MONITORISH Revija za humanistične in družbene vede Journal for the Humanities and Social Sciences xxii/2 • 2020 Izdaja: Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za humanistični študij, Ljubljana Published by: Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana School of the Humanities 01 - Zacetek 5. 02. 2021 12:28 Page 1 Monitor ISH Revija za humanistične in družbene vede / Journal for the Humanities and Social Sciences ISSN 1580-688X, e-ISSN 1580-7118, številka vpisa v razvid medijev: 272 Glavna urednica / Editor-in-Chief Maja Sunčič Uredniški odbor / Editorial Board Igor Grdina (zgodovinopisje), Nada Grošelj (jezikoslovje), Matej Hriberšek (antični študiji), Karmen Medica (socialna antropologija), Jure Mikuž (zgodovinska antropologija), Tadej Praprotnik (teorija družbene komunikacije), Tone Smolej (primerjalna književnost), Nadja Furlan Štante (religiologija), Jože Vogrinc (medijski študiji) Mednarodni uredniški svet / International Advisory Board Rosi Braidotti (University Utrecht), Maria-Cecilia D'Ercole (Université de Paris I – Sorbonne, Pariz), Marie-Élizabeth Ducroux (EHESS, Pariz), Daša Duhaček (Centar za ženske studije, FPN, Beograd), François Lissarrague (EHESS, Centre Louis Gernet, Pariz), Lisa Parks (UC Santa Barbara), Miodrag Šuvaković (Fakultet za medije i komunikaciju, Univerzitet Singidunum, Beograd). Revija je vključena v bazo dLib.si – Digitalna knjižnica Slovenije. Revija je vključena v mednarodno bazo / Abstracting and indexing IBZ - Internationale Bibliographie der Zeitschriftenliteratur Lektor za slovenščino / Reader for Slovene Grega Rihtar Lektorica za angleščino / Reader for English Nada Grošelj Oblikovanje in stavek / Design and Typeset Marjan Božič Tisk / Printed by Nonparel d.o.o., Škofja Loka Naslov uredništva / Editorial Office Address MONITOR ISH, Kardeljeva ploščad 1, 1000 Ljubljana, Tel.: + 386 5 933 30 70 Založnik / Publisher Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za humanistični študij, Ljubljana / Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana School of the Humanities Za založbo / For publisher Jurij Toplak Korespondenco, rokopise in recenzentske izvode knjig pošiljajte na naslov uredništva. / Editorial correspondence, enquiries and books for review should be addressed to Editorial Office. Revija izhaja dvakrat letno. / The journal is published twice annually. Naročanje / Ordering AMEU-ISH, Kardeljeva ploščad 1, 1000 Ljubljana, tel. 059333070 E-naslov / E-mail: maja.suncic@gmail.com Cena posamezne številke / Single issue price 6,30 EUR Letna naročnina / Annual Subscription 12,50 EUR Naklada / Print run 100 http://www.ish.si/?page_id=3610 © Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za humanistični študij, Ljubljana Revija je izšla s finančno pomočjo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS. 01 - Zacetek 5. 02. 2021 12:28 Page 2 Kazalo / Contents TRAVESTIJE IDEOLOGIJE OD MEDIJEV DO UMETNOSTI / TRAVESTIES OF IDEOLOGY FROM MEDIA TO ART Vlado Kotnik 7–92 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja / Disinterested Communication: An Alternative Economy of Communication Tadej Praprotnik 93–129 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! / Would You Like to Become an Expert? Go into the Media! Petja Grafenauer 131–155 Manekeni Marije Mojce Pungerčar: primer socialne skulpture v poznih devetdesetih letih 20. stoletja / Mannequins by Marija Mojca Pungerčar: An Example of Social Sculpture in the Late 20th Century DIALOG Z ANTIKO / DIALOGUE WITH ANTIQUITY Maja Sunčič 159–216 Evripidov Kiklop in antropologija kršitev / Euripides’ Cyclops and the Anthropology of Transgression 01 - Zacetek 5. 02. 2021 12:28 Page 3 01 - Zacetek 5. 02. 2021 12:28 Page 4 TRAVESTIJE IDEOLOGIJE OD MEDIJEV DO UMETNOSTI 01 - Zacetek 5. 02. 2021 12:28 Page 5 01 - Zacetek 5. 02. 2021 12:28 Page 6 Vlado Kotnik1 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja Izvleček: Ekonomizacija, tehnologizacija, profesionalizacija in me- diatizacija so skupaj z globalizacijo, individualizacijo in utilitarizacijo glavni družbeni procesi, ki v zadnjih desetletjih gnetejo komunika- cijo in spreminjajo kulturo komuniciranja. Čeprav je komunikacija iz  teh metaprocesov črpala pomembne pospeške za svojo stalno transformacijo, so ti procesi v resnici rezultirali v določenih vizijah komuniciranja,  za katere  je najprej potrebna ekonomistična kon- stitucija interesa za komuniciranje. Za to ekonomistično ekonomijo komuniciranja pa se je izkazalo, da ni zmožna proizvesti odgovorov na ekspanzijo postkomunikacijske kloake, kjer pogoje legitimnosti in uspešnosti določajo dezinformacijska neohegemonija, podatkovni postfašizem, viralna mistifikacija, globoka manipulacija in podobno. Vse te pojave, škodljive za prosperiteto demokratičnih potencialov skupnosti in družb, je mogoče zvesti na skupen imenovalec ekono- mistične ekonomije, ki pita ambicije ekonomističnih vizij komuni- ciranja. V članku tem vizijam zoperstavimo neekonomski tip bre- zinteresne  komunikacije,  njene  teoretske  podlage  in  empirične možnosti. Gre za posebno prakseološko obliko zavestno in načrtno kultivirane individualne in kolektivne dispozicije, ki omogoča iz- vajanje trajnejših faktičnih, realitetnih, etičnih, integritetnih, trans - parentnih, trajnostnih, nemanipulativnih, nemistificirajočih, neek- sploatirajočih  in  nezlorabljajočih  komunikacijskih  praks,  z možnostjo aplikacije na vse komunikacijske lege, od profesionalnih 7 Moni tor ISH (2020), XXII/2, 7–92 Izvirni znanstveni članek Original scientific article 1 Dr. Vlado Kotnik je izredni profesor na oddelku za medijske študije Fakul- tete za humanistične študije, Koper. E-pošta: vlado.kotnik@guest.arnes.si. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 7 do amaterskih, od medosebnega do množičnega medijsko posre- dovanega komuniciranja. Brezinteresna komunikacija se pravzaprav vpenja  v debate o  alternativnih  ekonomijah preživetja  v postko- munikacijskem svetu. V nadaljevanju pa pokažemo, da je za razvi- janje in kultiviranje brezinteresnosti (sklicujoč se na Bourdieujevo konceptualizacijo)  kot  performativne  (ne  zgolj  reprezentacijske), relacijske (ne zgolj transmisijske) in avtonomne (ne zgolj recipročne) komunikacijske prakse treba ekonomistično ekonomijo komunici- ranja, ki jo poganjajo srenjska, uslugarska in domačijska razmerja, transformirati v obrnjeno ekonomijo komuniciranja kot obliko al- ternativne ekonomije medčloveških razmerij. Ključne besede: komunikacija, postkomunikacija, brezinteresna komunikacija, obrnjena ekonomija, alternativna ekonomija UDK 316.772.3 Disinterested Communication: An Alternative Economy of Communication Abstract: Economisation,  technologisation,  professionalisation, and mediatisation, along with globalisation, individualisation, and utilitarianisation, are among the major social processes that have shaped the phenomenon of communication and changed its culture in recent decades. Although communication has been accelerated significantly by these meta-processes in its ongoing transformation, such processes have in fact resulted in certain visions of commu- nication  that  first  require  an  economistic  creation  of  interest  in communicating. This  economistic  economy of  communication, however, has proved incapable of producing responses to the ex- pansion of the post-communication quagmire, where the conditions of legitimacy, efficiency and successfulness are determined by dis- information neo-hegemony, data post-fascism, viral mystification, deep manipulation, and  the  like. All of  these phenomena, which Vlado Kotnik 8 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 8 are detrimental to societal democratic potentials, can be reduced to a common denominator: to economistic economy, which nour- ishes the ambitions of economistic visions of communication. As an alternative to such visions, this paper begins by outlining the noneconomic type of disinterested communication, along with its theoretical  foundations  and  its  empirical  possibilities.  This  is  a special praxeological form of individual and collective disposition, which should be cultivated and developed consciously and delib- erately, as it enables more enduring factual, reality-based, ethical, integrity-motivated,  transparent,  sustainable,  non-manipulative, non-mystifying, non-exploitative and non-abusive communication practices, applicable  to all communication settings,  from profes- sional to amateur communication positions, and from interpersonal to media-based mass communications. Disinterested communica- tion actually arises as a topic in debates about alternative survivalist economies in the post-communication world. The paper goes on to show that,  in order  to develop and cultivate disinterestedness (referring to Bourdieu’s conceptualisation) as a performative (not merely  representational),  relational  (not merely  transmissional), and autonomous (not merely reciprocal) communication practice, the economistic economy of communication, based on clientelism, favouritism, and domesticism, must be transformed into a reversed economy of communication as a form of an alternative economy of interpersonal relationships. Keywords:  communication,  post-communication,  disinterested communication, reversed economy, alternative economy 0 0 0 9 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 9 Ce qu’il y a de plus terrible dans la communication, c’est l’insconscient de la communication. [Najbolj grozno pri komunikaciji je nezavednost komuniciranja.] (Pierre Bourdieu) Si tout le monde se ressemble lorsqu’on est intéressé, chacun est désintéressé à sa façon. [Vsi zainteresirani ljudje so si podobni, vsak brezinteresni človek pa je brezinteresen po svoje.] (Jon Elster, Gloria Origgi) Uvod Od časov, ko se je najvidnejši ameriški “strokovnjakar (pundit) poz- noindustrijske dobe”,2 “zavetnik sodobnega novinarstva”,3 “slam- nati mož raziskovanja komuniciranja”4 in “pol-uradni javni filozof”5 Walter Lippmann tam okrog prve svetovne vojne in po njej zavze- mal za hvalevredno disinterestedness, v smislu brezinteresnosti, ne- zainteresiranosti ali nepristranosti, se je s to idejo do danes marsikaj dogajalo in veliko spremenilo. Nekaj, kar se je v t. i. progresivni dobi zgodnjega 20. stoletja kazalo kot vitalna neekonomska vrlina, ki lahko uspešno kljubuje ekonomskim interesom in celo silam kapi- talizmu, danes skušamo revitalizirati zgolj še kot drobno in obrobno neekonomistično alternativo dominantnim ekonomističnim silam ekonomije družb. Pojem brezinteresnosti, na katerega se je Lipp- Vlado Kotnik 10 2 Duff, 2013, 967. 3 Halberstam, 1979, 372. 4 Jansen, 2008, 71. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 10 mann v svojih besedilih pogosto skliceval, je seveda izgubil prvotni pomen. Tedaj je pomenil pripravljenost človeka, da se odpove za- stavkom oziroma vlaganju zahtevkov v imenu “interesov”.6 Ti so se nanašali predvsem na zadeve v poslu in politiki, a tudi na posebne zagovore v imenu posameznih družbenih skupin ali institucij. Ko je Lippmann novinarjem priporočal brezinteresnost kot posebno držo interesno asketske discipline, ni imel v mislih nevtralnosti ali indiferentnosti, temveč strastno zavezanost odprti komunikaciji z javnostmi in na univerzalizmu7 utemeljenem kritičnem in iskrenem zasledovanju resnice in to vsem tveganjem in oviram navkljub.8 Če 11 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 5 Alterman, 1999, 22. 6 Pri čemer ‘interes’ (interest) ali ‘zainteresiranost’ (interestedness) nista preprosto sinonima za ‘pristranost’ (bias). 7 Povezovanje brezinteresnosti z univerzalnostjo ne bi smeli razumeti kot nekaj naključnega niti pri Lippmanu niti kasneje pri Bourdieuju ali El- sterju. To povezavo je na neki način utemeljil že Immanuel Kant v Kritiki razsodne moči [1790], kjer ideja brezinteresnosti igra pomembno vlogo pri njegovi na kriticizmu utemeljeni razpravi o subjektivni univerzalnosti sodbe okusa. Kant namreč trdi: prvič, da je sodba o lepem (uživanje v lepem, ugodje ob lepem) “brezinteresna”; in drugič, da je samó sodba o lepem (ugajanje, ki ga zbuja lepo) “brezinteresna” (Kant, 1999, 44–49, 136– 143). Ti trditvi sta ključni, na podlagi katerih Kant brezinteresnost poveže z univerzalno veljavnostjo sodbe okusa. Tu ne moremo dalje razvijati Kan- tovega načela brezinteresnosti v okviru njegove “estetske teorije”, omeniti je le treba, da je izraz ohne Interesse v Kantovem času pomenil nekaj spe- cifičnega. Za Kanta brezinteresnost pomeni sodbo o lepem, ki ni povezana z nobeno drugo željo, niti ni utemeljena v nobeni drugi želji, razen v tem, da zbuja zanimivost ali ugodje ob pogledu na lepo. Skratka, tisto, kar je lepo, se  lahko konstruira povsem nezaninteresirano, torej ni proizvod funkcionalnega interesa, a hkrati v družbi vseeno ostaja percipirano kot zanimivo, torej proizvaja interes za brezinteresnost (za problematizacijo kantovske estetske brezinteresnosti gl. Allison, 2001; Daniels, 2008; Guyer, 1978; Vandenabeele, 2001; Zangwill, 2019). 8 Jansen, 2008, 79. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 11 pustimo vnemar to, da je Lippmannu načelo brezinteresnosti služilo kot manifestacija idealnega stanja uma, ki da je harmonično skla- den navznoter s seboj in na zunaj z resničnostjo, se danes zdi reali- stičen zagovor brezinteresnosti bolj podoben poskusom kakšne komunikacijske arheologije, da nekaj, kar je preteklo stoletje izdat- nega ekonomizma komuniciranja dodobra zasulo, s težavo izkoplje, čeprav bo to, kar bo izkopano, lahko videti kot malo cenjen ekspo- nat v rezervatu alternativne ekonomije9 medčloveških razmerij. Na nekem drugem mestu smo že dokazovali, da se s komunika- cijo dandanes organizirano brkljari, šušmari in mešetari.10 To drži tem bolj, čim bolj velja, da je komunikacija nekaj, kar se ne le odvija v  visoko  ekonomiziranih  pogojih  ekonomije  družb,  ampak da  je sama postala eminentna ekonomska aktivnost in ekonomsko blago Vlado Kotnik 12 9 V antropološki, sociološki, ekološki in sorodnih disciplinah obstaja bo- gata plejada komunitarističnih, egalitarističnih in altruističnih diskurzov o alternativnih modelih ekonomije, od reciprocitetne ekonomije, solidar- nostne ekonomije, kooperativne ekonomije, deljene ekonomije, enakostne ekonomije, moralne ekonomije, humane ekonomije, neformalne ekono- mije, neposredne ekonomije, samoupravne ekonomije, samooskrbne eko- nomije, skupnostne ekonomije, ekonomije odprtega dostopa, ekonomije tretje poti, ekonomije blaginje do ekonomije skupnega dobrega. Toda pro- blem vseh teh alternativnih ekonomskih vizij in praks je pogosto ta, da se v kapitalizmu kaj hitro pretvorijo v preračunljive poslovne modele in pokroviteljske državne politike, torej v ekonomistične verzije ekonomije. 10 Članek predstavlja vsebinsko nadaljevanje diskusije o ekonomizmu ko- municiranja, kot je bila zastavljena v članku “Komunikacija kot manipu- lacija:  Kritika  ekonomizma  komuniciranja”  (Monitor ISH, 22/1,  7–76), vendar z znatno konceptualno nadgradnjo: v prvem članku gre za kritiko ekonomističnih modelov komuniciranja, v tem pa za poskus predstavitve drugačne vizije komuniciranja, konceptualizirane kot ‘brezinteresna ko- munikacija’ oziroma ‘brezinteresno komuniciranje’. Seveda pa velja, da je bilo iz omenjenega članka določene konstatacije treba ponoviti, da bi tu proizvedli nove uvide. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 12 na tržnicah komunikacijskih transakcij. Že vsaj kakih pet ali šest desetletij se ekonomije družb in držav tesno uravnavajo z ekspanzijo informacijskega in komunikacijskega sektorja. Govorili so nam, da živimo v “informacijski dobi”, “komunikacijski dobi”, “novomedijski dobi”, “digitalni dobi”, “viralni dobi” ipd., torej “dobah”, v katerih informacijska  omrežja,  novi  digitalni mediji,  nova  podatkovja  in nove komunikacijske storitve poganjajo večji delež ekonomije družb in držav. Medtem ko je bilo to novo informacijsko komuniciranje na začetku morda videti obetavno in emancipirajoče,  je sčasoma postalo vse bolj zlovešče in odbijajoče, potenciali za demokratičen in  etičen  razvoj medčloveških  odnosov pa  vse manj  uresničljivi. Razne instance moči po vsem svetu, od vlad, korporacij, industrij, znamk, protagonistov novomedijskih interesov do komunikacijske znanosti v podobi produkcije komunikacijskih učenjakov, izveden- cev, strokovnjakov in svetovalcev, so prepoznale vrednost komuni- kacije ter začele pospešeno ekonomizirati, tehnologizirati, profesio- nalizirati,  mediatizirati,  torej  tudi  nadzorovati,  izkoriščati  in zlorabljati njeno proizvodnjo in porabo. Zveni paradoksno, a zdi se, da  smo  se prav po  zaslugi  te  prosperitetne novokomunikacijske epizode nekega dne zbudili v dobi ekonomske tiranije komunicira- nja, v kateri je komunikacijski ekonomizem uspešno kanibaliziral javno in zasebno, personalizirano in množično, lokalno in globalno, profesionalno in amatersko komuniciranje, in si posledično prisvojil ekonomski in simbolni primat nad komunikacijo. Avra neobhodnosti  tega,  čemur  so  raziskovalci,  teoretiki  in eksperti komunikacije v zadnjih treh desetletjih nadeli najrazli- čnejše označitve,11 je profesionalne in amaterske komunikatorje 13 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 11 Kakor denimo “utopija komunikacije” (Breton, 1992), “ekologija komu- niciranja”  (Altheide,  1994 &  1995),  “tiranija  komuniciranja”  (Ramonet, 2001[1999]), “globalizacija komunikacije” (Mattelart, 1996), “nova komu- 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 13 še bolj  odvisno potisnila v naročje komunikacijskega ekonom- izma, ki je rezultiral v takšnih pojavih, kakor je rastoča trgovina s ko munikacijskimi storitvami, marketizacija  in komodifikacija komunikacije,  naraščajoče  število  informacijskih  in  komunika- cijskih delavcev, neznanski razvoj korporativnih aplikacij infor- macijskih in komunikacijskih tehnologij, povečan obseg usposa- bljanja  za  komunikacijske  poklice  oziroma  oblikovanje profesionalnega človeškega kapitala za komuniciranje, predvsem pa ekspanzija ekonomističnih modelov in vizij komuniciranja, ki si jih enako promiskuitetno delijo industrije množičnega komu- niciranja, medijske industrije, industrije ustvarjanja občinstev in javnosti, industrije javnih podob, industrije politične propagande in  kampanj,  korporativne  industrije,  poslovne  industrije,  tržne Vlado Kotnik 14 nikacija”  (Winkin,  2000)  “eksplozija  komuniciranja”  (Breton & Proulx, 2005), “družba komuniciranja” (Neveu, 2011), “mediatizacija komunikacije” (Krotz, 2007b; Lundby, 2014), “fatična komunikacija” (Jerslev & Mortensen, 2016), “disruptivna komunikacija” (Bennett & Livingston, 2018), “postres- nično komuniciranje” (Harsin, 2017), “zmešnjava komuniciranja”, “post- komunikacija” (Waisbord, 2019), “strateško komuniciranje” (Hallahan et al., 2007; Fann Thomas & Stephens, 2015; Nothhaft et al., 2018), “tržno ko- municiranje”  (Blakeman,  2014; Clow & Baack,  2001; Dahlén,  Lange & Smith, 2010; Fill, 2009; Smith & Taylor, 2004; Percy, 2014; Varey, 2002), “ciljno komuniciranje” (Goldreich, Juba & Sudan, 2012), “učinkovito ko- municiranje” (Qazi, 2019), “krizno komuniciranje” (Zaremba, 2010), “tarčno komuniciranje”, “mobilna komunikacija”, “digitalna komunikacija”, “po- datkovno komuniciranje”, “online komunikacija”, “mreženjsko komunici- ranje”, “mrežna komunikacija”, “rizomatična komunikacija”, “modificirana komunikacija”,  “interaktivna  komunikacija”,  “virtualna  komunikacija”, “participatorna komunikacija”, “instantna komunikacija”, “izzvana komu- nikacija”,  “pospešena komunikacija”,  “viralna komunikacija”,  “omnipre- zentna komunikacija”, “multimodalna komunikacija”, “upravljana komu- nikacija”,  “komunikacijska  strategija”,  “komunikacijsko  obvladovanje tveganj” idr. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 14 industrije,  kreativne  industrije  in  druge.  Kot  stranski  produkt tega avtoritativnega ekonomskega procesa pa je bila izumljena še globalna kloaka mistificirajočega, špekulativnega, kalkulant- skega  in manipulativnega  profesionalističnega  komuniciranja, monetiziranega digitalnega komuniciranja, škodljivega upodat - kovljenega komuniciranja, trivialnega amaterskega komunicira- nja in nekvalitetnega medosebnega komuniciranja kot javnih ali medijsko posredovanih komunikacijskih produktov. Antropologi in sociologi komunikacije imajo sicer prav, ko trdijo, da je komu- nikacija večdimenzionalna kulturna praksa, toda v luči teh pro- cesov  se  je  sploščila  v  eminenten  ekonomski  izdelek  oziroma tržno blago. Nova hiša komuniciranja Ekonomizacija, tehnologizacija, profesionalizacija in mediatizacija so skupaj z globalizacijo, individualizacijo in utilitarizacijo glavni družbeni procesi, ki v zadnjih desetletjih spreminjajo komunika- cijo in kulturo komuniciranja. Iz teh dominantnih, vendar preple- tenih metaprocesov je komuniciranje črpalo pospeške za svoje transformacije. Pospešek iz ekonomizacije12 komunikacije Komunikacija ni postala ekonomska aktivnost, ekonomska komo- diteta,  ekonomska  transakcija ex nihilo,  temveč  je  to  postala  na ozadju vplivnih  ekonomističnih  ideologij,  katerih  temeljna pred- postavka je, da se vse v družbah vrti okrog ekonomije, še več, da 15 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 12 Utemeljene v procesih industrializacije, kapitalizacije, komercializacije, korporativizacije, financializacije, marketizacije, komodifikacije, kalkula- cije, špekulacije, prognostikacije, alienacije. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 15 ekonomija v osnovi utemeljuje družbe.13 Ključna predpostavka to- vrstnega ekonomizma je, da je mogoče nekaj, kar imenujemo “eko- nomija”,14 utemeljiti na način, kakor da bi “od nekdaj” obstajalo v prvobitnem, tako rekoč neokrnjenem bistvu kultur in družb. Ko to rečemo,  torej  ne mislimo na  industrijski  kapitalizem  19.  stoletja, niti na tržni kapitalizem, korporativni kapitalizem ali finančni ka- pitalizem 20. stoletja, niti na potrošniški kapitalizem ali digitalni Vlado Kotnik 16 13 Ekonomsko delovanje družb so pomembno razlagali mnogi avtorji (gl. Weber, 1978 & 1988; Braudel, 1988/1989/1991; Finley, 1987; Rosanvallon, 1998), čeprav povezave med družbo in ekonomijo niso utemeljevali na podlagi ozkega “ekonomskega” branja ali prevzemanja ekonomskih spo- znanj o ekonomiji družb, ampak na podlagi razumevanja razvoja družbe- nih racionalnosti, tj. sistemov reprezentacij, ki odločajo o načinu, kako kakšno obdobje, dežela ali skupina ljudi izvršuje produkcijo družbe in si predstavlja njeno organiziranost in funkcioniranje. Skratka, ekonomija kot družbeni proces, ne kot nekaj, kar je rezultat identifikacije ekonomske zna- nosti kot družbeno pogojene teorije o ekonomiji, je nekaj veliko bolj kom- pleksnega od kontur trga in tržnih zakonitosti (gl. Gudeman 2005). 14 Kakor je pokazal Bourdieu (2000), je raziskovanje in poznavanje eko- nomske realnosti nujno, da bi lahko kritično reflektirali tako ekonomizem družbenih struktur ekonomije (angl. economy) kot ekonomizem ekonom- ske znanosti (angl. economics). Pri prvi gre, kakor dobro pojasni distink- cijo Dupuy (2016, 19), za “sfero oziroma dimenzijo družbene realnosti”, pri drugi za “gledišče, s katerega opazujemo celotno družbeno realnost”. Pre- krivanje teh dveh pomenov v nekaterih jezikih, tudi v slovenščini, “raz- kriva tesno povezanost med sfero in glediščem”, pri kateri se gledišče (v podobi ekonomske znanosti oziroma ekonomske stroke) moti o sferi (v podobi ekonomije kot vrste družbene realnosti), ki je njen predmet prou- čevanja: “Ali lahko neekonomisti mislijo ekonomijo? Ne le, da jo lahko; če bi bila ekonomska misel zgolj v pristojnosti ekonomistov, bi bila brez vsake moči … Naraščajoča manjšina ekonomistov sama priznava: njihova disci- plina je doživela polom … Kar pa se stroke tiče, je zaradi svojih struktur … ena najkonservativnejših, ena najmanj reforme sposobnih disciplin v celot- nem raziskovalnem in univerzitetnem sistemu, in to danes velja po vsem svetu” (Ibid., 18). 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 16 kapitalizem 21. stoletja, niti na kapitalizem na splošno. Ne, pri tem merimo na to, kar je francoski ekonomist, kritik ekonomije in filozof Jean-Pierre Dupuy opisal kot pretiran in hkrati banalen vdor eko- nomije tako v naša individualna življenja kot v delovanje družb.15 To je pozicija, ko naših individualnih praks in družbe na splošno ni mogoče motriti, ne da bi jo motrili skozi zakonitosti ekonomije. To je pozicija, ko ekonomija definira in legitimira pogled na vrednost praks, tudi komunikacijskih. To je, če naj rečemo z Dupuyem, te- meljna ekonomistifikacija, s pomočjo katere pogled, ki se ne zmore otresti  ekonomije,  družbene  prakse  avtomatično  prevede  v  eko- nomske prakse. Vez med ekonomijo praks in družbeno realnostjo praks s tem dobi ekonomistično utemeljitev. Ali kot pravi Dupuy: “Pri njej gre za to, čemur francoska antropološka tradicija od Marcela Maussa do Pierra Bourdieuja reče kolektivna samoprevara … oziroma ‘družbena hinavščina’.”16 To je tudi tista ekonomistifikacija, na pod- lagi katere so se profesionalni in amaterski komunikatorji oziroma izvajalci novega komuniciranja zlahka spremenili v oprode ekono- mistične  ekonomije. Ko  rečemo  ‘ekonomističen’,  se  prvenstveno sklicujemo na Bourdieujev prispevek k refleksivnemu razumevanju ekonomskih svetov, pojavov in praks, kot ga razvije v Les sens pra- tique (1980),17 ki danes velja za klasično delo ekonomske antropo- logije. V tej študiji Bourdieu v svojem edinstvenem slogu pisanja razpravlja o konceptu ekonomizma, njegovih logikah in praksah. Kaj je ekonomistična praksa oziroma praksa agensa, ki deluje eko- nomistično? To je praksa, v kateri neki družbeni agens v vlogi “ra- cionalnega akterja” zase terja ali si prilašča monopol nad “skupnim stališčem”, če hočete tudi “javnim interesom”, in se ponuja kot ne- 17 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 15 Dupuy, 2016, 12–13. 16 Ibid., 19. 17 Slov. prev. Praktični čut (2002); angl. prev. The Logic of Practice (1990). 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 17 kdo, ki je zmožen preseči delne in posebne poglede posebnih skupin ali plasti prebivalstva in se ogniti “napakam”, ki izhajajo iz mnogo- tere  sestave  družbe,  njenih  praks  in  interesov.  Logika  delovanja “racionalnega akterja”,  ki  išče  “izvor” dejanj  (strogo ekonomskih dejanj ali tudi ne) v “namerah” ali “zavestnih odločitvah”, je pogosto povezana z ozko predstavo o  “racionalnosti” praks. Tej  ideološki operaciji Bourdieu pravi ekonomizem, ki vidi kot racionalne tiste prakse, ki jih zavestno usmerja in legitimira prizadevanje za mak- simalnim (ekonomskim) dobičkom ob minimalnih (ekonomskih) stroških. Jedro zmote tega, čemur Bourdieu pravi ekonomizem, je v pogledu ali mnenju, da zakonitosti, ki urejajo delovanje ekonom- skega polja, ki je zgolj eno izmed družbenih polj, veljajo tudi za vsa druga polja. Trik tovrstnega ekonomizma pa je, da lahko s pomočjo psevdoekonomskih mehanizmov ustvari  povsem  legitimne  eko- nomske  interese. Medtem ko finalistični ekonomizem pojasnjuje prakse tako, da jih neposredno in izključno povezuje z ekonomskimi interesi, ki jih obravnava kot rezultat zavestno postavljenih ciljev, mehanicistični ekonomizem praks nič manj neposredno in izključno ne povezuje z ekonomskimi interesi, opredeljenimi tudi tako ozko, le da jih predstavlja kot vzroke. Obema vrstama ekonomizma pa je skupno to, da se ne zavedata, tako Bourdieu, da imajo lahko prakse drugačna načela, kakor so mehanski vzroki ali zavestni cilji, in da se lahko podrejajo ali podvržejo ekonomski logiki, ne da bi ubogale ali sledile ozko ekonomskim interesom. Problem ekonomizma je, da ne priznava nobene druge oblike interesa, razen tistega, ki ga je proizvedel in promoviral kapitalizem, torej ekonomističnega eko- nomskega interesa. Ker je vsa ekonomija kapitalističnih družb ute- meljena na ekonomskem interesu, je v takih družbah zelo malo ali skoraj nobenega prostora za kakršnokoli obliko “neekonomskega” interesa  (intérêt “non économique”). Če kapitalistično ekonomijo zreduciramo le na njeno “objektivno” realnost, in ne upoštevamo Vlado Kotnik 18 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 18 pretenzij  ekonomskih  agensov po posedovanju  ekonomskih me- hanizmov  za  nadzorovanje  ekonomskih  interesov,  takšen  reduk- cionističen ekonomizem izniči posebnost družbeno vzdrževane ne- skladnosti med  “objektivno”  resnico  in  družbeno  reprezentacijo njene produkcije in izmenjave.18 Ko to ekonomistično dominacijo ekonomije ugledamo na področju komuniciranja, katerega glavni cilj je produkcija kalkulantske, špekulativne, lukrativne in profiterske zainteresiranosti za komuniciranje, je bolj ali manj jasno, da to, če- mur so nadeli ime “ekonomija komuniciranja”, ni namenjeno goli ekonomski legitimaciji  izmenjave medčloveških razmerij,  tudi ne racionalnemu upravljanju z njimi, čeprav se na argument “racio- nalnosti”19 pristaši tega tipa komuniciranja radi sklicujejo, ampak gre za obliko ekonomskega in simbolnega gospostva in nasilja. Ko je ekonomija zasedla vse prostore družbe, se komuniciranja v njej ne da uspešno reševati z nobenim odmerkom etičnega, kajti tudi 19 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 18 Bourdieu, Le sens pratique, 48–49, 85, 192–193; Praktični čut, 49, 85–86, 194–195; The Logic of Practice, 28, 50, 113; Raison pratiques, 158–159; Prak- tični razlogi, 125–126; Practical Reason, 83–84.  19 Francoski ekonomski antropolog Maurice Godelier (1968) je že v šest- desetih letih 20. stoletja opozarjal na razna protislovja ekonomskega ra- cionalizma,  ko  se  je  spraševal,  kakšna  je  racionalnost  ekonomskih sistemov in kakšni so pogoji za racionalno razumevanje teh sistemov, pri čemer zanj ne racionalnost ne iracionalnost v ekonomiji nista apriorni ideji, zato ne moreta biti utemeljevani na podlagi vnaprejšnjih definicij, kaj je racionalno in kaj iracionalno. Toda danes vidimo, da je ekonomija kot disciplina z legitimacijo špekulacij, manipulacij in mistifikacij v resnici sama največ prispevala k negiranju in ovržbi enega njenih najljubših po- stulatov, to je “racionalno upravljanje virov”, ki se je osredotočilo zgolj še na banalno tehtanje stroškov in koristi ter na maksimiranje dobička. Gre za ekonomski um, katerega racionalnost neposredno določa interesno na- čelo maksimiranja. Velja pa tudi, da ekonomski agensi lahko delujejo eko- nomsko racionalno,  tudi če niso  racionalni oziroma njihove odločitve nujno ne temeljijo povsem na racionalnem računu. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 19 “etika se je že ekonomistificirala”.20 Lahko bi rekli, da ima komuni- kacija ekonomistične ekonomije prav posebno performativno moč: ko komunicira ekonomske interese, jih tudi privaja v legitimen eko- nomski obstoj. To pa seveda vpliva na  to, kako  in zakaj današnji človek, ki nima skorajda nobene druge alternative, kot da v odnosu do sebe in drugih vselej že ravna kot homo economicus, komunicira s seboj in drugimi. Pospešek iz tehnologizacije21 komunikacije Tehnologije  se  vsemogočno  vsiljujejo  kot  nekaj,  kar  je  “moder- nega”22 na modernosti družb vsaj od prve polovice 19. stoletja dalje (zgodovinarji novega veka pa “modernost” pripisujejo že evropskim družbam od pozne renesanse dalje). Ljudje so postajali ali, bolje re- čeno, izgledali moderni zavoljo tega, da so se tehnologizirali. Teh- nologije  definirajo  gibanje  prostora  in merijo  porabo  časa,  torej “družbo naredijo trajno”.23 O tem priča zgodovina “sublimnih ko- Vlado Kotnik 20 20 Dupuy, 2016, 49. 21 Utemeljene v procesih mehanizacije, urbanizacije, mobilizacije, tehni- cizacije, elektrifikacije, elektronizacije, kompjuterizacije, avtomatizacije, robotizacije, digitalizacije, datafikacije. 22 Bruno Latour je v diskurzih “modernosti” in “modernizacije” videl veliko asimetrij in paradoksov, zaradi česar ne smemo biti naivni in takoj verjeti v to, kar o modernosti govori sama njena konstitucija. Iz analize paradoksalne strukture modernosti izhaja tudi njegovo ključno opažanje, da nikoli nismo bili moderni v tistem smislu, v katerem se je modernost hotela konstituirati: “Modernost se ni nikoli zares začela. Nikoli ni bilo nobenega modernega sveta …” (1994, 69). Drugače rečeno, modernost ni nastala z vstopanjem v “novo dobo”, v “novi red”, v “prihodnost”, ampak z vstopanjem v preteklost, v retrospektivni pogled na zgodovino. Še drugače, moderni smo zmeraj za nazaj, moderni smo v pogledu, ki skuša modernizirati nekaj, kar se ni kon- stituiralo kot moderno, ampak kot nekaj, s čimer se odmakne od “arhaično- sti”, “predmodernosti”, torej hibridnosti zgodovinskih časov. 23 Latour, 1991, 103. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 20 munikacijskih tehnologij”,24 ki je trdo materijo spremenila v redek zrak, hitrost konjskih kopit v bliskovitost raketnega pogona in nad- zvočnega letala, železniško omrežje v internetno mrežo, zemeljsko ožičenost brzojavnih kablov v hlapljivost nadzemeljskih orbit tele- komunikacijskih satelitov, zamrznjenost fotografskega posnetka v fluidno elektromagnetno valovanje radijskega akuzmatičnega glasu, paro v eter, nato v občutek filmskega diegetskega sveta, v fanta- zmagorično televizijsko “okno v svet”, v računalniško podprto vir- tualno realnost, materialnost družbenega prostora pa v elektronsko sled kiberprostora, in nadalje v konvergenco naprednih nano-, bio- , info- in kogni-tehnologij. O tem so pisali številni zagovorniki ko- munikacijskih tehnologij, denimo Harold Innis,25 Marshall McLu- han,26 Friedrich  Kittler,27 kakor  tudi  kritični  komentatorji komunikacijskih tehnologij, denimo Walter Benjamin,28 Raymond 21 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 24 Giblett, 2008. 25 Znan zlasti po tezi, da je komuniciranje vedno “pristransko”, saj tehni- čne inovacije oziroma tehnične lastnosti komunikacijskih tehnologij po- gojujejo prakse komuniciranja v družbi, pa tudi družbene institucije in strukture, ki so povezane s temi praksami. Interakcija med komunikacijsko tehnologijo in družbeno realnostjo v vsaki dobi ustvarja specifične komu- nikacijske pristranosti, ki vplivajo na družbeno konstrukcijo, značaj in or- ganiziranost  kulture.  Drugače  rečeno,  značaj  neke  družbe  lahko prepoznamo na podlagi tega, kakšne komunikacijske tehnologije je razvila in uporabljala, saj so se mu komunikacijske tehnologije zdele najključnejše za ta uvid (za več gl. Innis, 1951; slov. prev. 2018).   26 Najbolj pionirsko v študiji The Gutenberg Galaxy (1962), v kateri ute- meljuje globoke vplive komunikacijske tehnologije na kognitivno orga- nizacijo ljudi in posledično na družbeno organizacijo življenja na splošno. 27 Sledeč Innisu in McLuhanu tudi Kittler (1986) tehnologijo razume pred- vsem v smislu komunikacijskih oziroma medijskih tehnologij, katerih stra- teške  razvojne  prakse  so  imanentne  sami  tehnologiji,  torej  so  del tehničnega apriorija tehnologije.  28 Denimo v eseju Umetnina v času, ko jo je možno tehnično reproducirati 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 21 Williams,29 Paul Virilio.30 Eno  od  ključnih  stališč  tehnološkega determinizma31 je bilo, da  tehnologije neposredno vplivajo ozi- roma določajo družbo, zaradi česar so bile družbene spremembe v preteklosti  neposreden  odraz  uvajanja  določenih  tehnologij. Na drugi strani je bilo eno od stališč socialnega determinizma, da so tehnologije rezultat družbenih pogojev, v katerih so se razvile, in da so tehnologije v vsakem času delovale in bile uporabljane znotraj specifičnih družbenih kontekstov. Skratka, da tehnologije niso za- radi lastnosti, ki naj bi bile imanentne tehnologijam, samo kazale, Vlado Kotnik 22 iz leta 1935 (Benjamin, 2008; slov. prev. 1998) o tem, kako tehnološki na- predek ne le pospeši hitrost in mehanično obnovljivost umetniških del, ampak tudi forsira novo vizualno kulturo umetnin, zaznanih na podlagi optičnega nezavednega. 29 Kot kritik tehnološkega determinizma je bil oster do številnih predhod- nikov, ki so tehnologiji poenostavljeno pripisovali moč za spreminjanje družbe v smislu, da tehnologije oziroma tehnološki izumi niso zgolj pri- pomočki, ki jih ljudje uporabljajo, ampak ljudi tudi opredeljujejo in spre- minjajo.  Za  tehnodeterministe  je  tehnologija  družbi  zunanja  in instrumentalna, v smislu orodja moči, ki se ga izumi in da na voljo za upo- rabo ljudem, da ga uporabljajo. Za razliko od tistih, ki so menili, da so z izumom tehnologije ljudem kar “naravno”, torej avtomatično dane tudi definirane rabe te tehnologije, je Williams menil, da tehnologija sicer vna- prej implicira rabe, toda ne vseh, saj se določene rabe razvijejo kot domi- nantne  šele  naknadno,  skoz  uporabo  (v  rabo  usmerjen  razmislek  o tehnologiji gl. Sigaut, 1994, 420–459; Zajc 2000, 22–25; Vogrinc, 2000, 213– 224; Praprotnik 2003, 122–125). Tako je bil kritičen tudi do pisanj McLu- hana o tehnologiji, medijih in družbi, kar je ozadje celega poglavja “The Technology and the Society” v knjigi Television (1974). Za razliko od po- zicij tehnoloških deterministov, ki so menili, da je podoba družbe rezultat razvoja tehnologij, da tehnologije nakazujejo razvoj družbe in da je razvoj tehnologij proces, ki generira samega sebe, je Williams skušal ločiti teh- nične invencije od njihove uresničitve v sami družbeni organizaciji teh- nologij in tako poudariti pomen družbene skonstruiranosti rab, v katere so tehnologije vstavljene in od katerih so deloma odvisne. Kakor piše Des 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 22 tlakovale ali usmerjale razvoja družbe, ampak so bile tudi produkt tega, kar  je v družbi na neki način predhodno že obstajalo. Spre- membe v komunikacijski strukturi družb so v zadnjih desetletjih posledica formativnega razvoja informacijsko komunikacijskih teh- nologij, ki so omogočile izgradnjo nove infrastrukture družbenih prostorov, v katerih poteka nova komunikacija, to je online komu- nikacija,  in eksplozijo novih socializirajočih oblik javnega samoi- zražanja na način, če naj rečemo s Castellsom, “množičnega komu- niciranja s seboj”.32 V zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja se pogledi na tehnologizacijo komunikacije izostrijo v dve prevladujoči anta- gonistični struji: na eni strani so “tehnofili” oziroma “tehnorefor- matorji”, ki so v komunikacijski tehnologiji videli rešitev za preporod komunikacije, demokracije in družbe na splošno, na drugi “tehno- fobi” oziroma “tehnokritiki”, ki so izražali dvom o naglem tehnolo- škem razvoju, predvsem pa o utopiji, da je v sami tehnologiji nekaj, kar lahko povzroči oziroma prinese družbene spremembe na bolje in okrepi demokracijo. Nove komunikacijske tehnologije so okrog milenija resda ponudile številne nove možnosti za pluralno proli- 23 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja Freedman (2002), je za Williamsa to pomenilo, da ni bilo vnaprej določe- nega oziroma predeterminiranega izida razvoja komunikacijskih inovacij in invencij, temveč je zanj vselej obstajala vrsta zapletenih interakcij med inovacijami in družbenim svetom, v katerem so te vznikale. Williams se je dejansko skušal istočasno izogniti dvema pristopoma, tehnološkemu determinizmu in simptomatski tehnologiji. Glavni problem prvega je bil, da konceptualizacijo odnosa med tehnologijo in družbenimi spremem- bami zaznamuje tehnologija. Glavni problem druge pa, da so tehnologije simptomi nadaljnje družbene spremembe. 30 Kot “filozof tehnologije” je najbolj znan po svojih spisih o tehnologiji, ki se je razvila glede na logiko hitrosti (dromologija) in moči (“vojaški model” sodobnih mest). 31 Gl. Jan Servaes et al., 2014. 32 Castells, 2007, 248. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 23 feracijo in multiplikacijo komuniciranja, a zanašanje na to, da bo nova tehnologija avtomatično rešila tudi probleme nepluralnega, nedemokratičnega in eksploatirajočega komuniciranja, se je izka- zalo za iluzorno. V 19. stoletju je tehnologizacija komunikacije omo- gočila “ločitev komuniciranja od transporta”33 s pomočjo telegrafa, ki ni le spremenil razmerja med komuniciranjem in transportom, ampak je bistveno spremenil tudi način razmišljanja o komunicira- nju (razvoj transmisijskega modela komuniciranja). V 21. stoletju je  tehnologizacija  komunikacije  s  pomočjo  interneta  povzročila novo takšno prelomno transformacijo, to je “prehod od komunicira- nja k mreženju” (pospešek fatičnega modela komuniciranja).34 Di- gitalna tehnologizacija komunikacije očitno problemov komunici- ranja med ljudmi ne more rešiti, lahko zgolj poudari razloge, prvič, “zakaj pričakujemo več od tehnologije in manj drug od drugega”,35 in drugič, zakaj “nas tehnologija ne more rešiti samih sebe, ampak lahko kvečjemu odraža to, kar smo”.36 Pospešek iz profesionalizacije37 komunikacije Ko govorimo o profesionalnem komuniciranju oziroma profesiona- liziranem komuniciranju, mislimo predvsem na tiste vidike načrto- vanega,  organiziranega,  koordiniranega  in  interesno validiranega komunikacijskega delovanja, s pomočjo katerega je tovrstno eksper- tizirano  in  specialistično diferencirano komunikacijsko delovanje zmožno proizvesti pričakovane, napovedane ali želene učinke. Ob Vlado Kotnik 24 33 Pušnik, Bobnič & Jontes, 2018, 11. 34 Praprotnik, 2018, 41, 57. 35 Turkle, 2011. 36 Barber, 2002, 44[2]. 37 Utemeljene v procesih edukacije, kvalifikacije, kompetentizacije, akade- mizacije, scientifikacije, ekspertizacije, intelektualizacije, administracije, birokratizacije, specializacije, diferenciacije. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 24 tem je na mestu vprašanje, kaj sploh konstituira profesionalno ko- municiranje. Zdi se, da ne nujno produkcija kultivirane, transparentne, integritetne in etične komunikacije, temveč boljša in učinkovitejša organizacija, administracija  in  logistika komunikacijskih virov, ka- nalov in veščin za optimalno doseganje želenih ciljev.38 Profesiona- lizem v komuniciranju danes dejansko predpostavlja močno dozo ekonomizacije komunikacije v smislu, da mora komunikacija zadostiti določenim ekonomskim interesom. Toda koncepcija profesionalizma, kot si jo je Walter Lippmann zamišljal in promoviral v svojih besedilih ob koncu prve svetovne vojne, je bila precej drugačna od današnjega razumevanja. Zgodovinar Thomas L. Haskell, ki je proučeval teorije profesionalizma39 iz tistega obdobja, je ugotavljal, da se je v okviru specifičnih družbenih pogojev “profesionalizem kazal kot obetaven korektiv ali celo antiteza kapitalizmu”.40 Vse do začetka druge svetov - ne vojne je,  tako Haskell, med intelektualno elito v ZDA obstajalo 25 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 38 Upoštevajoč ne le kontekst tega, kar je ameriški komunikolog John Dur- ham Peters opredelil kot konceptualni problem komunikacijskih znanosti ali disciplin, to je, da se s komunikacijo ukvarjajo predvsem “na admini- strativni, ne na konceptualni ravni” (1986, 528), ampak tudi kontekst tega, na kar sta opozorila ameriška kritična komunikologa Christopher Simp- son (1994) in Robert McChesney (1997) kot etični problem politizirane in ekonomizirane komunikacijske stroke. Nedavni Waisbordov (2019) poziv komunikacijskim učenjakom, da naj si še bolj prizadevajo za konceptuali- zacijo narave svojega predmeta, bi moral v postkomunikacijski dobi dobiti tudi bolj sistematično avtorefleksivno analizo “post-disciplinske” akadem- ske odgovornosti komunikacijske stroke pri tem, da se je večji delež pro- fesionaliziranega, torej akademsko usposobljena komuniciranja pretvorilo v brezskrupolozno mistifikacijo in manipulacijo v vseh sektorjih družbe, kjer tovrstno komuniciranje ne nastopa le kot specialistična ali ekspertna oblika profesionalnega komuniciranja z javnostmi in občinstvi, ampak se vsiljuje tudi kot reprezentacija akademske profesionalizacije v praksi. 39 Haskell, 1998, 78–114. 40 Ibid., 84. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 25 prepričanje, da je ravno “profesionalizem omogočil način življenja, ki je moralno vrednejši od tistega, ki ga omogoča tržišče”,41 profesionalci oziroma strokovnjaki pa so se zdeli garant zagotavljanja neekonom- skih standardov v svojih vrstah. Danes je seveda marsikaj drugače, saj so številni strokovnjaki postali zapriseženi kapitalisti ali se vsaj tako obnašajo v svojih praksah.42 Obstajajo tudi taki strokovnjaki, ki so glasni kritiki kapitalizma na eni strani, na drugi pa v ortodoksnem kapitalistične slogu promovirajo sebe, svoje storitve ali izdelke, torej dosledno izkoriščajo njegove dobrobiti. Profesionalno komuniciranje je torej predvsem komuniciranje, ki odraža zmožnost stalnega prila- gajanja in relevantnega samoizumljanja za namene uporabljivosti v spreminjajočem se okolju, zlasti v političnem, korporativnem in me- dijskem sektorju.43 Toda tu pridemo do ciničnega paradoksa, v kate- rega se ujamejo številni akademsko profesionalizirani komunikatorji, specializirani  informacijski  delavci  in  šolani  strategi  raznoraznih tipov komuniciranja. Ekonomski agensi, ki profesionalnost od  teh komunikacijskih poklicev zahtevajo in jo prek svojih vzvodov eko- nomske avtoritete dodatno legitimirajo in plemenitijo, seveda v pri- meru, ko jim profesionalno komunikacijsko delo predstavlja sredstvo za  izpolnitev njihovih  interesov,  jo  lahko tudi nemudoma spodko- pljejo,  degradirajo,  celo odpravijo. Eden  izmed najbolj  eklatantnih procesov tovrstne deprofesionalizacije se nedvomno odvija na po- dročju profesionalnega novinarstva, ki je izpostavljeno hudim priti- Vlado Kotnik 26 41 Ibid., 97. 42 Po drugi svetovni vojni je tudi Lippmann priznal, da profesionalizem ni uresničil svoje prvotne obljube, vključno s tem, kako se je nekdanja nee- konomska ideja o brezinteresnem in na univerzalizmu utemeljenem iska- nju resnice v novinarstvu preobrazila v ekonomistično idejo o nujnosti realiziranja zainteresiranih osebnih ambicij (Jansen, 2008, 79). 43 Gl. Lilleker & Negrine, 2002; Negrine & Lilleker, 2002; Negrine et al., 2007; Waisbord, 2013; Tenscher et al., 2016 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 26 skom komercializacije, marketizacije, avtomatizacije, robotizacije, de- humanizacije, pavperizacije in prekarizacije ne le od zunaj, temveč tudi od znotraj. Pri slednjem mislimo na to, da se je ideologija anti- profesionalizma, ki sugerira, da je v digitalni dobi vsakdo lahko no- vinar, zažrla v samo jedro digitaliziranega delovnega habitusa novi- narske profesije, od koder se potem izvajajo nove interne distinkcije, na primer ta, po kateri se čedalje večje število prekarnih novinarjev in novičarjev sploh ne šteje več za del profesionalne novinarske de- lovne sile.44 Naš dvom o profesionalizmu komuniciranja ne napotuje na ignoriranje svetov, pojavov, procesov in ekscesov profesionalnega komuniciranja. Nasprotno, napotuje na to, da je profesionalizem pro- fesionalnega komuniciranja nujno treba reflektirati z določene reflek- sivne distance do profesionalistične sofistikacije45 profesionalnega in neprofesionalnega komuniciranja. Problem je namreč toliko večji, če se komunikacijska realnost profesionalnega komuniciranja odvija 27 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 44 Splichal & Dahlgren, 2016, 8. 45 Tu imamo v mislih akademski prispevek k procesu, v katerem neprofe- sionalne komunikacijske prakse ne redko najdevajo svoje zagovore in po- kritje  v  raznih  ekspertnih  in  celo  znanstvenih  legitimacijah.  Gre  za mistificirajočo hibridizacijo komuniciranja, pogosto utemeljeno na briko- liranju znanstveno utemeljenih komunikacijskih specializmov in antiko- munikacijskih ali psevdokomunikacijskih zlorab. Do vseh tipov, modelov in konceptov “profesionalnega komuniciranja” je treba gojiti določen za- držek ali skepso že na njihovi konceptualni, ne le na operacionalni ravni. Ko se neka komunikacija okliče za “profesionalno”, torej v smislu, da se ima za rezultat oziroma odraz akademskega formiranja, ekspertiziranja in specializiranja, je treba vedeti, da tovrstne oznake niso samo pojmi ali gole etikete, temveč so tudi diskurzivne formacije, katerih konstrukcije niso nič samoumevnega in nevtralnega niti v teoriji, kaj šele v praktični aplikaciji. Te oznake so rezultat zainteresiranih produkcij transformacije pojmov v koncepte in konceptov v akademske znamke, pri čemer ni nujno, da opre- deljujejo, opisujejo ali operacionalizirajo res to ali zgolj to, kar konceptualno razglašajo. Prepogosto se dogaja, kako škodljivi družbeni pojavi ali kul- 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 27 neločljivo in nerazločljivo od njenih mistificirajočih, kalkulantskih, manipulativnih, špekulativnih, lukrativnih, profiterskih in “post-fak- tičnih”  strategij ustvarjanja  sporočil,  vplivov  in učinkov. Razmerje med profesionalnim in neprofesionalnim komuniciranjem je postalo problematično, ker prakse neprofesionalnega komuniciranja kani- balizirajo principe profesionalnega komuniciranja, bodisi slednjega direktno nevtralizirajo ali celo uničujejo. Namesto da bi profesionalni strategi komuniciranja v prvi vrsti proizvajali profesionalno komu- nikacijo, se v funkcijah piarovcev, propagandistov in agresivnih pro- motorjev zatekajo (ali so se prisiljeni zateči) k temu, da njihove ali njim podeljene kalkulantske, lukrativne, špekulativne, mistificirajoče in manipulativne komunikacijske strategije požirajo njihove lastne strokovne in deontološke principe, ki so deklarativno skoncentrirani v “poslanstvu”, da naj bi profesionalno komunicirali. Prakse nepro- fesionalnega komuniciranja se zatorej čedalje težje loči od postulatov profesionalnega komuniciranja kot etične, odgovorne, verodostojne, integritetne, faktične, realitetne, transparentne in trajnostno izvajane ter generacijsko prenosljive prakse človekove družbenosti. Pospešek iz mediatizacije46 komunikacije Če ponovimo  za Bergerjem  in  Luckmannom  (1988[1966]),  da  je realnost  družbeno  konstruirana,  in  za Couldryjem  in Heppom Vlado Kotnik 28 turne prakse dobijo resne teoretske zagovore, a ne nujno za to, da bi teorije te pojave ali prakse teoretizirale, tematizirale ali reflektirale, ampak da bi jim zagotovile akademsko preskripcijo oziroma znanstveni alibi za njihovo legitimnost na področju prakse. Gre za obliko sofisticirane in včasih skoraj “neizrekljive” intelektualne prevare in samoprevare (o mistificirajoči vlogi homo academicusa gl. Kotnik, 2016, 159–188; id., 2019, 292–297). 46 Utemeljene v procesih transmisizacije, mediacije, informatizacije, vizua- lizacije, masovne socializacije, simulacije, virtualizacije, masovne perso- nalizacije.   02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 28 (2016), da mediji  igrajo ključno vlogo pri  tem procesu, se zdi, da smo povedali nekaj pomembnega, a ne dovolj. Toda če prvo delo beremo v luči presenetljive odsotnosti omenjanja medijskih proce- sov, ki osmišljajo in oblikujejo vsakodnevno družbenost ljudi, drugo pa v luči eksplicitnega poudarjanja močne medijske zaznamovanosti vsakodnevne družbenosti ljudi, potem se na ozadju te razlike jasneje izriše učinek procesa, ki so mu raziskovalci posredovane komuni- kacije nedavno nadeli konceptualno  ime  ‘mediatizacija’.47 Gre za “način razumevanja širših posledic tega, kako so mediji vgrajeni v vsakdanje življenje”.48 Gre  tudi  za  premislek  časovnega  loka  od uvida, da realnost ne more biti nič drugega kot družbeno zaznamo- vana, do uvida, da realnost ne more biti nič drugega kot medijsko posredovana. Od tod tudi predstava, da so mediji postopoma postali osnovne referenčne točke in viri oblikovanja vsakodnevnih realno- sti, vse naše medosebno komuniciranje pa je postalo prežeto z raz- novrstnimi mediji. Mediatizacija  skuša  torej misliti medsebojno razmerje med spremembami medijev  in komuniciranja na eni  in spremembami v širši kulturi in družbi na drugi strani. V vsakem primeru pa meri na povečano časovno, prostorsko in družbeno šir- jenje posredovanega komuniciranja s pomočjo medijev, pri čemer ‘mediacija’ pomeni proces medijskega posredovanja komunikacije, ‘mediatizacija’ pa odraža spremembe komunikacijskih praks in re- žimov s pojavom različnih vrst medijev.49 Mediatizirana komuni- kacija,  če  se  jo  navezuje  na  “nove medije”,  “elektronske medije”, “skopične medije”,  “zaslonske medije”,  “digitalne medije”,  “poda- tkovne medije”, “družabne medije” ipd., izpade kot produkt novo- 29 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 47 Gl. Krotz, 2007a; Couldry, 2008; Lundby, 2009; Hepp, 2012 & 2013; Coul- dry & Hepp, 2013; Hjarvard, 2013; Hepp & Krotz, 2014 48 Couldry & Hepp, 2013, 195. 49 Ibid., 197. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 29 medijskega determinizma v smislu, kakor da medijsko posredovana komunikacija ne more obstajati v off-line okolju in pred nastankom novih  medijev.  Pristaši  mediatizacijske  teorije  komunikacije (Lundby, 2014) so tako skušali pokazati, da mediatizacija komuni- kacije ne pomeni, da je zgolj novomediatizirana komunikacija me- dijsko posredovana ali medijsko oblikovana komunikacija, ker da je  taka po  zaslugi novih medijev. Prav  tako  so pojasnjevali,  da  z mediatizacijo medosebna komunikacija ni bila odpravljena, čeprav se  zdi,  da  prav  po  njeni  zaslugi  nima  več  takšnega  središčnega strukturnega položaja, kakršnega je nekoč imela v polju zgodovin- skih režimov komuniciranja. Toda Jean Baudrillard, ki je bil eden izmed zgodnejših socioloških analitikov mediatizacijskih procesov, je že v sedemdesetih letih v L’Échange symbolique et la mort infor- macijo, ki se jo dominantno povezuje z dejavnostjo medijev, opisal kot mediatizirano, ker da za njenim posredovanjem ni ravni real- nosti.50 V Simulacres et simulation (1981) je to tezo še dodatno iz- kristaliziral s trditvijo, da mediji, ki producirajo čedalje več informacij brez smisla, torej informacij, ki požirajo svoje lastne vsebine in po- mene, v resnici s svojimi informacijami ne omogočajo komunikacije v družbi, ampak omogočajo zgolj in samo še to, da se mediatizirana komunikacija izčrpava v uprizarjanju komunikacije, torej v simuli- ranju  komunikacije.  Po  tej  logiki mediatizacija  komunikacije  ne proizvaja družbenega smisla realnosti, ampak gre pri njej za upri- zarjanje smisla realnosti, čemur Baudrillard pravi simulacija real- nega.51 Drugače rečeno, mediatizacija komunikacije privede realnost komunikacije pod vprašaj, ko se izkaže, da je mediatizirana komu- nikacija nekaj, kar se nenehno fabricira ali simulira, administrira in menedžira, strategira in kontrolira. To, kar mediatizacija počne s Vlado Kotnik 30 50 Baudrillard, 1976, 98. 51 Id., 1999, 101–103. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 30 komunikacijo, je, da nenehno sopostavlja realnost komunikacije in medijske označevalce za to realnost. Z drugimi besedami povedano, komunikacija, kakršna se nam ponuja skozi procese mediatizacije komunikacije, je nekaj, kar simulira komunikacijo, saj smo vselej že umeščeni v prostor  in čas, ki sta prežeta z mediji  in potemtakem globoko mediatizirana.52 Ne le, da je vse naše komuniciranje zazna- movano  z mediji  oziroma medijskimi  logikami,  ampak  so mediji tisti, ki ponujajo “kontinuirano medijsko koordinacijo”53 tudi tistih oblik komuniciranja, ki v naivni ali iluzorni predstavi veljajo za manj mediatizirane ali celo nemediatizirane, denimo medosebna, vprična ali face-to-face komunikacija. Tudi slednja čedalje bolj najdeva svoje utemeljitve in legitimitete v medijskih logikah komuniciranja. Poanta omenjenih pospeškov ni le uvid, da se s komunikacijo vseskozi nekaj dogaja oziroma se spreminja. Veliko pomenljivejši je uvid, da so omenjeni procesi transformacije komunikacije prav- zaprav rezultirali v določenih vizijah komuniciranja, za katere je najprej potrebna, rekli bi, ekonomistična konstitucija interesa za ko- municiranje, da bi se nam te vizije lahko predstavljale kot ključne ne le za to, da bi se v današnjem svetu lahko sploh sporazumevali, ampak preživeli. Tako se dandanes ne le od komunikacijskih pro- fesionalcev, ampak tudi od komunikacijskih amaterjev pričakuje, da bi znali ali morali komunicirati učinkovito, strateško, tržno, kriz - no, ciljno, tarčno ipd. Drugače rečeno, ekonomizem tovrstnih poja- vov, tipov, modelov in vizij komuniciranja tiči v ideji, da je mogoče 31 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 52 Koncept globoke mediatizacije so predlagali Hepp et al. (2017, 15–48), Hepp (2020, 5–6), Hepp & Couldry (2016, 215–218). Z okarakteriziranjem sodobne mediatizacije kot globoke želijo povedati, da je mediatizacija v zadnjem valu digitalizacije stopila v novo fazo, za katero velja, da ne glede na to, s katero družbeno domeno se ukvarjamo, je njeno oblikovanje tako ali drugače bistveno povezano z digitalnimi mediji. 53 Pušnik, Bobnič & Jontes, 2018, 5. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 31 nekaj, čemur rečemo “ekonomija komuniciranja”, ljudem vsiliti na način, kot da bi profesionalno komuniciranje, če preobrnjeno para- fraziramo Dana Schillerja, obstajalo v ključni ločitvi, odmaknitvi od neprofesionalnih, torej vsakodnevnih amaterskih medosebnih oblik komuniciranja.54 Še več, ekonomistični pojavi, rezultati in vizije ko- municiranja se nam predstavljajo kot pomembne sestavine ali kar avtentične  verzije  “javnega  komuniciranja”,  čeprav  imamo  prej opravka z nadomestki in vsiljivci. Zagovorniki teh rezultatov in vizij komuniciranja menijo, da so ti specializirani pojavi “novega komu- niciranja” danes pomembni prav zaradi endemičnega “pomanjka- nja medosebne komunikacije”, “praznine komunikacije iz oči v oči”, “razpada intersubjektivne komunikacije”, ki da je postala naše novo vsakodnevno človeško stanje, potem ko je razsrediščeno komuni- cirajoč subjekt začel na incestuozno “oseben način” komunicirati z računalniki in drugimi stroji z identiteto, torej tehnologijami, ki transcendirajo same sebe v elektronske in robotske osebnosti.55 Šte- vilni pred nami so že opozorili ne le na paradoksalnost, ampak tudi perverznost nastale situacije v zvezi s tem, kar se dogaja s komuni- kacijo: imamo ogromno orodij za komuniciranje, a vse manj kvali- tetno  komuniciramo  med  seboj;  nekateri  trdijo,  da  poanta pravzaprav ni več komuniciranje, ampak mreženje, skratka, komu- nikacijska orodja in kanali niso namenjeni temu, da bi se sporazu- mevali med seboj, ampak da bi se mrežili, predvsem pa kazali svojo omreženost. Številne komunikacijske pridobitve, na katere merijo prej omenjeni procesi, niso le močno tehnološko deterministične (v smislu predpostavke, da se vsa ta proliferacija komuniciranja do- gaja zaradi tehnologizacije komunikacije), profesionalistično deter- ministične  (v  smislu  zaznave,  da  obstaja  povečana  potreba  po Vlado Kotnik 32 54 Schiller, 1996, 169. 55 O tem je v svojih delih veliko pisala Sherry Turkle (2011 & 2015). 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 32 diferencirani profesionalizaciji specialnega komuniciranja) in me- dijsko deterministične (v smislu uvida, da je dandanes nemogoče komunicirati mimo ali onkraj mediatizacijskih vplivov in pogojev komuniciranja), ampak so vse v osnovi močno ekonomsko deter- ministične (v smislu vtisa, da se tolikšna komunikacija preprosto mora splačati, da mora prinašati določene ekonomske koristi, zaradi katerih se jo izvaja v tolikšnem obsegu in na toliko različnih, tudi prisilnih in izsiljenih načinov). Drugače rečeno, vse bolj se kaže, da komunikacija prebiva v ekonomsko toksičnih, destruktivnih, ne- varno slepilnih in samozaslepitvenih razmerah, zaradi katerih po- trebuje novo hišo komuniciranja. Številni pred nami so že postavili trdne hiše do komunikacije in odprli razsežna okna v svetove komuniciranja, a vseeno se zdi, da se vsakič, ko se znajdemo v komunikaciji s komunikacijo, torej à l’œuvre, en acte, in situ,  v  resnici  znajdemo v  situaciji,  ko moramo vsakič znova postaviti svojo lastno hišo in odpreti svoje lastno okno. Našo hišo, ki jo postavljamo tu, resda ne podpirajo rezultati kakšne kon- kretne izvirne empirične raziskave, a okno, ki ga odstiramo tu, je v resnici  hibriden  rezultat  dvojnega napora,  in  sicer panoramskega premisleka različnih teoretizacij komuniciranja na eni strani in last- nega dolgotrajnega motrenja raznoraznih prakseologij komunicira- nja56 na drugi, od tistih, ki se odvijajo v naših vpričnih medosebnih 33 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 56 Tukaj ne mislimo le na razvite teoretske sisteme različnih znanstvenih di- sciplin, ki mislijo komunikacijo in komunikacijske modele na svoje specifične epistemološke ali doktrinarno dedovane monodisciplinarne,  interdiscipli- narne in multidisciplinarne načine (HUMANISTIČNE→an tropologija: Sapir, 1931; Kluckhohn, 1961; Hymes, 1964 & 1967; Winkin, 1996; Hendry & Wat- son, 2001; Peterson, 2003; Horst & Miller, 2006; sociologija: Park,  1939; Klapper, 1960; Murdock, 1975; McQuail, 1985; Goffman, 1993 & 2014[1959]; Leydesdorff, 2000; Peters & Simonson, 2004; Scannell, 2007; Waisbord et al., 2014; kulturologija/kulturni študiji: Carey, 1989; O’Sullivan et al., 1994; 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 33 oziroma blizkih intersubjektivnih življenjskih legah do tistih, ki nam jih posredujejo drugi, denimo medijski agensi v vseh nam dostopnih in njim omogočenih manifestacijah in kanalizacijah. Naša teza je na- slednja: večina našega navzočnega medosebnega, medijsko posre- dovanega in množičnega komuniciranja je visoko ekonomiziranega. To pomeni, da poteka v močno zaznamovanih in zavarovanih eko- nomskih pogojih, kjer vladajo in se stalno izmenjavajo posebne oblike kalkulantske, špekulativne, lukrativne in profiterske zainteresiranosti Vlado Kotnik 34 Curran, Walkerdine & Morley, 1995; Kellner, 1995; Hartley, 2002; Miller, 2018; filozofija: Habermas,  1981[1984 &  1987]; Anderson & Baym,  2004; Chang & Butchart, 2012; Bergman, 2012; Jensen & Craig et al., 2016; zgo- dovina: Flichy, 1997; Peters, 1999; Hugill, 1999; Poe, 2011; Simonson et al., 2013; Kovarik, 2016; lingvistika: Malmberg, 1963; Gumperz & Hymes, 1971; Jakobson, 1971[1961]; Bach & Harnish, 1979; Sperber & Wilson, 1986; kla- sični študiji:  Rosillo-López,  2017; DRUŽBOSLOVNE→komunikologija: Schramm, 1954; Katz & Lazarsfeld, 1955; Blumler & Katz, 1974; Lowery & DeFleur, 1983; McQuail, 1987 & 1992; Hardt, 1992; Rogers, 1994; Lent, 1995; Dennis & Wartella,  1996; Schramm,  1997; Craig,  1999; Donsbach, 2006; Curran, 2012[1990]; Gehrke & Keith, 2015; Simonson & Park 2016; Fuchs, 2016; politologija:  Chaffee,  1975; Vreg,  2000;  Bennett  & Entman,  2001; Bang,  2003; Negrine  et  al.,  2007; McNair,  2007; Mosco,  1996; Negrine, 2008;  Semetko  &  Scammell,  2012;  Perloff,  2014;  Jamieson  & Kenski, 2014/2017; Giansante, 2015; Bennett & Pfetsch, 2018; Davis 2019; ekonomija: Ruggles R. & Ruggles N.,  1972; Jussawalla & McLean Lamberton,  1982; Carey, 1994; Babe, 1995; Sparviero, 2010; Rimscha 2020; psihologija: New- comb, 1953; Miller, 1968; Knapp & Vangelisti, 2000; Bailenson & Yee, 2008; Gardiner 2008; MEDICINSKE→psihiatrija: Bateson & Ruesch, 1951; psi- hoterapija:Watzlawick, Bavelas & Jackson, 1967; NARAVOSLOVNE→bio- logija:  Lewis & Gower,  1980; Hauser,  1996;  Islam,  2013; kineziologija→ Birdwhistell, 1970; matematika: Shannon & Weaver, 1949; TEHNIŠKE→ra- čunalništvo & informatika: Stallings, 1985; Weik, 2001; Zheng, 2015; poda- tkovna znanost→Gonzáles-Bailón, 2018; MULTI-INTER-POSTDISCIPLI- NARNE→multidisciplina: Bryson, 1948; Beckenbach & Tompkins, 1972; Rossi-Landi & Williams, 1981; Dervin, 1989; Dervin et al., 1989; Gumbrecht 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 34 za komuniciranje. To pa ni najbolj prijazno okolje za faktično, reali- tetno, etično,  integritetno,  transparentno, odgovorno, konsistentno in trajnostno naravnano komuniciranje. Postavi se torej pričakovano vprašanje: kako se vendarle osvobajati bremen in otresati prisil, ki nam jih v medčloveških stikih, in to velja tako na individualni kot kolektivni ravni, nalagajo razni imperativi ekonomističnega komu- niciranja  in  komunicirati  drugače. V  razmislek  “drugačnega ko - municiranja” predlagamo oblikovanje posebne prakseološke dis - pozicije57 za  neekonomsko  komunikacijsko  delovanje,  ki  ga 35 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja & Pfeiffer,  1994; Winkin,  2000; Green & Burleson,  2003; Olivesi,  2006; Braithwaite & Baxter, 2006; Baxter & Braithwaite, 2008; Bergman, Kirtiklis & Siebers, 2019; interdisciplina: Schiller, 1996; Donsbach, 2008; D’Ettorre & Hughes, 2008; Kraidy, 2012; Floyd & Weber, 2020; postdisciplina: Wais- bord 2019),  ampak na preprost prakseološki uvid, da komuniciranja ni mogoče misliti, ne da bi ga že videli kot prakso, pravzaprav kot relacijsko prakso. V perspektivi praktičnega čuta, praktične logike ali bolje praktične vednosti,  če  naj  se  izrazimo  v  terminih  Bourdieujeve  teorije  prakse (1980/2002), to pomeni, da lahko komunikacijo empirično relevantno za- popademo šele, ko si jo predočimo v objektnosti njenih praks (v smislu, kaj počnemo v komunikaciji in s komunikacijo, ko jo uporabljamo in iz- vajamo), v katerih se konstituirajo tako komunikacije kakor komunikatorji kot izvajalci komunikacij. 57Dispozicije so, kot  jih v več svojih delih opredeli Bourdieu, priučene trajne, vzdržljive, premestljive in prenosljive zmožnosti družbenih agensov, da v skladu z njimi porajajo in organizirajo svoje prakse, ki so produkt dialektičnega razmerja med dediščino preteklih izvajanj praks (torej poljem kot  strukturirano strukturo družbenega prostora)  in  sedanjo  realnostjo izvajanja praks (torej habitusom kot strukturirajočo strukturo družbenega prostora). To dialektično razmerje med poljem in habitusom je namreč garant sistema trajnih in prenosnih dispozicij; je garant tega, da se lahko zgodi  prenos  ali  premestitev  objektivnih  struktur  polja  v  subjektivne strukture delovanja habitusa in delovanja v habitusu. Za Bourdieuja torej habitus in polje lahko obstajata samo v njuni soodvisnosti in prav skozi praktično logiko (tako imenovani prakseološki obrat v logiki). 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 35 imenujemo brezinteresna komunikacija (kadar mislimo na sredstvo, orodje, metodo, tehniko ali tehnologijo komuniciranja) oziroma bre- zinteresno komuniciranje (kadar mislimo na dogodek, dejanje, rabo, prakso ali izvedbo komunikacije). Gre za poseben bourdieujevski58 tip organiziranega interesa, a interesa za brezinteresnost v komuni- ciranju: če že mora obstajati interes za karkoli v medčloveških inte- rakcijah, naj bo to interes za faktično, realitetno, etično, integritetno, transparentno, odgovorno, konsistentno in trajnostno komuniciranje. Jasno je, da je o tem lažje proizvajati diskurze (govoriti o praksi, de- klarirati prakso), kot to zares izvajati v praksi (da se to, o čemer se govori, da se izvaja ali naj bi se izvajalo v praksi, dejansko tudi izvaja v praksi), saj so vse naše individualne in kolektivne komunikacijske prakse praviloma ukoreninjene v ekonomsko situirane družbene kla- sifikacijske sisteme družbenih univerzumov, v skladu s katerimi bolj ali  manj  ravnamo.  Če  naj  parafraziramo  Ervina  Goffmana (2014[1959]),  vse naše komuniciranje  je  uprizarjanje  kulture,  torej tudi tiste, temelječe na ekonomizmu medčloveških razmerij. Drugače rečeno, red komunikacije je vrsta družbenega reda, v katerem eko- nomski interes in neekonomski interes nista družbena upravljalca površine komuniciranja, ampak sta tista, prek katerih se komunika- cijske prakse šele konstituirajo; prvi potrjuje in afirmira, drugi pretresa in subvertira ekonomsko arhitekturo družbenih in medčloveških in- terakcij. Ali kakor bi dejal Pierre Bourdieu: “Resnica interakcije nikoli ne leži docela v interakciji”.59 In kasneje bomo skušali pojasniti, zakaj je tako in kakšen je možen izhod iz preveč ekonomiziranih razmerij. V naši koncepciji brezinteresnega komuniciranja komunikacijske prakse  torej  niso  interpretirane  zgolj  kot  reprezentacijske prakse, Vlado Kotnik 36 58 Bourdieu, Raisons pratique, 147–167; Praktični razlogi, 117–133; Practical Reason, 75–91. 59 Bourdieu, 1972, 184. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 36 torej kot simbolne artikulacije družbenih razmerij (v smislu, kaj ko- munikacijske prakse pomenijo, kakšno simbolno vlogo odigravajo), ampak kot performativne prakse,  torej  kot mehanizmi produkcije družbenih razmerij  (v smislu, kaj komunikacijske prakse počnejo, kakšno produkcijo družbenih razmerij omogočajo). Prav tako v tej koncepciji  komuniciranje  ni  razumljeno  zgolj  kot  transmisijska praksa, torej kot tehničen prenos sporočila oziroma informacije (v smislu, kako z ustreznimi komunikacijskimi praksami dosegati ustre- zne učinke na  cilj(a)ni  destinaciji),  temveč  kot  relacijska praksa, torej kot večsmeren diskurziven proces proizvajanja, ohranjanja, po- pravljanja in spreminjanja realnosti razmerij. In nazadnje, brezinte- resna komunikacija se ne konstituira kot recipročna praksa,  torej kot sredstvo menjalne ekonomije materialnih in simbolnih dobrin (v smislu, kako se funkcionalnost in referencialnost komunikacijskih dejanj povezuje s protikomunikacijskimi dejanji v obliki strateškega ali taktičnega avtointeresa, povračila dolga, usluge in protiusluge), temveč kot avtonomna praksa, torej kot orodje za oblikovanje geste nefunkcionalnega in nereferencialnega interesa (v smislu, kako ko- municiranje zastaviti na način odpravljanja lastnih komunikacijskih fikcij in maskirnih strategij v komuniciranju s seboj in drugimi). Brezinteresno komuniciranje Komuniciranje kot kulturna praksa  izvajanja komunikacije60 je v vseh svojih tipih, modelih, vizijah in izvedbah vselej teren dvojnih 37 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 60 Vprašanje Jamesa Wilcea (2017, xviii), kaj je komunikacija, bi se morda še nekaj let nazaj zdelo redundantno, danes veliko manj, upoštevajoč do- gajanja  v postkomunikacijski  kloaki,  kjer  je  komuniciranje postalo vse kaj drugega kakor le “povezovanje”, “dialog”, “izražanje”, “posredovanje informacij” oziroma “obveščanje”, “prepričevanje” ali “simbolna interak- cija” (Waisbord, 2019, 23–39). 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 37 ali multiplih resnic, ki jih je v resnici težko držati skupaj, zato se v analitski  perspektivi  pokažejo  kot  kontradikcije  ali  diskrepance med dejansko realnostjo in njeno komunicirano podobo. Toda ta vrsta dvojnosti, nasprotja, protislovja ali razkoraka med dejansko realnostjo neke družbene instance, izdelka ali storitve in njeno ko- municirano podobo, torej razkoraka med faktično in postfaktično ali psevdofaktično resnico, je zmožna preživetja, če parafraziramo Bourdieuja, le skozi neko vrsto samoprevare61 ali avtomistifikacije. Ob tem Bourdieu opozarja, da to individualno samoprevaro vzdržuje in hrani kolektivna samoprevara, ki je resnična kolektivna slepota oziroma kolektivna nevednost, kolektivno nerazumevanje ali ko- lektivni spregled62 (méconnaissance collective). Če imamo v mislih zahteven družbeni položaj uradnih oziroma profesionalnih komu- nikatorjev, katerih naloga je govoriti v imenu in namesto vlad, kor- poracij,  znamk,  javnih  institucij,  slavnih  osebnosti  ipd.,  torej  v imenu in namesto visoko zainteresiranih strank glede tega, kaj in kako naj bi se nekaj posredovalo s pomočjo komunikacije, potem je  jasno, da  je kolektivna slepota vpisana v objektivne strukture na sistemski ravni (v našem primeru, denimo, v logiko profesio- Vlado Kotnik 38 61 Bourdieu uporabi anglicizem self-deception (goljufanje samega sebe, laganje samemu sebi), ki je zaradi dobro znanega paradoksa (povezanega z vprašanjem, kako je lahko človek žrtev lastne laži, če pa kot lažnivec ve, da si laže) cenjen izziv v številnih disciplinah, zlasti v moralni in politični filozofiji. Samoprevara se torej na prvi pogled kaže kot oblika “iracional- nosti”, s pomočjo katere človek samemu sebi prikrije določeno prepričanje, ki ga goji, da bi uveljavil neko drugo prepričanje. Slednje se lahko udejanji samo na način wishful thinking, torej s pomočjo duševnega mehanizma, ki človeku omogoči, da začne verjeti v drugo prepričanje, čeravno se je to sprožilo  ravno zato, ker pravzaprav verjame prvemu prepričanju:  “prvo prepričanje je vzrok drugega, seveda pa ni razlog zanj, saj mu oporeka” (Dupuy, 2016, 174). 62 Slov. prev. Praktični razlogi, str. 140. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 38 nalnega statusa, konkurenčnega potenciala, tržnega prestiža, dobre srenjske omreženosti ipd., saj vsi ti dejavniki vladajo izmenjavam idej, pozicij, uslug in protiuslug v različnih habitusih, katerih dis - pozicije prečijo medijsko, novinarsko, poslovno, politično in dru- govrstno polje) pa tudi v subjektivne strukture, ki akterjem na in- dividualni ravni preprečujejo ali onemogočajo možnost drugačnega mišljenja in ravnanja.63 Ko rečemo drugačnega, nikakor ne mislimo “revolucionarnega”,  “prelomnega”,  “radikalnega”,  “senzacional- nega” ali “šokantnega”, saj so vse te oznake že v resnici uveljavljene marketinške krilatice v čedalje bolj nasičeni postkomunikacijski kloaki. Z drugačnim mislimo na resnično odmaknitev od ekono- mistično potrjenih, uveljavljenih, prevladujočih in dominirajočih načinov delovanja, torej na neekonomsko logiko, s pomočjo katere je mogoče z integritetnim, transparentnim in brezinteresnim ko- municiranjem64 neposredno oklestiti in degradirati lažnive avto- komunikacijske ter škodljive psevdokomunikacijske in antikomu- nikacijske, torej nekomunikacijske prakse.65 Na tem mestu v razpravo o komuniciranju vnašamo ključen pojem, za katerega menimo, da lahko bistveno izčisti problem eko- nomistične zainteresiranosti, iz katere praviloma izhaja vso antiko- municiranje in psevdokomuniciranje, torej nekomuniciranje. To je 39 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 63 Paraf. Bourdieu, 1994, 178–179. 64 Predhodno je koncept brezinteresnosti v komunikacijskih in medijskih praksah deloma zastavljen v Kotnik, 2016, 159–170. 65Mar ni pojav medijskih kolektivov za “preverjanje dejstev” (fact-checking journalism), organizacij za “razkrinkavanje govoric, zarot, prevar in lažnih novic” (rumor, conspiracy, hoax and fake news debunking organisations) ter “dobrih medijev” (good media) kot novih medijskih industrij, alterna- tivnih medijskih  industrij ali nišnih medijskih  industrij dokaz več o  te- žavnosti tega, da bi se tovrstne domnevno verodostojne in etične komu- nikacijske prakse lahko konstituirale onkraj obstoječega prevladujočega ekonomističnega okvira razumevanja sveta komuniciranja? 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 39 pojem brezinteresnosti,66 kakor ga je v več svojih delih kot désinte- réssement67 skušal zastaviti Bourdieu. Zanj bržčas nekoliko nena- vadno optimistična izhodiščna teza se glasi, da je brezinteresnost v praksi mogoča, čeprav se zdi z vidika naših vsakodnevnih dejanj Vlado Kotnik 40 66 Ilana F.  Silber  pokaže,  da Bourdieu  do  koncepta  brezinteresnosti  ni prišel kar čez noč, ampak se mu izgrajuje postopoma skozi tri faze njegove teoretizacije ekonomije simbolne izmenjave (neke vrste teorije daru): v prvi zgodnji fazi se mu izmenjave, ki naj bi jih podpirali radodarnost in brezinteresnost, kažejo v pejorativnejši luči, pač kot maskirni mehanizmi, ki so sicer lahko deloma ukoreninjeni v “iskrene” in deljene fikcije, vendar brez možnosti za dejansko realizacijo brezinteresnosti v praksi; v drugi fazi, ki jo spremlja nekakšna konsolidacija “reaktivnih” dilem, je brezinte- resnost  presojana  pretežno  skozi  optiko  ekonomskega  interesa,  zaradi česar  jo Bourdieu  še  vedno dojema kot nekaj  bolj  ali manj  iluzornega; šele v tretji fazi, pravzaprav v njegovem zadnjem življenjskem obdobju, se odpre pozitivni in preskriptivni valorizaciji brezinteresnosti kot nečesa, kar je neoliberalizem neupravičeno zatrl, zaradi česar ta vrlina potrebuje ponovno kultivacijo (Silber 2009, 177–184). 67 Svež slovenski prevod Bourdieujevih Praktičnih razlogov (2019) uvelja- vlja ‘nezainteresiranost’ (angl. prev. disinterestedness), kar je v kontekstu Bourdieujeve teorije delovanja ustrezna prevodna rešitev. Toda izraz je v slovenščini obremenjen pretežno s pejorativnimi konotacijami. Za ta uvid je dovolj pogled v Slovar slovenskega knjižnega jezika, kjer je pridevnik ‘nezainteresiran’ opredeljen s samimi negativnimi primeri = “nezaintere- sirani dijaki motijo normalno delo / duhovno nezainteresirani posamezniki / postajal je vse bolj ravnodušen in nezainteresiran za rešitev”, enako tudi samostalnik ‘nezainteresiranost’= “nezainteresiranost poslušalcev / to je nezdrava nezainteresiranost za delo / kazati nezainteresiranost za na- predek kmetijstva” (2002, 677). Ker Bourdieu pri uporabi désinteréssement ni meril na negativno vrsto “nezanimanja za kaj”, “ravnodušnosti do ne- česa”, “indiferentnosti”, “mlačnosti”, “brezbrižnosti”, “malodušnosti”, “ne- prizadetosti  zaradi  nečesa”,  “vseenosti  glede  nečesa”,  “nezavzetosti  za nekaj”, “neogretosti za nekaj”, “zanemarjanja”, smo pri lastnem simbolnem prevajanju tega izraza skušali najti rešitev, da bi ta pojem, ki ga Bourdieu ponudi kot pozitiven koncept za neekonomsko delovanje, “rešili” neželenih negativnih konotacij. Zato nismo uporabili izraza ‘neinteresnost’, ki nam 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 40 prej iluzija ali le slabo zatočišče v teoriji. Da bi si Bourdieu odgovoril na vprašanje, ali je brezinteresno dejanje možno, skuša najprej opre- deliti, kaj je interes.68 Pojem interesa se mu je najprej, kot pravi, kazal predvsem kot neko orodje preloma (instrument de rupture) z očarano in varljivo predstavo o človeških ravnanjih. Današnji svet 41 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja je najprej prišel na misel in to iz dveh razlogov: prvič, iz strogo prevajalskih, saj Bourdieu ni uporabil ustreznice non-intéressément ali non-intérêt (angl. uninterestedness, ki  je bližje pomenu nezainteresiranosti);  in drugič,  iz konceptualnih, saj bi že na ravni uveljavljenega izraza bržčas prispevali k reprodukciji dominantnih, to je negativnih konotacij nezainteresiranosti. Da bi v prevod koncepta lažje pripeljali pomene “nesebičnosti”, “nepri- stranskosti”, “nepristranosti”, “distanciranosti”, “nevpletenosti”, “nevme- šavanja”,  “neudeleženosti”,  “neposredovanja”,  “neomreženosti”,  “neoko- riščanja”,  “neodvisnosti”,  “velikodušnosti”,  “dobronamernosti”,  ki  jih Bourdieujev désinteréssement nedvomno vsebuje, smo se odločili za ne- koliko neobičajno skovanko ‘brezinteresnost’, a ne zato, da bi imeli nov izraz, temveč zato, da bi dejanju nezainteresiranosti zagotovili nove mož- nosti pomenjenja. Zanimiva je tudi angleška distinkcija ‘disinterested’ in ‘uninterested’, ki jo navaja Merriam-Webster Dictionary. Ta navaja, da v današnji rabi disinterested pomeni “nepristranski”, medtem ko unintere- sted pomeni preprosto “nezainteresiran”. A je zanimivo, da so bili ob prvi predstavitvi teh izrazov v angleškem jeziku njuni pomeni ravno obratni: prvotno je disinterested pomenil “nezainteresiran”, uninterested pa “ne- pristranski”. Nekateri  drugi  slovarji  navajajo,  da disinterested pomeni “biti brez zastavkov”, “ne računati na korist”, “ne vpletati se”, “ne vmešavati se”, uninterested pa preprosto  “ne  imeti  interesa”,  “ne kazati  interesa”, “ne zanimati se za kaj”, “ne meniti se za kaj”. 68Veliki slovar tujk (2002, 507) in Slovenski etimološki slovar (2003, 224) pravita, da tujka izhaja v osnovi iz latinskega interest v smislu ‘tiče se’, ‘na tem je’, ta pa izvira iz interesse ‘biti vmes’, ‘biti prisoten’, torej v pomenu ‘biti zraven’, ‘biti pri stvari’, ‘biti vpleten’. V slovenski jezik je izraz prišel kot  prevzet  in  prilagojen  najverjetneje  iz  nemščine  in/ali  francoščine. Skratka, izraz pomeni dvoje, korist (kar je komu v prid; v 17. stoletju tudi ‘dobiček’, ‘obresti’) in zanimanje (nagnjenost k nečemu, imeti potrebo po nečem, izražati željo glede česa, zavzeti se za nekaj, ogreti se glede česa). 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 41 digitaliziranega množičnega, medijskega, javnega in medosebnega komuniciranja seveda ni nikakršno prizorišče brezinteresnosti par excellence, saj v njem vladajo dispozicije akterjev, ki niso imuni na razne družbene igre, ki imajo svoje zastavke in iz katerih vznikajo interesi. Zdi se, da ne obstaja eno samo polje ali en sam habitus, ki bi mu v tem smislu lahko podelili status izjeme ali nekakšne bre- zinteresne ekstrateritorialnosti. Še zlasti ne, ko lahko v družabnih medijih in na raznih digitalnih platformah opazujemo, kako so za- sebni habitusi amaterskih akterjev javnega komuniciranja postali povsem posrkani v večje kolektivizirane habituse medijskega, kor- porativnega, poslovnega, tržnega, političnega in podobnega eko- nomističnega komuniciranja. Bourdieujevska sociologija69 in antropologija sta lahko v pomoč ne  le  pri  kakovostni  zaznavi  samih  početij  družbenih  agensov, ampak tudi pri postuliranju razlogov, ki družbene agense navedejo na določena početja ali nepočetja. Ti razlogi, v skladu s katerimi agensi delujejo, niso nujno nekaj, česar se ne bi dalo odkriti in ana- lizirati. Razlog namreč agensu omogoča razložiti in tudi preobraziti serijo na videz nepovezanih, neurejenih in poljubnih dejanj v ure- jeno, organizirano serijo, torej v nekaj, kar dobi smisel na podlagi enega samega oziroma edinstvenega načela ali na podlagi koherent- nega skupka načel. Sociološka teorija razloga torej utemeljuje, da Vlado Kotnik 42 69 Sociologija je, kot ugotavlja Richard Swedberg (2005a & 2005b), dolgo časa sledila bodisi biopsihološki (povezovanje z motivi in vzgibi) bodisi ekonomski  (povezovanje  z  interesnimi  skupinami, materialnimi  dobri- nami, sebičnostjo [self-interest], utilitarnostjo) konceptualizaciji interesa, to je, da je interes razumela v biopsihološkem (Ratzenhofer, Small, Ross, Simmel) ali v ozko ekonomskem smislu (Marx, Coleman, Bentley, Weber). Šele  z Bourdieujem se  je  sociološka koncepcija  interesa odmaknila od enačenja interesa z ekonomskim interesom, kar je bržčas bil epistemološki predpogoj  za  vznik Bourdiuejevega  sociološkega  diskurza  o  družbeni možnosti brezinteresnosti. