SLOVENSKI GLASNIK Cena polletna 1 gld. 35 kr. Lepoznansko-poducen list. Po pošti 1 gld 50 kr. Odgovorni vrednik in izdajatelj : Anton Janežić. St. 12. V Celovcu 6. decembra 1862. VIII ZV. Pesem. (Zložil S. Jenko.) Kdo nekdanje sanje Da nazaj mi spet? Polovico let, Kih imam živet', Rad mu dam jo zanje. Zapeljiva vera Na lastno krepost Vodi le mladost; Volja, ne modrost Ji moči je mera. Al' gorje, ko upade Sercu sladki up, Ko spoznanja strup Lastni volji vkljnb Zadnjo nado ukrade. Grenka je moc resnice, Ko odpre oči; V njih nam obtiči In peklensko skli Rana nje pusice. Maščevanje osode. (Povest iz sedajnega življenja, spisal Valentin Zarnik.) (Konec.) Od toplic se vleče podolgast grič do zgornje Slubice in od tod ga vinske gorice naprej v Zagorje nadaljujejo. Imenujejo se Kamenjak, ker ima več kamnolomov, v kterih žc od nekdaj grofi Oršič, Serinage itd. kamen za svoje pohištva lomijo. Zatorej je Kamenjak poln votlin in pečin in vsled lega izvrstno pripraven v vročem poletju neusmiljenim žarkom kljubovati. Tje, se je hodia mikavna Polakinja s pajdašico skoraj vsak popoldan po petih sprehajat, ker prozor z vrha ni bil Glasnik ??, 26 374 ravno veličasten, ali prijeten in vabljiv, ker ti je kazal celo samotno idiliško stubiško dolino. Drugi dan po Bornimovičevem pogovoru s Pavlom bilj je četrlek, Solnce je neusmiljeno pripekalo, da še ne kmalo tako. Pavi je že opoldne pri kosilu svojemu gostu opomnil, da ulegne danes huda nevihta, inorebiti s točo, Stubičane obiskati. Tudi Bornimovič je bil t(?ga mnenja, kar bi jima bil vsakdo brez meteorologiških vednosti potrdil. Še huje je popoldne pripekalo in še le proti šestim so se mahoma, kakor v tropiških deželah, oblaki zbrali, veter prične drevesa majati, kaplja za kapljo pada in huda ura je vdarila. Vsakdo je s skrbnim očesom zdaj proti nebu pogledoval, zdaj se z bogaboječnostjo proti zlatemu klasju na polje oziral in v Stubici je že mežnar zvoniti jel. Le Bornimovič si je veselja roke ribal in sam seboj mrmral: Nobene nesreče brez sreče^ drugi se toče boje, jez je pa želim, zdajle je priložnost, ali pa nikoli. — Premišljeval je le, kaj bi bilo bolj pristojno, ali s kočijo grofinje iskat iti, ali ji peš le marelo ponuditi? Pa kinalo se za marelo odloči, ker ž njo jo bo primoral, da se mu pridruži, da se ga z roko pod pazduho oklene, da se bodo dozdaj suhi hudourniki naenkrat napolnili, in tako je vidil v duhu tisoč takih prijetnih malenkosti, ki se mu znajo e z marelo pripetili, nikdar pa z vozom, Oboje visoke čevlje, eno marelo v roki, eno pod pazduho in hajdi na lov! Kaplje so jele če dalje debeleje in gosteje padati, nebo je bilo popolnoma tamno, izza gor se je bliskalo in grmelo, da se je vse treslo, ko je Bornimovič čez tri četrti ure do velike votline v Kamenjaku prisopihal in nenadoma, ko je izza grma stopil, svoji še nepoznani čarobnici nasproti stal. Bila je sama, z odkritim obrazom; še bolj bleda kakor po navadi je pod skalo po koncu stala in v črno nebo zrla, v desnici je držala na pol zaprto v zlato vezano knjigo. Ko šum zasliši, ozre se plašno proti grmu in našega junaka zagleda. Njen pogled je ob enem naznanjal nejevoljo in vprašanje: kaj je pa tebe sem treba bilo ?! Bornimovič, od mladih nog vajen salona, bil je zdaj morebiti prvikat v taki zadregi, da ni vedil kaj reči in se je sam sebi odveč zdel. Začarala ga je ta napričakovana lepota tako, da je ostal na mestu, kakor da bi bil v kamnje vraščen Ali to molčanje je začelo čez dalje obema neprijetno postajati. Bornimovič se spet zdrami, se sladko nasmehlja, in po francoski nekoliko za tak položaj pripravnih fraz zamrmra, svojo predrznost izgovarjajo in nazadnje marelo ponudi. „Baron! vi mislite, da sam tako plašljiva; današnje vreme je, po pravici reči, neprecenljiv vžitek za me: marele pa celo ne potrebujem, ker sem tako svojo službenice v grad Golubovec po voz poslala, — Pa res, ne zamerite, dragi baron, ali niste dobili mojega biljeta?" 375 Ta opomba pa našega viteza popolnoma iz konteksta spravi: nenavadna sramota ga obhaja, kri mu v lice vre in nikakega odgovora ne ve. Že se misli priporočiti in rakovo pot nastopiti, ko se na enkrat nepopisljiva ploha udere. Toča se je tako gosto vsipala, ko bi bila cela nebeška armada v „pelotonu" pričela streljati, in vso to v glavo in hrbet Juriču, ker je še zmiraj pri vhodu slal. ' ,,Baron, to bi pa vendar ne dopustila, da bi vas zavoljo mene tukaj luča ubila, pojte bliže pod streho, saj je za oba dosti prostora, in jez tudi nisem jame v najem vzela, imate vi toraj enake pravice do nje." — Tako mu grofinja sarkastično pogumnost dela. Bornimovič, kakor da bi bil vso samosvest zgubil, mehanično kakih pet korakov dalje v votlino stopi in se stric nje na mali od-lomljen kos skale vsede. Ona je spet knjigo odprla in na videz pozorno dalje brala. Spet sta molčala in trenutki so se mu peklenske večnosti dozdevali, premišljeval je scmlerlje, kaj bi vendar pametnega in prav mikavnega povedal ali pa uprašal: pa v kteri predmet je pogledal, povsod je bila taka suša in pomanjkanje idej, da še ne kmalo tako. Da bi vendar pogovor v tek pripeljal, vpraša, če je dovoljeno zvediti, kakšna mikavna knjiga je v stanu jo še bolj zanimati, kot veličastna nevihta ? „To se ravno z viharjem vjema; pa kaj bi vam dalje razkladala, saj vem, baron, da pisatelja le po imenu poznale." „To je?" „Lord Byron-ovo: .child Harold's pilgrimage*. Sarkastično se je spet nasmehljala, kor je naprej vedla, da je to za soseda enajsta šola na Vrhniki. Za Bornimoviča je bil ta zadnji vdarek več kot na pol zgubljena bitva. Res je imel v svoji knjigarni nemški prevod Byronovih del, ali bral jih ni nikoli. Zunaj se je še le zdaj pravi ropot začel, oditi ni bilo na nobeno vižo mogoče; toraj se fatalistično nemili osodi vda, glavo na desnico nasloni in pred seboj v tla strmi nerazumljivo godrnjajo: Byron! Byron! Ali ravno v tej otožnosti je bil zlo mičen, skoraj bi rekel, lep. Ne več mladeneč, ali krepak mlad mož, kteremu se je iz vsake žile bralo, da je marsikaj čudnega in semterlje ne ravno prijetnega po svetu skusil. Bil je še vedno za krasni spol več, kot zapeljiv. Tudi Matilda je čutila, da ima nekaj posebnega, nekaj nezaznam-Ijivega v svojem pogledu, v svoji predstavi, v hoji in v obče v svojem obnašanju; pri prvem pogledu je zapazila, da se v vsakem njegovem koraku nenavadna gibčnost in lahkota izrazuje. Prvi dan, ko ga je zagledala, zbudil je njeno pozornost in bolj ko si je prizadevala svojemu sklepu zvesta ostati: to je, moške brez izjcmka vedno zaničevati — bolj mikavna se ji je dozdevala prikazen sosedova. Pozorno je oči v Byrona upirala, ali misli so ji bile drugod. Nehote, pa kako bi bilo drugač mogoče, soseda od strani pogleda, ko je tako melanholičen in 26* 376 pobil v tla strmel; začel se ji je smiliti, mahoma je pozabila vse trdne sklepe in štiri leta „spleena", v kterih je, akoravno svobodna, prav samostansko živela. Ali Jurič vsega tega ni zapazil; težko je pričakoval, da bi se količkaj zvedrilo, da bi jo pred