KUKAVlCA
Vaclav Kosmak — Jožef Gruden.
fjilo je proti koncu rožnika. Šel sem z lovcem Pogodinom nekoliko pogledat v gozd. Lezla sva po visokem obronku, porastlem z gostim grmovjem. Kar me prime lovcc za ramo, drugo roko pa iztegne kvišku:
»Pst! Stojte. Kaj pa je to ?«
Dva palčka sta poletavala s tesnobno naglico semtertja, a iz grma je bilo slišati gladni: »Sip, sip!« Lovcc je natezal vrat, uprl nekoliko pogled v grm, pa zaklical: »Bog mi grehe odpusti; ti revčki imajo v gnezdu zopet kukavico.«
»Kako to?« sem začudfcno vprašal.
»No, kaj tega ne veste? Kukavičja drhal si ne dela gnezd; a sa-mica znese jajca v gnezdo malih ptic. Gorje tistemu gnezdu, kamor je znesla svoja jajca. Izprva stara niti ne opazita, ker kukavičje jajcc ni kaj prida večje kakor njih lastna jajca in je običajno tudi take barve. Reveži sede na njih tako verno kakor na svojih lastnih, in kadar se tnlade kukavice izvale, jih pitata kakor svoje otroke. Ali kmalu se jim odpro oči. Kukavica žre za tri, za štiri druge, no pa tudi raste tako. Ko nima v gnezdu prostora, se začne sukati in izrine mladiče drugega za drugim iz gnezda in venomer vrišči: »Sip, sip!« Uboga stara je kar ne moreta nasititi. Tako uniči en nepridiprav celo gnezdo. Le pojdite pogledat.«
Šla sva bliže h gnezdu in lovec mi pokaže mlado kukavico. Izte-zala jc vcliko golo glavo, odpirala kljun in kričala od lakote. Njeno kričanje je stara palčka tako plašilo, da sta ji na vse kriplje hitela znašati hrane za njeno vcdno odprto žrelo. Palček mladiček je iztezal in odpiral v kukavico svoj mali kljunček, dva bratca sta pa lcžala pod gnezdom na tleh — kukavica ju je potisnila iz gnezda — ali kakor je bilo vidcti, se stara nista zmenila ne za svoja mrtva otroka na tleh, ne za onega, ki je od gladu umiral, ampak sta nosila samo tujemu po-žrešnemu kričaču.