Dušan N eč a k A v s t r ij a , j u g o s l a v ij a . Sl o v e n ij a . SLOVENSKA NARO DNA IDENTITETA SKOZI ČAS V svojem referatu bi rad podal le nekaj misli, ki so se mi porodile ob prouče­ vanju naslovne problematike. Nakazal bi rad tematsko polje našega raziskovalnega projekta in znanstvene delavnice. S svojimi formulacijami in citati iz del naših naj­ vidnejših zgodovinarjev, proučevalcev te problematike želim vzpodbuditi znanstve­ no razpravo, ki naj prispeva k odpravi morebitinih zmot in nadgradi dosedanje vedenje o oblikovanju slovenske narodne identitete v preteklosti in sedanjosti. Ena najpomembnejših značilnosti človekovega bivanja v družbi je zagotovo is­ kanje identitete. Ta seveda ni samo ena. Iščemo svojo stanovsko identiteto, svojo socialno identiteto, svojo religiozno identiteto, svojo kulturno identiteto, svojo civi­ lizacijsko identiteto, svojo državno identiteto in seveda svojo narodno identiteto. V dogodkovno intenzivnih, kriznih in prelomnih zgodovinskih obdobjih se intenzi­ vnost iskanja idnentitet povečuje. To še posebej velja za iskanje in potrjevanje na­ rodne identitete. Za Slovence je bilo iskanje in opredeljevanje narodne identitete v zgodovini še zlasti pomembno. Kot narodna skupnost so živeli v državah večjih sosednjih naro­ dov in vedno znova so se morali boriti najmanj za narodno samobitnost, če že ne kar za preživetje. To dejstvo je zagotovo ena od najznačilnejših črt slovenske zgo­ dovine. Zato je tudi razumljivo, da odnos do narodne identitete, ki se je mno­ gokrat kazal tudi kot odnos do polne narodne suverenosti kot vrha izpolnitve slo­ venskih nacionalnih hotenj, nekako travmatično spremlja sodobno zgodovino slo­ venskega človeka. Ko smo Slovenci dobili suvereno državo se je odnos do narodne identitete močno izostril in mestoma celo prestopil mejo, ki loči realnost od želja. Samo z navdušenjem nad novo nastalo družbeno-politično situacijo in z njo povezano potrebo po čim globji narodni identifikaciji, je denimo mogoče razložiti tako ve- hemnetno zagovarjanje dela slovenske javnosti psevdoznanstvene takoimenovane "venetske teorije" o izvoru Slovencev. Očitno se nekaterim zdi, da bomo Slovenci, le če bomo našli svoje korenine v davni preteklosti in se potrdili kot avtohtoni pre­ bivalci tega dela sveta, mogli stopiti ob bok drugim evropskim narodom oziroma morebiti celo dokazati svojo superiornost nad svojimi sosedi. Ne glede na vzgibe avtorjev in zagovornikov "venetske teorije" pa nam dogajanje okoli nje jasno kaže, kako pomembna in daljnosežna so tudi danes vprašanja povezana z narodno identiteto. V zgodovini se je slovenska narodna identiteta kazala različno pač glede na zgodovinsko obdobje in državne okvire, v katerih so Slovenci živeli. Različno pa se kaže tudi če nanjo gledamo skozi dognanja različnih strok Vprašanja: Kaj je slo­ venskega v likovni umetnosti ali glasbeni ustvarjalnosti na Slovenskem? Kaj, razen jezika, opredeljuje literarno ustvarjanje kot slovensko in kakšen je odnos in vpliv literarnih ustvarjalcev na Slovenskem do/na slovenske(o) narodne(o) identitete(o)? V kakšni povezavi in sovisnosti sta slovenski jezik in slovenska narodna identiteta? Kakšni so psihološki vzgibi za narodno opredeljevanje? Kako vidimo se­ be/samopodoba in druge/stereotipi skozi prizmo narodne identitete, ter zakaj rav­ no tako? so