Štev. 5, Ljubljana, dne 2. marca 1907. Leto I. UREDNIŠTVO )N UPRAVNIŠTVO JE V IJUBLJAN1. POSAMEZNE ŠTEVILKE PO 10 VINARJEV. ^F=1R^ NAROČNINA ZA CELO LETO 8 K, ZA POL LETA 4 K. ZA ČETRT LETA 2 K. V LJUBLJANI S POŠILJANJEM NA DOM ISTE CENE. GLASILO SLOVENSKE GOSPODARSKE STRANKE. tCHAJA VSAKO SREDO IN SOBOTO. — ZA OZNANILA SE PLAČUJE OD TROSTOPNE PETIT-VRSTE PO 15 H, ČE SE OZNANILA TISKA ENKRAT, PO 12 H, CE SE TISKA DVAKRAT IN »O 8 H, ČE SE TISKA TRIKRAT ALI VEČKRAT. — DOPISE IZVOLITE FRANKOVATI. — ROKOPISOV NE VRAČAMO. — NA NAROČBE BREZ ISTODOBNE VPOŠIUATVE NAROČNINE SE NE OZIRAMO. — UPRAVNIŠTVU BLAGOVOLITE POŠILJATI NAROČNINE, REKLAMACIJE, OZNANILA, T. J. ADMINISTRATIVNE STVARI. Nova doba. Z zanimanjem opazujejo izven našega kroga stoječi fftovenci gibanje nove stranke. Dobivamo dopise iz vseh pokrajin; nekateri pozdravljajo z veseljem ta korak, drugi se £e boječe samo zanimajo, zopet drugi dvomijo, nekateri svetujejo. Dobili smo pozdravov tudi od Slovencev iz tujine. Svetovalo se nam je pa med drugim tudi, da se naj poskusi mesto ustanovitve nove stranke rajši s temeljito reorganizacijo slovenske liberalne stranke, fai, da je to racijonalnejša in pred vsem lažja pot. Ta usvet izsiluje javen odgovor. Naša liberalna stranka je imela svoje dni svoj dober pomen. Ona je bila prva, ki je odločno, četudi po večini euuo idealno stopila proti priviligovanemu nemštvu; ona je bila prva, ki je tedaj z močjo tresla na sponah, ki jih je okoval okoli ljudstva klerikalizem. Liberalizem je prepričeval s svojo idejo, toda ideja ni postala delo; in to je vzrok njegovega poraza. Oni, ki so prvi povdarjali to idejo, so imeli od tega svoje zaslužene koristi, dvignili so se hitro na površje, kar s silo so jih rinili na odločilna mesta. Ker jim je prinesla liberalna ideja uspeh, dobili so še večje zaupanje v to idejo, držali so se je naprej in zadoščala jim je. Zbrali so okoli te ideje V3e one, ki so bili od njih odvisni, in marsikdo, ki je stal izven tega kroga, ujel se je tudi na to idejo; govorilo in pisalo se je vedno navdušeno. Na ta način so postali naši prvaki. Pri tem je ostalo. Nekaj časa se je pričakovalo, da le kaj pride. Ko pa ni nič prišlo, začeli so odpadati; nekateri se se nagnili na klerikalno stran, kjer je uspeh dela saj deloma prišel v korist najširše ljudske mase; delokrog je bil tu velik, zato je tudi moč klerikalizma tako hitro rasla. Drugi pa, ki se niso mogli sprijazniti z idejo klerikalizma, •stali so po večini izven strank in so vse gibanje k večjemu opazovali od daleč. Tako se je krčilo število pripadnikov liberalizma od jne do dne. Kar je bilo prvakom hitro mogoče storiti za svojo okolico, so storili, in ko niso nič več pričakovali, je tudi minulo njihovo navdušenje. Zavel je mrzel veter čez njihovo narodno zavest, in posebno pri njihovem zarodu jela se je polagoma in popolnoma neprisiljeno javljati neka mlačnost. Sumljivo se bližajo Nemcem, kajti tudi njim bi bilo sedaj treba privilegij. Govorili smo tu v perfektu, za vse pa to še ne velja. Semtertja še kdo navdušeno govori, semtertja še kdo kakemu svojcu preskrbi kako mestece, sempatja še kdo tudi v svojem najožjem familijarnem krogu govori slovensko. Perfektum pa bo kmalu. Liberalizem kot