—•¦< 132 >¦ — Moj voz 7. Košek. , ajhujša vročina pritiska to dobo, zato ni, da bi deval na voz težke stvari; k večjemu kaj lahkega bi se še smelo naložiti, recimo kak košek. No, pa bodi tako: drugi ropotiji na vozi se je pridružil sedaj košek. Starino so kosili ono leto, in prav takrat je bil košek riov. In kar je tudi nekaj vredno, spletel nam ga je Končnikov Francelj iz domačih vib. Tani za Savo v protu je rastlo namreč precej vrbovja — na našem svetu, to sem hotel povdariti. Končnikovi so pa pletli jerbase, koše in koške ter za to potrebovali veliko vrbovih šibic. V našem protu je zrastlo vsako leto seveda več kakor za jeden košek vrbovja, ali vender smo je prepustili Končnikovim za jeden sam košek, saj so se zelo trudili, predno so porezali, osmukali — sploh pripravili protje in naredili teko lep košek, kakor je bil naš. Le pomislite: se pobarvan je bil, pa kako živo rdeče, vmes so ga pa krasile modre črte. Ali kaj bi pravil, kako lepo okrašen je bil, ko sem ga pa tako brž pomazal. Torej starino so kosili, jaz sem pa nesel koscem v košku lnalico: kuhane češnje, kruh je bil tudi poleg sklede iu ne pomnim vže natanko, kaj še vse. Košek sem nesel na glavi, zato da bi se manj treslo in bi ne zlival »češnjeve vode," katero kosci tako radi pijo. Pa se je res dobro nosilo in bi se bilo tudi srefcno prineslo, da bi me ne bil ustrašil sosedov pes. Še sedaj se rai za malo zdi, dasi je vender vže nekaj vode steklo po Savi od tistega dne. Majhen psiček, da bi ga lahko v žep vtaknil in še ruto dejal nanj, pa se mi zakadi pod noge. Kajpada sem se naglo umaknil, da me nišavsnil; no saj ga je tudi sosed precej poklical k sebi, ali sedaj mi je začela skleda seešnjami uagajati. Takrat ko sem se psu umaknil, nagnila se je nekoliko, sedaj je pa začelo kapljati skozi košek. Pa sem nekoliko postal, eeš, da bo nehalo plivkati; ali postajaj in postajaj — ko sem se vnovič prestopil, pa mi je zopet kanila črna kaplja na beli rokav. Koscem ni bilo všeč, ker sem jim razlil toliko ,,češnjeve vode," toda kaj bi se: nesreča je ne-sreča, siten pes je pa siten pes! Meni sicer ni bilo nič hudega, košek je bil pa le umazan. No, nič škode nisem imel zaradi te male nezgode, temveč še dobiček. Dru-gače bi bil moral rabiti stari košek, ki je bil vže ves raztrgan in zato meni prav nič všeč; veste: vedno sem ga moral mašiti, kadar sem šel ž njim po krompir. Pri nas je namree veljalo očetovo pravilo, da ne sme nihče postopati, otroci tudi ne. Glejte, pa so me nagnali po krompir, kadar niso utegnili drugi. In ker sem vže šel na polje, naročili so mi, naj spotoma prinesein še nekoliko pesinega perja z zelnika ter nažanjem krompirjevea, da ne bom nosil samo tistih pet krompirjev za kosilo. Pa sem šel: rad ali nerad, tega ni nihče vprašal. Vzel sem pa s seboj novi košek, saj sedaj ga ni bilo več tako škoda, odkar sem ga pobarval s ,,češ-njevo vodo." Naj vam povem samo tisto, kako se mi je godilo ondaj, ko me je ujela ploha. I, soparno je bilo tisto dopoldne, soparno, da je bilo še v senei vroee, nikar vže meni, ki sem krompir kopal ua njivi. Prav debel je bil tisto leto in veliko —~< 133 >~— se ga je nakopalo, pa sem ga naložil nekoliko vee v košek kakor po navadi. Krorapirjevec je bil tudi lep in košat, pese se rai je prav tako nekaj preveč na-bralo, na, nazadnje pa koška nisem mogel zadeti. Za Šmarnogoro je pa gromelo in po Raščici se je vže kadil dež. Hencano bi bil vže rad doraa pod streho, zato sem se upiral in upiral, da bi prej ko prej zadel košek. BEj, že vselej sem ga zadel, da bi ga pa danes ne?" dejal sem si in se prav krepko uprl. Vzdignil sein ga res, ali to je bilo pa tudi vse, zakaj na glavo ga nisem