JLis9 2.
W petilk S. Proseiica

Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/ , za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Zu celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/t gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Slovesna beseda slov. družtva v novim stanovališu v Ljubljani.
Igravnica se spet je razgernila; že k druginm djanju zvonček jc zapel, V daljni megli se staro Ielo je poskrilo, in novo je nastopilo z svojimi sonci in viharji, z svojimi nadami in solzami. In čnj! pri vhodu svitle zorice je segla v strune sladkomične mlada Vila slovenska, nebeški glasovi iz boljšiga sveta so zadoneli in odmevali v slovenskih sercih, in na perutali tugozmagljiviga petja smo obiskali slavne brate od siviga Balkana do beliga morja, od ponosne Save do Sibirskih ledohramov, in jim v nadušenih pesmih naše iskrene vošila za novo leto donesli.
Pa kaj bom v pesniških oblikah govoril! De naravnost povem: Pričeli smo novo leto z slovesno veselico v novim stanovališu, ktero smo s tim ob enim tudi obiskovavcam odperli. Velika množica ljudi (se ve, de le udov) iz vsih stanov se je v lepo okinčanih, z slavjanskim! barvami nakitjenih izbah sošla. Stari možje so prišli, v veseli mladi družbi se po-mladivat, in pri polnim sercu se spomnit nek-dajnih lepili dni, ko so še njim mladosti zvezdice sijale. Vojske sinovi, slavni Hervaški oficiri so novoletno svečanost s svojim priho-dam poveličali. Zornolične slovenske deklice, praznično oblečene, z slavjanskimi rožcami v laseh so ko blagrice iz nadzemskih svetov serca mladih rodoljubov vnemale. Slava Slavjanam! je nadušeni Slovenec I). ponosno izgovoril. Slava Slavjankam! jez pri ti priči ponosno izustim. Prav tako, slavne domorodke, drage posestrime! V narodne zbore, k narodnim veselicam zahajajte, kjer se slavjanska pijača iz čistiga narodniga vira pije, kjer iskrice svete ljubezni k svojim narodu vnete serca prešinvajo. Pod slavjansko lipo, drage vertnarice, tam si naberite žlahtnih sadik, in z materno skerbljivostjo vcepile slavjanske cepe v mlade serčica svojih prihodnih nadepolnih sinkov in hčerk. Biti slovenske kervi bodi ne samo Slovencu, ampak tudi Slovenki ponos! Zdaj še le morem radost-niga serca izreči, de so se slovenske Vile zbudile in zopet oživele, ko jih tudi njihne sestrice priznajo. Zdaj še le bo narodno kolo popolno postalo, ko ste tudi ve vanj stopile. Le krepko naprej, drage sestrice! ta svitla zorica nam jasni dan obeta, v megleni del j i se veličanski hram Slave bliši. Sveti ogenj rodoljubnih sere mora temno meglo prodreti, in ako Bog da in sreča junaška, dospeli ga bomo! —
Kaj pa čem govoriti od sladkih občutkov, kteri so serca se polastili pri poslužanju taciga petja! Kaj od solz, ktere je serce v njedru jokalo, ko smo take velikane umetnosti na goslih in na glasoviru začuli ? Brezdušni kipi smo stali, ko je glasoviti Eller iz začaranih gosel viže privabil, na kterih so se jasne Miloslnice, ko sladka želja na ustnicah, zibale. Noben glas se ni v družbi začul. Tiho jc blo, kot v mirnim grobu. Skoraj sop-sti si nismo upali. Al ko je umetnik nehal, tu nadušenih klicov „SIava! Živi!" ni bilo ne konca ne kraja. Vneti slovenc C—r ga je z naslednimi versticami poslavil:
V spomin Visokovrednimu gosp. lijmlcvitu Eller. ju,
slavnimu slovenskimi! godcu.
So nekdaj Orfejovih strun glasovi Tak milo po dabravi se glasili, De se omečil kamen je sirovi, De vsi potoki v logu so vtihnili:
Enako zdaj done nam tvoje strune, Glas vsaki, ki ga dado gosle tvoje, 1'resladkih čutov persi nam presune — Spomin postavlja vsak ti v serce svoje.
Pač resnične besede! Če ti v strune se-gneš, glasoviti godec, hrepenenja pijana duša telo zapusti, in z glasovi Tvojih gosel zjedi-njena Tvoji umetnosti svečano slavico peva.— In res je po spričevanju oseb, ki so ga tudi drugekrat že slišale, ta večer umetnik sam sebe prestregel. Njegove viže Štajerske so vsim pričijočim tako globoko v serce segle, de jih je mogel med gromečim „Slava!" ponoviti. — Vunder, v mojih prevročih občutkih bi skorej pričetik veselice pozabil.