vprašanja, ki si jih je zagotovo že postavila večina Slovencev, še zlasti izobražencev. Odgovore na ta vprašanja je mogoče dati le v sintezi dognanj zna­ nosti o diahronih in sinhronih pojavih v narodovem življenju. Ce smo Slovenci postali moderen politični narod pred približno 150 leti, ne­ kako od časa prvega narodnopolitičnega programa "Zedinjena Slovenija" leta 1848 dalje, se je popoln slovenska narodna identiteta izoblikovala v drugi polovici de­ vetnajstega stoletja. Nastala je v času hudih nacionalnih bojev, ko se je sloven­ skemu narodnemu programu postavil po robu vsenemški nacionalni program. To je bil tako čas iskanja individualne slovenske narodne identitete, kot tudi čas na­ cionalne diferenciacije med prebivalstvom na Slovenskem. Glavna kohezijska sila pri nastanku slovenskega naroda in utrjevanju slovenske narodne identitete sta bila jezik in kultura in ne država, dinastija ali vera, kot pri mnogih drugih narodih. Kljub temu pa je tudi želja/zahteva po lastni državi karak- terizirala pot k suvereni slovenski državi in potrjevanju narodne identitete. Nekateri raziskovalci in poznavalci te problematike iščejo dokaze zato že v spominu na prvo povsem samostojno slovansko kneževino Karantanijo. Bogo Grafenauer je napri- mer o tem zapisal: "Spomin na Karantanijo kot samostojno slovensko državo je zvezan s spominom na obred ustoličevanja koroških vojvod na knežjem kamnu pri Krnskem gradu s slovenskim jezikom. To dvoje predstavlja Slovencem tisti nado­ mestek državnega prava, ki je jedro zgodovinske mitologije, ob kateri nastajajo poleg podlage kulture in jezika modemi evropski narodi, ki nimajo svoje države, kot je tudi Slovenci nismo imeli, ko smo se oblikovali v moderen narod. Tukaj v Karantaniji in v spominu na ustoličevanje je nadomestek za državno pravo in za našo zgodovinsko mitologijo, ob nastajanju nove slovenske skupnosti, ko smo jo poskušali spet obnoviti, dolgo časa v okviru habsburške monarhije v obliki po­ sebne državotvorne enote, pozneje pa zunaj monarhije.''1 Pomen združevanja in narodne identifikacije okoli jezika se je v vsej širini po­ kazal šele v drugi polovici 18. stoletja npr. pri terezijanskem oblikovanju obvezne osnovne šole, ko je bilo prav z osnovnimi šolami, kjer so poučevali (tudi) v slo­ venskem jeziku, še jasneje razvidno slovensko etnično ozemlje. Zaradi nacionalno- političnega razvoja v Evropi v naslednjih stoletjih nikoli ni postalo ozemlje sloven­ ske države, čeprav so bile takrat jezikovno-narodne meje na severu in na zahodu še zelo ostre, tako proti germanskemu kakor tudi proti romanskemu svetu. Osnov­ na šola v slovenskem jeziku je pomenila znantno pridobitev pri utrjevanju sloven­ ske narodnostne enotnosti in identifikacije in je ustvarjala nove možnosti za slo­ vensko narodno prebujenje. Na drugi strani pa je druga polovica 18. stoletja prinesla tudi zorenje zavesti, da so Slovenci poseben narod, da so med Slovani posebna etnična skupnost. To je čas začetka slovenskega narodnega gibanja, kate- 1 B ogo Grafenauer, Janko Pleterski, Janko Prunk: Slovenska pot do osamosvojitve, Borec, revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, 1992, str. 277. pliv rega temelj je bila slovenska narodna identifikacija, podobno kot pri drugih na- :(o)? rodih v drugih habsburških deželah.2 eta? Slovenska narodna identiteta, ki se je