—   28   —
Tončkovo izpričevalo.
.ffijjljj? obro vem. da že vsi komaj pričakujele pusta, <^m§J ko boste dobili v žoli izpričevala. Kdo pa ^3651=;^ bi tudi ne bil vescl onega lističa. ki vsa-™5LL:' kemu pove. kako visoko je 2e učenček dospel v učenosti. Kako razveseli to starše, če pri-nesete dobra izpričevala domov! A nasprotno: ni je večje ialosli za roditelje kakor to. če vidijo, da otroti niso pridni in ubogljivi.
Zato vam želim vsem prav dobra izpričevala. HoCein vam pa povedati povestico, kako se je go-dilo Selanovemu Tončku lansko leto o tem času.
Selanov Tonček je bil pred letom junak prvega razreda naSe vaške Sole. Mlad je 5e bil, precej mlajši od drugih učencev, ker je hotel njegov striček, sta-nujoč v mestu, da gre Tonček malo prej v šolo Ne-radi so ga vzeli, pa so ^a Je -   -
Bil je najmlajši in najmanjši v Soli. Malo večji je bil pač kot njegova papirnata torba, v kateri so zaropotale knjige kot vojaški boben. kadar jo je hitreje ubral domov.
Enkrat se mu je prav riiudilo v šolo. Tri Celrti na eno je bilo že preč, Tonček pa ie bil še na do-mačetn polju, in do šole je hilo skoro pol ure. Tako jo je pobiral kot 5e nikdar. Nekaj časa je tekel po dveh, pa mu je izpodrsnilo - bilo je namreč prcd pustom — in ubral jo je par korakov po vsch Stirih. Po polju je ležal debel sneg in tudi ob cesti ga je bilo Se dovolj. Semlertja se je še poznalo. kako so njegovi tovariši legali v sneg. da so videli primeroma, kakšni so, a)i pa iz Ijubezni do mrzlega sncga, ne vem. kako bi rekel . . Kadar se je pa danes Tonček zagledal v te obcestne spomenike razposajenih tova-rižev, se mu je vselej, kot nalašč, izpodtaknilo in padel je po zamrznjeni cesti, ali pa v sneg.
Prejšnji dan je namreč sneg precej kopnel. po noči pa je zmrzovalo in dopoldanje solnce ni moglo otajati cest, ki so bile popolnoma zamrznjene   Tonček
Jl  20   —
pa je v naglici donia en čevelj zamenjal. ki je bil sla-rejšega brata, in ves podkovan . . .
In še ta torba! Kadar je padel, zaletela se mu je 7. vso močjo v glavo, da mu je zašumelo v glavi in zaropotalo v torbi ... Bil je revež ves obupan in malo na jok se je že držal. Tovariša ni bilo že nikjer nobenega. Kar začne biti ura pri farni cerkvi. Tonček posluša, šteje in srce mu utripa . . . Zdaj veličastno zabrni veliki zvon — bila je ena.
Na jok je v hipu pozabil in jo ubral proti šoli, ki je siala takoj za malim logom. A pouk se je že priče) ... Tu niu hipoma pride nenadna misel. Ustavi se in jo premišlja Zdajci zasliši iz loga čudno šumenje. Posluša natančneje in žc razloči  posamezne  glasove.
Nekaj ga je vleklo tja, saj je slišal dobro sose-dovega Lojzka, kako se je smejal. Malo Se postoji pomišljajoč, ali bi krenil Ija ali ne. Ko se pa spomni, da se oni gotovo drsajo, pogleda pazno naokrog in jo ubere naravnost k tovarišem. Oddaleč ga že po-zdravljajo, mu mahajo s klobuki in kričijo : ,0, Ton-ček, kam pa kam? V šolo, v Solo!" Toda Tonček je vedel, da se norčujejo, in spcl je veselega obraza k njim v breg.
Bili so vsi trije njegovi soJolci: sosedov Lojzek, PavliCkov in Skalarjev. Namesto v šolo. šlt so se rajši drsal sem v breg. kjer so naredili drvarji ozko gaz, ki je ponoči zamrznila. lJo tej gazi so se dričali vsi štirje, ali stoje ali pa čepo. Njim se jc pridružil tudi Toneek.
Vsi so se mu smejali, ko se je prekopicnil prvič, in tudi sam se je smejal.
Tako so se zabavali celi dve uri. Malo pred tremi pa so odšli po stranskih potih domov, kajti iz go-renjega konca vasi jih je bilo tudi »ekaj, ki bi bili lahko povedali gospodu učilelju, da so jih videli... Prišli so sicer malo prej domov kot po navadi — pa kdo je pazil na lo?. . .