Ko smo bili vsi skupej zbrani, stopi naš slavnoznani, ljubljeni starašina, Dr. Bleivveis, na slolico in v sledečih besedah zbrane pozdravi: „Pozdravljeni bodite vsi v teh prostorih, v kterih smo se danas vpervič snidili. Tukaj se bodemo v prihodnič trudili za našo slovensko reč, pa tudi veselili ur nam ne bode zmanjkalo. Pozdravljen in z veseljem sprijet nam bode vsak v teh izbah naj si bode ka-koršniga naroda koli hoče. Vsi smo si enakopravni v mogočni Austriji. Danas pa če-mo prav veseli ta praznični dan obhajat, posebno kir so gospod Eller in slavne Gospodične Michellitova in Bcchfeldova tak prijazno dovolile nas s svojo umetnostjo razveseliti. Nar poprej naj pa zadoni „Slava našimu mladimu cesarju Franc Jožefu I.!" Siotcrna „Slava!" mu nasprot doni in nova „Austrian-ska narodna pesem" iz slavjanskih pers krepko zaverši. — Še morem opomniti, de jc vsak pričijoč en iztis te pesmi prejel, nalepim papirju z belo-modro-rudečim občertam pri slavnimu g. Blazniku kaj lično natisnjene. — Ko se je ploskanje veselja nekoliko poleglo, drugi glasovi na naše ušesa vdarijo: Vneti pevci Koseskovo zabavljico „Nemškutar" umetno v čveteropev postavljeno od slavovitega gosp. Biharja, neisrečeno lepo zapojo. še nam „Nem-škutar" sladko v ušesih doni, ko slavni Eller pred množico stopi, in z svojo nebeško godbo poslušavce v rajske sanje zaziblje. V popisu njegove umetnosti pero omaga! Slava mu! —• Po tem jc prišel na versto mili „Mor-nar" Dr. Prešerna, novo v muziko postavljen od gosp. Bechfelda, kteriga je gospodična Bcchfeldova lepo zapela. •— Kakšna umetnica na glasoviru (klaviru) je gospodična Michellitova, ki je zdaj nastopila, in nam fantazijo iz „Brivca Sevillanskiga" igrala, so učeni in v ti reči bolj znajdeni možje dovolj dokazali. Torej jez molčim. •— In spet je gosp. Eller za nekoliko časa našiga duha v slajši svetove odnesel. Na to nam slavnoznani pevec rusko pesem „Budeči Sarafan" krepko, slavjansko zapoje. Slava! — „Slovenije zmaga!" se zdaj oglasi mični glas iz stolice, in „Mirno zmago če Slovenja" niladi, 8 let stari govornik krepko in serčno izgovarja! Nadepolni sinek znaniga
rodoljuba, gosp. Horaka je bil! Prav dobro se je obnesel! Stoterna „Slava" je mladimu korenjaku nasprot donela. — ln čuj! tihi vir-ček čez bele kamenčke šuinlja. Zapoje gospodična Altenburgerjeva, kot pevska Vilica, mično pesmico „Moje jutro in Moje drago", od Padovca , sladko, miloglasno, k sercu segajoč. Pervi razdelk so sklenili junaški Kra-kovčani z „Dolensko zdravico", ktero so po navadi prav lepo zapeli. „Slava! Slava!" je vsaciga odstopečiga spremila!
Med tim je krasna večerja v sprednih sobah čakala, in po pervini razdelku se je vsak k telesnim okrepčanju spravil. Kdo bo jedila in pijače popisoval, k so se tukaj željnim nasprot smehljale? Hvala tistim ljubljanskim udam slovenskiga zbora, kteri so vse potroške te veselice prevzeli, in vse tako krasno napravili! Čez pol ure prostiga šepta-nja in gromečih zdravic, posebno slavjanski Lipi v Pragi in jugoslavjanskimu junaku smo šli zopet nazaj v poprejšne sobe. In zaslišali smo spet junaško ilirsko-slavjansko pesem „Brod nek čuti udarca" od Dragica Rusana, ktera je vse serca vnela in ponovljena bila. Slišali smo Biharjev lep čveteropev „Življe-njc", Fleišmanov dopev „V spominj Vodnika" od Prešerna, „Slavjana dom" od slavniga pevca. „Tam na Ural, tam na Tatri, Tudi tam so moji bratje itd. je v vsih persih gromeči odmev našlo. Slišali smo na-dušeniga govornika Koseskovo krasno cvetlico ^Začarana puška" vnetiga serca spregovar-jati. Slišali smo „štajerske viže" Ellerja. Vsi smo le poslušali, in ko so že nehale, smo še zmiraj poslušali, če se ljubljeni glasovi ne bodo morebiti vernili. Al kakor na morju divji (lvotok vse, kar se bliža, nepremagljivo v svoje naročje tira, tako je h koncu gosp. D. z svojim veličanskim govoram vse zbrane k nar višimu nadušenju vplamtil. „Slava Slavjanam!" je donelo in odmevalo, de se je vse treslo. Al govor je tudi tak, de mu ga ni para. In ko je vse vriskalo, zašumi še Hur-banova „Hej Slavjani" itd. v daljnim kolobaru. Vse je pelo, vse je plamelo. — Ob polnoči smo se šc le razšli radostniga serca, in nadepolni, de bi se taka veselica skorej ponovila. —
Tako smo začeli in končali pervi dan noviga leta. Prijazne zvezdice so nam domu gredočim na jasnimi! nebu blisketale, in vsak si je pač v sercu mislil: Glejte znaminja slavjanske prihodnosti, kako se nam prijazno nasprot smehljajo! Zdaj je orjaške grive stresel češki oroslan, mogočne perutnice razprosterl slavjanski orel od Savskih bregov do Tatranskih gora, jugoslavj anska zvezda seje vzdignila in svit svoj razsiplje čez poljane sveta!" To leto ne bo več rodilo Kosovih poljev in Belih gora. Bazširila se bo veličanska lipa „proti severu in jugu, proti izhodu in zapadu", in pod njenimi mogočnimi vejami bo „ovčar in junak, cveteči mladenč in stari sivček" na „sveto trojico Slavjansko" ozirajoč se z prepolnim scrcam prepeval:
„Hej, Slavjani, naša reč slavjanska živo klije,
Dozorila bo, že veličanski sad nasprot nam sije!"
Jcriša.
Zaderžki slovenšine.
(Konec.)