ko mogoče ne le od tod, temuč tudi iz toplic pobasal, ker take zgube ni nikdar pričakoval. Ker je kantonska cesta tik Kamenjaka, začuje se kmalo drdranje kočije; tudi se je nevihta pomirila, toča popolnoma nehala in Bornimovič je bil rešen muke, ki je več kot četrt ure trpela, v kterem je kar sekunde štel. Pajdašica je tu in naznani, da kočija čaka. Ta trenutek Bornimovič naglo porabi, vstane, nekaj nerazumljivega za priporočilo mrmra in odide. Ali to je bilo tako hitro, da ga že Matilda na cesti vidi, ko mu misli prostor v kočiji ponuditi, ker konec njene logike je bil, da najnavadneji uljudnost tirja, da mu saj voz ponudi. Ko je že na pol pota, se na novic ploha vdere in Matilda za-pove kočijažu enmalo počakati. Bornimovič zapazivši, da se je voz ustavil in da se je morebiti kolo potrlo ali kaka druga nesreča pripetila, pospeši korake, in akoravno je blato čez stopali bredel, stal je kmak) pred svojo čudno sosedinjo in ponižno vprašal, s čim da pomagati zamore? „Zakaj ste mi, baron, tako hitro ušli in me pustili, da nisem bila v stanu vam za vaš veliki trud tu notri prostor ponuditi, kjer ga je za štiri dosti" — tako ga prijazno k sebi povabi, če ravno ni bil način govorice vsega sarkazma prost. „Če ni nič druzega, lepa hvala!" odgovori ji merzlo in se misli odaljiti. „Ne tako, gospod baron, če vam zapovem, mislim, da me böte ubogali." „Grofinja, vsaki zapovedi iz vaših sladkih ust se uklanjam." Pajdašica se Matildi nasproti vsede, obloženi Bornimovič mareli kočijažu odda, srce mu od neizrekljive radosti še enkrat hitreje bije in misli si: saj je že tudi Napoleon ob petih popoldne mislil, da je bitva pri Marengu popolnoma zgubljena; morebiti sem jest danes Napoleon! Vsede se zraven čarobne Matilde in precej zapazi, da je tudi pri preponosni sosedinji srčni hlapon enmalo hitreje puhati jel, ker nobena prepasa, če je še tako zavozlana, ni v stanu zakrivati, kako se termometer na levici sosedinje premika. Ko bi ne bila zgovorna pajdašica dalje pripovedovala: kako je bila stara grofinja Sermage prijazna in uljudna, kako je z veseljem voz dala in vabila, da jo morate kmalo kmalo obiskati, pričela bi se bila za našega blagega viteza še veča zadrega, ker poprejšna scena pod Kamenjakom ni bila ravno pripravna v komur si bodi zgovornost zbuditi. 377 Dospevši v toplice, je naj navadneja uljudnost spet tirjala, da Bornimovič dame saj do vrat stanovanja spremi in jim knjigo, mantile in solnčnike odda. Tu se ustavi, globoko priklone in izgovori še nekoliko običajnih fraz za zahvalo, izrekši zraven tudi željo, ali in kdaj bi jih smel obiskati. Ali tudi Matilda čuti, da bi bilo zoper ves „bon ton", ko bi ga zdajle po toliko mukah odpodila. „Prosim, gospod baron! če niste kam drugam namenjeni!" tako ga prijazno povabi. V naj elegantnejih dveh sobah v toplicah je Matilda stanovala. Se ve da elegancija v Stubici ravno veliko ne pomeni za damo, ki je v vsaki gubi, v vsakem koraku damo iz visokega sveta naznanovala. Ko se v „boudoir" za silo, to je v drugo sobo podaste, da se pre-oblečete in poravnate, sede trudni Bornimovič na divan, premišljevaje čudne dogodke današnje nevihte, zraven previdivši, da se bo še le zdaj vojska začela. Stara pogumnost v takih okolšinah, ki ga je pred popolnoma zapustila, se mu spet poverne, bil si je spet popol-nama svojih moči svest. Toliko se je prepričal: da je grofinja zlo lepa, lepša kakor si bi jo bil kdaj mislil, čeravno že kakih pet in dvajset let stara; da je gotovo bolj visečega rodu kot njegovo baronstvo in da se Rostov ni motil, če jo ekscentrično imenuje, česar se je iz njenega današnjega obnašanja bolj osvedočil kot mu je bilo ljubo. Da se je njegova radovednost še le zdaj prav za prav zbudila, to mi ni treba dostavljati, ker prave njene okolšine so mu bile še čisto neznane. Bila mu je še vffanjka: zakaj je vendar sem prišla, kakšnih čudnih, morebiti grozovitih dogodkov je doživela, da tako lepa in mlada le samote išče; ali je udova, ali ločena ali morebiti še celo popolnama prosta, ali je res tako bogata, kakor videz kaže, tn če je tudi to premoženje neodvisno ? Cela truma tacih vprašanj se je kopičila v Bornimovičevi glavi, ko se vrata stranske sobe odpro in se Matilda spet prikaže veličastna kakor boginja Juno, v obraz podobna medicijski Veneri. Črno navadno opravo je spremenila z lahko iz belega lula, kjer so bile okusno umetne cvetlice v girlandah ušite, čez pas je bila tutika kot jelka, ne-drije je kinčal šopek iz cvellic in v gostih črnih svitlih laseh je imela za ves lišp na desni strani dišečo belo-riidečo rožo vtaknjeno. Lica, po navadi blede, je navdihljej rudečice obhajal, roke bele ko sneg in mleko so kazale, da niso prišle nikdar v dotiko z delom, ki napravlja žule; ker staro pravilo je že, da roke in noge le, če postopajo, vedno lepe ostanejo. Bornimovič je kar strmel, da je malo manjkalo, da ni na kolena padel in rekel: Kraljica lepot, tukaj sem, stori z menoj kar hočeš, jest nisem tvoje nazočnosti vreden! 378 „Strašna nevihta, kaj ne? Celi čas sem zdaj le na bore kmete mislila, sedaj so reveži in zdaj jim je nada celega leta na enkrat vničena;;, nagovori ga Matilda se bridko smehljaje. »če je na mojih posestvih toča vse do zadnjega zrna potolkla: vse to mi nič ni v primeri s srečo —" „Pustite to, baron, saj niste več dvajset let stari, da bi saj sami sebi verjeli; to je že naji obadva minulo. Rajši mi eno narodno zapojte, ker sem vedno čula, da imate Jugoslovani tako krasne narodne pesmi; včasih zjutraj nasproti popovati shšim, mislim, da ste vi? Igrate li tudi na glasovir?" Bornimovič se brez besedovanja priklone, k glasoviru vsede, pokrivalo odgrne in hitro enmalo s prsti za poskušnjo semtcrtje smukne. Med tem jih pajdašica zapusti, Matilda se na divan vsede, glavo na levico nasloni in pred se strmi, na videz v globoke misli vtopijena. Bornimovič premišljuje, s ktero bi začel, da bi naj bolj vstregel. Polakinja je, domoljubna gotovo, si misli, naj bolje bo vpeljava s znano poljsko melodijo, zdaj obče slovansko himno, s hrvaškimi besedami. Toraj prične: Oj Iliri! naša reč ilirska živo klije! Pa pri prvi vrsti Matilda, kakor bi jo bila tarantela pičila, po konci skoči in mu migne, naj neha. Potem ga en parkrat na tako čudno vižo srdito pogleda, da ga je bilo skoraj strah: poprejšna vila se mu je zdela naenkrat v furijo spremenjena. Pa mahoma se spet pomiri in mu mrzlotno, skoraj nejevoljno reče: „To ni narodna hrvaška, za to vas nisem prosila — jez sem sicer z dušo in s telesom Polakinja, ali te pesmi pa ne morem čuti! Sama ne vem, zakaj mi je tako zoperna; vsak človek ima svoje okuse." Bornimovič se naglo z eno navadnih, zmiraj za take pripetljeje pripravljenih fraz izgovori in se precej potrudi svojo pomoto popraviti. — Začne tedaj že staro hrvaško: Još Hrvatska ni propala itd. V tla je imela oči obrnjene in na videz je pozorno poslušala. Ko je končal, rečei „Prosta melodija, pa prijetna, prosim prevodite mi besede v francosko, nisem vse razumela, pa mislim, da je kaka budnica. Ko ji je Bornimovič z veseljem vstregel, nadaljuje: „????? zapazim, baron, imate vi posebno strast za domoljubne pesmi, morate biti gotovo velik domoljub?" pri kterem uprašanju Matilda tako presunljivo svoje velike modre oči vanj-ga vpre, da so ga skoraj holle predreti. „Z dušo in telesom, vsak trenutek pripravljen za milo domoyino krv prelili, že sem se zanjo boril leta 49, ker bil sem polkovnik pri narodni brambi*, ji iskreno odgovori. Kako drugači bi bilo ??