojaški preplah). Pa dolgočasna popolna tišina in tema, ki bi jo moj pogumni prijatelj z Dolenjske najbrž protestno ogovoril — Ančka, luč, pob se je usrou. Tudi zvočniki so postavljeni po face principu, iz katerih plane zvočni grom v sicer nekaj hudega slutečega človeka, kakor pla-ne pes, če se preveč približaš ograji. 0 scenariji, ki je natančno od sile komplici-rana, je enostavno težko spregovoriti nekaj enostavnih besed. Če se napotiš k tehniški popolnosti, je treba stvar do tja tudi sfurat. Mehanizen, ki je uprizoritev spremenil v robbota je postavil sceno kot Schvvarzene- gerjevega Terminatorja v ring z dekliško Sneguljčico (odlične skrobatsko aritstične skeče ne dopolni izraz igralčevega obraza, kar bi si dodobra lahko privoščil film z mon-tažo in kamero, ki ima srečmca v primerjavi z očesom objektiv). Igralci so se, preden je bil izdelek — predstava dokončan, iskreno na-garali, vesoljski pripravniki iz filma The right stuff so vrtičkarji v primerjavi z letošnjimi če-trtošolci, med katerimi preverjeno nihče ni zahteval dublerja v nevarnih prizorih. Mar-kantno so zveneli izostreni dialogi, kontra-punktirani s težkimi fizičnimi akcijami (Mat-jaž Tribušon Turbo — Janez Skof, ki je napovedal akademijski come-back). Igralci so se borili s feršterkerijo zaman, a borili so se hrabro, pri Gojcu se za vraga nisem mo-gel znebiti občutka, da zelo trpi med igra-njem, ne vem, mogoče se motim. Zavidanja vredni so bili rumeni kombinezoni, mlada sonca, ki so poplesavala okrog Heliosovega kometa. Scenografija ni prignala do konca in — škoda. Zelene piramidice iz penaste gume niso bile trava in če so hotele biti trava, so samo škodile gledalčevi domišljiji, tudi menjavanje scenskih elementov ni bilo ute-meljeno — se reče, če igralec, medtem ko odnaša z odra mizo, govori nek tekst, bi mo-ral ta tekst preprečiti gledalcu, da se vpraša — ja, kam pa nese tega hudiča? Najneznat-nejša tehnična napaka, nekaj desetink se-kunde prepozno ali prezgodaj povzroči di-zaster v vesoljeplovstvu, za predstavo, na-povedano kot 75-minutno, pa ni nič hudega, če traja zdrilana pet minut manj (lahko pa bi gledališko upravičila časovno napoved z dejansko popolno točnostjo izvedbe, reci-mo z veliko uro — monitorjem, ki bi ves čas opazna odštevala sekunde in predstava bi se dirigirano končala). Močno konkuren-co v smislu opozicije scenografiji v dvorani so vzpostavile garderoberke Cankarjevega doma, ki so z ihtavim besom belih ročic sti-skale ročice za upravljanje njihovih ovalnih, elektrificiranih obešalnikov, ki so se vrteli, da je bilo veselje. Ihtava jeza seveda ni bila brez vzroka, ki se mu v tem primeru reče ne-voščljivost svojim kolegicam stevardesam, ki so delovale v sami dvorani, dobile prave gledališke napotke in bile omenjene v uvodnem monologu — napovedi, tako da se bo večina njih navdušeno prijavila k spre-jemnim skušnjam na AGRFT. Za povedat je, da se priokuša rahel moški princip v zasnovi uprizoritve, kar je najbrž posledica spola snovalcev (bi bila če bi bile režirale ženske tudi medigra ženskih manekenk)? Tudi mu-slimanska delitev na moški in ženski prostor med molitvijo je moška finta — ženske na-čelno ne pristajajo na nikakršne ločitve in bi hotele biti zraven tudi pri ponedeljkovem kegljanju, če k sreči ne bi biia na programu teve nadaljevanka. Manekenke na vesolj- TRIBUNA-STRAN36 skem plovilu (odličen reklamni spot) in mu-čeniška fikcija so bile ravno zato, ker bi jih lahko skozi železno mrežo prijel za gleženj __ bolj daleč od v kletki stisnjenega stepne-aa volka gledalca, kot kdaj