Drugi stan, ki se proti raznovi slovenske narodnosti z vso močjo bori, je učitelski stan, posebno v večjih mestih. Učiteli začetnih šol v Ljubljani so svojo zaspanost, de ne rečemo protivnost ali sovražnost očitno pokazali. Ne le niso nič za vpeljanje slovenšine v te šole storili, ampak so se navkazu ministerstva uka na ravno tako zvito kakor hudobno vižo opreti perderznili. Zapisnik so sostavili, v katerim so enoglasno sklenili, pri starimu ostati, rekoč, de novih reči treba ni. De bi pa ministerstvu dokazali, de slovenšine v šolah treba ni, so si prizadjali spričanje zadobiti, de starši, ki sinove v šolo pošiljajo, želijo de bi se taisti nemšine ino ne slovenšine nčili. Slišimo, de v temu poskusu so silo srečni bili; in ni se čuditi. Če kmeta vprašaš v katerim jeziku naj se sin uči bo gotovo vselej odgovoril, de v nemškim, misleč, de slovenski jezik že po materi zna, to de tako vprašanje je zapeljivo, izdajavno; ker kmet meni, de sin bi se nemškiga jezika ne učil. Vi pa, ki ste za vodnike mladosti postavljeni, vi morate po vaši vesti ravnati, ino ne slepo v besede šolskiga vodstva prisegati! Pomislite de pred ali potlej morate početi, ker cesarska beseda, s katero je enakopravnost vsake narodnosti zagotovljena, bo gotovo izpolnena. Če bo pa enakopravnost ove-ljala, bo slovenski jezik ne le v cerkvi ampak tudi v srcnjskih opravilih, v pisarnicah sploh, v kupčiji, obertnosti ino rokodelstvu gospodaril, tako, de popolno znanje taistiga bo slehernimi! omikanima človeku perva potreba. Kje pa mislite si bo mladost to znanje pridobila če ne v šoli, kjer toliko lepih zlatih let zgubi? Menite, de bodo starši posebej učenika za slovenski jezik plačevali, de vi zamorete lepo mirno, brez vsiga prizadevanja, po svojim zastaranim vodilu, ki ste si ga s tolikoletnim učenjem v glavo zatolkli, tje v en dan nemškovati. Prevdarite, koliko mla-ilenčev pride iz početnih šol domu, ki torej nimajo več priložnosti se kaj naučiti. Nar več taistih pozabi v kratkim času nemške bc-sedice, ki se mu še v pameti niso bile dobro ukoreninile, slovnica slovenska mu v roke dana ni bila, in tako z časoma v nobenim jeziku razumljiviga sostavka spisati ne zamore. Ali bi ne bilo pametno, otrokam nar pred slovnico materniga jezika, kateriga govoriti znajo, podati. Oni bi lahko ino v kratkim času razumeli kaj je slovnica, ino na ti podlagi bi se ložje vsakiga drugiga jezika učili. Učiliše je semeniše. Iz tega dežela pričakuje svoje pri-hodne uradnike, dušne pastirje, učenike, zbrisane gospodarje, znajdene rokodelce, hribine kupce. Ti imajo omikanje na deželo, v pisarnicc seboj prinesti ino prihodnd deželno blaž-nost ustanoviti, kaj pak bodo seboj prinesli, če jim se nič ne da? Prosimo tedaj posebno učenike ljubljanskih pervih šol, de bi spoznali njih dolžnost ino enkrat pot napredovanja nastopili, naj si vzamejo za izgled celjske ino novomeške šole, ki se za slaven-šino bolj poganjajo kakor ljubljanske v sercu Slovenije.
Hvalo pa moramo izreči gospodu Navratilu, ki se je brez nobene koristi slovenske mladosti vsmilil, učenci mu bodo en dan veliko hvalo govorili.
Kar latinske solc tiče, smo zavezani gospode Martinaka očitno pohvaliti, ki ni le svoje učence za slovenšino unel, ampak tudi drugim učenikam dopovedati znal, de sc mora učenost slovenske slovnice med zavezne učenosti šteti. On je za slovenšino gorel ino delal že tačas, ki se še v gledišu slovensko peti ni smelo. Gospodje Petruci, Pogorele ino Lužan se, kakor slišimo zastran slovenšine po moči trudijo. Tud gosp. Globočnik pridiga včasi ino izprašuje večidel po slovensko.	j.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenske dežele.
Ljubljana. Poročniki krajnske dežele, ki so bili do Cesarjev Ferdinanda in Franc Jožefa odposlani, so nazaj prišli. V Holo-mucu so 22. dan p. m. pisma krajnskih stanov in mesta Ljubljanskiga nj. vel. Cesarju Franc Jožefu podali, in njih šest je potem pri cesarjevi mizi kosilo, trije stanovski, in trije mestnjani. Tudi cesarjevimi! očetu nj. vis. Franc Karelnu so se priklonili. Z veliko prijaznostjo so cesar, njega oče in mati s poročniki se pogovarjali pri oddajanju pisem, in zopet po kosilu. Posebno je bilo viditi, de je nj. vis. cesarjev oče mestnjanske poslance zlo počastil; rekel jim je, de je v Ljubljani mnogo veselih dni živel, že v časih kongresa, in de misli poleti v Ljubljano priti s svojo gospo. Vse je veselilo Cesarja tako modriga, ljudomiliga, tudi zdraviga in čversto odrašeni-ga mladenča znajditi.
Predin so poslanci iz Holoniuca šli, sta gospoda Gutman in Baumgartner še tamkejšno slovansko lipo obiskala. Veselo sta bila od gospoda vodja, holoinuckiga korarja, sprejeta, kteri jih je tudi po mestu spremoval, in veliko terdnjavo jim skazoval. — V Prago so možje 24. dan p. m. došli, in drugi dan so se tam pri nj. vel. Cesarju Ferdinandu in Cesarici Marii Ani oglasili. Potem ki so jima dvoje pisem odbrali in v roke položili, je Cesar svoje veliko nagnjenje za krajnsko deželo jim razodel, in solze so mu v oči stopile. — Perva sta sta stopila v Pragi tudi gospoda Gutman in Baumgartner v staniše slovanske Lipe. Kakšino veselje je bilo med domorodnimi Čehi, ju pozdraviti! Koj je bila truma okoli nju, skazovali so jima svoje staniše, in gosp. tajnik Pehe se jima je pridružil, ter v mest-njansko češko zbirališe „resurs" peljal ta dva in vse druge nežlahtne naše poročnike. Tam so dobili gospoda vodja namestnika Hankata, visoko učeniga Slovana , kteri jih ne manj vesel je bil, in vsi pričujoči so jih zopet tako sprejeli, de poročniki tako lepe domorodne prijaznosti pozabiti ne morejo. Gospod Pehe jih je naprej še po slavni Pragi spremoval in tudi pri njih kosil; pripovedujejo, de ta gospod jim je posebno s svojim pridruženjem vstregel, in se bodo njemu še od tukaj po pismu zahvalili. Gospod Hanka jim je tudi nekake imenitne češke spiske v spomin podaril , od kterih se bomo mende še pogovorili. Prav dovoljni z vsim kar so doživeli, so se poročniki vernili proti domu. Verlo so opravili svojo reč, in serčno se moramo posebej gospodama Baumgartnerju in Gutmanu zahvaliti, ker sta tudi pozdrav bratovskih čeških družb v imenu Slovencov vpeljala.
Ilervaška in slavonska dežela.
