-----    83   -—
Politične stvari.
0 stranki pravice ali pravni stranki Avstrijski.
Dandanes mora vsak misleči človek   več ali manj znanstva imeti v politiki, kdor ne skrbi samo za korist
svoje hiše, temveč mu je tudi za blagor njegove domovine mar. Dandanes ne zadostuje samo reči: jaz sem Slovenec, jaz sem Avstrijan, jaz sem katoličan itd., ampak on mora več vedeti o sebi. Pred letom 1848., ko je cela Avstrija jarem absolutizma nosila in nismo imeli ustave, to je, one državne naprave, po kteri se je cesar odpovedal samovladarstva in je državljanom svojim , popred le sploh „podložni" imenovanim, prostovoljno prepustil velik kos vladarstva (postavodajal-stva itd.), niso „podložni" nič imeli govoriti in nič odločevati; vse so imele cesarske gosposke v svojih rokah. • Deželni zbori so bili le samo po imenu, trajali so pol dne*, to je, toliko, da se je deželi povedalo, da bode toliko in toliko davka plačala; poslanci so se spoštljivo priklonili in šli naravnost domu, če jih ni guverner na kosilo opoldne povabil. Državnega zbora ni bilo ni-kakoršnega.
Dandanes je to vse drugače. Avstrijske dežele imajo zdaj po cesarjevi volji ustavo (konstitucijo) in vse drugače se je zasukalo življenje v deželnih zborih, v državnem zboru itd.
Nekdaj so ljudje uavek plačevali in se vedli, kakor so jim gosposke ukazovale; v kanceliji so gospodje vse po nemški delali, misle , da ljudstvo je zavoljo gosp6ske na svetu, pa ne gosp6ska zavoljo ljudstva; v Šolah so ravno tako vse po svoje komandirale. In od onega žalostnega časa še izvira to, da — večletnega jarma vajeni — še dandanes nekteri ljudje več „rešpehta" imajo pred gosposkinim bričem kakor pred svojim županom.
Ko se je tedaj Avstrija iz absolutizma prestva-rila v ustavno državo, so Slovani in drugi nenemški narodi zahtevati jeli narodnih pravic, čemur bo se ustavljali Nemci in se ustavljajo še danes. Verske zadeve so dolgo mirovale, še le očetje decemberske ustave so na čelo svojih agitacij postavili brez verstvo. In tako so k narodnim homatijam pridružile se tudi verske.
Kmalu se je iz teh dveh gnjezd zleglo mnogo strank, med kterimi je ena trdila to, druga drugo; nastala je nemškutarska, lahonska, magjaronska stranka, nastala je tudi brezverska.
Al s temi strankami ni bilo še vse pri kraji. Nem-škutarija v Avstriji napenja se že dolgo, da bi go-spodstvo nad vsemi narodi v svoje roke dobila, zato si prizadeva uničiti pravo ali pravice posameznih dežel našega cesarstva in vso Avstrijo obleči veno uniformo, kteri je centralizem ime. Ker je pa centralizem v narodnem oziru germanizem (to je, nemčurstvo), ni tedaj čuda, da se poleg poštenih in pravičnih Nemcev najbolj centralizmu upirajo Slovani in vsi nenemški narodi.
In ta velika večina dežel in narodov, ki se upira zoper centralizem v Cislajtaniji, opira se na pra-vicedeželnev ali pravo deželno, in od tod ima ta stranka na Ceskem, Slovenskem, vjCraliciji, pa tudi v Tirolih, gornji Avstriji, nemškem Stajarji itd. ime pravna stranka (Rechtspartei).
Vsaki dan in posebno zdaj, ko so kolovodji centralizma na Dunaji sklenili nov volilni red v državni zbor, je tedaj potreba očitnejša, da se ta pravna stranka ali stranka pravice združi in skupno postopa.
Da pa vsi naši bralci pravi pojem dobijo, kaj prav za prav je stranka pravice ali pravna stranka, in kaj ona hoče, zato hočemo svojim bralcem nekoliko razjasnil podati v teh predmetih po izvrstni nemški knjižici, ki je ravnokar na svitlo prišla pod imenom „Kleiner politischer Katechismus der osterr. Rechtspartei von V. Weiss-Starkenfels", ktero ob enem priporočamo
vsem, ki so nemškega jezika zmožni; cena jej je le 25 kraje.
