Poštnina plačana v gotovini.
MARIJIN LIST
xxxvn. LETO.
4
APRILA 8. 1941.
Potrdilo pravil kartuzijanskega reda.
Oni, ki so sklenili, da žive v premišljevanju in daleč od svetnega hrupa, tako, da ne razmišlljajo samo z vso skrbnostjo božjih skrivnosti in večnih resnic ter v goreči in neprestani molitvi k Bogu prosijo, da bi se njegovo kraljestvo razcvetalo in dan za dnem širilo, ampak izbrisujejo tudi ne toliko svoje, pač pa drugih grehe z dolž-nostnim ali prostovoljnim mrtvičenjem duha in telesa in se zanje pokorijo; oni so vsekakor, kot Marija iz Betanije, izbrali najboljši del. Ni ga popolnejšega stanu in načina življenja, ki bi ga mogli staviti lljudem pred oči, da si ga izbero, kot navedeni; seveda, če imajo poklic od Gospoda. Tesna združitev z Bogom in notranja svetost tistih, ki žive samotarsko življenje v samostanih v molku, obilno goji oni sijaj svetosti, ki ga neomadeževana nevesta Jezusa Kristusa razvija pred očmi vseh v posnemanje. Ni čuda, da so cerkveni pisatelji prejšnjih dob, da bi poudarili moč in vplivnost molitve redovnikov, brez pomisleka primerjali te z molitvami Mozesa, kažoč na znani dogodek. Ko se je namreč Jozue spustil v nižavi v boj z Amalečani in je na vrhu bližnjega hriba Mozes prosil Boga za zmago svojega ljudstva, se je prigodilo, da so zmagovali Izraelci, ko je ta dvigal roki k nebu; če pa je radi utrujenosti povesil roki, so Amalečani premagovali Izraelce. Radi tega sta Aron in Hur ob strani podpirala roki, dokler Jozue ni izšel zmagovalno iz boja. Le ta zgled prav primerno označuje omenjenih redovnikov molitve; saj se na-sllanjajo na eni strani na prevzvišeno daritev, na drugi strani pa na dela spokornosti, kot na dve opori, katerih eno predstavlja tako rekoč Aron, drugo pa Hur. Saj je v duhu teh redovnikov njihova prva naloga, kot smo preje omenili, da se v imenu vseh darujejo in žrtvujejo Bogu kot spravna daritev v svoje in bližnjega zveličanje. Zato se je izdavna povsod ukoreninil in razširil ta nadvse popolni način življenja in to v nepričakovano korist vesoljnega krščanstva. Pustimo na strani askete, ki so v začetku naše vere živeli, sicer v svojih domovih, tako strogo, da jih je smatral sv. Ciprijan za odličnejši del črede Kristusove; znana stvar pa je, da so prav mnogi egipčanski verniki, preganjani od cesarja Decija radi krščanstva, zbežali v egipčansko puščavo; ker pa so spoznali, da tako samotarsko življenje mnogo pripomore v dosego popolnosti, so vztrajali pri svojem sklepu tudi potem, ko je Cerkev zadobila mir. število teh samotarjev je bilo tako veliko, da jih po mnenju nekaterih ni bilo nič manj v puščavi kot ljudi v mestih; nekateri so nadaljevali svoje samotarsko življenje, drugi so se pa pod vplivom sv. Antona združili v meniške naselbine. Tako je prišlo polagoma do skupnega življenja, ki so ga urejala določena pravila; to se je urno razširilo po vsem Vzhodu, nato po Italiji, Galiji in prokonzularni Afriki; povsod so se ustanavljali samostani. Premnogo je koristila vsemu krščanstvu ta ustanova, katere bistvo je v tem, da menihi, prosti vseh zunanjih poslov, obračajo svojo pozornost edino le k nebeškim stvarem; pogled na ta zgled je moral biti v največjo korist sodobnemu duhovništvu in ljudstvu, pogled na može, ki so iz ljubezni do Kristusa, navdušeni za najpopolnejša in najstrožja dela, njegovo notranje delo v Nazaretu posnemali in kot Bogu posvečene žrtve dopolnjevali to, kar ni zapopadeno v njegovem trpljenju. Toda u-stanova takoimenovanega čistega premišljevalnega življenja je sčasoma zamrla. Kajti čeprav so se izogibali dušnemu pastirstvu in drugim vnanjim poslom, je polagoma vendar prišlo do tega, da so z obravnavanjem in premišljevanjem božjih stvari združili udej-stvovanje v življenju. Smatrali so za potrebno, da na nujno prošnjo
Leto 37.	8. aprila 1941.	Številka 4.
Veliki petek.
»I kda so prišli na kraj, ki se imenuje Kalvarija (Lobanja), so tam križali njega in oba hudodelnika, ednoga na desnici, drii-goga na levici. Jezuš pa je govoro: »Oča, odpusti njim, ve ne vejo, ka delajo.« Kda so si pa delili njegova oblačila, so zanja vadlali.
I liistvo je stalo i gledalo. Skupno ž njim pa so zasmehavali tudi prvaki i so gučali: »Drugim je pomagao, naj pomaga samomi sebi, či je on izvoljeni Maziljenec boži«. Posmehavali so se njemi tudi vojaki, ki so pristopali i njemi davali jesih i govorili: »Či si ti židovski krao, pomagaj sam sebi!«
Bio je nad njim tudi napis, pisani z grškimi, latinskimi in hebrejskimi literarni: »To je židovski krao«.
Eden izmed obej hudodelnikov, ki sta visila, se njemi je špo-tao, govoreč: »Či si ti Kristuš, reši sebe i naj!« Oglaso pa se je drugi i ga opominao: »Ali se tudi ti ne bojiš Boga, kda si v istoj obsodbi? I midva po pravici, kajti primerno tomi, ka sva včinola, vdablava, te pa ne včino nikaj hiidoga. I pravo je Jezusi: »Gospod, spomni se me, kda prideš v svoje kralestvo!« Jezuš njemi je pravo: »Zaistino, povem ti, dnes boš z menov v paradižomi«.
Bilo je okoli šeste vore; i po vsoj zemli je nastala tema do devete vore. Sunce je otemnelo i v cerkvi se je zagrinjalo pretrgalo po sredi. 1 Jezuš je zakričao z močnim glasom: »Oča, v tvoje roke zročim svojo diišo.« I kda je to pravo, je dušo piisto.« (Luk 23, 33—47.)	i
Postni pastirski list za leto 1941
. o svetopisemskih navodilih za krščansko življenje.
IVAN JOŽEF,
po božjem usmiljenju in po milosti svetega Očeta škof lavantinski in apostolski upravitelj Slovenske Krajine ter delov krške in sekov-ske škofije, prečastitim svojim duhovnikom in dragim vernikom pozdrav in blagoslov!	.
V Gospodu ljubljeni škofljani!
Ob prazniku svetih Treh Kraljev smo mi duhovniki molili prerokbo preroka Izaija nad mestom Jeruzalem: Glej, tema pokriva zemljo in mrak ljudstva, nad teboj pa se Gospod prikazal, in narodi bodo hodili pri tvoji luči, in kralji v svetlobi, ki tebi vzhaja.
Zdi se, da je prerokba zapisana, kakor za naše čase. Tema pokriva zemljo in mrak se razprostira nad ljudstvi. V tej temi in v tem mraku se ljudje med seboj prepirajo, sovražijo, koljejo kakor brezumna bitja. Nič ne vidijo ali nočejo videti, odkod bi jim došla rešitev. Oči so jim zatemnjene pred svetlobo, ki prihaja od božjega Zveličarja, o katerem je na Svečnico zapel starček Simeon, da je Luč v razsvetljenje nevernikov, in ki je sam o sebi dejali: Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja.