- 379 goče — si misli — se Polakinji bolj prikupiti? To nič ne de, če ravno sem prvi pete brusil, da se le ne zve. „Kaj ste dobili zato?" „Nič!" »Vam je bila toraj domovina nehvaležna?" „In pa kako! Ne le da sem skoraj pol premoženja v tem boju žrtvoval in da nisem nobene odškodnine dobil, še imenovali me niso nikjer, ker imam celo trumo zavidovavcov in osebnih sovražnikov." „Ha, ha, ha! Kakor povsod! Vsi domoljubi ste enaki, puhlo napenjanje! Zmiraj pravim, kaj je ves patriotizem?! Sredstvo drugim slraslim zadostovati, kaj ne: dnar, visoke službe ali saj križec na prsa: to je sredotočje vašega žrtvovanja!?" Pri zadnjih besedah je popolnoma bleda postala, pa trpelo je le en trenutek, jeza se spet navadnemu miru umakne in ko se poparjeni pevec na odgovor pripravlja, nadaljuje: „Kaj se bova o domoljubju prepirala, to je dolgočasen predmet, pustiva ga! Zdavnej sem že želela pravih vaših tako slovečih narodnih čuti, ne umetnih, za narod skovanih, ampak od naroda narejenih in zloženih, v kterih sam nesrečni prost narod zdihuje in tuguje. Saj vem, da jih znate, igrajte mi eno!" Zdaj Bornimoviča srečna misel prešine, spomni se, da je narodno hrvaško orodje tamburico, seboj pripeljal. Radosten po koncu skoči in reče : „Grofinja, zdaj sem se na nekaj spomnil, vem da še niste tamburice slišali, imam jo tii; ta je za narodne viže ustvarjena, igral sem že nanjo, ko sem bil sedem let star. Odpustite, da grem ponjo — vi hote pa blagovolili me na glasoviru spremljevati." „Izvrstna ideja, baron!" Kmalo se vrne smehljaje, ker to je bila voda na njegov malin : tamburico je igral, da mu jih je bilo v celi trojedni kraljevini le malo para. Radovedno je Matilda za tamburico zgrabila in jo pazljivo ogledovala od vsih strani. „Pa na tem orodju se more kaj pametnega igrati?" „Poskusimo!" Bornimovič strune vbere in prične. Nekoliko časa je ??? poslušala, potem se ni mogla več zderžati in navdušeno zaklikne: „Pravo! Krasno! Skoraj ni mogoče verjeti!" „Prosim, grofinja, z glasovirom se bolj vjerna.* Zdaj^ se še ona pridruži in tako sta igrala navdušeno do poznega večera. Že je mesec skoz okna posvetil, kar sta komaj zapazila. Matilda je bila vsa zamaknjena v nepopisljive lepe, tužne melodije in morebiti tudi enmalo v igravca, ki je prav za prav navdihoval in oživljal tamburico, kakor nekdaj Paganini gosli: zdaj se je krepko spustil v ognjeni „crescendo*, zdaj spet so se čarobni glasovi zibali 380 v mirnem, če dalje bolj tihem „andante" in nazadnje je zaglasje v če dalje bolj nježnem vibriranju odmrlo. Pa, bravec ali bravka, vse zastonj, če ti jo še tako opisujem, — pojdi sam enkrat na spodnje Hrovaško v Posavje in Jprepričal se boš, da sem resnico govoril. Kam je bil Bornimovič ravno zamaknjen, tega bi ne znal natanko vganiti, ali da v melodijo malo, v svojo spremljevavko neznano in še kam drugam, to je pa gotovo. Bilo je že pozno, ko pajdašica luč prinese. Z lučjo tudi ta neizrekljiva večerna čarobnost v na pol tami zgine, ktero je že gotovo vsakdo kdaj v svojem življenju čutil. Matilda vstane, se sladko nasmehlja in reče: „Nimam zadosti besedi, da bi vam mogla vso hvalo izreči za veselje, ki ste mi ga nicoj napravili; ne zamerite, da sem se danes skoraj zoper naj na-vadneje pravila uljudnosti pregrešila, pa me ženske — saj sami dobro veste, imamo svoje muhe in zato svoje vzroke. „Baron, — jako mi je drago, da se spet vidimo; lahko noč!' Bornimovič naglo za nježno desnico prime, in jo poljubi. Matilda mu jo je mirno prepustila, kakor dama iz visečega sveta, ki je že davnej tacih poklonov navajena. Jurič srečen „lahko noč" žeh in odide. Čez tri dni potem se Pavi pomenljivo smehljaje Bornimoviču bliža, rekoč: „Saj vendar ni Komorn, kakor ste mislili! Le lepo naprej, Jurič, pa pametno, ker počasi se tudi daleč pride." „Pavl, to vam je zlod; danes sem ravno tako daleč, gotovo ne za en korak dalje, kakor ko sem prvikrat govoril; ne obupam pa ne." Da je Bornimovič kuhan in pečen s svojo tamburico pri Matildi tičal — to se po sebi razume. Vsako priložnost je varčno porabil se ji prijetnega in postrežljivega skazati, kar je tudi brez upora dopustila. Bornimovič ni bil znanstveno in slovstveno izobražen, ali bil je vrlo zabaven pripovedovavec, poln šale in naravnega humorja, zavoljo kterega je bil pred nekimi leti ljubljenec krasnega spola v salonu. Tudi Matilda, čeravno izobražena kakor dama visokega rodu, ni zavoljo tega grški govorila in sanskrit študirala; bolj jo je zanimal živi svet kot mrtve črke. Posebno jo je mikalo pozvediti povestnico Stubiško, polje, kjer je bil Bornimovič popolnoma doma. Pripovedoval je od Gubeca, ali kmetiškega cesarja Elija iz punta kmetov v i 6. stoletju, ki so imeli v Stubici svoje središče; vedil je drastično razlagati povestnico Draškovičev, Keglevičev, Oršičev in drugih slavnih družin iz okolice od početka noter do „chronique scandaleuse" današnjih dni. Matilda se je včasih nehote na ves glas nasmejala, kedar je kakšno prav burkasto zasolil. Vsa se je spremenila, ni več črno opravljena z gostim pajčolanom zakrita okoli hodila, spreminjala je rada toaleto, ki je bila vredjena brez neokusnega šarenja, ali zraven 381 pa vedno elegantna. Tudi je ni Bornimovič z diademom več vidil, kar mu je bilo prav žal, ker rad bi bil vidil bogato krasoto, o kteri mu je Pavi toliko pravil. Na večer, ko jo je domu spremljeval, mu je brez pomislika roko pod pazduho pustila, akoravno je dobro čutil, da to še nobene prave famiüarnosti ne pomeni. Po stranskih uprašanjih je zvedil, da njeno poprejšno življenje je Ahilova peta, ktere se ne sme dotakniti. — Pa pri vsi radovednosti je imel preveč takta, in preveč dolgo je v visokem društvu živel, da bi jo bil mogel le s kakim nedostojnim uprašanjem žaliti. Toliko je povzel, da je udova in da je bila nesrečno omožena; drugo, si je mislil, se bo že počasi zvedla. Artišoka se mora pero za peresom jesti. Med tem je tudi Matilda sama ostala, ker njena pajdašica ali služabnica je dobila saj za tri tedne odpust, ker je prejela list, da ji edina sestra v Varšavi na smertni postelji leži. Matilda je bila zdaj v društvu še bolj na Bornimoviča omejena, ki ni nobene prilike zamudil, da bi se ji kar je moč prijetnega skazal, jo na vse viže zabavljal ali zraven nikdar zoper ,,bon ton" ne grešil. Bilo je v pondeljek, krasen dan mesca avgusta, ko sledeči predlog stori: „Grofinja, tu čez na levo, je še le pravo krasno Zagorje; vabljive idiliške doline se vrste s prijetnimi homci, posebno na poti proti staremu gradu sv. Križa; ali bivam bilo všeč, da bi ta sprehod