Po tem poduku bo lahko razsodil vsak naših bralcev, v ktero stranko se ima vstopiti in s ktero stranko ima postopati v vseh zadevah, da ne zgreši prave poti sebi na dobro, pa svoji domovini na blagor.
Cujte tedaj, častiti bralci, kako pisatelj v vprašanjih in odgovorih razklada
Avstrijsko pravno stranko.
Vprašanje.   Kaj je Avstrijska pravna stranka?
Odgovor. Avstrijska pravna stranka (ali stranka pravice) je združba Avstrijskih državljanov različnih kraljestev in dežel zoper one stranke, ki delajo na to, da v dosego posebnih namenov hočejo odstraniti vtrjene pravice, s tem pa pretijo obstoju in veljavi Avstrije.
Vprašanje. Kaj potem mora biti namen Avstrijske pravne stranke in njenega delovanja?
Odgovor. Nikakoršen drug kakor ta, da si prizadeva v to, da pravo na vse strani pride k veljavi in da se izgotovijo take nedvomljive pravne razmere, ktere edino morejo zagotoviti varnost in moč državno.
Vprašanje.   Zakaj pravimo „na vse strani ?"
Odgovor. Zato, ker pravna stranka hoče, da vsako pravo (vsaka pravica) se priznava in do veljave pride, in ne more trpeti, da bi se kje in kakor koli kaka vtrjena pravica žalila. Avstrijska pravna stranka pa posebno gleda na tiste pravice, ktere so razžaljene po sedaj gospodujoči sistemi.
Vprašanje.   Ali in kako se je to zgodilo?
Odgovor. To se je zgodilo po več načinih. V državnem obziru od Njegovega Veličanstva cesarja v nepreklicljivi diplomi od 20. oktobra 1820. leta zopet priznane in obnovljene pravice posameznih dežela so sedaj deloma ali popolnoma odstranjene; v cerkvenem oziru so katoliški cerkvi pristoječe pravice v cerkvenih in šolskih zadevah oškodovane; v narodnem oziru so pravice, ki jih ima vsak narod do narodnega jezika v šoli in v uradnijah, razžaljene s tem, da se narodi po postavah in ukazih silijo, rabiti drug jezik itd.
Vprašanje. Zakaj pa se pravna stranka imenuje Avtrijska pravna stranka?
Odgovor. Zato, ker že po imenu svojem hoče raz-odeti svoje namene. Ona se imenuje Avstrijska pravna stranka zato, ker hoče zopet ustanoviti mir, moč in čast Avstrije. Pa tudi zato se je pridjalo to ime, da vsa-cega poštenega domoljuba, vsacega pravega Avstrijana kliče s tem imenom, da stopi v to stranko in jo pomnoži s svojim pristopom, kajti nihče se ne bode hotel in se ne sme odtegovati od stranke, bodi si kterega koli stanu ali ktere koli vere, ktera že z imenom svojim naznanja, da namerava to, kar ima nameravati vsak, kdor je resničen Avstrijan.
Vprašanje. Zakaj pa se je ta stranka poprej imenovala „katoliška pravna stranka" ali „državnopravna stranka"?
Odgovor. Stranka, kakoršna obstoji dandanes, še pred kratkim ni imela splošnega imena. Zdaj ste se omenjeni stranki z različnim imenom zedinili v eno, trdno ustanovljeno Avstrijsko pravno stranko, in to se je zgodilo prav lahko zato, ker njuni cilj je isti.
Vprašanje.   I kje pa je stikališče obeh?
Odgovor. V njunem edinem cilju, to je, v brambi pravic, ki so temelj varnosti in blagostanja cele države. Kdor svojo pravico brani, je tudi rad pripravljen, dati pravico drugemu, in skupno varovati pravo.
Vprašanje. Kdaj in kako pa ste se zedinili te stranki ?