Zagreb. Na božični večer jc imel odbor tukajšne slavenske Lipe sejo, v kteri je on v obziru na znan preklic naših Istrijan-skih bratov proti taliaušini in na na njih željo se z Hervati zediniti (glej Slovenijo list 62. p. 1.) prošnjo položil na svitliga Bana, in na ministra barona Kulmerja, de naj to reč z svojo veljavno besedo podpirata. Ob enim se je poslal Istrijancam sledeči odgovor:
Mili istrijanski bratje!
Serca junaške so nam od milosti poigrale, kader smo slišali v vašimu preklicu od 14. Grudna, kako se vi mili bratje, korenjaško ptujšine otresate, kako se vi kakor verni sinovi slavianske matere, zaveste miliga roda svojiga in junaške zibeljke. —
Zato mili bratje, pozdravljamo Vas iz te bratovske dežele, iz Vaše nekdajšne in ako Hog da tudi prihodne domovine. Pozdravimo Vas, in iz daljine širimo svoje roke, de vas zagerlimo, kakor enakorodne ljubljene brate,
blagoslavljajoči zemljo, ktera je vas, ko ne-zrušljiva stena vsred sinjega morja postavljena, na meji zavidljive ptujšine, na duši in telesu zdrave ohranila na občino diko vaše jugoslavjanske domovine.
Predložili smo Vaš preklic presvitlimu našimu banu, in našimu gospodu ministru baronu Kulmerju s to prošnjo, de naj ona vaše želje pri carskimu pristolu podpirata.
Mili bratje! Tekla bode voda, kir je nekdaj tekla.
Znano je nam dobro, kako vi ljubljeni bratje, pokraj sinjega morja zanemarjeni od vsakiga na skalah sirotno živete, znano je nam dobro, de bi zemlja vaša v bratovski zvezi z enorodnimi bratmi v mnogoličnimu blagostanju razcvesti mogla, de bi se vaša težavna oglarija, od ktire siromaški seljani od dneva do dneva golo dušo prežive, v ter-govino in mnogolične obertnosti prestvariti mogla, samo de bi kdo bil, ktir bi vas ljubil, ktir bi vaše kamenitne gore z miloserčnim oče-sam pregledal, de bi nad sabo ktiriga imeli, komu serce ni terši od kamna.
Mili narod! zaupaj, in počakaj srečno dobo, napolnjen z zaupanjem na enokervne svoje brate; ni več deleč doba, kadar se vam bodo kamenitne vrata krasne Reke, ktero tolikanj ljubite, za zmiraj odperle, kader bode bogata brodnija tudi vaše narodne blaga prenašala od eniga grada primorskiga do drugiga.
Nadjamo se do tega srečniga konca kmalo priti, če se vaša rodoljubna krepka volja na bode omajala, o čemu mi tudi ne dvomimo.
Prosimo vas tedaj nam v neprestojni med-sebojnosti vaše rane odkriti, de se zacelijo, de se bomo z vso močjo slavjanskiga duha zanje pečali, željno vas prosimo, de bodete tudi za naprej preroki našiga duha, de po djanjih razširite besedo našiga stoletja kraj sinjega morja od sela do sela od grada do grada.
Še enkrat bodite vsi serčno pozdravljeni.
Društvo slavenske Lipe na slavenskimu jugu.
(SI. jug.)
—	Grof Orsat Počič Dubrovčanin sloveč slavjanski pisatelj, dobro znan po izdanju naj-starših Dubrovskih klasikov, je te dni v Zagreb prišel. Kakor se sliši, bode on kmalo jugoslavjane obdaroval z izdanjem svojih prekrasnih pesem, pod naslovam: „Talianke", med kterim se tudi znajde perva pesem „Ho-inerove Odiseje." Prekrasna je njegova pesim na Mickievica. Žc slavni Kol ar je v svojimu „cestopisu" temu mladenču, s kterim se je v Benedkah soznanil, slavno prihodnost obetal.
—	Z veseljem beremo v hervaških novinah, de je smert nadepolniga pesnika Prera-doviča, ktero smo tudi mi v Slovenji z žalostjo oznanili, preklicana. Iz Monce, kir je zdaj v vojaški službi, je pisal sledeče pismo:
Dragi in ljubeznjivi prijatelj! Že nekoliko meseov je, kar sim vam pisal, al dozdaj še nisim nobeniga odgovora dobil, jest vam zato ne zamerim, kjer vem, de ste sosebno v zadnih časih veliko opraviti imeli. Moj Bog! kaj se je vse v temu kratkimu času zgodilo, in kaj se bode še zgodilo, jest upam na dobro , če tudi nič noviga iz svoje mile domovine ne slišim. Jest mislim, de bo naša mila zemlja spomladi razcvetla, in poleti obrodila z obilnim plodam. Tukaj je nič noviga, vse je mirno vsaj na videz, kako je znotraj sam Bog ve. De bi le vojska z Madžari dokončana bila; potlej bode tudi les mir postal, kir zdaj Taljani le na Madžare svoje zaveznike gledajo, misleč, de bodo zmagali. Slišal sim, ne vem al je resnica, de je Dalmacia z Hervaško in Slavonijo združena, če še ni, Bog daj , de bode. O kratkim čem vam neke kos-čike svojiga še ne dokončaniga dela „Kralje-vič Marko" za Danico poslat. Naj mi skoraj
odgovor dajte, ter obradujte z kakoršno veselo novico vašiga iskreniga
V	Monci 18. Grudna 1848.
Preradoviča.
—	Baron Kulmer je že več dni v Zagrebu, prinesel je nek iz Holomuca nar boljši nade za slavijansko prihodnost, in mi mislimo, de bode nas kakor do zdaj tudi za naprej verlo nadomestoval.