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 42 družbeni agensi po navadi kar tako ne delujejo na način, ki bi ga lahko opisali z besedami “zastonjsko”, “nepridobitno”, “brezplačno”, “nemotivirano”, “arbitrarno”, “brezpredmetno”. Družbeni agensi v medčloveških odnosih delujejo zainteresirano, torej motivirano, tudi lukrativno, špekulativno, profitersko, skratka s prizadevanjem za eko- nomske cilje. To pomeni, da se iz razmerij, ki jih sklepajo, nadejajo koristi, dobička, nagrade, skratka nekakšnega donosa. V nasprotju s tem bi moralo biti brezinteresno dejanje utemeljeno na čisti gratiziji (iz gratis, zastonjskost, brezplačnost, brezpredmetnost, neutemelje- nost oziroma odsotnost interesa), ne na gratifikaciji (nagrajenost, obdarjenost, utemeljenost oziroma prisotnost premije, napitnine, podkupnine). Bourdieu pojmovanje interesa izostri še z rigoroznej- šimi izrazi, kot so illusio, investissement in celo libido. Prva in glavna iluzija  je, da družbeni agens misli, da “mora biti v  igri” ali da  je “vredno biti v igri”, s čimer hote ali nehote prispeva k pomembnosti družbene igre. Družabni mediji in vse interaktivne digitalne plat- forme večji del svojega uspeha dolgujejo prav temu, da so ljudem uspešno vsilile misel, da lahko kaj pomembnega zamudijo, če ne (p)ostanejo del komunikacijskih družabnosti, ki jih omogoča mre- ženjska magija družabnih medijev.70 Tisto, kar se kaže kot očitno v 43 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 70Mreženje (networking) moramo imeti zgolj za eno od novih ekonomi- stičnih oblik družbeno legitimirane mistifikacije družabniške družbe kot omrežene družbe, v kateri se mreženje vsiljuje ne le kot eden od osnovnih organizacijskih principov družbenega življenja, ampak tudi kot nova nar- cisistična avtoriteta človeške družbenosti. Proučevalec novomedijskih in novokomunikacijskih pojavov Tadej Prapotnik upravičeno problematizira status komunikacijskih praks znotraj takšnih družabnih omrežij, kakršna omogočajo družabni mediji, in ugotavlja, da je pri tem prišlo do ključnega premika “od komuniciranja k mreženju. Mreženje predpostavlja veliko medsebojno povezanih ljudi, kar vpliva na komunikacijske prakse. Pomem- bno je postalo fatično komuniciranje … Namen fatične komunikacije [ta termin je prvi uporabil antropolog Bronislaw Malinowski] je družben, in 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 43 illusio, je za tiste, ki ne sodelujejo v tej očitnosti, ker ne sodelujejo v igri, pravzaprav iluzija. Dejstvo, da vse, kar se zgodi v igri, šteje za tiste, ki so vanjo vključeni, je ključno za nastanek interesa. Interes je “biti zraven”; je biti vključen; je priznanje, da je igro vredno igrati in da so zastavki, torej investicije, ki so vložene v igro, vredne zasledo- vanja; je priznanje same igre kot take in njenih zastavkov. Z drugimi besedami, družbene igre so igre, na katere družbeni agensi ne gle- dajo več kot na igre, ampak kot na objektivne strukture družbenega prostora. Iluzija, ki jo imamo o igri, je pravzaprav v resnosti, ki ji jo pripišemo. Ali drugače, iluzija je začarano oziroma mistificirajoče razmerje do igre. Illusio pomeni “biti investiran” v igri. Le kdo ne bi to danes bolje vedel, kakor številni influencerji, twitteraši, instagra- merji in youtuberji, katerih kazanje in bahanje pred kamerami je po- stalo izjemno stresno delo. V svoje kratke tekste in nekajminutne digitalne podobe so prisiljeni investirati ure in ure iznajdljivega raz- mišljanja, načrtovanja, kalkuliranja, strategiranja in taktiziranja, da bi optimizirali ekonomske pogoje komuniciranja z oglaševalci in od- jemalci njihovih podob in besedil, torej medijskih izdelkov.71 Pojem investicije (investiranja ali investiranosti72) Bourdieu uporabi tako v psihoanalitičnem kot ekonomskem pomenu, saj 44 sicer izražanje socialnosti, ter ohranjanje povezav.” (2018, 41, 57). Zdi se, da se raba komunikacije v novomedijski kulturi družabnih medijev zlahka pretvori v sredstvo narcisistične manipulacije s fatično skupnostjo, ne da bi pri tem šlo za dejansko skupnost ali dejanski stik s skupnostjo. To na- kazuje, da je mreženje pravzaprav zavzelo funkcijo komuniciranja. Para- doksno je, da avtokomunikacija, to je narcisistična performanca komuni- kacijskih sebstev, v mreženjskem habitusu družabnih medijev proizvede tako  izrazito  podobo  “mreženjske  skupnosti”,  torej  učinkovite  psevdo- skupnosti. 71 Za več gl. Kotnik 2019 (zlasti poglavje “Nekoč med slovenskimi youtu- berji: Na rob k historični etnografiji YouTuba”, str. 287–341). 72 Slov. prev Praktični razlogi, str. 118–120. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 44 je libido povsem pertinenten pojem za opis illusio ali investisse- ment. Celo libido, ki se mu pripisuje zgolj in samo biološko in psi- hološko  konstitucijo,  ima  po  Bourdieuju  tudi  svojo  socialno konstitucijo. Sociologija in antropologija sta zato zmožni prepo- znati, kako družbeni svet konstituira biološki libido, ta nediferen- cirani gon, pulzijo, impulz, težnjo ali vzgib, kot specifičen socialni libido. V bistvu je vrst libida toliko, kolikor je družbenih polj, zato je delo na socializaciji libida pravzaprav nekaj, kar pretvarja ne- diferencirane gone  v  specifične  interese. Toda  interese,  ki  so družbeno konstituirani;  interese, ki obstajajo le v razmerju do družbenega prostora, v katerem določene stvari štejejo in neka- tere  druge  ne;  torej  interese,  ki  obstajajo  le  za  socializirane agense in zaradi socializiranih agensov, ki so sami konstituirani na takšen način, da ustvarjajo distinkcije in vidijo razlike, ki ustre- zajo objektivnim razlikam v njihovem prostoru.73 Skratka, današ- nji homo communicans se igro komuniciranja igra v preobleki ekonomizirajočih razlogov pospešenega komunikacionizma. Igra komuniciranja  se  družbenim  agensom  namreč  ne  sme  zdeti zaman, niti ne šteje več, če je prepoznana kot njihov edini cilj. Ko- municirati se mora splačati, saj je komuniciranje postalo denar, torej ekonomska valuta. Iz komuniciranja je treba profitirati. Fi- nančno in/ali simbolno. Če drži, da se nič ne zgodi brez razloga, je možno, da se sploh kaj zgodi brez interesa? Ali so brezinteresna dejanja mogoča, in če so, kako in pod kakšnimi pogoji? Bourdieu pravi, da če ostajamo v obnebju filozofije zavesti, potem je jasno, da je odgovor lahko le ne- gativen, saj vsa očitno brezinteresna dejanja skrivajo intence za po- večanje določene vrste dobička ali intence tega, da se jih zvaja na ekonomske cilje. Če pa pogledamo na zadevo z vidika nekakšne so- 45 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 73 Povzeto po Bourdieu, 1994, 149–153. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 45 ciologije razloga, potem se kaže realistična možnost tudi za brezin- teresna dejanja. Ključno vprašanje seveda je, kako vzpostaviti tak- šna razmerja, ki bodo utemeljena na brezinteresnosti, ne na bolj ali manj prikritih in maskiranih partikularnih zainteresiranostih, torej ekonomističnih ekonomskih interesih. V okoljih, v katerih so razli- čni bioritmi ljudi bolj poravnani s tremi dominantnimi odnosnimi fenomeni, to so srenjskost74 ali klientelizem [ne plemenskost ali tri- Vlado Kotnik 46 74 Nekdaj  je  srenja pomenila skupnost  ljudi, ki  jih  je povezoval  skupen družbeni položaj, dejavnosti in z njimi povezani interesi (npr. vaška srenja je delovala kot agrarna skupnost, v okviru katere so bili njeni člani upra- vičeni do koriščenja skupnega premoženja oziroma kolektivne lastnine vasi  ali  več med  seboj  povezanih  vasi  kot  srenje).  Toda mi  nimamo v mislih tega konsenzualnega tipa srenje (temelječega na odprti, vključujoči, torej dejanski vzajemnosti), ki deluje kot skupnost dogovorjeno deljene ekonomije,  ampak na  tisti  tip  srenje,  ki  ne proizvaja  skupnosti,  ampak skupnost oškoduje, jo spodjeda, to je na klientelni tip srenje (temelječ na zaprti, izključujoči in navidezni vzajemnosti), ki sestoji iz takšnih nefor- malnih razmerij med ljudmi (ne nujno enakovrednih ali primerljivih, lahko različnih družbenih statusov), ki vključenim omogočajo izmenjavo nee- nakovrednih  uslug,  ki  pa  niso  v  interesu  zagotavljanja  večje  dobrobiti skupnosti,  torej vseh članov skupnosti, ampak v  interesu zagotavljanja večje  partikularne  koristi  posameznih  članov neformalne mreže  v  pri- merjavi z drugimi, ki niso del mreže. Razlika med prvim in drugim tipom je očitna že v sami modalnosti formacije srenje: prvič, pri prvi gre za vza- jemno soodvisnost oblike in vsebine srenjske organizacije skupnosti, pri drugi gre za reificirano obliko skupnosti, za navidezno zavezanost skup- nosti, medtem ko vsebina praks skupnost v resnici dekontekstualizira in klientelizira; drugič, pri prvi gre za vpeljavo srenjskosti kot oblike vse- binske in strukturne intervencije v skupnost, ki proizvaja transparentna in referencialna razmerja, pri drugi gre za vpeljavo logike srenjskosti kot načina preračunljivega prilaščanja in zaseganja virov skupnosti za lastne partikularne interese; in tretjič, pri prvi gre za dialoško komunikacijsko držo, ki misli na drugega in participatorno nagovarja vse člane skupnosti, pri drugi gre za monološko komunikacijsko držo, ki ne upošteva drugega in nagovarja zgolj tiste, od katerih se lahko nadeja koristi. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 46 balizem], uslugarstvo75 ali favoritizem [ne ustrežljivost ali servili- zem] in domačijskost76 ali domesticizem [ne domorodnost ali nati- vizem] (v nadaljevanju SUD), je bistveno večja verjetnost, da bodo 47 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 75 Tu ne mislimo na uslužnost kot gesto izkazovanja podložnosti ali kot vrlino darežljive razpoložljivosti za drugega, ampak na povsem specifičen tip protekcionistične, oportunistične in ekskluzivistične ekonomske menjave dobrin, storitev in razmerij, katere cilj v prvi vrsti ni dejansko vzpostavljati stike z drugimi, ampak prej sebe opremljati s stiki z drugimi. Razlika med prvo in drugo vrsto sklepanja razmerij je očitna že v samem dispozitivu komunikacijske intence: prvič, pri prvi gre za odprt, aktiven kod komuni- kacije, ki ljudi ne prileplja na lastno intenco, pri drugi za avtoreferencialen, psevdorelacijski kod komunikacije, katere cilj je ljudi napraviti dolžne, od- visne; in drugič, pri prvi gre za kreativno in transparentno produkcijo ko- munikacije, ki  je zmožna  izstopiti  iz simbolnega sistema  lastnih  intenc, pri drugi gre za mimetično in mistificirajočo produkcijo komunikacije, v ospredju katere je ustvarjanje dolga in njegovo povračilo na način vsilje- vanja odnosne situacije, v kateri drugi začno prostovoljno ali neprostovoljno realizirati vsiljene intence, se vsaj ravnajo v skladu z njimi ali jih celo pos- vojijo kot svoje  lastne. Gre za  izrazito kolonizatorski  in uzurpatorski  tip sklepanja razmerij, ki odpravlja arbitrarnosti in odvezanosti v medčloveških odnosih, pogosto tudi tako, da gradi kompleksne in zadušljive, a tudi težko izrekljive in vidne sisteme mrežne predvidljivosti in privezanosti na eko- nomijo dam-daj ali nudim-nudi. Uslugarstvo je torej tip visoko zainteresi- ranega ekskluzivnega recipročnega ustvarjanja, omogočanja  in nudenja razmerij v zameno za protirazmerja, uslug za protiusluge. 76 Domačijskost ali domačinskost je tip provincialistične, parokialistične, paternalistične in patronistične forme mentis, ki odpravlja idilo “domačije razmerij” prav na mestih, ko nas oropa kultiviranja in razvijanja dispozicij za nedomačijsko in kozmopolitsko delovanje. Ključen problem domačije je v njeni neverjetni produkcijski zmožnosti za produkcijo na primordial- izmu, indigenizmu, organicizmu, avtohtonizmu in esencializmu uteme- ljene separacije domačinov od nedomačinov, domorodcev od prišlekov, članov od nečlanov, “naših” od “nenaših”.  Ideološki učinek domačije  je kolektivno nalezljiv, najlažje pa ga vidimo v naslednji zainteresirani in- strumentalizaciji razmerij: kot domačini neke domačije smo pretirano pri- stranski in nekritični do “naših” v situacijah, ko bi si ti zaslužili grajo, ne- 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 47 družbeni agensi motivirano vzpostavljali razmerja v različnih sek- torjih in plasteh družbe na načine, ki onemogočajo vznik kolektivne brezinteresnosti v praksi. Omenjeni relacijski fenomeni namreč lahko predstavljajo tisti strukturni okvir, ki “predpiše” ravnanja ljudi Vlado Kotnik 48 naklonjenost ali sankcijo, in pretirano nenaklonjeni in kritični do “nenaših” v situacijah, ko bi si ti zaslužili pohvalo, odobravanje in priznanje. Razlika med nedomačijskimi in domačijskimi načini delovanja je očitna v opera- cionalizaciji odnosnih distinkcij med enakovrednimi in neenakovrednimi, manjvrednimi in večvrednimi, podrejenimi in nadrejenimi, izključenimi in vključenimi: prvič, pri nedomačijskih načinih delovanja gre za etično, inkluzivno, refleksivno in socializacijsko tvorjenje individualnosti in ko- lektivnosti, pri domačijskih pa za moralistično, ekskluzivno, didaktično in naturalizacijsko tvorjenje individualnosti in kolektivnosti; drugič, pri prvih gre za diferencirane in heterogene intervencije v simbolni red “do- mačije” kot družbeno zamišljene skupnosti, pri drugih gre za homogeni- zacijo simbolnega reda domačije kot naravno dane skupnosti; tretjič, pri prvih  gre  za  produkcijo  realističnega  odnosa  do  realnosti,  ki  suponira aktivno javnost “domačije” kot razdelane družbe, torej Gesellschaft (misleč na Ferdinanda Tönniesa), pri drugih gre za produkcijo fiktivnega odnosa do realnosti, ki suponira verovanjsko skupnost, torej monolitno Gemein - schaft (po Tönniesu), utemeljeno na Blut und Boden ideologiji; četrtič, pri prvih se “domačija” osmišlja zgolj kot partikularna oblika družbene orga- nizacije, kjer partikularnost situacij domačije lahko na več ravneh korelira z univerzalnostjo, pri drugih pa se domačija obnaša kot totaliteta ali he- gemon, ki onemogoča razvoj univerzalnosti in kvečjemu producira psev- douniverzalne interese; petič, pri prvih člani “domačije” zmorejo razvijati avtonomijo svojih stališč, neodvisno od “javnega mnenja” domačije, pri drugih pa člani delujejo neavtonomno in zatorej v močni odvisnosti od tega, kaj “meni” domačija; in šestič, pri prvih člani proizvajajo svoje lastne komunikacijske modele,  ki nevtralizirajo domačijske  reprezentacije do- godkov domačije in jo na tak način demokratizirajo, pri drugih pa člani komunikacijo domačije  operacionalizirajo  kot naravno komunikacijsko okolje, ne kot doktrino domačije, katere ideološke mehanizme produkcije in reprodukcije komunikacijske kulture je treba reflektirati in nenehoma postavljati pod vprašaj. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 48 v medčloveških odnosih nasploh, še posebej pa v profesionalizira- nih legah teh odnosov, kamor sodi večji del množičnega medijskega in javnega komuniciranja z občinstvi in javnostmi. Brezinteresnost morajo namreč generirati adekvatne interne predispozicije, recimo nesrenjski, neuslugarski oziroma nedomačijski habitusi, in temu ustrezajoče eksterne strukture družbene potrditve, denimo v obliki simbolnega kapitala, simbolnega interesa, simbolnega dobička, ka- terih kognitivni temelj je poznavanje in pripoznavanje brezinteres- nosti,  zaradi  česar  se  nenačelnost,  preračunljivost,  oportunost, utilitarnost, pragmatičnost, strateškost, lukrativnost in partikularna zainteresiranost ne splačajo več v medčloveških odnosih v izdatni meri ali se sploh ne splačajo več – tako znotraj posameznega habi- tusa kakor v stikih med habitusi (na primer, v prehodih iz amater- skega v profesionalnega, zasebnega v javnega, individualnega v kolektivnega in obratno). Povedano drugače, brezinteresna dejanja so možna in druž- beno uspešna le v takšni ekonomiji simbolnih izmenjav, ki te- melji na kolektivni represiji (ekonomskega) interesa in kjer  je resnica družbene produkcije, reprodukcije in cirkulacije usmer- jena  v  to,  da  producira  brezinteresni  oziroma  antiekonomski habitus, nagnjen k potlačitvi ekonomskih interesov. Samo pod takšnimi družbenimi pogoji brezinteresnost lahko postane ne- kaj, kar ni nujno vselej stvar psevdozavestnih odločitev ali pre- računljivih  premislekov  posameznikov  in  kolektivov,  pač  pa vrsta “spontane”, avtomatične in ponotranjene, skratka telesne prakse. Torej prakse, za katero se zdi, da jo je zmožna v pogojih močno  zavarovanih  srenjskih habitusov  in  vsesplošno uvelja- vljene uslugarske ekonomije v medijskem, političnem, poslov- nem, ekonomskem in drugih poljih izvajati le peščica družbenih agensov, ki so se formirali v okviru habitusa resnično nesrenj- skih oziroma neuslugarskih dispozicij, recimo v okviru družin- 49 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 49 skega mikrohabitusa ali v okviru specialnih socializacijskih od- mikov od splošno privzetega kulturnega konteksta družbenih struktur, ki so nagrajevali verodostojnost in vrednost brezinte- resnih dejanj posameznika. Ali kakor opozarja Bourdieu: “Če je brezinteresnost sociološko možna, je to le v primeru srečanja habitusov, ki so predisponirani za brezinteresnost, z univerzumi, v katerih je brezinteresnost nagrajena”,77 zakon ekonomskega interesa pa suspendiran. Seveda pa nas vprašanje možnosti ob- stoja brezinteresnosti  kot  vrline vrača k vprašanju družbenih pogojev možnosti  obstoja  takšnih  družbenih  univerzumov,  v katerih se lahko konstituirajo trajne dispozicije za brezinteres- nost. Ko so te naposled konstituirane, lahko ustvarijo objektivne pogoje za njihovo konstantno krepitev in posledično postanejo princip permanentne prakse,  v  kateri  se  brezinteresnost  kon- stituira kot  trajna vrlina. Trajne vrline namreč ne morejo biti utemeljene  zgolj  na  ravni  psevdozavestne  odločitve,  to  je  na nečem,  kar  deluje  kot  zaprisega  ali  zaobljuba  v  sartrovskem smislu. Brezinteresna vrlina se mora utemeljiti kot globoko po- notranjena individualna in kolektivna praksa. Še zlasti, ker druž- beno močan in kolektiviziran princip ekonomističnega interesa neposredno  nasprotuje  principu  brezinteresnosti,  ga  spodko- pava, mu odvzema sleherno družbeno legitimnost  in kredibil- nost za uspešen obstoj in razvoj. Da je tako, signalizirajo intence družbenih agensov, ki so ponotranjili kolektivno logiko interesa, da  sleherno  brezinteresno  dejanje  obsodijo  kot  obliko  indife- rence ali ignorance. Bourdieu se zdi dokaj jasen: brezinteresnost Vlado Kotnik 50 77 Bourdieu, 1994, 164. Prim. slov. prev.: “Nezainteresiranost je sociološko sicer mogoča, vendar zgolj če se srečajo habitusi, naklonjeni nezainteresi- ranosti, in univerzumi, ki nezainteresiranost nagrajujejo” (Praktični razlogi, str. 130). 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 50 ni  indiferenca,  torej ravnodušnost, brezbrižnost, zanemarjanje ali odsotnost slehernega interesa; brezinteresnost tudi ni igno- ranca,  torej nepoznavanje  in nerazumevanje  interesa.78 Glede indiference: človeka lahko neka stvar zanima (interesira), torej v smislu, da ni  ravnodušen do nje, da mu ni vseeno zanjo, pa vseeno  lahko ohrani držo brezinteresnosti do  stvari,  v  smislu interesne  distanciranosti  in  neekonomiziranosti.  Glede  igno- rance: nepoznavanje ali nerazumevanje ekonomističnega inte- resa  je  za  razvijanje  čuta  za brezinteresnost  lahko velika pre- preka, saj mora človek za brezinteresno delovanje nujno razviti spoznavno  zmožnost  identificiranja  in  ločevanja  ekonomskih in  neekonomskih  interesov,  da  bi  slednje  lahko  krepil  in  jih ločil oziroma odlepil od prvih. V okoljih, kjer vladajo SUD kot temeljni tipološki ali celo edini misljivi postulati medčloveških odnosov, razmerja poganja na stal- nem utilitarizmu, pragmatizmu, oportunizmu, špekulacionizmu in kalkulacionizmu utemeljena ekonomija materialnih in simbolnih izmenjav, ki sistematično proizvaja dvom ali nezaupanje v to, da so dejanja družbenih agensov, ki se sklicujejo na univerzalni, javni, skupnostni, transparentni ali brezinteresni interes, sploh lahko ra- zumljena kako drugače kot le kot krinka oziroma maskirni meha- nizem za prikritje partikularnih interesov. Drugače rečeno, srenjska, uslugarska in domačijska razmerja (v nadaljevanju SUD razmerja) ne  zmorejo  ustvariti  brezinteresnosti,  torej  interesa  za  skupno dobro, interesa za javne dobrine, interesa za univerzalno,79 interesa za transparentno komuniciranje in navsezadnje interesa za prika- 51 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 78 Bourdieu, 1994, 161–164. 79 Bourdieu  korporativizem kot  neoliberalistični  kapitalistični  novorek provokativno preusmeri v njegovo nasprotje, v antiekonomsko strategijo, meneč, da če že hočemo imeti korporativizem, potem imejmo raje “kor- porativizem univerzalnega”. Gl. Sociologija kot politika, str. 145–157. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 51 zovanje avtentičnih80 jazov agensov v njihovi resnični svojskosti, lástnosti, specifičnosti ali kakšni drugi nemistificirajoči značilnosti, ki je potrebna za brezinteresno delovanje, saj so SUD razmerja v os- novi  utemeljena na  ekonomiji  vzajemnega nudenja  in  vračanja uslug ter na maskiranju avtentičnih ideoloških pozicij. Tisti, ki ne zmore ali ni pripravljen sprejeti usluge na način, da jo bo nekoč tudi sam poravnal, se v najboljšem primeru obsodi na neke vrste druž- beno avtomarginaliziranost ali avtoizoliranost, v hujšem primeru tvega izključitev oziroma izobčenje iz srenje, ki se mu praviloma Vlado Kotnik 52 80 Ko imamo v mislih homo communicans authenticus, tu ne zahtevamo nobene mitološke izvornosti, primordialnosti, avtohtonosti ali celo esen- cialne nekonstruiranosti komunicirajočega subjekta, ampak na tiste do- godke, odločitve, itinerarije in modalitete slehernika, ko so njegova dejanja v skladu z objektivnimi pogoji zunanje faktične realnosti in subjektivnimi pogoji adekvatnega odnosa s samim seboj, ki je kajpak tudi konstruiran in ni idealno avtentičen, a je edino možno izhodišče za neekonomske in antiekonomske načine  komuniciranja.  Tudi  prakse  ljudi,  ki  domnevno avtentično predstavljajo sami sebe pred drugimi in so zmožni deekono- mizirati svoje lastne komunikacijske strategije, so še kako družbeno skon- struirane, toda skonstruirane tako, da so predisponirane za nemistificira- jočo  avtoprezentacijo  in  antiekonomsko  komunikacijo.  Ne  gre  za ustvarjanje brezinteresnih praks komuniciranja brez ozira na ekonomske zakonitosti družbenih okoliščin, ampak za to, da se družbeni agensi na neki način v družbenih situacijah vselej znova situacijsko deekonomizi- rajoče konstituirajo skozi vsakokratno dejanje. Ljudje kot subjekti komu- niciranja smo multiple družbene konstrukcije. Tako komuniciranje z dru- gimi kot  “prakticiranje sebe” v  tem komuniciranju  je strukturirano kot praksa, ki je kompleksna in ima številne variacije (o “prakticiranju sub- jekta” kot tehnologiji sebstva gl. Foucault, 2008, 279). A prav zato, ker je komuniciranje sestavljena praksa, v kateri neobhodno realiziramo odnos do sebe tudi v primerih, ko se nam zdi, da zgolj komuniciramo z drugimi ali posredujemo drugim sporočila, ima komunicirajoč subjekt zmožnost neekonomskega in antiekonomskega delovanja. Slednje ni nobena nara- vna danost ali prirojena lastnost, ampak vsakokratna zavestna odločitev za brezinteresno delovanje. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 52 ideološko kaže ali vsiljuje kot zanj edini avtentično skonstruiran in udomačen svet. V trenutku, ko neki družbeni agens sprejme član- stvo v klienteli ali logiko usluge in protiusluge, si ošibi dispozicije, da bi deloval brezinteresno. Obratno, deloval bo zainteresirano, torej za partikularne interese. Namesto da bi svojo zainteresiranost za SUD razmerja z drugimi povnanjil, jo bo ponotranjil. Zainteresi- ranost za komuniciranje z drugimi ali za komuniciranje partikular- nih  zadev  kot  splošnih  zadev  tako  paradoksno  postane  njegov partikularni interes. Še več, zanj tudi prakticiranje brezinteresnosti v komunikacijskih strategijah postane poza, ki ima koristne ma- skirne učinke na procese njegovega prikrivanja avtentičnih izvedb sebe ali zadev, ki jih želi promovirati. Zamislimo si medijskega, vladnega, akademskega, poslovnega ali drugovrstnega komunikacijskega agensa, čigar profesionalna naloga je za svojega naročnika ali delodajalca izvajati enega od tipov ekonomističnega komuniciranja z občinstvi ali javnostmi. In zamislimo si amaterskega komunikacijskega agensa, ki sicer ne ko- municira “po službeni dolžnosti”, ampak zato, ker je to pač prevla- dujoč  način  ekonomističnega  vzpostavljanja  medčloveških odnosov v vsakodnevnem življenju. In zdaj si predstavljajmo, da oba tipa komunikacijskega agensa, profesionalni in amaterski, delujeta v okolju, kjer je izbira in vrednost njunih dejanj in ravnanj močno ali celo neposredno odvisna od SUD razmerij. Če imamo v uvidu takšno modaliteto komunikacijskega agensa, ki deluje v takšni od- visni relacijski ekonomiji, bodisi službeni bodisi zasebni, lahko kon- statiramo ne le to, da je takšen agens reprezentant partikularnega interesa (ko bodisi profesionalno nastopa pred množičnimi občin- stvi ali pred javnostmi pod pretvezo “univerzalnega”, “javnega”, “splošnega”, “državljanskega” interesa bodisi kot družbeno bitje za- sebne sfere tke visoko izpostavljene medčloveške odnose v digital- nem ekosistemu, iz katerih si obeta monetizirano ali celebritizirano 53 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 53 dobrobit) in s tem tudi producent, reproducent in distributer za- vestnega ali nezavednega simbolnega vpliva, ki ga povzroča parti- kularni interes. Skratka, tak profesionalni komunikacijski agens je torej nekdo, ki svoj specifičen visoko zainteresiran komunikacijski kapital, hote ali nehote, pretvarja v drugovrstnega simbolnega, de- nimo oblastnega, vladnega, birokratskega, institucionalnega, me- dijskega,  tržnega,  korporativnega,  poslovnega  ipd.  In  nič  kaj drugače se ne obnaša amaterski komunikacijski agens v podobi di- gitalnega ali nedigitalnega slehernika. Tudi slednji ni razrešen par- tikularnih interesov, s pomočjo katerih vsakodnevno vzpostavlja stike z družinskimi člani, sorodniki, sodelavci, znanci, neznanci. V čem je problem obeh pravkar skiciranih tipov komunikacij- skih agensov? Problem je v tem, da oba svojo prakso komuniciranja, ki kot kulturna praksa sestoji iz vzorca rutiniziranega komunikacij- skega delovanja, namerno ali nenamerno, zavestno ali nezavedno, v vsakem primeru pa težko obhodno, projektirata v skladu s tem, kaj pomeni komunicirati v SUD okolju. To pomeni, da to, kar jima okolje ponuja kot “naravno stanje” komunikacije, rutinizirata in per- sonalizirata v svojih vsakodnevnih komunikacijskih praksah. Hkrati pa kot vsaka komunikacijska praksa SUD okolja vključujeta potrebe in želje po klientelizaciji, favoritizaciji ali domestikaciji razmerij, ki so tipične za prakse SUD okolja, tudi če srenjskost, uslugarstvo ali domačijskost pomenijo zgolj to, da praksam SUD okolja pritiče, da z njimi lažje nadzorujeta lastno umeščenost v SUD okolje. Drugače povedano, potrebe ali želje po “biti srenjski”, “biti uslugarski”, “biti domačijski” niso nujno (le) stvar posameznika, temveč so kot oblika komunikacijske vednosti stvar podedovanih in priučenih specifičnih SUD praks. Družbeni  akterji  se kot komunikatorji  konstituirajo skozi uprizarjanje praks, ki so družbeno rutinizirane in vključujejo individualne in kolektivne SUD rutine. Skratka, to, kar je neki agens “po SUD komuniciranju”, v nobenem primeru ne predstavlja zgolj Vlado Kotnik 54 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 54 njegovega ali njenega individualnega mentalnega sveta, temveč je družbeni rezultat SUD okolja. Kako je torej z možnostjo komunikacijske brezinteresnosti v pro- fesionalnih in amaterskih življenjskih legah? Profesionalno komu- nikacijsko brezinteresnost kot visoko intelektualizirano, kultivirano in humanizirano prakso izkazovanja interesa za javno dobro in in- teresa za verodostojno prezentacijo sebe, svojega naročnika, insti- tucije ali izdelka, so zmožni izvajati le tisti agensi, ki so skozi svoje profesionalne formacije osvojili brezinteresne dispozicije in te po- ravnali z objektivnimi strukturami ekonomije izmenjave, ki zagota- vlja družbene potrditve in nagrade za intelektualne, strokovne ali svetovalne storitve ne le v obliki uslug in protiuslug, ampak tudi v obliki pripoznanja in priznanja za brezinteresna ravnanja na trgu komunikacijskih storitev. Pod podobnimi pogoji je treba opredeliti možnost medijske brezinteresnosti, torej tistih, ki delujejo v sferah množičnega in javnega komuniciranja. Ta je mogoča le v primeru srečanja medijskih habitusov, ki morajo biti vsi po vrsti predispo- nirani za komunikacijsko in informacijsko delovanje v javno dobro in transparentno prezentacijo informacij, z drugimi sektorji, denimo političnim, akademskim, poslovnim ipd., v katerih je individualna in kolektivna medijska brezinteresnost cenjena in spoštovana. In pod podobnimi pogoji je treba opredeliti tudi možnost amaterske komunikacijske brezinteresnosti v vsakdanjem medosebnem ko- municiranju. Brezinteresno ravnanje v medosebnem komuniciranju je sleherno ravnanje, ki v razmerju do drugega družbenega agensa, pa naj gre za sorodnika, prijatelja, znanca ali neznanca, ne pušča občutka dolga  ali  potrebe po povračilu usluge.  Slednje namreč ustvarja nelagoden partikularen interes spričo zavedanja, da SUD razmerja ni mogoče kar tako zaključiti, ga skleniti. Agensi, ki delu- jejo v skladu z ekonomijo uslug in protiuslug, nenehno “obvisijo” na razmerjih, ki jih imajo z drugimi, pa naj gre za službeno ali zase- 55 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 55 bno sfero. Problem zainteresiranosti, ki izhaja iz SUD razmerij, je v tem, da če razmerij ni mogoče dokončati, potem jih tudi ni mogoče zastaviti na novo, saj jih nenehno bremenijo predhodni nastavki v obliki občutkov dolga ali potreb po povračilu usluge. Pravzaprav se problem obremenilnega interesa pojavi takoj, ko občutek dolga ali potreba po povračilu terja nadaljevanje razmerja.  Bistvo ekonomističnega komuniciranja je, da bolj ali manj deluje po ortodoksnih principih ekonomije darilne menjave81 oziroma eko- nomije reciprocitete,82 medtem ko dolg do  razmerja, obljube  raz- merja  in  povračilo  razmerja  v  brezinteresnem komunikacijskem ekosistemu delujejo  kot  nekaj  redundantnega.  Brezinteresno  ko- municiranje  zahteva  dosledno upoštevanje  faktičnih,  realitetnih, Vlado Kotnik 56 81 Tu imamo v mislih t. i. maussovsko koncepcijo ekonomije darilne menjave, s katero je francoski sociolog in antropolog Marcel Mauss (1996) menjavo daril, uslug in dobrin opisal kot ekonomsko transakcijo, ki ustvarja dolg, da se dar  ali  usluga darovalcu  ali  uslugarju vrneta v obliki  vrnjenega daru (protidaru) ali povrnjene usluge (protiusluge). Maussu pri konceptualizaciji reciprocitete ni bila v ospredju produkcija lastnine in dragocenosti, ampak izmenjava daril in obiskov, torej družabnost ali odnosna raven. 82 Gre za znano t. i. lévi-straussovsko koncepcijo ekonomije reciprocitete, s katero je francoski antropolog Claude Lévi-Strauss menjavo dobrin in uslug opredelil kot nekakšno strukturo transcendentne reciprocitete dejanj izmenjave uslug in protiuslug, ki je v funkciji družbene kontrole, strateških manevrov in kalkulacije (Lévi-Strauss, 1965, 76). Z drugimi besedami, re- gulacija razmerij  je del izmenjave dobrin in uslug. Princip reciprocitete pa je lahko uporabljen kot sredstvo pridobivanja družbene moči, vpliva, statusa in priznanja. V antropološki literaturi je koncept reciprocitete po- gosto  opredeljen  kot  posebej  komunitarna  sila  grajenja  skupnosti  in vzdrževanja integracijskih procesov v njej. Mi ga tu ne rabimo v smislu inkluzivne reciprocitete, ampak ekskluzivne reciprocitete, to je kot princip vsiljenih ali prisilnih moralnih obveznosti in selektivnih družbenih kontrol v procesih  izmenjave za namene oblastnega ali umetnega vzdrževanja točno določenih in preferirano možnih in misljivih tipov razmerij dom- nevnih vzajemnosti. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 56 etičnih,  integritetnih,  transparentnih  in  konsistentnih  principov vzpostavljanja medčloveških odnosov, pri čemer nihče nikomur ni- česar ne stori zgolj za to, da bi mu kdo kaj dolgoval, in nihče nikomur ničesar lažno ali navidezno ne obljublja, saj sproti zaključuje interes, ki izhaja iz realitete vsakokratnega razmerja. V tovrstnem komuni- ciranju torej ne pride do t. i. “intervala”83 med dvema odnosnima ali komunikacijskima dejanjema, ki bi nadaljevanje komuniciranja obremenil s predhodnim komuniciranjem. Pri ekonomističnem ko- municiranju pa je problem tega intervala v tem, da nas nenehno vrača na prejšnji stadij razmerja, pravzaprav na dolg, ki je izšel iz našega predhodnega komunikacijskega dejanja, ali na obljubo, ki je nismo imeli namena ali nismo mogli izpolniti. Interval, ki v med- človeških odnosih predstavlja nekakšno prisilno vzpostavljen tam- ponski most, namreč onemogoča zastavitev novih razmerij ali novih tipov razmerja, vsaj ne na način, da bi v naše nadaljnje prakse vnašal povečano možnost za integritetno in etično držo. Ekonomistično komuniciranje potemtakem poteka po logiki visoko zainteresiranih odnosnih kontinuitet v obliki ekonomij SUD omrežij. Če v okviru tako vzpostavljenih in naravnanih mreženj vendarle pride do ko- munikacijske porušitve tega mostu, je takšna odnosna diskontinui- teta v relacijski ekonomiji uslug in protiuslug praviloma dojeta kot moralna transgresija, kot prekršek v razmerju. Posledice za agense, ki bi ravnali docela brezinteresno v visoko ekonomsko zainteresi- ranih profesionalnih in zasebnih komunikacijskih habitusih, pa so seveda lahko enako resne. Kakor smo že omenili, da bi človek v ne- kem okolju ravnal brezinteresno, morajo zato obstajati objektivni 57 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 83 Bourdieu se v Raisons pratiques zanimivo vpraša po funkciji tega in- tervala in ugotavlja, da predstavlja nekakšen ekran med uslugo in protiu- slugo. Ta intervalni ekran omogoča v razmerju trik, v katerem se dve po- polnoma  simetrični  dejanji  preobrazita  v  edinstveni  in  med  seboj nepovezani (Bourdieu, 1994, 177). 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 57 in  subjektivni pogoji  deekonomizacije  razmerij,  zaradi  katere bo táko dejanje cenjeno, ne pa sankcionirano. Ker pa so naše partiku- larne ekonomske zainteresiranosti v odnosih do naših personalizi- ranih zasebnih in službenih javnostih pravzaprav del širših druž- benih ekonomiziranih okoliščin, ki  jim vladajo  turbokapitalizem, neoliberalizem, korporativizem, senzacionalizem, utilitarizem, opor- tunizem, pragmatizem in sorodne visoko mistificirajoče kalkulant- ske  ideologije,  je prakticiranje brezinteresnosti nekaj,  česar  se  je treba pravzaprav začeti učiti in kultivirati v duhu osvobajajočih ko- munikacijskih kompetenc. Obrnjena ekonomija komuniciranja Naj poudarimo, brezinteresno komuniciranje ne pomeni neekono- mije komuniciranja. Pri njem gre prej za neekonomistično ekonomijo komuniciranja, torej za alternativno ekonomijo oziroma za obrnjeno ekonomijo (fr. économie renversée, angl. economy reversed) komu- niciranja, ki namesto lukrativnih, špekulativnih in manipulativnih ekonomskih interesov uveljavlja neekonomske interese. Obrnjena zato, ker v ospredje postavlja ravno tisto, kar je v ekonomistični vi- ziji družbe postavljeno v ozadje, in v ozadje parkira tisto, kar sili v ospredje. Obrnjena zato, ker na površino privleče tisto, kar bi sicer ostalo potlačeno v globini, in s površine umika tisto, kar se ne bi moglo tako bahati v globini. Skratka, brezinteresno komuniciranje ne pomeni zanikanja ekonomije komuniciranja, obeta pa razvoj “ne- tržnice” obrnjenega ekonomskega komuniciranja, na kateri poziti- vne sankcije “netrga” lahko proizvedejo negativne sankcije (npr. ko rezultati kalkulantskega delovanja niso avtomatično, zaslepljeno ali pragmatično priznani kot legitimni rezultati) in obratno (npr. ko komercialni ali javni uspeh amaterskega komuniciranja v digital- nem ekosistemu komunikacije ne mistificira, trivializira, banalizira Vlado Kotnik 58 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 58 in deprofesionalizira, temveč jo demokratizira, pluralizira na svoj neprofesionalističen način).  Drugače rečeno, svet brezinteresnega komuniciranja je obrnjen ekonomski svet zato, ker v zagotavljanju specifičnih profitov bre- zinteresnosti tistim, ki so pripravljeni izvrševati njena načela, omo- goča ustvarjanje pogojev za konstituiranje  in razvoj  resničnega interesa za brezinteresnost. V brezinteresnem svetu kot obrnjenem ekonomskem svetu so lahko najbolj antiekonomske nefunkcional- nosti (takšne, ki se v lukrativnem ekonomskem svetu kažejo zgolj kot absurdi, nesmisli, norosti, šale, nekoristi ali oblike pomanjkanja stika z resničnostjo) v določenih pogledih “logične”, “racionalne”, saj so v takem svetu take nefunkcionalnosti prepoznane in nagra- jene kot logične in racionalne. Torej se jih ne izvaja neracionalno, nepremišljeno, kaotično, divje ali nesocializirano, čeprav bi bilo z vidika ekonomistične ekonomije tako videti. Vsak družbeni sektor, organizacija, kolektiv ali agens, ki producira samega sebe, produ- cira tudi svojo vrsto interesov. Toda v odnosu do drugega sektorja, organizacije, kolektiva ali agensa so ti interesi lahko lansirani bodisi kot zainteresirani interesi bodisi kot brezinteresni interesi. Seveda obstajajo sektorji, organizacije, kolektivi in agensi, ki si načela bre- zinteresnosti  vzamejo  zgolj  za  preračunljive  namene  evfemisti- čnega izvajanja “uradne drže”, “profesionalne podobe” ali “javne poze” (torej za namene impozicije podobe brezinteresnosti), čeprav njihovega dejanskega delovanja ne opredeljujejo brezinteresni in- teresi, ampak kamuflaža zainteresiranih interesov in, kot bi dejal Bourdieu, tabu kalkulacije (tabou du calcul84) ali tabu preračuna- vanja.85 Drugače, preračunljivost prakticiramo na način sprotnega prikrivanja in maskiranja preračunavanja. Tabuizacija kalkulacije 59 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 84 Bourdieu, 1994, 190–191. 85 Slov. prev. Praktični razlogi, str. 150–156.  02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 59 lahko gre v svoji affirmation publique celo tako daleč, da dobi cini- čne prizvoke, recimo takrat, ko se profesionalni komunikatorji v za- sledovanju  ekonomskih  interesov  zase  ali  za  svoje  naročnike zaklinjajo z odpovedjo ekonomskim interesom v stilu “ni važno, ali gre za šefa ali sorodnika, do vseh gojim enak odnos” ali pa “čeprav sem na trgu, me pri mojem delovanju izključno vodi stroka” ipd. Toda iz časov, ko je duh preračunljivosti v medčloveških odnosih moral biti stalno potlačen, čeprav skušnjava kalkulacije ni bila ni- koli zares odsotna, je ostalo bore malo pristne skrbi za verodostojno avtoprodukcijo. Slednjo je nadomestila druga skrajnost, in sicer po- polnoma detabuizirana in deevfemizirana kalkulacija, torej nekaj, kar smo predhodno imenovali transparentna manipulacija. Pojav pospešene  ekonomije multimodalnega  komuniciranja  označuje tudi pojav družbenih okoliščin nove “komunikacijske odprtosti”, v katerih agensi lahko sebi in svoji javnosti javno priznajo, da imajo interese in se lahko osvobodijo tabuja kalkulacije lastnih interesov; torej gre za okoliščine, v katerih lahko ne le uporabljajo in realizirajo ekonomistično vizijo komunikacije v komuniciranju svojih eko- nomskih interesov, ampak tudi glasno priznajo, da so tam, npr. v družabnih medijih ali v vlogah profesionalnega piarovca, komuni- katorja ali propagandista, zato, da se gredo “komunikacijski posel”, torej, da se ravnajo v skladu z ekonomskimi avtointeresi, to pa se- veda lahko počnejo samo tako, da kalkulirajo, akumulirajo, izkoriš- čajo in strategirajo produkcijo učinka dobička. Pri tem nas ne sme zavesti takojšen refleksni moralizem, ko opazujemo takšne komu- nikacijske “izlive” javnega izpovedovanja in javnega priznanja. Gre bolj za to, da se v sami komunikaciji kot sredstvu, ki omogoča ko- municiranje, nahaja paradoks, povezan s tem, da to, kar omogoča ekonomistično komunikacijo, lahko omogoča tudi neekonomisti- čno komunikacijo in obratno. Ne gre za ločena ideološka mehan- izma, gre za dve plati istega kovanca. Važno pa je, da sta mehanizma Vlado Kotnik 60 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 60 po svoji ideološki aktivnosti in prav zaradi nje dejansko ločljiva in razločljiva. Ob tem je treba poudariti, da brezinteresno komuniciranje ne sodi na piedestal idealnega modela komuniciranja. Če bi to želeli doseči, bi morali z repom tega idealiziranega interesa podreti vse, kar smo predhodno postavili na temelje realistične brezinteresnosti. Prav tako ne želimo, da se naše realistično zavzemanje za brezinte- resno komuniciranje sprevrže v nerealistično zanikanje ekonomskih pogojev ekonomističnega komuniciranja. Nasprotno, opozoriti že- limo ravno na problem dvojne komunikacijske zavesti, ki so jo pri- siljeni razvijati in vzdrževati ljudje, katerih profesija ali dejavnost je  tesno povezana z ekonomiziranostjo njihovega komuniciranja. Homo communicans, ki dela v političnem, medijskem, industrijskem, korporativnem, finančnem, poslovnem ali kakšnem podobnem vi- soko ekonomsko funkcionaliziranem sektorju, je velikokrat posta- vljen pred diktat  tega, da se predstavlja  in deluje kot vitalističen homo economicus communicans. Ljudje, ki nastopajo v vlogah pia- rovcev, propagandistov, promotorjev, profesionalnih komunikatorjev in  uradnih  glasnogovornikov,  so  eminentni  predstavniki  dvojne komunikacijske zavesti, ki delujejo kot predstavniki ekonomskega interesa,  istočasno pa  kot  predstavniki  interesa  komunikacijske stroke, katere profesionalistični učinki naj bi bili, da se ekonomski interes komuniciranja ustrezno zamaskira pod pretvezo “profesio- nalne komunikacije”. Navedimo indikativen primer. Ko je neka fa- kulteta v Sloveniji pred leti objavila razpis za zaposlitev “strokov- njaka_inje za stike z javnostmi”, se nanj niso odzvali le brezposelni iskalci in iskalke zaposlitve, ampak tudi večina zaposlenih piarovcev in uradnih komunikatorjev iz bližnjega okolja. Kasneje nam je ena od prijavljenih, ki dela v uspešnem velikem podjetju, v neformalnem pogovoru dala post festum vedeti, da “biti piarovec v akademskem svetu in v poslovnem svetu vendarle ni isto”. Njena predstava je bila, 61 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 61 da bi njena strokovnost s področja komuniciranja veliko bolj prišla do izraza, če bi delala na kaki fakulteti ali univerzi kot pa v podjetju, kjer “poslovni interesi z lahkoto povozijo stroko”. Kaj nam je pravza- prav s tem izpostavila, razen tega, da v njenih očeh očitno slovenske univerze še niso  ravno hardcore ekonomska podjetja?86 Rekli bi, da nič takega, česar morda sami ne bi vedeli ali vsaj slutili. Izposta- vila je problem dvojne komunikacijske zavesti, ki je nedvomno real- nost  številnih  družbenih  agensov  danes,  ki  istočasno  delujejo  v ekonomskih  svetovih,  a naj bi  v  teh  svetovih poleg ekonomskih podsvetov živeli in realizirali tudi antiekonomske podsvetove deon- tologij  svojih  strok.  Skratka,  za  številne  komunikacijske  strokov- njake, konzultante  in praktike  je vsakodnevna praksa, ko morajo svojo stroko brutalno pripeljati nazaj v obnebje “ekonomske” resnice, neobhodno tudi vsakodnevna praksa produkcije mistifikacije med njihovimi internimi ekonomijami in deontologijami. Objektivacija njihovega komunikacijskega položaja daje jasno vedeti, da je pro- fesionalno komuniciranje v ekonomskem svetu pač oblika ekono- mističnega komuniciranja, ki lahko, paradoksno, funkcionira v ta- kem svetu, kakor pač funkcionira, le zato, ker se ne prikazuje kot “posel”, temveč kot “stroka” (kar je pogosto evfemizem za izvajanje posla). Lahko bi rekli, da nam naša piarovka ni izpovedala nič dru- gega kot preprosto stisko, ko mora izumljati raznorazne evfemizme, da bi na deklarativni oziroma formalni ravni upravičila tesno raz- merje med poslom in stroko. To pregnantno razmerje mora v praksi vseskozi producirati in ga tako ali drugače legitimirati, istočasno pa  se mora delati,  da  tesne ali  soodvisne zveze ni. Gre  za  to, da ljudje pri sebi producirajo demistifikacije, ki morajo pred drugimi delovati kot mistifikacije in obratno. Skratka, opravka imamo s pa- Vlado Kotnik 62 86 S  tem se sicer mnogi univerzitetniki, ki  imajo  insajderski uvid v slo- vensko akademo, bržčas ne bi povsem strinjali. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 62 radoksom demistificirajoče mistifikacije in mistificirajoče demisti- fikacije: posel rabi stroko, stroka posel plemeniti. Z voltairovskim branjem bi rekli, da gre za cinično laž. Z bourdieujevskim branjem pa bi rekli, da gre prej za vrzel oziroma razkorak med objektivno resnico praks,  ki mora  biti  ustrezno maskirana,  in živeto resnico praks, pri čemer je ta živeta resnica, ki prek agensov samih prikriva resnico tako glede praks mistifikacij kakor demistifikacij, del resnice praks v njihovem polnem empirizmu. Skratka, resnica komunika- cijskega posla je, da se v njem nahajata dve resnici: ekonomska (ali poslovna) resnica in komunikacijska (ali strokovna) resnica, ki za- nika prvo. Pravzaprav lahko obe delujeta na način zanikanja druga druge. Strokovni komunikacijski diskurzi (ne to, kar delamo, ampak kar govorimo, da delamo), ki spremljajo izvajanje ekonomiziranih komunikacijskih praks, so  integralni del ekonomije praks kot  lu- krativne menjalne ekonomije materialnih in simbolnih dobrin. Ta dvoumnost87 je zelo splošna lastnost ekonomistične ekonomije ko- municiranja. Če  to  razumemo,  lažje  razumemo,  zakaj  se  je  treba 63 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 87 Na  to  dvoumnost  lucidno  opozori  Romina  Surugiu  (2017)  v  svojem opisu delovanja romunskih neodvisnih spletnih novinarjev, ko preživet- vene strategije  in eksistencialni  interes paralelno “definira” novinarske kompromise in strokovni interes. Novinarji svobodnjaki se postavijo na- sproti institucionalizirani materializaciji spektakla, ko poskušajo ustvariti avtonomne in alternativne situacije, ki s silo kritike spodkopavajo spek- takel prevladujočega pogleda etabliranih institucij in establišmenta. Kljub temu pa s prejemanjem finančne podpore s strani teh institucij, ki jih kri- tizirajo, ti neodvisni novinarji, kakor ugotavlja avtorica, istočasno prispe- vajo k materializaciji samega spektakla. Avtorica pokaže, da ti novinarski svobodnjaki hkrati motijo in reproducirajo spektakel dominantne insti- tucionalizirane kulture, ko se ta pojavi na področju novinarstva. Na eni strani so kritični do te kulture, na drugi obstaja stalna prisila ali skušnjava, da se morajo obrobno tudi sami vključiti v institucionalizirani spektakel, ker je to zanje edina možnost, da bi še naprej lahko opravljali kakovostno novinarsko delo. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 63 izogniti  umetnemu,  bržčas  tudi mistificirajočemu  razdruževanju ekonomskih funkcij komuniciranja od strokovnih funkcij komuni- ciranja,  torej  ločevanju  ekonomskih  razsežnosti  komunikacijskih praks od simbolizma, ki omogoča izvajanje ne le ekonomskih funk- cij, temveč tudi strokovnih funkcij komuniciranja v ekonomskem svetu. Skratka, ko se ljudje v visoko ekonomiziranih miljejih skli- cujejo na strokovnost in profesionalnost, tega diskurza ne smemo imeti zgolj kot ideološko superstrukturo (kot dodatek, nadgradnjo, površino, povrhnjico), ampak za situiran del ekonomske infrastruk- ture  njihovega  posla,  v  kateri  produkcija mistifikacije  tekmuje  s produkcijo kontramistifikacije kot demistifikacije. Ravno  to pa  je tisto, kar omogoča uvidevati, da obstajajo brezinteresni načini de- lovanja, in to celo sredi sveta visoko funkcionalne zainteresiranosti, ki ne izhajajo iz načela ekonomske kalkulacije brezinteresnosti, v smislu, da bi s preračunanim namenom presegli kalkulacijo sámo ali  navidezno pokazali,  da  smo  jo  zmožni  preseči.  Brezinteresno komuniciranje se v tem smislu resda zdi “nekoristna” in “nedono- sna” dispozicija v svetu SUD razmerij, ki časti, poveličuje in nagra- juje ekonomizirane komunikacijske prakse. Toda kot nepreferirana in neracionalna se kaže samo v lukrativnih ekonomskih svetovih, veliko manj v obrnjenih ekonomskih svetovih.88 Res je, brezintere- sno  komuniciranje  se  v  “tehničnem”  ali  “metodološkem”  smislu velikokrat v ničemer ne razlikuje od plavanja proti toku postkomu- nikacijske kloake. In kaj ga vendar potiska proti toku, če ga ne tok sam? Potiska ga protitok, in to v obliki kultivirane dispozicije za iz- Vlado Kotnik 64 88 To je eden od možnih odgovorov na samospraševanje enega od naših stanovskih akademskih kolegov, ki se nam je pred kratkim v mimobežnem pogovoru takole zaupal: “Včasih samega sebe sprašujem, zakaj še vedno vztrajam pri transparentnem delovanju in korektnem komuniciranju z vsemi deležniki v delovnem okolju, ko mi to isto delovno okolje znova in znova da vedeti, da tega ne ceni.” 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 64 vajanje brezinteresnosti. Poganja ga torej zavest, da je možna alter- nativna ekonomija medčloveških razmerij in izmenjav, ki ne para- zitira niti na represiji niti na cenzuri niti na maskiranju ekonomskih interesov, ampak na odpovedi takim interesom in preobrazbi v nee- konomske interese. Zaradi nenehne represije, cenzure in maskiranja komunikacijske prakse in komunikacijski diskurzi (torej evfemizmi praks), ki so značilni za ekonomistično komuniciranje, redno proiz- vajajo dispozicije za razne zainteresirane dvoumnosti, neskladnosti in celo očitne kontradikcije, saj s težavo pokrivajo ta dualizem vza- jemno ekskluzivnih resnic (“dejanske” in “deklarirane”, “odrske” in “zaodrske”, “poslovne” in “strokovne”, “ekonomske” in “neekonom- ske”, “interesne” in “brezinteresne”, “zainteresirane” in “nezainte- resirane”,  “kalkulirajoče”  in  “dekalkulirajoče”,  “mistificirajoče”  in “demistificirajoče” ipd.).89 Ne trdimo, da so brezinteresne komuni- kacijske prakse povsem imune na produkcijo tovrstnih diametralno nasprotnih antagonizmov, ki jih mi vidimo pretežno v obliki dvoum- nosti ali kdaj pa kdaj celo hipokrizije, trdimo pa, da so veliko bolje opremljene  (kadar  izhajajo  iz  trajnih  individualno  in  kolektivno utemeljenih brezinteresnih dispozicij) za redno brušenje in zniže- vanje njihovih ostrin ter demontiranje njihovih temeljev, skozi neko vrsto heglovske Aufhebung, v smislu razveljavitve, odprave oziroma suspenza, kar prispeva k lažjemu prepoznavanju tovrstnih nasprotij in “rokovanju” z njimi, ko se znajdemo v igri produkcije mistifikacij, kontramistifikacij in demistifikacij. Z vidika tega, kako in čemu lahko družbeni agensi drug drugega s pomočjo komunikacije zgolj uporabljajo, ne da bi med seboj zares komunicirali, moramo postkomunikacijske kloake gledati predvsem 65 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 89 Ko govorimo o dvojni komunikacijski zavesti, evfemizaciji komunika- cijskih diskurzov o komunikacijskih praksah ipd., se nanašamo predvsem na Bourdieujeva spoznanja o ekonomiji simbolnih dobrin (1994, 175–211). 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 65 kot hegemone platforme zelo vzajemne ekonomistične odnosne in komunikacijske ekonomije, v kateri med družbenimi agensi prihaja do izdatnih SUD izmenjav številnih materialnih in simbolnih do- brin, ki niso nujno to, za kar se deklarativno razglašajo. V okoljih, pa naj gre za nacionalno zamišljena, sektorsko opredeljena, institu- cionalno določena ali zasebno zamejena, kjer največ štejejo in tudi največ prinašajo srenjskost, uslugarstvo in domačijskost, je brezin- teresnost mogoča  le pod  izjemno ozkimi družbenimi pogoji,  ki lahko nagradijo tiste dispozicije, ki kolektivne ali individualne druž- bene agense pripravijo do tega, da postanejo, rečeno z Bourdieujem, trajno “zainteresirani za brezinteresnost”.90 A resnični izziv za ana- lizo današnjega komuniciranja niso milijoni neprofesionalnih ko- munikacijskih  agensov,  ki  skušajo  v  globalni  digitalni  džungli uspeti in preživeti v podobah amaterskega komunikatorja, temveč tista elita profesionalnih komunikatorjev, ki so odlično opremljeni s teoretskimi dispozicijami komunikacijske brezinteresnosti, in tista kohorta medijskih agensov, ki so izstopajoče oblikovani s strokov- nimi in intelektualnimi dispozicijami medijske brezinteresnosti, a ne prvi ne drugi izjemneži v lastnih profesionalnih praksah brezin- teresnosti vseeno dosledno ne izvajajo ali je sploh ne izvajajo. To ni več mesto za iskanje banalnih ekonomističnih razlag medčloveških izmenjav, preoblečenih v argumentacijsko ideologijo kompetitiv- nega kruhoborstva, poslovne tajnosti, tržne prisile, oblastne skraj- nosti, eksistencialne ogroženosti, situacijske naivnosti, avtentične zavedenosti,  prisilne  lahkovernosti,  značajske  benevolentnosti, komplicirane zasebnosti ali kakšne druge osebne nujnosti. To je mesto, kjer je vsakršno in vsakokratno komuniciranje treba začeti misliti predvsem skozi integritetno in etično optiko. Vlado Kotnik 66 90 Bourdieu, 1997, 240; tudi id., 1994, 160. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 66 Sklep S strogo racionalnega vidika, tistega torej, ki je značilen denimo za utilitarno ekonomsko racionalnost, se zdi brezinteresnost, kot lahko beremo v Elsterjevem delu Le Désintéressement (2009), nekaj nera- cionalnega ali iracionalnega. Tako je videti zato, ker krši pravila in logiko povečevanja uporabnosti in uporabljivosti. Kot da bi bilo člo- veško delovanje brez vrste racionalne in zainteresirane motivacije, ki optimizira individualno uporabnost, oropano upravičenosti do svojega obstoja in potemtakem izgleda neracionalno ali vsaj ara- cionalno. Filozofinja Gloria Origgi (2010) v kritiki Elsterjeve knjige zapiše, da med Bourdieujevo in Elsterjevo teorijo brezinteresnosti obstaja ključna razlika. Medtem ko Bourdieu reducira možnost bre- zinteresnega delovanja na družbeno mehaniko distinkcije oziroma razlikovanja, predpostavljajoč, da brezinteresnost vznika le kot sred- stvo za povečevanje simbolnega kapitala v ekonomiji simbolne iz- menjave, kjer vse izmenjave niso materialnega značaja, pa Elster nasprotno išče individualno motivacijo za brezinteresna dejanja, in- dividualne brezinteresne razloge za ravnanje, ki so poleg tega neod- visni od družbene nadgradnje.  Po Elsterju obstajata dve ključni značilnosti homo economicusa, ki spodkopavata možnost, da bi ravnal brezinteresno: racionalnost in zainteresirana motiviranost. In s svojim individualističnim pri- stopom skuša rešiti racionalnost na račun zainteresirane motivira- nosti. Teorija racionalne izbire je narejena tako, da čeprav bi težko shajala brez predpostavke racionalnosti, bi lahko vendarle shajala brez zainteresirane motiviranosti, saj so, parafrazirajoč Tolstoja, “vsi zainteresirani agensi zainteresirani na podoben način, vsak brezin- teresni agens pa je brezinteresen na svoj način” (Elster 2009; Origgi 2015). Skratka, Elster je kritičen do dolge tradicije moralističnih in pesimističnih gledanj na brezinteresnost (De Montagne, La Bruyère, Laclos, Stendhal, Tocqueville, Pascal, Proust), ki ni verjela, da je res- 67 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 67 nično brezinteresno dejanje v realnosti možno; kritičen je do racio- nalističnih in sorodnih tradicij (Hobbes), ki niso verjele, da so ljudje lahko motivirani, da ravnajo brezinteresno, ne da bi bili posredi nji- hovi domnevni neracionalni ali iracionalni razlogi za taka dejanja; kritičen je do ekonomističnih in hiperracionalističnih tradicij (be- havioristični ekonomisti), ki niso verjele ali niso hotele verjeti, da je možno delovanje onkraj ekonomskega interesa; kritičen je tudi do marksističnih, eksistencialističnih, strukturalističnih,  fenomenolo- ških in sorodnih hermenevtik sumničavosti (Marx, Nietzsche, Freud, Ricœur, zgodnji Bourdieu), ki brezinteresnost zreducirajo na videz, torej jo lahko osmišljajo le, če jo vidijo kot obliko simbolne nagrade v kolektivu za neekonomsko ravnanje.91 Elster je prepričan, da so ljudje kot posamezniki bolj zmožni brezinteresnosti in bolj pripra- vljeni na brezinteresnost, kot so to v preteklosti predpostavljali eko- nomski modeli racionalnosti in motiviranosti. Prav tako pa verjame, da  so brezinteresne motivacije  lahko popolnoma  racionalne. Bre- zinteresna dejanja pogosto spremljajo sumi, da so narejena iz takih ali drugačnih motivov: bodisi iz lastnega ponosa, bodisi iz želje po sprejetosti s strani drugih, bodisi iz zavedanja o prednostih dobrega Vlado Kotnik 68 91 Elster ima v zvezi s tem dve izredno občutljivi pripombi: razlikovati je treba med “skrbjo za brezinteresnost” (souci de désintéressement) in “bre- zinteresno skrbjo” (souci désintéressé), torej tisto, ki jo radi ironizirajo mi- sleci sumničavosti (v smislu Ricœurja ali Derridaja); po drugi strani pa pristno brezinteresno delovanje tudi ni to, ko nekdo naredi vse, da bi nje- govo  dejanje  postalo  ali  ostalo  “anonimno”,  saj  resnično  brezinteresni akter ne pripisuje nobenega pomena temu, ali ima “občinstvo” ali ne. Zdi se, da Elster brezinteresnost najbolj povezuje z idejo “vsakdanjega kan- tovstva” oziroma “vsakodnevnega kantovstva” (kantisme de tous les jours): gre za dejanja, za katera se odločimo zato, ker bi “njihova univerzalizacija imela najboljšo posledico” (2009, 101). Ta oblika “brezinteresne skrbi” se zdi (Fœssel, 2009, 67) skupaj z nekaj drugimi elementi povsem verodo- stojno izhodišče za razumevanje in izvajanje brezinteresnosti. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 68 ugleda  ipd. Tem bistveno “alocentričnim” družbenim vzgibom in motivom, ki se jih da zvesti na obliko posrednega egoizma, Elster doda motive, ki niso nujno egoistični, ampak so prej “egocentrični”, kakor na primer: prvič,  brezinteresno uvaževanje blaginje drugih (altruizem, egalitarizem, vsakodnevno kantovstvo); drugič, notranje odobravanje brezinteresnosti, izhajajoče iz želje, da se v lastnih očeh, ne v očeh drugih, vidimo kot nekdo, ki ga motivira brezinteresno uvaževanje in upoštevanje interesov drugih. Zanj so te motivacije neodvisne od mehanizmov družbenega priznavanja in priznanja in so potemtakem resnično brezinteresne. Skratka, Elsterjeva nosilna teza  je, da obstajajo brezinteresni motivi, katerih prizma  je soraz- merno široka, saj segajo od zastonjskega dejanja do interesa za bre- zinteresnost (v slednjem se približa poznemu Bourdieuju). Elster v svoji kritiki homo economicusa pokaže, da ljudi pri njihovih ravnanjih bolj motivirajo bodisi čustva oziroma strasti bodisi moralni razlogi kakor pa njihov  “osebni  interes”. Čeprav  je  ta brezinteresnost do drugih  lahko  tako dobrohotna  kot  zlonamerna,  ekonomist Alain Wolfelsperger Elsterju očita pretirano  zainteresiranost  za  analizo vplivov brezinteresnosti in altruizma na družbo, ne pa tudi posledic egoizma, hudobije, sovraštva in nizkih strasti.92 Toda v očeh filozofa Michaëla Fœssela je prav to dokaz, da je očitno brezinteresnost in altruizem težje analitsko modelirati kot egoizem in sebičnost, kar pojasnjuje privilegij, ki ga ekonomisti podeljujejo slednjima.93 Naposled smo prek Bourdieuja in Elsterja prišli do točke, ko že- limo sami orisati razliko med tem, kako v medčloveških odnosih ravna homo communicans interessans (človek interesa, zainteresiran človek komunikator) in kako ravna homo communicans disinteres- sans (človek brezinteresnosti, nezainteresiran človek komunikator). 69 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 92Wolfelsperger, 2010, 36–37. 93 Fœssel, 2009, 67. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 69 Vlado Kotnik 70 Parametri komunikacijske formacije Komunikacijska konstitucija Homo Communicans Interessans Homo Communicans Disinteressans Odnos do komunikacijske identitete Konstituira se na podlagi zaintere- siranega pozicioniranja in plasiranja lastnega komunikacijskega seb- stva. Cilj je stalna skrb za konstruk- cijo zunanjega videza oziroma zunanjih znakov komunikacijske identitete. Forma komunikacijske identitete je pred njeno vsebino in pogosto tudi ni usklajena z njo. Konstituira se na podlagi zaintere- siranega depozicioniranja in de- plasiranja lastnega ko mu ni kacij- skega sebstva. Cilj je stalna skrb za dekonstrukcijo zunanjega videza oziroma zunanjih znakov komu- nikacijske identitete. Forma in vse- bina komunikacijske identitete delujeta v vzajemni soodvisnosti. Odnos do (brez)interesa Deluje bodisi v preračunljivem in- teresu skupine ali organizacije bo- disi za lasten preračunljiv interes. Na brezinteresnost gleda z vidika utilitarne ekonomske racionalnosti. Zanj je brezinteresnost v komunici- ranju z drugimi nekaj iracional- nega, saj omejuje možnosti maksimiranja uporabnosti in korist- nosti. Deluje v interesu stalnega razvel- javljanja oziroma odpravljanja last- nih in drugih preračunljivih in- teresov. Komuniciranje dojema kot realizacijo nekalkulantskega in- teresa, skoncentriranega v čim bolj verodostojnem, realitetnem in transparentnem vzpostavljanju medčloveških razmerij, pri katerem je brezinteresnost konstitutiven ele- ment komunikacijske integritete. Odnos do (samo)razmerij Njegov interes za razmerja je »biti zraven«, »biti v igri«, »viseti« na površini razmerij. Njegova razmerja so zaznamovana z dol- govi, uslugami in protiuslugami, torej »vezano trgovino« odvisnost- nih in ekskluzivnih recipročnih razmerij. Ta razmerja so oportu- nizirana, favorizirana, klien- telizirana, domesticirana, privatizirana, homogenizirana, deavtonomizirana. Njegov interes za razmerja je zaz- namovan s skrbjo, kako se od razmerij, ki se jih vzpostavlja, hkrati tudi že osvobajati, izstopati iz njih. Razmerja zaključuje transparentno in konsistentno, torej jih avtono- mizira, heterogenizira, demistificira in deekskluzivira, s čimer omogoči vzpostavitev novih razmerij ali novih tipov razmerij, saj na njih ni sledi dolga in odnosne »vezane tr- govine«. Odnos do realnosti Fiktiven odnos do realnosti, zaradi česar realnost s pomočjo komu- nikacije izdatno ekonomizira in mistificira. V realnosti išče dejstva, skladna z njegovimi potrebami ali potrebami stranke, s katero je povezan ali za katero dela. Naklonjen je samo tistim dejstvom, ki so dobra zanj ali za njegovo stranko. Odnos do realnosti korespondira z njenimi dejanskimi modalitetami, zato realnost lažje tudi deekono- mizira in demistificira. V realnosti ga zanimajo vsa dejstva, ne glede na to, ali ta podpirajo njegov in- teres ali interes njegove stranke ali ne. Naklonjen je relevantnim in verodostojnim dejstvom. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 70 Zavzemanje za brezinteresno komuniciranje v svetu visoko ekonomizirane zainteresiranosti za interese komunikacijskega ekscepcionalizma se morda res zdi neproduktivno, abotno, na- ivno, trivialno, celo asocialno početje. Toda manj trivialno in so- cialno veliko resneje to početje postane, če se brezinteresnost preneha le deklarirati (torej izvajati le na ravni produkcije diskur- zov) in se jo začne zares, in kolikor je le mogoče, dosledno izvajati v vseh komunikacijskih okoliščinah in v vsaki od njih posebej (torej izvajati na ravni produkcije praks). Šele takrat se pokaže potenca dispozicije neutopične brezinteresnosti kot dejanske ko- munikacijske pozicije, s katere se lahko skozi konkretna dejanja konstituira resnična verodostojnost, etičnost in moralnost94 na individualni in kolektivni ravni, torej takšna vrsta družbeno ne- funkcionalne verodostojnosti, etičnosti in moralnosti v družbenih 71 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 94 Zavedajoč se, ob omembi etike (nauka o dobrem vobče) oziroma morale (izvedbe etike v konkretni praksi, torej prakseologije etike), da imata tudi etika/morala, kakor pravi Bourdieu (1994, 234–238 / 1998, 141–145), svoj “paradoksalni temelj”. Odnos do komunikacije Komunikacija je zgolj orodje za dosego drugih, pogosto nekomu- nikacijskih ciljev. Komunikacija je zanj nekaj eksternega, protetičnega, instrumentalnega. Komunicira vklopitveno, konjunk- turno in mimetično, tj. v skladu s (prevladujočimi) komunikacijskimi možnostmi in priložnostmi. Komunikacija je orodje, a tudi smoter komuniciranja sam po sebi. Komunikacija je zanj nekaj in- ternega, integritetnega, (avto)re- fleksivnega. Komunicira odklopit - veno, distinktivno in refleksivno, tj. ne nujno tako, kakor ga k temu napeljujejo ali silijo (prevladujoče) komunikacijske možnosti in priložnosti. Odnos do informacije Selektivno promovira informacije, torej samo tiste, ki podpirajo nje- gove motive, intence in razloge ali motive, intence in razloge njegove skupine. Celovito promovira informacije, torej vse relevantne informacije, tudi take, ki ne podpirajo njegovih lastnih motivov, intenc in razlogov ali motivov, intenc in razlogov skupine, ki ji pripada ali se tja prišteva. 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 71 razmerjih, ki ljudem kot posameznikom in kolektivom nalaga, da v komuniciranju z drugimi ravnajo z vsem dolžnim premislekom za prezentacijo lastne verodostojnosti, zavestno povečujejo raz- daljo do ekonomističnih tipov delovanja in osmišljajo lastno in- tegriteto  in  prosperiteto  skozi  svoja  vsakokratna nemistificirajoča, neeksploatirajoča in nezlorabljajoča komuni- kacijska dejanja, brez skrivanja za figurami ekonomskih interesov kot nekakšnega subverzivnega ideološkega ozadja pragmatičnih ali lukrativnih nujnosti, na podlagi katerih se zdi resnica komu- niciranja v očeh cinikov in posmehljivcev primerna le za tiste, ki ne vzdržijo mistifikacije in manipulacije. Naj sklenemo. Naš programatičen zagovor brezinteresnega ko- municiranja kot ene od možnih prakseoloških dispozicij faktičnega, realitetnega, verodostojnega, integritetnega, etičnega, transparent- nega, konsistentnega in trajnostnega komuniciranja ne le v komu- nikacijski  teoriji, ampak tudi v praksi, ne želi biti agitatorski (v smislu aktivističnega zbujanja občutka, da je z našo komunikacijo treba nujno “nekaj storiti”, jo “popraviti”, jo “revolucionarno refor- mirati”) niti preskriptiven (v smislu pokroviteljskega pouka in bon- tonskih  receptov,  kako  bi  ljudje  “morali  komunicirati”),  ampak realistično (avto)refleksiven (v smislu kritičnega samopremisleka teoretskih in praktičnih možnosti in zmožnosti za produkcijo dru- gačnih praks komuniciranja). Svet brezinteresnega komuniciranja je mogoč. Pravzaprav ga ni treba izumljati, saj je že tu. Vseskozi se poraja in razkraja v drobnih gestah resnicoljubnosti, poštenosti, ve- rodostojnosti, preglednosti, doslednosti, odgovornosti, uvidevnosti, obzirnosti, zaupavrednosti, skratka najbolj temeljne človečnosti. Do- kler bo tako, je bolje, da nima niti ekspanzionističnih (v obliki pa- tronov, predpravic,  pretenzij  “od  zgoraj navzdol”,  privilegiranih lekcij, prilaščenih kolonij ipd.) niti izolacionističnih teritorijev (v obliki konserviranih rezervatov, samozadostnih niš, varovanih ka- Vlado Kotnik 72 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 72 ranten, istomislečih komor odmeva, od realnosti ločenih milnih me- hurčkov ipd.). Dokler bo tako, lahko vsakdo vstopi vanj in ga začne nemudoma soustvarjati po lastni možnosti in zmožnosti za brezin- teresnost. Dokler bo tako, rečeno z mislijo na Freuda in Bourdieuja obenem,  lahko vsakdo vstopi v svojo  lastno hišo komunikacije, odpre okna, prezrači njene temačne prostore komunikacijsko za- vestnega  in  nezavednega  in  se  vsaj  takrat  počuti  pri  sebi  “kot doma”. Če se opremimo in ohrabrimo s to komunikacijsko mož- nostjo, zmožnostjo in priložnostjo, se zdi zavednost, še bolj pa ne- zavednost  našega  komuniciranja  še  vrednejša  stalnih,  čeprav drobnih vsakodnevnih poskusov ozaveščanja komunikacije. Dru- gačen svet kvalitetno nastaja in obstaja le, če ga kvalitetno ustvar- jamo pri sebi, z drugimi in v odnosu do drugih.  Bibliografija ALLISON, H. E. (2001): “The Disinterestedness of the Pure Judge- ment of Taste”, v: Allison, H. E., Kant’s Theory of Taste: A Reading of the Critique of Aesthetic Judgement, Cambridge University Press, Cambridge, 85–97. ALTERMAN, E. (1999): Sound and Fury: The Making of the Pundito- cracy, Ithaca, NY in London, Cornell University Press.  ALTHEIDE, D. L. (1994): “An Ecology of Communication: Toward a Mapping of the Effective Environment”, The Sociological Quarterly, 35(4), 665–683. ALTHEIDE, D. L. (1995): An Ecology of Communication: Cultural For- mats of Control, New Brunswick, NJ, Aldine Transaction. ANDERSON, J. & BAYM, G. (2004): “Philosophies and Philosophic Issues in Communication, 1995–2004”, Journal of Communication, 54(4), 589–615. 73 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 73 BABE, R. E. (1995): Communication and the Transformation of Eco- nomics: Essays in Information, Public Policy, and Political Economy, New York in London, Routledge. BACH, K. & HARNISH, R. M. (1979): Linguistic Communication and Speech Acts, Cambridge, MA, M.I.T. Press. BAILENSON, J. N. & YEE, N. (2008): “Psychology in Communication Processes”, v: Donsbach, W., ed., The International Encyclopedia of Communication,Wiley-Blackwell & International Communication As- sociation (ICA), Malden, MA, 9, 3931–3937. BANG, H. P., ed. (2003): Governance as Social and Political Commu- nication, Manchester, Manchester University Press. BARBER, B. R. (2002): “The Ambiguous Effects of Digital Technology on Democracy in a Globalizing World”, v: Banse, G., Grunwald, A. & Rader, M., eds., Innovations for E-Society: Challenges for Technology Assessment, Edition Sigma, Berlin, 43–56. [tudi kot: Beitrag zum Kon- gress “Gut zu Wissen”, Heinrich-Böll-Stiftung; obseg: 1–12, dostopno: https://doc.uments.com/s-the-ambiguous-effects-of-digital-techno- logy-on-democracy-in-a.pdf (2. 6. 2020)]. BATESON, G. & RUESCH, J. (1951): Communication: The Social Ma- trix of Psychiatry, New York, Norton. BAUDRILLARD, J. (1976): L’Échange symbolique et la mort, Pariz, Gal- limard. BAUDRILLARD, J. (1999): Simulaker in simulacija, Ljubljana, ŠOU & Študentska založba [orig. Simulacres et simulation, Pariz, Éditions Ga- lilée, 1981]. BAxTER, L. A. & BRAITHWAITE, D. O., eds. (2008): Engaging Theo- ries in Interpersonal Communication: Multiple Perspectives, London, Sage. BECKENBACH, E. F. & TOMPKINS, Ch. B., eds. (1971): Concepts of Communication: Interpersonal, Intrapersonal and Mathematical,New York, J. Wiley. Vlado Kotnik 74 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 74 BENNETT, L. W. & ENTMAN, R. M., eds. (2001): Mediated Politics: Communication in the Future of Democracy, New York, Cambridge University Press. BENNETT, L. W. & PFETSCH, B. (2018): “Rethinking Political Com- munication in a Time of Disrupted Public Spheres”, Journal of Com- munication, 68(2), 243–253. BENNETT, W. L. & LIVINGSTON, S. (2018): “The Disinformation Order: Disruptive Communication and the Decline of Democratic In- stitutions”, European Journal of Communication, 33(2), 122–139. BERGER, P. L. & LUCKMANN, Th. (1988[1966]): Družbena konstruk- cija realnosti: Razprava iz sociologije znanja, Ljubljana, Cankarjeva založba. BERGMAN, M. (2012): Peirce’s Philosophy of Communication: The Rhetorical Underpinnings of the Theory of Signs, New York et al., Bloomsbury Publishing. BERGMAN, M., KIRTIKLIS, K. & SIEBERS, J. (2019): Models of Com- munication: Theoretical and Philosophical Approaches, London in New York, Routledge. BIRDWHISTELL, R. (1970): Kinesics and Context: Essays on Body Mo- tion Communication, Philadelphia, University of Pennsylvania Press. BLAKEMAN, R. (2014): Integrated Marketing Communication: Cre- ative Strategy from Idea to Implementation, Lanham et al., Rowman & Littlefield. BLUMLER, J. G. & KATZ, E., eds. (1974): The Uses of Mass Communi- cations: Current Perspectives on Gratifications Research, London, UK & Beverly Hills, CA, Sage Publications. BOURDIEU, P. (1972): Esquisse d’une théorie de la pratique, Geneva, Librarie Droz [reprint: Pariz, Seuil, 2000; ang. prev. R. Nice; Outline of a Theory of Practice, Cambridge, Cambridge University Press, 1977]. BOURDIEU, P. (1980): Le sens pratique, Pariz, Les Éditions de Minuit [slov. prev. J. Kernev Štrajn; Praktični čut I., Ljubljana, Studia Humani - 75 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 75 tatis, 2002; ang. prev. R. Nice; The Logic of Practice, Stanford, Stanford University Press & Cambridge, Polity Press, 1990].  BOURDIEU, P. (1994): Raisons pratiques: Sur la théorie de l’action, Pariz, Seuil [slov. prev. K. Rotar; Praktični razlogi: O teoriji delovanja, Ljubljana, Krtina, 2019; ang. prev. Practical Reason: On the Theory of Action, Cambridge, Polity Press & Stanford, Stanford University Press, 1998] BOURDIEU, P. (1997): Méditations pascaliennes, Pariz, Seuil. BOURDIEU, P. (2000): Les structures sociales de l’économie, Pariz, Seuil.  BRAITHWAITE, D. O. & BAxTER, L. A., eds. (2006): Engaging Theo- ries in Family Communication: Multiple Perspectives, London, Sage. BRYSON, L., ed. (1948): The Communication of Ideas: A Series of Ad- dresses, New York, Harper and Brothers. BRAUDEL, F. (1988/1989/1991[1979]): Materialna civilizacija, ekono- mija in kapitalizem, XV.–XVIII. stoletje, Ljubljana, Studia Humanita- tis. BRETON, Ph. (1992): L’Utopie de la communication: Le mythe du “ vil- lage planétaire “, Pariz, La Découverte. BRETON, Ph. & PROULx, S. (2005): L’explosion de la communication: Introduction aux théories et pratiques de la communication, Pariz, La Découverte. CAREY, J. W. (1989): Communication as Culture: Essays on Media and Society, Winchester, MA, Unwin Hyman. CAREY, J. W. (1994): “Communications and Economics”, v: Babe, R. E., ed., Information and Communication in Economics, Kluwer Aca- demic Publishers & Springer, Dordrecht, 321–336. CASTELLS, M. (2007): “Communication, Power and Counter-power in the Network Society”, International Journal of Communication, 1, 238–266. Vlado Kotnik 76 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 76 CHAFFEE, S. H., ed. (1975): Political Communication: Issues and Stra- tegies for Research, Beverly Hills, CA, Sage. CHANG, B. G. & BUTCHART, G. C. (2012): Philosophy of Communi- cation, Cambridge, MA & London, The MIT Press. CLOW, K. E. & BAACK, D. E. (2001): Integrated Advertising, Promo- tion, and Marketing Communications, Upper Saddler River, NJ, Pren- tice Hall. COULDRY, N. (2008): “Mediatization or Mediation? Alternative Un- derstandings of the Emergent Space of Digital Storytelling”, New Media & Society, 10(3), 373–391. COULDRY, N. & HEPP, A. (2013): “Conceptualizing Mediatization: Contexts, Traditions, Arguments”, Communication Theory, 23, 191– 202. COULDRY, N. & HEPP, A. (2016): The Mediated Construction of Rea- lity, Cambridge, Polity Press. CRAIG, R. (1999): “Communication Theory as a Field”, Communica- tion Theory, 9(2), 119–161. CURRAN, J. (2012): “Novi revizionizem v raziskovanju množičnega komuniciranja: Kritični pregled”, v: Luthar, B. & Jontes, D., eds., Mediji in občinstva, FDV, Ljubljana, 443–475 [orig. “The New Revisionism in Mass Communication Research: A Reappraisal”, European Journal of Communication, 5/1990(2/3), 135–164]. CURRAN, J., WALKERDINE, V. & MORLEY, D., eds. (1995): Cultural Studies and Communication, London et al., Bloomsbury Academic. DAHLÉN, M., LANGE, F. & SMITH, T. (2010): Marketing Communi- cations: A Brand Narrative Approach, West Sussex, UK, John Wiley & Sons. DANIELS, P. (2008): “Kant on the Beautiful: The Interest in Disinte- restedness”, COLLOQUY Text Theory Critique, 16, 198–209, dostopno: www.colloquy.monash.edu.au/issue16/daniels.pdf (2. 6. 2020). 77 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 77 DAVIS, A. (2002): Public Relations Democracy: Public Relations, Poli- tics, and the Mass Media in Britain, Manchester, Manchester Univer- sity Press. DENNIS, E. E. & WARTELLA, E. A., eds. (1996): American Communi- cation Research: The Remembered History, Mulwah, NJ, Erlbaum. DERVIN, B., ed. (1989): Rethinking Communication. Volume 1: Para- digm Issues, Newbury Park, Sage. DERVIN, B., GROSSBERG, L. & WARTELLA, E. A. (1989): Rethinking Communication. Volume 2: Paradigm Exemplars,Newbury Park, Sage. D’ETTORRE, P. & HUGHES, D. P., eds. (2008): Sociobiology of Com- munication: An Interdisciplinary Perspective, Oxford, Oxford Univer- sity Press. DONSBACH, W. (2006): “The Identity of Communication Research”, Journal of Communication, 56, 437–48. DONSBACH, W. (2008): The International Encyclopedia of Commu- nication, 12 vols., Malden, MA, Wiley-Blackwell & International Com- munication Association (ICA). DUFF, A. S. (2013): “Pundit for Post-Industrial Times? Walter Lipp- mann as an Information Society Theorist”, Information, Communica- tion & Society, 16(6), 967–988.  DUPUY, J. P. (2016): Prihodnost ekonomije: Kako se otresti ekonomisti- fikacije, Ljubljana, Analecta (prev. K. Zakrajšek; L’Avenir de l’économie: Sortir de l’économystification, Pariz, Flammarion, 2012].  ELSTER, J. (2009): Le Désintéressement: Traité critique de l’homme économique, Pariz, Seuil. FANN THOMAS, G. & STEPHENS J., K. (2015): “An Introduction to Strategic Communication”, International Journal of Business Com- munication, 52(1), 3–11. FILL, C. (2009): Marketing Communications: Interactivity, Commu- nities and Content, Fifth Edition, Harlow, Essex, Pearson Education Limited. Vlado Kotnik 78 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 78 FINLEY, M. I. (1987[1973]): Antična ekonomija, Ljubljana, Studia Hu- manitatis. FLICHY, P. (1997): Une histoire de la communication moderne: Espace public et vie privée, Pariz, Éditions La Découverte. FLOYD, K. & WEBER, R., eds. (2020): The Handbook of Communica- tion Science and Biology, London in New York, Routledge. FœSSEL, M. (2009): “Qu’est-ce qui nous motive? À propos du ‘Désin- téressement’ de Jon Elster”, Esprit, 355(junij 2009), 65–68. FOUCAULT, M. (2008): Vednost – oblast – subject, Ljubljana, Založba Krtina. FREEDMAN, D. (2002): “A ‘Technological Idiot’? Raymond Williams and Communication Technology”, Information, Communication & So- ciety, 5(3), 425–442. FUCHS, Ch. (2016): Critical Theory of Communication: New Readings of Lukács, Adorno, Marcuse, Honneth and Habermas in the Age of In- ternet, London, University of Westminster Press. GARDINER, L. W. (2008): The Psychology of Communication, Victoria, B.C., Trafford Publishing. GEHRKE, P. J. & Keith, W. M. (2015): A Century of Communication Studies: An Unfinished Conversation, London in New York, Routledge. GIANSANTE, G. (2015): Online Political Communication: How to Use the Web to Build Consensus and Boost Participation, Heidelberg et al., Springer International Publishing. GIBLETT, R. (2008): Sublime Communication Technologies, Basing- stoke in New York, Palgrave Macmillan. GODELIER, M. (1968): Rationnalité et irrationalité en économie, Pariz, Maspéro. GOFFMAN, E. (1993): “La communication en défaut”, Actes de la re - cherche en sciences sociales, 100, 66–72. GOFFMAN, E. (2014[1959]): Predstavljanje sebe v vsakdanjem življe- nju, Ljubljana, Studia Humanitatis. 79 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 79 GOLDREICH, O., JUBA, B. & SUDAN, M. (2012): “A Theory of Goal- Oriented Communication”, Journal of the ACM (Association for Com- puting Machinery), 59(29),  Article  No.  8:  https://doi.org/10.1145/ 2160158.2160161. GONZáLES-BAILóN, S. (2018): Decoding the Social World: Data Sci- ence and the Unintended Consequences of Communication, Cam- bridge, MA & London, The MIT Press. GREEN, J. O. & BURLESON, B. R., eds. (2003): Handbook of Commu- nication and Social Interaction Skills,  Mahwah,  NJ  &  London, Lawrence Erlbaum Associates. GUDEMAN, S. (2001): The Anthropology of Economy: Community, Market, and Culture, Malden, MA & Oxford, Blackwell Publishers. GUMBRECHT, H. U. & PFEIFFER, L. K. (1994): Materialities of Com- munication, Stanford, Stanford University Press. GUMPERZ, J. J. & HYMES, D., eds. (1972): Directions in Sociolinguis- tics: The Ethnography of Communication, New York, Holt, Rinehart and Winston. GUYER, P. (1978): “Disinterestedness and Desire in Kant’s Aesthetics”, The Journal of Aesthetics and Art Criticism, 36(4), 449–460. HABERMAS, J. (1981): Theorie des kommunikativen Handelns: Band 1. Handlungsrationalität und gesellschaftliche Rationalisierung, Frankfurt, Suhrkamp [ang. prev. Th. A. McCarthy; The Theory of Com- municative Action: Vol. 1. Reason and the Rationalization of Society, Boston, MA, Beacon Press, 1984]. HABERMAS, J. (1981): Theorie des kommunikativen Handelns: Band 2. Zur Kritik der funktionalistischen Vernunft, Frankfurt, Suhrkamp [ang. prev. Th. A. McCarthy; The Theory of Communicative Action: Vol. 2. Lifeworld and System: A Critique of Functionalist Reason, Boston, MA, Beacon Press, 1987]. HALBERSTAM, D. (1979): The Powers That Be, New York, Alfred A. Knopf. Vlado Kotnik 80 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 80 HALLAHAN, K., HOLTZHAUSEN, D., RULER, B. VAN, VERČIČ, D. & SRIRAMESH, K. (2007): “Defining Strategic Communication”, In- ternational Journal of Strategic Communication, 1(1), 3–35. HARDT, H. (1992): Critical Communication Studies: Communication, History and Theory in America, London, Routledge. HARSIN, J. (2017): “Trump l’œil: Is Trump’s Post-Truth Communica- tion Translatable?”, Contemporary French and Francophone Studies, 21(5), 512–522. HARTLEY, J. (2002): Communication, Cultural and Media Studies: The Key Concepts, London in New York, Routledge. HASKELL, Th. L. (1998): Objectivity is Not Neutrality: Explanatory Schemes in History, Baltimore, MD in London, The Johns Hopkins University Press. HAUSER, M. D. (1996): The Evolution of Communication, Cambridge, MA, The MIT Press. HENDRY, J. & WATSON, C. W., eds. (2001): An Anthropology of Indi- rect Communication, London in New York, Routledge. HEPP, A. (2020): Deep Mediatization, London in New York, Rout- ledge. HEPP, A. (2013): Cultures of Mediatization, Cambridge, Polity Press. HEPP,  A.  (2012):  “Mediatization  and  the  ‘Molding  Forces’  of  the Media”, Communications, 37(1), 1–28. HEPP, A. & KROTZ, F. (2014): “Mediatized Worlds: Understanding Everyday Mediatization”, v: Hepp, A. & Krotz, F., eds., Mediatized Worlds: Culture and Society in a Media Age, Palgrave, London, 1–15. HJARVARD, S. (2013): The Mediatization of Culture and Society, Lon- don, Routledge. HORST, H. & MILLER, D. (2006): The Cell Phone: An Anthropology of Communication, Oxford in New York, Berg Publishers. HUGILL, P. J. (1999): Global Communications Since 1844: Geopolitics and Technology, Baltimore, MD, John Hopkins University Press. 81 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 81 HYMES, D. (1964): “Introduction: Toward Ethnographies of Commu- nication”, v: Gumperz, J. J. & Hymes, D., eds., The Ethnography of Com- munication, American Anthropological Association, Washington, DC, 12–25. HYMES, D. (1967): “The Anthropology of Communication”, v: Dance, F. E. x., ed., Human Communication Theory: Original Essays, Holt, Rinehart and Winston, New York, 1–39. INNIS, H. A. (1951): The Bias of Communication, Toronto, University of Toronto Press [slov. prev. Pristranost komuniciranja, Ljubljana, FDV, 2018]. ISLAM, R., ed. (2013): Biology and Communication in the Information Age (Microbiology Research Advances), Hauppauge, NY, Nova Sci- ence Publishers. JAKOBSON, R. (1971): “Linguistics and Communication Theory”, v: Jakobson, R., Selected Writings II: Word and Language,Mouton, Haag in Pariz, 570–579. JAMIESON, K. H. & KENSKI, K. (2014/2017): “Political Communica- tion: Then, Now, and Beyond”, v: Kenski, K. & Jamieson, K. H., eds., The Oxford Handbook of Political Communication, Oxford University Press, Oxford, DOI: 10.1093/oxfordhb/9780199793471.013.77. JANSEN, S. C. (2008): “Walter Lippmann, Straw Man of Communi- cation Research”, v: Park, D. W. & Pooley, J., eds., The History of Media and Communication Research: Contested Memories, Peter Lang, New York, 71–112. JENSEN, K. B. & CRAIG, R. T., chief eds., POOLEY, J. & ROTHEN- BUHLER, E. W., assoc. eds. (2016): The International Encyclopedia of Communication Theory and Philosophy, Malden, MA, Wiley. JERSLEV, A. & MORTENSEN, M. (2016): “What is the Self in the Celebrity Selfie? Celebrification, Phatic Communication and Perfor- mativity”, Celebrity Studies, 7(2), 249–263. Vlado Kotnik 82 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 82 JUSSAWALLA, M. & McLEAN LAMBERTON, D. (1982): Communi- cation Economics and Development, Elmsford, NY & Oxford, UK, Per - gamon Press. KANT, I. (1999): Kritika razsodne moči, Ljubljana, Založba ZRC SAZU. KATZ, E. & LAZARSFELD, P. F. (1955): Personal Influence: The Part Played by People in the Flow of Mass Communications, Glencoe, IL, The Free Press. KELLNER, D. (1995): “Media Communications vs. Cultural Studies: Overcoming the Divide”, Communication Theory, 5(2), 162–177. KITTLER, F. (1986): Grammophon Film Typewriter, Berlin, Brinkmann & Bose [ang. prev. Gramophone, Film, Typewriter, Stanford, Stanford University Press, 1999]. KLAPPER, J. T. (1960): The Effects of Mass Communication, Glencoe, IL, The Free Press. KLUCKHOHN, C. (1961): “Notes on Some Anthropological Aspects of Communication”, American Anthropologist, 63, 895–910. KNAPP, M. L. & VANGELISTI, A. L. (2000): Interpersonal Communi- cation and Human Relationships, Boston, Allyn and Bacon. KOTNIK, V. (2020): “Komunikacija kot manipulacija: Kritika ekonom- izma komuniciranja”, Monitor ISH, 22(1), 7–76. KOTNIK, V. (2019): Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja, Koper, Založba Univerze na Primorskem. KOTNIK, V. (2016): Homo academicus in mediji: Bourdieujevske me- ditacije, Koper, Univerzitetna založba Annales. KOVARIK, B. (2016): Revolutions in Communication: Media History from Gutenberg to the Digital Age, New York, Bloomsbury Publishing. KRAIDY, M. M., ed. (2012): Communication and Power in the Global Era: Orders and Borders, London in New York, Routledge. KROTZ, F. (2007a): “The Meta-Process of Mediatization as a Concep- tual Frame”, Global Media and Communication, 3(3), 256–260. 