Zadnji Mohikanec. Povesrt Iz leta 1757. ?• J. F. Cooper-ju predelal Al. B e n k o v i č. ' 10 Heyward je stopil h Kori. »•Česa si rdeckarji najbolj žele, to veste«, ji je rj?kel. »Obljubite jim dovolj smodnika in volnenih odej. Močnih pijač si najbolj žele. Ako jim obljubite še kako darilo iz svoje roke, nam bo to le koristilo. Pomislite, Kora, da je od vaše previdnosti in preudarnosti odvisno vaše in živIjenje vaše sestre.« »In tudi vaše.« »Moje življenje pri tem malo pomeni. Prodal sem ga kralju in vsak sovražnik mi ga lahko vzame. Mene ne pricakuje oce doma in le malo prijateljev imam, ki bodo žalovali za mano. Zato pa — Tiho! Indijanec posluša! — Magva! Tu je dama, s katero hočeš govoriti.« Magva je počasi vstal in nekaj casa tiho in mirno stal pred deklico, ki jo je bil Heyward pripeljal k njemu. Potem je namignil Heywardu, naj se umakne, ter je rekel hJadno: »Kadar Huronec govori svojim ženam, njegovi bratje zatisnejo uho.« Kora se je ozrla za Heywardom in rekla potem Indijancu z ženskjm dostojanstvom: »Kaj misli povedati Zviti lisjak hčeri Munra?« »Poslušaj«, je pričel Huronec, ter deklico prijel za roko, ki pa mu jo je mLrno odtegnila. »Magva je bil rojen med Huronci kot poglavar in vojščak. Videl je solnce dvajset poletij, kako je dvajset zim sneg raztajalo v vodo, in je bil srečen. Potem pa so beloličniki prišli v gozdove. Učili so ga piti ognjeno vodo in postal je ničvreden. Huronci so ga pregnali od grobov njegovih očetov. Begal je po svetu in nazadnje postal vojščak med Mohavki. Boril se je proti lastnemu rodu! Stari poglavar, tvoj oče, je bil načelnik naših vojščakov. Rekel je Mohavkom: Storite to, storite ono, in slušali so ga. Napravil je postavo, da bo kaznovan vsak Indijanec, ki pije ognjeno vodo in pride pod platnene vigvame njegovih vojščakov. Magva je po neumnosti odprl svoja usta in vroča voda ga je zapeljala v kočo Munra. Kaj je storil sivolasec? — Naj pove njegova hči!« »Ni snedel besede in je kaznoval tistega, ki se je pregrešil proti postavi!« je neustrašeno odgovorila deklica. »Storil je, kar zahteva pravičnost!« »Pravičnost!« je kriknil divjak in se tresel od jeze. »Ali je pravicno, če kdo zlo rodi na svet in ga potem kaznuje? Magva ni bil sam, ognjena voda je govorila iz njega in delala za njega — a Munro ni hotel verjeti. Huronskega poglavarja so vpričo vseh belih vojščakov privezali na drevo in ga bili s palicami kot psa.« • Kora je molčala, ker ni vedela, kako bi pred Indijanoem opravičila nepremišljeno strogost svojega očeta. »Poglej!« je vzkliknil Magva in si razgalil prsi. »Poglej te brazgotine od puškinih krogel in nožnih konic — na te je Huronec lahko ponosen pred svojim rodom. Sivolasec pa je zapustil na hrbtu Huronca brazgotine, ki jih mora sedaj skrivati kakor kaka ženska.« »Mislila sem, da je indijanski vojščak trden«, je rekla na to Kora, »in da njegov duh ne čuti in ne ve za bolečine njegovega telesa.« »Ko so Čipevanci Magvo privezali na drevo in ga tu urezali«, je odgovoril Huronec in položil prst na dolgo, globoko brazgotino na prsih, »takrat se jim je Huronec smejal v obraz! Talcrat je bil njegov duh visoko v oblakih. Ko pa je čutil Munrove udarce, taikrat je bil njegov duh pod palico. Hurončeva duša ni nikdar pijana, ona ne pozabi!« »A se vendar lahko pomiri. Ako ti je moj oče storil to krivico, potem mu pokaži, da zna Indijanec odpustiti to razžaljenje in pripelji mu nazaj njegovi hčeri. Slišal si že od majorja Heywarda —« Magva je zmajal z glavo, kakor da hoče preprečiti ponovitev takih ponudb. »Kaj torej hočeš?« je nadaljevala Kora po kratkem, mučnem molku. »To, kar Ijubi Huronec — dobro za dobro, zlo za »Torej se hočeš nad njegovima hčerama maščevati za krivico Munrovo? Ali bi ne bilo bolj moško, ako bi šel k njemu in zahteval od njega vojaško zadoščenje?« »Orožje bledolicnikov je dolgo in njih noži so ostri!« se je porogijivo zasmejal divjak. »Čemu bi šel Zviti lisjak pred sovražne puške, ko ima v rokah srce sivolasca?« »Kaj torej zahtevaš?« »Ko je Magva zapustil svoj rod, so njegovo ženo oddali drugenra poglavarju. Sedaj se je zopet sprijaznil 9 Huronci in se povrne k grobovora svojega rodu na bregovih velikega jezera. Hči angleškega poglavarja naj gre z njim in naj za vedno živi v njegovem vigvamu.« S težavo je Kora prikrivala strah in stud ter je odgovorila kolikor mogoče mirno: »Kako veselje bi mogel imeti Magva nad tem, da bi svojo kočo delil z ženo, ki je ne ljubi in ki je drugega rodu in druge barve kot on. Ali bi ne bilo boljše, da sprejme zlato Munrovo in si z njim dobi srce huronske deklice?