koli, podobno, kot zvezda v jasni, kristalni noči, ki jo lahko skoraj poljubiš, dotaknil pa se je ne boš ni-kdar. Ob tem se je treba spomniti mučno le-pega prizora v filmu Midnight express, ki se dogaja v primitivni kabini za obiske, kjer de-kle obišče svojega fanta, nekje v turških zaporih. Dobrih domislic v predstavi nikakor ni nič __ hoja po trupu velikega, gladkega oklepa s pomočjo magnetov, v slowmotionu spomi-nja na podovodno hojo pogumnega poline-zijca po trupu velikega delfina, štos iz risank Buggs Bunny show — na, ujemi, he he, bombo, Bovvling krogla, ki dobro stilizira planetZemljo, odličen osvetlitveni efekt var-jenja, sicer precej smrdljiv, a smrdljivi so tudi najodličnejši francoski siri. Močna muzika in izrazna gestikulacija igralcev, ki nepo-pustljivo sledi krutemu ritmu predstave proti koncu primora gledalca, da popusti in se prepusti vrhu predstave, kjer se boj človeka s tehniko vzpostavi v prvem planu, ko igra-lec s samsonovsko močjo zadržuje loputi, ki ju hidravlika brez najmanjšega napora, po-polnoma flegma — dviguje. Da bo igralec premagan, je jasno, vendar pa padajoče ka-plice znoja s čela napovedujejo, da bo vzklil iz njih nov rod in imperiju, ki je izvedel uspe-šen kontra udarec, le-ta udarec rekontriral. Katarza je torej dosežena in uprizoritev s tem potrjena in opravičena — človek, ki se za svojo vero bori s svojim kompletnim psi-hofizičnim ustrojem, bo preživel, bo zmago-valecvsmislu harakirijaali pa s potjskanjem puščice skozi celo telo, ker je to edini način, da jo, trikotno zašiljeno, izvleče. Osnovna scenska zamisel o gledalcu v vesoljski ladji, ki spremlja pripoved Galileje-vega duha, plavajočega med zvezdami, je sicer izvrstna, niso pa priviti še vsi vijaki na plovilu, niti zvezde še niso razpostavljene v pravo iluzijo, ki jo mora nuditi teater. Razlog je nenazadnje v rokih oddaje uprizoritve, ki vlivajo strah in nemoč v ustvarjalni proces, pa tudi za nekaj kocin sredstev iz brade Bo-risa Godunova bi prišlo predstavi prav. Za približevanjekoncuzapisajetrebašenujno citirati enega izmed predavateljev na AGRFT — če so bili fantje prepričani, da rrto-rajo naredittako, kotso, potem soabsolutno tudi morali naredittako, kotso in to jedobro. Zadnjo besedo v predstavi (žal določeno in predpisano) je imel Mile Korun, zadnjo v tem zapisu pa MAKAR ČUDRA. TRIBUNA -STRAN 37 FERNANDO PESSOA (1888-1935) Fernando Antonio Nogueira Pessoa, eden največjih pesnikov evropskega dvajsetega stoletja, seje rodilvLizbonipredsto leti, 13. VI. 1888. Njegova najslavnejša posebnostje v tem, daje svoj pesniški opus delilin objavljal pod svojim pravim »ortonimom« terpod četveto »heteronimi«, kakorje sam imenoval svoje psevdonime, in ti so: Ricardo Reis, Alberto Caeiro, Alvaro de Campos in Coelho Pacheco. Specifičnost njegovega razcepljenja na vec cseb pa je v tem, da se za razliko od mnogih pesnikov, ki so tudi objavjali pod različnimi psevdonimi, teh »heteronimov« ni posluževal naključno, marveč je v sebi pravzaprav odkril in oblikoval petero oseb različnih pesnikov, izmed katerihje imel vsakdo ne le povsem svojski iri avtonomni pesniški izraz, marveč mu je njihov skupni nosilec sestavil lasten podroben življenjepis. Redko kdo je za Pessoovega življenja vfdel za1 to skriv-nostno različnost v enem in za to nenavadno enost v različnem, saj skorajda ni imel prijateljev, uspeh in slava pa sta se, kot skoraj vedno, izogibala tudi njega. Kot večplastna in vsestranska osebnost, se Fernando Pessoa ni ukvarjal zgolj s samim pesnenjem, temvečje pisal tudi druge drame, novele, detektivske