jahaje naredila, ker peš je štiri ure daleč, v vozu pa predolgočasno. „Baron, ne vem, kako bi vam povrnila prelepe zabave, za ktere tako marljivo skrbite; to je spet ugoden predlog, sama sem že želela spet enkrat jezdariti, ker to mi je bilo v prejšnih letih naj veče veselje. Le kje bi se pripravni konji dobili? „To je naj manja skrb, v Golubovcu na zbiranje. Grofinja, ako smem, popoldne po štirih bota pripravljena?" „Neznano vam bom hvaležna." Pavi je vse kmalo vredll in o odmenjeni uri popoldne sta čakala dva iskrna prama na dvorišču v toplicah jezdicov. Bornimovič je bil kmalo doli, oblekel je ožnorano narodno odelo, ki mu je stalo na životu, kakor vlito, tudi druga toaleta je bila v vsaki zadevi brez madeža. Bil bi nevaren za vsako žensko srce, težko da bi mu bilo ktero zoperstalo. Tudi Matilda se kmalo prikaže. Bila je v tamno-višnjevi amaconski opravi, na glavi je imela črn klobuček, na kterem se je dolgo višnjevo slrusovo pero odlikovalo, nježne ročice so pokrivale modro-bele rokovice, v desnici pa jo držala bič. Navadna bledost lic se je umaknila lahki rudečici; bila je krasna, da še nikdar tako, Bornimovič kar ni mogel očesa od nje odmakniti. „Lepi konjički, če le niso plašljivi, baron?" „Grofinja, ni mi mogoče misliti, da bi vam ne vbogali, kakor jagnjeta." Zdaj ji na konja pomaga, sam svojega zajaše in se v tem izvrstnega jezdeca skaže; z ostrogami se ga dotakne in hajd v skuk 382 naprej. Vsakdo, ki bi jih zdaj le vidil, bi bil nehole rekel: V resnici prekrasen par! Ko sla v dolino proli Podgradju dospela, nadovoljila sta se prvega nagona in bolj zmirno naprej jahala. Spet ji je vse znamenitosti opisal in razjasnil, ker bil mu je tu vsak kamen znan. Matilda se pa ni mogla naveličati klicali: „0h kako lepa je vaša dežela! nikdar ne bi bila lt>ga mislila!" V eni uri dospela do homca pri sv. Križu, ki je bil cilj in konec njunega sprehoda. Odprl se jima je prelep prozor. Bornimoviča samega je navdušil, da je ponosno uprašal: „Ali ni Hrvaška ena naj lepših dežel?" „Vi tedaj neizmerno ljubite vašo domovino!" „Na to odgovorim, kakor naš Gospod: vi ste rekli. „Ali bi bili v stanu jo klerikrat izdati?" upraša ga na dalje z zamolklim glasom. „V resnici, grofinja! čudno uprašanje!" Zdaj zapazi Bornimovič, da Matilda zamišljena v tla gleda, da zdaj blede, zdaj rudeča postaja, njeno serce je še enkrat hitreje bilo, zapazil je, da se je je nenavaden nemir polastil. Pogleda ga boječe od strani, vjameta se z očmi, ni se več mogla premagovati, debela solza ji uide. Bornimovič jo prime za desnico, s ktere je rokovico slekla, čuti, da je gorka kot žerjavica in da se trese, kakor šiba. Zdaj je bil eden tistih poetiških trenutkov, kteri zamujen se malo-kterikrat ali pa nikdar več ne vrne. Naglo jo čez pas oklene, kar je mirno dopustila, približa se njenim licem, in čuti, da so vse v ognju. Naglo jo prvikrat na ustnice poljubi, tiho šeptaje: „Predraga, neskončno ljubljena Matilda!" Ali v tem hipu se mu zmuzne z rok kot blisk, po konja z vso močjo z bičem poči in preden se je osupnjeni Bornimovič zavedel, zginila mu je spred oči. V takem nemiru ni imel časa premišljevati, temuč tudi konja ostro spodbode in hajd za njo! Ko do treh starih košatih hrastov ves spehan prijaha, naenkrat zapazi, da mirno odzad skrita čaka in si solzne oči briše. Ko se ji približa, ga pomenljivo in neznano resno pogleda, mu desnico pomoli, ktero naglo zgrabi in jo večkrat strastno kušne, potem ga takole nagovori: „Baron, vi ste za me sreča ali pogubljenje—en trenutek poprej sem sklep, ki sem ga za celo življenje storila in ga dozdaj štiri leta zvesto držala, s svojo slabostjo poteptala — oh osoda je za naš slabi spol le trpljenje pripravila!" — Rekla je to s tako trepečim glasom, da ji je nazadnje besedi zmanjkalo; ni se mogla več premagati, spet se ji solze vderejo, v stran se obrne. — Oh kako lepa je bila zdaj! — Ko se obriše, nadaljuje mirneje: 383 „Ne sramujem se teh solz, ker le to slabo orožje je dano našemu spolu in žalibog večidel zastonj! — Baron, da nadaljujem: prvikrat ko sem vas vidila, zanimali ste me in bolj ko sem se nevarnosti ogibala, bolj sem vanjo zabredla. Baron, ne vi, ne jez nismo več v letih idealne ljubezni, ko se še le dan napoči; pri nama je že večerna zarja, hudourniki so se že pomirili in strasti se bolj tiho in mirno gibljejo in to ravno je v stanu stalno srečo do groba vtemeljiti. — Baron, cvet moje mladosti je bil nesrečen, jako nesrečen — osoda mi je bila dvakrat nemila — kar bole vse poznej natanko zvedili — ali baron! pregovor pravi: V tretje gre rado. —Baron! Bog ne daj, da bi me še vi goljufali! — To bi bila moja smrt!" pristavi z zamolklim glasom. Da je Bornimovič živo protestiral, razumi se samo po sebi. „Nisem popraševala", spet povzame, „kdo da ste, kaj da ste, ali jaz vašim besedam verjamem, ker drugi svet zaničujem, ker vem, da je hinavsk in obrekljiv. Izročim se vam polna zaupanja, kakor neskušeno dekle v petnajstem letu, izročim se vam, kakor angelj varhu, da mi bole globoko vsekane dušne rane obezali in zacelili, ker glede začasnih potreb sem obilno obdarovana in popolnoma neodvisna in svobodna." — Z globokim zdihljejem dostavi: „Baron, ne goljufajte toraj vaše nesrečne in zdaj srečne Matilde če ne, böte tudi vi nesrečni!" Ko je nehala, pusti se mu za odgovor brez upora poljubili in ga tudi sama strastno kušne. — Ure so tekle, kakor minule; bledi mesec je že livade in hribe obseval; čas je bilo, da se proti domu odpravita. Konja Jurič spodbode in kmalo sla spet v teku. Bila je nepopisljivo lepa noč, vsak se je svojim mislim oddal, ker bilo je dosti za premišljevanje. Bornimovič je bil iz vsih drugih vzrokov kakor Matilda vesel, da bi bil plesal, ko bi se bilo dalo. — Ponosno so se mu prsi širile, ko je Matildo pod Kamenjakom današnji primerjal. Matilda se je po štiriletni melanholiji prvikrat srečno čutila, brez suma je kakor prerojeno bitje z veseljem v sreči plavala. Oh, lahkoverna Matilda! IV. Na levem bregu Kolpe v zagrebaški županiji stoji stari grad Čislavec. Stoji na malem homcu, ki ga obdajajo veliki daleč razprostrti tamni gozdi. Na podnožju je velika vas Čislavec, ki šteje čez sto hiš in ktere prebivavci so bili pred letom 1848 tlačani Bornimovičevi. Vidila se je od vasi kapelica, ki je bila konec gradu kakor pohištvu pritisnjena; zdaj so jo sedajni posestniki pred par leti podrli, Čislovčani pravijo zato, ker je preveč strašilo v nji. 384 Bilo je na vseh Svetih dan po poprej omenjenih dogodkih v Stubici, ko so se zbrali sosedje pri vasnem županu Kalušiču na večer in naj poprej v drušini navadne molitve za mrtve in žive opravili, potem pa okoli mize v kotu sedli, lule zapalili, se čez to in uno pogovarjali in na zadnje ga tudi za žive in mrtve nekaj bokalov izpraznili, tas, se ve, je naglo tekel in ko so bili o polnoči v najboljem pogovoru, odpro se na enkrat vrata in stara Katušičevka vsa bleda v zakajeno izbo prileti rekoč: „Pojte no gledat, kaj je v gradu; v kapeli spet straši!" „Pojdi se solit, kaj nam