stranka se je končno tudi pri nas preživel. Na teh razvalinah ni mogoče zidati novega poslopja. Sedaj so zavladala druga temeljna načela, treba za vsako delo sedaj povsem druge podlage. Prej ali slej bodo morali uvideti to dejstvo tudi oni mlajši elementi, ki so se zatekli v razpadajočo stranko, z edino željo po delu. čutili se bodo kmalu osamele, in če pogledajo okoli sebe, morajo videti, da je tudi zanje ta okolica tuja. Posamezni so se v svoji delaželjnosti že lotili kakega dela, morda tudi z uspehom, pa ta uspeh je osamel, nima nič sličnega okoli sebe, nič, kar bi ga spopolnjevalo, nič, kar bi se dalo nadaljevati. Zadnji so oni, ki bi neradi započeto delo popolnoma opustili in začeli na novo. Zato sanjajo o preporodu stranke, veriyejo pa nanj gotovo ne. Zavel je drug veter in prišel je čas splošnega dela. Tega dela se moramo in se hočemo udeležiti! Zdaj se z narodnostnim navdušenjem, ki se povdarja v vznešenih govorih o prilikah blagoslovljenja zastav, o priliki različnih jubilejev in godov naših prvakarjev, nič ne opravi. Prirejati sijajne veselice, ki prinašajo iz zavži-tega šampanjca in pogosto tako velikanske množice drugih pijač, iz razprodajanja malo ali nič vrednih reči, par odstotkov čistega dobička v narodne namene, je gospodarsko velikanska napaka, kajti mnogokrat večji del tega na takih priredbah razstrošenega premoženja pride v roke tujcev, ki se nam potem rogajo in nas po pravici zaničujejo. Tudi od onega malega dela, ki je bil tako nabran v narodne namene, narod ni imel nikdar nič. Oni narod, ki ga poprej ni nikdo poznal in nikdo upošteval, prihaja povsod do spoznanja, da je najbolje, da si sam pomaga; po težkih bojih si pridobiva korak za korakom novih pravic. Narod sili sedaj sam na delo, čegar vspeh naj mu bo na lastno korist. Vprašanje nastane sedaj, je li mogoče, da se dvigne naš splošen položaj s tem, kar nam nudi naša slovenska zemlja, z močjo, ki leži v narodu samem. Da je mogoče, jasno dokazujejo tujci, ki so že zasedli del naših krajev, in ki še vedno na novo prihajajo; tujci, ki izkoriščajo brezobzirno in skrajno raeijonelno vse, kar bi imela naša zemlja lahko za nas. Koliko dohodkov, ki jih donaša celo slovensko ozemlje^ pa ostane v naših slovenskih rokah? Vsi zakladi, ki se iztrgajo iz mrtve zemlje, prehajajo v roke tujcev; rude, premog, rabljivo kamenje naše domovine donaša velikanske dohodke tujcem. Ne samo, da se nam s tem iztrga iz rok, kar je narava dala na razpolago domačinu Slovencu, ker le on je bil od nekdaj lastnik teh pokrajin, mi tujca pri tem izkoriščanju še podpiramo, ker mu dajemo delavnih moči iz svojega naroda, kar pomenja zopetno izkoriščanje. Zakladi, ki jih dviga kmetovalec v potu svojega obraza iz zemlje, dohodki, ki jih prinaša poljedelstvo in živinoreja, grejo po večini skozi roke naših obrtnikov, trgovcev in veletržcev zopet v žepe tujcev. Visoke obresti, ki jih prinašajo gozdovi, ne pridejo nam v korist, in še celo kapital iz krasote naših planinskih pokrajin nabirajo po večini tujci, ki so zasedli vsa boljša mesta in ki prodirajo od leta do leta na celi črti. Zato tudi industrijalna podjetja, pri katerih pridejo v poštev dohodki, izvirajoči iz porabe delavnih moči, vzetih iz našega naroda, in