Kjer sije ta luč, tam so omiljene in olajšane težave vsakdanjega življenja, katerim se ne more nihče izogniti. Če bi vsi ljudje sledili za to lučjo, bi na svetu ne bilo toliko nevednosti in zmote, toliko greha in hudobije, toliko zla in gorja. Ne bi bilo tudi bojev in vojsk, ampak nad človeškim rodom bi se uresničevala obljuba: Mir ljudem na zemlji, ki so blage volje.
Svetlobo, ki naj sveti ljudem na poti k časni in večni sreči, je razširjal s svojim zgledom in naukom božji odrešenik Jezus Kristus, ko je hodil po zemlji. Za njim so to delali apostoli in dela sedaj sveta katoliška Cerkev, ki nas uči, kaj moramo verovati in storiti, da se zveličamo. Večji del Kristusovega nauka so apostoli zapisali v svetem Pismu. Iz svetega Pisma bi vas rad opomnil na nekatere izreke, ki bi naj na nje mislili v sedanjih hudih časih, in ki vam naj kakor žarki božje Luči razsvetljujejo pot življenja.
I.
Znane so besede Gospodove: Kdor v mene veruje, ima večno življenje. Na neštetih mestih svetega evangelija terja božji Zveličal vero, in preden je šel v nebesa, je razposlal apostole, rekoč: Pojdite po vsem svetu in oznanjajte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen. Kratka, jasna beseda!
Predragi, mi ne smemo pozabiti, da je vse, kar je Bog razodel in nam po katoliški Cerkvi zapoveduje verovati, čista, nespremenljiva, večna resnica. Sin božji sam nam je resnice svete vere prinesel iz nebes in je o njih dejal: Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.
Edino v tej veri dobimo zadovoljiv odgovor na vprašanja, ki jih hoče imeti rešena, zdrav človeški razum: odkod smo, kam gremo, kaj nas čaka po smrti. Od Boga smo, On nas je ustvaril za sebe. če ga na zemlji spoznavamo in častimo, ga ljubimo in, mu služimo, bomo zopet prišli k njemu in našli v )združenju z njim večno blaženost, če se pa na zemlji obrnemo, proč in ločimo oa njega po smrtnem grehu, pa se pravočasno ne spokorimo, bomo ostali ločeni od njega na veke, in to bo naša poguba, naša nepopravljiva nesreča.
Naša sveta vera nam daje moč, da v življenjskih bojih, V skušnjavah lastne narave in v zapeljivostih sveta zmagujemo ter ostajamo zvesti Bogu in stanovitni v dobrem.
Sveta vera edina nam daje tolažbo v trpljenju, da ne omagamo in ne obupamo, ampak ohranimo zaupanje v Boga, svojega Očeta v nebesih, vedoe, da se nič ne zgodi, kar On noče, in da nas ne more nič hudega zadeti, če on ne dopusti. On obrača vse, tudi hudo, na dobro. On po očetovsko za nas skrbi. On nas ne bo zapustil, če mi ne bomo njega zapustili. On nam ne bo ostal ničesar dolžen, karkoli na zemlji zavoljo njega storimo dobrega ali pre-trpimo hudega.
O dragi moji! Visoko cenimo to svojo vero; živimo po njej, kakor nas uči sveta Cerkev; branimo jo zoper napade brezvestnih in brezvernih ljudi; ne dajmo se v njej omajati ali od nje odtrgati po nobenem prigovarjanju ali smešenju, po; nobenem protiverskem časopisu in po nobeni slabi knjigi; pač pa bodimo pripravljeni, za sveto vero trpeti in, če treba, tudi umreti. Vsakega, i kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki j ev nebesih. In kdor izgubi svoje življenje zaradi mene. ga bo našel.
Prav je rekel naš svetniški škof Slomšek: Sveta vera je za nas največje bogastvo, najdražji zaklad, najlepša čast.
O Bog, ohrani nas v svoji sveti veri!	u
n.
Naša vera mora biti ne le splošna, tako da verujemo brez izjeme vse, kar uči katoliška Cerkev; ne le trdna, tako da o resnicah svete vere prav nič ne dvomimo; ne le stanovitna, tako da smo pripravljeni rajši dati vse, tudi življenje, kakor od vere odpasti ali jo zatajiti: da nas bo vera rešila in zveličala, mora biti živa, to se pravi, mi moramo tako živeti, kakor vera zahteva.
Božji Zveličar je dejal: Ne vsak, kdor mi pravi:: Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo; temveč kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo.
Volja božja nam je razodeta v zapovedih i svete vere. Če hočeš priti v življenje, izpoljnjuj zapovedi, je Gospodova beseda. Največja zapoved je zapoved krščanske ljubezni. Jezus Kristus nas uči: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prava zapoved. Druga
pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava.
Krščansko ljubezen * kažemo, če izpoljujemo božje in cerkvene zapovedi; v teh so dolžnosti krščanske ljubezni natančneje določene in razložene, če storimo, kar je v božjih in cerkvenih zapovedih zapovedano,, varujemo se pa vsega, kar je v njih prepovedano, je to znamenje, da Boga ljubimo; ni treba, da bi to ljubezen v srcu čutili. Kdor ima moje zapovedi in jih izpoljnjuje, tisti je, ki me ljubi, zagotavlja božji Zveličar, in nadaljuje: Ako me kdo ljubi, bo mojo zapoved izpolnjeval... Kdor mene ne ljubi, mojih besed ne izpolnjuje.
„Oča odpusti njim, ve ne vejo, ka delajo." I Jezuš je zvkričao z velikim glasom:. „Oča, v tvoje roke zročim svojo dušo". I gda je povedao, je dušo pusto".
(Luk. 23, 34-46.)
Zapoved krščanske ljubezni, ali kar je isto, božje in cerkvene zapovedi nam nalagajo dolžnosti do Boga, do sebe in do bližnjega.
Dolžnosti do Boga. če verujemo, da je nad nami Bog, Stvarnik in Vladar sveta, naš sodnik in pravični Plačnik, potem zahtevata pamet in doslednost, da dajemo Bogu čast, ki mu gre kot najvišjemu Gospodu. To čast mu izkazujemo: z molitvijo in s sve-titvijo nedelj in praznikov, ki obsega dvoje, prvič opustitev hlapčevskih, to je 1 ozkih telesnih del, drugič adeležbo pri sveti maši, kar oboje veže pod smrtnim grehom. Nadalje izkazujemo Bogu dolžno čast s prejemanjem svetih zakramentov, zlasti spovedi in svetega obhajila; z bogoljubnim življenjem, kakor nas ga uči sveta
Cerkev; z opravljanjem dobrih del krščanskega usmiljenja; z izogibanjem in begom pred grehom in vsem, kar vodi v greh. Ogibaj se hudega in delaj dobro, opominja Sveti Duh v knjigi Psalmov. — Brez verskega in cerkvenega življenja bi bila naša vera brez pomena, brez koristi. Sv. apostol Jakob je zapisal resno besedo: Kaj pomaga bratje, če kdo pravd, da ima vero, del pa nima? Ali ga more vera (sama, brez dobrih del) rešiti? Kakor je telo brez duše mrtvo, tako je tudi vera brez del\ mrtva. •— Pomnite, preljubi, ako kdo lahkomiselno zanemarja svoje verske dolžnosti, ne zasluži imena kristjan, četudi je vpisan v krstni knjigi.
Dolžnosti do sebe. Samemu sebi smo dolžni, da po pameti skrbimo za svoje življenje in zdravje, za hrano in imetje, za dobro ime in druge dobrine, ki so nam več ali manj potrebne na zemlji. Ne bilo bi prav, če bi kdo dejal roke križem in se vdal brezdelju, lenobi ali prosjačenju, češ, naj me drugi iz ljubezni do bližnjega preživijo. Ne tako! človek je rojen za delo, in ticaiza letanje, stoji v knjigi Jobovi, in sv. apostol Pavel piše Solunčanom: Kdor noče delati, naj tudi ne je. — Pri vseh zemeljskih skrbeh pa ne smemo pozabiti na prvo, najvažnejšo in najpotrebnejšo skrb, to je skrb za zveličanje duše. Če bi ne rešili svoje duše za srečno večnost, bi nam bilo bolje, da bi ne bili rojeni. Poguba duše bi bila nesreča nad vse nesreče, nesreča, ki bi se ne dala nikdar popraviti. Zato nas božji Odrešenik opominja: Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice, vse drugo se vam bo navrglo. Le eno je potrebno. Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?
