PLANINSKI VESTNIK
Na planini Zapotok
RUDOLF TRAVINIČ
Iz mnogo izvirov teče bistra voda. Nad njimi podrta planšarija.
Nikjer ni ovce nikjer ni pastirja. Nikjer sledu življenja. Edino na starem pragu zvit v rjav klobčič se na soncu greje velik gad.
Jutranje sonce, ki je na strmih pobočjih gora vedno hitreje nižalo sence sosednjih vrhov, je avstro ogrske vojake, ki so se zasopli in težko otovorjeni z vojaškim materialom vzpenjali po novo zgrajeni poti na planino Zagreben, ujelo že visoko nad Lepeno. Bližala se je že druga zima soške fronte, na katero se je bilo potrebno dobro pripraviti. Razen straž, ki so po vrhovih čepele v prvih jarkih in opazovale, kaj počnejo Italijani, so vse ostale enote v pričakovanju prvega snega mrzlično gradile svoja oporišča, kjer so v varnem zavetju skalovja rasla skladišča, barake in hlevi... Veličasten mir enega tistih zadnjih lepih toplih jesenskih dni, ko se da čutiti, da se je narava že pripravila na dolgo zimsko mirovanje, je poleg nenehnega brnenja vojaških tovornih žičnic in odzvanjanja tesarskih kiadiv le od časa do časa prekinil osamljen havbični strel, ki je
Edinstven spomenik. hI je na soSki 'runti ostal po naključju in ki ga nI nihče načrtovat; neznani vojaki so leta 1916 visoko v Krnskem pogorju v svciem betonu naskrivaj napisali, naj ? i v. mir
Foto: Tomaž OvCak
Spomin na nesmiselno vojno visoke pod nebom
z ene ali druge strani zažvižgal In zatulil preko grebenov, nato treščil v pečine in razparal mirno ozračje, da je še dolgo odmevalo preko gora Pisalo se je leto 1916...
iz sanjavih potepanj po času visokogorskih bojev soške fronte me v sedanjost vrne šele prijatelj Zvone, ki mi s strmega pobočja pod potjo, že kar malce zaskrbljeno, ker se mu ne odzivam, kliče, da je našel ostanke vojaške tovorne žičnice. Sva na poti na koto 1776, kjer pod planino Zagreben, ki zapuščena sameva nad