-----   84   -----
Odgovor. Obe stranki ste v svojem shodu 8. in 9, oktobra 1872. leta po svojih voditeljih izrekli, da cilj njunih prizadev je priznanje in izgotovljenje prava na vse strani. S tem pa je bilo izrečeno, da pravice dežel, kakor pravice države in cesarja, svete pravice katoliške cerkve ravno tako kakor pravice in svoboščine druzih postavno priznanih cerkva, pravice narodne kakor pravice družinske se morajo priznavati in do veljave dognati. S tem pa je bilo tudi izrečeno, da obe stranki, ki ste popred vsaka po svojih potih delali, morete in morate zedinjeni delati v to, da Avstrijsko cesarstvo zopet pride do moči, velikosti in varnosti, kajti če tudi cesar Franc L že dolgo počiva v grobu, vendar geslo, napisano na dvorna vrata „Justitia regnorum funda-mentum" (pravica je temelj državam) na veke resnično ostane. Pravica res je temelj državam, in še le, ko se je to geslo potisnilo na stran, je na mesto narodnega mirii nastopil narodni prepir, moč in veljava Avstrije pa je obledela in v nevarnosti je njen obstoj.
(Dalje prihodnjič.)
-----   85    -----
-----   92   -----
Politične stvari.
0 stranki pravice ali pravni stranki Avstrijski.
(Dalje.)
Vprašanje. Kako pa Avstrijska pravna stranka skuša svoj namen doseči?
Odgovor. Ustanovila si je v shodu veljavnih mož svoje stranke 8. in 9. oktobra lanskega leta na Dunaji skupna načela, po kterih složno hoče postopati. Program njen se razteza 1. na državnopravne zadeve, 2. na cerkvene zadeve, 3. na narodne zadeve, 4. šolske zadeve in na bistveno delovanje v tem in unem.
Kar se tiče državopravnih zadev, se pravna stranka (stranka pravice) poteguje
1.   zavzdržanje, edinstvoinnerazdelji-vost cesarstva Avstrijskega pod vladarstvom Habsburške rodovine na podlagi pragmatične sankcije,
2.   za vzdržanje samostojnosti in zgodovinskega prava vseh posameznih dežel,
3.   za organičnirazvitek celega cesarstva in posamesnih dežel, za red javnega prava v deželni in državni ustavi na kristijanski podlagi. —
K 1. načelu:
Vprašanje.   Kaj je pragmatična sankcija?
Odgovor. Pod pragmatično sankcijo se razumeva ona temeljna postava v Avstrijskem cesarstvu, ktera določuje nasledstvo vladarjev v cesarski rodo-vini Habsburški in po kteri se dežele, ki so popred sicer skupnega vladarja imele, a med seboj niso v ni-
kakoršni vre d j eni zavezi stale, združujejo v ena in nerazdeljivo državo.
Vprašanje.   Kako   pa   je postala   pragmatična sank ci ja ?
Odgovor. Pragmatična sankcija se je naredila z dogovorom med K a r o l o m VI., zadnjim naslednikom rodovine Habsburške, in pa med zastopi posameznih dežel, kterim je on vladar bil.
Vprašanje.   Kako pa se je to godilo?
Odgovor. Tako le: Karol VI., kralj Ogerski, kralj Ceski, nadvojvoda Avstrijski, Stajarski, Kranjski itd. je stanovom vseh posameznih dežel, ki so nekdaj bili nekako to, kar dandanes deželni zbori, poslal predlogo z željo, naj jo sprejmejo in s tem sprejetjem jej podelijo moč državne pogodbe, ki se po latinski pravi „pragmatio sancta", in pa moč zmirom veljavne postave („lex semper valitura"). Stanovi posameznih dežel so to jim poslano predlogo v posvet vzeli in sklenili jo sprejeti.
Vprašanje. Ali pa še velja pragmatična sankcija, ki se je naredila že blizo pred 150 leti?
Odgovor.  Da! Sedanji vladar, presvitli cesar Franc Jožefi,  se  v svoji diplomi od 2). oktobra 1860. L izrekoma sklicuje na pragmatično sankcijo,  rekoč ,   da je ona „od postavnih  stanov posamesnih dežel sprejeta veljavna, državna, temeljna in rodbinska postava".
Ker si je tedaj pravna stranka pragmatično sankcijo na čeio svojih vodil zapisala, zato je hudobno su-mičenje in obrekovanje, ako jej nasprotniki naši podti-kujejo, da namerava razcepljenje skupne države v po-samesne kose. Cesarstvo avstrijsko mora skupno ostati, posameznim deželam pa naj bode zavarovana samostojnost in zgodovinsko lastno pravo, to se pravi: vsaka dežela naj vživa po ustavi njeni jej lastne pravice; pod geslom teh pravic naj se vlada vsaka dežela in zadeve svoje dežele oskrbuje, kajti to je zgodovinsko.