tvezeš!" reče nejevoljen Katušič, ki je ravno drušini na videz nekaj prav važnega razkladal. „Pojmo pred prag, da bomo saj vidili, kaj da je!" oglasi se bolj radoveden Zažinec. Vstane vsa družina, kakor na povelje in alo na dvorišče! .Hencej, ne vem kaj je to!?" praska se župan za ušesi, ,da je zdaj le današni večer kapela o polnoči tako razsvitljena ?" „Saj pravijo, da vsako leto na ta večer pridejo vsi pokopani Bornimoviči nazaj in da imajo o polnoči mašo; sicer nisem mogel nikoli prav tega verjeti, ker nisem sam nikdar več vidil, zdaj pa le vidim, da je res", dostavi sosed Bertak. Res je bila stara kapela vsa razsvetljena; okna so bile zagrnjene, ali toliko se je vendar razločlo, da se sence semtertje premikajo in da se mora kaj posebnega goditi, naj že imajo mesene bilja ali duhovi v nji opraviti. „Ali je gospod Gjuro doma?" upraša preplašen Zažinec. „Predsinočnim se je iz Stubice po polnoči enkrat pripeljal, saj ga je Mihalič pričakoval", zavrne Katušič. „Saj je neki spet žensko seboj privlekel", oglasi se Brtak; „kočijaž mi je na uho pripovedoval, da je nek po stanu grofinja, strašno lepa, bogata in bog ve kaj še — menda hoče na vsako vižo Čislavec po dolgi dolini pognali; škoda, da je imel tacega zlata vrednega očeta, gotovo se je ranjki iz groba vrnil svojega malopridnega sina opominjat, da bi se spo—" Še ni izrekel, ko v farnem turnu eno odbije, v kapeh kakor na miglej vse luči mahoma ugasnejo in strašen ropot se zasliši, kakor da bi se bila sama kapela odtrgala in po homcu doli strkolala. Vsi zakliknejo: „Bog se usmili vrnih duš v vicah!" prekrižajo se in tiho brez besede naglo v sobo nazaj hite. Na vsih vernih duš dan po tem pokliče Juri svojega oskerbnika Mihaliča k sebi in ga upraša, kaj vendar ljudje po vasi govorijo? „Gospodine! še sam Katušič, ki je vendar sicer tako pameten mož, trdi, da so imeli vaš ranjki oče o polnoči mašo v kapeli!" „Dobro, dobro, vse v redu, dragi Mihale", smehljaje Bornimovič svojemu oskrbniku kima in na mehkem kanapeju sede iz dolgega čibuka debel dim puha. 385 Tretji večer potem proti polnoči Bornimovič niiglo s postlje skoči, polahkoma luč vžge in se tiho splazi k Malildini postelji gledat, ali že dobro spi.—Lahko je dihala, znamnje da je sladko spala. Njeni gosti črni lasje so razvozlani v čarovitem neredu neizrekljivo lepi profil obdajali-, ustnice so se na smeh držale, ker so jo morebiti prijetne sanje radovale. Bela desnica je slonela pri srcu, pri tem srcu, ki je znalo tako strastno ljubiti in črtili. Nehote Bornimovič en čas obstoji in se ne more zadosti nagledati svojega premičnega plena. .Kar se spomnim, me ni dozdaj nobena zmaga na pol toliko truda stala, — težka je bila —¦ ali bila ga je vredna, pa kaj mi vse to pomaga — če dnarja ni! — ta reč sama ob sebi dolgo trpeti ne more*" — Skoraj na glas zdihne: „Matilda jez nisem tega kriv !!" Obraz si zakrije, ker se je sam sebe sramoval. Pa to je Matildo znemirilo, začela se je gibati, kar je Jurja spet streznilo in ga spomnilo, kam da je namenjen. Zgrabi hitro luč in se spet tiho kot kača iz njene sobe odpoti. Kakor sem že prej omenil, bil je Bornimovič vedno v svojem obnašanju proti Matildi prevmeten, svojo naravno radovednost je znal popolnoma zatajiti, in nikdar je ni uprašal, ne spomnil besedice o njenem prej snem življenju. To je Matildi neizrečeno dopadlo in to ga ji je toliko priljubilo, da si je predstavljala v njem usmiljenega Šamaritana za njeno od vsega sveta zapuščeno, do smrti ranjeno srce. Sama je dobro previdila, da zdaj bi bil čas mu zagrinjalo odkriti, ki je njeno domovino, rodovino, stan in druge okolišine pokrivalo. Toraj i red ta dan popoldne ga sama od sebe poljubi, se vsede kraj njega, in prične, se z njegovo desnico igraje: „Ljubi moj Juri, mislim, saj tako mi srce pravi, da si moje ljubezni in vdanosti popolnoma prepričan, ter postala sem tvoja žena, kakor se menda malokdaj ne pripeti, ker same srci so naju zvezale. Nisem popraševala, kdo, odkod in kaj da si — verjela sem le tvoji moški besedi. Tudi ti si se obnašal — oklene se ga in v njenem na pol solznem očesu se je brala neizrekljiva ljubezen — kakor dozdaj še nikdo tvojega spola. Mislila sem ti toraj zdaj kakor tvoja zakonska žena vso nesrečo svojega življenja razložiti — pa danes me je druga misel obšla. Saj sam iz skušnje veš, da je sladka, če se sreča ne-popačeno vživa, kadar človek po grozovitem viharju spet enkrat v varno luko prijadra. Bila bi rada spet enkrat srečna, srečna brez meglenega podnebja, kterega bi vtegnili spomini in pogovori o dogodkih iz preteklih časov otamniti. Vidiš, dragi moj, v ti torbi in mu jo s prstom zaznamova — imam črte iz svojega življenja napisane, ktere hočem z opisovanjem svoje sedajne sreče nadaljevati. Čez leto in dan, ko bova popolnoma ena duša in ena misel postala, in ko bo enoletna sreča tamno, tamno črto mogotere nevihte obelila, podala ti bom le odlomke in, ako bog da, pogovarjala se bova o tem kakor 386 o kakem prebranem mikavnem romanu. Si li zadovoljen s tem predlogom, dragi moj? Da Bornimoviv z iskrenimi besedami obeta, da je v vsaki zadevi njen najzadnji suženj, to se razume po sebi. „Kar moje premoženje tiče, ki ni ravno majhno, bo precej v najniii rokah, ko enkrat ženitvene pisma rusovski vladi v Varšavo pošljem — dozdiij je bilo konfiskovano, dostavi Matilda z bolj potegnjenim glasom.' Tudi zdaj ji je Bornimovič zgovorno zagotavljal, da ni nikdar za to skrbel; pa bolj pozorni opazovavee bi bil precej v skoraj nevidljivi spremembi njegovega obraza zapazil, da ga zadnja novica ni ravno v zidano voljo spravila. Celi čas potem je nenavadno zamišljen okoli hodil, čeravno se je znal njej nas|)roti po navadi hliniti. Konec njegovega premišljevanja je bil, da mora na vsako vižo še nicoj zagrinjalo odgrniti in si iz zanimive omenjene torbe odlomke prisvojiti ali jih saj prebrati, ker mu jih že toliko zakriva. Pripravil si je poprej potrebne ključe, in ko se je prepričal, da Matilda sladko spi, poda se brez skrbi v njeno sobo. Kmalo brez šuma torbo odpre, ker ni bila ravno s ključavnicami za tate zaklenjena. Roka se mu je tresla, ko je strastno za debele platnice zgrabil, v klerih je bil kup posameznih s številkami zaznamovanih listov spravljen. Ročno napis k luči pristavi in bere v francoskem jeziku: „Odlomki iz mojega življenja.' Prepričan, da je našel, česar je iskal, ozre se večkrat okoli sebe, ali je sam, potem se tiho v najbolj oddaljeno sobico poda, kjer je bila njegova tajna pisarnica, vrata dobro zaklene, se vsede in prične brati: Rojena sem leta 1824 ? gradu Kalušu v Sandomirskem okrožju Poljske kraljevine. Bila sem samo dete grofa Avgusta Vislaninskega, ktera rodovina se že v dvanajstem stoletju v zlatih bukvah naše zgodovine leskeče; mati je bila rojena grofinja Matilda Potočka, po kteri so tudi mene krstili. Očeta nisem do petnajstega leta poznala, ker je vsled bitve pri Ostrolenki skoraj vedno v Parizu v pregnanstvu bival. Bil je visok, postaven in kakor so mi pravili, v mladosti neznano lep mož. Moja mali se je mlada omožila, še ni imela popolnoma 17 let, ker bil ji je Vislaninski po njenih starših za moža odmenjen; šla je povsod govorica, da je to za Čarlorijskimi prva partija v deželi. Pa po značajih in omiki si nista bila namenjena, ker Vislaninski je imel na sebi vse napake našega ph^mslva iz tistega časa. Bil je v unajnem obnašanju jako olikan, ali nolrajnega temeljna ni bilo in zraven je bil še strasten igravec in lovec. Kar ga je naj bolj zanimalo, to so bili Rusi, ker sovražil jih je še vse drugači, kakor se voda in ogenj; le puhtelo je vse v njem, kedar je le ime slišal. 