Dolžnosti do bližnjega. Krščanska ljubezen nam nalaga, da bližnjemu, naj bo prijatelj ali sovražnik, vse storimo, kar si sami po pravici želimo, nič pa takega, česar sami po pameti nočemo imeti. Gospod je dejal: Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim. Pobožni Tobija pa je svojemu sinu naročeval: Kar no češ, da bi kdo drugi tebi storil, glej, da ti nikdar drugemu ne storiš.
Premislite, predragi, to zlato načelo božje ljubezni in pravič nosti. Ako bi se ljudje dosledno ravnali po tem navodilu in naročilu bi kmalu bil konec nesporazumom in prepirom med posamezniki in družinami, konec nasprotstvom in sovraštvom med ljudstvi in narodi, konec nečloveško morivnim vojnam med daržavami na svetu. — Ako bi se vedno upoštevalo to pravilo, bi bila v kratkem času omiljena beda: ne bi bilo toliko prošnikov, ki tavajo po cestah, trkajo na duri, prosijo in zahtevajo podpore in milih darov. — In ako bi se vsepovsod izvajala krščanska ljubezen s pravičnostjo, bi hitro bilo prav rešeno tako zvano socialno in družabno vprašanje. Nasprotuje namreč krščanski ljubezni in pravičnosti, ako si kdo kopiči bogastvo s krivičnim dobičkom ali izrabljanjem ubogih delavcev. Ne bi bilo pa tudi prav, ako bi se kdo z nasiljem hotel polastiti premoženja, ki ni njegovo. Premožni imajo pravico do svoje pravično pridobljene lastnine, pa tudi dolžnost, da v ljubezni delijo od svojega izobilja pomoči potrebnim ubožcem. Delavcem gre po pravici delu primerna, za življenjske potrebščine zadostna plača; veže jih pa tudi dolžnost, da svoje delo vršijo vestno in ne terjajo večje mezde, kakor jim j gre.
Glejte, dragi verniki, da, proti tem načelom nobena človeška modrost ne bo premostila nasprotij v človeški družbi; ne preprečila krivic, ki se godijo slabejšim od močnejših; ne oblažila siromaštva, brezposelnosti in obupa, ki vlada na svetu. To bo zmogla edino le krščanska ljubezen in pravičnost. — Postanimo torej mi sami boljši in pridobivajmo druge, da bodo postali vestnejši v izpolnjevanju božjih in cerkvenih zapovedi, v izvrševanju dolžnosti do Boga, do sebe in do bližnjega: pa bo nam Bog dal doživeti boljših razmer in srečnejših časov!
III.
V božjih in cerkvenih zapovedih so vključene tudi dolžnosti, ki jih slehernemu nalaga njegov stan in poklic. Poklicnih dolžnosti Vam tokrat ne bom podrobno razlagal. Tolikere so, kolikor je med ljudmi raznih poklicev: nizkih in visokih, preprostih in imenitnih, delavskih ali znanstvenih... To pomnite: V katerem koli poklicu človek vestno izpolnjuje svoje dolžnosti, to pa zavoljo Boga, ki ga je poklical za eno ali drugo delo v človeški družbi, povsod si more nabirati zasluženja za večnost in se zveličati. Bog nas ne bo sodil po tem kaj smo delali v svojem poklicu, ampak kako smo delali, kar smo bili dolžni delati. — Rad bi pa posamezne stanove opomnil na to, kar od njih pred vsem zahteva Bog in kar pričakujejo ljudje.
Otrokom, pa tudi odraslim sinovom i hčeram, velja posebno četrta božja zapoved, ki zapoveduje izkazovati staršem spoštovanje, ljubezen in pokorščino. Otrokom, ki spoštujejo očeta in mater, je Bog obljubil v tem življenju svoje varstvo in svoj blagoslov, v drugem pa večno zveličanje. Otroke, kj ne spoštujejo očeta in matere, čaka v tem življenju božje prekletstvo, v drugem pa večno pogubjenje. Tako govori sveto Pismo v Tobijevi in Sirahovi knjigi: Iz vsega svojega srca spoštuj svojega očeta. Spoštuj svojo matei vse dni njenega življenja. Sin, podpiraj starost svojega očeta in ne žali ga v življenju; in ako mu pešajo moči, mu (zanašaj in ne zaničuj ga v svoji moči. Spoštuj svojega očeta, da pride nad te njegov blagoslov, in da njegov blagoslov ostane pri tebi do konca. — Kakor so te besede tolažilne za pridne otroke, tako so napovedane hude kazni malopridnim sinovom in hčeram. V 5. Mozesovi knjigi stoji: Preklet bodi, kdor ne spoštuje svojega očeta in svoje matere. V knjigi Pregovorov pa: Kdor svojega očeta in svojo mater kol* ne, mu bo svetilnica v največji temi ugasnila. In zopet: Oko, ki svojega očeta zasramuje in svojo mater zaničuje, naj krokarji pri potokih izkljujejo, in mladi orli požrejo. In poznate slovenski pregovor: Ti očeta do praga, sin tebe črez prag.
Krščanski sin, krščanska hči, nikdar naj ti ne izgine iz spomina četrta božja zapoved in njena obljuba: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!
Odraščeni mladini, mladeničem in mladenkam, govori Sveti Duh v knjigi Modrosti: O kako lep je čist rod v svetlobi svoje čednosti; nesmrten je njegov spomin, ker je znak pri Bogu in prt
ljudeh, in na druge mestu: Nič ni dragocenejšega od vzdržne duše. Božji Zveličar je učil v pridigi na gori: Blagor čistim v srcu, zakaj oni bodo Boga gledali.In sv. apostol Pavel je pisal Solun-čanom: To je božja volja, vaše posvečen je, da se zdržite nečistosti-
Naj se govori karkoli o nepremagljivem nagonu in o človeški slabosti: Resnica je, da so grehi zoper čistost, naj se godijo v mislih in željah, pogledih, besedah ali dejanjih, po šesti božji zapovedi prepovedani, in da imajo najstrašnejše nasledke. Človek, ki se vda nečistosti, začne omahovati v veri in želeti, naj, bi ne bilo Boga; vedno bolj izgublja razsodnost duha in krepost volje; pada iz greha v greh, iz nesreče nesrečo; je vedno v največji nevarnosti, da ostane trdovraten v nespokornosti in se na veke pogubi.
Resnica ie in ostane, da je mladeniška in dekliška neoskrunje-nost mlademu človeku najlepši kras in največja čast. In mir vesti, ki ga uživa čisto srce, odtehta vse zemeljske užitke.
Resnica je, da Bog nezahteva nič nemogočega, ko prepoveduje grehe zoper čistost; ampak, treba je odločne volje, ki se ne ustraši boia zoper lastno poželenje, skušnjave hudobnega duha in zapeljivost sveta; volje, ki se zna pravočasno umakniti in izogniti grešni priložnosti; volje, ki rabi potrebne pripomočke za ohranitev čistosti, kakor so molitev, češčenje Brezmadežne Device Marije in angela varuha, spoved in sveto obhajilo,misel na pričujocnost božjo in na poslednje reči, smrt in sodbo in kar za tem pride.
Kdor ima resno voljo,da bo ostal Bogu zvest, pa si obenem pobožno prosi božje pomoči in milosti, si iskusi, da je res, kar je zapisal sv. Pavel: Vse premorem v njem, ki mi daje moč.
Služabnik božji Slomšek je dejal: »Ni na svetu lepše stvari, kakor mladenič, ki nedolžno živi. Ni noben žlahten kamen toliko vreden, kakor čisto, deviško srce.« O mladeniči, mladenke! Varujte se vsega, kar žali čistost in sramežljivost; to bo božjemu Srcu v veselje, vam samim v časno in večno srečo, narodu v čast in ponos!
