Sanje o nebesih
§irotek Francek je bil komaj v desetem letu, pa je moral že okušati gorje bede in revščine.
Še pred enim letom je imel oba, očeta in mater; a danes že spita na domačem pokopališču in čakata sodnjega dneva in felesnega vstajenja.
Pred dvanajstimi meseci mu še ni bilo treba ži-veli pod tujo streho in pri tujih Ijudeh. Oče in mati sta lepo skrbela zanj, on pa je hodil v šolo ter se tako pridno učil, da je bil v ponos svojima roditeljema in svojim učiteljem. Ali neizprosna smrt mu je pobrala drage starše. Vsled tega ni tnogel več v šolo, ker sr je moral služiti kruh s pastirovanjem pri Andrejčkovem očetu.
Deset glav goveje živine je vsak dan po dvakrat gnal Francek v reber, dopoldne in popoldne.
Vročega poletnega popoldneva je bilo, ko je Francek spet gnal Andrejčkovo živino na pašo. Ptičje petje, njegova piščalka in kravji zvonci so mu prega-tijali tužne misli na nenadomestljivo izgubo staršev vsaj za nekaj trenotkov.
Ko prižene živino na Andrejčkov pašnik, sede v senco košate divjc hruške, ter piska na piščalko žalostne melodije svoje lastne domišljije. Spet so bile njegove misli pri njegovih Ijubih roditeljih.
nKako bi rad videl sedaj-le svojo mamico in svojega ateja," si je mislil Francek in zapiskal še tuž-neje in iskreneje žalostno in tožečo pesmico, koje melodija se je gotovo dvignila v nebeške višave k njegovim dragim staršem.
&X   110  P3
Odmevala je po prazni tišini od vročine težkega gozda, tonila, pojemala in se popolnoma izgubila v njej.
S to v gozdno tišino se izgubljajočo melodijo je zadremal tudi Francek ter zasanjal krasne sanje, sanje o svetlih nebesih.
Namah se je izpremenila vsa ona zelena trata v velik in krasen vrt. Da, naravnost čaroben in ves rajski je bil ta vrt. Nežna in sveža pomlad in zrela jesen je bila v njem. Pisano so se cvetice ravno raz-cvetale, kakor spomladi po pestrobojnem polju; zlate ptičke so prepevaje skakljale po sadnem drevju od vejice do vejice, na katerih so blestela v solnčnih pramenih žlahtna jabolka in še žlahtnejše hruške, kakor v jeseni na Andrejčkovem vriu.
Francek pa je hodil po srebrnobelih stezicah pod tem drevjem v družbi veselih nebeščanov, ki so bili vsi tako mladih in od zadovoljstva žarečih obrazov.
Vsi so ga poznali. Veselo so ga pozdravljali, se pogovarjali z njim ter mu razkazovali rajski vrt. Vedeli so, kako mu je ime, in kje so njegovi slarši. Tudi njemu se je zdelo, da so mu vsi ti Ijubki obrazi znani. Videlo se mu je, da ima vse za svoje vrslnike.
Ko so mu razkazali vrt, so ga peljali k njegovi mamici in ateju. Dolg je bil ta rajski vrt in precej časa so hodili. Na koncu so morali skoz prozorno palačo, v kateri je bilo nebroj angelcev, ki so tekali zadovoljno se smehljaje \z sobe v sobo.
Na oni strani te kristalne angelske stavbe, pa se je razprostiral spet brezmejen vrt, kjer je bila sama pomlad.
Drevje je cvetelo, cvetice so omamljale vso oko-lico s svojim vonjem, ptički so žgoleli veličastne himne v Čast in slavo Bogu, in vsi nebeščani so spremljali srebrnočisto ptičje petje ter tako poveličevali slavo in moL božjo. Vse, prav vse se je veselilo in uživalo v veliki Ijubezni neskončno srečo svetih nebes.
Francka so obkrožili nebeščani, angelci in svet-niki. Mnogo, neizrečeno veiiko jih je bilo, ki so ga vodili k njegovim staršftn.
S4   111   V&                           ^^^H
Šli so in prišli do blestečega prestola Boga Očeta samega. Ves svetal je bil ta prestol, in naš gospod Zveličar je bil obdan od milijonov nebeških krilatcev, ki so prepevali slavo Bogu vsemogočnemu.
Kakor očaran in ves prevzet je bil Francek od te nebeške lepote. Privedejo ga pred Boga Očeta, ki ga prijazno nagovori in mu pokaže ateja in mamico.
ln glej! Vsa v sijajnem blesku se mu približata, in mamica ga objema, atej pa poljubuje.
V tem presrečnem trenolku pa se prebudi Fran-cek iz presladkih sanj; solnce se je nagibalo že k zatonu, živina pa se je pridno pasla okoli njega.
Ko je solnce poljubljalo gore v slovo, se napoti Francek z živino proti domu, v zvoniku župnc cerkve pa zazvoni Ave-Marijo. Fobožno se pastirček odkrije. Iskreno moli za mamico in za ateja, in solza čiste otroške Ijubezni mu zdrkne po licu . . .
Anton Antonov