romane, književne kritike, razprave o filozofiji, religiji, marketingu ter spise s področij estetike, politologije, astrologije in okultizma. Umrlje sam in skoraj neznan — objavilje eno samo samostojno knjigo: Mensagem (Sporočilo, 1933) — po vojnipaje oseba nekda-njega lizbonskega samotarja, nekakšnega peteroedinega poeta, zbudila pravi kult pri vseh povojnih rodovih portugalskih pesnikov, k čemurje mnogo pripomogla tudi recepcija pri vseh evropskih narodih, razen kajpak pri nas. S pričujočo (zasilno) predstavitvijo želimo priklicati Fernanda Pessoo tudi med slovenske Ijubitelje poezije, predvsem pa bi radi spodbudili naše morebitne prikrite poznavalce por-tugalščine, da se lotijo prevajalskega dela. pripravil Vaclav Jarm TABACARIA (Trafika) Nič nisem. Nikoli ne bom nič. Ne morem hoteti biti nič. Če to izključim, imam v sebi vse sanje sveta. Okna moje sobe, moje sobe enega od milijonov svetov, za katerega nihče ne ve, kateri je (a ko bi to vedel, kaj bi vedel?), vi gledate na skrivnost ulice v nenehnem vrvežu Ijudi, na ulico, nedosegljivo za vse misli, resnično, nemogoče resnično, določeno, nespoznavno določeno, s skrivnostjo stvari pod kamenjem in bitji, s smrtjo, ki meče plesen po zidovih in sive lase po človeku, z usodo, ki vozi s tovorom vsega po poti niča. Premagan sem danes, kakor da sem spoznal resnico, jasnoviden sem danes, kakor da umiram in kakor da nisem več v sorodu s stvarmi, razen enega zbogom, te hiše in tega uličnega vogala, ki se spreminjajo v vrsto vagonov, in razen žvižgajočega odhoda iz notranjosti moje glave, in stresa mojih živcev in škripanja kosti v gibanju. Zmeden sem danes kakor tisti, ki je razmišljal, našel in pozabil. Razcepljen sem danes na predanost, ki sem jo dolžan Trafiki na drugi strani ulice kot nečemu zunanje resničnemu, in na predanost občutku, da je vse sen, kot nečemu notranje resničnemu. V vsem sem se zmotil. Ker pa nisem nameraval ničesar, je bilo morda vse nič. Nauk, ki so mi ga dali, sem pustil skoz dvoriščno okno. Na poljanah sem bil z nekimi nameni. Toda tam sem srečal le bilke stebla, če so bili tam Ijudje, so bili enaki drugim Ijudem. Zapuščam okno, sedam v nalonjač. 0 čem misliti? Kaj vem o tistem, kar bom, jaz, ki ne vem, kaj sem? Sem mar tisto, kar mislim? Toda jaz mislim, da sem tisoč stvari. A toliko jih je, ki mislijo, da so isto, da tega ne more biti toliko. Veleum? V tem trenutku sto tisoč možganov vidi v sebi veleume kakršen sem jaz, a zgodovina, kdo ve, ne bo zapisala niti enega; od tolikih bodočih osvajanj bo ostal samo gnoj. Ne, ne verjamem vase. Po vseh umobolnicah je množica norcev s toiikšno gotovostjo! Sem mar jaz, ki nimam nikakršne gotovosti, bolj gotov ali manj gotov? Ne, niti vase ... Po koliko podstrešjih in nepodstrešjih sveta sanjarijo v tem času veleumi-sami-zase? Koliko je visoko letečih stremljenj, plemenitih, jasnovidnih, da, v resnici visoko letečih, plemenitih, jasnovidnih — in kdo ve, če uresničljivih, ki ne bodo nikoli videla svetlobe resničnega sonca, in ki ne bodo prodrla do ušes Ijudi. Svet pripada tistemu, ki se rodi, da ga osvoji, ne pa tistemu, ki sanja, četudi upravičeno, da ga more osvojiti. Sanjal sem več, kot je uresničil Napolen. Na svoje umišljene prsi sem privijal več človeštva kakor Kristus, na skrivaj sem ustvaril filozofije, ki bi jih ne napisal noben Kant, toda sem, in bom morda na veke, tip s podstrešja, čeravno na njem ne prebivam; vselej bom tisti, ki ni rojen za to; vselej bom samo tisti, ki je imel darove; vselej bom tisti, ki je čakal, da se mu odprejo vrata pred