Fantje in možje, vas bi posebič opomnil na dvoje. Prvo je v zvezi s čistostjo in je izrečeno v svarilu sv. apostola Pavla: Ne opivajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost. Vino in druge opojne pijače najbolj dražijo poželjivost. Škof Slomšek je rekel: „Kdor vino piie, olje na ogenj lije.« Pijanost in nečistost sta sestri, iz pekla doma — človeka zdivjata, ako se jima poda.
Vino je božji dar. Bog je vino ustvaril človeškemu rodu v prid in korist. Sveto Pismo izrecno pravi, da vino naj razveseljuje srce človeka in naj mu bo v zdravilo: Uporabljaj nekaj vina zaradi želodca in pogostnega bolehanja. Še več. V knjigi Sodnikov stoji, da vino naj razveseljuje nele ljudi, ampak tudi Boga. Tolse uresničuje v daritvi Nove zaveze,pri sveti maši,ko se kruh spremeni v presveto Rešnje Telo, vino pa v presveto Rešnjo Kri, in se oboje daruje nebeškemu Očetu v počeščenje.
Glejte, ljubi moji, ta božji dar grdo in grešno zlorabi in one-čaščuje človek, ki ga uživa v toliki meri, da mu ni več v prid in korist ampak v škodo na duši in na telesu; ne več v krepčilo in
■J9
razvedrilo, ampak v žalost in sramoto; ne več v krepčilo in zdravje, ampak v slabost in bolezen, dostikrat v naglo smrt. Pijanost človeku omrači razum, pa ga poniža pod nespametno žival; oslabi in uui-či mu voljo, da ni več gospodar svojih miših, besed in dejanj. Solze zakonskih žena in jok nedolžnih otrok so priče, koliko žalosti in sramote* povzroči pitje brez pameti in mere. Razdrte hiše in izgubljene domačije oznanjajo neizmerno škodo, ki sledi iz pijančevanja.
Resnične in spomina vredne so besede v svetem Pismu: Komu gorje? Kdo pade v jamo? Kdo ima rane brez vzroka? Kdo kalne oči? Ali ne oni, ki pri vinu sedijo in pridno kozarce izpijajo? Vino gladko teče, toda naposled piči kakor kača. Vino jih je že velike pokončalo. Zavoljo pijanosti jih je že' mnogo pomrlo; kdor pa je trezen, si življenje daljša. Pijanci ne bodo posedli božjega kraljestva. Bratje, trezni bodite. — Vse to so besede in opomini Svetega Duha.
Drugo, kar bi opomnil fante in može, to je: Z nezmernim uživanjem opojnih pijač je združena velika nesreča, ki se je razpasla po naših krajih. V mislih imam strašne umore1 in uboje. Skoraj vsak dan poročajo časniki, kako so se fantje in možje pri kakšni veselici ali gostiji, pri ponočnem vasovanju ali pri popivanju v gostilnah ali tudi samo zaradi nepremišljenega izzivanja med seboj stepli ter šli z noži in koli drug na drugega; kako jih je bilo več ali manj ranjenih; kako je ta ali oni nesrečnež obležal mrtev v svoji krvi. človek bi skoraj tega ne mogel verjeti, in vendar je res.
Kdo naj odvrne od nas to nesrečo? Kdo naj z dobrega slovenskega ljudstva spere ta sramotni madež? Kako si naj zopet pridobimo dobro ime, ki je šlo v izgubo ne le pred našimi brati v državi, ampak — bi rekel — pred širnim svetom? To bodo s pomočjo milosti božje mogli doseči le dobri katoliški fantje in možje, ako se bodo zavoljo Boga odrekli tej grozni navadi. Čim več bo v kakšni župniji miroljubnih mož in mladeničev, ki se kratkomalo ne bodo več prodajali na noben kraj in v nobeno druščino, kjer bi moglo priti do prepirov in pretepov; ali bodo tak kraj in tako druščino pri morebiti nastalem nemiru takoj zapustili, tem manj bo v dotični župniji žalostnih dogodkov.
Prostovoljni, neopravičeni uboj ali umor človeka je vnebovpi-joči greh. Ko je Kajn ubil svojega brata Abela, se je Bog oglasil ter rekel Kajnu: Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije z zemlje do mene. Zato bodi preklet na zemlji, ki je odprla svoja usta in je prejela kri tvojega brata iz tvoje roke. Kadar io boš obdeloval, ti ne bo dajala svojega sadu; potikal se boš in bežal po zemlji. In odtistihmal Kajn ni več našel pokoja. Povsod je videl pred seboj svojega brata v krvi ležečega. Ponoči in podnevi mu je donela po ušesih beseda^božja: „Kajn, kaj si storil!"
Krščanski mladeniči in možje, skrbite sami, da usoda nobenega Lavantinca ne bo usoda Kajnova!
Končno vam, katoliški starši, očetje in matere, tri besede!
Prava je na prvih straneh svetega Pisma in se glasi: Človek bo zapustil svojega očeta in svojo mater, in se bo držal svoje žene, in bosta oba eno telo. Tako je rekel Bog, ko je ustvaril prva dva človeka, Sin božji Jezus Kristus pa je pristavil: Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči. Zakonsko zvezo med možem in ženo, ki jo je Bog upostavil v raju, je božji Zveličar povzdignil k časti zakramenta, kakor piše sv. apostol Pavel Efežanom, k časti velike skrivnosti... v Kristusu in v Cerkvi. ,
„Stale so pa poleg križa Jezušovoga njegova mati i sestra-njegove matere, Marija Kleopova in Marija Magdalena. Jezuš se zgledne na zraven stoječega vučenika, šteroga je liibo, pa pravi materi: „Žena, glej tvoj sini" Potem pravi vučeniki: „Glej, mati tvoja!"
/ od tiste viire jo je vučenik vzeo k sebi." (Jan. 19, 25-27.)
*
Mož in žena se morata zavedati, da je in bi naj bil njun zakon živa podoba skrivnostne in milosti polne zveze Jezusa Kristusa z njegovo sveto Cerkvijo. Kakor Kristus svojo Cerkev ljubi in se za njo daruje, tako mora krščanski mož svojo ženo ljubiti in se za njo žrtvovati; kakor je sveta Cerkev Kristusu,'svojemu poglavarju vdana, tako bodi krščanska žena vdana svojemu možu; kakor Kristus svoje Cerkve nikoli ne zapusti in se Cerkev nikoli od njega ne loči, tako naj krščanska zakonca vse svoje žive dni ostaneta v zvesti Iju-
bežni združena in skupno uživata veselje ter prenašata žalost, dokler ju smrt ne loči.
Teh prelepih opominov, kakor sta. jih slišala pri poroki, naj krščanska zakonska nikdar ne izgubita iz spomina, da bosta lažje prenašala drug drugega slabosti; da se ne bosta prepirala ah sovražila; da bosta daleč od sebe odgnala že vsako misel na kakšno zakonsko nezvestobo, ali na ločitev in razporoko, ali celo na odpad od vere in drugo»ženitev, dokler je eden od njiju še pri živlljenju. Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči!
Druga beseda zakonskim je zapisana tudi že v prvem poglavju svetega Pisma, ki poroča: Bog je ustvaril moža in ženo, in ju je blagoslovil in je rekel: Naraščajta in množita se ter napoljujta zemljo! Sv. apostol Pavel pa je pisal Timoteju: Hočem, naj se mlaj' še žene, ki so v to poklicane, možijo ter otroke rodijo.