« Sovražno in strastno je odgovoril Indijanec: »Ko bodo pričele Huronca peči rane na hrbtu, ve za ženo, ki jih bo celila. Munrova hči bo zajemala njegovo vodo, žela njegovo žito, kuhala njegovo divjačino. Sivolaščevo telo bo spalo med vojaki, a njegovo srce bo trepetalo pod nožem Zvitega lisjaka.« »Zverina! Vreden si svojega izdajalskega imena!« je krilcnila Kora, ki ni mogla več zadrževati svojega srda. »Samo satan si more izmisliti tako mašcevanje. A videl boš, da zna Munrova hči kljubovati tvoji nesramni zlobi!« Indijancu se je obraz spačil do besnosti. Namignil ji je, naj se odstrani. Smrtno bleda in silno razburjena se je Kora vrnila k svojcem. Na njih povpraševanje je pokazala na Indijance, ki so se bili zbrali okrog Magve, in je rekla: »Poglej in čitaj z njih obraza našo usodo!« Magva se je bil pridružil svojim tovarišem, ki so se bili po gnusnem kosilu iztegnili po tleh, ter jim je govoril z dostojanstvom indijanskega poglavarja. Očividno jih je izpodbadal k maščcvanju, kar se mu je le prehitro posrecilo pri krvoiločnih divjakih. Njegov govor so spremljevali z divjimi kretnjami, potem pa so z groznim vpitjem planili pokoncu ter z golimi noži in tomahavke vihtec navalili na ujetnike. Heyward se je zagnal med sestri in najsprednejšega sovražnika, ga zgrabil z obupno silo in zadrževal nekaj časa. Ta nepričakovani upor je prisilil Magvo, da je posegel vmes. Med splošnim kričanjem je ukazal tovarišem, naj ujotnikov ne pomore takoj, ampak naj kolikor mogoče podaljšajo njih muke. Dva korenjaška vojščaka sta planila nad Heywarda, tretji pa se je lotil Davida. A nobeden se ni udal brez ljutcga, dasi brezuspešnega boja. Oba so privezali k drevesnim deblom. . ^. Ko se je mladi vojak mogel ogledati, je zapazil, da jih vse čaka ista usoda. Na desni strani je ugledal privezano Koro, na levi pa so napol nezavestno Elizino telo držale pokoncu vrbove šibe, s katerimi je bila privezana na drevo. Nekaj Huroncev je znašalo na kup suhljad, da napravijo grmado. Drugi so v konice prirezavali konce lesa, da jih zažgo in ujetnikom zabadajo v meso. Nekateri pa so pripogibali k tlom vrhova dveh mladih dreves, da nanja privežejo Heywarda in jih potem izprožijo. Magvo pa je vodila še hujša raaščevalnost. Stopil je h Kori- in ji rekel: »Kaj zdaj poreče Munrova hči? Njena glava je predobra, da bi legla na blazino v Magvinem vigvamu. Morda bi rajši videla, da bi se zakotalila po hribu in bi jo pojedli volkovi?« »Poberi se!« je slovesno kriknila Kora. »Motiš me v molitvi in se vrivaš med Boga in mene!« Magva pa je pokazal na Elizo ter se režal porogljivo. »Poglej, kako otrok joka! Premlada je še, da bi umrla! Pošlji jo Munru, da mu bo česala sive lase in mu oživljala njegovo staro srce!« Kora se je ozrla v sestro, ki ji je ljubezen do življenja sijala iz oči. »Kaj je rekel, draga Kora?« je trepetaje vprašala Eliza. »Ali je rekel, da naju pošlje nazaj k očetu?« Vec minut je starejša sestra upirala pogled v mlajšo. V njenih prsih je divjal silen boj. Nazadnje je rekla z nežnim glasom: »Eliza, Hairanec nam vsem pusti življeoje in naa pošlje k nesrečnomu očetu, ako — ako premagam svoj uporni jponos in dovolim —« Beseda ji je zastala, sklenila je roke in bolestno dvignila oci, kakor bi iskala pomoči pri Njem, ki je najmodrejši. »Govori, Kora!« je rekla Eliza. »Kaj naj bi storila?« »Zahteva od mene, naj — naj grem z njim y divjino v njegov vigvam — da o&tanpm tam, da — da postanem njegova žena.« »Kora ! Kora!« je vzkliknil Heyward. »Ne izrecite tega še enlcrat! Ta misel je hujša kot smrt!« »0, saj sem vedela, da bo vaš odgovor tak«, je rekla Kora z žarečim pogledom. »A kaj praviš ti, draga Eliza. Brez mrmranja storim, kar boš ti velela.« Eliza je bila komaj napol živa. Roki sta ji bili nezmožni omahnili, prsti so ji krčevito utripali in glava ji je visela na prsi. »Ne, ne, samo tega ne«, je rekla z onemoglim glasom; »potem je boljše, da umremo sluipaj, kakor smo skupaj živeli.« »Potem pa umri!« je besno zakričal Magva e Kobmi škripaje ter vrgel tomahavk proti Elizi. Sekira je siknila tik mimo Heywardove glave, presekala Elizin koder ter se zasadila v drevo nad njeno glavo. Ko je Dunkan to videl, je z nadčloveško močjo raztrgal vezi ter se zagnal v drugega divjalka, ki je hotel v isto smer zagnati tomahavk. Oklenil se ga je in oba sta se zvalila na tla. A golega sovražnikovega telesa Heyward nikjer ni mogel krepko prijeti, Indijane« se mu je izmuznil, mu pokleknil na prei ter ga s silno težo tlačil k tlom. Ze je videl Heyward, kako se je nož zabliskal nad njim, a ta hip je počil strel in Indijanec se je sesedel smrtno zadet. rf-.fl-s^ ^**.;«*., . (Dal/e prihodnjic. .