zgradila na jeziku, je v začetku 19. stoletja se- prinesla kulturni vzpon Slovencev, čeprav se slovenščina ni popolnoma zasidrala v rav- ustvarjanju slovenskih izobražencev. Utrjena je bila slovenska kulturna, ne pa še lasti politična zavest, do katere pa ni bilo več daleč. V narodnopolitičnem programu :na- "Zjedinjena Slovenija" izražena politična volja se ni takoj preoblikovala v vsesplo­ šno slovensko politično zavest. To se je zgodilo šele na volitvah 1867 in od tedaj ne- ni nikoli več izginila. Slovenska narodna identiteta se je na ta način zaokrožila in 848 okrepila s še eno pomembno kvalitativno komponentno: poleg jezikovne in kul- de- turne, še s politično. Taborsko gibanje v letih 1868-1871, ki ga je sprožil program r en- "Zedninjene Slovenije" je bilo zato nekakšen plebiscit za Zedinjeno Slovenijo, dvi- To galo je samozavest Slovencev in jih predstavljalo zunanjemu svetu. Slovenci so se na- začeli oblikovati v moderen politični narod in slovenska narodna identifikacija je odslej vsebovala tudi jasno oblikovane državnopolitične cilje, iske Politično zorenje slovenskega naroda pa je prineslo tudi zorenje v kulturnem pri pogledu, zorenje slovenske umetnosti in znanosti ter slovenskega političnega živ- ak- ljenja.3 iteri Kljub temu pa slovenski razvoj v tem času ni bil samo rožnat. Vasilij Melik sicer ’ rvo tudi ugotavlja, da so Slovenci v dobi monarhije izredno napredovali in postali pred pri- prvo svetovno vojno povsem razvit narod z razvito kulturo, znanostjo in umetno- 3 je stjo, s povsem izoblikovanim jezikom, jasno politično voljo4 torej popolnoma na- pri rodno identificirani, vendar tudi zapiše"Pogled Slovencev pred prvo svetovno do- vojno na lasten razvoj ni bil tako zadovoljen in veder... Nezadovoljstvo je zbujala |ajo slovenska politika, gospodarsko stanje, napredujoča germanizacija na Koroškem in ive, Štajerskem, nevarnost nemškega imperializma. Iz teh zagat so iskali rešitve v jugo- aj v slovanstvu, ki je prevladalo v vseh treh tedanjih strankah in postalo glavna zna- za čilnost slovenske politične in kulturne misli. Poleg navdušenja za medsebojno > jo spoznavanje, sodelovanje in podpiranje pa se je pokazala še značilna slovenska po- bolezen skrajnega pretiravanja, samoodrekanja in samoodpovedovanja: teorija, da smo vsi Jugoslovani en sam narod ali da moramo postati in bomo postali en sam po- narod, razglabljanja o delni ali popolni, takojšnji ali poznejši opustitvi slovenskega zne jezika in o prehodu na srbohrvaščino''.5 Kljub komaj doseženi stopnji modernega slo- političnega naroda je torej očitno, da so Slovenci ob koncu dvojne monarhije, do- no- živeli tudi narodno identifikacijsko krizo, ki jo je sprožil neurejen politični status en- slovenskega naroda v habsburški monarhiji. >du Nemoč uresničiti program "Zedninjene Slovenije", kot enega glavnih ciljev slo- ov- venske narodne identifikacije, je odločilno prispevalo k temu, da so Slovenci zapu- en- stili državne okvire, v katerih so postali narod. Predvsem zunanjim dejavnikom- llo- ________________________________ 2tja ani 2 Več o tem glej npr.: Vasilij M elik, Slovenci skozi čas, v N a pragu tretjega tisočletja, M ohorjeva ite - družba, Celje 1987; isti..., D ušan Nečak, Pogled na slovensko pot do popolne suverenosti, Kultu­ rološki informativni zbornik. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1995, str. 61-78. 