387 Že čez par mescev se je vidilo, da je bil lo nesrečen zakon, ker on je po svoji stari navadi včasih po cele tedne izostal, svoje sosede obiskoval, ali pa v Varšavi tičal, kjer so se takrat najbolj navdušeni rodoljubi skoraj pri odprtih vratih o prihodnji vstaji pomenko-vaH. Sama se komaj spomnim, da sem ga dvakrat ali trikiat v svojih otroških letih doma na gradu vidila. Zvedla sem poznej, da je bil pri mojem rojstvu jako nejevoljen, ker se je fanta nadjal, ki bi mu ime Vislaninski dalje plodil, ker je zdaj on sam od nekdaj slavne rodovine. Kakor je bil moj oče včasih neznano slabe volje, vsim zabavljiv, pust in čmeren, bila je mati pravi angelj proti njemu. V katoliškem duhu v samostanu .du sacre-coeur" v Parizu izrejena, je prišla šestnajst let stara domii, ^ kjer ji je bil tadašnji svet in njegove zadeve popolnama neznan. Čutila se je ptujko med domačimi ljudmi, ker strasti za domovino in v obče našega fanatiškega domoljubja ni za-popadla in razumela. Od sedmega leta v samostanu je nadaljevala, kakor je dolžnost tirjala, svoj matern jezik slovniško in slovstveno ali fanatiške ljubezni do domačije ji ni v ptujstvu nikdo ^vcepil. Med pajdašicami prvih plemiških rodovin vsih narodov izrejeni se ji bili domači svet, domači pogovori, ki so se neprenehama vedno le okoli enega vretena vrteli, nezapopadljivi in tožilo in zdehovalo se ji je doma v salonu visokega Poljskega sveta. Ker ji ni doma dopadlo in ker je bila po svoji izreji navajena starše v vsaki razmeri brez oporoke ubogati, omožila se je po enoletnem bivanju v domači hiši. Akoravno še skoraj otrok, ko je v Kalusz prišla, postarale so jo skrbi in gospodarstvo kmalo v razumu in preudarjanju za več kot deset let. Posebno ko sem jez na svet prišla, je bila le mali, ki je premoženje saj nekoliko skupaj držala. Pa to so zame le tamni spomini in na dalje le vem, da je oče skoraj vse svoje premoženje zaigral, da je čez dolgo časa potem spet enkrat domu prišel, da je zlo klel, razbijal in nad mojo materjo rohnel. Spomnim se, da je bila mati zjutraj neznano bleda, prepadena in vsa objokana. Nasledki le ponočne scene so bili, kakor sem neke leta poznej zvedla, da sta bila po razsodbi ločena. Ni ga bilo več nazaj, tako, da sem ga popolnoma pozabila, kar je bilo za me tudi prav lahko, ker sem ga kaj malo vidila, in akoravno komaj kake tri leta stara, mi je še dobro na pameti, da se je tamno držal, da sem ga za parkelna imela in jokaje od njega silila. Mirno, tiho sva z materjo v starem samotnem gradu živele. Drugih omikanih ljudi nisem poznala, kot našega kaplana, ki je hodil vsak teden trikrat mi poljski jezik razlagat, in našega cerkvenega organista, ki je prišel po navadi vsak mesec enkrat strune na glasoviru vbirat. Že čez 60 let stara Francozinja, ki je bila že pri moji stari materi governanta, bila je vedno okoli mene, celi dan neprenehama je kramljala, mi posebno grozovite storije in dogodke iz časov Robespierra in Marata pripo- 388 vedovala, da se mi ni včasih od druzega kot od odsekanili glav in krvavih udak sanjalo. Strašno sem se bala, ko me je gospodična Klementina, tako ji je bilo ime, strašila, da bo zdaj skoraj pri nas ravno taka. Bila sem šest let stara, ko se je res tudi okoli nas začelo. Še vem, kako se je naš faktor jezil, ko so mu skoraj vse bolje hlapce pobrali, da ni bilo mogoče zadosti polja obdelovati. Neki večer pride moja mati bleda s solznimi očmi v mojo sobo in mi reče: Matilda! dobro si današni dan zapomni, ker danes smo najslajši, naj jdražji biser, ki ga imamo, domovino zgubili; zapomni si, da so nas Rusi danes pri Ostrolenki popolnama pobili! Sam Bog ve, kje je tvoj oče ostal!? — Nisem veliko tega zapopadla, pa ker se je Klementina ihteti začela, zjokala sem se tudi jest in se žalostni majki na naročje naslonila. CeU večer smo se jokale in pred Rusi trepetale, ker se rekli, da bodo zdaj zdaj tu. Bile smo same tri ženske brez moškega varha, ker faktor je v Sandomir v opravkih odšel. Drugi dan proti jutru smo muziko zaslišale, ko smo se komaj dobro prebudile. Naglo k oknu skočim in zagledam vehko trumo konjikov, kterim so se suUce v soinčnih žarkih lesketale. Poprejšni večer sem popolnama pozabila in od veselja sem poskakovala, ko so vesele marše igrali, ker še nisem nikdar poprej slišala vojaške muzike. Kmalo so bili na dvorišču našega grada. Predstavil se je polkovnik grof Bagratin moji materi, kakor poveljnik prvega polka ulanov carske garde in ji napovedal, da bodo vso okolico za nekoliko časa posedli, štab sam pa v gradu ostane. Bila sem takrat v osmem letu in počelo se je za me veselo življenje. Vsak dan zjutraj je bila muzika, včasih opoldne, večdel pa tudi zvečer, imela sem skoraj vedno vakance, ker naš kaplan je zavoljo Rusov zginil in mali si je za me komaj eno uro na dan pritrgati mogla. Sama Klementina mi je svoje strašne storije nadaljevala in mladi Bagratin nama je drušinjo delal. Grof Vasilij Bagratin, polkovnikov sin, je imel od mene ravno še enkrat toliko let. Kedar se je za parado v svojo prekrasno uniformo napravil, bil je tako lep in imel je v sebi nekaj tako čarobnega, da še nisem nikdar kaj tacega vidila. Zmiraj bi ga bila gledala in tudi on je mene vedno k sebi povzdigoval in me kuševal, kar se mi je neizrečeno prijetno zdelo. Kedar ga ni bilo, bilo mi je tako dolg čas, da me še Klementinine pripovedke niso več zanimale; kar sama sem v kakšnem kolu čepela, komaj solze zadrževala in trenutke štela, kdaj da bo spet tu Ko sem njegove korake na koridoru začula, alo naglo smuk skoz vrata! in splezala sem mu brž do vrata. Potem me je za roko prijel, me na dvorišče peljal in godcem ukazal, da so „poiko colombino" zaigrali, ki mi je bila naj bolj všeč, ker je bila za par golobčikov narejena, kakor mi je Vasilij pravil. Če je šel njegov oče polkovnik memo naji, smehlja! se nama je prijazno in njemu rekel, da je še bolj otročji kot jest. 389 Sama nisem vedla kako, ali na enkrat je bilo leto okoli in neki večer se je prišel k moji materi poslovit, ker drugo jutro odrinejo. Ker sem bila poleg, me je ta novica prebritko zadela in na ves glas sem se jela jokati. Ko me mati upraša, kaj da to pomeni, odgovorim ji z zamolklim glasom: da me je Vasilij nesramno goljufal, ker me misli jiilii za vekomaj zapustili in mi ni še nobene o tem zinil. Mati me je debelo pogledala, polkovnik se je pa smehljal, me po glavi božal in materi rekel* Matilda bi znala vse