Zgodovina namreč kaže, da vse dežele, iz kterih dandanes obstaja cesarstvo Avstrijsko, so bile nekdaj za-se, druga od druge neodvisna, s svojimi pravicami in posebnostmi, in take so ostale tudi takrat, ko so pod cesarjem Ferdinandom II., bodi-si po pogodbah, bodi si po podedovanji ali drugače pod skupnega vladarja prišle; v tem zdruštvu so si ohranile svoje pravice , lastnine in ustave. Tudi takrat, ko so bile po pragmatični sankciji v skupno državo združene , se ni od nobene dežele zahtevalo, naj bi popustila zgodovinske svoje pravice; a tudi se ni samovoljno nobena dežela odpovedala tem pravicam.
In na pravoveljavni poti tudi nikdar niso bile ustave posamesnih dežel odpravljene. Res pa je to, da nekteri vladarji so po razmerah časa sem ter tje kaj premenili, kar jim ni bilo po všeči; al v obče so bili vladarji Habsburški vendar mož beseda onih obljub, ki so jih izrekovali pri poklonstvu deželnih stanov, in cesar Ferdinand II., ki je v svoji oporoki nerazdeljivost pod svojo krono zedinjenih dežel svojim naslednikom kot hišno postavo zapustil, jim je takrat tudi živo na srce položil spoštovanje in vzdržavanje posamesnih deželnih pravic.                                                          (Kon. prih.)
-----     133   ------
Politične stvari.
0 stranki pravice ali pravni stranki Avstrijski.
(Konec. *)
Vprašanje, Ali pa ni cesar Jožef II. ustavno stanje posamesnih dežel Avstrijskih odstranil in s tem odpravil zgodovinsko njihovo pravo?
Odgovor. Res je to storil in sklenil vse dežele iz središča Dunajskega enolično vladati. Ko pa je nasledke ceutralističnega svojega djanja, po kterem je ob eno najlepših svojih dežel (Nizosemljo) prišel, malo pred smrtjo svojo preočitno videl, preklical je mnogo onih postav in ukazov, ki so kratile samoupravo in ustavo posamesnih dežel, in naslednik cesar Leopold II., storil je, kar je mogel v kratkem času dveletne svoje vlade, da je po dogovoru s sklicanimi deželnimi zbori ustavno stanje svojih dežel zopet ustanovil. Ravno tako je delal sin njegov cesar Franc L, ko se je odpovedal nemškemu cesarstvu in sprejel naslov cesarja Avstrijskega, ter v patentu od 11. avgusta leta 1804. odločno rekel, da vse njegove dežele vprihodnje obdržijo prejšnje naslove, ustave in razmere.
Vprašanje. Ali pa se pod cesarjem Francem L, vkljub zagotovljenim ustavam, vendar ni vladalo centralistično ?
Odgovor. Res je, da vsled nastopivših tadanjih razmer in vsled strahu pred prekucijskimi nakanami, ki so se takrat v vsej Evropi oživile, bilo je le malo sledu in tirii o ustavni vladi. Al zarad tega niso ustavne pravice dežel nehale, kajti pravica ostane pravica, in samovolja, če tudi izvira iz najbolje volje, je ne more uničiti, ampak le začasno odstraniti. In ker je bilo začasno odstranjeno, ustanovljeno je bilo zopet po njegovem nasledniku, zdaj vladajočim cesarjem Franc Jožefom.
Vprašanje.   In kako se je to zgodilo?
Odgovor. Po cesarskem patentu, ki se na kratko oktober s k a dipl orna imenuje zato, ker je oktobra meseca leta 1860. dana bila in oklicana. Ta diploma izrekoma pripoznava zgodovinske pravice posamesnih dežel, rekoč, da cesar hoče trdne podlage in poroštva stvariti moči in varnosti Avstrijskega cesarstva, in da taka poroštva vidi le v takih državnih napravah in v tacih pravnih razmerah, ktere se skladajo z zgodovinsko pravno zavestjo in obstoječimi različnostmi njegovih dežel. In tudi ono slovesno pismo, s kterim je bila oktoberska diploma oklicana, povdarja pravice posamesnih dežel.