pri katerih se pogosto z velikim uspehom uporabljajo vodne sile, da so tudi ta malone vsa v rokah tujcev, se je že premnogokrat povdarjalo. To pa ni vse. Polastili so se celo naše domače industrije, ki se je razvila v našem narodu samem, dvigajo in gojijo jo, seveda edino le v svojo lastno korist in v našo gospodarsko škodo. Opozarjati nam je še na dejstvo, da velik del, in sicer boljši in najboljši del mest v našem upravnem sistemu zasedajo tujci, dasi so tudi ta mesta plačana iz fonda, ki se nabira iz davkov, glede katerih edino nismo mi Slovenci prav nič prikrajšani. Ni li tu jasno začrtana pot, kje nam je iskati novih boljših dohodkov za vse sloje? Ni li edino potrebno, da se z združenimi močmi in z naporom vseh svojih sil skusimo gospodarsko osvoboditi od tujcev! Treba je, da se vsi sloji organizujejo po načelu samopomoči; za nas prepotrebne so kmetske organizacije, ki ne bi imele razun lastnih koristi nikakih postranskih interesov; to bo prvi, najpotrebnejši korak. Ta bo zasi-gural gospodarsko ukrepljenje vsepovsod; potem bode postalo mogoče, da se bo ravno potom teh gospodarskih organizacij udeležil vsak posameznik na podjetjih veleindustrije in veletrgovine. Tako bode temelj položen k pravemu vse obsegajočemu narodnem gospodarstvu na splošni demokratični podlagi. Z geslom svoji k svojim! osamo- LISTEK. V novo domovino. Vježeslav Potapenko. V vasi. Bliža se pomlad. Tu in tam leži nekaj Hirga. Po cestah je močvirno. Tam nekje prepevajo dekleta pomladne pesmi. . . Na dvorišču starega kazaka Maksim Kvača je vse polno ljudi. Je morda svatba? ... Ah ne, saj ni čuti ni-kake godbe .. . Morda je kdo umrl in se zbirajo vaščani za pogreb? Tudi ne, nobenega popa ni; kaj pa je vendar? liseljenci so! Kazaki se pripravljajo za odhod v novo domovino. Maksimova sinova se pripravljata odhod. Zapustita starše, svoje domače ogujišče in gresta v Mandžurijo n ljubim kruhkom. Že je pripravljen voz, konjem pokla-dajo jesti, sinova nosita na voz zaboje, omare in podobno prtljago. Množica stoji v velikem krogu okrog starega moskala*). Na prsih moskala se sveti red sv. Jurija; levi rokav uniformske suknje maha prazen sem in tja; v desnici drži cepec; desna noga je odrezana pri kolenu in spopolnjena z leseno bergljo, ki jo je napravil mizar za *) V okrajini zaznamujejo z besedo „mo8kalu moskovčana t. j. Velikega Rusa ; tudi v pomena, ruski vojak. pol srebrnega rublja. Dobra, trpežna noga; lahko bi jo sekali sedaj s sekiro in ne samo razstreljavali s krogljo — moskal bi ne trpel vsled tega nikakih bolečin. Z nožem in obličem je napravljena ta umetna noga. Preden gre moskal k počitku, si jo odveže, zjutraj jo naveže nazaj. Prav ubogljiva stvar. Bed sv. Jurija ne nosi moskal samo v svoj okras; zastonj ga ne imenujejo kavalirjem, četudi je postal pohabljenec — vendar je kavalir in to ni kar prazen nič. Vsako leto prejme nekaj rubljev rente. Kadar vstopi kavalir v cerkev, vsi mu napravijo prostor. Kavalir stoji prav spredaj med gospodo. Leto za letom se napoti za dan sv. Jurija-Zmagovalca pohabljeni kavalir v Sv. Peterburg, kjer sedi opoludne pri carski mizi na kosilu v družbi ostalih moskalcev-kavalirjev. Imel bo kruha do svoje smrti in ne bo mu treba v Mandžurijo. Sicer