—	Grof Gustav Batthyany je po c. k. austr. poslaništvu v Londonu sledeče opra-vičenje na Bana poslal:
Kakor Ogerski in Hervaški grajšak si vzamem prostost vas s sledečimi verstami nail-legvat.	x
V	pretečenimu mescu sim pismeno knezu Švarcenbergu svojo politiško vero izpovedal, de bi jo pred visokim prestolam oznanil s po-klonam moje zvestobe. Nevem al ste vi to mojo naredbo zvedli, pa prepričan sim de nobeden ko Vi ne more boljši razumeti občuteka moje zvestobe ker sim o času bnne primoran bil svojo domovino zapustit. Jest se v politiki nisim nikdar mešal v tako imenovano opo-zicialno stranko, in sim njene brezumne in pregrešne namene zmiraj čertil. Ako so se od tistih časov, kar ste vi od Madžarov poteptane pravice Hervatov pod vaše okrilje vzeli, uradniki na mojih grajšinah protipostavno obnašali, prosim Vas pomislit, de se jest odkar so se stranke razcepile v te reči vtikat nisim mogel. Torej Vas prosim za to ljubezen, de bi se moje grajšine na Hervaškim pod kame ralno oskerbništvo postavile, dokler ne bode miru. Če bi tud iz, tega posebna korist za c. k. vlado ne izhajala, se vendar lako zamore buntovnikam v okom priti, kteri bi se proti svojimu kralju in banu tistih sredstev poslužiti znali, ktere Vam na vašo drago voljo prepustim. Na koncu izgovorim občutke spoštovanja in čudenja Vašim namembam in djanjam, kteve so bile tako koristne za avstrijansko carsko krono, in za blagostanje austrijanske deržave , de je cela Evropa oči vperla v tistiga, kir se je tacih junaštev lotil in jih tudi doper-nesil. Imam čast podpisat se z velikim pošto-vanjem Vaš ponižni sluga grof Gustav Bat-thyany de Nemeth-Ujvar. V Londonu 12. Grudna 1848.
—	Tudi nemški literat Cliovvnitz, ne-kdajni vrednik Peštanskiga časopisa „Oppo-sition", ktir je Hervate zmiraj nesramno ger-<111, je zdaj spokorivno pismo na Bana poslal, v kterimu svoje grehe in krivice spozna, in svoje spoštovanje svilliniu banu pove.
—	Te dni je prišla prošnja od sremske županije na sv. bana, v kteri je položeno, de še zmiraj nemščina našo narodnost kvari, naše ušesa v nepotrebnih rečeh žali, in naši mili materi neče dostojniga mesta prepustiti. Torej je prošnja zložena, de naj ban „general in regiments-komandam" zapove, de nimajo več v ptujimu jeziku, temuč v narodnim pisanih povelj razpošiljati.
—	Opravljajoči odbor križevačke žu-panieje bansko svetovavnico zaprosil, de naj se potrebne stopne pri središni austrianski vladi store za obderžanje celosti austrian-skederžave, de se bode v resnici enakopravnost vsih narodov skazala, in de se pokličejo pokrajne dozdajne ogerske krone na pošiljanje svojih poslancovna 50.000 duš po enim na občni deržavni zbor.
Cela županija je zgovorila, to reč krepko podpirat, in tako ste že dve županiji za pošiljanje na austrianski zbor, in tretja Župani a Zagrebačka, bo brez dvombe tud to sturila.
— Iz Senja se v Nov. herv. piše, de je lastnik tam ležeče barke, IvanDubokovič Dal-matinec, slavijansko bandero ali zastavo na-
Dalmaeia.
Teržaške talianske novine, in za njim Dalmaški potaljančeni časopisi so na ver-liga Petranoviča poslanca v Kromerižu, kir ni hotel znan preklic drugih Dalmatincov pod-)isati, kakor na belo vrano planili, ter skušajo ga po vsi svoji moči gerditi. Tode s ta-rim gerdenjem Petranoviču gotovo več časti skažejo kakor če bi ga hvalili. —
Češka dežela.
Na sv. Silvestra večer je bila v Pragi v Zofijski dvorani dana velika beseda, ktere znesik je v pomoč bratam Slovakam namenjen. Pelo se je v vsih slavjanskih narečjih.
Že se je v Pragi, Berni in po več družili mestih na povelje deželskih poglavarstev šolska svetovavnica vstanovila, ktere namen je se o prenareji šol v ustavnimu duhu posvetovati. Al bodemo mi Slovenci še dolg na naše novo šolsko vodstvo čakali? Al bode pri nas morebiti zastran tega vse le šolskim učenikam in njih sedajnim vodjam prepušeno. Če bo tako, se nimamo po tem, kar smo do zdaj vidili, kaj boljšiga nadjati. V čeških narodnih novinah odbor za izdanje čeških bu kev za gimnazialne šole na znanje da, de so že vse knjige gotove in po kaki ceni de se dobijo. Matica češka je k ponižanju cene veliko pripomogla. Tako ravna češki narod za svoj prid in korist. Pri nas pa učeniki le zmiraj to staro trobijo: „Le nam dajte slovenske knjige, mi bomo že po njih tradi-rali(??)" namesto de bi sami koristne slovenske knjige za mladost pisali, kir oni potrebnosti naše mladeži po dolgi vaji nar bolj poznati morajo. Lepa hvala naših unukov vas čaka! —
pravit dal, ktero misli 25. Grudna p. 1. nično na barki razviti. Slava mu!
praz-
Ogerska dežela.
Po develimu uradnimi! razglasu od nase armade na ogerskim, je junaški ban Jelačič v bitvi pri Mooru znaniga Madžarskiga generala Perčelna slavno premagal. Sovražnik je imel okoli 8000— 10000 mož. Bojiše je mertvimi pokrito. Vjetih je okoli 1000, (i topov je sovražniku odvzetih. Pravi korenjaki so bili austrijanski oklepniki regimentov Hardegg in Wallmoden. Generali Ottinger, Gramont in Zeisberg so se posebno dobro obnašali. Po te zmagi se Košutova slava svojimu koncu približa.
15. dan Grudna je bil za Serbe pri Ali-Dunaru nesrečen. Magjari so namreč Jova-noviča, potem ko so ga 4krat zastonj napadli, od zadej zalezli in do Pančove gnali zdaja kompanije, pri kteri je veliko Nemcov bilo, je nek te nesreče kriva. Tudi Kničanin je bil iz taboriša pri Tomaševcu pregnan. Pa dobro se je nad Magjari zato maševal, pr Čerepaju, ko so ravno palili, morili in cerkve oskrunili je nanje planil, 6 topov si prisvojil 800 Magjarov vjel, 600 jih je na bojišu jadlo. Serbi so veči polovico vjelih posab Ijali in vsterlili.