Vprašanje Kako pa se je rodila oktoberska diploma?
*) Nadaljevanje sestavka v listu 12.
Odgovor. Pred to diplomo bile so prekucije leta 1848.; po njih je bilo ustavljeno vse ustavno življenje, nastopil je čas reakcije, to je, pomaknilo seje vse nazaj; potem je prišla nesrečna vojska na Laškem 1859. leta — in nasledki te nesreče so stvarili diplomo, in sicer tako-le :
Prekucije 1848. leta so napravile povsod velike zmešnjave, nastopili so boji med narodi in narodi. Ko so bili vkroteni ti boji, nastopila je reakcija, to je, ko se je polegla vrtoglavnost svobodnaška, nategnila je vlada ostre strune in vpeljala strogi centralizem, ki se ni brigal za želje in pravice posamesnih dežel, ampak le imel namen, edinstvo državno zopet vtrditi. Reakcija je bila zadovoljna s tem, da je prekucijske elemente zatrla ali vsaj potrla. Al razmere, ki jih je le na videz vredila, mislila je, da so zares in stanovitno vredjene; tudi silo, s ktero je pritiskala na prekucijo, imela je za zdatno podlago državnega reda, dokler je niso do-godbe leta 1859. in nesrečni izid vojske na Laškem podučile, da njena vredba cesarstva je puhla in nikakor zadostna za varnost njegovo. Sprevidela je zdaj, da je treba druzih podpor za red in obstoj cesarstva. In sklical se je tako imenovani „pomnoženi državni zbor" s cesarskim patentom od 5. marca leta 1860. V ta zbor je bilo poklicane iz vseh dežel nekoliko odličnejše gospode, ki se je posvetovala o tem, kako bi se Avstrija rešila iz zadreg, v ktere je zašla po revoluciji leta 1848. in po reakciji, ki je prišla za revolucijo. Več mesecev je trajala ta skupščina in na podlagi njenih nasvetov rodila se diploma od 20. oktobra 1860. leta.
Vprašanje. Kaj pa je glavna misel oktoberske diplome?
Odgovor. Jedro njeno je, da z absolutizmom ni več pričeti, da pa nova vlada Avstriji se ne more samovoljno snovati, ampak na starih pravnih podlagah, tedaj po dogovoru z deželnimi zbori, ki naj stva-rijo potrebam novega časa pristojni mir, z eno besedo, najde naj se sprava s starodavnimi pravicami in novimi potrebščinami.
Vprašanje.   Po takem tedaj beseda „sprava" (Aus-gleich) ni še le  dandanes  skovana  beseda   in   znajdba Cehov,   zagrizenih  v   zastarele   in   obledele stanovske pravice ?
Odgovor. Ni ne! Beseda „sprava" se nahaja izrekoma v oktoberski diplomi in cesarjevem manifestu, s kterim je bila diploma oklicana. Res je pa, da Ceho-slovani so prvi bili, ki so hoteli k veljavi pripeljati cesarjevo, v diplomi izrečeno besedo in so možato delali na to, da se vresniči. Za njimi pa se je tudi drugod ustanovila stranka sprave, državopravna stranka, in to ne samo v slovanskih deželah Avstrije, temuč tudi v nemških: na Tirolskem, Vorarlberškem, v gornji Avstriji, na gornjem Stajarskem itd. Hudobija in neumnost je tedaj, če nasprotniki naši lažejo, da Slovani hočejo zatreti Nemce. Stranka sprave hoče le enake pravice vsem narodom, enako mero vsem; ona hoče, da beseda cesarjeva, v oktoberski diplomi slovesno izrečena, postane meso, življenje. Stranka sprave stoji tedaj na strani cesarjevi in se bojuje zoper tisto stranko, ki je kakor ljulika med pšenico zasajena v vseh deželah in tudi na Slovenskem. Oktoberske diplome ni razrušila niti februarska ustava od leta 1861. niti decemberska ustava od leta 1867., kajti obe ustavi je stvaril ožji državni zbor, ki ni imel pravice do tega. Oktoberska diploma je tedaj tisti nepreklicljivi ščit, s kterim se vojskuje državopravna stranka ali stranka pravice, in ki bode prej ali pozneje dosegla tudi zmago, v kar Bog pomozi!