Krščanska zakonca ne smeta izgubiti izpred oči, da je Bog postavil zakonsko zvezo med možem in ženo v ta namen, da se ohrani čdoveški rod na zemlji. Ako bi ravnala proti temu namenu in hotela zabraniti blagoslov potomstva, bi hudo grešila zoper božjo nared-bo. Moža, ki je storil to ostudno reč, tako poroča sveto Pismo, je Gospod umoril. Božje maščevanje tudi izziva, kdor nastajajoče življenje na en ali drug način uniči. Naj se to od brezvestnih ljudi opravičuje kakor koli, in naj kdo reče, kar hoče: to je in ostane umor, greh zoper peto božjo zapoved Ne ubijaj, obenem greh zoper ljubezen in pravičnost. — Gorje narodu, v katerem se ukorenini obojno zlo, ki sem ga kratko omenil, ta kuga, ki odganja od hiš in družin božje varstvo in božji blagoslov. Tiste mojih®dragih škoflja-nov, ki jih ie Bog poklical v zakonski stan, prosim zavoljo njihovega dušnega zveličanja, naj v svojem stanu živijo, kakor je božji red in božja volja. Nikoli ne bodo tega obžalovali. Nikdar ne bodo o-sramočeni in varani v svojem zaupanju na božjo previdnost, ki bo prav gotovo skrbela, da bo njihova družina imela, kar ji je za življenje potrebno.
Tretja beseda staršem se nahaja v listu sv. apostola Pavla Efe-žanom: Očetje (in matere), vzgajajte svoje otroke v strahu in svarjenju Gospodovem.
Krščanska zakonska naj ne pozabita, da sta svoji družini od Boga postavljena predstojnika. Njuna naloga je, da družinske člane : sinove in hčere, hlapce in dekle in vse posle vodita in privedeta k Bogu, od katerega in za katerega smo ustvarjeni. Za neumrljive duše, ki so izročeni niuni skrbi in njunemu vodstvu, bosta morala dajati oster odgovor večnemu Sodniku. Zato naj pomagata Cerkvi in šdli, da bodo iz njunih otrok zrastli dobri otroci božji, zanesljivi državljani, koristni udje človeške družbe. Vsej družini naj dajeta dober zgled lepega, bogoljubnega življenja. Odvračata naj od hiše vsako pohujšanje in zapeljevanje, tudi vsako nespodobno govorjenje in zlasti tisto grdo preklinjanje, ki čisto nič nikomur ne pomaga, pač pa neizmerno škoduje preklinjevalcu samemu in vsem, ki ga poslušajo. Srbita naj, da bo v hiši in družini vladala vernost in
pobožnost, medsebojna sloga in zastopnost, sveta sramežljivost in čistost, resnicoljubnost in poštenost. Potem bo njihova družina slika svete Družine Nazareške, podoba nebes, dom rajske sreče na zemllji.
V Gospodu ljubljeni škofljani!
Okrog nas divja v tolikih državah boj in vojna. Razdejanja, izgube na Človeških življenjih in na ljudskem imetju, grozote trpljenja in bolečin na človeških življenjih in na ljudskem imetju, grozote trpljenja in bolečin so strašne, nepopisne. Mi smo doslej srečno hodili mimo grozeče nevarnosti. Dasi so nastopili težki dnevi draginje, brezposelnosti, nesigurnosti: vendar so naši domovi še cedi in neporušeni, družine neraztrgane, življenje kolikor toliko znosno. Bog bodi za to zahval jen, hvaležni pa moramo biti tudi modremu vodstvu naše države.
Svojo hvaležnost kažimo z brezgrajnim, poštenim življenjem, s zvestnim in vestnim izpoljnjevanjem kakor božjih in cerkvenih zapovedi, tako svojih stanovskih in poklicnih dolžnosti. Sveti postni čas naj nam bo čas pokore in poboljšanja. Vsaj enkratna letna spoved in velikonočno sveto obhajilo, kakor tudi itak zelo olajšani post, spada k verskim dolžnostim, ki jih dober kristjan! ne sme zanemariti.
S hvaležnostjo pa združujmo prošnjo in gorečo molitev, naj usmiljeni Bog še nadalje obvaruje našo drago domovino biča vojne, drugim narodom in državam pa naj nakloni čimprej blagodat miru. In ko molimo za blagor zemeljske domovine, prosimo Boga še bolj, naj nas ohrani v sveti veri in utrdi v verskem življenju, da ne bomo zgrešili svoje prave, večne domovine, kjer nam naš Gospod in Zveličar že pripravlja prostore.
K sklepu Vas, ljubi verniki, zelo prosim, spominjajte se v svojih molitvah tudi mene, svojega škofa, naj mi Bog pomaga, da bom mogel, dokler me pusti na tem mestu, svoje dolžnosti prav izpolnjevati — njemu v slavo, vam vsem in meni samemu pa v zveli-čanje. Jaz molim vsak dan za vas, naj vam Gospod deli milost in mir in vse, kar je dobro in zveličavno, in naj bo vedno in povsod On z vami vsemi.
Bodi ime Gospodovo slavijeno — odslej in na veke.
Naša pomoč je v imenu Gospoda — ki je ustvaril nebo in zemljo.
Naj vas blagoslovi vsemogočni Bog f Oče in f Sin, in Sveti t Duh! Amen.
V Mariboru, na god Brezmadežne Lurške Matere božje, dne 11. februarja 1941.
f Ivan Jožef,
škof in apostolski administrator.
\r
nEKKVENl - OI.ASIJ
j.kontl
SLOVENSKA KRAJINA.
Dari na Tiskarno sv. Driižine. Knar Ana, Sebeborci št. 58. je dariivala 1100 din na tiskarno sv. Družine. Te dar je tem vekše v: ednosti pred Bogom, ar ga ne dala kakša bogatica, i ob drugim, ar ga je poklonila brez prošnje, iz lastnoga nagiba. Ta prosta kmečka ženska je prav zarazmela svetoga oče reči, da je gnesden vekša dužnor.t podpirati dober krščanski tisk, kak cerkve zidati. Če dob-roga Lrščanskoga tiska ne, slab tisk pokvari narod, ki ne samo, ka ne bo zidao cerkve, nego že dozidane bo tudi porttšo. Frančiškani v Ljubljani so tiidi otvorili edno krščansko tiskarno i stroje izplačujejo s tistimi milodari, štere dobivajo od smilenih src. Mi nesmo se viipali prositi kakši milodar, tem bole nas je to zato razveselio dar se.bebor.ke dobre katoličanske žene.
Neimeniivani je dariivao za tiskarno nekaj žajfe, cot in mele. Z mele se deGa i to pšenične, kelje, žajfa je pa zato potrebna, ar si delavci po vsakom deli morajo roke oprati, štere njim olov za-maže, ki je nevaren za zdravje.
Kda se vsem darovnikom prav toplo zahvaliijemo za poklonje-ne dare, omenjamo, da za čiščenje strojov rabimo stare mehke co-te. Vsaki veliko dobroto včini tiskarni, če njej nerablene, raztrgane, meh';e stare ccte podari.
Po ojila, ki so pa popolnoma varna, na šest procentov sprejme tiskarna. Ki mate občem, poklonite je tiskarni, sveta Družina, Jezuš, Marija Jožef ne ostanejo dužni.	\
Tridnevnica v Črensovcih. Prve dni marca se je vršila tridnev-nica prvič za tretjired, potem za celo faro in zlasti za možke in dečke. Tridnevnico je vodo p. Henrik Damiš od Sv. Trojice. Na vno-ge stotine naroda si je očistilo duše pri sv. spovedi in se okrepilo pri sv. prečiščavanji.
Duhovniška konferenca za lendavsko dekanijo se je vršila v Turnišči 7. marca. Predavala sta g. Halas Daniel, župnik v Polani od Kat. akcije, g. Holsedl Anton, kaplan v Lendavi pa od napredka kat. vernikov dekanije v duhovnom i brojnom pogledi v zadnjih desetih letaj.
Hotiza. Tridnevnico so vodili pri nas g. Lovrenčič Jožef, sa-lezijanec iz Sobote, štera je rodila puno duhovnoga sadii.