živi njegova rodbina v velikem pomanjkanju in bedi — kaj si pač more prislužiti mož brez roke in noge? —ali kaj se hoče, vsi ne morejo biti siti kruha! „Da“, je pričel moskal, Mandžurija je jako daleč. Od tu do kolodvora je recimo deset milj, a od tod do Odese pač tisoč in potem z ladjo naprej po morju dva meseca ali še več. Zato ne dovoljuje gosposka, da bi se tudi starci in bolniki izselili, ka|ti podlegli bi naporom vožnje sredi pota. Takih izdatkov si oblastva ne delajo. Becimo, da bi spravili takega starca na pot: oblasti bi plačale zanj vožnjo in hrano in glej! pa bi jim umrl sredi pota. Kaj druzega bi preostalo, kakor prijeti ga za peto in vreči črez krov v morje. Vsi izdatki oblasti bi bili odveč“. „Da, res je tako“, mu je pritrdil nekdo iz množice. Bil je to star mož, govoril je z ostrim naglasom in držal se je resno. „Poginil bi sredi vožnje in oblasti bi imele sitnosti vsled njega". „Da bi vas...! Poslušal bi vas lahko ves dan!" je pripomnil nekdo drug. „Kaj morda ni tako?“ je povzel zopet oni starec. „Kakšnih neumnih želj nimate! — Kruha! — in vi niste zadovoljni s kamenji? Čemu bi vas pitali s kruhom? Morda zato, ker imate po telesu samo eno kožo? Le poglej — ali je to kaj posebnega?! je tudi gosposka, ali ne kruha, ampak takozvane žemljice, ki jih še pes ne mara, ampak le ubožci jih zvesto pobirajo za gospodo. In le-ta, koliko kož pa ima na sebi? Po poljubnosti jih ne menjava; danes tako, jutri drugače". Vsi se smejejo. „Pobič", se obrne moskal do prvega fanta. „Sezi mi v levi žep po škatljico s kihancem. Bad bi njuhal, morda pozabfm s tem na domače skrbi in težave". Fant je rad ubogal. Moskal je segel z dvemi prsti v škatljico in si nabasal nos s kihancem. »Lepo darilo je ta križec sv. Jurija", je pričel zopet mrmraje oni starec, „ali če morem sam seči v žep po tobačnico, mi je vendar ljubše". svojili se bodemo tudi na raznosnovih poljih gospodarstva. O st vsega boja obrnjena bode proti tujcem in škodo morajo imeti le tujci! To smemo storiti po vsej pravici. Kajti nočemo jim s tem odvzeti, kar je njihovega, hočemo jim samo iztrgati iz rok kar je našega. Preprečiti hočemo nadaljno izkoriščanje, dobiti moramo vse ono, kar hočejo v bodoče še izsesati iz naših krajev. Kakor hitro se gospodarsko dvignemo in nastopamo organizovano preko vseh političnih mej, ki ločijo posamezne slovenske pokrajine, zrase tudi naša moč in naš ugled na zunaj. Bagatelizovanje od strani, vlade in drugih oblasti mora prejemati, upravne uradnike nastavljali si bodemo sami; ne samo enakopraven, nadpraven na naših tleh mora postati domačin. Slovenec mora imeti koristi od tega, da jeSlovenec. S. Poljaki na Pruskem. Po osemstoletnem obstoju je prenehala poljska država. Glavni vzrok propada je bil morbus nimiae libertatis — bolezen prevelike svobode. Že v 16. stoletju je zahtevalo plemstvo v poljskem državnem zboru zakonito vpeljavo enoglasnosti pri vseh sklepih. Ako se je protivil le en poslanec kakemu predlogu ali kaki postavi, postal je sklep nemogoč. Ta pravica posameznika se je imenovala liberum veto. Posluževati se te pravice, se ni upal začetkoma nihče. Šele leta 1652. je en sam poslanec s svojim ugovorom razgnal ves državni zbor. Odslej so tuje vlasti, v prvi