spravil, ampak zvrnil v razor. Tačas so pa jele kapljati kaplje, take, da je kar zabolelo, kamor je katera priletela. ,,Tudi dobro," mislil sem si, poveznil prazni košek na glavo, počenil v razor, zmolil »češčeno Marijo," da bi se srečno prevedrilo in čakal. Raca na vodi! pa je nisem tako slabo ukrenil. Dež je 111, da je bilo kaj, ali name ga je padlo le malo, veliko ga je odnesel košek. Pa kaj bi se bal poletenske plohe? Pride, pa preide. Kmalu je zopet posijalo solnce, veter je spodil deževne oblake drugam, jaz sem pa vnovic napolnil košek — vsega pa nisera pobral, če ne, zopet bi ga ne bil raogel spraviti na glavo — in srečno prinesel krompir domov, da smo ga imeli za opoldne. Najbolj potreben pa je bil košek na jesen, ko smo začeli sadje spravljati. Lepo vas prosim, kam bi bil pa pobiral jabolka in hruške, da nisem imel koška? In ko sem imel vže tako toliko skrbij! Ali ne verojamete? Oče niso liodili trest sadja, raati so prišli pae pobirat, ali glavno skrb sem imel le jaz. No, dobro, da mi je Eahlov Janko tako rad pomagal! Na vsako jablano bi jaz sam ne bi mogel splezati, tndi potresle niso moje šibke roke toliko, da bi bile pocepale liruške in jabolka s koneev vej, ali Janko je prinesel od doma Jilapca" — kdor ne ve, kaj je to, povem mu: nekaka lestviea — in tudi tako močno je tresel veje, da ni ostalo na njih drugega, kakor k večjemu kaka zelena, zanikarna stvar. Pa še to je sklatil s tistim dolgim drogom, ki je meno kar metal, kadar sem se lotil, da bi ž njim klatil. Da govorim golo resnico, največ sem še opravil, ee sem samo pobiral in polnil košek. Ko je bil pa zvrhoma naložen, prijela sva ga z Jankom vsak na jedrii strani za roček in ga večkrat počivaje prinesla domov. A da ne-pozabim najboljšega! Kako pogosto sem se smukal okrog koška tedaj, ko so bile v njein samo medne hruške, katere sem nabral s kupa! Pa večkrat je bilo treba prebirati kup, zakaj hruške se kitro mede; in še hitreje bi se bile, da nisva z bratom Tomažem vedno stikala pri sadji. Ali tako sva pa vže skrbela, da sva vsako medno hruško, ki bi bila sicer v nevarnosti, da segnije, pohrustala še o pravera časi. Po zimi smo pa skoro vsako leto še pred novim letora izpraznili košek, in ne samo zato, ker sem ga rabil, da sem v njem nosil repo iž kleti, ampak zato, ker so liruške pošle, jabolka so bila pa drugodi spravijena. Ali za repo je pa košek — pregosposki! V štirinajstih dneh pa je bil strgan. In kaj bi ne bil? Skoro na vsaki stopnjici sva padla, in če zveste še io, da je bil košek vselej spodaj. ne boste se čudili, da so kmalu popokale njegove stene. Popraviti se pa taka stvar ne da tako lahko. Končnikov Prancelj bi mu bil raorda vže še kako pomagal, samo Ijubilo se mu ni. Kadar smo rau v misel vzeli kaj takega, vselej nas je silil, da je pametneje, če kupimo nov košek. Tega pa le nismo hoteli tako brž, čeS, za nekaj ciasa bode vže, morda ga kako popravirao. Ej, pa ga nismo: —.¦< 134 >¦•— če ga oče niso, ki so vender zašili in zakrpali marsikako strgano stvar — drug ga tudi ni. Sam se pa tudi ni, temveč od dne do dne je držal mauj repe. To je jasno, da tak ni ostal dolgo. Nekoč se je materi pred peejo spodtaknilo ob njem, pa so ga vrgli na ogenj, češ, kdo se bo ogibal nebodigatreba nepotrebnega, zgori naj, pa je. Trikrat se je obliznil plamen, nekolikokrat je zaprasketalo in zapokalo — koška pa ni bilo. Ali dokler je bil nov, takrat je bil pa lep in lepo pobarvan, v časti smo ga imeli in varovali, jej, nazadnje se rau pa taka zgodi! No, saj se ni samo košku to primerilo, ampak še imenitnejšim st?arem in tudi Ijudem: le po svetu glfijte in videli boste, da ini o tem ni treba zapisati nobene besedice več. Kajtimar