3 Ibid. op. 1 na strani 1 1 za 4 Vasilij M elik, Leto 1918 v slovenski zgodovini, ZČ Ljubljana 1988, št. 4, str. 526. 5 Melik, 1987, str. 24. nevarnostim gre pripisati dejstvo, da se je ta osnovna identifikacijska želja morala skriti v širša, multinacionalna, državna povezovanja. Eno takih je bila ustanovitev Države SHS, v kateri je bila realizirana slovenska predstava o položaju slovenskega naroda in njegovi državi v danih okoliščinah, po razpadu dvojne monarhije. Vendar pa je z njo in še bolj s kasneje nastalo jugoslovansko državno tvorbo (Kraljevina SHS/Jugoslavija) prišlo do nekakšnega identifikacijskega šoka. Slovenci so se iz srednjeevropske, katoliško civilizacijsko/kulturne povezanosti, znašli v balkansko, pravoslavno/muslimanski skupnosti. Taka odločitev slovenske politične elite je bila zaradi opisanih zunanjih in notranjih okoliščin, ki realno niso dopu­ ščale druge možnosti, zagotovo zavestna, vendar pa ji predstave o novi državi in novih narodnostih povezavah niso bile popolnoma jasne. Jugoslovanska ideja, ki je produkt 19. stoletja, ni nastala predvsem kot želja živeti v skupnosti sorodnih narodov, temveč zlasti kot obramba južnoslovanskih balkanskih narodov pred ogrožujočim germanizacijskim, romanizacijskim, mad- žarizacijskim in osmanskim pritiskom. Ta ideja je nakazovala vsaki od majhnih na­ cionalnih eksistenc (slovenski, hrvaški, srbski) perspektivo in možnost razvoja, pri čemer ni predvidevala substituiranja oziroma izničenja nacionalne identifikacije (zavesti). Asimilacijska je postala jugoslovanska ideja takrat, ko se je pod njo skrila kakšna druga (nad)nacionalna ideja ((neo)ilirska,jugoslovansko integralistična ali srbska).6 Unitaristično usmerjeni del slovenskega liberalnega političnega tabora se je odločil za integralistično politično vizijo zato, da bi se zoperstavil klerikalnemu pri­ lagajanju državnemu centralizmu in jo v nekem trenutku prignal do absurda. V pohorski izjavi JNS (1935) je bilo to najbolj jasno izraženo:"Srbi, Hrvati in Slovenci so v etničnem oziru en narod in v skladu s tem more edino prava jugoslovanska misel biti soliden temelj za napredek nacije in razvoj države. Narodno edinstvo je čustvo notranje, po usodi povzročene povezanosti Srbov, Hrvatov in Slovencev in prepričanje, da tvorimo vsi eno edinico, katere niti en del ne bi mogel živeti svo­ bodno in neodvisno življenje ter izven celine razvijati svojih kulturnih in gospo­ darskih sposobnosti."7 Ostaja vprašanje, ali je prav to - težnja po izničenju narodne identifikacije - odločilno vplivalo na trdno vztrajanje pri slovenski narodni identiteti v prvi jugo­ slovanski državi, kljub močnim trendom centralnih oblasti in nekaterih slovenskih političnih usmeritev k stapljanju v nekakšno novo jugoslovansko nacijo. Sloven­ cem je prva Jugoslavija prinesla boljši položaj, kot so ga imeli kdajkoli prej, še po­ sebej na področju razvoja slovenske znanosti in kulture, kar je pomembno vplivalo na trdnost slovenske narodne identitete. Zato so se mogli Slovenci v tej državi dokončno konstituirati kot političen narod t. j. narod z lastnim državno-političnim konceptom. K utrjevanju slovenske narodne identitete pa sta nesporno prispevala še dva elementa. Prvi je bil hegemonistični pritisk srbskega nacionalizma, saj so "Srbi" zamenjali "Nemce" ali "Madžare" iz časov monarhije in s tem potisnili Slo- 6 Janko Pleterski, D ie Sozialistische Föderative Republik Jugoslawien. Ihre Entstehung und Verfas­ sungsform, C zasopism o prawnohistoryczne, T om XXXII, Zesztyt 1, VVaršava 1980, str.267. 