vrsti Rusija, lahko vplivale na delovanje državnega zbora. Zadostovalo je, da se je podkupil en sam poslanec, ki se je protivil vsakemu delovanju zbornice — in nered je postajal vsled tega vedno večji, da se je naposled lahko trdilo: »Polska nierz^dem stoi" (Poljska obstoji po neredu). Nerednosti in vsled teh nastala anarhija so dale tujim državam povod, vmešavati se v poljske razmere in naposled so si razdelile Ruska, Pruska in Avstrija z jalovim izgovorom, da hočejo rešiti Poljsko vseh neredov in nemirov, državo medse (v letih 1771, 1793 in 1795). Poljski narod je moral doživeti to sramoto, da je lastni državni zbor — pritrdil tem silovitostim in krivicam. Poljska je padla vsled lastne nemoči, vsled lastne krivde. Napoleon L je vstvaril leta 1807. iz nekterih poljskih dežel veliko vojvodino Varšavsko, ali ne iz ljubezni do Poljakov, ampak da škoduje Avstriji in Pruski. In ko je on padel, padla je tudi Varšavska. V XIX. stoletju so Poljaki nekolikokrat poskusili, priboriti si zopet samostojnost. Ali vsi upori (1830, 1846, 1848, 1863) so bili ^irezvspešni, ker so se hoteli boriti Poljaki na vse strani, posebno pa, ker se ji je zopet pokazala slaba stran narodova, da je hotel vsak ukazovati, malokdo pa ubogati. Plemstvo, ki je stalo na čelu uporov, pa tudi ni bilo še prešinjeno s pravim demokratskim duhom, s kterim bi moglo z vso potrebno silo potegniti nase ljudske mase... V zadnjem času sp začeli Polaki na Pruskem sistematično utrjevati svoje stališče in ne samo, da jim Nemci le z največjo težavo iztrgajo ped zemjje, temveč Poljaki si sami osvojujejo poprej nemške kraje, da njih moč ne raste samo na rodnih tleh, ampak celo v zahodni Nemčiji, v renskih pokrajinah, kjer poprej Poljaka niti videli niso. Vse to je napeč zasluga »Nem. društva za vzhodne pokrajine (Deutscher Ostm|rkenverein). To društvo se je ustanovilo z namenom, da ponemčuje pruske Poljake, 3. novembra 1894 pod imenom »Društvo za pospeševanje nemštva v vzhodnih pokrajinah" (Verein zur Forderung des Deutschtums in den Ostmarken). 8. mejnika 1899 je pa spremenilo svoje ime v gorenje. Povod k ustanovitvi Moška! je preslušal te besede. Nadaljeval je s svojim pripovedovanjem o Mandžuriji. „Kaj bi govorili o tem", ga je prekinil nekdo, »Maksim ima dva sinova, dve snahi, čvetero vnukov, peti leži še v zibeli, ženo, on sam — vsega vkup ednajst ust in samo tri desetine*) zemljišča; hiša tako majhna, da se jedva okreneš v njej. Ni čuda torej, če primanjkuje kruha in si ga iščejo v Mandžuriji in Sibiriji". „A zakaj se plode kakor svinje?!" ga je prekinil trdosrčni starec. »Le poglej jih — hoteli so se obnašati kakor gospoda: žene otroci — morda se ti vzbuja celo poželjenje po mehki blazini? Ne pozabi, da si rojen za živino. In kaj gre živini? Samo hlev, to je vse! Ti pa žive tako, da jim naposled nič ne preostane, ne svetih podob ne noža. Tako ne moreš niti več moliti niti si prerezati vratu. Nič manj nočejo nego kruha. In oparjene stelje bi ti ne zobal? Saj ne pogineš vsled tega! Zaradi kruha ni v Rusiji še nihče umrl! če je umrl se je zgodilo vsled lakote!