Tridnevnico za mladino je vodo v Martjancih i Bogojlni g. Prša Martin, bivši frančiškan, duhovnik zagrebške nadškofije. Mladina se je gorečim predgam rada odzvala, j
Na misijone je potom župnijskoga urada v Lendavi z Mostja dariivano 40 din. Penez odposlan za Kerecov misijon v Junnanfu-i potom Rakovnika.	. I
Zahvala. Urednik se prav toplo zahvali za vse čestitke za goa njemi poslane predvsem pa za vse molitve i druge duhovne dare!
Priporočajte se mu! »Pod naslovom »Lelija med trnjem« je pred osmimi leti prav v isti številki kratek življenjepis vsem dobro poznanega Kotnjekovega Tjaša. To lilijo, ki se ni razkošno razrasla med ostrim trnjem in ponižno skrivala svojo notranjo veličino, je našel nebeški vrtnar ter jo presadil na nebeške poljane, kjer se dviga in veseli božjega Sonca. — Mnogi smo imenovanega poznali, a le na zunaj; znotraj pa je skrival kinče svetu nepoznane. Sedaj, ko nam jih je po njegovi smrti razkril njegov vreden duhovni voditelj, si jih prizadevajmo prisvojiti, saj živimo v istih ck kolščinah. Tudi nas večkrat zbada zasmehovanje, žalosti nerazumž' vanje, teži revščina, potare bolezen, kakor je vse to bil delež Tja-1 ševega življenja. V upanju, da potuje v srečno večnost, je,) šel preko vsega. Končal je v Bogu in prav gotovo je že v vrstah izvoljencev Gospodovih, poslanih zemeljskim otrokom v vodstvo, tolažbo in pomoč. Nekateri, ki so to izsledili, že vsa leta obiskujejo njegov grob ter mu zaupno predajajo svoje težke zadeve. Teh vztrajnost izpoveduje: Tjaš pomaga, priporočajte se mu! — Naš čas. je tako poln skrbi. Posledica slabih letin je pomanjkanje in to pa sila, ki žene naše ljudi v tujino. Oče in mati, ako mora kateri izmed vajn s popotno palico po svetu, bo s Tjaševo pomočjo blagoslov tem obilnejši. Tam pa, kjer ste starši doma, a otroci- širom sveta, je kajne, važnejša želja le ta, da se vsi zdravi na duši in telesu kmalu zopet vrnejo v naročje doma. če se pa kljub vaši. srčni želji suče obratno, poskusite in dajte tudi v Tjaševe roke. — In ti družina, ki te vse te nesreče niso raztrgale, pa vendar se rahlja vez skupnosti med tvojimi člani, si še posebej potrebna pomoči. Starši, opravičeno trepetate predi večnostjo radi odgovornosti svojih otrok. Vaša popustljivost je zadostni vzrok, da je sin nepoštenjak in hči vse drugo kot dekle. Posledica take vzgoje je razdivjana mladina, ki je našemu v sluhu svetosti umrlemu Tjašu večkrat ovila zemeljsko pot z bodečim trnjem^ — zasmehovanja. Dragi starši, da že na zemlji popravite to, kličite ga tudi v tej zadevi na pomoč. Torej, v vsem naj bo naš priprošnjik pri Bogu! — Če nam pa ta ali oni križ ne bo odvzet, bo vdanost v voljo božjo, ki nam jo naj tudi izprosi Tjaš, storila, da bodo tudi grenke ure sladke; kajti sveta vera nas uči, da bo poveličani Odrešenik poklical k sebi lle tiste, ki so šli za njim na Kal vari jo.«	(
Vrstice, ki jih više objavljam sem hotela napisati že lansko leto, ko sem službovala v Žižkih; pa ne toliko z odlaganjem, ampak radi preobloženega dela, je to izostalo. — Namen vsega je hvaležnost Tjašu za uslišane prošnje. Pot do njega sem našla najbolj po prizadevanju žižkovske sestre prednice, ki se ne da omajati zaupa-
hja v njegovo pomoč. Resnično, vse kar smo položili v Tjašove roke se je lepo izteklo in najsi je bila to duševna ali telesna zadeva. Ne trdimo, da. so bila trenutna ozdravljenja, a pomagal je vedno kadar koli smo ga prosili. Ko smo zvedeli, da je Vaše zdravje na tanki nitki, smo isto predali Tjašu. Glejte, v koliko veseilje nam je bilo, ko smo Vas krepkega zopet videli pred oltarjem. Pomagal je Tjaš. Dalje nam je urejeval zamotane uradne zadeve, podpiral gmotno stanje, skratka: vse kar smo ga prosili skupno in posamezno.— Sama sem opazila Tjašovo pozornost že v malenkostih; za kar je človek včasih najbolj hvaležen. Primer: Ko sem zvedela, da bom premeščena (Tjašu hvaJla!) sem želela »Marijin list« z njegovim življenjepisom, četudi tako zaposlena, sem hotela žrtvovati eno popoldne, da najdem med mnogimi knjigami prav to številko. Pa že prvi list, ki sem ga potegnila, je bil pravi •— za-željen. Zaslutila sem, da je ta slučaj spremljal Tjaš. Drugič zopet ko sem mu hotela pokazati hvaležnost, sem sklenila, da uredim grob in nasadim cvetic. Vedno je prišlo kaj vzmes, da sem odložila. Končno mi je nekega dne ni dalo miru in šla sem z dvema zvestima pomočnicama na pokopališče. Vsredi dela zagledamo Kato, ki je nameravala opraviti isto delo. Kako bi mi bilo težko, če bi se to res zgodilo. Na drugi strani pa sem bila srečna, da sem poslušala notranji glas. Seveda se ne boste čudili, če Vam povem, da sem si prinesla, kakor so mu dražili drugi, celo biitoro zelenja, s katero sem prišla v Apače. Apaške sestre se že tudi priporočajo in ima veliko zaupanje v Tjaša. — Priložen članek bi naj torej dalje pripovedoval in vabil mnoge, da se mu priporočajo.
S. Evangelista Kostric, šolska sestra.
PO SVETI.
Severna Amerika. Ešče letos se šče ta država oddužiti spomini velikoga misijonara Petra de Smeta s posebnimi slovesnostmi. De Smet je bio Belgijec i je vnogo let preživo kak misijonar med amerikanskimi Indijanci. Devetnajstkrat je šo v Evropo, da je proso i dobo pomoč za svoje misijone. Njegovo delo med Indijanci je bilo uspešno: na enom samom misijonskom potiivanji je krsto 900 Indijancov. Državi je napravo velike usluge s tem, da je posredii-vao pri Indijancih, kda so si uprli vladi zavolo krivic, štere so trpeli. Letos njemi bodo pri jezeri, ki se imenuje po njem i je je, on od-krio, postavili spomenik, za šteroga je država že dosta prispevala.
Španija. Tu je Katoliška Akcija začnola svoje obnovitveno de-Ho s slovesnov sv. mešov za člane, ki so spadnoli za časa državlan-ske bojne. Mešo je opravo papov nuncij v cerkvi sv. Mihaela v Madridi. škof iz Coire je meo žalni govor, v šterom se je spomno vnogih škofov, duhovnikov, redovnikov i članov KA, ki so vmrli kak mučenici za vero. Ti mučenci naj bi bili zdajšnjemi rodi vzgled, kak trbe braniti čast svoje vere. — V Španiji se vrši preporod katoliškega šolskega dela. V šole je znova postavleni križ i slika Brezmadežne, ki je zaščitnica Španije. Veronavuk se znova vči v šolaj. Država podpira katoliške vzgojne zavode.