7 Janko Prunk, Slovenski narodni programi, Ljubljana 1986, str. 87; več o integralizmu slovenskih liberalcev glej tudi: D u šan Nečak, Revija N ova Evropa in Slovenci, ZC, Ljubljana 1992, št.l, str. 93- 108. rala vence v ponovno boj za ohranitev narodne samobitnosti in za enakopraven ter itev suveren narodni položaj. Drugi pa je tragičnost slovenskega dojemanja razkosanja .ega slovenskega naroda med štiri države. To je Slovence sicer utrjevalo pri narodni lije. identifikaciji, a obenem tudi oviralo, da bi že na začetku bivanja v jugoslovanski rbo državi radikalneje postavili svoj narodni program. Položaj Slovencev, ki so ostali v ;nci drugih državah je bil namreč slabši od tistega, ki so ga imeli Slovenci v Jugoslaviji, li v Z razkosanjem slovenskega etničnega ozemlja je postalo posebno problema- čne tično narodnostno istovetenje Slovencev, ki živijo kot pripadniki narodnih manjšin pu- v sosednjih državah. Tu velja še posebej omeniti probleme narodne identitete pri i in Slovencih v Avstriji, kjer imamo opraviti s fenomenom dvojne identitete. Sočasno je namreč v Avstriji nastajala tudi avstrijska narodna identiteta oziroma se je ro- elja jevala avstrijska nacija. Ce je nesporno priznavanje Slovencev v Avstriji k avstrijski ;kih državi (lojalnostno načelo), pa morebitno sprejemanje avstrijske narodne identitete ad- prihaja navzkriž z že sprejeto slovensko narodno identifikacijo. Raziskovanje sod­ na- alnopsiholoških razsežnosti takšnega stanja se je komaj začelo, pri Uničenje države, v kateri je živela večina Slovencev in genocidna naravnanost cije nacifašističnega okupatorja je pomenila novo preiskušnjo pri ohranjanju in utrje- rila vanju narodne identitete in to na obeh straneh takratne slovenske politične scene - ali na komunistični strani, ki se je odločila za odpor in na antikomunistični strani, ki je antikomunizem postavila pred boj zoper okupatorja. Značilno pa je, da sta se ; je obe strani sicer borili za ohranitev slovenske narodne identitete in stremeli k ure- pri- sničenju slovenskega narodnopolitičnega programa "Zedinjene Slovenije", vendar i. V sta obe videli perspektivo pri uresničevanju teh ciljev spet v jugoslovanski državi. :nci Le robne politične skupine in zgodovinske epizode iz tega časa nam ponujajo "sa- ska moslovensko" rešitev teh vprašanj. Je bila spet zunanja nevarnost tista, ki je deter- 3 je minirala pot? r in Zadnjo Jugoslavijo so ustvarili komunisti. Na načelih, ki so bila sprejemljiva za vo- vse jugoslovanske narode in teoretično niso stremela k krnitvi narodne identitete, po- Toda v praksi se je uresničila centralistična država. Ta je sicer dajala sestavnim enotam več avtonomije in suverenosti, kot so jo imele kdajkoli prej. Vendar je obe- e - nem bila to država ideologije, ki je narodno vprašanje kar nekaj časa potiskala v go- ropotarnico zgodovine. V dilemi razredno: nacionalno je država/komunistična kih partija dajala prednost razrednemu. Kljub temu so se Slovenci odločili za nacio- en- nalno in zadnja jugoslovanska država je tudi razpadla zaradi nerešenega naro- oo- dnega vprašanja, zaradi trdne narodne