83 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 83 KROTZ, F. (2007b): Mediatisierung von Kommunikation: Fallstudien zum Wandel von Kommunikation [The Mediatization of Communica- tion: Case Studies of Changes in Communication],Wiesbaden, Sprin- ger Verlag. LATOUR, B. (1994): Nous n’avons jamais été modernes: Essai d’an- thropologie symétrique, Pariz, La Découverte. LATOUR, B. (1991): “Technology Is Society Made Durable”, v: Law, J., ed., A Sociology of Monsters: Essays on Power, Technology and Domi- nation, Routledge, London, 103–132. LENT, J. L., ed. (1995): A Different Road Taken: Profiles in Critical Com- munication, Boulder, CO, Westview Press. LÉVI-STRAUSS, C. (1965): “The Principle of Reciprocity”, v: Coser, L. A. & Rosenberg, B., eds., Sociological Theory: A Book of Readings, Macmillan, New York, 74–84. LEWIS, D. B. & GOWER, D. M. (1980): Biology of Communication, Hei- delberg, Springer. LEYDESDORFF, L. (2000): A Sociological Theory of Communication: The Self-Organization of the Knowledge-Based Society, Irvine, CA, Universal Publishers. LILLEKER, D. G. & NEGRINE, R.  (2002):  “Professionalization: Of What? Since When? By Whom?”, The Harvard International Journal of Press/Politics, 7(4), 98–103. LOWERY, Sh. A. & DeFLEUR, M. L. (1983): Milestones in Mass Com- munication Research: Media Effects, New York, Longman. LUNDBY, K., ed. (2014): Mediatization of Communication, Berlin in New York, Walter de Gruyter. LUNDBY, K., ed. (2009): Mediatization: Concepts, Changes, Conse- quences, New York, Peter Lang Verlag. MALMBERG, B. (1963): Structural Linguistics and Human Commu- nication: An Introduction into the Mechanism of Language and the Vlado Kotnik 84 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 84 Methodology of Linguistics, Berlin,  Göttingen  in  Heidelberg, Springer-Verlag. MATTELART, A.  (1996): La mondialisation de la communication, Pariz, PUF. MAUSS, M. (1996): Esej o daru in drugi spisi, Ljubljana, Studia Huma- nitatis. McCHESNEY, R. W. (1997): “Wither Communication?”, Journal of Broadcasting and Electronic Media, 41(3), 566–573. McLUHAN, M. (1962): The Gutenberg Galaxy: The Making of Typo- graphic Man, Toronto, University of Toronto Press. McQUAIL, D. (1985): “Sociology of Mass Communication”, Annual Review of Sociology, 11, 93–111. McQUAIL, D. (1987): Mass Communication Theory: An Introduction, London, Sage. McQUAIL, D. (1992): Media Performance: Mass Communication and the Public Interest, London, Sage. McNAIR, B. (2007): An Introduction to Political Communication, Lon- don, Routledge. MERRIAM-WEBSTER DICTIONARY (2020): “Is This Cat ‘Uninte- rested’  or  ‘Disinterested’?”,  Merriam-Webster.com, dostopno: https://www.merriam-webster.com/words-at-play/uninterested-or- disinterested (21. 5. 2020). MILLER, G. A. (1968): The Psychology of Communication: Seven Es- says, London, Allen Lane The Penguin Press. MILLER, T. (2018): “Cultural Studies and Communication”, v: Oxford Research Encyclopedias – Communication, DOI:  10.1093/acre- fore/9780190228613.013.93. MOSCO, V. (1996): The Political Economy of Communication: Rethink- ing & Renewal, Thousand Oaks, CA, Sage. 85 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 85 MURDOCK, G. (1975): “The Sociology of Mass Communications and Sociological Theory”, The Australian and New Zealand Journal of So- ciology, 11(2), 27–30. NEGRINE, R. M. (2008): The Transformation of Political Communica- tion: Continuities and Changes in Media and Politics, Basingstoke, UK & New York, Palgrave Macmillan. NEGRINE, R., HOLTZ-BACHA, Ch., MANCINI, P. & PAPATHANAS- SOPOULOS, S., eds. (2007): The Professionalization of Political Com- munication, Bristol, UK & Chicago, IL, Intellect. NEGRINE, R. & LILLEKER, D. G. (2002): “The Professionalization of Political Communication: Continuities and Change in Media Prac- tices”, European Journal of Communication, 17(3), 305–323. NEVEU, E. (2011): Une société de communication?, 5e édition, Pariz, Montchrestien. NEWCOMB, Th. (1953): “An Approach to the Study of Communica- tive Acts”, Psychological Review, 60, 393–404. NOTHHAFT, H., PAGE WERDER, K., VERČIČ, D. & ZERFASS, A. (2018): Future Directions of Strategic Communication, London, Rout- ledge. OLIVESI, S., ed. (2006): Sciences de l’information et de la communica- tion: Objets, savoirs, discipline, Grenoble, Presses universitaires de Grenoble. ORIGGI, G. (2010): “The Possibility of Disinterested Action”, The Ber- lin Review of Books, dostopno: https://berlinbooks.org/brb/2010/01/ origgi-desinteressement/ (4. 6. 2020). ORIGGI, G. (2015): La Réputation: Qui dit quoi de qui, Pariz, PUF.  O’SULLIVAN, T., HARTLEY, J., SAUNDERS, D., MONTGOMERY, M. & FISKE, J. (1994): Key Concepts in Communication and Cultural Stu - dies, London in New York, Routledge. QAZI, M. (2019): The Executive Guide to Business Communication, Chennai, Notion Press. Vlado Kotnik 86 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 86 PARK, R. E. (1939): “Reflections on Communication and Culture”, The American Journal of Sociology, 44, 191–205. PERCY, L. (2014): Strategic Integrated Marketing Communications, London, Routledge. PERLOFF, R. M. (2014): The Dynamics of Political Communication: Media and Politics in a Digital Age, New York in London, Routledge. PETERS, J. D. (1986): “Institutional Sources of Intellectual Poverty in Communication Research”, Communication Research, 13(4), 527–559. PETERS, J. D. (1999): Speaking into the Air: A History of the Idea of Communication, Chicago, IL & London, The University of Chicago Press. PETERS, J. D. & SIMONSON, P., eds. (2004): Mass Communication and American Social Thought: Key Texts, 1919–1968, Lanham, MD, Rowman and Littlefield. PETERSON, M. A. (2003): Anthropology and Mass Communication: Media and Myth in the New Millennium, New York, Berghahn Books. POE, M. T. (2011): A History of Communications: Media and Society from the Evolution of Speech to the Internet, Cambridge, Cambridge University Press. PRAPROTNIK, T. (2018): “Komuniciranje in mreženje v družbenih medijih: Predstavitev nekaterih komunikacijskih praks in norm”, Mo- nitor ISH, 20(2), 41–68. PRAPROTNIK, T. (2003): Skupnost, identiteta in komunikacija v vir- tualnih skupnostih, Ljubljana, ISH. PUŠNIK, M., BOBNIČ, R. & JONTES, D. (2018): “Tehnologija, komu- niciranje in monopoli vednosti”, v: Innis, H. A., Pristranost komunici- ranja, Založba FDV, Ljubljana, 5–27. RAMONET, I. (2001): La tyrannie de la communication, Pariz, Galli- mard.  RIMSCHA, M. BJøRN VON (2020): Management and Economics of Communication, Berlin et al., De Gruyter Mouton. 87 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 87 ROGERS, E. M. (1994): History of Communication Study: A Biograp- hical Approach, New York, Free Press. ROSANVALLON, Pierre (1998[1989]): Ekonomski liberalizem: Zgodo- vina ideje o trgu, Ljubljana, Studia Humanitatis. ROSILLO-LóPEZ,  C.,  ed.  (2017):  Political Communication in the Roman World, Leiden in Boston, Brill. ROSSI-LANDI, F. & WILLIAMS, R., eds. (1981): Contact: Human Com- munication and Its History, New York, Thames and Hudson. RUGGLES, R. & RUGGLES, N. (1972): “Communication in Economics: The Media and Technology”, Annals of Economic and Social Meas- urement, 1(2), 217–231. SAPIR, E. (1931): “Communication”, v: Encyclopaedia of the Social Sciences, vol. 4, 78–81, New York, Macmillan. SCANNELL, P. (2007): Media and Communication, London, Sage. SCHILLER, D. (1996): Theorizing Communication: A History, New York, Oxford University Press. SCHILLER, D. (2007): How to Think about Information: The History and Theory of Information as a Commodity in the Contemporary World, Champaign, IL, University of Illinois Press. SCHRAMM, W. L. (1997): The Beginnings of Communication Study in America: A Personal Memoir, Ed. S. H. Chafee & E. M. Rogers, Thou- sand Oaks, CA, Sage. SCHRAMM, W. L., ed. (1954): The Process and Effects of Mass Com- munication, Urbana, IL, University of Illinois Press. SEMETKO, H. A. & SCAMMELL, M., eds. (2012): The SAGE Handbook of Political Communication, London, Sage. SERVAES,  J.,  ed.  (2014):  Technological Determinism and Social Change: Communication in a Tech-Mad World, Lanham et al., Lexing- ton Books. SHANNON, C. E. & WEAVER, W. (1949): The Mathematical Theory of Communication, Urbana, IL, University of Illinois Press. Vlado Kotnik 88 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 88 SIGAUT, F. (1994): “Technology”, v: Ingold, T., ed., Companion Ency - clopedia of Anthropology, Routledge, London in New York, 420–459. SILBER, I. F. (2009): “Bourdieu’s Gift to Gift Theory: An Unacknow l - edged Trajectory”, Sociological Theory, 27(2), 173–190. SIMONSON, P. & PARK, D. W., eds. (2016): The International History of Communication Study, New York in London: Routledge. SIMONSON, P., PECK, J., CRAIG, R. T. & JACKSON, J. P., eds. (2013): The Handbook of Communication History, New York  in London, Routledge. SIMPSON, Ch. (1994): Science of Coercion: Communication Research and Psychological Warfare, 1945–1960, New York, Oxford University Press. ISJ Frana Ramovša ZRC SAZU in avtorji (2002): Slovar slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU & DZS. SMITH, P. R. & TAYLOR, J. (2004[1993]): Marketing Communications: An Integrated Approach,  Fourth Edition, London  in Sterling, VA, Kogan Page. SNOJ, M. (2003): Slovenski etimološki slovar, Ljubljana, Modrijan. SPARVIERO, S. (2010): “Understanding the Problematic Relationship between Economics and Communication Studies and Potential Solu- tions”, Javnost–The Public, 17(2), 27–44. SPERBER, D. & WILSON, D. (1986): Relevance: Communication and Cognition, Cambridge, MA, Harvard University Press. SPLICHAL, S. & DAHLGREN, P. (2016): “Journalism between De-pro- fessionalisation and Democratisation”, European Journal of Commu- nication, 31(1), 5–18.  SURUGIU, R. (2017): “’Freelancing’ as Spectacular Free Labour: A Case Study on Independent Digital Journalists in Romania”, v: Briziarelli, M. & Armano, E., eds., The Spectacle 2.0: Reading Debord in the Con- 89 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 89 text of Digital Capitalism, University of Westminster Press, London, 183–196. STALLINGS, W. (1985): Data and Computer Communications, Indi- anapolis, IN, Collier Macmillan. SWEDBERG, R. (2005a): Interest, Maidenhead, UK, Open University Press. SWEDBERG, R. (2005b): “Can There Be a Sociological Concept of In- terest?”, Theory and Society, 34(4), 359–390. TAVZES, M., ed. (2002): Veliki slovar tujk, Ljubljana, Cankarjeva za- ložba. TENSCHER, J., KOC-MICHALSKA, K., LILLEKER, D. G., MYKKä- NEN, J., WALTER, A. S., FINDOR, A., JALALI, C. & RóKA, J. (2016): “The Professionals Speak: Practitioners’ Perspectives on Professional Election Campaining”, European Journal of Communication, 31(2), 95–119. TURKLE, Sh. (2011): Alone Together: Why We Expect More from Tech- nology and Less from Each Other, New York, Basic Books. TURKLE, Sh. (2015): Reclaiming Conversation: The Power of Talk in a Digital Age, New York, Penguin Press.  VANDENABEELE, B. (2001): “On the Notion of ‘Disinterestedness’: Kant, Lyotard, and Schopenhauer”, Journal of the History of Ideas, 62(4), 705–720. VAREY, R. J. (2002): Marketing Communication: Principles and Prac- tice, London in New York, Routledge. VOGRINC, J. (2000): “Mediji po koncu medijev: Sociologija komuni- ciranja in antropologija uporabljanja priprav”, v: Zajc, M., Tehnologije in družbe, ISH, Ljubljana, 213–224. VREG, F. (2000): Politično komuniciranje in prepričevanje: Komunika- cijska strategija, diskurzi, prepričevalni modeli, propaganda, politični marketing, volilna kampanja, Ljubljana, Fakulteta za družbene vede. Vlado Kotnik 90 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 90 WAISBORD, S. (2019): Communication: A Post-Discipline, Cambridge & Malden, MA, Polity Press. WAISBORD, S., ed. (2014): Media Sociology: A Reappraisal, Cam- bridge, Polity Press & Wiley. WAISBORD, S. (2013): Reinventing Professionalism: Journalism and News in Global Perspective, Cambridge & Malden, MA, Polity Press. WALTER, B. (2008): The Work of Art in the Age of Mechanical Repro- duction, New York, Penguin [ang. prev. J. A. Underwood; Das Kunst- werk im Zeitalter seiner technischen Reproduzierbarkeit, 1935; slov. prev. Izbrani spisi, Ljubljana, Studia Humanitatis, 1998]. WATZLAWICK, P., BAVELAS, J. B. & JACKSON, D. D. (1967): Prag- matics of Human Communication: A Study of Interactional Patterns, Pathologies and Paradoxes, New York in London, W. W. Norton & Company. WEBER, M. (1978): Economy and Society: An Outline of Interpretive Sociology, eds. G. Roth & C. Wittich, Berkeley et al., University of Ca- lifornia Press.  WEBER, M. (1988[1947]): Protestantska etika in duh kapitalizma, Lju- bljana, Studia Humanitatis. WEIK, M. (2001): Computer Science and Communications Dictionary, New York, Springer-Verlag. WILCE, J. M. (2017): Culture and Communication: An Introduction, Cambridge, Cambridge University Press. WILLIAMS, R. (1974): Television: Technology and Cultural Form, Lon- don, Fontana. WINKIN, Y., ed. (2000): La nouvelle communication, Pariz, Seuil. WINKIN, Y. (1996): Anthropologie de la communication: De la théorie au terrain, Bruselj, Éditions De Bœck Université & Éditions Larcier. WOLFELSPERGER, A. (2010): “Le désintéressement malveillant. Ou le chapitre manquant du Traité critique de l’homme économique de Jon Elster”, Revue française de science politique, 60(4), 769–785, dos- 91 Brezinteresna komunikacija: alternativna ekonomija komuniciranja 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 91 topno: https://www.cairn.info/revue-francaise-de-science-politique- 2010-4-page-769.htm# (4. 6. 2020). ZAJC, M. (2000): Tehnologije in družbe, Ljubljana, ISH. ZANGWILL, N. (2019): “Aesthetic Judgement”, v: The Stanford Ency- clopedia of Philosophy (Spring 2019 Edition), ed. E. N. Zalta, dostopno: https://plato.stanford.edu/archives/spr2019/entries/aesthetic-judg- ment/ (2. 6. 2020) ZAREMBA, A. J. (2010): Crisis Communication: Theory and Practice, London in New York, Routledge. ZHENG, D., ed. (2015): Future Communication, Information and Com- puter Science, London, CRC Press, Taylor & Francis Group. Vlado Kotnik 92 02 - VladoKotnik 5. 02. 2021 13:47 Page 92 Tadej Praprotnik1 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! Izvleček: Članek obravnava okoliščine, ki so privedle do pojava strokovnjaštva v medijih. V izhodišču pojasni razumevanje strokov- njaštva, nato pa predstavi ključne okoliščine, ki so prispevale k šir- jenju  tega  pojava.  Problematizira  vse  bolj  navzočo  potrebo  po medijski vidnosti, ki je postala pomemben pokazatelj kompetent- nosti in relevantnosti posameznikov. Predstavi temeljne razloge za popularnost in vse večjo pomembnost bivanja z mediji in v medijih, kjer izpostavi sodobno percepcijo medijev kot osrednjih institucij družbe. Posledično so se mediji preobrazili v ključno legitimacijsko mesto, kjer posamezniki utemeljujejo svojo (znanstveno) relevant- nost. Poleg kompetentnih, torej znanstveno in raziskovalno ustre- zno  opremljenih  posameznikov,  se  v  medijih  pojavljajo  tudi posamezniki, ki jim sicer lahko primanjkuje znanstvenih kompe- tenc, kljub temu in prav zato pa računajo, da jim bo pojavljanje v ustreznih medijskih nastopih zagotovilo videz kredibilnosti. Zaradi središčne družbene vloge medijev je tudi proces prepoznavanja domnevnih strokovnjakov preprostejši. Članek problematizira tudi sodobno prakso predstavljanja različnih mnenj za potrebe zagota- vljanja objektivnosti in uravnoteženosti, v zaključku pa se sprašuje o možnih prihodnjih scenarijih na področju medijskega diskurza v luči vse bolj okrepljene vloge družbenih medijev. 93 Moni tor ISH (2020), XXII/2, 93–129 Izvirni znanstveni članek Original scientific article 1 Dr. Tadej Praprotnik je docent za predmetno področje Mediji in komu- niciranje, zaposlen kot visokošolski učitelj na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. E-pošta: pratadej@gmail.com. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 93 Ključne besede: punditokracija, medijska vidnost, medijski diskurz, objektivnost, družbeni mediji UDK 316.774 Would You Like to Become an Expert? Go into the Media! Abstract: The article deals with the circumstances that have led to the emergence of punditocracy or ‘rule of experts’ in the media. Having explained its understanding of punditocracy, it presents the key circumstances that have contributed to the emergence of this phenomenon. A further topic is the increasingly urgent need for media visibility, which has become an important indicator of the competence and relevance of individuals. The paper presents the fundamental reasons for popularity and the increasing importance of living with and in the media, highlighting the modern perception of the media as the central institution of society. Consequently, the media has transformed into a key place of legitimation, where in- dividuals substantiate their (scientific) relevance. Besides the com- petent,  i.e.  individuals  with  adequate  scientific  and  research knowledge, the media likewise accepts individuals who lack scien- tific competence but assume, despite and precisely because of that, that appearing in the relevant media will ensure their credibility. Due to the central social role of the media, the process of recogni- tion of alleged experts is simpler. The article also addresses the modern practice of presenting different opinions in order to ensure objectivity and balance. The conclusion speculates about the pos- sible future scenarios in the field of media discourse, given the in- creasing prominence of the social media. Key words: punditocracy, media visibility, media discourse, objec- tivity, social media 0 0 0 Tadej Praprotnik 94 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 94 Uvod Naslov članka smo poimenovali nekoliko provokativno. Izpostaviti namreč želimo precej uveljavljeno in razširjeno prakso pojavljanja v medijih, s katero lahko posamezniki tudi utemeljujejo in legiti- mirajo svojo “pooblaščenost”. Mediji so namreč že nekaj časa uve- ljavljena mesta, ki ponujajo učinkovit legitimacijski okvir; mediji so sicer področja, v katerih se znajdejo zelo različni posamezniki, tako akademsko izobraženi in tankočutni opazovalci in raziskovalci relevantnih  družbenih,  tehnoloških,  naravoslovnih  procesov,  a hkrati so mediji področja, ki zaradi svojega specifičnega pomena v sodobni družbi pritegnejo v svojo orbito tudi druge in drugačne posameznike, katerih “pooblaščenost”  in “poklicanost” se udeja- njata, uprizarjata in legitimirata šele v samih medijskih nastopih. Medijske institucije niso namreč “vratarji”, ki povabijo v medijske nastope  vselej  strokovno kompetentne posameznike,  temveč  so institucije,  katerih  “toplino”  radi  začutijo  tudi posamezniki  brez ustreznih kompetenc. Zaradi vse večje področne specializacije se nemalokrat porodi tudi dilema, kako izbrati pravega strokovnjaka, koga  torej  povabiti  h  komentiranju  določenega  aktualnega procesa.2 Zaradi vse bolj navzoče kolonizacije medijev, ker skratka mediji postajajo pomembna in vse bolj ključna mesta, kjer se vzpo- stavlja vtis in podoba pooblaščenosti in strokovnosti, in ker posa- meznikov praktično  “ni”,  če  se ne pojavljajo v medijih, medijski nastopi privlačijo zelo različne posameznike. Na tovrstne skušnjave seveda niso “imuni” niti znanstveniki oziroma strokovnjaki. Me- dijska prepoznavnost je postala za nekatere posameznike pomem- ben “orientir”, kako in kje komunikacijsko delovati.  Poudariti torej želimo, kar smo z naslovom članka že nakazali in kar smo že izpostavili v drugem besedilu: “V medijih se pojavljajo 95 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 2 O tematiki obširneje piše Posner, 2001. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 95 strokovnjaki in ‘strokovnjaki’. Njihove motivacije za nastop v medijih so si lahko podobne, pa tudi zelo različne. Strokovnjaki si lahko pri- zadevajo za popularizacijo in širjenje strokovnih ali znanstvenih ugotovitev, lahko se odzovejo vabilu za posredovanje kompetentnih uvidov v to temo. Oboji imajo lahko tudi ambicijo po širši vidnosti. Vidnost strokovnjake dodatno aktualizira, ta ista vidnost pa dom- nevne ‘strokovnjake’ šele konstruira v strokovnjake. Soočamo se torej z znanim procesom s področja medijskega komuniciranja, po kate- rem so mediji refleksija družbe (odražajo družbene vrednote, vidike realnosti), hkrati pa mediji tudi konstituirajo družbo in naredijo do- ločene vidike, prakse ali posameznike za relevantne.”3 Širše gledano se je v povezavi z omenjenimi tematikami uvelja- vil izraz punditokracija, izraz pundit pa pomeni osebo, ki ponuja množičnim medijem mnenja ali komentarje glede partikularne te- matike (najbolj tipično gre za politične analize, za analize, ki se osre- dotočajo  na  širše  družbene  procese,  lahko  so  pojasnjevalci tehnološkega razvoja itd.), na katero se spoznajo (oziroma se vsaj zdi, da jo poznajo), bodisi veljajo za izobražence z zadevnega po- dročja. Punditi naj bi bili akterji in sokreatorji tematskih vsebin, ki so pomembne za dobro informirane državljane, dejansko pa so po- gosto usmerjevalci oziroma preoblikovalci prednostnih tem. Izraz pundit se v določenih primerih lahko uporablja na derogativen ozi- roma slabšalen način, v tem primeru se običajno označuje osebe, ki v medijskih nastopih kažejo pomanjkljivo ali premalo celovito zna- nje s svojega domnevno ekspertnega področja.4 Drug slabšalen izraz je tudi tako imenovani talking heads (govoreče glave), izraz za osebo, ki o zadevni tematiki ne ve veliko, a vendarle o tematiki precej in rada razpravlja, običajno na relativno lahkoten način, prav Tadej Praprotnik 96 3 Praprotnik, 2020, 78.  4 Več v Alterman, 1999.  03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 96 s tovrstno lahkotnostjo pa taki domnevni strokovnjakarji skušajo ustvariti videz poznavalskosti.  Zoran Medved v besedilu Punditokracija kot izraz krize sodob- nih medijev punditokracijo kot pojem opredeli na naslednji način: “Punditokracija je izraz, s katerim označujemo skupino poklicnih go- vorcev, ki v vlogi punditov nastopajo v televizijskih oddajah, hkrati pa je tudi oznaka za množičen pojav, medijsko prakso, ki se je iz ZDA razširila po vsem svetu, in je pomembno vplivala na vlogo informa- tivnih medijev v sodobnih družbah.”5 Avtor v nadaljevanju pojasni terminološko izrazje, hkrati pa izpo- stavi ključni problem: “V slovenskem jeziku smo ta pojav poimenovali strokovnjakarstvo, saj s tem poudarimo, da se je pojav razvil iz legi- timne prakse medijev, da odgovore na zahtevna vprašanja poiščejo pri resničnih strokovnjakih z različnih področij, istočasno pa ne mo- remo spregledati, da so se tovrstna povabila sprevrgla v svoje naspro- tje, in da v vlogah strokovnjakov v medijih nastopajo tudi govorci, ki to niso.”6 V članku bomo skušali predstaviti kontekstualne okoliščine, ki  so privedle do pojava strokovnjakarstva,  skratka do množične prakse, ko tudi manj kompetentni posamezniki konstruirajo svoj sta- tus strokovnosti na podlagi izdatnega pojavljanja v medijih.  Mediji kot osrednja vozlišča družbenega življenja Poiščimo torej razloge za popularnost in vse večjo pomembnost bi- vanja z mediji in v medijih. Tu se lahko za začetek vprašamo, kaj je pripeljalo do tega, da dandanes obstajajo sintagme, kot so “medijsko odmeven dogodek”, “medijska vidnost”, “medijska oseba”. Tovrstni pojmi tako rekoč opozarjajo na pomen in domnevno moč medijev. Zakaj torej sodelovati v medijih? Vprašanje lahko za marsikoga de- 97 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 5 Medved, 2020, 94. 6 Ibid. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 97 luje banalno ali zgolj retorično, prav samoumevnost prepričanja, da gre za odvečno vprašanje, češ zakaj se spraševati po očitnih stvareh, pa še v jasnejši luči pokaže ideološko zasidranost tovrstnih prepri- čanj. Torej, kakšni bi bili lahko denimo razlogi za sodelovanje znan- stvenika v medijih?  Formalnih razlogov za sodelovanje v medijih pravzaprav ni, saj nihče znanstvenika ne sili, da mora sodelovati v javni okrogli mizi na televiziji ali v radijski oddaji. Državni funkcionarji se morajo odz- vati takemu vabilu novinarja (že) zato, ker pojasnjujejo določene do- godke/procese/pojave po službeni dolžnosti oziroma po položaju. Menimo torej, da so razlogi lahko večinoma neformalne narave, če- prav se v zadnjem času krepijo tudi težnje in pozivi po popularizaciji znanosti oziroma ideja, da mora znanost konstruktivno in tvorno so- delovati v javnem življenju ter da morajo biti izsledki znanstvenega raziskovanja predstavljeni javnosti. Pravkar omenjeno je lahko po našem mnenju tudi izhodišče in hkrati izgovor/pojasnilo/alibi, zakaj je nujno, koristno in skoraj zapovedano, da znanstveniki sodelujejo z mediji in v medijih. V ozadju tovrstnih pozivov lahko tiči tudi prepri- čanje, da morajo znanstveniki svoj status in “privilegij” upravičiti pred javnostjo. Sklicevanje na privilegij, ki ga domnevno imajo znan- stveniki, pravzaprav kaže na statusno degradacijo znanstvenika v sodobni družbi, kaže na vse bolj navzoče prepričanje, da si morajo znanstveniki svoj domnevni privilegij “zaslužiti”. Kaj konkretno po- meni ta “privilegij”, ni razvidno, ampak se izraz uporablja za to, da se lahko brutalneje razvrednoti posameznike, ki imajo “privilegij”.  Ksenija Vidmar Horvat7 izpostavlja krizo intelektualne besede in ugotavlja, da je intelektualec tudi brez lastne krivde postal negativni presežek v smislu številčnosti in funkcionalnosti: “Siromašenje nje- gove družbene moči se širi iz centrov politične moči v javno sfero, me- Tadej Praprotnik 98 7 Vidmar Horvat, 2020, 39. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 98 dije, na univerze in v splošno ljudsko zavest. Prevladujejo neoliberalne teme o odvečnosti, zajedavskosti, nekoristnosti in zgodovinski depla- siranosti intelektualne kritike, humanistične paradigme in alternativ- nega demokratičnega družbenega angažmaja.”8 Avtorica utemeljeno opozarja na stigmatiziranost intelektualca in shizofrenost njegovega položaja v sodobni družbi: “[ …] po eni strani še vedno zaseda položaj, ki je glede na primerljive druge poklice, ki imajo opraviti s kreativnim miselnim delom, relativno varovan in (vsaj v javnih univerzah) gene- racijsko privilegiran, po drugi strani pa so njegovo delo in produkti dela razveljavljeni družbenega pomena, torej so družbeno margina- lizirani.”9 Avtorica sklepa, da ima intelektualec na voljo dve nehvale- žni izbiri, dve enako slabi alternativi; bodisi “se ozira nazaj k dobi prestiža subjekta, ki se zanj “predpostavlja, da ve”, kot sta ga tlakovali moderna in njena paradigma racionalizacije”, […] bodisi “sprejema pogoje lastnega tabloidiziranja; običajno ga je najti pri virih, ki inte- lektualcu in intelektualnemu sploh odrekajo družbeni ugled.”10 Avto- rica sem vključuje medije, politiko, ljudsko všečnost. V tem primeru intelektualec iz lastnega antiintelektualizma kuje populistični poli- tični kapital, “s čimer upa na avro ljudskosti, zdravorazumskosti in dostopnosti ‘navadnemu človeku’.”11 V tej konstelaciji se sreča s po- pulistom, kajti populistična gibanja so odvisna od medijev. Pri znanstvenikih oziroma strokovnjakih lahko torej obstajajo neformalni razlogi za sodelovanje v medijih. Prek (so)delovanja v medijih se preigravajo igre moči med akterji, mediji so področje, kjer se izpostavi “specifična teža” posameznikov. Prav zaradi našte- tega mediji v svojo orbito pritegujejo tudi posameznike, ki si priza- 99 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 8 Ibid. 9 Ibid., 39–40. 10 Ibid., 40. 11 Ibid. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 99 devajo prek delovanja v medijih vzpostaviti videz strokovnosti, po- oblaščenosti in kredibilnosti.  Razloge, zakaj sodelovati v medijih, lahko poiščemo tudi v sod- obni vlogi in podobi medijev: “Razpravljanje o medijih se pogosto uvaja s trditvami, da so mediji kot institucije izrednega pomena, da imajo izjemno moč vplivanja na državljanke in državljane, da dolo- čajo meje misljivega in izrekljivega, da usmerjajo pogled občinstva, torej da aktivno sooblikujejo, kaj bomo gledali in kako bomo videli ter razumeli tisto, kar gledamo ali poslušamo. Moč medijskih institucij naj bi bila torej velika. Tovrstne ugotovitve načeloma držijo, a hkrati je razpravljanje o moči medijev tudi zelo ‘ziheraška’ strategija.”12 Koristno se je torej za začetek vprašati, kaj so mediji? Na podlagi tovrstnega pojasnila  si bomo nemara  lahko  lažje pojasniti,  od kod izvira sodobna obsedenost z mediji in medijsko vidnostjo. Raziskovalec medijev Nick Couldry ponudi naslednjo opredelitev: mediji so v prvi vrsti tehnološka orodja za produciranje, cirkuliranje in sprejemanje komunikacij.13 Ta dokaj formalna in preprosta opredelitev vsekakor ne nakazuje kakšnih posebnih magičnih lastnosti medijev. Bolj zanimiv in izostren vpogled na medije pa lahko dobimo, če pogledamo genezo razumevanja medijev. Kako se je torej spreminjala percepcija medijev s strani družbe, kateri partikularni pomeni so se začeli pripenjati na medije? Ob tako zastavljenih vprašanjih se začnejo izrisovati določene ključne značilnosti, ki so jih posamezniki začeli pripisovati medijem. Nick Couldry izpostavi, da se je na določeni zgodovinski točki začelo razlikovati delovanje medijske infrastrukture od splošnega komuni- kacijskega toka, in sicer v obdobju, ko so se pojavile tehnološke oblike komunikacije,  ki  lahko zanesljivo  in  trajno posredujejo  informacije prek širših geografskih območij. Številni to točko locirajo v čas začetka Tadej Praprotnik 100 12 Praprotnik, 2020, 79–80. 13 Couldry, 2014, 2. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 100 tiska v širšem obsegu, torej v 15. oziroma 16. stoletje v Evropi.14 Po- menljivo in produktivno pojasnilo glede vloge medijev ponuja tudi Stig Hjarvard, ki ugotavlja, da so bile v preteklih družbah družbene institucije, kot so družina, šola in cerkev, za posameznega člana družbe najpomembnejši posredniki informacij, tradicije in moralne orientacije. Danes so te institucije izgubile nekaj nekdanje avtoritete, mediji pa so do določene mere prevzeli njihovo vlogo posrednikov informacij in moralnih orientacij. Hkrati so mediji postali najpomembnejši pri- povedovalci  zgodb o  sami družbi.15 Sodobna podoba medijev kot družbeno osrednjih institucij se  je izraziteje razvila v 20. stoletju, v obdobju širjenja nacionalnih držav, moderne ekonomije in modernih medijskih institucij. Gre namreč za obdobje relativno stabilnih infra- struktur in omrežij za produkcijo in cirkulacijo komunikacij celotni populaciji na ravni držav, tovrstna sprememba pa je posledično po- menila vzpostavljanje videza celovitosti na ravni širših geografskih območij. Prek časopisov, radia, filma in televizije, ki so širili “simulta- nost”, so mediji postali prostor združevanja prebivalstva in zamišljanja skupnosti. Ker se istih dogodkov udeležuje hkrati večje število ljudi, tovrstni medijski prenosi dogodkov privzamejo tudi obliko rituala.16 Čutno nazorno smo priča temu, da tudi slehernik na drugem koncu “naše države” bere isti časopis, da prek televizije spremlja identični dogodek  itd. Mediji  so posledično privzeli podobo nosilca moči, o medijih govorimo celo kot o četrti veji oblasti.  Posledično se je vse bolj krepilo mnenje o moči medijev, razpra- vljanje o moči pa vendarle zahteva nekoliko bolj pretanjen razmislek. Des Freedman se denimo vpraša, ali se moč medijev nanaša na kon- centrirano simbolno moč medijskih institucij, ali bolj na sposobnost 101 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 14 Couldry, 2014, 3. 15 Hjarvard, 2008, 6. 16 Couldry, 2014, 3. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 101 drugih državnih, korporativnih ali individualnih akterjev, da prek uporabe komunikacijskih aktivnosti obnavljajo svoje lastne interese? Pri tem se sklicuje na Manuela Castellsa, ki ugotavlja, da mediji niso sami na sebi nosilci moči, temveč konstituirajo prostor, kjer se odlo- čajo  odnosi  moči  med  tekmujočimi  političnimi  in  družbenimi akterji.17 Če upoštevamo te ugotovitve, lahko torej sklepamo, da me- diji niso ključni protagonisti oziroma akterji bojev za moč, ampak so neke vrste gostitelji bojev za moč. To pomeni, da svoje platforme in komunikacijske kanale dajejo na voljo potencialnim nosilcem moči: “Mediji so področje spopada za moč oziroma prostor pogaja- nja glede pomena in interpretacije realnosti, to pa so ključni vidiki političnih, ekonomskih ali kulturnih nosilcev moči. Vloga medijev je ključna zaradi njihove vloge pri določevanju prednostnih tem, čeprav okvire tega tematiziranja oblikujejo politični in gospodarski centri moči (pritegovanje pozornosti občinstva oziroma usmerjanje ljudi na teme in vprašanja, o katerih bodo razmišljali). Posledično torej ne mo- remo trditi, da mediji nadzorujejo politiko, lahko pa trdimo, da krei- rajo pomemben prostor, v katerem se danes odvija politika.”18 Tudi James Curran v knjigi Media and Power ugotavlja, da zgo- dovinski dogodki kažejo na “asistentsko” vlogo medijev v konso- Tadej Praprotnik 102 17 Castells, 2007, 242 v Freedman, 2014, 324. 18 Praprotnik, 2020, 80–81. Pri razumevanju moči kot obsega orodij, ki jih potrebujemo za vplivanje na procese in odločitve za nek partikularen in- teres, moramo po mnenju Christiana Fuchsa upoštevati tako objektivne koncepcije moči (moč je locirana v institucijah in strukturah, kot so na- cionalne države, parlament, ministrstva, javna administracija, prisilni drža- vni aparati, kot so policija, vojska, pravni sistem, zaporniški sistem, in varnostne službe, ki prisilno uveljavljajo moč določenih skupin proti volji drugih skupin) kot tudi subjektivne koncepte moči, ki vir moči vidijo v samih procesih in odnosih. Orodja/elementi moči so lahko ekonomski viri (denar, produkcijska sredstva, dobrine), družbeni odnosi, človeške aktiv- nosti, sposobnosti, vednost. (Fuchs, 2015, 3–6). 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 102 lidaciji obstoječih ali pri razvijanju novih centrov moči.19 Čeprav torej mediji posredno lahko vplivajo na dinamiko določenega do- gajanja  (lahko  denimo  pospešijo  mednarodno  intervencijo  na nekem kriznem žarišču oziroma ohranjajo pozornost javnosti na to žarišče), ostaja vtis, da mediji prvenstveno servisirajo in povna- njijo moč drugih akterjev, moč za svoje lastne interese pa dejansko bolj malo krepijo.20 Po drugi strani je treba upoštevati tudi napotek Sonie Living- stone, ki trdi, da virov moči ne smemo iskati v partikularnih insti- tucijah ali osebah, ampak se moč vse bolj nahaja v samih komuni- kacijskih procesih, ki povezujejo različne potencialne nosilce moči. Zaradi vse večje prepletenosti medijev z drugimi družbenimi pod- sistemi tudi izhaja potreba po drugačnem pristopu k raziskovanju medijev in komuniciranja. V visoko medijsko opremljenem svetu in v vse bolj mediatiziranem okolju je raziskovanje koherentnih pa- rov v stilu politika in okolje, družba in družina, preseženo oziroma je nujno upoštevati pomembnost medijev.21 Tudi politika kot svo- jevrstna izkušnja se ne more več misliti zunaj medijskega okvira,22 kar med drugim pomeni, da obstaja vse večja odvisnost politikov in volivcev od medijev, da se hkrati tudi soočamo s procesom “tea- tralizacije politike” in z medijsko “kolonizacijo” politike.23 103 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 19 Curran, 2002, 56–65. 20 Freedman, 2014, 324. 21 Livingstone, 2009, 2. 22 Silverstone, 2005, 190-191 v Livingstone, 2009, 2. 23 Luciden vpogled v sodobno stanje v politiki, v status politike v popu- larni kulturi, pa tudi kritičen razmislek na temo reprezentacije slavnih kot pomembnem delu sodobnega medijskega diskurza o individualnosti, na temo estetizacije politike ter o tem, kako se danes brišejo ločnice med družbenimi sferami (med, denimo, poljem popularne kulture in poljem politike) najdemo v poglavju Politika v popularni kulturi: strateška pro- jekcija zasebnosti (Luthar, 2008, 91–101). 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 103 Preprosteje povedano: mediji postajajo centri politike, pri čemer je seveda treba opozoriti, da ta na prvi pogled pomembna funkcija medijev v prvi vrsti izhaja iz tehnoloških značilnosti, ki jih upora- bljajo politiki in poslovneži za hiter prenos sporočil za vplivanje na državljane/potrošnike. Skoraj odveč je tudi pripomniti, kako so se ob tem razmahnili tudi komunikacijski kanali (denimo komunika- cijska platforma Twitter), ki jih politiki izdatno uporabljajo za po- sredovanje informacij. Medijska pokrajina in odvisnost politike in družbenih podsistemov od medijev ter komunikacijskih kanalov je vse večja. Samo komunikacijsko moč moramo tudi razumeti na pro- cesualen in interaktiven način, torej jo je vse manj možno iskati v določenih fiksnih legah ali v samih domnevno pomembnih posa- meznikih.  Kako so mediji postali “osrednja mesta” proizvajanja relevantnosti? Izpostavili smo, da so medijske institucije privzele osrednjo vlogo v družbi, tovrstna središčna vloga medijev pa se po mnenju Nicka Couldryja odraža v samih jezikovnih izbirah, praksah in organiza- cijski logiki družb. Posamezniki so vse bolj sprejeli idejo oziroma mit, da imajo partikularne institucije (in tu mislimo zlasti medijske institucije) še posebej privilegirano vlogo, da nam nudijo dostop in vpogled v najbolj relevantne procese v družbi.24 Medijske institucije tako skozi svojevrstno neprestano nagovarjanje kreirajo vtis “enot- nosti” občinstva, kreirajo tudi vtis, da nas oskrbujejo z relevantnimi dogodki, ki domnevno odslikavajo, kaj se dogaja v družbi. Vtis re- levantnosti krepijo z domnevno “živostjo” in “neposrednostjo” pred- vajanja. A stranski učinek tovrstne “živosti” in “neposrednosti” tiči drugje. Tadej Praprotnik 104 24 Couldry, 2014, 3. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 104 Nick Couldry ugotavlja, da mediji ne konstruirajo le relevantno- sti dogodkov, krajev in svetov, temveč zlasti konstruirajo razlike in hierarhije. Skozi medijske rituale, skozi same programske sheme in skozi specifična uokvirjanja medijsko posredovanih dogodkov pos- večujejo in naturalizirajo medijsko vzpostavljene kategorije in raz- mejevanja, strukturirajo naše reprezentacije sveta v terminih moči in konflikta.25 To razmejevanje torej ni naravno, ampak šele konti- nuirana uporaba kategorij konstruira “naravnost” kategorij. Tako nastajajo medijski dogodki in medijske osebnosti, naše vsakdanje komuniciranje o medijih in njihovih osebnostih pa dodatno krepi utemeljenost  tovrstnih kategorij. Podobno kot  religija  – ki kon- struira meje med svetim in profanim – tudi mediji vzpostavljajo meje, ki ločujejo medijsko “posvečene” stvari, dogodke in osebe, ter vse tisto, česar ni v medijih.26 Prav tako je pomembno upoštevati tako vsebino kot način izrekanja, saj skupaj konstituirata pomen iz- rekanja. Dejan Jontes, opirajoč se na Michaela Schudsona, izposta- vlja tudi pomen konvencionalnosti medijskih vsebin: “Konvencije naredijo stvari berljive. To naredijo na način, ki ustreza družbenemu svetu bralcev in piscev, kajti konvencije neke družbe in obdobja so lastne le njima. ‘Njihova funkcija je manj v tem, da povečajo ali po- manjšajo resničnost sporočil, ki jih prenašajo, kot v tem, da oblikujejo in zožijo razpon spektra resnic, ki so predstavljene’.”27 V dobi tradicionalnih medijev se je uveljavilo prepričanje ozi- roma mit mediiziranega središča (angl. the myth of the mediated centre), da namreč obstaja središče družbenega življenja in da nam medijske institucije s svojimi produkti (televizijski in radijski pro- gram, časopisi) posredujejo to središče oziroma omogočajo vpogled 105 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 25 Couldry, 2005, 59. 26 Ibid., 65. 27 Schudson, 1995, 55 v Jontes, 2020, 49. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 105 v to središče; da nam torej posredujejo tehtne vsebine, kaj se dogaja in kaj je relevantno v določeni družbi. Medijske vsebine tradicio- nalnih institucij so bile prvenstveno osredotočene na nacionalno ali regionalno predvajanje, s čimer so si tudi konstruirale “razlog”, zakaj so pomembne. V skladu s tem mitom so se konstruirale tudi distinkcije in hierarhije med dogodki ali posamezniki, te distinkcije pa so svojo veljavo opirale ravno na status medijev kot družbenih vozlišč. Sama kategorizacija med “mediji” in “navadnimi ljudmi” tudi vzpostavlja vtis izjemnosti medijev, prav ta vtis o izjemnem in privilegiranem statusu medijev pa v veliki meri definira interpre- tativni okvir, s pomočjo katerega razumemo svoja dejanja in orien- tacije  v  odnosu  do  medijev.  S  svojo  vzpostavljeno  podobo,  da predstavljajo  in  “odslikavajo”  družbeno  realnost  in  najbolj  rele- vantne procese, torej vse tisto, “kar se dogaja v družbi”, tudi natu- ralizirajo  idejo,  da  je  družba  osrediščena  in  da  so  na  medije navezane kategorije (“realnost”, “živost”, “medijska oseba”) izjem- nega in ključnega pomena.28 S tem se pravzaprav vračamo v že izpostavljeno samoumevnost in očitnost sodelovanja v medijih, ta samoumevnost pa v prvi vrsti znova krepi pomen medijske vidnosti kot pomembne “kvalitete” posameznika. S tem se je obširno ukvarjal sociolog Pierre Bourdieu, ki je vprašanje pojavljanja v medijih še izdatneje izostril: “Zakaj pa v običajnih pogojih ljudje vseeno pristanejo na sodelovanje v televi- zijskih oddajah, bo vprašal kdo. To je zelo pomembno vprašanje in vendar si ga večina raziskovalcev, znanstvenikov ali pisateljev, ki so- delovanje sprejmejo, da o novinarjih niti ne govorimo, ne zastavlja. Po mojem mnenju bi se morali vprašati, zakaj se tega ne vprašajo. Pravzaprav se mi dozdeva, da s tem, ko pristanemo na sodelovanje, ne da bi skušali izvedeti, ali bomo lahko sploh kaj povedali, zelo Tadej Praprotnik 106 28 Couldry, 2005, 64. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 106 jasno pokažemo, da nismo prišli zato, da bi kaj povedali, ampak iz čisto drugačnih razlogov, namreč zato, da bi se pokazali in da bi bili videni.”29 Menimo, da bi se morali vsi vprašati po motivu sodelova- nja, a se tovrstna vprašanja oziroma samospraševanja zaradi vna- prej  pripisane  samoumevnosti  teže  medijske  vidnosti  redko pojavijo. Kot možno pojasnilo navajamo naslednje: “Ključni stranski učinek naturalizacije distinkcije ‘biti v medijih/ne biti v medijih’, pa ni torej zgolj preštevanje in prepoznavanje ‘kdo je in kdo ni v medijih’, temveč je tisto, kar je spregledano, v tej logiki samo prepoznanje. Spregledan in prezrt je ideološki moment, da je ta distinkcija (biti/ne biti v medijih) sploh relevantna. O tej distinkciji se ne sprašuje(mo), povsem samoumevno jo sprejemamo kot pomembno distinkcijo, in to je ključni ideološki učinek.”30 Medijski diskurz in konstrukcija relevantnosti Izpostavili smo že medijsko kolonizacijo različnih družbenih pod- sistemov, torej stališče, da se v medijskem polju prelamljajo boji med političnimi akterji, v medijih se, preprosteje rečeno, ugotovi oziroma potrdi “specifična teža” oziroma moč akterjev. To ne velja le za politike ali denimo gospodarstvenike, temveč za slehernika: “Medijski diskurz je v svojem temelju izrazito performativen, saj s samim delovanjem (medijsko produkcijo) osmišljuje dogodke in pro- cese, določene vidike realnosti naredi za relevantne, s samim prika- zovanjem določenih vsebin hkrati navidezno utemeljuje razloge, zakaj se je določen dogodek v medijih predstavil.”31 Relevantnost predstavljenih dogodkov ali posameznikov ni torej dana vnaprej, ampak ti postanejo relevantni, ko se pojavijo kot novica v medijih. 107 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 29 Bourdieu, 2001, 11–12. 30 Praprotnik, 2020, 83. 31 Ibid. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 107 Sam  nabor  predstavljenih  dogodkov  ali  posameznikov,  skratka nabor dogodkov ali posameznikov, ki naj utelešajo, “kaj se dogaja” v konkretni družbi, ni preprosto odraz vseh obstoječih ali preteklih procesov, dogodkov, partikularnih dejanj, ampak je to, “kar se do- gaja”, skrbno izbrano in predstavljeno v medijski produkciji. Ker so mediji in medijske zgodbe odraz konkretnega kulturnega sistema, lahko pojasnila glede izbora tega, kar naj bi v konkretni družbi ve- ljalo za relevantno, iščemo v kulturnem sistemu, v katerem se na- haja konkretna medijska institucija.  Novica, članek ali kakšna druga oblika medijske vsebine kot oblika kulture vključuje med drugim domneve o tem, kaj je pomem- bno v družbi, kaj je vredno objave, kaj je pomembno za posamez- nika, v kakšnem času in prostoru živimo, kaj so naša hrepenenja. Novinarska zgodba naj bi odgovorila na vprašanja kdo, kaj, kdaj, kje in zakaj o konkretni temi.32 Ker je sodobna kultura izrazito indivi- dualistična, se to neposredno odraža na ravni medijskega diskurza. Mali  človek,  njegove  (napačne)  izbire,  njegovi  vzponi  in  padci, zmage in zablode posameznika so postale temeljni okvir diskurza oziroma pomemben “razlog”, da se dogodek pojavi v medijih.33 Če so medijske vsebine neposredni izraz kulturnega sistema, lahko po prepričanju Normana Fairclougha novinarsko produkcijo proučujemo še natančneje: katere kategorije oseb se štejejo kot kdo, kateri tip stvari razumemo kot dejstva, torej kot kaj, kakšen časovni in geografski vidik je vpisan v vprašanje, kdaj in kje, in končno, kak- šen tip prezentacije šteje kot pojasnilo, torej v smislu vprašanja zakaj.34 Medijski diskurz nam torej – metaforično rečeno – obrača Tadej Praprotnik 108 32 Fairclough, 1995, 5. 33 O tej tematiki natančneje Luthar, 2008, zlasti v poglavju 4.1 Stilizacija zasebnosti in heroizacija navadnosti: navadni človek v krizi, str. 102–107. 34 Fairclough, 1995, 5. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 108 glavo v smislu, koga naj (po)gledamo, kaj naj gledamo, kako naj po- gledamo tisto, kar gledamo itd. S tem pa smo že na področju kon- strukcije relevantnosti: “Ker medijski diskurz s pisanjem o osebah implicitno nakaže, kdo so relevantne osebe v sodobni družbi, so po- litiki, pa tudi znanstveniki, vzpenjajoči se estradniki, najrazličnejši strokovnjaki neposredno zainteresirani za tovrstno pojavljanja v me- dijih.”35 Ker je kategorija “biti v medijih” postala relevantna kate- gorija, o kateri se skoraj nihče ne sprašuje oziroma skoraj nihče ne podvomi o njeni relevantnosti, odpade tudi možna kritična reflek- sija motivov. Kam nas prižene tovrstna samoumevna logika in po- treba  po  medijski  vidnosti?  Ker  pojavljanje  v  medijih  postaja nevprašljiva praksa, se pojavi naslednja situacija: “Večjega začude- nja in dvoma bo deležen posameznik, ki se zavestno odloči, da se ne bo pojavljal v medijih, če denimo zavrne prošnjo po aktivnem sode- lovanju v medijih. To velja tudi za področje znanosti, ki je logiko (me- dijske) vidnosti in prepoznavnosti dokaj ponotranjila kot relevantno strategijo. Tudi sicer obstajajo različne verzije ‘zdrave pameti’ v smi- slu, če te ni na internetu, ne obstajaš. Tovrstna modrost se opira na pretežno marketinško ugotovitev, da v današnjem medijsko in komu- nikacijsko nasičenem svetu kakšen drug scenarij kot življenje v mreži in na mreži sploh ne obstaja.36 Vsekakor menimo, da še kako obsta- jajo tudi drugi in drugačni scenariji, ki omogočajo tudi raznoliko produktivnost in kreativnost. Marketinška logika delovanja je prav- zaprav v temeljnem nasprotju z delovanjem znanosti, ki bi morala biti brezinteresna. Prav brezinteresnost oziroma “slepota” za kori- stne in dobičkonosne stvari omogoča, da posameznik ne “obvisi” na funkcionalni motivaciji v stilu “kaj  je treba početi za uspeh”, ampak se lahko posveti raznolikim, tudi “neuporabnim” praksam. 109 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 35 Praprotnik, 2020, 83–84. 36 Ibid., 84. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 109 Vsekakor znanost ne bi smela biti zgolj odraz “nuje” ali “koristno- sti”, ampak odraz “domišljije”. Na tem mestu bi se radi povrnili k vprašanju, ki ga je postavil Bour- dieu. Menimo, da se večina znanstvenikov pri sebi sicer vpraša, “čemu bi sodeloval v oddaji?” Težava po našem mnenju nastopi v “odgovo- rih”. Zakaj sodelovati v medijih? Odgovore posamezniki nemalokrat zadržijo zase, saj lahko nekateri odgovori razgalijo motivacije, ki niso ravno na seznamu cenjenih lastnosti intelektualca. Motivacije po so- delovanju v medijih so najrazličnejše, denimo motivacija širjenja znan- stvenoraziskovalnih spoznanj v nekoliko poljudnejši obliki širšemu občinstvu, komunikacijsko namero osebe pa lahko v tem primeru po- istovetimo z “vsebino” konkretnega sodelovanja v medijih – posredo- vanje spoznanj ali komentiranje aktualnih procesov. Seveda pa obstajajo tudi druge motivacije, denimo motivacija po avtopromociji, po razkazovanju domnevne intelektualne superiorno- sti itd. Vlado Kotnik tu vpeljano distinkcijo konkretizira z naslednjim vprašanjem: “Ali akademski agensi, ko nastopajo v medijih in javno izvajajo komunikacijske prakse, producirajo zgolj in samo ‘dobesed- nost’ vsebinskega sporočila akademskih diskurzov (denotacija) ali mo- rebiti tudi psevdoakademske, neakademske ali celo antiakademske prenesene pomene (konotacija), kakor so status, prestiž, veljava, po- membnost ipd., seveda ni vselej enostavno ugotoviti in še manj ločiti, saj gre v večini primerov za zaposlitev obeh pomenov znaka.”37 Osebe v medijskih nastopih lahko poleg posredovanja dobesed- nih sporočil izvajajo tudi dejanja potrjevanja “pooblaščenosti in stro- kovnosti”,  to  pa  so  za  njihove  ožje  akademske  kot  tudi  za  širše neakademske javnosti pomembne sposobnosti. Obstaja namreč pre- pričanje, da pojavljanje v medijih nikoli ne škodi. Taka praksa po- tencialne neakademske motivacije – avtopromocija in akumulacija Tadej Praprotnik 110 37 Kotnik, 2016, 175. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 110 prestiža in veljave – prikrije, samo pooblaščenost posameznika pa naredi za še bolj veljavno in bolj resnično. Kaj želimo poudariti? Kar je v medijih, postane pomembno in relevantno in kdor je v medijih, prav tako pridobi na tovrstni teži, in tovrstna relevantnost se prav- zaprav vselej iz medijskega okolja preliva nazaj v akademsko okolje. Navkljub deklarirani avtonomnosti znanosti obstaja določena sum- ničavost v znanstvene aktivnosti, zato pa so znanstveniki, “ki imajo kaj za povedati”, po svoje zelo dobrodošli. Medijska vidnost in pre- poznavnost je lahko – vsaj na neformalni ravni – tudi prepoznana kot  “resnična kvaliteta” v akademskih krogih, kar  je svojevrsten dokaz medijske kolonizacije.38 Nenavadno, a pogostokrat obstaja vtis, da poleg uveljavljenih in strogo opredeljenih procedur, ki veljajo 111 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 38 Breda Luthar v zvezi s pomenom medijske vidnosti kot “valute”, ki jo lahko posamezniki unovčujejo na drugih področjih na podlagi ugotovitev drugih avtorjev (denimo A. Wernick in P. Bourdieu), kljub temu pripominja, da “zaradi relativne avtonomije žurnalističnega, političnega in akadem- skega polja zvezdništva pogosto ni mogoče prenašati iz enega polja v drugo – zvezdništvo ali vidnost intelektualca zunaj akademskega polja, v medijih ali v politiki, je lahko v obratnem sorazmerju z velikostjo njegovega profesio- nalnega ugleda. Bolj je torej akademik ugleden v svoji akademski podsferi, manj je viden ali znan zunaj akademskega polja. Večja je njegova medijska slava, manj ugleda uživa v akademskem polju med kolegi akademiki.” (Lut- har, 2008, 88–89). Sami bomo pripomnili, da posameznik lahko uživa malo akademskega ugleda tudi zaradi izjemno šibkih lastnih znanstvenih dosež- kov. Na tem mestu navajamo še ugotovitve Vlada Kotnika glede specifičnih tipov posameznikov, ki obožujejo “bivanje v medijih”, poimenuje pa jih stro- kovnjaški multipraktik in akademski narcis: “Svoje znanstvene in univerzi- tetne šibkosti se zavedata na specifičen način, zaradi katerega se odločita za izdatno kopičenje nagrad, pridobljenih s pomočjo ustvarjanja medijskega kapitala. Učinek njune priznanosti je bolj vezan na medijsko polje, čeprav sta pogosto zaposlena v etabliranih univerzitetnih ali visokošolskih oziroma znanstvenih institucijah. Njuna preživetvena strategija v institucijah aka- demije je naslednja: ustvariti pogoje, v katerih bo njun medijski kapital, ki ga podpirajo javni nastopi, širša družbena prepoznavnost in vserazpoložljivost 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 111 v akademski skupnosti (denimo habilitacije), obstaja še drugo po- dročje, kjer se posamezniki zares “stehtajo” – mediji namreč. Slednje, torej pomembnost medijev kot področja preigravanja specifične moči posameznih akterjev, smo že omenjali za področje politike. Pri- damo lahko, da se tovrstna logika naseljuje tudi na področju znano- sti.39 Pravkar zapisano je rezultat sodobnega pomena medijev kot polja, kjer se odraža moč akterjev in hkrati rezultat v besedilu že iz- postavljene krize intelektualne besede in odraz vse bolj navzočih neoliberalnih diskreditacijskih diskurzov, ki izpostavljajo odvečnosti, zajedavskost, neuporabnost znanstvenega delovanja.  Mediji kot “rdeča preproga” ali kako strokovnjaki postanejo to, za kar jih prepoznamo Poleg kompetentnih,  torej  znanstveno  in  raziskovalno ustrezno opremljenih posameznikov, se v medijih pojavljajo tudi posamez- niki, ki jim sicer lahko primanjkuje znanstvenih kompetenc, kljub temu in prav zato pa računajo, da jim bo pojavljanje v ustreznih me- dijskih nastopih zagotovilo videz kredibilnosti. Mediji za krepitev kredibilnosti in relevantnosti namreč omogočajo odlično legitima- cijsko okolje. Posameznik namreč ne more kar razglašati, da je stro- kovnjak;  da  zares  postane  strokovnjak,  potrebuje,  austinovsko rečeno, “ustrezne okoliščine”. Na kaj pravzaprav ciljamo? “S tem ko mediji omogočijo vstop posameznikov v določeno oddajo, ko omogo- čijo pojavitev oseb, na določen način pomagajo tudi naturalizirati okoliščine in razloge pojavljanja posameznikov v medijih”.40 Tadej Praprotnik 112 za ustvarjanje publicitete, torej pretežno neakademski, antiakademski ali vsaj zunajakademski krediti vrednosti in veljave, lahko v njunem stanovskem, delovnem ali specialističnem polju pretvorjen v znanstvenega, univerzitet- nega, akademizirano strokovnega.” (Kotnik, 2016, 136). 39 Praprotnik, 2020, 79. 40 Praprotnik, 2020, 84. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 112 Naturalizacija je vsekakor izjemno produktivna pot v ideologijo. Z naturalizacijo, z preusmeritvijo pogleda na “naravo”, ki je vselej hvaležen in molčeč vir, pride do poenostavljenega razumevanja, zla- sti pa se izrazito kompleksni družbeni procesi začnejo pojasnjevati z “naravo”. S pomočjo naturalizacije pride do določenega preokvir- janja pogleda oziroma, drugače rečeno, z vidnega in možnega ho- rizonta  razlogov  se  elegantno  odstranijo  družbeno  pogojeni dejavniki, ki so dejanski vzrok konkretnega procesa. Kaj to pomeni v konkretnem primeru? “Morebitne zasebniške, koristoljubne, uslu- garske, srenjske ali drugače kalkulantske motivacije za pojavljanje v medijih na določen način odpadejo. Zaradi središčnosti medijev se izpostavi logika, da so osebe, ki se pojavljajo v medijih, ‘že po na- ravi’ sposobne, kompetentne, strokovnjaki torej. Tovrstnih kalkulant- skih motivacij seveda nimajo vse osebe v medijih, obstaja pa precejšen bazen ljudi, ki računajo prav s tem, da jih bo pojavljanje v medijih predstavilo v njihovi večni in nezmotljivi luči, da bo ustvarilo vtis, da so se prav zaradi zadostne kompetentnosti pojavili v medijih. Pride torej do svojevrstnega obrata, saj se vrednost in obseg strokov- nosti začne izražati s pomočjo ‘uporabnih kazalnikov’ (obseg medij- ske vidnosti) oziroma, drugače rečeno, oseba svojo strokovnost ‘odraža’ in utemeljuje s svojo medijsko vidnostjo.”41 Tovrstna “izpričevanja strokovnosti” omogočajo v prvi vrsti zla- sti mediji, njihova “rdeča preproga”, ki pomeni ustrezne okoliščine za izkazovanje kompetentnosti. A proces je vendarle nekoliko sub- tilnejši. Dejansko ni le medijska vidnost tista, ki podeli posamez- niku videz kompetentnosti. Ker gre za komunikacijsko delovanje, to predpostavlja tudi druge udeležence, ter njihovo medsebojno in- terakcijo. Kako ti vidiš mene in kako jaz vidim tebe? V komunicira- nju namreč nenehno izvajamo tudi določene procese interpretiranja 113 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 41 Praprotnik, 2020, 84–85. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 113 in prepoznavanja. Govorci si morajo – če želijo biti uspešni – zago- toviti tudi ustrezen uptake, ustrezen sprejem, ustrezno prepoznava- nje. “Za kompetentnost in strokovnost torej ni dovolj, da zgolj meri na svojo preverljivo strokovnost (vsebino), ampak da meri tudi na prepoznanje. Občinstva osebam v medijih prepoznavajo in prizna- vajo njihovo strokovnost precej spontano. Pogosto domnevajo, da osebe s svojim pojavljanjem v medijih zgolj ‘izpričujejo’ svojo stro- kovnost. Proces je dejansko nasproten: s svojim pojavljanjem v me- dijih konstruirajo svojo strokovnost. Ravno na tem spregledu prepoznavanja se vzpostavlja moč domnevnih strokovnjakov. Para- doksnost njihove pooblaščenosti govoriti v medijih se kaže v tem, da je za vzpostavitev njihove strokovnosti nujno, da osebam priznamo njihovo pooblaščenost, na katero sami merijo ali na katero preten- dirajo. Domnevni strokovnjaki torej postanejo to (strokovnjaki na- mreč), za kar jih prepozna občinstvo. V tem procesu pa zadenemo v paradoks, saj te njihove pooblaščenosti in kompetentnosti (strokov- nosti) ne jemljemo za realnost, ki jo je ustvarilo njihovo pojavljanje v medijih, temveč za nekaj, kar je vselej že tu. Medijska občinstva torej vnaprej spregledajo, da se posamezniki naredijo za strokov- njake šele s pomočjo medijskega nastopa oziroma šele v trenutku, ko jih prepoznamo za to, na kar pretendirajo.”42 Tovrstnim psevdostrokovnjakom načeloma običajno koristi, ko- likor je njihova vsebina nastopa čim manj vsebinska; najuspešneje pravzaprav prakticirajo svojo strokovnjaštvo tako, da izpostavljajo – kot pravi Bourdieu – sprejete ideje. “Sprejete ideje /…/ so banalne, ustaljene, obrabljene ideje, ki so jih sprejeli vsi ljudje.”43 Pierre Bour- dieu ugotavlja, da vselej obstaja zadostna količina oseb, ki so vedno pripravljene povedati kaj za medije: “Na televiziji nekaj ‘fast-thin- Tadej Praprotnik 114 42 Praprotnik, 2020, 85. 43 Bourdieu, 2001, 26. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 114 kers’, ki ponujajo kulturni fast-food, vnaprej prebavljeno, v mislih vna- prej prežvečeno kulturno hrano, uživa privilegiran položaj.”44 Za prepoznavanje kompetentnosti in strokovnosti seveda nudi ustrezno zagotovilo tudi sama distinkcija biti v medijih/ne biti v medijih kot domnevno pomemben “kazalnik”. Ker je kategorija “biti v medijih” ena od osrednjih kategorij za presojanje relevantnosti, ta kategorija s samim pojavljanjem tudi vzbuja prepričanje, da je di- stinkcija biti/ne biti pomembna. Če kdo še vedno dvomi o tej di- stinkciji, se  lahko potolaži  tako, da sam sebi v brado zamomlja: “Zakaj bi bila sicer navzoča?” Na tem primeru torej lepo vidimo, da je diskurz še kako pomemben gradnik družbene realnosti  in da tisto, kar poimenujemo ali izpostavimo, naredimo hkrati za pomem- bno. Drugače rečeno: kategorija, nalepka, pripis preprosto ne odraža realnosti, ampak kategorija, nalepka, pripis šele vzpostavlja real- nost, (o) kateri govori: “Kategorija ‘biti v medijih’ ne konstruira zgolj pomembnosti osebe, ki nastopa v medijih, ampak opozarja tudi na pomembnost samega področja, kjer oseba nastopa – izpostavlja pomen medijev kot osrednjega mesta, kjer se proizvaja družbena re- levantnost.”45 Ne nazadnje pa lahko pridamo še en vidik konstrukcije strokov- nosti. Gre za zelo preprosto dejstvo, da za presojanje ustreznosti oziroma za potrjevanje pooblaščenosti posameznikov vselej potre- bujemo določeno kontrastno ozadje. Da postane nekdo legitimen 115 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 44 Ibid. 45 Praprotnik, 2020, 86. Pierre Bourdieu učinkovito pojasnjuje vlogo rituala na drugem primeru, na primeru prehoda iz deškosti v moškost; ritualna di- menzija ne leži v afirmaciji skupnosti s pomočjo izražanja transcendentalnih vrednot, temveč v naturalizaciji arbitrarnih (kulturno konstruiranih) meja, od katere je sama možnost prehodnega obreda (fr. rite de passage) sploh odvisna: gre za konstrukcijo domneve, da je distinkcija moško : žensko vna- prej razločujoča med tistimi, ki lahko prestanejo obredni prehod, in med ti- stimi, ki tega ne morejo – družbeno osrednja distinkcija (Couldry, 2005, 65).  03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 115 pripadnik kategorije, potrebujemo tudi določen korpus posamez- nikov, ki ne spadajo v to kategorijo oziroma se ne pojavljajo v tej kategoriji. Nekateri znanstveniki oziroma strokovnjaki se nikoli ne pojavljajo v medijih, čeprav bi lahko kaj kompetentnega povedali o zadevni temi. Prav v tem pa se pojavi svojevrsten paradoks: ravno tisti, ki se ne pojavljajo v medijih, pogosto jamčijo za “konsistent- nost” tistih, ki se pojavljajo v medijih: “Če bi bili vsi na tem planetu strokovnjaki, bi se kategorija ‘biti strokovnjak’ kot družbeno prepo- znana kategorija pooblaščenih oseb izničila. Ta situacija se je v sod- obni družbi navidezno ‘razrešila’ s tem, da je postala kategorija ‘biti v medijih’ ključna ‘razlikovalna lastnost’, ki ločuje strokovnjake in ne- strokovnjake. In seveda, vedno se najde dovolj oseb, ki ne želijo so- delovati v medijih, bodisi zato, ker so svojo kredibilnost že ‘stehtali’ v za to bolj ustreznih mestih, ker jih medijska vidnost ne vznemirja ali pa preprosto uživajo v anonimnosti, ki je lahko izjemno osvoba- jajoča, prida pa lahko tudi dodatno porcijo avtonomije.”46 Objektivnost kot temeljna novinarska paradigma ali “prisluhnimo še drugemu mnenju” V teorijah novinarstva lahko zasledimo različne opredelitve no- vinarstva kot poklica,  zasledimo  lahko  različna načela, ki bi  jih usposobljen novinar moral nenehno zasledovati. Potreba po obje- ktivnosti, potreba po resnicoljubnosti, uravnoteženosti in hkratni zadržanosti so svojevrstni ideali, ki naj bi se jim skušali novinarji čim bolj približati: “Najpomembnejši del tako imenovane novičarske paradigme je objektivnost (in uravnoteženost kot njen najpomemb- nejši člen).”47 Gre bolj ali manj za normativne okvire, torej za nekak- šne ideale oziroma vrednote, h katerim naj bi težili novinarji. Ti Tadej Praprotnik 116 46 Praprotnik, 2020, 86. 47 Jontes, 2020, 47–48. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 116 okviri so torej zgolj deklarativne narave, saj so objektivnost, urav- noteženost, resnicoljubnost, nepristranskost pravzaprav v veliki meri nemerljive kategorije oziroma ne obstajajo dovolj zanesljivi in operacionalizirani kazalniki, s katerimi bi jih merili. Dejan Jontes na primeru analize utemeljitev dveh slovenskih novinarskih na- grad48 pokaže, da utemeljitve nagrad “lahko obravnavamo kot del novinarskega metadiskurza, torej kot mehanizma, s pomočjo kate- rega novinarstvo oblikuje svojo samopodobo in legitimira svojo kul- turno avtoriteto.”49 Novinarsko skupnost torej povezujejo skupne naracije in kolektivna retorika, razlog za tovrstne mehanizme pa tiči tudi v razvoju novinarstva: “Medtem ko so se domala vse pokli- cne skupine razvile v povezavi s formaliziranimi nabori znanja, ve- čina poklicne avtoritete novinarjev ne izhaja iz tega, kar znajo, ampak kako svoje znanje reprezentirajo. To pomeni, da jim njihova retorika ponuja učinkovit način za potrjevanje njihove legitimnosti kot javnih govorcev.”50 Omenjene dominantne novinarske paradigme (objektivnost, uravnoteženost ...) oziroma potreba po zagotavljanju objektivnosti so hkrati tudi ključni razlog za pojavljanje psevdostrokovnjakov: “Novinarji skušajo tako denimo zahtevi po uravnoteženosti zadostiti z različnimi strategijami, denimo s strategijo, ki skuša ‘uravnotežiti mnenja’. Javnosti skuša novinar predstaviti različna mnenja ali 117 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 48 V Sloveniji se podeljujeta dve novinarski nagradi: “Društvo novinarjev Slovenije je nagrade za najboljše novinarske dosežke preteklega leta, po- imenovane po leta 1942 usmrčenem narodnem heroju Tonetu Tomšiču, pri- čelo podeljevati leta 1952. Leta 1990 so se preimenovale v nagrade Consortium Veritatis/Bratstvo resnice. Leta 1993 je nagrade za novinarske dosežke pričel podeljevati tudi Sklad Josipa Jurčiča.” (Jontes, 2020, 52). [Združenje novinarjev in publicistov od leta 2011 podeljuje častna prizna- nja Boruta Meška (Združenje novinarjev in publicistov, 2021).] 49 Jontes, 2020, 52. 50 Zelizer, 1993, 191–192 v Jontes, 2020, 52. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 117 ocene o določenem pojavu, tak postopek pa je razumljen tudi kot no- vinarjev ščit pred obtožbami o nestrokovnosti, pristranskosti, neu- ravnoteženosti.”51 V medijski produkciji je zato precej uveljavljena tudi praksa, ko novinarji pri oblikovanju svojih prispevkov zaprosijo za strokovno mnenje. Takšni nastopi strokovnjakov v medijih so pogosto zgolj v luči potrjevanja vnaprej izbrane medijske zgodbe. Drugače rečeno, zgodba je že napisana, bolj ali manj kompetentna oseba pa jo podkrepi oziroma potrdi. Medijske zgodbe, torej razno- vrstni dogodki vsakdanjega življenja, ne priletijo kar sami od sebe na zaslone novinarjevega računalniškega zaslona. Zgodbe se mo- rajo napisati, na proces pisanja zgodbe pa vplivajo razni dejavniki. Najprej mora novinar sploh vedeti, kakšno zgodbo hoče posredo- vati, potem pa morata z urednikom ugotoviti, ali oba enako razu- meta  zgodbo.  Na  konstrukcijo  zgodbe  vplivajo  tudi  zunanji dejavniki, kot je lastništvo medija, seznanjenost novinarja s podob- nimi že objavljenimi zgodbami, pričakovanja občinstva. Povejmo naravnost: zgodbe se “napišejo”, še preden se zapišejo. Za vsak po- samezen dogodek – volitve, letalska nesreča, umor, koncert, nogo- metna tekma – skušajo uredniki, poročevalci, pa tudi občinstvo, razumeti, kaj je zgodba. Urednikom in novinarjem si tudi ni treba za vsak dogodek vsakič znova izmisliti povsem nove zgodbe, ni treba povedati povsem nove zgodbe. Kot ugotavlja Jack Lule,52 zgodbe že obstajajo. In novinarji se približajo novim aktualnim do- godkom s pomočjo zgodb. Na ta način skušajo vzpostaviti skupno razumevanje in uporabijo že vzpostavljen referenčni okvir. S tem se poenostavi razumevanje zapisanega; bralci hitro razumejo, “kaj je novinar hotel povedati”.53 V tej luči postane logično, zakaj so v Tadej Praprotnik 118 51 Praprotnik, 2020, 87. 52 Lule, 2005, 101. 53 Praprotnik, 2013, 159–160. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 118 medijih pogosto najbolj zaželeni ravno – kot se je izrazil Bourdieu – “fast-thinkers”, torej psevdostrokovnjaki, ki načeloma vedo vse o vsem, zlasti pa njihov lahkoten stil razpravljanja o že znanem nika- kor ne vznemiri občinstva, ampak deluje relativno pomirjevalno. Njihov položaj oziroma vloga v medijskih nastopih je ritualna ozi- roma drugače rečeno: novinarji za potrjevanje svoje zgodbe potre- bujejo  še  določeno  “kompetentno mnenje”,  to  “prazno mesto  v strukturi” pa lahko načeloma zaseda marsikdo, ki se s to vnaprej določeno vlogo strinja in jo je pripravljen izpeljati: “Podobno kot ak- terji v medijskih novicah niso vedno zares akterji, ampak so le ‘glavni junaki’, ki potrjujejo arhetipske zgodbe, tako tudi vabljeni strokov- njaki v medijih niso nujno nosilci zgodbe, ampak le potrjevalci že vnaprej napisane zgodbe, to pa pomembno določa vsebino, ki jo po- sredujejo kot gosti oddaje. Če je njihova vloga prvenstveno potrjeva- nje veljavnosti novinarske zgodbe, je vloga same ‘vsebine’ manj pomembna, lahko bi rekli, da je vloga vsebine pretežno ritualna. Služi zlasti potrjevanju strokovnosti, ki je potrebna za uravnotežen medijski izdelek. V tej točki torej nemalokrat najdeta skupen interes tako novinar kot domnevni strokovnjak: novinar potrebuje strokovno potrditev svoje zgodbe, domnevni strokovnjak pa z medijskim nasto- pom potrdi svojo strokovnost.”54 Tudi sicer pa je po mnenju Brede Luthar problematično že samo dejstvo, da lahko tudi suvereno in kompetentno akademsko izjavo kolonizira novinarski diskurz, da torej “izjava, ne glede na vsebino, služi novinarski viziji problema”.55 Breda Luthar tovrsten proces in vlogo znanosti v medijskem di- skurzu definira na naslednji način: “Akademska izjava v kontekstu novinarskega prispevka predstavlja namreč t. i. zunanji glas, ki pod- pira institucionalni novinarski glas. Akademski diskurz je tako v 119 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 54 Praprotnik, 2020, 87. 55 Luthar, 2008, 86. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 119 funkciji podpiranja verodostojnosti medijskega diskurza, tako da je njegova funkcija v veliki meri ritualna in ne informativna: ni pomem- bno, kaj pove, pomembno je, da kot ‘znanstveni’ glas ritualno potrdi nepristranost in avtentičnost novinarskega diskurza.”56 Prav na koncu poglavja pa lahko izpostavimo še eno novinarsko prakso,  ki  se pojavlja  kot  “stranski produkt” naprezanja po obje- ktivnosti oziroma uravnoteženosti. Vprašajmo se neposredno: Ali naprezanje po različnih mnenjih vedno prispeva k bolj celoviti in- formaciji? Odgovor  je  vsekakor  ne,  saj  predstavljanje  zgolj  dveh nasprotujočih si mnenj lahko v veliki meri (zgolj) determinira polje legitimne diskusije,  skratka  konstruira  okvir,  znotraj  katerega  je vredno in smiselno razpravljati,  to pa  je neposredno škodljivo za kompleksnejše razumevanje določenega problema. Ključna značil- nost paradigme nepristranskosti kot uravnoteženosti  je “ozko ra- zumevanje uravnoteženosti kot soočenja pogledov dveh političnih strank oziroma dveh političnih polov na račun širšega nabora po- gledov in mnenj”.57 Avtorji Wahl-Jorgensen, Berry, Garcia-Blanco, Bennett in Cable navajajo tudi ključne posledice tako razumljene paradigme nepristranskosti  kot  uravnoteženosti. Ugotavljajo,  da glede ključnih problemov in procesov v družbi običajno slišimo ali preberemo zelo zožen izbor pogledov, poleg tega se kot posledica omenjene paradigme uveljavlja medijsko poročanje, ki se osredotoča na strankarsko-politične konflikte, spet na škodo samega novinar- stva, ki  s  tem obide potrebo po širši kontekstualizaciji procesov. Tovrstno medijsko poročanje se tudi izrazito naslanja na glasove, poglede in stališča elit, političnih skupin, vplivnih posameznikov, s tem pa taka novinarska praksa reproducira tudi strukture moči v družbi. Tovrstna sistematična “nad-reprezentacija” stališč elit je še Tadej Praprotnik 120 56 Luthar, 2008, 86. 57 Wahl-Jorgensen in drugi, 2017, 782 v Jontes, 2020, 47. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 120 posebej vprašljiva za javne medije, ki so zavezani k predstavljanju in refleksiji procesov in pogledov celotne družbe in ne zgolj izbranih posameznikov.58 Skozi poročanje in predstavljanje mnenj in pogle- dov se pomembno določa medijska agenda, torej okvir tematik, o kateri se je pomembno pogovarjati znotraj družbe.  Prizadevanje po nizanju stališč  in kreiranju vtisa pluralnosti prek nizanja ali registriranja različnih stališč so problematična z več vidikov. Krepi se denimo vtis, da dovolj nasprotujoča si ali vsaj dovolj navidezno konfliktna ali tekmujoča si stališča zagotavljajo “celovito  informacijo” oziroma  “celovito  soočenje mnenj”. Gaye Tuchman v svoji znani študiji obravnava objektivnost kot “strateški ritual, s katerim se želijo novinarji na eni strani zaščititi pred tož- bami, na drugi strani pa skušajo na ta način ublažiti časovni pritisk vedno krajših rokov in očitke urednikov o površno opravljenem delu”.59 Ne nazadnje se ritualnost soočenja nasprotnih mnenj ne- malokrat odraža v samih medijskih nastopih. Obstaja namreč vtis, da obstajajo “dežurni” strokovnjaki, ki jim je že vnaprej dodeljena vloga. V medijskih soočenjih se tako pogosto soočijo politični ko- mentatorji ali drugačni strokovnjaki, ki zasedajo mesto “levičarja” in “desničarja” oziroma vnaprej določena komentatorska mesta, ki so bodisi “pro” ali “contra”. Tovrstna pozicija in njihovo mnenje se zaradi vnaprej predpisanega mesta v strukturi vselej razume kot denimo “levičarsko” ali  “desničarsko”, ne da bi se poglabljalo v samo vsebino posredovanega mnenja, posledično pa se zlasti krepi 121 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 58 Wahl-Jorgensen, Berry, Garcia-Blanco, Bennett in Cable, 2017, 786. 59 Tuchman, 1999 v Jontes, 2020, 51. Gaye Tuchman (1972, 665-670) v svoji študiji navaja 4 strateške postopke oziroma formalne atribute novice, ki zagotavljajo novinarju, da se lahko sklicuje na objektivnost in sicer: 1. Pre- sentation of conflicting possibilities; 2. Presentation of supporting evidence; 3. The judicious use of quatation marks; 4. Structuring information in an appropriate sequence. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 121 okvir “navijaštva”, ne pa okvir “vsebine”. Nekoliko drzno bi lahko pripomnili, da se spreminja format oddaje: iz “informativne” sko- rajda prehaja v “razvedrilno” oddajo. Pripomniti moramo, da tudi večje število mnenj, torej večje od dveh nasprotujočih si mnenj, vnaprej ne zagotavlja kvalitetnejše obravnave oziroma ne pomeni kvalitetnejše storitve za državljane, saj vsekakor ni dovolj, da državljani zgolj prejemajo raznolika sta- lišča ali informacije o problemu, ampak morajo imeti – če želijo biti državljani in ne zgolj konzumenti informacij – tudi dostop do rele- vantnih problemov, ki se tičejo družbe: “Pojav drugega mnenja sa- modejno vzpostavi vtis, da so na določenem področju lahko različna mnenja. To vsekakor lahko drži. A če denimo znanstvena javnost doseže konsenz glede določenega stališča oziroma če denimo v znanstveni javnosti obstaja konsenz glede ocene določenega po- java, je kopičenje dodatnih mnenj za potrebe ‘uravnoteženja’ lahko potencialno škodljivo. Vztrajanje na drugem ali tretjem mnenju, torej dodajanje mnenj z namenom dobiti ‘celovito sliko’, ima lahko za posledico ustvarjanje napačnega in za družbo resno škodljivega vtisa, da (šele) drugo mnenje prispeva k ‘uravnoteženju’ oziroma k objektivnejšemu razumevanju pojava. Soobstoj različnih mnenj o določenem procesu lahko prispeva k relativizaciji posameznih mnenj; ustvarja se svojevrstna distanca oziroma cinizem državlja- nov do vseh mnenj, v smislu ‘še strokovnjaki se ne morejo dogovoriti, kaj je res’. Slednje pa je neposredno škodljivo tudi za področje po- samezne stroke, kjer so spričo mnoštva mnenj ‘ocene itak lahko tak- šne in drugačne’.”60 Novinarsko vztrajanje po posredovanju raznolikih mnenj lahko – kot že izpostavljeno – razumemo kot strategijo, ki večidel služi le- gitimaciji novinarja kot nepristranskega razsodnika. Poleg tega se Tadej Praprotnik 122 60 Praprotnik, 2020, 87–88. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 122 tovrstna strategija nemalokrat preobrazi v prakso “rutinskega regi- striranja mnenj, ki pa so oropani širšega konteksta ali razlage, zakaj je to drugo/tretje mnenje sploh legitimno. V tej maniri lahko prepo- znamo obrise svojevrstne komercialne logike zabavanja in informi- ranja (angl. infotainment)”.61 Pomanjkanje kontekstualizacije informacij ali mnenj ima še eno škodljivo posledico: odsotnost razumevanja vzročno-posledičnih zvez: “Medijsko predstavljanje mnenj samih po sebi in brez kontek- sta, ki bi kazal na kompleksnost dejavnikov, ki so pripeljali do dolo- čenega dogodka ali procesa, splošči sama mnenja na raven enostavnih paketov informacij. Mnoštvo mnenj in dekontekstualizi- rano pojavljanje mnenj uokviri mnenja v svojevrstne pakete infor- macij, kjer so odsotne vzročno posledične zveze, ki bi vzpostavile kompleksen pogled na realnost.[…]Tak tip medijskega diskurza in hitro prebavljivega posredovanja različnih informacij vzpostavlja enodimenzionalno podobo, kjer medijsko predstavljeni dogodki po- stajajo blago za hitro konzumacijo in hitro pozabljanje.”62 Zaključek: Platforme družbenih medijev kot nadaljevanje logike medijske vidnosti Naglo  širjenje platform družbenih medijev  se  v popularnem di- skurzu zelo predvidljivo predstavlja kot rešitev za marsikatere pro- bleme, vzpostavilo se  je prepričanje, da družbeni mediji opolno- močijo  posameznike,  da  krepijo  aktivno  državljanstvo,  da omogočajo demokratizacijo sodobnih družb, v tovrstnih mnenjih pa lahko zlasti zaznavamo naivno prepričanje o moči tehnologij. To prepričanje o moči tehnologij bazira na določenih zamišljenih in realno izvedljivih scenarijih, ki jih omogoča tehnologija. A v tej 123 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 61 Ibid., 88. 62 Ibid. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 123 luči Tarleton Gillespie v svoji analizi platform družbenih medijev lucidno pripominja, da vsaka ideja optimalnega (tehnološkega) si- stema predpostavlja svojo hrbtno stran: če gradimo sistem, ki si prizadeva omogočiti določen tip družbene aktivnosti, hkrati s tem omogočimo tudi njeno nasprotje – torej aktivnost, ki posvoji pod- obno obliko, toda z namenom doseganja nasprotnih ciljev. Pri na- črtovanju platform kot prostora javnega diskurza smo po prepri- čanju Tarletona Gillespieja naredili faustovski pakt; skratka nič ni zastonj. Če smo sanjali o prostih in brezplačnih informacijah, smo nenadoma ugotovili, da smo v paketu prejeli tudi brezplačno ogla- ševanje, prosti participaciji se je kot nasprotje pridružilo spletno nadlegovanje, deljenju vsebine se je pridružilo piratstvo, brezplačne vsebine pa so dobile ustrezen odmev v brezplačni delovni sili.63 Tudi zato bi bilo neustrezno predpostavljati, da družbeni mediji – čeprav imajo v svojih mrežnih središčih posameznika in njegove lastne vizije – izrazito slabijo ali nadomeščajo vlogo tradicionalnih medijev. To dokazujejo tudi empirične ugotovitve: “V tem pogledu je Slovenija precej specifična, saj ostaja televizija dominantni medij po domala vseh indikatorjih, od velikosti oglaševalskega kolača, do produkcijskih proračunov in do povprečnega časa potrošnje na dan, stopnja fragmentacije občinstva pa je precej manjša kot v ZDA, saj osrednji televizijski programi ohranjajo izjemno visoke deleže gledanosti, tudi nad 50-odstotne. Sodeč po zadnji raziskavi Slovensko javno mnenje 2019 je televizija tudi glavni vir novic pri respondentih. Pri vprašanju, kje dobite novice o aktualnih zadevah, je imela namreč televizija povprečje 3,23 (kjer 1 pomeni nikoli in 5 dnevno), tiskani mediji 2,30, novice na straneh medijev na družbenih omrežjih 1,91 in novice na spletnih straneh medijev 2,53.”64 Tadej Praprotnik 124 63 Gillespie, 2018, 204–206. 64 Jontes, 2020, 46. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 124 Digitalizacija in pojav platform družbenih medijev sta sicer do določene mere spremenila medijsko pokrajino, sama potrošnja me- dijskih vsebin pa se – glede na zgoraj zapisano – le počasi spremi- nja. Posledično je na mestu tudi vprašanje, ali bodo na posameznika osredotočeni družbeni mediji resnično pomenili popolno preokvir- janje medijske pokrajine oziroma svojevrstno konkurenco tradicio- nalnim medijem in njihovi osrednji vlogi pri posredovanju “živosti in takojšnjosti”.  V sedanjem trenutku idejo središčnosti ter takojšnjosti učinko- vito izvajajo uporabniki družbenih medijev. Platforme omogočajo neposredno upravljanje profilov, neposreden angažma posameznika pa še krepi navdušenost nad rabo družbenih medijev (Facebook, Twitter,  Instagram). Družbeni mediji  omogočajo  posameznikom individualizacijo izbir, svobodno kreiranje profila kot svojevrstnega identitetnega “panoja” pa krepi vtis glede “pristnosti” in “avtenti- čnosti” komunikacije.65 Ob tem se je razmahnilo zbiranje sledilcev, všečkov in drugih znakov vpliva. Zbiranje in merjenje števila vše- čkov ali sledilcev je tako postala podlaga za ocenjevanje in preso- janje uspešnosti posameznikov in hkrati razlog/pojasnilo za vpliv, prestiž, kompetentnost posameznikov. Ugotovimo torej  lahko, da se  je  logika medijske  vidnosti,  prepoznavnosti,  vplivnosti  delno prenesla na platforme družbenih medijev, ključna posledica pa ni le povečan pomen družbenih medijev, temveč je pomembno to, da se  je  ideja  oziroma pomen medijske  vidnosti  kot  družbeno  rele- 125 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 65 Če je v dobi tradicionalnih medijev veljalo prepričanje oziroma mit me- diiziranega središča (angl. the myth of the mediated centre), pa se je po mnenju Nicka Couldryja v sodobnem času platform družbenih medijev vzpostavil nov mit, ki ga imenuje “mit o vseh nas” (angl. the myth of ‘us’), ter podoba o družbenih medijih kot naravnem prostoru družbenosti. Na platformah družbenih medijev smo namreč posamezniki ključni akterji, zgodbe zadevajo “nas”. (Couldry 2014, 3–5). 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 125 vantne  kategorije  učinkovito  ohranila. Medijska  vidnost  je  prek platform družbenih medijev privzela nove pojavne oblike, marke- tinška logika samopromocije in medijske prepoznavnosti pa je dobila torej  ustrezen odmev na  sodobnih platformah,  denimo na  Insta- gramu. Razširila se je tudi logika vpliva kot specifične komunikacij- ske moči,  pomembnost  tovrstnega mrežnega  komunikacijskega vpliva pa se najjasneje odraža v sodobni kategoriji oseb, ki so si pri- služile tudi poseben naziv – vplivneži. Da platforme niso “pot v raj”, ampak le tehnologije, ki odražajo različne, v družbi zakoreninjene procese, lahko vidimo tudi v sodobnih praksah akomuliranja všečkov ali sledilcev. Raziskovalka družbenih medijev Alice Marwick denimo izpostavlja, da družbeni mediji temeljijo na kulturni logiki slave, po kateri je najvišja vrednost pripisana vidnosti in pozornosti.66 Lahko govorimo o procesu znamčenja oseb, o svojevrstni konstrukciji in avtopromociji oseb, ti procesi pa pravzaprav bolj ali manj spominjajo na logiko medijske vidnosti, ki smo jo predstavili v besedilu. Bibliografija ALTERMAN, E. (1999): Sound and Fury: The Making of the Pundi- tocracy, Ithaca in London, Cornell University Press. BOURDIEU, P. (2001): Na televiziji, Ljubljana, Krtina. CASTELLS, M. (2007): “Communication, power and counter-power in the network society”, International Journal of Communication, 1/2007, 238–266. https://ijoc.org/index.php/ijoc/article/view/46/35  COULDRY N. (2005): “Media Rituals: Beyond Functionalism”, v: Rothenbuhler, E. W.  in Coman, M., Media Anthropology, SAGE, Thousand Oaks, London, New Delhi, 59–69. Tadej Praprotnik 126 66 Marwick, 2013, 14 v Fuchs, 2017, 35–36. 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 126 COULDRY, N. (2014): “A necessary disenchantment: myth, agency and injustice in a digital world”, The Sociological Review, 62/4, 880– 897. LSE Research Online: http://eprints.lse.ac.uk/57924/  CURRAN, J. (2002): Media and Power, London in New York, Rout- ledge.  FAIRCLOUGH, N. (1995): Media discourse, London, Arnold. FREEDMAN, D. (2014): “The Puzzle of Media Power: Notes Toward a Materialist Approach”, International Journal of Communication, 8, 319–334. https://ijoc.org/index.php/ijoc/article/view/2081/1078 FUCHS, C. (2015): “Power in the Age of Social Media”, Heathwood Journal of Critical Theory 1/1, 1–29. https://westminsterresearch. westminster.ac.uk/item/99573/power-in-the-age-of-social-media  FUCHS, C. (2017): Social media: A critical introduction, Los Ange- les, London, New York, SAGE. http://fuchs.uti.at/books/2nd-edi- tion-social-media-a-critical-introduction/  GILLESPIE, T. (2018): Custodians of the internet: platforms, content moderation, and the hidden decisions that shape social media, New Haven in London, Yale University Press. http://www.custodiansoft- heinternet.org HJARVARD, S. (2008): “The mediatization of religion: A theory of the media as agents of religious change”, Northern Lights: Film & Media Studies Yearbook 6/1, 9–26. https://www.researchgate.net/ publication/233605968_The_mediatization_of_religion_A_the- ory_of_the_media_as_agents_of_religious_change/link/5865638d 08ae8fce490c24cc/download JONTES, D. (2020): “Punditokracija, uravnoteženost in ideologija objektivnosti”, Dialogi 56/3-4, 45–57. KOTNIK, V. (2016): Homo academicus in mediji; Bourdieujevske me- ditacije, Koper, Univerzitetna založba Annales. LIVINGSTONE, S. (2009): “On the mediation of everything: ICA presidential address 2008”, Journal of communication, 59/1, 1–18. 