Na Silvestrovo noč
»T etos se ne vidiva več; do drugega leta boš spal, ¦L' Tonček!«
Tako je rekel oče svojemu malerau Tončku.
»Ne, oče, jutri zjutraj že vstanem.«
»Miren bodi, Tonček in zaspi!«
In Tonček se je umiril, a ni takoj zaspal. Ta očetova beseda! Da bo toliko časa spal! In tako dolgo ne bo videl očeta in se ne bo igral s svojim
dragim tovarišem! Otožnost mu je legla na srce. Premišljeval je dolgo, da slednjič ni več vedel, ali še bdi, ali že sanja. Postalo je tako čudno okrog njega. Zasvetila se je soba, odprla so se vrata in v sobo je stopil njegov neločljivi prijatelj France.
»Oh, ti tukaj, France!«
»Da, Tonček, prišel sem po slovo. Celo leto sva se igrala skupaj; skupaj sva bila žalostna in vesela; najini duši sta bili enaki, in moje srce je bilo tudi tvoje.«
Z nemirnim srcem ga je Tonček poslušal, ko ga je spomnil vseh veselib in neveselih dogodkov, ki sta jih doživela. In Tonček ga je vzljubil bolj kot kdaj; saj mu je bil najboljši, edini prijatelj. Sedaj ga je šele prav spoznal.
Dal bi zanj življenjc, vse, kar si more želeti mlado srce!
A zdaj pride po slovo! — —
»Pa kam greš, France?«
»Bodi vedno priden, Tonček! Mene povedejo angelci gor, kjer je samo dobro, a tebi dajo novega prijatelja.«
Tonček je zaplakal. V svoji veliki žalosti je stegnil roke do prijatelja.
»Frarice, jaz grern s teboj!«
A prijatelja že ni bilo več. Tonček je zajokal za njim, da mu je hotelo srce razpočiti od boli'; kajti vedel je,   da ne vidi prijatelja  nikdar več. —
Spet je premišljeval Tonček težke misli, tem-nejše od črne noči.
A glej — spet se je zasvetila soba v jasni luči. Dva angela sta vstopila in vedla za roke mladeniča, tako lepega in zalega, da je stegnil Tonček proti njemu ročice od začudenja.
Tedaj se mu jc mladenič zasmehljal tako nežno in milo!
Nato je izpregovoril in rekel Tončku:
»Tonček, izgubil si svojega najboljšega prijatelja in si žalosten. Potolaži se! Glej, od zdaj naprej te bom še skrbneje spremljal jaz. Igrala se bova skupaj,
kot sta se s Francetom; ljubila se bova in si bova zvesta v sreči in nesreči.«
Objela sta se z mladeničem iskrcno in prisrčno v znamenje, da sta postala neločljiva prijatelja.
In Tončck je bil zopet vesel. Skozi okno je zagledal svetel dan, prvi v novem letu.
Blagoslavljal ga je angel varih. Da bi ga blago-slavljal vso pot skozi življenje!         Ivo Tratnik