— Tudi terdnjava Arad, ktira je že bila v hudi soteski, je zdaj od cesarske armade potrebnim živežam in strelilam preskerbljena. — •— Na veselo novico osnove Serbske voj-vodine je serbski zbor z knezam v Belim-gradu sklenil, svojim bratam v Austriji 20000 cekinov v dnarjih, in 5000 dobro oboroženi mož v pomoč poslati. Sam turški car ni temu nasproten. Tudi Zemunčani so svojim austri-janskim bratam 60,000 gold. v srebru za potrebe v vojski poslali. Slava jim!
Čez napredovanje oddela Hurbanov trume se bere sledeči popis v Slavjanski časopisih:
Moram vam popisati drugo naše boje vanje proti Magyaram. Znano vam bode, de smo šli v pretečenimu mescu listopadu v Beč dokazat, kako potrebno je Slovake v boju proti
Madjarskimu jarmu podpirat, obetali so nam vojaško pomoč, posebno ki je za nas Vaš do-ri Ban govoril. Kar so nam obetali so tud eržali, pa vunder nismo tolikanj dobili kolikor smo prosili, holli smo namreč en bataljon pešeov, dve kompanie streleov, en eskadron conjikov in pol baterie gorskih strelil (kanon) dobili smo samo 4 kompanie pešeov, pol eskadrona konjikov in pol baterie raketne. S to močjo smo zapustili Tešen 3 d. mesca grudna. Naša moč se je v Tešnu pomnožila bila s slovenskimi dobrovoljci okoli 80 mož, in s nekoliko češkimi dobrovoljci. Prenočivši v Ja-dunkovini, gradu blizo Ogerske granice ležečim, smo stopili drugi dan na zemljo Slo vensko (Slovaško). Sovražnik se je kmalo jel na granici prikazovat, pa kir je nas zagledal, je povsod pobegnil. V Čači perviinu gradiču Ogerske dežele je imel glavni stan, in bilo jih je čez en bataljon. Zdaj smo se Čači bolj približali, in čakali napad sovražnika, med tem se je on na bližnimu gričku prikazal in koj jo izmakne od strahu prevzet. Pridši brez opora v Čačo najdemo tam množico različnih reči ki so sovražniku slišale, 4 cente puifra in svinca, veliko pušk, več sedlov, prekrasno zastavo ali aandero in nekoliko zapušenili ogerskih bram-liovcov. Ti so nam pripovedali kakšen strah ie sovražnika prijel; mnogi sojo potegnili bosi, drugi so si hlače (gatje) slekli de so mogli ložeji uteč. Potem ko srno tukaj potrebne politiško naprave naredili, t. j. ustanovivši sopet meščanske gosposke, in kraljevsko oblast, ktira ima nad celini Čačanskim okrožjem za-povedat, in množivši naše kardelo z dobrovoljci od Čače in okolice, smo dalj šli in postali Novimu Mestu na Kisucain. Kir nikir ne sledu sovražnikov našli nismo, smo povsod kamor smo prišli potrebne naredbe storili, in se vernili proti vasi na Vagi ležeči po imenu Žilina. Naš odhod je bil 21. grudna. Zavolj goste megle ktira je skoraj do poldne terpela, smo na polu nekoliko ur postali, med tem se je megla vlegla in jasno sonce je globoke Tatranske doline razvedrilo, in šli smo naprej. Težko de je bilo čez eno uro hoda, in glej sovražnik je pred nami, skrit poleg cele doline skoz ktero smo koračili. Naši plenklarji so ga iz njegovih skritih krajev kmalo pretirali, in vlekel se je na bližni griček in tamkej o-gradjen je začel na nas iz pušk in topov streljati. Bludek komandant slovenske trume, spo-znavši slabo stran sovražnika napade s slovenskimi dobrovoljci levo stran, od žvižgajočih oblic sovražnih strelil (kanon) obdan, vojska pod poveljem oberstleitenanta Frišeisen plane na sredo, konjiki pa na levo boko. Na vse strani so sovražne baterije gromele, pa to nas ni strašilo. Na en mah je sovražnik iz njegovih ograd pregnan, ter gotovo bi mu streli-la vzeli bili, če se ne bil tako naglo čez Vago zmuznil, čez katero je most razderl, de ga nismo mogli dalje preganjat. Stotnik Ševic je pervi z svojo kompanijo v selo Budatin priderl, od kod smo rakete na sovražnike metali, ktire so med njimu strašno vdelavale, tako de jih je na gomile popadalo, pa on je nam s topani in puškami odgovarjal. To je bilo prekrasno glediše; doline Vage, rgore so bile z dimam o-megljene, sonce je lepo sijalo, in grozovita jek je vsim dolinam novico raznašala de se slovaci bijejo za svojo slobodo. Sonce zaide in še je pokanje terpelo do temne noči. Ma-gyari so postreljali okoli 200 kugi iz svojih strelil, pa kaj mislite koliko naših je padlo? Ne eden, kir so preveč visoko ali na stran streljali. Mi imamo samo 5 lahko ranjenih. Madjari so nek več stotin zgubili. Kir nismo dovolj strelil in hrane imeli, ktero so vso Magjari iz bližnih sel seboj odpeljali, nazaj vernili, kir nam ni bilo čez Vatjo prebrodit. Obsedivši
smo se mogoče tako Čačo in celo
granico smo se sopet v Jablunkovo na Slezkim vernili, preskerbit se s strelili, in kmalo se čemo podati našo podjarmeno domovino rešit.
I e 1» » 1 i t i i k i del.
llervatov Zvezda.
Že je pred tisuč letmi Kraljestvo blo lepo, ljubezni domovina, Ljubem zvesto nebo.
In gore in doline Tam solnce vse zlati, In kader Febus zgine Jih Luna posrebri.
Tam hribčike prijazne Tertice venčajo Na travnikah zelenih Pa rožice cveto.
Tam ljudstvo zvesto in serčno Za vero, dom gori, Podpora je prestola Življenje za-nj pusti.
Pa znaš kako dežela Se imenuje ta? Zastojn tega ne vganeš Kje bla pozablena.
Oblaki so jo krili Ki v noči spala je Pa vzdignila se bode Že zora kaže se.
Brez vodja blo je ludstvo Ko truplo brez glave Ko jutro je brez solnca Ko noč brez zvezde je.