“ Vsi prisotni so se začeli smejati starcu na ves glas. »če dobro premislimo", je dejal moskal, „je vendar vseeno, ali Rusija ali Sibirija". „Tako je“, mu je pritrdil oni starec. „Kaj je morda tam boljše nego pri nas?" „Najbrže, drugače bi ljudje tja ne silili". *) Desetina =■ 109 arov 240 kvadratnih geinjev. je dalo potovanje Bismarckovo leta 1894. po Poznanjskem in Zlahodnem Pruskem, pri kteri priliki je poživljal Bismarck tu naseljene Nemce, naj bodo tako edini, kot so Poljaki in naj zagrabijo napredno in reakcijonarno kopje proti poljski nevarnosti. Ustanovitelji društva so bili von Hansemann, Kennemann in von Tiedemann-Seeheim. Po začetnih črkah imen ustanoviteljev imenujejo Poljaki društvo „HKT-društvo", člane in pristaše društva pa hakatiste. Glavni smoter društva je naseljevanje Nemcev na poljski zemlji in nakupovanje poljskih zemljišč. Poljaki prebivajo na Pruskem v vzhodni Šleziji, na Poznanjskem, v zahodni Pruski in v južni vzhodni Pruski. Danes štejejo več kot tri milijone duš. Leta 1903! je imelo hakatistično društvo na Poznanjskem 60, v zahodni Pruski 44, v vzhodni Pruski 8, v Šleziji 49, v ostali Nemčiji 141 podružnic (skupaj 302) s 30.000 člani. Glasilo društva je mesečnik „Ostmark“, ki je začel izhajati leta 1896. Podporo je našlo to ponemčevalno društvo pri pruski vladi. Ta je potrošila že več sto milijonov mark za germanizacijo Pojjakov, zatirala je poljski jezik z nasilnimi zakovi, da, v zadnjem času je celo zapovedala, da se morajo poljski otroci učiti verouk v nemškem jeziku. Odgovor na to je bil splošna šolska stavka, katere se je udeležilo nad 30.000 poljskih otrok. A vspeh je bil primeren s stroški. Vse to je več pomagalo Poljakom, kot Nemcem. Ko je leta 1904. predložil minister von Hammerstein pruski zbornici nov naselbinski zakon za Poznanjsko in Zahodno Prusko, vsled katerega naj bi dovolila zbornica zopet 100 milijonov M. za nakupovanje poljske zemlje, je moral glede zakona izjaviti: „ Namen zakona je naperjen proti popoljčevalnim nameram". Poljski posestniki in veleposestniki so prodali naselbinski komisiji svoja zadolžena posestva za visoko ceno. Z denarjem, ki so ga dobili, so se rešili svojih dolgov, razun tega pa so kupili od Nemcev, ki so se naselili sem in ki se niso mogli uživeti v nove razmere, za mal denar nova posestva. In vspeh je bil, da so Poljaki več zemlje nakupili, kot so je prodali. V letih 1890. do 1900. se je izpremenilo jezikovno razmerje v 812 občinah Poznanjake in zahodne Pruske. 467 dotlej nemških občin je dobilo v tem času poljsko večino, 345 dotlej poljskih pa nemško. Pridobili so torej Poljaki 122 novih občin. Ako zasledujemo narodno iz-premembo po okrožjih, postane razmerje za Nemce še bolj neugodno. V 21 vzhodnih okrožjih se je ustanovilo v tem času 239 novih občin od teh 138 poljskih in 101 nepiških. V teh so napredovali Nemci samo v 3 okrožjih, nazadovali pa v 18. To se je zgodilo navzlic delovanju naselbinske komisije, ki se razprostiralo v tem času med 40 zahodnopruskimi in 118 poznanjskimi občinami. Od teh je postalo nem&kih 89; 16 je ostalo nemških, 49 poljskih, in 4 občine so postale navzlic naseljenju Nemcev poljske. V obče je narastlo število Poljakov od leta 1890. do 1900. od 3,765.101 duš na 3,063.490. Ti so imeli v prejšnjem državnem zboru nemškem 16 poslancev, sedaj jih imajo 20. Razun tega pa so postavili svoje kandidate