Kronika
najdeš prevode iz portugalščine, španščine, brazilijanščine, nove grščine, srb* ščine itd., potem kritične razprave iz naštetih govoric in iz stare franco* ščine, genljive in tesnobne romane, n. pr. Le Roman de Ganelon, La Nuit rouge itd., pesmi iz vsakdanjega življenja, drame, čudovita filozofska in jezikoslovna dela. Domačo književnost je nadalje obogatel z dvema preseneti Ijivima fantazijama: Eugamistes (simbolična povest) in Outre^Terre, t. j. Onstran Zemlje, prigodbeni roman v «Nevidnem», kjer vidiš okultizem, astronomijo, metafiziko in domišljijo sodelujoče pri enem najbolj osupljivih spisov, kar se jih je zasnovalo. Ker je obsojen na naporno, nehvaležno ročno delo, ne utegne Lebesgue (roj. 1869.) vselej tako trdno zgraditi svojih knjig, kakor bi rad. Ali glasno in jasno je treba poudariti: razsvetljeni um mu je več kot enkrat omogo* čil, da je brez dolgotrajnih in dlakocepnih sestavov napisal take globoke, na* vdihnjene, plameneče strani, kakor jih bodočnost čisla in časti kot tajne zaklade. Zlasti je treba ponovno citati prvih 200 strani njegovega Au dela des Grammaires (Onkraj Slovnic), čigar krasota se ni dovolj poveličala. Uče* nost, izomika, dokumentacija zbode površne kritike v oči. Nasprotno pa vidijo pozitivistični in preoblastni učenjaki v tem delu razuzdanost pustolovske do* mišljije. Čuvajmo se prenagle sodbe. Lebesgue je posvečenec v antičnem pomenu te besede. Celo, kadar si je naprtil potrpežljive biblijofilske raziskave, prevladuje pri njem jasen vid, intuicija nad vednostjo. Znanost mu je vlita, razodeta mu je ona veda, ki jo morajo preizkuševalci pozneje overoviti. To je prerok.
Ta odlomek iz FloriansParmentierove «Histoire contemporaine des Lettres francaises de 1885 a. 1914» ima namen, opozoriti nekoliko na neobičajnega samo= uka, ki je med vojno pisal o nas Slovencih, n. pr. v obzorniku La Vie 1917, o našem slovstvu: Mercure de France 1. marca 1922 itd. pod imenom Lioubo Sokolovitch. Izdal je tudi Les chants feminins serbes in moderno poezijo, po katerih objavi, kakor posnamem po uvodu znanega Miodraga Ibrovca, še epske pesni. Pripravljenih ima razen tega več stvari iz Prešerna in Župančiča. Značilno za njegovo dušno prožnost je to, da mi je pred nekaj leti na poklonjeno slo* vensko zbirko stihov in stikov čez teden ali dva poslal povsem prikladno oceno, dksi ni dotlej nikoli  študiral  slovenščine.
Razen tega je treba zabeležiti dvoje knjig, ki sta nedavno izšli: njegov gladki prevod iz portugalščine «Amadis de Gaule» (založil C. Aveline v Parizu) in obširno Coulonovo izdajo «Pages choisies de Ph. Lebesgue«, ki se naroča v Beauvaisu pri «La Republique de l'Oise», plače Ernest=Gerard (15 frs). Ta izbor upošteva vse plati avtorjevega delovanja in pred vsakim poglavjem najdete primerno razpravico Marcela Coulona. Popolnoma novo mi je bilo v tej lepi antologiji to, da je Lebesgue pesnil celo v nemščini in portugalščini. Manj čudno je, če je zlagal posrečene kitice v pikardijskem narečju, daleko težje mu je moralo biti za provencalščino, povsem izcela pa se je navadil bretonščine, v kateri je s 24 leti skladal tako uspele pesni, da ga je strokovnjak Tiercelin nazval keltskega «barda».                                                                  Dr. A. Debeljak.
Prevodi iz slovenščine. V februarski številki slovaške revije «Slovenske P o h 1' a d y» lanskega letnika je izšel prevod Župančičeve «Dume». Prevod je oskrbel tajnik Slovaške Matice in urednik «Pohl'adov», pesnik Š. K r č m e r y, ki se je poleti 1921. mudil v Ljubljani in s pisateljem M. Pugljem čital Župan* čiča. Kot plod tega čitanja je menda nastal omenjeni prevod, o katerem se mora reči, da je izredno posrečen.  Krčmerv je dikcijo, ton, ritem in pesniški
126