60
Kaj premore prava ljubezen
Ne bi bilo prav, če bi vam, ki ste zbrani kot mladi junaki iu mlade borilke v armadi Marijini, v vrtcu Mari-jinem, ne povedal mične zgodbice o odločni in požrtvo-valni žcnici, ki je za časa evharističnih slavnosti potovala peš iz južne Istre dalcč gor na cesarski Dunaj.
V mali vasi v Istri je bil oznanil župnik slovesnost, ki se je imela obhajati na Dunaju na čast božjemu Zveli-čarju v sv. Rešnjem Telesu. Povabil je svoje vernike, naj bi se vsaj kdo, ki ima denar in veselje, odločil, da bi šel na Dunaj, Revni farani si seveda niso mogli privoščiti te izredne sreče. Pač pa se je odpravila na pot 72 letna ženica. V torbici ni imela drugega, nego tri kronce; dve je namenila za eno sv. mašo, ki naj bi se opravila za časa kongresa, da bi božji Zveličar blagoslovil njene sovaščane. Cele tedne je romala pogumna ženica mimo Ljubljane, Maribora proti Gradcu. Samo eno noč ni dobila preno-čišča ter je morala prenočiti zunaj na prostem. Dospevši v Gradec je menila, da je že na Dunaju; šla je v minorit-sko cerkev ter je oskrbela obljubljeno sv. mašo. Po sveti maši pa vpraša, kje bo kongres. Toda povedali so ji, da je šele v Gradcu in da bo morala še nekaj dni hoditi, predno bo na Dunaju. Ta žalostna novica jo je sicer močno potrla, vendar pa ni izgubila poguma. Nadaljevala je svojo pot mimo krajev Frohnleiten, Bruck do Miirz-zuschlaga. Tu so jo pa vsled lakote in utrujenosti napadle take slabosti, da ni mogla več naprej. Dva dobra želez-ničarja sta jo odvedla na varno, jo okrepčala z mlekotn in kruhom ter nabrala med svojimi tovariši toliko denarjar da je raogla kupiti vozni listek do južnega kolodvora na Dunaju. Na Dunaju sta bila samaritanska sprevodnika zopet v zadregi, kam bi peljala sirotno ženico. Tu pri-deta — kakor po božji previdnosti — iz Fazanske ulice dve redovni sestri božje ljubezni. Njej sta priporočila sprevodnika neznano tujko. Dobri sestri sta jo res od-peljali v bližnji samostan, kjer so jo imeli na hrani in sta-novaniu celih 14 dni ter ji oskrbeli tudi novo obleko. Vsak dan je šla k sv, maši in k sv, obhajilu in je skoraj ves čas premolila v domači kapeli.
¦ Kmalu se je razglasilo po Dunaju, da je neka revna ženica iz daljne tujine peš prišla na Dunaj, da bi se ude-ležila evharistične slovesnosti. Ko so o tem čuli tudi otročiči Njega cesarske visokosti, prestolonaslednika Franca Ferdinanda, so prosili svoje starše za milodar, ki bi ga ponudili dobri starki. Kako je bila vesela naša Istrijanka, ko je izvedela, da ji prestolonaslednikovi otro-čici pošiljajo sto kron. »Tisočero naj ljubi Bog povrne ccsarski hiši,« je odgovorila. Tudi pokojni kardinal dr. Nagl je govoril z ženico. Presrečna je bila, ko ji je visoki cerkveni knez podelil sv. blagoslov. Odlična du-najska rodbina je ženici dovolila, da je s hišnega balkona na Ringu smela gledati slavnostni sprevod s sv. Rešnjim Telesom. Ko se je vračala domov, je bila skoraj bogata, kajti imela je 600 kron milodarov. Tako je poplačal Jezus njeno ljubezen in njeno požrtvovalnost. Gospod nikomur doižan ne ostane.                                                     A.Č.