POEZIJA
X Q Q ; ■
S s U
07
Uroš Zupan
Konec tisočletja
Konec tisočletja
Sami smo tukaj. V tišini se učimo krotiti naš ego, toda ekstremi nikoli ne podpišejo premirja. Dolgo smo potovali na ta kraj. Pot se je sproti vrisovala v zemljevid. A še vedno ne vemo, kje smo.
Preden smo se rodili, so nas skozi generacije prenašali v spominu, nas z mlekom naučili hraniti kačo, ki nam počiva na prsih in nas nenehno skuša.
Naša samozavest domuje v jeziku. Vedno je na robu preživetja, vedno na robu izginotja. Na različne ravnine se steka in od tam upravlja naša življenja.
Obnavlja se, če angel predre opno samote ali pa če se poveča rana, ki smo jo dobili v dar kot materino znamenje, ki je nevidno, kot je nevidno tisto, kar pridela, nerazpoznavno, kot veličina pri nekaterih izmed nas.
l
i
teratura
1
Tudi ko spimo, metulj frfota s krili in v drugem časovnem pasu povzroča premikanje zemeljskih skladov.
Kar srečujemo, je novo le v pazljivem aranžmaju okolice, spektaklu, ki je, si mislimo, uprizorjen nam na čast. Toda darilo, s katerim bomo skušali zapeljati tujca, je v resnici že leta enako.
Noben ventil na zračni napeljavi preteklosti ni popolnoma zaprt. Smejalni in strupeni plin izmenično polnita naše žile.
Vonj spomina, edini zanesljivi dokaz za obstoj nevidnega, se doliva v duše kot bencin, ko se, vsak trenutek znova, kot poskusni kunci stiskamo v laboratoriju, ki ga temna plima vrezuje v oknice naših pričakovanj.
Slepili bi se, če bi trdili, da ne hrepenimo po moči. Ko se izgubi vsaka sled za njo, nas obišče kača. Sama od sebe pride ali pa jo temna sila v nas nevede zbudi.
Tudi ko najbolj trpimo, svojih življenj ne bi zamenjali za življenja drugih.
A mogoče si le lažemo, ko upamo, da se bo domet našega duha podaljševal v nedogled.
Zrak se redči in radostni kriki šibijo. Mogoče bodo naše molitve kdaj uslišane.
Gospoda čutimo, čeprav si ga ne znamo natančno predstavljati. A če bi zamižali in se z roko dotikali mnogih obrazov, bi ga zagotovo prepoznali.
Dvomim, da bi lahko kdo izmed nas stopil skozi Vrata Postave in se od tam vrnil nespremenjen.
Da nas ne bi prehitro pogoltnila, se maščujemo. Vse, kar se zgodi, shranimo v božji spomin. Ta potem to spreminja v glasbo sfer, ki se širi od povsod in nikoli ne konča.
Smrt je takrat razbremenjena, rešena svoje odgovornosti. Luč duha se nataka v posode, ki jih bo razbila svetloba.
Vsak nov dan, ki nam je podarjen,
je kot porod, potovanje od srca proti svetu.
In velik val neprenehoma raste v naši razburkani notranjosti, ko hkrati hodimo, po tej obliki časa in prostora, in drugi, tisti bolj potnilovani in varovani od Boga, iz katere smo bili, ne po lastni krivdi, izgnani.
literatura
3
Načrt za poezijo ob koncu tisočletja
Jezik se slabo počuti v že narejenih
metafizičnih sistemih. Ker je hitrejši,
se ne more prilagajati gibanju filozofske
misli ali pa se ravnati po načelih kvantne
mehanike. Okorišča se z njima le kot z
orodjem, odsevom iz vzporedne ravnine,
ki ga, da se ne bi ranil, preseje in zapusti.
Kajti če hoče doseči visoke lege in oddaljene registre,
mora izločiti vse strupe, se znebiti
vsake odvečne teže. Bližanje luči je vedno
bližanje neznosni lahkosti samote. V njen
koncentrični krog vstopa tisti, ki sta mu
odvezo dala dva ognja, ogenj iztekajočega
se tisočletja in ogenj, ki ga zaneti čudež
rojstva, presekanje gordijskega vozla jezika.
Ni človeka, ki bi ga poezija pripustila
v dar spočetja, ga v fazah svojega začetnega
premikanja potegnila v prazno polje, razen tistega,
ki piše. To je čas potovanja onkraj stvarjenja,
ki spusti vase le še dišanje oznanjenja in angela.
Ogromni temni skladi se premeščajo v snu
in izklicne cene, na dražbi mrtvih duš,
začno vrtoglavo naraščati. Popolna oblika
je seštevek vseh znanih in neznanih razdalj
med človeškimi srci in v vesolju, ki jih
Gospodova milina razdeli na enake dele.
Vsebina, vsa ljubezen, prestrežena v kelih,
ki ga išče jezik. In načrt je izpolnjen,
ko za Imenom ne stoji več Jaz. In
pesem ne čaka na čudež, ker se je v
procesu ta že zgodil. Ne bedi ob
mrtvem, ampak ob nerojenem, da bi
se potopila v molitev in izplavala
iz nje. Kot žetev tišine.