poravnati, kar je VisLminski proti nam pregrešil, — besede, ki jih še nisem takrat razumela. Vasilija ni bilo ceh večer na spregled in mene je mati srdita, da je še nisem lake vidila, k Klementini zaprla, kjer sem tulila in se po tleh vidjala, da som ulrudena zaspala. Drugo jutro na vse zgodaj me je muzika zbudila, naglo iz postlje skočim, k oknu tečem in zagledam Vasilija, ki je v sredi pri banderu jezdil in mi za slovo desnico k ustnicam pritiskal in mi poljubljeje pošiljal, kar sem tudi jest delala. Dalje od ene ure sem neprenehoma čeli z očmi sledila, da se je tudi zadnja sulica v daljavi zgubila. Nekaj časa sem jokala in žalovala, pa bila sem otrok in kmalo sem spet ulane z Vasilijem vred pozabila. Kaplan je spet začel k nam hodili, lekcije je pomnožil in me tako še bolj dolgočasoval. Pri materi sem se učiia angleški in drugo predmete redno uro za uro in dnevi so tekli enolično v večnost, kakor nas potok pod gradom v Vislo. Vidila sem, da je prišel vsako četrt leta list iz Pariza od mojega očeta, potem so si mati nekoliko dni vedno solze iz oči brisali, se z našim faktorjem, prekanjenisn judom ? rudečo brado, dolgo časa pogovarjali, ki se je vsled tega zmiraj za en par disi v Sandomir podal: šel je, kakor sem poznej zvedla dnarja iskat. Tako so mirno, tiho brez vse spremembe pretekle leta do mojega petnajstega godu. Ko sem šestnajsto leto nastopila, bilo je moje izobraženje dovršeno in s tem je začela tudi moja draga, neprecenljiva mati bolehati. Prevelike skerbi gospodarstva in notranja tuga so njeno nježno, za take trude malo pripravno truplo popolnama v nič djale. Poprej tako gibčna in vedno na nogah, je začela le semterlje posedali. Sedela sem večidel popoldne na kanapeju kraj nje, kjer mi je pripovedala, da imam izvrstnega, preblazega očeta, ki je žrtvoval vse za domovino in zdaj v Parizu v pregnanstvu živi. Pripovedovala mi je dalje, da je z velikim trudom od rusovske vlade dovoljenje dobila, da se za nekoliko časa domu vrne in doma reči vredi, ker njeno zdravje je že preveč oslabelo. Bila sem že toliko pametna, da sem previdila, da je moja angeljska mati iz gole keršanske ljubezni ta korak storila, ker mi očeta pred nikar ni v misel vzela. Z vso močjo sem se je oklenila in obe sve dolgo dolgo jokale, preden je spet takole poprijela: „Ljuba Matilda! edini biser mojega življenja! čutim, preveč čutim, da te bom mogla prezgodaj zapustili; ne zakrivajve si, kar je resnica, jest ne bom dolgo!---Moj Avgust se čez štirnajst dni po dolgi Glasnik ??. 27 390 ločitvi spet Y grad svojih prededov vrne: prepričana sem, da ti me bo popolnoma nadomestoval, ker v vsih pismih iz Pariza ni nikdar pozabil uprašati, kakošna da je z njegovo edino hčerko, kako napreduje itd. Toraj vbogaj ga v vsaki zadevi, pokaži očetu, da si vredna hči Matilde Potočke!" Oh! bili so to žalostni dnevi mojega življenja, pa še vendar ne najtužneji! Čez deset dni se voz proti večeru pripelje, vse skupaj leti mu naproti in precej sem uganila, da so oče prišli. Sedela sem ravno pri postelji bolne matere, srce mi je tolklo, da še nikdar tako, ko se vrata odpro in moj meni dozdaj neznani oče stopi v sobo. Ni bila več nekdanja visoka, viteška postava, pripognjeno se je držal, brada in lasje so se mu obelili, lic ni bilo nič, le iz pod čela je iz žarečih oči stari ogenj švigal. Gre k postelji, objame mater in jo tako nekoliko trenutkov drži, preden z globokim zdihljejem izklikne: Oh, Matilda, kako si se spremenila! Odpusti mi! Zato sem li pa čvrsto hčer izrodila, — odgovori mu komaj razumljivo. Ni me precej pri prihodu zaglednl, ker sem se v kot stisnila, zdaj jo še le oči v mene uprl in me trepečo na svoje prsi pritisnil in strastno poljubil, šeptaje: Draga hčerka, ne morem ti izreči, kako sem si želel, preden ?????(??, enkrat vendar svojega edinega otroka objeti! Dva dni potem so mi mati umrli. — Zdelo se mi je, da se je svet podrl, da moram tudi jest umreti, ker sem čutila, da sem sama, zapuščena, neizrekljivo zapuščena ostala. Oče je strahovito resen in čmeren le sam, večidel po gozdu, okoH postopal. Po kosilu je rad pri meni postal, mogla sem se mu v naročje vsesti in mu vse malenkosti od ranjke matere razkladati. Potem se je globoko zamislil, z glavo zmajeval in pred seboj mrmral. Vso srečo so mi Rusi pokopali! Velikrat je faktorja k sebi poklical, ki je po pet, šest ur pri njem ostal. Trdo sta mogla orati, ker se je njun glas do moje sobe razlegal; povzela sem iz tega, da se računi nič kaj ne vjemajo. En mesec po teh žalostnih dogodkih je začel mlad, zal gospod k nam zahajati, ki se je grof Stanislav Lokavski imenoval. Kakor sem vidila, bila sta že z mojim očetom iz Pariza znana. Predstavil mi ga je, kakor svojega prijatla in diko sedajnega poljskega mladega plemenitaštva. Obnašal se je proti meni posebno prijazno in uljudno in donašal mi je iz Varšave vse knjige, kterih sem želela, ker je tam po navadi stanoval. Z očetom sta bila vedno na lovu, kjer sta malo ustrelila in se, mislim, le o druzih zadevah pomenkovala. Bila sem lahke nravi in tako sem se spet kmalo tega novega življenja privadila. Brala sem veliko vsega, kar mi je na misel prišlo, ker se ni nikdo za to pečal. Odprl se mi je nov svet, ki mi je bil pod mater-nim vodstvom popolnoma zakrit; strasti, ki so poprej le dremale, so 391 se zbudile in hrepenela sem veliki svet poznati, o čigar čarobnosti in zapeljivosti sem toliko brala. Toraj mi je bilo kaj ugodno, ker me oče nekega popoldne tako nagovori: „Matilda! že v Parizu, ko te še nisem poznal, sem želel svojega edinega otroka srečnega enkrat viditi, pa kaj so mi vse pobožne želje pomagale, ko je šlo premoženje po vojski rakovo pot! V teh skrbeh za te se mi na enkrat Stanislav predstavi, rekoč, da bi se sramoval skoz Francosko potovati, ko bi slavnega domoljuba Vislaninskega ne obiskal. Kmalo sem spoznal v njem tako iskrenega rodoljubu in izobraženega mladenča, da sem ga že v duhu tebi namenil. — On je bil, ki me je v Varšavi pričakoval, on se je vladi vkljub upal me prvi na domu obiskati. Precej čez en mesec, ko te je prvikrat vidil, poprosi me za tvojo roko; pa zdela si se mi premlada, rečem mu, naj saj še dve leti počaka, da se ti bolj krepko razviješ. Ponovil je danes svojo prošnjo. Matilda! dam ti jo v prevdarek, sama jo razsodi, saj ga dobro poznaš. Premoženje njegovo ni neizmerno, ali zadosti obilno, da bota mogla po stanu živeti. — Ali, draga hčerka, lepo te prosim, ne delaj si zavoljo mene nobene sile, popoloma svobodno voli, dam ti tri dni za preudarek!" Precej na večer sem privolila in čez en mesec sem postala Lokavska. Mislila sem, da Stanislava ljubim, ne tako strastno in viharno, kakor Sem v Byronu brala, ali bil mi je jako drag in neizrečeno blag značaj. Varšava, kjer sva po navadi stanovala, je bila za me nov svet'; peljal me je tudi v Berolin, Pariz in London, za kar sem mu bila neizrekljivo hvaležna. Živela sva mirno, tiho, rekla bi popolnoma srečno; b;ila sem se i(! včasih, da bi Stanislava njegov strastni značaj v nesrečo ne