V pravilniki nekše stare cerkve na Nemškoni majo že iz prejšnjih stoletij zapisano sledeče: Što zamudi službo božo, naj ostane zviinaj i diakon naj ga ne pusti v cerkev, pa naj bi bio še tak vi-sika osebnost. Sv. meša je najmre podoba prišestne sodbe, zednim se pa tiidi ne spodobi, da bi zamUdniki motili pobožne vernike, ki so znali priti v pravom časi. što teda pride prekesno i najde dveri zaprte, naj ne trka. Kda se konča prvi del sv. jmeše (po evangeliji) j naj diakon odpre dveri i naj pozove vse zamudnike z rečmi: »Molimo za naše brate, ki prekesno prihajajo, da jim bo dao Bog več ognja i gorečnosti za božo stvar i da se bodo znali rešiti vezi toga sveta«.
Siam ali Tailandia. V zadnjem časi je ta država pritegnola pozornost sveta na sebe zavolo svojega spora s francoskov Indokinov. Ta država je zanimiva zavoio misijonskoga delovanja. Siamski narod je zdrav i nadarjeni. Narodna vera je budizem, ki je v Siami delaven i borben. Prevzeo je dosta od katolicizma. Tamošnji budisti majo samostane, duhovnike i redovnike, svoje sveto pismo i verske obrede. Ar je narod veren i rodoliiben, se odločno protivi vsakomi deli misijonarov, štere smatra za tiijince iz Evrope, šola je obvezna za vsakoga. šole so liidske, srednje i visoke. Ustanavla, vzdržuje i nadzira je država. Jezik ne je tak težek, kak kitajski. L. 1934. je bilo v Siami 35.000 katoličanov, 34 evropskih i 31 domačih duhovnikov, 25 redovnikov i 75 redovnic sv. Pavla. V Bongkoki je semenišče, kolegij z 1000 gojenci, zavod s 300 dece ji več katoliških šol.
čile. V republiki Čile je senat zglasao zakon, ki zabranjiije komunistično stranko. Za zakonski predlog je glasovalo 19, proti pa 13 senatorov, eden eden se je pa vzdržao glasovanja.
Italija. Pokojni papa Pij XI. je bio papa Katoliške akcije i ka-toliškoga tiska. To je dalo pobudo, da so v Bologni za tiskarno »L' Avenuira d' ItaJlia« kupili i postavili linotyp v spomin pape Pija XI.
Španija. Emanuel Gargia Morente, dekan vseučilišča v Madridi i profesor filozofije, je bio posvečeni za duhovnika. Bogoslovne študije je zvršo v časi državlanske bojne. Skupno ž njim je madridski škof posveto še 80 drugih klerikov.
Kolumbija. Vseučiliški profesor Lynn Thorndike je objavo krasno knigo o Cerkvi i šolskom pouki v srednjem veki. Z vnogi-mi sigurnimi dokumenti je dokazao, da se je po zaslugi Cerkve liidsko i srednje šolstvo v srednjem veki jako razširilo. Vučitele po vesnicaj je plačiivala v glavnom Cerkev. Velko število srednjeveški vseučilišč dokazuje, da so morale biti tiidi liidske i srednje šole, ki so pripravlale študente za vseučilišče. To je dokazao od večih držav.	j
Deset božih zapovedi je temelj naroda. To je pravo vseučiliški profesor v Eriangeni dr. MiiUer, mladini. Pravo je: »Hodite po poti božih' zapovedi; zavedajte se, da je vzgoja brez njih nemogoča i čisto živlenje brez zavesti, odgovornosti pred Bogom prazna utvara«.
Kolumbija. Na pobudo sv. Oče se je že vnogo molilo i se še moli za mir. Dariivali so prek ,500.000 sv. obhajil za bojne žrtve i za zvršetek bojnih strahot. Posebno vnogo molijo v ženskih samostanaj. V te namen molijo velike vnožine liidi sv. rožni venec.
tfem&ja. Apoštolski nuncij za Nemčijo Mons. Česare Arsenigo je obiskao z dovoljenjem, nemških vojaških oblasti zgrablene francoske duhovnike, ki jih je z zgrablenimi francoskimi bogoslovci 250. Zgrablenci živejo v ednom mesti bluzi Miinchena. Duhovniki smejo vsako nedelo i trikrat med tjednom služiti sv. mešo.
Italija. V samostani »Soure Maddalene« v Torini je doživela 100 letnico svojega živlenja sestra Maria Pia, v sveti zvana Marija Bonetto. Rojena je bila v Genovi leta 1841. Redovniško obleko je sprejela leta 1869. iz rok sv. Ivana Boska.
Polska. Sv. Oča se vnogo trudi v teh težkih časaj, da bi ublažo žalostne posledice bojne. Posebno se briga zato, da bi mogli katoličani spunjavati, ka njim nalaga vera i vest. To so v prvo j vrsti katoličani v zasedenih krajaj. Težkoča je v, tom, da je zveza med sv. Očom i temi katoličani komaj mogoča ali sploh nemogoča. Nešterni so vervali, da so katoličani v Nizozemskoj, Belgiji, nemškoj i ruskoj Polskoj smeli svetiti Božič, pa vendar to ne istina. Gotovo pa je, da so katoličani v zasedenih krajaj bili v svojih žalostnih mislih zdriiženi s sv. Očom.	J
Ka zmore goreča katolicanska služkinja
Siromaška irska mladenka se je v New-Yorki — kak pripove-dava P. Valerga — priglasila za službo v nekoj driižini. Gospa jo pita, če je katoličanka. Dekla pritrdi i se še pohvali: »Po božoj milosti sam katoličanka.« — »Ka neste čteli v časopisnom oglasi, da v nikšo formo neščem katoličanke v hižo?« — »čtela sam,« odgovori Irka, »ali ka je na tom, če sam katoličanka; samo da sam dobra i verna služkinja i da vam dobro podvorim. Poskusite, če ne bote z menov zadovolni, me lehko odslovite.« — Gospa je nekaj časa tiho, nato pa pravi: »No dobro, pa vstopite, bomo vidli.«
Minoli so tjedni. Dekla je morala dosta prestati od gospode i od družine, predvsem zavolo verskih vaj. Ali vera ino potrpežlivost goreče katoličanke je bila neomajna. Za nekellko tjednov napadne dvoje domače dece škrlatinka, ki se je širila po mesti. Drugo slii-žabništvo se je ognolo. Samo Irka je ostala na svojem mesti i požrtvovalno noč no den dvorila deci, dokeč nesta popunoma ozdravila: Za nekaj let je zadela gospo druga nesreča: zgubila je vse svoje premoženje,'celo pohištvo so njej odvažali. Ostao njej je samo spominski pisalnik, ki ga je jako cenila, ar ga je poherbala od svojih prednikov. Nazadnje je morala tudi toga odati. Mlada Irka, ki je znala, kak je gospa navezana na te del pohištva, ga je kupila, četudi za precejšnjo ceno, pa ga postavila nazaj v sobo. Kda ga nesrečna gospa zagledne, pravi: »Ali je mogoče?« — »Gospa,« pravi Irka, naj ostane tu, vaša last je, jaz sam ga kupila i se štemi srečno, da vam ga morem prepustiti.« Skuznih oči obine gospa svojo služkinjo i pravi: »O, tvoja vera je občiiduvanja vredna! Že tvoja požrtvovalnost za mojo deco me je presiinola. Tvoja denešnja plemenitost je dovršila velko delo. Tudi jaz ščem postati katoličanka.« To je tudi včinila.