Med njim je mož bil rojen Plemena žlahniga , Ki zlomil je verige Ljudstva zaroblenga.
On je zdaj svet navučil Častiti njega dom In slava, njemu slava! Za sužnosti prelom.
Od roda do naroda Hvaležno imenvan llo šc od poznih vnukov llervatov žlahni Ban.
O! lo za njim hodite Kam kolj se on poda Le zmirej k novi slavi In k zmagi vas pelja.
In vaša stara slava Se z njim spet ponovi Ilirija velika Po njem se spet zbudi.
O! blagor vam llervati! Da Bog vas poživi In Jelačiča Bana Ki slavo vam množi.
F. Haussmann, Slovenka.
fiBrii»ovedke slovenskiga naroda.
Po raznih krajih nabral F. Jeriša.
(Dalje.)
Tašča pa je rekla materi: Ker si bolna, in ne moreš iz postljc vstati, grem jez namesti tebe po zlato jabelko. — Res je šla, in pride v grajšino. Dobi zlato jabelko in reče mladimu gospodarju: ..Pojdi še enkrat v zakleti grad, tam je zlatav riba. Pojdi po-njo in jo verzi v to šterno. Če bo drugi dan šter-na vsa polna zlatih rib, daj to v novice, in povabi vse ljudi, kteri hočejo zlate ribe imeti, naj k tebi pridejo. In med temi ljudmi bo znabiti tudi tvoja mati." Fant pa ni vedil, de je to njegove matere tašča, in tašča tudi ne, de je ta Fant njene neveste sin. Fant ko je to zaslišal, se vsede na beliga konjička, ga spodbode, in leti ko veter naprej.
Prijezdi do zakletiga gradu. Popraša leva: „A1 ni v tim gradu ena zlata riba?"
,.l)e," mu rečeta leva, „v sedmi Staniči jo boš dobil. Tode moreš v petih minutah ze nazaj priti. Če ne, boš pri ti priči okamnel." Fant gre v grad, gre skoz sedem slanic, in dobi vse, kakor popred. V sedmi slanici dobi zlato ribo, jo vzame in še pred ko v petih minutah nazaj priteče. Vsede se na svojiga konjička, in prijezdi do svoje grajšine. Tam verze zlato ribo v šterno, in glej! drugi dan je bila šterna vsa polna zlatih rib. l)a to vse v novice, in povabi, kakor pred, ljudi k sebi,
ki hočejo zlate ribe imeti. — Al gerda tašča, ko je to zvedila, sopet zacopra, dc mati zboli, in gre sama po zlato ribo.
Gre in pride v grajšino, dobi zlato ribo in reče mladimu gospodarju: V tistim zakletim gradu je zlati ptič. Pojdi ponj in prinesi ga domu. Potlej daj v novice, de, kdor hoče zlatiga ptiča viditi, naj ga pride k tebi gledati. In med temi ljudmi bo tudi, zna biti tvoja mati prišla." Ko je fant to zaslišal, se vsede na beliga konjička, ga spodbode in zleti ko veter naprej.
Prijezdi do zakletiga gradu. Popraša leva: „A1 ni mar v tim gradu tudi en zlati ptič?" „De," mu odgovorita leva, „v sedmi stanici na zlati kletki čepi. Pojdi gori,v tode dobro pazi, de boš pač za ptiča prijel. Če se le kletke dotakneš, boš pri ti priči okamnel. Vpetih minutah pa moreš že sopet tukaj biti." Fant gre v grad, in gre skoz sedem stanic. Ko v sedmo slanico pride, se mu na enkrat taka svitloba nasprot zabliši, de skorej oslepi. Vertoglav okoli tava, in se kletke dotakne. Pri ti priči okamni.
Leva čakata in čakata, al fanta le nazaj ni. „Aha!" sta djala, „ gotovo se je kletke dotaknil, in okamnel." Konjička tedaj domu zaženetu. Mislita si, bo že svoj dom našel, če bo Rog dal.
Ko konjiček brez gospoda domu pride, deklica neizrečeno žalostna postane. Al družina jo pregovarja, tolaži in pravi: „Vse-dite se sami na konja in jezdite do zakletiga gradu. Boste že tamkej znabiti kaj več zve-dili." In deklica se na beliga konjička vsede, ga požene, in zleti ko veter naprej.
Res prijezdi do zakletiga gradu. Popraša leva: „A1 vidva nič ne vesta, če ni undan neki fant v ta zakleti grad prišel? „To se ve de," pravita !eva,„po zlatiga ptiča je šel. Al zavolj prevelike svitlobe se je gotovo kletke dotaknil in okamnel. O deklica, ti še ne čutiš, kdo de je ta fant. Tvoj bratec je. Pojdi v grad; šla boš skoz sedem slanic. Tode nič se ne obotavljaj, kar koli bi v slanicah zagledala. Brez straha naprej stopaj. V sedmi slanici zlati ptič na kletki čepi. Ojstro pazi, de se kletke ne dotakneš. Pri ti priči bi okam-nela. De se pa to ne zgodi, si oči zatisni, preden vanjo stopiš. Tode, ker si deklica, saj v šestih minutah moreš nazaj priti. Scer bi tudi okamnela. Pojdi z Bogam in odreši bratca in vse druge ljudi!" In deklica gre v grad. Pride v pervo stanico. Tu vidi poger-njene mize z nar boljšimi in nar slajšimi jedrni obložene. V pozlačenih steklenicah se je sladko vince nasprot smejalo. Al deklica se za vse to kar ne zmeni in gre naprej. V drugi stanici vidi, kako so okamneli ljudje plesali, in ji migali, v njih družbo stopiti. Alj deklica se za vse to kar ne zmeni in pride srečno do sedme stanicc. Preden vanjo stopi, si oči zatisne. Pride do kletke in zagrabi zlatiga ptiča. In glej! ko bi z očmi trenul, se vse oživi. Rešeni bratec jo z solznimi očmi objame. Iz vsih stanic ji nasprot vrejo okamneli ljudje, ki jih je rešila. Gredo doli in pridejo vsi vkup do velkili vrat. Tu sta že dva zala princa čakala , in se lepo deklici zahvalila za rešitvo. To sla bila tista dva leva. Vsi skup se zdaj vzdignejo, in gredo v grajšino, kjer sta fant in deklica stanovala. Fant po novicah razglasi, de naj tisti ljudje, kteri hočejo zlatiga ptiča viditi, se pri njemu oglase.