v prej popolnoma nemških krajih. V Berlinu je dobil poljski kandidat pri zadnji volit vi 3346 glasov. Da bi se ponemčevanje hitreje izvršilo, je nameravala vlada ustanoviti v Poznanju nemško vseučilišče. Ali so kmalu sami uvideli, da bi s tem ravno nasprotno dosegli, kajti to nemško vseučilišče bi postalo zbirališče poljske mladine, katera je dandanes razkropljena po vseh nemških vseučiliščih. Namesto tega P& so ustanovili v Poznanju veliko nemškq knjižnico, ki seveda prav nič ne škoduje Poljakom, ampak jim samo pripomore do višje izobrazbe. »Morda imamo Mandžurijo doma?" »Morda". »Tu imamo zemljo in tam je zemlja; torej je vseeno", je dejal moskal. »Seveda", se je odzval starec, »seveda je vseeno; tako n. pr. vi, gospod vojak, imate dvoje nog: eno vam je vstvaril Bog, drugo vam je izrezal mizar in obe nogi ste popolnoma enaki, kajti saj je vseeno, kaj je iz živega telesa in kaj iz hrastovega lesa". Moskala je bilo sram. Poslušalci so smeh zatajili, ker niso hoteli moskala žaliti. Starec pa je stal nepremično, trenil ni niti enkrat. »Imate prav, očka . . . Zahvalil bi se za svoj križec in dajte mi nazaj mojo nogo in mojo roko! Na kolenih bi se vam zahvaljeval". »In odšli bi v Mandžurijo?" »Dirjal bi tja! Kajti huda je usoda tukaj, bridko življenje! Vso deželo ima v posesti gosposka. Posestva ne postanejo večja, ljudstvo se pa množi vedno bolj. Z eno besedo: ni več, da bi mogel človek živeti". »To je res!" so zaklicali nekateri. »Kar se tiče mene", je povzel zopet stari mož, »meni ni treba povečati posestva. Odločijo mi naj samo en kos in znal si ga bom povečati sam". »Govorimo rajši o Maksim Kvaču in njegovi stari. Uboga! Nič več ne vidita svoja otroka. Za oba je izse- Poljaki pa ne napredujejo samo na rodnih tleh, ampak tudi v prej popolnoma nemških krajih. O Mecklen-burški se lahko že trdi, da je samo meščanstvo še nemško, na kmetih pa so Poljaki skoro že izpodrili Nemce, ki se izseljujejo v Ameriko. Tudi v oddaljenem renskem indli-strijalnem okraju (Vestfalsko) je vedno več poljskih delavcev. V dolenjerenskem kraju Hamborn so lansko leto zmagali Poljaki pri cerkveni volitvi. V Recklinghausenu so zahtevali od taraošnjega katoliškega župnika, naj se takoj vpelje posebna maša za Poljake, kar se je tudi zgodilo. V renskih rudokopih je delalo leta 1902.: 77.675 delavcev » 1902.: 82.667 » 1904.: 88.758 » „ 1905.: 95.000 iz vzhodnih pokrajin, Koliko je teh Poljakov, se ne da natanko določiti. Oni Poljaki, ki so nemščini popolnoma zmožni, ne javijo vedno poljskega jezika kot materni, kajti potem bi dobili težje službo. Ali najmanj 55.000 je prav gotovo poljske narodnosti. V mnogih občinah industri-jalnega okraja se sliši zvečer in v nedeljo na ulici več poljščine kot nemščine. Sedaj namerava pruska vlada predložiti pruski poslaniški zbornici že tekom tega zasedanja načrt postave, po kateri naj se razvlastuje poljsko posestvo. O nemški poljski politiki piše Hans DelbrUck v brošuri: »Die Polenfrage" izšla 1894 v Berolinu) približno sledeče: »Poljaki so državni občani, na katere se ne moremo nikdar popolnoma zanesti. Stremijo po zopetni ustanovitvi velike poljske države in to morajo storiti, ako hočejo zvesti ostati svoji narodnosti. Oni so Prusi samo d