zidom, ki je brez vrat, in ki je pel pesem Neskončnosti v kokošnjaku, in ki je poslušal Božji glas v zasutem vodnjaku, verjeti vase? Ne, v nič. Naj Narava izlije na mojo razgreto glavo svoje sonce, svoj dež, veter, ki mi mrši lase, in sploh, naj pride, kar pride, ali kar mora priti, ali kar naj ne pride. Srčni sužnji zvezd, cel svet osvajamo, preden vstanemo s postaje; toda prebujamo se, a on je nejasen, vstajmo, on je tuj, stopamo iz hiše, a on je cela zemlja, še bolj osončje, Mlečna cesta in Neskončnost. (Jej čokolado, punčka; jej čokolade! Sprevidi, da ni. razen čokolade na svetu nikakršne metafizike, sprevidi, da vse vere ne učijo več kot slaščičarna. TRIBUNA-STRAN38 jej, mala packa, jej! Ko bi mogel jaz jesti čokolado tako resnično kot ti! Toda jaz razmišljam, in ko strgam srebrni papir, ki je pravzaprav iz kositra vržem vse po tleh, tako kot sem vrgel življenje.) Vsaj vsebuje nekaj bridkosti tistega, kar nikoli ne bom, nagli lepopis teh stihov, zatišje, ki ga je porušilo Nemogoče, vsaj posvečam sebi določen prezir brez solz, plemenit vsaj po široki kretnji, s katero mečem v gibanje stvari neoznačeno perilo, kar sem jaz, in ostajam v stanovanju brez srajce. m ki tolažiš, ker ne obstajaš, in po tem tolažiš, ali ti, grška boginja, razumljena kakor kip z dihom življenja, ali ti, rimska patriacijka, neizmerno plemenita in usodna, ali \\, princesa trubadurjev, preljubka in okitena, ali ti! markiza iz osemnajstega stoletja, razgaljena in daljna, ali ti, siavna spogledljivka iz časa naših očetov, alj nekaj sodobnega — ne razumem jasno, kaj — naj me vse to, četudi karkoli, in karkoli si že ti, navdahne, če more navdahniti! Moje srce je izpraznjeno vedro. Kakor tisti, ki kličejo duhove, kličem sebe samega in ne nahajam ničesar. Stopim k oknu in vidim ulico z vsemogočno jasnostjo. Vidim trgovine, vidim pločnike, vidim kočije, ki vozijo mimo. Vidim živa oblečena bitja, ki hodijo drug mimo drugega, vidim pse, ki ravno tako obstajajo, in vse to me muči kot obsodba na izgon, in vse to je bolj tuje kot vse.) Živel sem, učil sem se, Ijubil sem in celo verjel sem, a danes ni berača. ki bi mu ne zavidal samo zato, ker ni jaz. V vsakem gledam cunje, brazgotine in laži in mislim: morda nisi nikoli ne živel, ne se učil, ne Ijubil, ne verjel, (kajti mogoče je proizvesti resničnostvsegatega, neda bi karkoli od tega počel); morda si komaj obstajal, kot kuščar, ki so mu odrezali rep, pa se ta kuščarjev rep še premetava. Iz sebe sem napravil tisto, česar nisem vedel, a tistega, kar bi iz sebe mogel narediti, nisem napravil. Domino, ki sem ga oblekel, je bil slab. Precej so me prepoznali za tistega, ki nisem bil, jaz nisem zanikal in sem se izgubil. Ko sem hotel sneti masko, mi je bila prilepljena na obraz. Ko sem jo snel in se videl v zrcalu, sem bil že ostarel. Bil sem pijan, nisem več znal obleči domina, ki ga nisem slekel. Vrgel sem masko in spal sem v portiji kot pes, ki ga ravnateljstvo prenaša, zato, ker je nepogubljiv, vendar bom jaz opisal ta dogodek, da dokažem, da sem vzvišen. Glasbeno bistvo mojih nepotrebnih stihov, ki mi bo omogočilo, da te najdem kot nekaj, kar sem jaz ustvaril, in da ne ostanem vselej nasproti Trafike nasproti, ko stopam na noge spoznanju obstajanja kot preproga, v katero se zapleta pijanec, kot rogoznica, ki so jo ukradli cigani, in ki ni vredna pet para. No, Gospodar Trafike je prišel k vratom in se na vratih ustavil. Gledam ga z nejevoljo glave, nespretno obrnjene J POPOSTI UŽKOLl. C.TU SE MOE - . VE 9_C.Sv ^ X>»-Q i Mt ,TE- &>*¦ LoEj>4\iClJ, Kio ON ^t 0>IO