Ko so to v tisti deželi, kjer je bila naj-denčkov mati doma, zvedili, ravno stare tašče ni bilo doma. Tedaj se mati na pot spravi, in pride v grajšino, zlatiga ptiča gledati. Tu se ji jc vse tako čudno zdelo, kako de tak zali fant le s sestrico v grajšini živi, in de še ni oženjen. Poprašuje ga čez to in to, če bi mogla kaj več od njega zvedili. Tudi fantu se je ta žena tako nenavadna zdela, de jo je tudi začel izpraševati, od kod dc je, in kako se ji godi itd. In mati je tako le pripovedovala: „Jez sim rodila dva otroka, fantka in punco. Al moja nevošljiva tašča, ki je gerda copernica, mi je oba, preden sini jili še jez v roke dobila, z černima mačkama premenila. V škatelci ju je po tem položila, in po vodi spustila. Al neki mlinar, ki je ne deleč od tod pri ravno tisti vodi svoj mlin imel, jc oba našel in ju za svoja rejenčka vzel. Al ko sla jela v šolo hoditi, sta se z njegovim lastnim sinam zavolj nekaj skregala in sta mlin zapustila. In od tistiga časa nič več ne vem, kaj sc je z njima zgodilo. Nič druziga na temu svetu si več nc želim, kakor, de bi še svoja otroka enkrat na serce pritisniti mogla. Za to milost vsak dan Boga prosim. Bog ve, če boni kdaj tako srečna, al ne!"
Ko je fant te besede zaslišal, reče k svoji sestrici: „Kar je ta žena pripovedovala, se je ravno z nama zgodilo. Kaj, ko bi ta žena mar najna mati bila?" In šel je v gornje hrame, in se je od veselja milo zjokal. In sestrica mu z veselimi očmi reče: „Gotovo je ta žena najna mati. Oh! meni je tako dobro pri sercu!"
(Konec sledi.)
Razsod Nemca čez Ostrožinskovi načert.
Dunajski poclanc v Frankobrodu, stotnik Moering, eden izmed nar bolj spoštovanih Nemcov, v pismu na prijatla, ktiriga beremo v Augsburžkih novicah br. 356, čež to delo tako sodi.
„Prav me veseli, de se idea zavezne (federativne) Austrijanske deržave, v slavjanskih časopisih zmiraj bolj ukorenini, tudi jest je ne morem dovolj priporočat, sosebno pa je dognana od g. Ostrožinskiga v njegovi v Zagrebu izdani: Osnovi za zvezno prerorenje austrijanskiga cesarstva po pravilu ustavne svobode in narodne pravne enakosti." (glej Slovenjo list 39.)
Tode gospod stotniku ni všeč, de bi nad deželnimi zbori narodni zbor, in še le nad tem deržavni zbor imeli, kir on v nemški prenapetosti misli, de Slavjani za osnovo narodniga zbora zdaj še niso zreli. Na dalje tako govori :
„Ostrožinskovo delo jc sploh navdano vi-sokiga modroslovskiga duha , prave ljudomilo-sti, ino kir je narod pisavcu oseba v bolj obširnimi! zapopadku jc on v te reči resnico zadel. O de bi možje stare policijske deržave tega razumeti hotli!"
Z in e s.
Neki jud je kmetu prodal konja za oranje. Drugi dan potem vidi kmet de je konj slep, in pokliče juda pred sodnika. Jud vpraša kmeta: „Zakaj bi konj za oranje ne bil?" Kmet odgovori: „Pri moj duši, konj bi že dobro oral, tode slep je." Jud mu naglo besedo prestriže, rekoč: „A1 si mar konja zato kupil, de bi tebi novice bral?" (Dan.)
Ceski časopisi na začetku in koncu leta 1848. Na pričetku tega leta je obstalo češko novinarstvo iz 8 časopisov, izmed kterih so bili 2 bogoslovska, 1 politiški, 4 razvesi-livniga obsega in 1 za znanstva, izmed tih je izhajal eden (Tydennik) na Moravskim. Kar to osodno leto "teče, je njih število na 28 naraslo. Ker jih je pa 6 zopet zašlo, jih je zdaj, kolikor vemo, samo 22. Iz teh izhajajo trije na Moravskim in dva na deželi; 11 je iziočno politiških (Narod. Nov., Pražske Nov., Slovanska Lipa, Občanske Nov., Moravske Nov.) Holomaucke Nov., Občan, Ranni list (namest Kvetov), Večerni list, Vlastenski den-nik, Svatovaclavske poselstvi. Dva (Včela in Tvdennik) imata politiške in druge lepoznan-ske sostavke. Eden je za muziko (Cecilie), dva za znanstva (Muzejnik in časopis učitel-ski: Posel iz Budče) in dva bogoslovska (Časopis katolickcho duchovenstva in Blahovest). Podučivniga obsega eden (Pražskv posel). Obertniške novice so tudi. VPilzni"je, Posel ode Mže in v Kraličnim Gradcu „Slovan Po-labsky.
* Madjari si clo v Parizu svoje odrešen je išejo. Tam s Poljskimi begunci verige kujejo, v ktere mislijo Austrijo vkovat. Vsi Poljski begunci hočejo Madjaram v pomoč iti, — samo bolj šrečni naj bodejo, kakor tisti na Dunaju. Poljska demokratiška družba, ktira šteje čez 2500 udov, je v pretečenimu mescu velki zbor imela pri kalerimu se je tudi znani fran-cos Ledri-Rollen znajdel. Sklenili so Madjari s Poljaci osnovat Magjarsko-Poljsko republiko. iJog jim pomoži!
	v		V	
Kitni kup.	J/)ubljan>		Krajnii	
	2.		3.	
	Prosenz.		j Prosenz.	
Srednja cena 1 mernik.	gold.	kr.	| eold.	kr.
Pšenice domače .	2	39	2	30
» banaške . . .	0	50	2	48
Turšice......	—	—	1	35
Sorčice......	—	—	t	58
	—	—	1	43
	1	27	—	—
Prosa......	1	30	1	25
Ajde.......	1	12	1	15
	—	51	—	49