pahnil, kakor mojega očeta. Leta 1846 so mi umrli oče doma v Kalu^zu in nekdaj neizmerno premoženje Vislaninskih je prišlo judom v Sandomiru, naj več pa rudečabradateniu laktorju v roke. Eno leto potem je tudi stara Klementina pri meni v Varšavi za vekomaj zaspala in tako so mi odmrli vsi domači. Bilo je ravno proti letu 1848, ko je poprej tiho življenje v Varšavi bolj živahno postalo, začeli so se čudni pogovori. Zdelo se mi je vse na politiškem polju nenavadno soparno, kakor pred hudo nevihto. Kakor se pred nevihto na morju galebi okoli barke nastavljajo, začeli so se tudi v Varšavi neznani obrazi prikazovati. Moj mož se je tudi ves spremenil, hodil je zamišljen okoli; neki čuden ogenj mu je iz oči žarel, včasih ga ni bilo po cele noči domu, v pogovorih z menoj je bil ves raztresen. V našo hišo je začel grbast možic z dolgim nosom zahajati. Bil mi je predstavljen kakor Janez Brontisz, slaven poljski žurnalist in literat, ki je dozdaj v pregnanstvu živel in bil poseben prijatel mojemu ranjkemu očetu. Imel je bodeče oči in za me nekaj zopernega v sebi, ki se ne da z besedo popisati. Bila sta si z mojim možem jako prijatla in vidilo se je, da ga ima ves mladi poljski svet v veliki časti. Velikokrat je bil pri obedu in le ,27* 392 zmiraj je o taistem predmetu govoril, kako bi se namreč vsi Rusi mahoma pokončati mogli itd. Kakor ni moja angeljska mati nikdar tega slepega navdušenja razumela in pri tem se le vendar pošteno domoljubkinjo skazovala, gnjusil se je tudi meni fanatizem tega človeka, ker sem previdila, da mm že Lokavskega vsega v svojih zanjkah. Zarad zadnjega vzroka me je srce kaj bolelo, pa nisem se upala ktere ziniti. Bližali smo se koncu leta 1847 in poliliško podnebje je čedalje bolj soparno postajalo. Čudne govorice so se po meslu raztrosile, med kterimi je bila ta naj čudneja, da je 3. polk ulanov carske garde prišel v posadko zavoljo nevarne lepote častnikov, namreč da so v večini členi 3. oddelka cesarske kancelije v Pelrogradu, to je, da so skrivni policaji; da se je nadalje rusovska vlada lotila politike francoskega konvenla od leta 1792. Kakor je ta celo krdelo prelepih, zapeljivih žensk poslal med kraljevske „Chouane" v „Vendee", tako so narobe poslali iz Petrograda poljskim ženam mikavnih plesavcev za ta predpust, da bi si po njih tajnih spletek dovedeli, ki se tičejo mož. Se ve, da je ta govorica grozoviti „furore" pri vseh hčerih Evinih naredila in naravno radovednost na škrpce postavila. Ali vse drugač je bilo pri meni; zdavnej zakopani spomini so mi spet oživeli, zvedši, da je polkovnik toga polka in najlepši izmed vsih grof Vasilij Bagralin — Vasilij Bagratin! — Vse strasti, ki so zdaj le na videz dremale, vse tako poetiške scene iz naj srečnejšega časa otročjih let so mi preživo pred oči stopile; že zdavnej pozabljena „polka colombina" jela mi je spet na uho doneli. Bila sem od narave sanguiniška in od trenutka zavzeta, toraj sem mahoma na svojega sopruga, na Brontisza itd. pozabila in komaj pričakovala večera, kedar bom spet tako nenadoma Vasilija vidila. Bog ve, ali me bo spoznal, ali se bo še name spomnil, popraševala sem se radovedno. Priložnost me je čakala v salonu deželnega poglavarja maršala kneza Paskieviča, ker bila je takrat politika naših plemenitažev, da so bili proli Rusom posebno prijazni in z veseljem njihove bale in druge veselice obiskavali, samo da bi tako ves sum od sebe odvrnili. Predstavil mi ga bo [grof Aleksander Rostov, ki je bil maršalov tajnik, zlo uljuđen, na videz pošten mož in z vsimi našimi možmi dobro znan. Kmalo po novem letu 1848 je bil veličasten bal pri knezu in napovedano je bilo, da bo muzika na novo došlih ulanov igrala. Da smo bili tudi mi povabljeni, razume se samo ob sebi. Š posebno pozornostjo sem si za ta večer prav mikavno in okusno toaleto priskrbela, vzela sem črno-svilnato opravo, ker so rekli, da se mi naj bolj podaja. Ko stopiva z Lokavskim v sobano, bila je že velika gnječa, vsi koti so bili napolnjeni. Rostov je skrbel za dostojni prostor, iz kterega sem kakor iz varne luke na šumeči vihar pod sabo gledala. Iskala sem z očmi Vasilija, pa ga je bilo težko med toliko uniformami ä93 najti. Na enkrat se Rostov skoz gnječo pridrenja in pripelje za sebo častnika v z zlatom všiti polkovnikovi opravi, in napove mi ga rekoö: gospod polkovnik grof V, Bagratin. Bila sem v zadregi, lici niialar še v življenju : kri mi je lica zalila bolj, nego deklici v petiiajstera letu; ali vendar sem ga precej vsega pregledala Bil je čez pas tanek, srednje velikrsti, v obraz bled in v celi postavi nenavadno niikaven. Uljudno se mi priklone in ves 'ponižno prosi za tretji ples, bila je polka francaise. Povzela sem iz njegovega obnašanja, da se več ne spominja male deklice iz Kalusza. Po drugem plesu ga vidim, da z vodjem orkestra šepta, potem se mi predstavi, muzika začne, poda mi roko in zavrtiva se v kolo. .Polka colombina!" mi na uho zašepta. Mislila sem, da mi bodo vse žile popokale, da mi srce desetkrat hitreje bije in noge so se kakor začarane samo od sebe dvigovale, ko sem se po nekdaj tako priljubljenih in davnej pozabljenih glasovih z Vasilijem vrtela, previdivši, da me je še dobro poznal. Po plesu so mi lica gorele, v tla sem gledala, nisem bila v stanu besede črhniti in roka mi je nehote v njegovi zaostala. Čutila sem, kar še dozdaj nikdar ne, zdelo se mi je, da sem dolgo zgubljen, neprecenljiv zaklad našla, da sem spet osem let stara in da je moj Vasilij lajtnant v Kaluszu. Kar mi je bilo sicer neljubo, to mi je bilo neizrečeno všeč, da me je Lokavski po navadi ob enajstih zapustil in me samo s paj-dašico ali „garde de dame" pustil. Čakal ga je gotovo spodej Brontisz, s kterim sta imela svoje pota. Sicer je bilo zakonsko gibanje v visokem poljskem svetu po francoskem običaju jiiko svobodno. Sprevodi me v naj bolj oddaljen konec sobane, kjer sva si sama brez prič nasproti stala. Spregovori on in reče: Grofinja, ali me še poznate? Ali se še spominjate srečnih ur v Kaluszu? Koder sem hodil in bival po daljni Rusiji, ni mi zginila, Matilda! vaša čarobna podoba spred oči: veliko let je preteklo, marsikaj sem poskusil, ali srce je prazno ostalo, kjer je od tistihmal votlina ostala, ktere nobena veselica ni mogla napolniti, Osoda me je sem nanesla v časti mojega ranjkega očeta; tudi mi je znano, kaj se o meni in mojem polku govori, pa veijemite vi to, Matilda? — Molče sem v tla gledala. Pa kaj bi vse to nadalje opisovala? V kratkem reči: začela sem drugo življenje; ves nov, začaran svet se je pred menoj odprl, svet naj strastneje ljubezni. Pozabila sem na vse, na svoj(^ga moža, na Brontisza, na politiko itd. Štela sem le minute od enega snida do drugega. Rostov, ki je bil v.'-eh ljudi prijatel in ki je v našo hišo prosto zahajal, je postrežljivo pošte in pisma prenašal. Lokavskemu se še o vsem tem sanjalo ni, postajal je ecdülje bolj resen in čmeren, le zoperni Brontisz se mi je včasih sarkastično nasmehlja} in me tako presunljivo pogledal, kakor bi n\'\ bil vse skr vtiosti v