Tončka je zeblo, pa vendar mu je postajalo vroče, ko je sfopa) proli domači hiši. Zdelo se mu je, da se mu na nosu pozna, da ni bil v šoli. In bal se je očeta in še nečesa .. .
-   30   —
Hudega ni bilo nič. Nihče ni omenil šole, in zdelo se mu je, da lahko kaj takega še poizkusi.
Pa so res tisti trije še parkrat naredili tako Tonček je bil seveda (udi poleg. Vselej so srečno odšli. Nihče ni ničesar izvedel. Ko so pa radnjič gospod učitelj izpraševali, kje so bili vsi štirje, ni vedel Tonček, kaj bi rekel. Molčal je in pogledal zdaj enega, zdaj dru-gega. Gospod učitelj niso nič rekli, le nekaj so za-pisali v črno knjižico.
Tonček pa je takoj slutil. da ni to niC dobrega. Črez dva dni so dobili izpričevala. Tončku je rojilo po glavi, kaj bo, če gospod učitelj vse to napišejo v izpričevalo. Dva dni ga je to skrbelo in bii je ves potrt.
Dobil je res oni listič papiria, ki človeka do srca razveseli, ali pa v dno duše užaiosti. Tonček je gle-dal in gledal. Številke je že malo poznal in je tudi vede), kaj pomenijo primeroma v izpričevalu, vendar se danes ni mogel načuditi, kajti nekatere so bile tako cudne, in o njih so imeli njegovi součenci le slaba mnenja ... V pisanju je bilo pa res tako čudno 7.11-pisano, lako skrivljeno in potlačeno. da je komaj spoznal to čudno kluko — pet . . . Tudi v računstvu je bilo nekaj podobnega, malo boljše je bilo pač, pa vendar samo komaj zadostno. Tonček je bil žalosten. odsile polrt. Ko so jih prvič dobili. je bil mnogo boljši. Nobene četverke ni bilo nikjer. kaj še petice! .. .
Skalarjev je imel pa par takjh petic. a vendar je skakal in kriča!, da je vsak lnislil: .,Ta ima pa same enojke.'" . . . Tončku pa se kaf ni dalo smehljati. Spo-minjal se je na one ure, ki jih je zamudil, zaradi ka-terih je dobil tudi lako izpričevalo.
Doma. doma — ta:n rnu je šele huda predla. Komaj so oče pogledali v izpričevalo. že so posegli za omaro, Tončck pa k materi. A nič ni pomagalo . . Naposled je moral še poljubiti tisto vilko brezovko, ki jo je sam odrezal očetu v gozdu.
Toda s tem še ni bilo končano. Oče so prav na koncu izpričevala dolgo časa nekaj brali ia gledali. potem se pa obrnili k Tončku in vprašali:
,Kdaj te pa ni bilo v Soli:"
—   31   -
Tonček premišlja inodgovori: ,,Saj sem bil.' —
,,Kako? Kaj pa tu stoji ?" . . .
Tonček je vedel. da je izgubljen. Stisnil se je k peči. Kajti, da bi bilo tudi to napisano, kolikokrat ga ni bilo v šolo, tega do zadnjega trenutka ni mogel verjeti.
Pa je iznova zapela brezovka . , . Ehej. to sta jo Sla! Žvečer pa post. naprej pa zapor ves Ijubi dan . . .
Pa je pomagalo!
Misiite, da ostanc še kdaj v logu, namesto da bi šel v šolo? Za ves svet ne! Toliko je že izkusil in izprevidel. da se vse izvc in da hodi.samo zato v šoio, da bo kdaj kaj znal, torej samo v svojo korist. Da ga starši malo silijo k učenju. (o deia le njih do-brota . ..
In če včasih katera pade. tudi ni odveč ... Pri Tončku že ni bilo! Na koncu lela je prinesel tako dobro izpričevalo. da so ga kar morali izpustiti v drugi razred.
ln letos: Pravijo. da bo dobro. Po strani sem pa slišal, da je eden najboljSih, da bo celo odličnjak . . .
Kaj se ve? Priden je res postal od tistega časa. ko je na lastni koži začutil brezovo olje. Striček iz mesta pa mi je celo trdil. da ga vzame drugo leto k sebi v mesto, in Bog zna. če ne bo iz tega Tončka kdaj velik gospod . . .                             Slavko Slavič