da se je izdala. Zdajci je bilo prepozno. Vse, kar je bilo do tiste minute skrito, se ji je režalo postoterjeno v obraz.
»Niste se zavedali? Morda niti ne veste, da ste otroka zakopali v vrtu?«
Tildi se je vse zamajalo pred očmi. Oprijela se je, da ni padla s stolice.
»Saj ga . . . nisem pokopala v vrtu . . .«
»Kje ste ga tedaj pokopali?«
»Ne vedo,« je dahnila v sebi in zbrala novih moči. »Saj ga nisem pokopala. Saj ga ... ni bilo . . .«
Komisar se ni zmenil za njene besede, z ravnilom se je tolkel po dlani in ji z ostrim, odsekanim glasom, z globokim pogledom izpod namrščenih obrvi našteval nepobitne dokaze za njeno krivdo. Tilda je občutila, da se odpira brezno pred njo. Preteklost se je vrtela pred njenimi očmi. . .
»Otroka ste prekopali iz bojazni, da ga kdo ne najde, ne?«
Tilda je pogledala v papirje na mizi, v popisane strani, v komisarjeve roke. Vse je ginilo nekje v omotici, v motnjavi solza, v nejasnih slikah bodočnosti in plesalo plesalo ...
»Kam ste ga dali? Ste ga vrgli v vodo?«
Tilda ni videla komisarja, odgovorila je vrtečemu se begu predmetov, kolobarju, ki jo je zamotaval v štreno:
»Ne vem ...«
Končno je priznala vse. Nosečnost, strah, porod, umor otroka, kopel v vodnjaku in krst. Priznanje ji je olajšalo srce. Iz plešočega kroga predmetov se je znova prikazal komisar, ki je pisal, pisal, pisal.
»Kaj toliko piše?« je pomislila Tilda. Ne njega, tisto njegovo pisanje je mrzila.
»Kam ste dali otroka?«
»Ne vem.«
Zadnje skrivnosti ni hotela povedati. Te ni vedel nihče razen nje, tudi Olga ne.
»V zaporu bo časa dovolj, da razmislite o tem...«
Tilda ni razumela; trepeta je je vprašala: »Kje ... Kam me boste dali? ...«
Komisar ni dvignil pogleda, pisal je dalje. »Za zamrežena okna,« je trdo poudaril. »Ali zdaj razumete?«
Tilda je strahotno razširila oči, ves svet je tonil v njih ...                                     (Dalje)
JOŽEF PLEČNIK:
VAZA NA LUEGER JEVEM SPOMENIKU NA DUNAJU
(»KARL BORROMAUS-BRUNNEN«)
MOLJI
JANEZ JALEN
Zunaj je deževalo. Matic je ležal v kamri; za kot si jo je bil izgovoril, da mu na starost, ko kolena klecajo, ne bo treba hoditi po stopnicah na vrh. In prav je zadel. Po udih mu je trgalo vreme in leta so ga težila.
Pok! je udarilo na odejo.
Ozrl se je v strop. Po mokri lisi je počasi plesala debela kaplja in iskala drobnega kamenčka v beležu, da se spusti z njega na postelj, kakor išče neokreten hrošč kakršnokoli višino, da more razpeti krila in zleteti.
Pok! je spet padla kaplja na odejo.
V hišo je prišel sin Gašper, gospodar.
»Gašper!« ga je poklical Matic.
»Kaj pa je?« je vprašal gospodar z glasom, kakor bi hotel reči: Mir mi dajte!
»Pridi in poglej!«
Gašper je pomolil že močno plešasto glavo skozi vrata: »No, kaj je?«
»Poglej!« Matic je kazal s stegnjeno roko mokro liso na stropu. Roka se je tresla in dvignjen kazalec je utripal, kakor bi Matic žugal Gašperju, oče sinu, preužitkar gospodarju.
75