cßcscdc h napeuom
pri slavnostni akademiji 18. novembra 1896.
tocxl zu den (besängen
bei der Festakademie am 18. November 1896.
Pogovor z domom.
ßaj tičic skoz jasne višave Hiti mi do rojstnih zeiulja; Jaz ticam naročam pozdrave, Naročam voščila srca.
Nad mano oblaček se žene, Ogledat gre našo si stran, Z oblakom potuje od mene Pozdrav, iz tujine' poslan.
Zdaj, godci, zaigrajte!	Zvonovi praznično pojo.
Naj razlega se čez plan!	Njih glas poslušaj vbran;
Razglašajo najlepši svatbe dan.
A k meni čez hrib in doline Vetriči piijazno vejo:
Poljubi so iz domovine, Poslani mi v tujo zemljo.
a.
Kmečka svatba.
J5 višave solnce sije Na zemljo krog in krog, Svitlobo zlato lije Na gozd in hrib in log.
Glej, po nevesto jezdi Til ženin, mlad junak,
Ki jo v čakanju ziblje Nemir sladak.
Zdaj hajdimo prot’ cerkvi! Stopite brhko v red! Drijgovi in družice Vi .. vstopite se spred!
f
Srebrili, zlati kinči Nevesto, glej, krasti.
Njegov pogled ločiti Ne more se od uje.
Das Erkennen.
JJiii WanderbuTsch mit dem Stab in der Hand. Kommt wieder heim aus dem fremden Land.
Sein Haar ist bestäubt, sein Antlitz verbrannt;
Von wem wird der Burseli wohl zuerst erkannt?
So	tritt er ins Städtchen, durchs alte Thor,
Den Schlagbaum lehnt just der Zöllner davor.
Der Zöllner, der war ihm ein lieber Freund.
Oft hatte der Becher die beiden vereint.
Doch sieh, Freund Zollmann erkennt ihn nicht;
Zusehr hat die Soun' ihm verbrannt das Gesicht
Und weiter wandert nach kurzem Gruß
Der Bursche und schüttelt den Staub vom Full.
Da schaut aus dem Fenster sein Schätzel fromm.
„Du blühende Jungfrau, viel schönen Willkomm!“
Doch sieh, auch das Mägdlein erkennt ihn nicht,
Die Sonn’ hat zuselir ihm verbrannt das Gesicht.
Und weiter geht er die Straße entlang,
Ein Thränlein hängt, ihm an der braunen Wang’.
Da wankt von dem Kirchsteig sein Mütterchen her. „Gott grüß’ Euch!“ so spricht er und sonst nichts mehr.
Doch sieh, das Mütterchen schluchzet voll Lust:
..Mein Sohn!“ und sinkt an des Burschen Brust.
Wie sehr auch die Sonne sein Antlitz verbrannt,
Das Mutteraug hat ihn doch gleich erkannt.
7. N. Vogl.
Nedolžnost.
© nedolžnost, ti cveteča
Si	lepota mladih let,
Ti premagaš vse lepote, Ki jih celi svet ima;
Čista, nežna in duhteča Ti kot limbarjev si cvet.
Polna rajske si milote, Cvetka vredna si Boga.
Dražji si ko vsi zakladi, Ki jih krijejo gore;
Te ljudje imajo radi, Božje veseliš srce.
Tvoje cvetje nezvenljivo
V	rajskem vrtu še slovi Vefinokrasno dije živo, Polno slave in časti.
Biser nima lepotije,
Zvezd ne sveti se nebo; Milo ko tvoj blišč ne sije Luna, solnce ne svitlo.
Tebe bodem skrbno branil Varoval vse žive dni,
Cez vse bisere te ljubil, Tebe, rajska cvetka, ti.
Veseli pevci.
j ne bili bi veseli Svojili pomladanskih dni? Kaj hi pesmic ne zapeli? Enkrat le mladost živi.
Sladke ure nam tečejo;
Ne poznamo žalosti;
Kalne misli z glave vrejo, Ko pojemo radostni.
Ne vprašujmo po zakladih, Ki jih bogatin ima;
Rajši pojmo v letih mladih Pesem srčno iz srca!
Tuja mesta in dežele Malo pač nas iničejo; Zadovoljnost, mir, veselje
V srcu le se najdejo.
In kdor srečo skrbno iše
V daljnih krajih prek morja, Solze iz očes si briše; Tamkaj sreča ni doma.
Torej bomo prepevali:
Sreča v srcu le živi.
Kje drugod bi je iskali,
Ko nikjer je najti ni.
Perne.
Ave Maria!
(.Iz opere „Gorenjaki slavček“.)
jlve Maria! Devica svetla,
Tebe pozdravlja narava zdaj vsa.
V	zraku Te hvalijo mili glasovi, •Jezerski doli sreberni valovi.
Limbar, vijolica s svojo vonjavo Sladko dihljata spodobno Ti slavo.
Tiči in petje in vode šumenje Tebi izreka stotero češčonje.
Mladi
©krog in krog besni vihar,
Pogina ladij ni mu mar.
In val za valom se drvi,
Zaganja ladje ob čeri.
Izginil beli, jasni dan:
Nebo temno, pogled plašan.
Moj čoln, oj kam, oj kam letiš? Mornarja mladega vtopiš!
Pred nami brezno, fflej, šumi! Nikjer, nikjer rešitve ni? —
Ave Maria! Devica svetla,
Duh Te pozdravlja in želja srca.
Naša molitev oblake prešine,
Tebi bliževa se, vzoru miline.
Gori, kjer angeljei sveti klečijo,
Lepo kraljico zdaj svojo slavijo.
Nebo in zemlja, blaženstvo, trpljenje Tebi izreka neskončno češčenje.
J.ujiza Pesjakova
"7.
mornar.
V	daljavi že se vžiga svit,
Po morju milo je razlit.
Iz dalje pa glej, skoz vihar Se približuje mlad krmar.
Alojzij, Ti krmar si moj,
O stopi v čoln, mi bodi voj!
Ljubezni božje pa svetnik,
Salezij, bodi mi svetlik!
Viharjev jeza naj divja!
Čoln plava mirno sred voda.
Dr. J. Debevec.