identifikacije njenih sestavnih delov. Ves alo povojni čas se je stopnjevalo nezadovoljstvo Slovencev, vendar ne toliko zaradi :avi oviranja narodne identifikacije, bolj zaradi nezadovoljivega statusa v drugi Jugosla- lim viji. ala Ko je se po razmeroma trdih centralističnih časih in doslednem uresničevanju so politike "zadnje ladje v konvoju" ter odločanju o vseh ključnih stvareh v Beogradu, lo- sredi šestdesetih let začel proces decentralizacije in demokratizacije, so bili slo­ venski komunistični politiki med najbolj dejavnimi. Na Slovenskem je proces libe­ ralizacije ekonomskega in političnega življenja vodil Stane Kavčič in mnogi so se fas~ identificirali z njegovo politiko, ker je bila ta usmerjena tudi k večji suvernosti slo- venskega naroda. Čeprav je bila Kavčičeva liberalna politika v začetku sedemde- g3_ setih let zrušena in je zavladala politična recesija, slovenske narodne identitete poslej ni mogoče več definirati samo kot priznavanje pripadnosti k narodu, temveč vse bolj tudi kot boj za čim večjo samostojnost slovenskega naroda in zavzemanje za dosledno izvajanje načela konsenza pri odločitvah, ki so vitalno zadevali naro­ dne interese. Slovensko zavzemanje za načelo popolne narodove suvernosti t. j. odgovornosti vsakega naroda za svojo usodo je prišlo v opreko z načelom ome­ jene narodne suverenosti, s prenosom dela suverenih pravic naroda na zvezno dr­ žavo, ki ga je zagovarjal predvsem srbski in prosrbski del skupne države. Ker ni bilo mogoče uskladiti ideje o reorganizaciji države, ki naj postane država suverenih narodov in naj se modernizira v smislu zahodnih demokracij - kar so zagovarjali Slovenci - z idejo o močni centralizirani državi, v kateri je najpomembnjše, da bo­ do živeli "vsi Srbi v eni državi", je bila tudi druga Jugoslavija obsojena na propad. Samostojna Slovenija pomeni uresničitev narodovega hotenja utemeljenega v spoznanju, da v prejšnji državni povezavi ni bilo več mogoče vzdržati, ker je bila ogrožena narodna substanca. Slovenski narodni identifikaciji se je pridružila še slovenska državna identifikacija, ki pa ne zadeva več samo Slovencev. Državni okvir je prvič v zgodovini postala slovenska država, vendar v času, ko smo priče integrativnim, nadnacionalnim procesom in regionalnim povezovanjem ter je smi­ sel nacionalnih držav že prešel zenit svoje pomembnosti. Čeprav slovenska naro­ dna identiteta ni več ogrožena z enako zunanjo nevarnostjo, kot v preteklih sto­ petdesetih letih in ni več notranjepolitičnih groženj sinhronemu nacionalnemu razvoju Slovencev, se je ta ne samo še bolj utrdila, ampak dobila celo nekatere doslej prikrite oblike. Slovenci so se postavili v njim nepoznano vlogo državnega naroda, v državi popolnoma drugačnega tipa od prejšnje. Tako so lahko priča po­ javom svojega lastnega nacionalizma in razpeti med evropskim kozmopolitizmom ter slovenstvom odrivajo svoja zgodovinska spoznanja in izkušnje. Namesto tradicionalnih, zgodovinskih oblik in dejavnikov vplivanja na sloven­ sko narodno identiteto so Slovenci soočeni s hotenjem in možnostjo vstopa v združeno Evropo, ki jim pomeni neznani izziv in morda idealizirano podobo so­ žitja. Slovenska narodna identiteta se zdi na eni strani dokončno potrjena, na drugi strani pa se odpira popolnoma nova razsežnost razmerja med narodno identiteto in trendi evropske integracije.