110
Iz ostaline Dragotina Ketteja: Popotnica.
Vtisk, ki ga budi delo v duši, je merilo, po katerem mu prisojamo stopnjo vrednosti; »Psoglavcem« pa priznavamo svoje simpatije, naj se že bavimo ž njimi, igrajoč klavirski posnetek, ali pa jih uživamo zadivljeni vprizorjene na odru. Dramijo in bude nam misli, prevzemajo nam dušo in čutimo, da smo priča dela, ki nam ga je ustvaril pravi mojster velike, neodoljive umetnosti.
Iz ostaline Dragotina Ketteja.
Popotnica.*)
J-o.a postelji leži bolna prelepa mlada deklica. Ah, več ne gleda v mladi svet, ne sluša sladkih več besed, kot jih je slušala popred. Ne sluša jih, ne govori, le v sveto luč strmi, molči . . . Kar pride k njej duhovnik mlad obhajat jo poslednjikrat. »Zakaj, oj, deklica bolna, za dušno zdravje ni ti mar? Oj, neobhajana nikar ne pusti belega sveta!« Upre vanj žalostne  oči in z bridkim smehom govori: »Nikar ne bodi pregoreč, nikar ne trudi se preveč; ti si mi srčno zdravje  vzel, še dušno zdravje sam  imej! Obljubil si in se zaklel zvesto ljubiti  me vselej  .  . .«
In  obrnila se je preč in ni pogledala ga več. Ah, ustne se zaprle  so, sladke oči umrle so.
') V rokopisu je nad pesmijo datum 12. aprila 1896. Kette je ni hotel priobčiti. Menimo, da nismo onecastili pesnikovega spomina, ako smo pesem objavili.