priskočijo v pomoč duhovnikom, ki časovnim potrebam niso bili kos, ali da započno in vrše vzgojo ljudstva, kar je pred vsem;pospeševal Karol Veliki; razen tega so bržčas pri splošni tedanji časovni razrva-nosti samostani pretrpeli nekaj škode in pustili v gorečnosti. Mnogo je bilo torej Cerkvi na tem, da zopet poživi oni sveti način življenja ki je cvetel neokrnjen toliko stoletij v Cerkvi, da bi bilo vedno dovolj priprošnikov, prostih vseh skrbi, ki je v neprestanih prošnjah k božjemu usmiljenju dovajali iz nebes vsakterih milosti na ljudi, ki se premalo menijo za zveličanje. In dobrotni Bog, ki vedno skrbi za potrebe in koristi sv. Cerkve, je izbral Brunona, moža izredne svetosti, ki naj bi obnovil premišljevalno življenje v prvotni čistosti. Tako je on ustanovil kartuzijanski red, ki ga je prežel s svojim duhom in opremil s takimi pravili, ki naj bi člane, proste vseh vna-njih opravil in poslov, učinkovito usposobila, da brez ovire premerijo pot notranjega posvečenja in stroge spokornosti, in jih spodbujala, da stanovitno, brez popuščanja, vztrajajo v isti strogosti in ostrosti življenja. In znano je, da so kartuzijanci v teku skoraj devetih stoletij duha svojega ustanovnika in očeta postavodajalca tako ohranili, da ni bilo treba redu, v nasprotju z drugimi redovi, nikakega izboljšanja ali, kakor pravijo, reformacije. Kdo pa ne bi občudoval teh mož, ki popolnoma ločeni in oddaljeni od človeške družbe, za katere večno zveličanje skrbe v skritem in tihem aposto-latu, tako žive v svojih samotnih celicah, da jih iz nobenega vzroka, radi nobene potrebe, nikdar v letu ne zapuste. Ob določenih dnevih in nočnih urah pa se zbirajo v svetišču, da, ne po šegi drugih redov molijo psalme, ampak z živim in umerjenim glasom ves sveti oficij pojo brez spremljevanja glasbenega orodja po svojih prastarih gre-gorijanskih napevih. Zakaj bi usmiljeni Bog ne uslišal teh pobožnih redovnikov, ki kličejo k njemu za sv. Cerkev in poboljšanje ljudi?
Naš prednik Urban II. je izkazoval spoštovanje in naklonjenost Brunu; v reimski šoli mu je bil učeni in sveti mož učitelj, pozneje se ga je kot papež posluževal za svetovalca. Tako je tudi ves kartuzijanski red, ki ga razen tega priporoča iskrenost in neka sveta preprostost, užival vedno posebno naklonjenost Apostoslkega sedeža. Z enako ljubeznijo želimo, da bi tako koristna ustanova vedno bolj prospevala in se širila. Ker če je bila kdaj v božji Cerkvi potreba po takih samotarstvih, je prav gotovo niih krepki zgled dandanes potreben, ko vidimo toliko kristjanov, ki zanemarjajo premišljevanje nebeških stvari, ki se celo nič ne brigajo za večno zveličanje, pač pa neredno teže po bogastvu in telesnih nasladah in v zasebnem in javnem življennju kažejo poganske običaje, ki so povsem nasprotni •evangeliju.
Nekateri morda še menijo, da so čednosti, ki se po krivici imenujejo pasivne, že zdavnaj zastarele in da je treba staro samostansko strogorednost nadomestiti z bolj širokogrudnim in plemenitejšim izvrševanjem aktivnih čednosti. Vsakdo vidi, kako je to mnenje nauku o krščanski popolnosti in življenju v sramoto in kvar. Leon XIII., naš prednik nesmrtnega spomina, je v pismu »Testem bene-volentiae« z dne 22. januarja 1899. to mnenje ovrgel, zavrnil in obsodil. Sicer pa lahko vsakdo uvidi, da v prospeh Cerkve in zveličanja človeštva mnogo več doprinesejo oni, ki se posvečujejo neprestani molitvi in mrtvičenju, kot oni, ki obdelujejo njivo Gospodovo; ker -če ne bi oni obilice milosti dovajali iz nebes, da namakajo polje, bi želi evangeljski delavci fle pičle sadove svojega truda. Pač pa ni treba omenjati, koliko upanja in pričakovanja vzbujajo v nas kartuzijanci, ker pravila svojega reda izpolnjuje prav za prav ne z na-tačnostjo, ampak z neko plemenito gorečnostjo in tak način izpol-
njevanja pravil pravil brez težave vodi k višji svetosti. Zato pa morajo biti teh redovnikov molitve za krščansko ljudstvo pri usmiljenem Bogu uspešne.
Ta pravila, po katerih žive kartuzijanci. je smatral naš prednik Inocenc XI. za vredna, da jih podkrepi z apostolsko zaščito. Z apostolsko konstitucijo »Iniunctum Nobis« z dne 27. marca 1688. je omenjena pravila na poseben način, kot se to pravi, potrdili. V tej konstituciji beremo istega našega prednika obilno pohvalo, ki jo daje kartuzijancem, pohvalo, ki je tem tehtnejša, ker je izšla oi papeža, ki slovi po svoji svetosti. Brez pomisleka je zapisal, da so njegovi "predniki, rimski papeži, isti red po pravici imenovali »Dobro drevo«, ki ga je zasadila desnica Gospodova na njivi vojskujoče se Cerkve, drevo, ki prinaša neprestano bogate sadove pravičnosti, in da nosi v ljubečem srcu imenovani red in njegove člane, ki nepere-stano služijo Gospodu v premišljevanju vzvišenih božjih skrivnosti.
Ker pa je bilo treba takoj prilagoditi ista pravila cerkvenemu pravu, so se zbrali oni kartuzijanci, ki so za to upravičeni, da stvar po skupnem posvetovanju dovrše. In dobro so dovršili nalogo, ko so ukinili ona poglavja pravil in običaje, ki so nastali iz navade, ki so brez škode za redovno življenje zastareli in niso bili več času primerni in nasprotno dodali nekaj predpisov generalni kapitljev.
Ta statut, spisan v latinskem jeziku in kot rečeno, izboljšan in pregledan, kot ie treba, smo izročili sv. Kongregaciji Redovnikov, da ga prouči. Glasi se pa kakor sledi:
PRAVILA
Ker so generalni Minister kartuzijanskega reda in vsi, ki so se zakonito sešli na generalnem kapitlju, ponižno prosili, da bi pra-zakonito sešli na generalnem kapitlju, ponižno prosili, da bi pravila, ki smo jih vložili v Apostolsko konstitucjo, potrdili z apostolsko veljavo, smo se odločili, da radevolje ugodimo njihovim željam. Zato pravila kartuzijanskega reda, ki so gori navedena, popravljena in zboljšana, s svojo apostolsko veljavo odobrimo in potrdimo in jim podeljujemo nedotakljive apostolske trdnosti moč in vse morbitne pomanjkljivosti dopoljujemo in popravljamo. Dobro vemo, da ni treba kartuzijanskih redovnikov vzpodbujati, naj dana jim pravila v prihodnje z največjo gorečnostjo izpoljujejo kot so jih do zdaj sta-vitno in zvesto. Vendar, da jih spodbudimo in jim damo poseben dokaz svoje očetovske naklonjenosti, dovoljujemo s tem svojim pismom za vedno, da morejo prejeti v Gospodu popolni odpustek za svoje napake vsako leto 8. julija, zanje spomina vrednega dne, ko so bila redovna pravila od sv. Stolice znova potrjena, vsi člani kartuzijanskega reda, ki obiščejo svojo cerkev, pod navadnimi pogoji.
To zapovedujemo in odrejamo, da naj bodo in ostanejo le to pismo in vanie vložena pravila trdna, veljavna in učinkovita, da naj imajo in obdrže popoln učinek in naj so v popolnem obsegu v prid tistim, katerih se tičejo ali se bodo tikala zdaj in vsakikrat; tako je treba pravila soditi in odločati in odslej bodi vse razveljavljeno in nično, če bi kdo kakršnekoli veljave, vedoma ali nevedoma, v teh stvareh drugače ukrenil. Vse nasprotne odredbe naj bodo razveljavljene, če tudi bi bile posebne omembe vredne. Hočemo pa. da imajo prepisi in izvlečki tega pisma, tudi tiskani, če so podpisani od javnega notarja in opremljeni s pečatom Cerkvenega dostojanstvenika, popolnoma isto veljavo, kot bi jo imelo pismo samo, če bi bilo predloženo in pokazano.
V Rimu pri sv. Petru, dne 8. julija 1924. —; V tretjem letu našega Pontifikata.	i