734                  Oton Zupančič: Igra. — Rusmir: Vesoljstva utrinek.
sabo kos tiste dežele, iz katere so se rodili Slovanom tako neprijazni sosedi. Vsekakor pa to ni drugega kakor gola prevara prežive obrazotvornosti. V tem, ko sem od vseh strani ogledoval belca in se čudil njegovi mršavosti, je Mitre odpenjal prazne torbe, mi tožil o bolezni, ki mu še veninven sedi v želodcu, in obupno je pro-klinjal hajduka, ki mu je, spečemu preteklo noč v hanu, ukradel izpod glave ne samo vse brašno, ampak tudi tri groše in ves duhan, vreden štiri krajcarje. Pomislil sem nekaj in potem sem potoiažil siromaka.
Drugo jutro sva se napotila z vsakojakim brašnom obilo preskrbljena na obratno pot.
n
Igra.
-ervozni so kralji: Taroki prežijo na nje iz zasede, kraljice trepečejo blede, kavali se zvračajo v skoki — glej, jezdec in konj sta na tleh. Udati se? — Pladost je greh. Križ, goni nevernike, goni! Zaplotniki! — Beži, Pagat! Dama je . . . Fej, Mond-renegat! Hip zadnji se Škisu pokloni . . . Kjer Šteselj je čet komandur, tam je izgubljen Port-Artur . . .
21./VIII. 1908.                                  Oton Zupančič.
Vesoljstva utrinek.
Jaz nosim v duši tiho žalost, na ustnih svojih smeh grenak; mladost je moja kakor solnce, ki sije medlo skozi mrak.
Jaz sam — utrinek  le vesoljstva . . .
V tolažbo mi je ta zavest:
ker sam v vesoljstvu sem neznaten,
neznatna moja je bolest.
Rusmir.