L i s t e k. Listi slovenskeg-a pesimista. III. Gospod urednik! Moj kolega »Postojinski« si je gotovo niislil, napisavši Vam zadnji listek zl)ok ravnotežja: »Zdaj sem ga pa dal!« Ne more biti budoben in jaz mislim celo, da ni hudoben človek ta »Postojinski«. Njemu se srce vedno smeje, naj že učiteljske akcije vstajajo ali padajo. Res srečen, da ne rečem presrečen človek! Z isto ravnodušnostjo, ne, celo s sniebom »potegne« — da rabim »sua ipsissima verba« — 35 gld., kot 27 gld. On baje s 27 gld. še laglje živi kot s 35 gld., seveda, ker ga denar manj teži. Preširen naš bi ga s 27 gld. postavil jako nizko, trdeč, da človek le toliko velja, kar plača«. Vender se naš optimist sladko smeje tudi s 27 gld. Kaj bi se ne? Saj se človek tudi smeje nekoliko laglje s 27 gld. kot s 35 gld. Pač pod »ugodno« zvezdo mora biti rojen. On se smeje kot Demokrit, utemeljuje svoj izrek: »Nič druzega ne eksistuje kot atoini; vse drugo je sen in mnenje!« Človek bi mislil, kar pa jako dvomim, da naš prijatelj — Bog inu oprosti grehe, meni pa pesimizem — da on celo živi o smehu. Da mu pa tudi v prihodnje kdaj ne skaliin veselja, javno povem, kar v duši mi biva: tako hud pesimist nisem, da bi se noč in dan kremžil kot jesensko vreme ali pa celo obupaval nad čern. Maloveren sem res, a včasih vender tudi meni prisveti kakšen žarek skozi pesimizma oblake, kakor tudi pii optimistu bržkone ni vedno jasno. Živemu človeku se pač lahko vse prigodi. Tak jasen žarek je meni n. pr. v sedanjem času, ko hoče vse imeti prvo besedo o reorganizaciji, ali kakor drugi hočejo: o zboljšanji naših plač; v sedanjem času je tak jasen žarek trditev nekaterih, da je bodočnost naša, učiteljska. Za nekaj let, tako trde, hočejo nam baje zopet. »zvišati« plače. Tedaj pridejo, mislim, na svojo »štancijo« tudi oni, katerim so sedaj »zboljšali« s 500 gld. na 450 gld. in s 400 gld. ali 450 gld. na usodnih 360 gld. Potein se bode moj prijatelj »optimist« šele smejal, potem! Tak svitloben žarek mi je tudi veselje na lastnem uspehu v šoli, na občnem napredku slov. učiteljstva. Če tudi pokažem na njem kako marogo — brez njih nisem jaz in mislim nikdo — zgodi se to vselej z najboljšim namenom, da bi ono mesto kdaj gledal moj optimist na svoji strani. Vsaka stvar je — tirana do skrajnosti — škodljiva. Če bi človek tiral svoj optimizem le naprej, naprej, ne bi se naposled tudi več gibal, marveč stal bi in čakal, da mu začno — pečene ptice v usta leteti. Tedaj bi se moj prijatelj »Postojinski« vender nehal smejati. Mej drugimi utrinki nii vedri duha in srce najbolj oni, ki spremlja krotki naš slovenski narod. mili naš slovenski dom: »Obličje :tk' je jasno tvoje, Veselo moja struna poje; AV če oko se ti solzi, V potokih moje «e topi.« Da bi se pa človek neprestano smejal in veselo brenkal, zato pač mislim, da niso časi baš prirnerni, če tudi so nam plače »reorganizirali«. Toda, gospod urednik! Ne hudujte se. Stara navada . . . kmalu bi bil zašel v politiko in Vi bi me kot neposlušnega pesimista krcnili po prstih. Tega pa ne bi rad. Dokler pojde prav, ne bodem neposlušen; če se pa voz zvrne, seveda potem ima pa — vsaka glava svojo painet. Tudi dobrega sveta sem včasih potreben liki vsak človek, ko si sam ne more več pomagati. V 7. št. našega lista čital sem dopis z Dolenjskega, v katerem je tožba, da se ročna dela premalo nagrajajo. Ne glede na to, da so dandanes, tako pravijo, že ponirli vsi oni, ki so kaj zastonj dajali in da so »Šenka« obesili ono leto, krčijo res zaslužene krajcarje še dalje brez konca inv kraja. Navada in dolžnost je, da se mora sprejeti, kar pride »od zgoraj«. Ce človek pri tem kaj zainrmra. mora storiti že bolj na skrivnern. Tam »gori« nekda ne slišijo radi kakšnih piitožeb. Naj bo pa to že kakor koli. — Gospod urednik! Tu sem pa res v zadregi. Kaj pa potem, če ima ,od tam »gori« res kaj priti, pa ne pride n. pr. kakor nagrada za veronauk ali kmetijski pouk. Gospod urednik, kaj pa potem? Že vidim, da sezate po rdeči svinčnik in mislite napisati uredniško opazko, pa ne tako hudo ne, da bi čuli celo »v deveto deželo«. A jaz sem si stvar že brez Vas pojasnil. Hvala Vsim, gospod urednik! Sitneža nimajo nikjer radi. Vender so se marsikomu zastran sitnosti odprla velika vrata ali pa dobro obložene jasli, če tudi ni lepo, da je človek siten. prav slovenski siten. Kdor noče torej priimka siten — pa počakaj. Slovenci smo potrpežljive ovce. Lepu spodobno, mirno in skromno čakamo pred vsemi vrati, katera so se našim mogočnim sosedom že davno odprla. Kot veren Slovenec zna čakati tudi Vaš pesimist.