272
Ivo Trošt: Družina socijalistova.
pritlično sobo k Plohaču,  je  že  dobil  tam finančnega   respicijcnta   Weissa,   okroglega plavolasca, ki je nemirno sukal svoje „šilo" terana ter  došlecu  kazal — „škisa". „Ne danes, Artur! Sem slabe volje." „A, ha, vem; zaradi ekspeditorice." „Psst! Da te ne sliši natakarica." „Sla je baš po vino — a, čuj no, bratec: če je res taka, pa te ni vredna; potolaži se!" „Artur — ali, ali — jaz je ne morem pustiti", šepnil mu je tise.
„Vem, vem —. Marsikdo je bil že takšen tepec, ha, ha! — Išči si bogatejše neveste! Trgovec pa denar — riba v vodi. Se spominjal se boš, Julij, kako sem te jaz — star maček — prav učil v teh stvareh. Julij, da le ne bo prepozno!"
„Ne morem, ne morem brez nje." „Ej, bodi mož! Ti si mlad in ne poznaš ljudij.   Stori, kakor sem  ti svetoval,  pa — tu je moja roka — še ponujala se ti bo, a ti jo boš preziral."
Železnik se mu je lahno nasmehnil in trčil ž njim, da je glasno zazvencalo po prazni sobi. Vstopil je avskultant Branik in jima zmešal pomenek; pomilovalno je pogledoval Zeleznika, obrnil se v stran in nasmehnil, sodnikovka mu je razodela uspeh svojega truda.
„Kaj, gospod Železnik, vi ste danes nekam takšen kakor obliti maček. Ne verjemite babnicam preveč, a premalo tudi ne. Nesrečna bolezen — ne, ljubezen sem hotel reči."
Železnik je mencal na sedežu in izbiral najboljši, najtehtnejši zagovor, a izbral ni ničesar; Branik je hitel kakor mlinski klepetec:
„M-he, m-he! Razumem, razumem! Oni dan sem jo dražil, da bo kmalu gospa po-štarica, pa se je obregnila name in na ad-junkta, da ljubi — menda še vas — in nocoj pred mrakom je pripovedoval župnik tam-le na cesti, da poštarjev svak ne dovoli Belcu poročiti Ide, rajše ga zadavi z dolgovi. — Torej, moj ljubi Julče, le pogum, če imate dober želodec!"
Železnik je pogledal jasneje in se oddahnil.
„Sploh je pa njeno občevanje s poštarjem pravi škandal ", pristavil je respicijentu; „Julij, prijatelja sva, in zato, oprosti, da ti razodenem srčno željo: ni mi ljubo, da se baviš ž -njo; še mene je sram."
„Pusti ga, pusti, Weiss; oskrbnik itak ne bo več dolgo; slišal sem, da je zatožen zaradi nepoštenega ravnanja s tujim imetjem; zatožen, da je zapravljivec in socijalist, ki se tudi v dejanju ravna po svojih naukih."
„0, o, o! — A, a! To vam je pravila sodnikovka, kaj ?"
Branik se je nevoljno namuznil:
„Naj mi pove, kdor hoče, da je le res. V to ime, da naš prijatelj ne dobi poštne odpraviteljice, predlagam, da popijemo skupaj liter terana."
„Dobro; plačam pa jaz!" ponudil se je Weiss, nagloma porinil „šili" izpred sebe in Zeleznika ter pozval natakarico.       (Dalje.)