127 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 127 https://onlinelibrary.wiley.com/doi/abs/10.1111/j.1460-2466.2008. 01401.x  LULE, J. (2005): “News as Myth; Daily News and Eternal Stories”, v: Rothenbuhler, E. W. in Coman, M., Media Anthropology, SAGE, Thousand Oaks, London, New Delhi,101–110. LUTHAR, B. (2008): Proizvodnja slave; Politika v popularni kulturi, Ljubljana, FDV. MARWICK, A. E.  (2013): Status Update: Celebrity, Publicity, and Branding in the Social Media Age, New Haven, Yale University Press. MEDVED, Z. (2020): “Punditokracija kot izraz krize sodobnih me- dijev”, Dialogi 56/3-4, 93–115. POSNER, R. A. (2001): Public Intellectuals: A Study of Decline, Cam- bridge, Massachusetts, London, Harvard University Press. PRAPROTNIK, T. (2013): “Medijska konstrukcija realnosti: rituali, diskurzi in inštitucije”, Monitor ISH, 15/1, 119–179. PRAPROTNIK, T. (2020): “Skozi medije do zvezd(ništva); kako ‘stro- kovnjaki’ postanejo to, za kar smo jih prepoznali”, Dialogi 56/3-4, 77–92. SILVERSTONE, R. (2005): “The sociology of mediation and com- munication”, v: Calhoun, C., Rojek, C., Turner, B., The Sage Hand- book of Sociology, SAGE, London, 188–207. SCHUDSON, M. (1995): The Power of News, Cambridge, Massac- husetts, London, Harvard University Press. TUCHMAN, G. (1972): “Objectivity as Strategic Ritual: An Exami- nation of Newsmen’s Notions of Objectivity”, The American Jour- nal of Sociology 77 (4), 660–679. TUCHMAN, G. (1999): “Objectivity as Strategic Ritual: An Exami- nation of Newsmen’s Notions of Objectivity” v: Tumber, H., News. A Reader, Oxford University Press, New York, 297–307.  VIDMAR HORVAT, K. (2020): “Prekarna vednost: od razsvetljenske k mnenjski kulturi”, Dialogi, 56/3-4, 27–44. Tadej Praprotnik 128 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 128 WAHL-JORGENSEN, K., BERRY, M., GARCIA-BLANCO, I., BEN- NETT, L., CABLE, J. (2017): “Rethinking balance and impartiality in journalism? How the BBC attempted and failed to change the pa- radigm”, Journalism 18 /7, 781–800. ZELIZER, B. (1993): “American Journalists and the Death of Lee Harvey Oswald; Narratives of Self-Legitimation” v: Mumby, D. K., Narrative and Social Control: Critical Perspectives, Sage, London, 189–207. ZDRUŽENJE NOVINARJEV IN PUBLICISTOV (2021): “Častna priznanja Boruta Meška”,  dostopno na: http://www.znp.si/castno- priznanje-boruta-meska (20. 01. 2021). 129 Želite postati strokovnjaki? Pojdite v medije! 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 129 03 - TadejPraprotnik 5. 02. 2021 12:30 Page 130 Petja Grafenauer1 Manekeni Marije Mojce Pungerčar: primer socialne skulpture v poznih devetdesetih letih 20. stoletja Izvleček: Članek analizira umetniško delo Manekeni – oblečeni za življenje slovenske umetnice Marije Mojce Pungerčar, njegovo re- cepcijo in postavitev v kontekst slovenske umetnosti poznih devet- desetih let 20. stoletja. Analiza razume konkretno umetniško delo kot socialno skulpturo in s tem del širokega polja umetnosti v jav- nem prostoru ter kot protispomenik. V okviru umetnosti v javnem prostoru opozarja na množičnejšo vzpostavitev te prakse v devet- desetih letih v Sloveniji in njeno skoraj hkratno institucionalizacijo. Medijske objave in drugi še obstoječi viri o projektu, bližnje bra- nje obstoječega ter intervju z umetnico in pogovori z drugimi vple- tenimi razkrivajo tudi zgodbo političnega branja umetnine, ki ni bila umetničina intenca, in dokazuje, da je delo nastalo v želji oži- vitve spomenikov v vzdušju ‘odprte družbe’ devetdesetih let. Hkrati je z analizo dela, njegove produkcije in recepcije institucij ter posa- meznikov razvidno obdobje preloma v produkciji in recepciji umet- nosti v javnem prostoru na Slovenskem v tem obdobju. Ključne besede: sodobna umetnost, spomenik, socialna skulptura, protispomenik, umetnost v javnem prostoru, oblečene skulpture UDK 730’’199’’ 131 Moni tor ISH (2020), XXII/2, 131–155 Pregledni znanstveni članek Review Article 1 Dr. Petja Grafenauer je docentka na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. E-pošta: petja.grafenauer@aluo.uni-lj.si. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 131 Mannequins by Marija Mojca Pungerčar: An Example of Social Sculpture in the Late 20th Century Abstract: The article analyses the art project by Slovene artist Ma - rija Mojca Pungerčar, Mannequins – Dressed for Life (1997), its re- ception and its placement in the context of the Slovene art of the 1990s. The project is interpreted as social sculpture as well as art in public space and a counter-monument. In the context of public- space  sculpture,  it  emphasises  the  wider  establishment  of  this praxis in Slovenia and its almost immediate institutionalisation. Moreover, the media coverage and other existing sources about the project, close reading, interviews with the artist and other in- volved parties reveal a history of political readings of the project which was not intended by the artist. Arguably, the project was mo- tivated by the artist’s wish to revive the ‘invisible’ monuments and context of the ‘open society’ of the 1990s. At the same time, this analysis of the work, of its production, and of its reception by insti- tutions and individuals illuminates a watershed in the production and reception of art in the Slovene public space of the period. Keywords: contemporary art, monument, social sculpture, anti- monument, art in public space, dressed sculptures 0 0 0 Umetnost socialne skulpture, kamor umeščamo obravnavano delo Marije Mojce Pungerčar, je hkrati raznolik žanr, metoda in medij.2 Je del umetnostnih praks, ki nimajo poenotenega imena, razen ohlap- nega termina ‘umetnost v javnem prostoru’, ki združuje vse oblike, a Petja Grafenauer 132 2 Glej npr. Lind, 2012, 49. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 132 se terminsko nanaša le na lokacijo umetnine in zanemari druge, večini takšnih del lastne značilnosti. Pri socialni skulpturi, ne pa nujno tudi pri umetnosti v javnem prostoru, gre za umetnostne prakse 20. in 21. stoletja, v kateri umetnice in umetniki uporabijo socialne razmere, da ustvarjajo dematerializirano, netržno, velikokrat politično angažirano umetnost in poskušajo umetnost združiti z življenjem za razliko od npr. javne plastike, ki je prav tako umetnost v javnem prostoru. Prakse, ki jih umetniki izvajajo v javnem prostoru, so sicer raz- nolike, poleg že naštetega pa jih druži nov odnos do gledalca, ki je v umetniško delo vpleten, prostora, kjer se umetniško delo zgodi ali dogaja, ter fluidnega, nepredvidenega življenja (in konca) ume- tniškega dela, ki po dogodku ostane le kot dokumentacija, ki lahko prevzame  avro umetnine. Večina poskusov opisa  tega polja  vi- zualne umetnosti trdi, da gre za umetnost, ki ne spremeni le odnosa med gledalcem in umetnino, temveč tudi produkcijo in potrošnjo umetnosti. Raznolike vidike takšne umetnosti pa opisujejo pojmi, ki so jih umetniki, umetnostni kritiki, zgodovinarji in teoretiki upo- rabili za poimenovanje. Od začetka sedemdesetih let dvajsetega stoletja je Joseph Beuys v okviru predavanj vpeljeval izraz socialna skulptura (nem. Soziale skulptur). Če je vse umetnost, je moč do vsakega vidika življenja pristopiti kreativno, je verjel. Zato ima po- sledično vsakdo potencial, da je umetnik, s tem pa je življenje prav- zaprav umetnost, oblika socialne skulpture. Sledili so izrazi ‘povezovalna estetika’ (angl. connective aesthe- tics) likovne kritičarke Suzi Gablik, ki je tako poimenovala umet- nost, ki deluje v smislu povezovanja s  skupnostjo  in  reagira na izzive družbe. Umetnik in teoretik Peter Weibel je v katalogu k istoi- menski razstavi v graški Neue Galerie pisal o ‘umetnosti konteksta’ (nem. Kontextkunst, 1994). Njen interes je v praksah kontekstuali- zacije socialnih, političnih ali ideoloških pogojev lastne prakse ali drugih skupin in posameznikov. Izraz ‘novožanrska javna umetnost’ 133 MANEKENI Marije Mojce Pungerčar 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 133 Petja Grafenauer 134 Marija Mojca Pungerčar, Oblečeni spomenik skladatelja Emila Adamiča, 1997. Foto: Matija Pavlovec/Moderna galerija. Z dovoljenjem: Marija Mojca Pungerčar. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 134 (angl. new genre public art,  1995)  je Susanne Lacy uporabila za oznako premika od klasične javne plastike k angažmaju umetnikov z občinstvom. Drugi poskusi poimenovanja so ‘socialna estetika’ (angl. social aesthetics, Lars Bang Larsen, 1999), relacijska estetika (Nicolas Bourriaud, 2002), ‘dialoška umetnost’ (angl. dialogical art, Grant Kester, 2004) ali ‘sodelovalna umetnost’ (angl. participatory art, Claire Bishop, 2006). Za nekatere izmed njih, npr. relacijsko estetiko, javni prostor ni obveza, ohranja pa idejo združevanja umet- nosti z življenjem in angažiranja gledalca. Jasno je, da govorimo o obsežni, ohlapni množici del, ki je nastajala v različnih kontekstih in časovnih obdobjih in bi ji s skupnim poimenovanjem le odvzeli njene pomembne partikularnosti. Zgodovino umetnosti, ki nastaja v javnem prostoru ter spremi- nja odnos gledalca do umetnine, lahko v dvajsetem in enaindvajse- tem stoletju  razdelimo v več  faz. K strategijam izraza v  javnem prostoru so se usmerili že futurizem, konstruktivizem in dadaizem, ko so se povezovali s fašizmom, boljševiškim komunizmom ali pa anarhično negacijo političnega. V času po drugi svetovni vojni, s kulminacijo leta 1968, so se v bogatejših državah prakse umetnosti v javnem prostoru politično nagibale proti levici, kar štejemo za drugo fazo, ko se razvije tudi socialna skulptura, po letu 1968 pa je z vzponom gibanja skupnostnih praks nastopilo tudi vprašanje eti- čnega, predvsem prek njihove kritike. Od osemdesetih let dvajse- tega  stoletja  govorimo  o  četrti  fazi,  ko  je  umetnost  v  javnem prostoru vse bolj  institucionalizirana  in kanonizirana oblika vi- zualne umetnosti. Instrumentalizirana postane s številnimi velikimi razstavami in drugimi kuriranimi projekti.3 Po letu 1989 je prepo- 135 MANEKENI Marije Mojce Pungerčar 3 Prvi med velikimi projekti so bili Projet Unite, Firminy, Francija, 1993–1994; Sons- beek, Arnheim, Nemčija, 1993; Places with a past, Spoleto festival, Charleston, J. Karolina, ZDA; Culture in Action, Chicago, ZDA 1992–1993. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 135 znaven segment vizualne umetnosti tudi v polju slovenske umet- nosti. K prvim izmed večjih projektov v teh krajih lahko prištejemo slovenski razstavni projekt Urbanaria (1994–1997), ki je v Ljubljani v produkciji Sorosovega centra za sodobno umetnost – Ljubljana nastal po vzoru podobnih razstav v Sorosovi mreži. Predstavlja prvi institucionalno organizirani projekt sodobne umetnosti v sloven- skem javnem prostoru, spodbudile pa so ga pa zahodne iniciative. Za umetniški projekt ManekeniMarije Mojce Pungerčar, ki sicer sodi v okvire večine naštetih umetnostnih terminov, bomo v tem besedilu,  zavoljo poudarka na vnašanju pozitivnih sprememb v javni prostor in socialna okolja na splošno, uporabljali stari Beuysov izraz socialna skulptura. Odločitev za uporabo termina izhaja iz vse- bine izraza, ki ga zaznamuje želja, da bi uresničil idealistične ideje utopične družbe z lastno estetsko prakso vred, ter prepričanje, da je življenje socialna skulptura, ki jo oblikujemo vsi. S projektom oblečenih spomenikov umetnica sledi odpiranju družbe in pozitiv- nemu vzdušju Slovenije leta 1997. Njen projekt ni političen v smislu odziva na polpreteklo zgodovino, a sta politiziranost družbe in želja sveta umetnosti po kritični umetnosti tako močni, da povzročita ak- tualnopolitične interpretacije, kljub umetničinim intencam vnaša- nja življenja v javni prostor. A vendarle kustos in nekateri gledalci delo berejo tudi drugače, skladneje z umetničinimi cilji vnesti umet- nost na mestne ulice in ponovno oživiti skoraj neopažene spome- nike preteklosti. Trdimo torej, da Manekeni niso aktualnopolitično kritični pro- jekt, ki politiko tematizira, politični pa so v odnosu do sprememb v umetnosti in želje po sodelovanju pri spremembah v družbi, v iz- stopu iz galerijskega prostora in novem načinu izražanja umetnice. To poleg umetničinih izjav potrjuje tudi usoda projekta v desetletjih po njegovem nastanku. Petja Grafenauer 136 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 136 Manekeni Sorosov center je februarja leta 1994 objavil natečaj za Urbanario in umetnica Marija Mojca Pungerčar je nanj poslala predlog z na- slovom Sakralno-profano, ki je med drugim predvideval, “da bi iz- brane javne spomenike v Ljubljani oblekla v nove obleke in jih s tem profanizirala,” (Pungerčar, 1994). Njena ideja je izhajala tudi iz znanja, ki ga je pridobila, preden je postala magistra slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1991) in kas- neje še magistra umetnosti novih žanrov na San Francisco Art In- stitute v ZDA (2001), saj je delovala tudi kot modna oblikovalka v slovenski tekstilni industriji in članica modne skupine Linije sile (1983–1990). Številni med njenimi projekti, npr. Cherchez la femme (1994), Zgodba v čevljih (2001, z Veroniko Klančnik), Dresscode (2002, z Veroniko Klančnik) in številni drugi, se ukvarjajo z vpra- šanji oblek, oblačenja in mode.  Predlog Sakralno-profano ni bil  izbran, bil pa je del razstave vseh predlogov v Narodni in univerzitetni knjižnici.4 Tako je foto- grafija skice za Kidričev spomenik, sicer z napačnim navedkom, da gre za spomenik Edvarda Kardelja,  izšla tudi v časniku Delo,5 s čimer je bil storjen prvi korak k politizaciji umetniškega projekta s strani medijev. Umetnica se projektu in izvedbi zamišljenega ni odrekla. Iskala je nov produkcijski način. Leta 1995 je projekt prijavila na razpis za Evropski mesec kulture ter na projektni razpis Ministrstva za kul- turo, a je bila v obeh primerih neuspešna. Oglaševalska agencija Imelda 8000 ji je ponudila odkup dela projekta za namen oglaše- vanja sejma informatike Infos 95, a ker bi morala idejo prilagoditi reklamnim namenom, jih je Pungerčarjeva zavrnila. Z novim ime- 137 MANEKENI Marije Mojce Pungerčar 4 Grafenauer, Ostan Ožbolt, Peskar, Pungerčar, 2019. 5 Šutej Adamič, 1995, 22. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 137 Petja Grafenauer 138 Marija Mojca Pungerčar, Oblečeni kip na Srednji ekonomski šoli, 1997. Foto: Matija Pavlovec/Moderna galerija. Z dovoljenjem: Marija Mojca Pungerčar. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 138 nom Manekeni je le s polovico projekta – z oblačenjem spomenikov – leta 1996 uspešno kandidirala za sofinanciranje na razpisu Od- delka za kulturo Mestne občine Ljubljana v kategoriji likovnih pro- jektov mladih umetnikov. Namen umetnice je bil “profanizirati spomenike, jih narediti bolj človeške”, k čemur je pristopila s “šiviljsko, krojaško strastjo”.6 Bra- nje njenega projekta je bilo v medijih in institucijah od vsega za- četka  definirano  s  političnimi  konotacijami,  predvsem  zaradi odločitve za oblačenje figure kipa Borisa Kidriča, a takšno branje in intenca umetnine nista povezana. Projekt Manekeni je političen prav v smislu socialne skulpture in povezave umetnosti z življe- njem, kip Kidriča pa izbran zaradi opaznosti skulpture.7 Bolj je šlo za to, da bi politični in apolitični spomeniki, ki jih je izbrala, dobili novo življenje in postali za meščane znova vredni ogleda. Ker je Pungerčarjeva velik del leta 1996 preživela na rezidencah v Düsseldorfu in v New Yorku, je šele leta 1997 začela zbirati dovoljenja, ki jih je potrebovala za izvedbo projekta. Prijavila ga je tudi na natečaj za U3, 2. trienale sodobne umetnosti, ki ga je v Moderni galeriji pripra- vil kurator in umetnik Peter Weibel in ga danes štejemo za dogodek, ki označuje prelom med moderno in sodobno umetnostjo na Sloven- skem.8 Moderna galerija je želela uveljaviti sodobno umetnost v slo- venskem prostoru in se prilagoditi dogajanju v mednarodnem svetu umetnosti, zato so h kuriranju povabili Petra Weibla. Dvajsetega maja 1996 je Oddelek za okolje in prostor ter premo- ženjske pravne zadeve Upravne enote Ljubljana, izpostava Center, za nadaljevanje postopka od Pungerčarjeve zahteval urbanistično mnenje Oddelka za urbanizem in okolje Mestne občine Ljubljana, 139 MANEKENI Marije Mojce Pungerčar 6 Grafenauer, Ostan Ožbolt, Peskar, Pungerčar, 2019. 7 Ibid. 8 Glej Grafenauer Krnc, 2008 ali Kraner, 2018. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 139 soglasje Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine ter soglasje upravljavca spomenikov. Osem dni kasneje je umetničino vlogo zavrnil Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Neuradno je izvedela, da naj bi bila potrebna dovoljenja lastnikov moralnih avtorskih pravic. Po- iskala jih je s pomočjo Moderne galerije in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov ter enajst lastnikov prosila, da naj ji na spome- nikih, za katere nosijo moralne avtorske pravice, dovolijo merjenje in oblačenje kipov. Dovoljenje je dobila za kiparska dela Borisa Kalina na pročelju Srednje ekonomske šole na Prešernovi cesti, Antona Sigulina, av- torja Spomenika padlih borcev za svobodo na Celovški cesti, in Loj- zeta Dolinarja, avtorja doprsnih kipov slovenskih skladateljev na Vegovi ulici, zavrnjena pa je bila pri delih Franceta Kralja, Draga Tršarja in Stojana Batiča: “Tomaž Mächtig in Jurij Kobe, dediča mo- ralnih avtorskih pravic po kiparju Zdenku Kalinu in arhitektu Bo- risu Kobetu, avtorjih spomenika Borisa Kidriča na Prešernovi cesti, sta v telefonskih pogovorih povedala, da se ne strinjata z akcijo, ven- dar je v primeru realizacije ne bosta tožila.”9 S pisnimi soglasji je umetnica znova zaprosila za dovoljenje na Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dedi- ščine. Novi seznam je vseboval kipe “Borisa Kidriča na Prešernovi cesti pred Cankarjevim domom, štiri kipe na pročelju Srednje eko- nomske šole na Prešernovi cesti, Spomenik padlim borcem za svo- bodo na Celovški cesti ter deset spomenikov slovenskih skladateljev na Vegovi ulici”.10 Devetega septembra je umetnica s podporo Umetniškega sveta Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, ki ji je izdal potrdilo Petja Grafenauer 140 9 Pungerčar, 2019. 10 Ibid. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 140 o odobritvi projekta, izvedla akcijo merjenja spomenikov ob po- moči članov Gledališča Ane Monro, Janeza Habiča Johnnija, Mat- jaža  Ocvirka  in  Žige  Saksida.11 Njena  prošnja  Ljubljanskemu regionalnemu zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine je bila znova zavrnjena, prav tako je bilo zavrnjeno dovoljenje Od- delka za okolje in prostor ter premoženjske pravne zadeve Upravne enote Ljubljana, izpostava Center, kustos Moderne galerije Igor Zabel pa je Mariji Mojci Pungerčar poslal obvestilo, da je kurator Peter Weibel projekt Manekeni – oblečeni za življenje izbral  za predstavitev na 2. Trienalu sodobne umetnosti U3. Viri, ki bi odlo- čitev pojasnjevali, ne obstajajo. Le v reviji M’ars, leta 1997, Weibel omeni delo med projekti, ki “dekonstruirajo nestabilne pojme, ka- kršni so v devetdesetih postali kraj, hiša ali mesto”,12 projekt torej vidi v skladu z umetničinim namenom. Marija Mojca Pungerčar kljub neusklajenim odločitvam institu- cij v petih tednih naredi kroje, kupi in ukroji blago ter sešije obleke za spomenike. Štirinajstega novembra v jutranjih urah izvede akcijo oblačenja spomenikov ob pomoči članov Gledališča Ana Monro, Moderna galerija prispeva avtodvigalo z monterjem Javne razsvet- ljave, akcijo dokumentira fotograf Moderne galerije, video pa snema Siniša Lopojda. Za pomoč pri morebitnih zapletih kustosa Moderne galerije Zdenka Badovinac in Igor Zabel izdata uradni potrdili, da gre za umetniški projekt, ki je sestavni del U3. Oblačenje poteka brez zapletov, že po dveh urah pa Kidričev kip slečejo delavci Komunalnega podjetja Ljubljana in policisti v Mo- derni galeriji poizvedujejo o osebah, ki so izvedle akcijo. Na odprtju 141 MANEKENI Marije Mojce Pungerčar 11 Gledališče Ana Monro je prvič nastopilo 17. 12. 1981. V začetku devetdesetih je imelo aktivne člane: Andrej Rozman Roza, Gorazd Osojnik, Borut Cajnko, Žiga Saksida, Janez Đoni Habič, Marko Kovačič, Mojca Dimec. Marija Mojca Pungerčar je bila njihova kostumografka. 12 Weibel, 1997. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 141 Petja Grafenauer 142 Marija Mojca Pungerčar, Oblečeni spomenik Borisa Kidriča, 1997. Foto: Matija Pavlovec/Moderna galerija. Z dovoljenjem: Marija Mojca Pungerčar. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 142 U3, istega dne v Moderni galeriji v Ljubljani, so na ogled video pos- netki akcije oblačenja, galerijska instalacija Manekeni – oblečeni za življenje pa vključuje še vzorčne karte blaga, urejeno projektno do- kumentacijo in besedila, ki so izpisana na steni in kot v modni reviji pojasnjujejo modno linijo npr.: “Boris Kidrič – Ekstravaganca – Kre- dibilnost materialov in smel izbor barv za moškega, ki se zna uve- ljaviti”, ali “Spomeniki skladateljev – Disonanca – Pop simfonija barv in vzorcev, za sprehod z walkmanom, koncert ali rejv”.13 Spomenik padlih borcev za svobodo so na neznani datum slekli člani veteranske borčevske organizacije in obleke odnesli na Poli- cijsko postajo Ljubljana Šiška, ki jih je predala umetničini sorodnici Bredi Pungerčar. Novembra Policijska postaja Ljubljana Center umetnici pošlje vabilo na razgovor v zvezi z oblačenjem kipa Borisa Kidriča in ji vrne obleko. Umetnica poroča, da je po pripovedovanju Igorja Zabela tudi Zdenka Badovinac pozvana na razgovor na poli- cijo oziroma k sodniku za prekrške, a se danes dogodka ne spomi- nja.14 V arhivu Moderne galerije o tem ni dokumentov. Spomenike skladateljev na Vegovi ulici v naslednjih tednih deloma slečejo mi- moidoči. Štirje oblečeni kipi na Srednji ekonomski šoli pa uživajo neformalno podporo uslužbencev šole in ostanejo nedotaknjeni do leta 1998, ko umetnica oblačila odstrani sama. Projekt Manekeni – oblečeni za življenje je deležen velikega od- ziva medijev. Številni članki o U3 so opremljeni prav s fotografijo projekta Manekeni, o akciji piše tudi filozof Lev Kreft, ki projekt po- veže z aktualno politiko in zapiše, da je umetnica s posegom izzvala oblast, ki je kip Borisa Kidriča z zaščito končno priznala za svojo lastnino,15 kar ni bil umetničin namen. 143 MANEKENI Marije Mojce Pungerčar 13 Pungerčar, 2019. 14 Ibid. 15 Kreft, 1997, 19. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 143 Leta 1999 skupina mladih iz Velenja povabi umetnico, da bi oble- kla tamkajšnji kip Tita, a tega zaradi odhoda v tujino ne izvede in kip oblečejo sami.16 Leta 2014 pa jo k sodelovanju na mednarodni razstavi Naši heroji17 povabi Umetnostna galerija Maribor. Ko kustosoma Si- moni Vidmar in Mišku Šuvakoviću umetnica pojasni, da Kidričevega kipa v projektu ni posebej politično izpostavila, saj je poleg tega oble- kla še vrsto drugih spomenikov, UGM vabilo prekliče.18 Pomen umetniškega dela Manekeni – oblečeni za življenje ni zas- novan kot kritika prejšnje ali nove oblasti ali aktualne politike, a v njegovi recepciji se razkrivajo ideologije, ki vladajo v svetu umet- nosti in družbi. Že v času njegovega nastanka, v trenutku uvelja- vljanja sodobne umetnosti v centralni instituciji za živo umetnost v Moderni galeriji, so celo umetnostne institucije med seboj v ne- skladju. Moderna galerija in ZDSLU zagovarjata projekt v želji po uveljavitvi novih praks. Oddelek za kulturo Mestne občine Lju- bljana ga z istim ciljem finančno podpre, Oddelek za urbanizem in okolje Mestne občine Ljubljana in Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine pa ne dovolita njegove reali- zacije v skrbi za dediščino ali zaradi konservativnosti. Policija rea- gira blago. Mediji ga berejo kot političen projekt, zdi se, da kurator, ki ga izbere za razstavo, tega ne vidi tako. Občinstvo je glede pro- jekta razdvojeno, a ga večinoma sprejema pozitivno, v smislu so- cialne skulpture, kot  jo  je načrtovala Pungerčarjeva, nekateri ga razumejo kot posmeh nekdanjemu sistemu, nekateri pa ne morejo sprejeti, da gre za umetniško delo.19 Petja Grafenauer 144 16 Pungerčar, 2019. 17Naši heroji, 20. 3.–30. 8. 2015, Umetnostna galerija Maribor, Maribor. 18 Pungerčar, 2019. 19 Šutej Adamič, 1998, 37–38. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 144 Oblečena skulptura Centralna značilnost Manekenov je oblačenje kipov v javnem pro- storu, praksi ni neznana v umetnostni zgodovini in so jo in jo še danes uporabljajo za poudarek posamezne figure, navadno ob po- sebnih dogodkih, umetnica jih v leta 1997 še sivem monotonem mestnem prostoru, ki ga še niso preplavile reklame in drugi znaki kapitalizma, želi oživiti. Oblačenje javnih skulptur ima v zgodovini umetnosti dolgo tradicijo. V starogrškem kiparstvu so stoječe ali sedeče figure, ki so stale ob vhodih v templje, zaradi povečanega vizualnega učinka večkrat oblačili in jim v roke polagali predmete, ki so simbolizirali njihovo moč.20 V srednjem veku so nune v samo- stane kot darilo ob prihodu prinašale skulpture Jezusa dojenčka v oblačilih. Tako je leta 1505 sestra Magdalena hči Tommasa Guidet- tina prinesla “otroka, oblečenega v žamet in plašček iz zelenega brokata, ki je bil na rokavih izvezen z biseri”.21 Ta praksa je bila dokaj običajna v Italiji, pa tudi v severnih deželah, s prefinjenostjo oblačila pa je novodošla dokazovala svoj položaj v družbi. Oblačenje religioznih skulptur je bilo posebej pogosto med 16. in 19. stoletjem in najverjetneje izvira iz Španije in Portugalske. V obdobju protire- formacije so te skulpture poleg poudarjanja vizualnega učinka in prestiža pridobile tudi didaktični značaj širjenja vere med neizobra- ženim prebivalstvom, praksa, ki je vrh doživela v oblačenju kipa Vir- gen de la Soledad v madridskem  samostanu de la Victoria,  za oblačenje katerega je skrbela sama kraljica Isabela de Valois (1545– 1568). Tudi v slovenskem prostoru poznamo tradicijo oblačenja ki- parskih del v religioznem okolju. Velesovska Marija iz poznega 12. stoletja je najstarejši ohranjen Marijin kip v Sloveniji, ki ga vsaj od konca 14. stoletja oblačijo v dragocene božjepotne preobleke litur- 145 MANEKENI Marije Mojce Pungerčar 20 Marden, 2010. 21 Klapisch-Zuber, 1985, 312. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 145 Petja Grafenauer 146 Marija Mojca Pungerčar, Oblečeni Spomenik padlih borcev za svobodo, 1997. Foto: Matija Pavlovec/Moderna galerija. Z dovoljenjem: Marija Mojca Pungerčar. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 146 gičnih barv, znova z namenom glorifikacije in slavljenja. V začetku smo zapisali, da je bilo izhodišče projekta Manekeni – oblečeni za prihodnost, ki je glede na oblačila, ki jih je ustvarila Mojca Punger- čar, v sakralizaciji profanega in na drugi strani profanizaciji sakral- nega;  oblačila  so  svetla,  trendovska  in  prijetna.  Z  oblačenjem spomenikov jih umetnica napravi vidne, jih profanizira v najširšem smislu besede in jim doda simbolni kapital sodobnega časa. V Zahodnem svetu v javnem prostoru tradicionalno oblačimo tudi profane skulpture. Znan je npr. Manneken Pis, kip, ki ga je za vrh bruseljskega vodnjaka zasnoval kipar Hiëronymus Duquesnoy starejši leta 1618 ali 1619, podoben kip pa je na tem mestu stal že vsaj od 15. stoletja. Sorodne statue najdemo tudi v drugih belgijskih mestih, v Koksijde, Hasseltu, Gentu, Bruggeju, v mestu Braine-l’Al- leud (kjer se kipec imenuje Il Gamin Quipiche) in v francoski flan- drijski vasi Broxeele. Garderobo bruseljskega dečka danes sestavlja okoli tisoč različnih oblačil, a njihova občasna uporaba sega v 17. stoletje, medtem ko je najstarejše znano ohranjeno oblačilo iz leta 1747. Z oblačili je kip dečka poudarjen, oživljen in pridobi simbolni kapital. A za razliko od naštetih primerov pri Manekenih Marije Mojce Pungerčar oblačenje ni pričakovano in kontinuirano, ni del rituala, sistema, temveč nenapovedan dogodek, ki javnost preseneti, kar je velikokrat značilnost in želja socialne skulpture. Najvidnejša je  gotovo  kontinuirana  praksa  ovijanja  umetnikov  Christa  in Jeanne-Claude, ki traja od leta 1958, se leta 1961 prvič pojavi kot načrt ovijanja javnih stavb in se leta 1968 razmahne do današnjih razsežnosti. Protispomenik Kipi, spomeniki, zidne plošče ali imena ulic z nameščanjem fizi- čnega opomnika v javni prostor spodbujajo obujanje spominov in komemoracijo dotičnega dogodka, ideje ali osebe. Obstajajo spo- 147 MANEKENI Marije Mojce Pungerčar 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 147 meniki, kot je Arc de Triomphe v Parizu, ki so preživeli različne re- žime in živijo še danes. A tu so tudi spomeniki, ki se jih ceni manj, ki jih javnost ali politični režim zanemarita ali celo uničita, kot kaže npr. primer Kamnitega cveta Bogdana Bogdanovića iz leta 1966. Ti so, s stališča naročnikov, neuspešni spomeniki.22 Spomin ni preprost, enostaven ali enosmeren. Posameznikov in kolektivni spomin se nenehno preoblikujeta in nalagata nove plasti pomenov že obstoječemu, kot to počne projekt Marije Mojce Pun- gerčar. Vedno znova je spomin oblikovan s pričakovanjem prihod- nosti,  za  ta  konstrukt  pa  so  izbrani  in  vanj  vstavljeni  elementi preteklosti. Konstrukt prihajajoče prihodnosti je, bran skozi delo Manekeni, svetal in se poslavlja oziroma preoblikuje preteklost in njene opomnike, pri čemer pa obuja tudi njim lastne vsebine. V toku nenehnega preoblikovanja branja preteklosti so spome- niki tisti, ki naj bi predstavljali sidrišča. Na drugi strani tudi akcije sodobne umetnosti v javnem prostoru spremenijo prostor v kraj23 in oblikujejo individualno in skupnostno identiteto prostora, pod- obno, kot to počnejo lokalne tradicije in urbane legende, usoda vseh pa  je  v  veliki  meri  odvisna  od  političnih  odločitev  in  njenih načrtov.24 Državni,  občinski,  zasebni,  galerijski  naročnik  ali  pa umetnik sam lahko umetnost v javnem prostoru uporabi za stalno ali začasno izboljšanje neke lokacije. Slediti dinamizmu spreminja- nja spomina je naporen proces. Ker v spominjanju leži moč, imajo politični režimi večkrat željo, da le predizbrani spomini dobijo fizi- čno obliko v javnem prostoru. Klasični spomeniki tako bolj kot o pomenu upodobljenega pričajo o željah po predstavitvi točno do- ločenih, izbranih spominov naročnika, pa če je to država, mesto, Petja Grafenauer 148 22 Shackely, 1998, 201. 23 De Certeau, 2011. 24 Tölle, 2010. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 148 podjetje ali posameznik. Manekeni nimajo naročnika in umetnica je odvisna le od svojih želja, zmožnosti in predstav. Želi si, da bi, tako kot državljani, tudi spomeniki lahko uživali leta po osamosvo- jitvi, ko se je zdelo, da bo prihodnost svetla. Kamnit, bronast ali iz drugega materiala ustvarjen klasičen sta- tičen spomenik, ki ima naročnika, praviloma izraža en sam narativ v fiksirani estetski obliki, s tem pa ovira prosto spominjanje in po- zabljanje ter sodeluje pri eroziji spomina, saj postanejo nekateri ele- menti prav zaradi spomenika vidni, drugi pa pozabljeni. Zato je življenje spomenikov tako rizično, njihova usoda pa tako odvisna od tega, kako jih sprejemamo, ocenjujemo, zanemarjamo ali celo za- vračamo – s spremembo političnega režima jih velikokrat odstranijo ali uničijo.25 Medtem ko so spomeniki stari toliko kot človeštvo, od konca devetnajstega stoletja velikokrat nastajajo v spomin na do- godke in/ali posameznike nacionalnega pomena in so kot takšni postali pomembni elementi krajine. Postavljanje tovrstnih spome- nikov se je razmahnilo v dobi formacije narodnih držav, ko je bilo treba med občestvo vpisati določen narativ, ki bo upravičil njegovo avtoriteto v sedanjosti.26 V poznem dvajsetem stoletju so se v umetniškem razumevanju in zasnovi spomenikov zgodile velike spremembe. Vse več umet- nikov je spoznalo, da spomeniki obiskovalca spremenijo v opazo- valca spomina, kar je spodbudilo produkcijo protispomenikov – po vsebini neherojskih, konceptualnih, takšnih, ki vzbujajo dvome o sami premisi spomenika tudi v kategoriji nacionalnih spomeni- kov.27 Stevens, Frank in Fazakerley trdijo, da lahko spomeniki zav- zamejo  protispomeniško  obliko  z  namenom  izraziti  vsebine  in 149 MANEKENI Marije Mojce Pungerčar 25 Glej npr. Harrison, 1995. 26 Hobsbawm, 2015. 27 Young, 2000, 96. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 149 pomene, ki niso intenca tradicionalnega spomenika.28 To počno na pet načinov, s posegi v subjekt, obliko, kraj, gledalčevo doživetje ali pomen spomenika. V primeru projekta Marije Mojce Pungerčar Ma- nekeni – oblečeni za življenje, kjer gre prav za protispomenik, se sub- jekt ohranja, a je posodobljen, s čimer naj postane opazen, moden in urban, sodoben in barvit. Zaradi oblačenja se bistveno spreme- nijo oblika, barva in prepoznavnost oblečenih spomenikov. Kraj ostaja isti, a spremeni se gledalčevo doživetje, ki sega od kritike, ugodja in veselja do sprostitve nedotakljivosti in poseganja v spo- menik z že opisanim odnašanjem njegovih oblačil. Glavni namen protispomenikov, med katere sodijo tudi Manekeni, je, da zavrnejo ali predelajo originalni spomenik, zanj ustvarijo nenavadne možno- sti branj, vabijo obiskovalce, naj te pomene odkrivajo ter ustvarjajo subjektivne interpretacije. Rafael  Lozano-Hemmer  v  umetnosti  zaznava  protispomeni- škost, ki se “nanaša na akcije, performanse. Ti lahko jasno zavrnejo idejo spomenika, ki je nastal kot emblem moči in vplival na histo- rični narativ prostora”.29 Primer je laserska instalacija KriegsZu- stand Jenny Holzer na Völkerschlachtdenkmal pri Leipzigu, ki je nastala v podobnem obdobju kot Manekeni, trajala pa je od štirinaj- stega do šestnajstega junija 1996. Protispomeniki so značilni pred- vsem za nemški prostor in spomenike vojne, a jih je moč misliti tudi ob spomenikih, ki skušajo vzpostaviti druge vsebine ali vidike iz- raza obstoječega spomenika kot projekt Marije Mojce Pungerčar. Manekeni – oblečeni za življenje v času ideologije ‘odprte družbe’, ki se začasno uveljavi v devetdesetih letih, profanizira spomenike in jih (idealistično, a za obdobje značilno) skuša prebuditi v življe- nje. Recepcija projekta – ki sicer namenoma vključuje tudi spome- Petja Grafenauer 150 28 Stevens, Frank, Fazakerley, 2012, 952. 29 Lozano-Hemmer, 2002, 155. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 150 nike, ki jih javnost razume kot ‘simbole minulega režima’ – je hitro popreproščena in speljana zgolj na politični vidik, kar se kaže v za- pisih v medijih in tudi pri povabilu k novi razstavi v Mariboru, ki je zavrnjeno, ko postane jasno, da ne gre za politični projekt. Intenca pozitivnega posega v javni prostor brez izrazitih kritičnih ali druž- benopolitičnih konotacij je pri publiki delno brana drugače pred- vsem zaradi političnih konotacij originalnih kipov, najočitneje kipa Borisa Kidriča, ki so leta 1997 in še veliko let kasneje močnejše od intenc realiziranega projekta umetnice. Socialna skulptura Socialno skulpturo v nacionalnih okvirih lahko kontinuirano popi- sujemo prek praks skupine OHO v šestdesetih letih, s primeri v polju subkulture v sedemdesetih in osemdesetih letih, vse do razc- veta malih zgodb in prvih zapisov o umetnosti v javnem (socialnem) prostoru v devetdesetih letih.30 Zavoljo njihove naraščajoče institu- cionalizacije, ko so te in širše prakse umetnosti v javnem prostoru v devetdesetih letih uporabljali številni umetniki, npr. Matej Andraž Vogrinčič (Oblečena hiša, 1993), ki je kose oblačil nadel na pročelje propadajoče hiše na Gallusovem nabrežju v Ljubljani, Vuk Čosić, ki je na ljubljanski grajski hrib namestil napis Hollywood (1994) v Brail- lovi pisavi, pri čemer gre za socialno skulpturo in protispomenik, Jože Barši je na Metelkovi kot socialno skulpturo postavil Javno stranišče (1999), Tadej Pogačar organiziral projekt Pohod rdečih dež- nikov in opozarjal na problematiko prostitutk (CODE:RED, Benetke, 8. junij 2001), Dejan Habicht in Tanja Lažetić sta v InsideOut (2002) razgalila zasebne prostore na oglaševalskih površinah, Luka Frelih je zasnoval kolo, ki  raziskuje  in beleži podatke o vožnji v mestu (Frida V, 2004–) in še in še bi lahko naštevali. Umetnost v javnem 151 MANEKENI Marije Mojce Pungerčar 30 Žerovc, 1998, 36. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 151 prostoru so spodbujale vidne institucije za vizualno umetnost, pred- vsem Sorosov center z Urbanario (1994), idejo pa so prevzele in na- daljevale Moderna galerija z že večkrat omenjenim U3, pa tudi s projektom Muzej na cesti (2008), MGLC z Grafičnim bienalom, po- sebej med leti 2001 in 2009, ter tudi manjše galerije. Skulptura v javnem prostoru, pa če je sodila v okvire protispome- niških praks  ali  ne,  je  bila  v umetnosti  devetdesetih  let  pogosta praksa in ko je Mary Jane Jacobs kurirala Culture in Action, razstavo v javnih prostorih Chicaga leta 1993, je bil nabor umetnikov že velik. Leta 1991 se je v naši bližini odprl projekt Odprte knjižnice s posta- vljanjem nezavarovanih knjižnih polic na ozelenelih mestih Gradca. Omenjamo ga, ker gre pri številnih izmed teh projektov za popol- noma nepolitična dejanja, ki se skušajo povezati s skupnostjo, jo na takšen ali drugačen način angažirati, podobno kot projekt Manekeni. Tudi pregled umetniške prakse Marije Mojce Pungerčar z deli, kakršna so Dresscode (2002), Pred domačim pragom (2004), Stereo- vizije (2005) in številna druga do Predvideno je prehodno obdobje (2017) in Tri botanične zgodbe (2018), opozarja na male zgodbe, ki so le redko vezane na vprašanja političnega. Zanimanje zanje je bilo v devetdesetih letih v slovenskem prostoru v humanistiki in umet- nosti precejšnje in je za njeno prakso značilno. Je ena od umetnic in umetnikov, ki so vzpostavili način umetniškega izraza, ki se je naselil v javnem prostoru in ga zaznamuje želja, da bi uresničil idea- listične ideje utopične družbe z lastno estetsko prakso vred ter pre- pričanje, da je življenje socialna skulptura, ki jo oblikujemo vsi. Trdimo, da je v nacionalnih okvirih umetnost v javnem pro- storu, z njo pa ne tudi socialna skulptura, temveč največkrat drugi tipi ali zvrsti umetnosti v javnem prostoru, med umetniki in v ga- lerijah ter muzejih postala eden izmed pogostih načinov izraza in zavest o njenem obstoju je vdrla tudi v državne in mestne strukture do te mere, da kot v bogatejših državah Evrope občasno celo same Petja Grafenauer 152 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 152 postajajo naročniki. Tak je npr. v letu 2019 izvedeni projekt Mateja Andraža Vogrinčiča Na poti z namenom obeleževanja prenove lju- bljanske Cukrarne, kar je umetnost v javnem prostoru, ne pa tudi socialna skulptura. Nacionalni mediji so do socialne skulpture in umetnosti v jav- nem prostoru ter umetnosti na splošno danes veliko bolj indiferen- tni kot v devetdesetih letih. Strokovna javnost je socialni skulpturi največkrat naklonjena, splošna javnost večinoma nezainteresirana, razen kadar je ta spektakularna ali se dotakne perečih vsebin. So- cialna skulptura kot del umetnosti v javnem prostoru je dodobra vključena v nacionalni umetnostni sistem, kljub temu da, po bese- dah Roberta Peskarja na Okrogli mizi ob razstavi Oblečeni spome- niki. Nekulturna dediščina projekt Manekeni – oblečeni za življenje tudi danes ne bi dobil dovoljenja za izvedbo,31 kar priča o neneh- nem trku med kanoniziranimi in novimi umetniškimi praksami ter o odnosu, pri katerem gre vedno znova za razmerja moči med v de- diščino že vpisanim in nastajajočim novim, ki še ni dokončno vsto- pilo v kanon umetnostne zgodovine in njenih strok tako pri branju umetnin kot pri njihovem podpiranju in razumevanju.32 Bibliografija BANG LARSEN, L. (1999); “Social Aesthetics: II examples to begin with, in the light of parallel history”, Afterall, A Journal of Art, Con- text and Enquiry 1, 76–87. BISHOP, C. (2012): Artificial Hells, Participatory Art and the Politics of Spectatorship, Verso, London in New York. 153 MANEKENI Marije Mojce Pungerčar 31 Grafenauer, Ostan Ožbolt, Peskar, Pungerčar, 2019. 32 Zahvala gre KUD Trivia in Mariji Mojci Pungerčar za razstavo in njen arhiv, Hani Ostan Ožbolt, Robertu Peskarju in Gojku Zupanu za ponovni razmislek o projektu. 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 153 DE CERTEAU, M. (2011): The practice of everyday life, University of California in Press Berkeley, Los Angeles in London. GABLIK, S. (1992): “Connective Aesthetics”. American Art 6 (2), 2–7. GRAFENAUER KRNC, P. (2006): “Sodobna in vzhodnoevropska umetnost. Razstavna politika Moderne galerije.” Likovne besede 77/78, 162–172. GRAFENAUER, P., OSTAN OŽBOLT, H., PESKAR, R.; PUNGER- ČAR, M. M. (2019): Okrogla miza ob razstavi Oblečeni spomeniki. Nekulturna dediščina v Galeriji ZVKDS, Ljubljana, 14. 11., zvočni posnetek, 123’12’’. HARRISON, S. (1995): “Four types of symbolic conflict”, The Jour- nal of the Royal Anthropological Institute, 1(2), 255–272. HOBSBAWM, E.  (2015):  “Introduction:  Inventing  traditions”. V: Hobsbawm, E. in Ranger, T., ur., The Invention of Tradition, 1-14. Cambridge, University Press Cambridge. KESTER, G. H. (2004): Conversation Pieces: Community and Com- munication in Modern Art. University of California Press, Berkeley.  KLAPISCH-ZUBER, C. (1985): “Holy Dolls: Play and Piety in Flo- rence in the Quattrocento”. V: Klapisch-Zuber, C., ur., Women, Fa- mily and Ritual in Renaissance Italy, The University of Chicago Press, Chicago in London, 310–329. KOPANIA, K., ur. (2017): Dolls, Puppets, Sculptures and Living Ima- ges From the Middle Ages to the End of the 18th Century, The Alek- sander Zelwerowicz National Academy of Dramatic Art in Warsaw, The Department of Puppetry Art in Białystok, Białystok. KRANER, K. (2018): “Konceptualizacije sodobne umetnosti: v slo- venskem kontekstu”, Šum, 10.1, 1275–1320. KREFT, L. (1997): “Lev, desen in vmesen”, Razgledi 22, Delo, Ljub - ljana, 19. LACY, S,. ur. (1994): Mapping The Terrain: New Genre Public Art, Bay Press, Seattle. Petja Grafenauer 154 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 154 LOZANO-HEMMER  R.  (2002): Alien Relationships with Public Space. TransUrbanism, V2_Publishing/NAI Publishers, Rotterdam.  NICHOLS, M. (2010): “Contexts for the Display of Statues in Classical Antiquity”, Heilbrunn Timeline of Art History, The MET, New York, http://www.metmuseum.org/toah/hd/disp/hd_disp.htm (dostop 22. 11. 2020). PUNGERČAR, M. M. (2019): Manekeni. Kronologija projekta, arhiv avtorice, neobjavljen zapis. PUNGERČAR, M. M. (1994): “Predlog projekta Sakralno – profano.” V: Stepančič, L., ur., Urbanaria, prvi del, Sorosov center za sodobne umetnosti – Ljubljana, Ljubljana, 12. SHACKELY, M., ur. (1998): Visitor Management: Case Studies from World Heritage Sites, Butterworth-Heinemann, Oxford. STEVENS Q., FRANCK K. A., FAZAKERLEY R. (2012): “Counter- monuments: the anti-monumental and the dialogic”, The Journal of Architecture 17 (6), 951–972. ŠUTEJ ADAMIČ, J. (JŠA) (1995): “Urbanaria se predstavlja s kata- logom”, Delo 37, 22. ŠUTEJ ADAMIČ, J. (1998): “Sodobna umetnost straši po domačiji. U3: Weiblov izbor v Moderni galeriji!”, Delo 40, 37–38. WEIBEL, P. (1995): Kontext Kunst. Kunst der 90er Jahre. DuMont Reiseverlag, Ostfildern. WEIBEL, P. (1997): “U3: 2. trienale sodobne slovenske umetnosti”, M’ars, 9, 23–38. YOUNG J. E. (2000): At memory’s edge, Yale University Press, New Haven in London. ZABEL, I. (2004): “The Strangeness of Home, Dressing and Redres- sing in Public Squares”. PAJ - A Journal of Performance and Art, 76, 40–50. ŽEROVC, B. (1998): “Umetnost v socialnem prostoru. (1), Malce ca- pljajoči kritiki”, Delo, Ljubljana, 152, 36. 155 MANEKENI Marije Mojce Pungerčar 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 155 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 156 DIALOG Z ANTIKO 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 157 04 - PetjaGrafenauer 5. 02. 2021 14:07 Page 158 Maja Sunčič1 Evripidov Kiklop in antropologija kršitev Izvleček: Članek obravnava Evripidovega Kiklopa, edino v celoti ohranjeno antično grško satirsko igro. Prvi del članka razčleni gla- vne značilnosti Kiklopa Polifema, od imena, enookosti, orjaškosti, moči in kosmatosti, in kako so te lastnosti predstavljene v drami v primerjavi z devetim spevom Homerjeve Odiseje kot tudi v poznej- ših različicah. Razčlenjeni so možni razlogi za postavitev Kiklopa na Sicilijo, kar je Evripidova inovacija. V drugem delu članka sledi antropološka analiza Kiklopa v sa- tirski drami. Analiza upošteva trojno strukturo likov Kiklop-Odisej- Silen/satiri in kaj ti predstavljajo, s poudarkom na kršitvah, ki so glavno gonilo satirske drame. Zaradi obrednega konteksta drame in povezave z Dionizom v satirski igri mrgoli kršitev različnih pra- vil, ki se kopičijo in stopnjujejo do groteske. Imamo kršitev pobož- nosti, saj Kiklop ne časti bogov in jim ne žrtvuje, temveč jih zavrača in žrtvuje svojemu vampu; imamo kršitev tabuja človeškega mesa, saj je Kiklop ljudožerec; imamo kršitev gostinskega prijateljstva in prava priprošnjikov, saj Kiklop gostov ne sprejme in pogosti, tem- več se z njimi pogosti; imamo kršitev kulturnega pitja vina, saj se ga Kiklop in Silen napijeta kot pijanca; imamo spolno kršitev, saj pijani Kiklop posili Silena. Razen Kiklopa kršijo pravila tudi Silen in satiri: od (krivo)prisege do kletve, za kar so “kaznovani” v skladu z žanrom satirske igre. Pravila krši tudi sam Odisej, ki je z epskih 159 Moni tor ISH (2020), XXII/2, 159–216 Izvirni znanstveni članek Original scientific article 1 Dr. Maja Sunčič  je  samostojna prevajalka  in glavna urednica Založbe AMEU–ISH na Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteti za humanistični študij, Ljubljana. E-pošta: maja.suncic@gmail.com. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 159 višav znižan na bahavega nesposobneža in neprepričljivega govor- nika, ki se zanaša na nezanesljive in lažnive satire s Silenom na čelu. V drami se pojavljajo številne kazni, med katerimi izstopa oslepitev Kiklopa, le da je ta zaradi žanra burkaška, ne grozljiva.  Ključne besede: antična grška dramatika, satirska drama, mitolo- gija, Kiklop, Odisej, satiri, kršitev UDK 821.14'02-2:342.7. Euripides’ Cyclops and the Anthropology of Transgression Abstract: The paper discusses Euripides’ Cyclops, the only Greek satyr play that has survived in its entirety. The first part examines the main features of the Cyclops Polyphemus – his name, his single eye, great size, strength and hairiness – and the representation of these features in this play as compared to the ninth book of Homer’s Odyssey, as well as in some later adaptations of the myth. Some of the possible reasons for setting Cyclops on Sicily, which is Euripi- des’ innovation, are considered as well. The second part of the paper brings an anthropological analysis of the Cyclops in the satyr play. The analysis reflects on the triadic structure of the characters Cyclops-Odysseus-Silenus/satyrs and on what each of them represents, highlighting transgressions, which are the leitmotiv of the satyr play. Because of the ritual context of the drama and its relation to Dionysus, there are various transgres- sions of rules piled up and grotesquely exaggerated. Transgressing against piety,  the Cyclops does not worship gods or sacrifice  to them, but renounces them and sacrifices to his belly instead. Being a cannibal, the Cyclops likewise transgresses the taboo on eating human flesh; he transgresses the institutions of guest-friendship and supplication, as he does not receive and treat his guests but rather treats himself to their flesh. There is a transgression against civilised wine-drinking, as the Cyclops and Silenus drink to excess like com- Maja Sunčič 160 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 160 mon drunkards, and it is followed by the sexual transgression of the Cyclops raping Silenus. In addition there are several transgressions on the part of Silenus and the satyrs: from oath and perjury to curse, for which they are ‘punished’ in line with the satyr play genre. What is more, even Odysseus commits several transgressions and is re- duced from the epic high ground to being a boastful loser and un- persuasive speaker, relying on the unreliable and dishonest satyrs and Silenus. For each transgression there is a punishment in the play. The blinding of the Cyclops is the most prominent one, but it is rendered by the genre as burlesque rather than dreadful. Keywords: Ancient Greek drama, satyr play, mythology, Cyclops, Odysseus, Silenus, satyrs, transgression 0 0 0 Uvod Evripidov Kiklop je edina v celoti ohranjena antična grška satirska drama, zato ima zelo pomembno mesto v zgodovini grške drame. Drama ponuja inovacijo in aktualizacijo zgodbe o grškem junaku Odi- seju in Kiklopu Polifemu, enookem orjaku in pošasti, enem izmed naj- bolj znanih grških mitoloških likov. Namesto pesnitve o potovanju, medkulturnih stikih in novem svetu v Homerjevi Odiseji se v drami težišče iz daljnih svetov epa, kamor spada tudi Kiklopova “dežela Nije”, premakne na Sicilijo. V dramo so vpeljani satiri, ki spreminjajo ton celotne zgodbe, ki postane polna obscenosti, pijanosti in igrivosti. Zaradi vpeljave satirov v zgodbo prinaša drama drugačno predstavi- tev znanega mitološkega spopada, v katerem šibkejši Odisej premaga bistveno močnejšega Kiklopa. Pot do zmage ni premočrtna, saj je predstavljena v etapah, od katerih začetno Odisej celo izgubi, in sicer 161 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 05 - MajaSuncic 23. 02. 2021 14:41 Page 161 na svojem področju, prepričevanju z besedami, zmaga pa prav tako na svojem področju z ukano in rabo nasilja ter s pomočjo bogov, h ka- terim moli, Dioniza v obliki vina in pogojno uroka, tj. s pesmijo satirov.  Pri Evripidu se srhljiva zgodba o enookem orjaškem ljudožercu Kiklopu in Odiseju, ki orjaka napije in oslepi, da bi rešil sebe in to- variše, prelevi v burko, polno razuzdanosti in obscenosti, saj je dra- matik v zgodbo vključil satire, ki so sami po sebi obsceni in smešni in s tem spremenijo celoten ton mita in situacijo. V tem se po Lis- sarragovem2 mnenju skriva “komedija” satirske drame, ki sama po sebi ni smešna, razen pogojno mestoma (in še to ne v skladu z našim pojmovanjem smešnega), hkrati pa kljub grozljivi zgodbi ni tragična. Po C. W. Marshallu3 je treba biti previden pri rabi izraza “komičen” za satirsko dramo: žanr je bil po njegovem smešen in je vzbujal smeh, vendar drugače kot komedija. Zaradi satirov namreč dobimo nekakšno pornografizacijo ljudožerstva in oslepitve z bur- lesko ali travestijo herojskega mita, ki ga spremlja variete s plesom in petjem (pijanih) satirov, ki drami dajejo tempo.  Evripidova drama temelji na drugačni karakterizaciji naslovnega junaka, ki se v drugačni luči predstavi takoj, ko se pojavi na odru, s čimer pomembno vpliva na ton znane zgodbe. Pri Homerju je Poli- fem predstavljen kot divjak, pri Evripidu pa kot prefinjen sofist, ki je nenavadno dobro informiran o vsem (razen o tem, kdo je v resnici Odisej!) in ima za pastirja neverjetne retorične sposobnosti, čeprav večinoma živi sam v votlini s svojimi živalmi in z nikomer ne komu- nicira. Ker živi, kot živi, in to v besednem agonu predstavi Odiseju, mu Paganelli4 pripisuje tudi oligarhične, O’Sullivan5 pa tiranske tež- Maja Sunčič 162 2 Lissarrague, 1990a, 236. 3 Marshall, 2005, 114, op. 11. 4 Paganelli, 1979, 21–60. 5 O’Sullivan, 2005. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 162 nje. Po O’Sullivanovem6 mnenju lahko Evripidovega Polifema be- remo kot tvorbo petega stoletja, ko se poigrava s takratnimi koncepti tiranije in strahu pred njo. Satirska drama deluje kot oksimoron, saj  je konservativna  in hkrati zavezana inovaciji, kar lahko opazujemo tudi v Kiklopu. Kot drugi avtorji satirskih dram se je moral tudi Evripid soočiti z izzivom, kako napisati dramo, ki ima zvezo z Dionizom, saj so gledalci zavra- čali igre, ki “nimajo nobene zveze z Dionizom”,7 in obenem ponuditi gledalcem nekaj novega, saj so mite o Dionizu preveč izčrpali. Pri- morani so bili izhajati tudi iz mitov, ki nimajo nič z Dionizom, kar velja tudi za Evripidovo inovacijo znane zgodbe iz devetega speva Odiseje.8 V nasprotju z epizodo v Homerjevem epu je Evripidova sa- tirska drama v znamenju Dioniza: z njim se začne in zaključi (v. 1, 709), Dioniz v obliki vina pa ključno vpliva na zaplet  in  razplet drame. V skladu z žanrom satirske drame bi lahko rekli, da je vse po- vezano z Dionizom, ki staro zgodbo dela novo: satiri, ki iščejo svo- jega gospodarja Dioniza in padejo v Kiklopove kremplje na Siciliji, narobe svet in gledališče, hkrati pa tudi (para)simpozijsko in nekul- turno pitje vina, ki je vzporedno nekulturnemu prehranjevanju, Ki- klopovemu ljudožerstvu, ki ga tematizira satirska drama.  Čeprav Evripid inovira epizodo o Kiklopu iz devetega speva Odiseje, sama dramatizacija te zgodbe ni nič novega. Pred Evripi- dom je Aristias, sin “izumitelja” žanra Pratina, napisal istoimensko dramo. Temo so obdelovali  tudi komediografi: Epiharmos v Ki- 163 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 6 O’Sullivan, 2005, 150. 7 Tako je naslov pomembnega zbornika: Nothing to do with Dionysos? A - the nian Drama and its Social Context, ki sta ga uredila John Winkler in Froma Zeitlin (1990). 8 Priredbo mita z vpeljavo satirov v nedionizijski kontekst lahko opazujemo tudi v Ajshilovih Ribičih z mrežo, kjer so satiri dodani v zgodbo o Danaji in Perzeju, ki ju iz skrinje v morju rešijo satiri. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 163 klopu, Kalias prav tako v Kiklopu in Kratin v Odiseju in tovariših. O vseh teh dramah imamo zelo malo informacij.  Kiklop ima 709 verzov in je najkrajša med ohranjenimi Evripi- dovimi dramami (razen domnevno nepristnega Rezosa).9 Datacija dela ni gotova, saj interpreti na podlagi indicev v drami zagovar- jajo različne možnosti in dramo uvrščajo med zgodnja, srednja do pozna avtorjeva dela. Danes je prevladujoče mnenje,10 da je bilo delo uprizorjeno leta 408 pr. n. št. v zadnji avtorjevi tetralogiji, v kateri je bil tudi Orest. Tisti,11 ki zagovarjajo pozno datacijo, delo postavljajo v leto 408 pr. n. št., torej po katastrofalni sicilski od- pravi. V postavitvi na Sicilijo, Odisejevi oslepitvi pošastnega Ki- klopa in osvoboditvi satirov vidijo nekakšno satirično predelavo nedavnega tragičnega dogodka, med katerim so bili Atenci skupaj s svojimi poveljniki ujetniki Sicilcev in jim prepuščeni na milost in nemilost, ko so se po Plutarhu rešili tudi z recitiranjem Evripi- dovih verzov.12 Tovrstna datacija in spremljevalne razlage niso v nasprotju z analizami Leonarda Paganellija13 o zgodovinsko-poli- tičnih konotacijah v satirski igri, na podlagi katerih delo uvršča v obdobje pred usodno atensko odpravo na Sicilijo, ki se je končala s katastrofalnim porazom leta 413 pr. n. št.  Maja Sunčič 164 9 “Prosatirska” Alkestida ima 1163 verzov. 10 Npr. Seaford, 1984, 48–51; Marshall, 2001. 11 Npr. Katsouris, 1997. 12 Plutarh, Nikias, 29.2–3: “Nekateri so se rešili zaradi Evripida: kajti Si- cilci so bili očitno bolj od vseh Grkov zunaj domovine nori na njegovo poezijo.  /…/ O  konkretnem primeru  pravijo,  da  so  številni Atenci  ob vrnitvi domov Evripida pozdravili z veselim srcem in mu povedali, kako so se nekateri od njih rešili iz suženjstva, ker so svoje gospodarje naučili, kar so si zapomnili od njegovih del; drugi so blodili po bitki in prejeli hrano in pijačo, ker so zapeli kakšno od njegovih zborskih pesmi” (prev. M. Sunčič, 2014, 254). 13 Paganelli, 1979. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 164 Po Seafordu14 se moramo sodobni bralci vprašati, zakaj je Evripid napisal satirsko igro o Kiklopu, saj je od tega odvisno naše razume- vanje tega žanra. V satirski igri namreč nič ni, kot se zdi v Homerjevi Odiseji. Zato Kiklop v igri ni Kiklop, Odisej pa ni Odisej. Kiklop je pri Homerju pošastni velikan, ki se pri Evripidu spremeni v grote- sknega burkača in nastopa kot parodija ljudožerca, je udomačen, po- streže  z  vsakdanjemoralnimi  maksimami,  s  čimer  omogoči gledalcem, da se z njim poistovetijo. Povsem drugačen je tudi Odisej, ki je deheroiziran, prazen, neučinkovit, brez pregovorne prebrisanosti, ki namesto z zgovornostjo zmaguje z nasiljem. Le Silen in satiri so takšni, kot so, saj jih v epu ni, medtem ko je satirska igra njihov žanr in predstavlja njihov svet, ki spreminja vse – mit in njegov kontekst, prav tako pa tudi zgodovino in sedanjost, ki se zrcali v preteklost. Evripidovo dramo interpreti ocenjujejo različno: po mnenju Ar- notta15 gre  za  podpovprečno dramatizacijo Homerja, medtem ko gre po mnenju Seaforda ali Katsurisa16 za mojstrovino ali za vsaj zelo dobro dramo. Po mnenju nekaterih interpretov17 je Kiklop ati- pičen predstavnik žanra, podobno kot to velja za prosatirsko Alke- stido. Po Judith Fletcher18 Kiklop kljub farsičnemu tonu problema- tizira  tragične  teme o pravičnosti  in  kazni  ter  poudarja,  da  božji zakoni veljajo za vse, za ljudi, živali in hibride, kakršni so Kiklop in satiri. Po Dani Suttonu19 gre pri satirski drami za komedijo neskladij, iz česar črpa žanr svoj humor, ko norčavo zoperstavlja heroično in komično: to lahko opazujemo v nasprotju med junaškim Odisejem, obscenimi satiri in grotesknim Kiklopom, ki nastopa kot parodija 165 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 14 Seaford, 1984, 5. 15 Glej npr. Arnott, 1961. 16 Glej npr. Seaford, 1984; Katsouris, 1997. 17 Npr. Marshall, 2005, 103. 18 Fletcher, 2005, 54. 19 Sutton, 1980, 159. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 165 Homerjevega ljudožerca. Po Hanni Roisman20 gre v Kiklopu za ko- medijo značajev in vrednot, ki z neskladnostjo in humorjem spod- bujajo občinstvo, da se zamisli nad lastnimi vrednotami. V skladu s tem so po njenem mnenju21 liki “spuščeni” dol in reducirani iz he- rojsko-mitskega v komično in norčavo – od Odiseja, ki je daleč od herojske podobe premetenega zvitorepca v Odiseji, do Polifema, ki je povsem udomačen, njegova pošastnost pa reducirana na parodijo.  Struktura Kiklopa Zaradi trojne strukture satirske drame nimamo zgolj nasprotja med Odisejem in Polifemom, saj v igri nastopajo tudi satiri, ki sedijo na dveh stolih in v drami menjajo strani, zaradi česar so zelo nezane- sljivi. V Odiseji imamo dvojec Kiklop–Odisej, ki je v Kiklopu preve- den  v  triado  Kiklop–Odisej–Silen/satiri.  Na  trojno  strukturo  je opozoril David Konstan.22 Po njegovem mnenju je trojnost uprizor- jena na odru s tremi igralci – Odiseju, Kiklopu in Silenu, kot tudi s tem, da vsak od treh predstavlja svojo skupino s specifičnimi zna- čilnostmi. Vsaka skupina in vodja skupine predstavljata ločen tip. Odisej s tovariši zastopa ljudi oz. Grke ter s tem grške ideje o kul- turi, pravičnosti, človečnosti, občestvenosti in solidarnosti; Silen s satiri predstavlja hibrida med človeškim in živalskim ter zastopa svojstven model kolektivizma (horde), medtem ko je enooki Kiklop kot samotar in ljudožerec predstavnik skupine pošastnih Kiklopov, ki pa na odru nikoli ne nastopijo kot kolektiv, s čimer so poleg po- šastne prehranjevalne navade izpostavljene Kiklopove samotarstvo, neobčestvenost in samozadostnost.  Maja Sunčič 166 20 Roisman, 2005, 73. 21 Roisman, 2005, 68–69. 22 Konstan, 1990, 208. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 166 Trojno strukturo izpostavlja tudi Mark Griffith.23 Kot prvi ele- ment postavlja junaka Odiseja, ki s svojo inteligenco in vojaško odločnostjo,  vključujoč  s koordinacijo  tovarišev,  ki  so v drami nemi liki, kaznuje brezbožnega kršitelja gostinskega prijateljstva in odpluje, da prevzame funkcijo kralja Itake.24 Drugi element so satiri, ki nastopajo kot zavezniki in “strokovnjaki” za rabo vina in učinkovite pesmi – uroka (v. 646–665), ki Odiseju pomagajo pri prevari in kaznovanju Kiklopa, čeprav ga Silen najprej z lažmi naš- čuva proti Odiseju in tovarišem, da dva od njih požre. Za nagrado se satiri vrnejo k brezskrbnemu življenju v službi Dionizu in Odi- seju. Griffith namesto Kiklopa, kar bi bilo pričakovano, kot tretji element strukture predstavi božansko, bodisi Marona (v. 141–143, 412, 616) ali “nekaj božanskega” (v. 411, 606–607) ali samega Dio- niza (v. 519–530, 590, 678, 709), ki poskrbi za rešitev in srečo tistih, ki si to zaslužijo. Pri analizi sledimo trojni strukturi Kiklop-Odisej-Silen/satiri, le da je poudarek na kršitvah, ki so glavno gonilo satirske drame, ka- tere osnova je “kršitev”, tj. inovacija mita in glavnih junakov. V sa- tirski igri mrgoli kršitev različnih pravil, ki se kopičijo in stopnjujejo do groteske. Imamo kršitev pobožnosti, saj Kiklop ne časti bogov in  jim ne  žrtvuje,  temveč  jih  zavrača  in  žrtvuje  svojemu vampu; imamo kršitev  tabuja  človeškega mesa,  saj  je Kiklop  ljudožerec; imamo kršitev gostinskega prijateljstva in prava priprošnjikov, saj Kiklop gostov ne sprejme in pogosti, temveč jih hoče vse požreti; imamo kršitev kulturnega pitja vina, saj se ga Kiklop in Silen napi- jeta kot pijanca; imamo kršitev seksualnosti, saj pijani Kiklop posili Silena. Razen Kiklopa kršijo pravila tudi Silen in satiri: od (krivo)pri- 167 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 23 Griffith, 2002, 207. 24 Drugačno interpretacijo karakterizacije Odiseja v satirski drami pred- stavi Roismann, 2005. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 167 sege do kletve, za kar so “kaznovani” v skladu z žanrom satirske igre, v kateri imajo imuniteto. Pravila krši tudi sam Odisej, ki je z epskih višav in tragiške amoralne pretkanosti znižan na bahavega nesposobneža in neprepričljivega govornika, ki se zanaša na neza- nesljive in lažnive satire s Silenom na čelu. Odisej je v drami pred- stavljen kot amoralen, saj se zgolj utilitarno sklicuje na pravila in pravo, krši pa tudi kodeks junaškega obnašanja, saj se Kiklopu maš- čuje, čeprav mu tega ne bi bilo treba. V drami se pojavljajo številne kazni, med katerimi izstopa predvsem oslepitev Kiklopa, le da je ta zaradi žanra burkaška, ne grozljiva.  Kiklopove značilnosti Kiklop je eden izmed najbolj dvoumnih likov v klasični grški mito- logiji, predstavnik skupine Kiklopov, ki so v mitologiji predstavljeni kot kolektiv, kot Kiklopi graditelji in kovači, ali kot samotarji, kakr- šen so Kiklop in njegovi bratje v Evripidovi satirski drami. Med Ki- klopi je najslavnejši Polifem, njegova predstavitev pri Homerju v Odiseji pa je ena izmed najbolj znanih epizod iz antike. Kiklop je najbolj prepoznaven po tem, da ima samo eno oko in je pošasten ljudožerski orjak. Pozneje motiv enookosti, ki omogoča oslepitev v neenakem boju Odiseja proti Polifemu, zasenči vse druge različice mita, od vzporedne različice mita o Kiklopih graditeljih in kovačih do poznejše inovacije mita z zaljubljenim Polifemom, ki se poigrava z motivom lepotice in zveri.  Ker je enookost najbolj razpoznavna značilnost Kiklopa in je v Evripidovi drami pogosto omenjena, si bomo najprej ogledali enoo- kost, nato poimenovanje Kiklopov, ki je povezano tudi s to značil- nostjo, nato pa še vidike Kiklopa kot velikana, ki je zelo močan in ga prav ta značilnost poleg njegove enookosti uvršča med bajeslo- vne pošasti, značilne za satirsko dramo.  Maja Sunčič 168 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 168 Enookost in ime Enookost je najbolj razpoznavna značilnost Kiklopa oz. Kiklopov kot skupine, ki ima pomembno funkcijo tudi v Evripidovi satirski drami. Kiklope v svojih epih omenjata Homer in Heziod, vendar z drugimi imeni in drugačno genealogijo. V antični grški mitologiji imena in vzdevki izražajo značilnosti boga ali heroja. Ime Kiklop je neposredno  povezano  z  očesom  in  enookostjo,  ime  Polifem  pa morda zaznamuje razvpitost. K tovrstni interpretaciji imena je treba pristopati previdno, saj se antična etimologija razlikuje od moderne. Najstarejšo omembo enookosti Kiklopov najdemo pri Heziodu v Teogoniji (143–145), medtem ko Homer v slavni epizodi v devetem spevu Odiseje tega ne pove neposredno, čeprav je enookost nujna za samo zgodbo. Očitno je imel Kiklop pred 5. stol. pr. n. št. obe očesi (ali celo tri očesa), na podobah je njegov obraz pogosto upo - dobljen iz profila, na podlagi česar ne moremo sklepati o central- nosti  enega samega očesa  sredi obraza. Pozneje  ima na vaznih podobah eno oko na sredini nad nosom, prav tako na maskah.25 Po nekaterih interpretacijah je ime Kiklop(i) povezano prav z enookostjo, saj je pri Heziodu v Teogoniji ime Kiklop(i) neposredno povezano z razpoznavno enookostjo:  V drugem bili so na moč podobni nesmrtnim bogovom, le da so imeli le eno oko sredi obraza. Njim so dali ime ‘Kiklopi’, zato ker imajo sredi obraza le eno oko, zaobljeno v krogu.26 Kot vidimo, je v imenu izražena krožnost, lahko v pomenu krožnega, tj. okroglega očesa, zaobljenega v krogu. Heziod ne ponudi nobene razlage enookosti, od kod izhaja in kako je do nje prišlo.  169 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 25 Obširneje o tem Buxton v: Aguirre, Buxton, 2020. 26 Heziod, Teogonija, 143–145 (prev. K. Gantar). 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 169 Pri Kiklopu oz. Kiklopih je enookost anatomska posebnost, saj je očitno, da so se takšni rodili. Njihova enookost se razlikuje od tega pojava pri enookih zgodovinskih osebnostih, kot so An- tigon Enooki, Horacij Kokles, Hanibal, Sertorij in drugi, ki so se v nasprotju s Kiklopi rodili z obema očesoma, vendar so izgubili levo ali desno oko. Kartažanski poveljnik Hanibal je denimo oko izgubil zaradi okužbe,27 rimski poveljnik Sertorij pa je oko izgubil v bitki.28 Najbližje Kiklopom so Arimaspi, ki imajo že ob rojstvu eno oko, o čemer lahko preberemo pri Herodotu: Isedonci pa trdijo, da prebivajo više od njih enooki ljudje in kri- lati levi, ki stražijo zlato. Od njih so te govorice prevzeli Skitje, od Skitov pa mi drugi, in tako jih imenujemo po skitsko Ari- masp(u)e: kajti arima pomeni v skitščini “ena”, spu pa “oko”.29 Pri Arimaspih ni izpostavljeno, da bi enookost pomenila defekt, da so zaradi tega grdi ali pošastni. Po Strabonovem (1.2.10) mnenju so bili morda prav enooki Arimaspi zgled za Homerjevega Kiklopa. V nasprotju s Heziodom, pri katerem je ime Kiklop povezano z enim očesom, ni pri Homerju nikjer jasno povedano, da je Polifem enook,  kar  so  opazili  že  v  antiki.  Po  pesniku  Akciju  (2.–1.  stol. pr. n. št.) Homer tega ni izrecno navedel, ker je bila Kiklopova eno - okost že splošno znana iz Hezioda.30 V Odiseji dejansko vidimo, da enookost nastopa kot dejstvo, tako da je možno, da je bilo to res znano že pred Homerjem.31 Homer nenehno govori o Polifemovem Maja Sunčič 170 27 Polibij, 3.79; Livij, 22.2.10–11. 28 Salustij, Zgodovina, 1.88; Plutarh, Sertorij, 1.4, 4.2. 29 Herodot, 4.27 (prev. A. Sovre); glej še Pavzanias, 1.24.6; Plinij, Naravo- slovje, 7.2.10. 30 Citirano pri Avlu Geliju, Atiške noči, 3.11. 31 Aguirre, Buxton, 2020, 113. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 170 očesu v ednini,32 opisa enookosti ne ponudi, medtem ko poda na- tančen opis oslepitve – od priprave do izvedbe.  Drugo ime najslavnejšega Kiklopa je Polifem, ki se pojavlja pri Homerju in v Evripidovi satirski drami. Po nekaterih razlagah je tudi to ime vsaj posredno povezano z enookostjo oz. oslepitvijo, če- prav o tem ne obstajajo trdni dokazi. Slavnega Polifema omeni v prvem spevu Odiseje sam Zevs na posvetu bogov, kjer razloži, kaj je vzrok za Pozejdonovo jezo na Odi- seja, ki je sinu iztaknil edino oko:  Pač pa potresnik Poseidon ne neha se nanj togotiti, zbog Kiklopa sinu, ki po njem oko je izgubil, bogu vrstnik Polifem, čeprav med vsemi Kiklopi nikdo ni v moči mu kos.33 Verzi so Walterja Burkerta34 pripeljali do sklepa, da je ime Polifem, Poluvfhmo~, sekundarno, in da izhaja iz slavne epizode o Odiseju in Kiklopu. Pojavnost enega ali drugega imena govori v prid tezi, da je Kiklop glavno ime. V celotnem epu se ime Polifem pojavi samo štirikrat, medtem ko se ime Kiklop pojavi več kot tridesetkrat, kar po Buxtonu35 priča v prid interpretacijam, da ime Polifem, pomeni “slaven”, “znan”, “razvpit”, celo “bogat s pesmimi in pripovedmi”.36 Pri Evripidu lahko opazujemo podobno razmerje med obema imenoma: ime Polifem je v drami omenjeno le dvakrat (v. 25, 91), in sicer kot gospodar satirov. Ime Kiklop, kot se imenuje sama drama, je nosilec identifikacije.  171 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 32 Odiseja, 1.69; 9.333, 383, 387, 394, 397, 503, 525. 33 Homer, Odiseja, 1.68–71 (prev. A. Sovre); na svojo (pre)moč opozori sam Polifem pri Evripidu, češ da ga tudi pijanega nihče ne bo tepel (v. 535). 34 Burkert, 1979, 153 op. 11. 35 Aguirre, Buxton, 2020, 199. 36 Glej npr. Odiseja, 22.376. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 171 Pri Heziodu, ki opiše enookost kot prepoznavno značilnost Ki- klopov, Polifem ni omenjen. Heziod našteje imena Brontes (Grom), Arges (Svetli) in Sterop (Blisk), in sicer po strelah ali orožju, ki ga izdelujejo, in po moči oz. nasilju, ki je prepoznavna značilnost tudi Kiklopov kovačev in orožarjev: Tudi Kiklopi ošabni nato so iz nje se rodili, Brontes, Steropes in Arges, predrzno divjaški nasilnež. Ti so Zevsu izdelali blisk in grom podarili.37 Za našo razpravo druga imena Kiklopov niso pomembna, ker je osrednji lik Evripidove drame Kiklop Polifem, čigar glavno ime je večinoma Kiklop, medtem ko so njegovi bratje podobno kot pri Homerju brezimni in se v nasprotju z Odisejo sploh ne pojavijo.  Zanimivo je, da nam mitologija ne ponudi razlage o poreklu enookosti pri Kiklopu (ali Kiklopih kot skupini). Njegova starša sta povsem normalna, torej z obema očesoma, pa naj sta to Pozejdon (Kiklop, 21, 262) in nimfa Toosa v Odiseji (1.71–73), ki v Evripidovi drami ni omenjena, temveč je kot Kiklopova mati navedena Zemlja ali Gaja (Kiklop, 648). Zato ne moremo govoriti o dedni deformira- nosti, torej da so otroci podobni svojim staršem (kar je po grških merilih dobro in zaželeno). Pri Kiklopih je še bolj zanimivo, da ana- tomska posebnost oz. deformiranost zaznamuje celotno skupino, ne vemo pa ničesar o otrocih Kiklopov, ali so enooki, saj so redko omenjeni (npr. Odiseja, 9.115). Pri Evripidu je Kiklop samski homo- seksualec, tako da njegovi otroci niso nikjer omenjeni. Evripid enako kot Heziod Kiklope takoj poveže z enookostjo in za to uporabi izraz monwvy, monẁpe~, enok(i) (v. 21–22) in monodevrkth~ (v. 78). Oko je postavljeno na sredo (v. 174, 235); čeprav se v drami pojavijo  zenice,  k o v r a ~ (v.  463,  611),  oči,  o [ m m a t a (v.  470),  veke,  Maja Sunčič 172 37 Heziod, Teogonija, 140–142 (prev. K. Gantar). 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 172 b l e f a v r w n (v. 485), nas to ne sme zmesti, da gre za eno samo oko. Zbor satirov govori o Kiklopovih lepih očeh (v. 511), kar lahko razu- memo kot norčevanje, ki še dodatno poudarja, da je Kiklop enook in nasprotje lepega. Norčevanje satirov deluje groteskno, saj so sa- tiri in Silen sopomenka za grdoto in so po videzu (in po hibridnosti, statusu med človeškim in živalskim) bližje Kiklopu kot Odiseju in Grkom. Postavlja se vprašanje, ali so Kiklopovo enookost šteli za de- formiranost,  da  ta  hiba  oz.  posebnost  sama  po  sebi  zaznamuje amoralnost in pošastnost. Po grškem prepričanju je fizična defor- miranost odsevala moralno izprijenost oz. deformiranost. Če ho- čemo gledati na enookost kot na znak grdosti, je treba ta koncept kontekstualizirati.  Že  v  Iliadi lahko preberemo o deformiranem Terzitu, ki je zaradi tega tarča posmeha, zaradi njegovih kritik na račun ravnanja poveljnikov, še zlasti Agamemnona, pa ga v veselje in  smeh prisotnih grških  veljakov pretepe Odisej  (Iliada,  2.211– 277). Grd in deformiran je celo šepavi bog Hefajst, rimski Vulkan, za katerega delajo Kiklopi kovači pri Vergiliju. Zaradi svoje grdote so posmeha vredne starke v Aristofanovih Parlamentarkah.38 Kljub temu ne moremo reči, da je Kiklop avtomatično grd, ker je enook, saj se je povezovanje Kiklopove enookosti z grdoto za- čelo pojavljati šele pozneje. Pri Homerju in Evripidu Kiklop ni grd in slab, ker je enook, temveč zaradi svoje narave in dejanj, še zlasti ljudožerstva in drugih asocialnih lastnosti (brezbožnost, brezpravnost, zavračanje gostinskega prijateljstva itd.). Pri Evri- pidu je Kiklop po Silenovem mnenju videti grd šele po oslepitvi (v. 669), medtem ko pri Teokritu in v rimski poeziji Kiklopova grdota postane topos.  173 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 38 Za prevod in analizo glej Sunčič, 2010, še zlasti dodatek 2: Stare uma- zanke, str. 101–107. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 173 Medtem ko je pri Heziodu enookost opisana nevtralno, kot iden- tifikator, lahko eno oko deluje zastrašujoče, kot vidimo v Kalima- hovi Himni Artemidi pri opisu Kiklopov kovačev: Vsi imeli so eno oko pod obrvjo, kot ščit iz usnja štiriplastnega, strašno bolščeče …39 V Ovidijevih Metamorfozah preberemo primerjavo enega očesa s ščitom ali s Soncem, ko Polifem zavrne, da je eno oko slabost: Eno oko imam sredi čela, a to je podobno ščitu ogromnemu. Kaj? Ne gleda mar vsega na svetu Sonce z neba? Tudi Sonce ima eno samo zenico!40 Teokritov Polifem živi pred Odisejevo oslepitvijo, torej ima še vedno svoje oko, ki prav tako nastopa kot odstopanje od normale. V enajsti Idili lahko preberemo, da se Polifem zaveda, da je njegova enookost lahko odbojna in jo samokritično opiše nimfi Galateji, v katero je zaljubljen: Vem, lepotička, o vem, zakaj pobegneš pred mano. Vem: kosmata ščetina na mojem se čelu ti gnusi, ena edina obrv, ki se boči od uhlja do uhlja, eno pod njo je oko, in nos potlačen nad šobo.41 Obenem poudari svoje številne prednosti – od bogastva do veščine igranja na piščal (11.35–38). V šesti Idili še podrobneje razloži, da si je svojo podobo ogledal v odsevu morja in ugotavlja, da ni tako grd: Grd pač nisem tako, kot radi o meni trdijo. Kajti pred dnevi v morje pogledal sem, mirno bilo je: Maja Sunčič 174 39 Kalimah, Himna Artemidi, 52–54 (prev. M. S.). 40 Ovidij, Metamofoze, 13.851–853 (prev. K. Gantar). 41 Teokrit, Idile, 11.30–34 (prev. K. Gantar). 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 174 lepa je brada bila in lepo oko mi edino, kako sem sodil lahko, in zobje so bleščali se lepše kakor s Parosa kamen.42 Enookost lahko deluje kot iztočnica za posmeh. Kot enook, m o - n o v f q a l m o ~,  je Polifem opisan tudi pri Lukijanu v dialogu med nimfo Galatejo in njeno sestro Doris, ki se norčuje iz enookosti se- strinega snubca: “Če bi bil tudi samega Zevsa sin, tako zagoveden in kosmat na pogled – in kar je najgrše od vsega: z enim samim očesom – mar misliš, da rod kaj pripomore k temu, da je lepši?” Lukijanova Galateja zavrne sestrine očitke na račun Polifemove hibe: “Da je zagovednež in kosmatinec, kakor praviš, ni grdo, to je moško. Pa tudi oko mu dobro stoji v čelu in nič slabše ne vidi, kot bi z dvema.”43 Neposredna povezanost enookosti z mitom o Kiklopu je pri- vedla do vzdevka Kiklop za enookce. Med znanimi enookci je tudi rimski junak Horacij Kokles, čigar vzdevek Kokles je po Plutarhu v Publikoli44 posledica težav pri izgovorjavi imena Kiklop, povezan pa je prav tako z enookostjo. Vzdevek Kiklop za enooko osebo naj- demo tudi v komičnem ali zasmehovalnem kontekstu. Komično norčevanje iz enookega predstavi Plavt v Rilčkarju: Likon: Pozdravljen, enookec. Rilčkar: Se norčuješ? 175 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 42 Teokrit, Idile, 6.34–38 (prev. K. Gantar). 43 Lukijan, Pomenki morskih bogov, 1 (prev. M. Šašel Kos). 44 Plutarh, Publikola, 16.5: “Horacij je svoje ime dobil zato, ker je v vojni izgubil oko. Nekateri pa trdijo, da zaradi topega nosu, ki je bil tako potlačen, da med očmi ni bilo nobene meje, pa  tudi obrvi  so  se kar  zlivale med sabo. Ljudje so ga hoteli imenovati Kiklop; ker pa se jim je jezik pri izgo- vorjavi tega zapletal, se je med množicami uveljavilo ime Kokles” (prev. M. Hriberšek). 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 175 Likon: Menda si član Kiklopovega klana –  sin enookcev.  Rilčkar:                        Kriv je katapult pred Sikionom. Likon: Kaj pa mene briga, če kriv je katapult ali pepelnik?45 Kot vidimo, je bil vzdevek Kiklop neločljivo povezan z enookostjo ne glede na njeno poreklo (prirojena, pridobljena), uporabljali pa so jo v resnem in komičnem kontekstu, tudi pod vplivom kome- diografov, ki so to zgodbo obdelali Na podlagi tega lahko sklepamo o komičnem potencialu enookega velikana, ki v satirski igri name- sto v zastrašujočem ali grozljivem kontekstu nastopa burkaško in groteskno. Kot smo videli, ima Kiklopova enookost v mitu različne funkcije in pomene. Pri Homerju in Evripidu (in nekaterih poznejših razli- čicah) je nujna za naracijo, saj omogoča oslepitev. Ta bi bila pri po- šastnem velikanu nemogoča, če bi imel obe očesi. V Evripidovi drami je oslepitev mnogoznačna: od kazni, maščevanja, zasmeho- vanja do prerokovanja. Druge fizične značilnosti Razen enookosti, ki je glavna Kiklopova značilnost (in Kiklopov kot skupine), je Kiklop velikan. Velikani so od nekdaj priljubljeni v mitu, ljudskih pripovedih ali danes v znanstveni fantastiki – od Goliata do modernih orjakov, kot sta King Kong, Godzila ali Velikani v Igri prestolov.  Pri Homerju je Polifemova velikost opisana s primero:  Maja Sunčič 176 45 Plavt, Rilčkar, 392–396 (prev. N. Grošelj). 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 176 Bil je strahotne postave, orjak, niti malo podoben možu, ki s kruhom se hrani, vse bolj poraslemu vrhu sredi visokih gora, ki moli samoten na druge.46 Kiklop je zaradi velikosti opredeljen kot velikan, orjak, silak, brdavs, pošast, pelwvr, njegova velikost pa kot ogromna, pošastna, pevlwro~ (Odiseja, 9.187, 190, 257, 428). Buxton47 opozarja, da izraz sam po sebi ni negativen, saj je večina homerskih junakov velikih in moč - nih, pomembno je, ali je velikost sorazmerna z moralnim obnaša- njem: če ni, potem je velikost v sorazmerju s pošastnostjo, kot to velja za Kiklopa.48 Pri Vergiliju Ahemenid nazorno opiše Polife- movo zastrašujočo orjaškost:  Velikan je Kiklop Polifemus,  sega že skoraj do zvezd, od strahu trepetaš, če ga gledaš.”49 Medtem ko Ahemenidu velikost Polifema in njegovih bratov vzbuja grozo, se sam Polifem v Metamorfozah hvali z njo in jo Galateji predstavi kot pozitivno lastnost:  “Glej, kako čeden sem: Jupiter sam ni večje postave  zgoraj na nebu.”50 Pri Evripidu ni jasno izraženo, da je Kiklop ogromen in zastra- šujoč, razen iz besed zborovodje, ko Kiklop od satirov zahteva, naj ga pogledajo, zborovodja pa mu odvrne, da imajo glavo obrnjeno proti Zevsu, gledajo zvezde in vidijo Oriona, ki je prav tako mitolo- 177 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 46 Homer, Odiseja, 9.190–192 (prev. A. Sovre). 47 Aguirre, Buxton, 2020, 80. 48 Tirtaj (D9) pravi, da ne bi cenil moža, ki “naj velikost imel / in moč bi samih Kiklopov” (prev. A. Sovre). 49 Vergilij, Eneida, 3.619–620 (prev. F. Bradač). 50 Ovidij, Metamorfoze, 13.842–843 (prev. K. Gantar). 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 177 ški velikan (v. 212–213). Kiklopovo velikost omeni Odisej v zvezi s hrastovimi drvi, ki jih orjak naloži na ogenj in bi jih morali vleči trije vozovi (v. 382–385). Po Seafordovem51 mnenju je v drami velikost potisnjena v ozadje, ker jo je težko predstaviti na odru.  Pri Evripidu velikost deluje celo humoristično, saj Kiklop po- udari Odiseju, da je v primerjavi z njim pritlikavec, ko ga nagovori s “človeček” (v. 316). Kiklopova velikost hkrati nastopa kot komična in protislovna, saj pijani Kiklop pride iz votline, opirajoč se na bi- stveno manjšega Silena (v. 495 s. v.). Pozneje pa velikost prispeva h komičnemu učinku nerodnosti, ki nadomesti grozo po oslepitvi, saj se Silen norčuje iz Kiklopa, ki se slep zaleti z glavo v skale in se spo- tika, ker ne vidi (v. 680–688).  Za nameček je Kiklop tudi nadčloveško močan, kar je izposta- vljeno v vseh različicah mita. Na začetku Odiseje sam Zevs pove, da je Polifem najmočnejši med Kiklopi (Odiseja, 1.68–71). Njegova moč se kaže v tem, da premika ali meče ogromne skale oz. del gore, ki jih običajni ljudje sploh ne morejo premakniti (Odiseja, 9.240–243, 481, 537–538), zaradi česar so Odisej in tovariši primorani oslepiti Ki- klopa, da se rešijo. Pri Evripidu je element moči podobno kot ele- ment velikosti umaknjen v ozadje, saj je to težko uprizoriti na odru – da bi bil igralec toliko večji od drugih igralcev na odru ali da bi premikal in metal ogromne skale. Tako Kiklop na koncu drame zgolj grozi Odiseju, da bo nanj, njegove tovariše in satire zalučal ogromne skale in jih zdrobil (v. 704–705), a ostane zgolj pri grožnji. Supermočni so zlasti Kiklopi graditelji, izdelovalci orožja in pastirji orjaki. O moči Kiklopov graditeljev lahko sklepamo iz nji- hove gradnje denimo tirinškega obzidja iz žive skale, ki so bile po Pavzaniu “vse tako velike, da bi jih par mul sploh ne mogel pre- makniti niti za pedenj” (2.25.8). Heziod v Teogoniji poroča o moči Maja Sunčič 178 51 Seaford, 1984, 51. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 178 Kiklopov pri izdelovanju orožja: “V njihovih delih se skriva nasilje in moč in zvijačnost.”52 Moč Kiklopov kovačev in orožarjev je iz- postavljena tudi pri Vergiliju v Eneidi: “S silo veliko dvigujejo roke kovači po taktu.”53 Med Kiklopove značilnosti spada tudi kosmatost, ki je tudi po- gosta značilnost pošastnih orjakov. Ta je omenjena pri Lukijanu v pogovoru med Galatejo in njeno sestro Doris, o lastni kosmatosti pa se izrazi Polifem v Metamorfozah (13.762–765): v skladu s svojo velikostjo si lase češe z grabljami, s srpom pa si ureja brado. Kiklop je večinoma upodobljen nag in tudi kosmat (kosmatost je upod- obljena s pikami). Pri Evripidu ta značilnost ni omenjena, zato se z njo ne bomo podrobneje ukvarjali. Od kod je Kiklop Postavitev dogajanja na Sicilijo je ena izmed Evripidovih inovacij mita. V Odiseji ni jasno, kje se nahaja dežela Kiklopov, medtem ko je lokacija pri Evripidu točno določena. Drama se dogaja na Siciliji ob vznožju Etne, oboje pa je večkrat omenjeno tudi v sami drami. Evripidova inovacija je zanimiva vsaj z dveh vidikov: v celotnem Evripidovem opusu je Sicilija omenjena 21-krat, od tega 15-krat v Kiklopu (skupaj z Etno). Drugod pri Evripidu izhajajo Kiklopi iz Ar- gosa ali Miken,54 v skladu z mitološko tradicijo o Kiklopih gradite- ljih,  ki  so  zgradili monumentalno obzidje  v Tirinsu, Argosu  ali Mikenah. Vse ta tradicija je v Kiklopu zanemarjena, sledi mita o Ki- klopih graditeljih lahko zaznamo le v Silenovi laži, da bo Odisej Ki- 179 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 52 Heziod, Teogonija, 146 (prev. K. Gantar). 53 Vergilij, Eneida, 8.452–453 (prev. F. Bradač). 54 Evripid, Heraklova blaznost,  15, 944, 988; Trojanke,  1087 s. v.; Elektra, 1158; Ifigenija med Tavrijci, 845–846; Orest, 965; Ifigenija v Avlidi, 152, 265, 533–534, 1500–1501. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 179 klopa prodal, da bo gospodarju premikal težke kamne – kot grad- beni delavec (v. 239–240). Aluzijo na tradicijo graditeljev razberemo tudi v v. 93, kjer satiri pravijo, da so prišli v kiklopske čeljusti – na- mesto v zidove oz. obzidja. Pri iskanju možnih razlogov za Evripidovo inovacijo Homerja pri umestitvi Kiklopa na Sicilijo se lahko ozremo na Tukidida, ki v uvodu v šesto knjigo pri predstavitvi otoka navede Kiklope kot prvotne prebivalce Sicilije: Otok je bil naseljen že v najstarejših časih in je imel v celoti tele prebivalce: pravijo, da so v davnini živeli na enem delu otoka Kiklopi in Lestrigoni, vendar ne vem za njihovo poreklo, niti od kod so prišli in kam so odšli.55 Na podlagi tega bi lahko sklepali, da so v Evripidovem času Sicilijo že šteli za domovino Kiklopov. Drugače umestitev na Sicilijo interpretira Paganelli,56 ki v izbiri prav te lokacije vidi odsev zgodovinsko-političnih kontekstov pred usodno sicilsko odpravo (415–413 pr. n. št.). Ker delo datira pred atenski poraz sicilske odprave, svojo domnevo utemeljuje na virih, da so bili Atenci povsem obsedeni s Sicilijo in so o otoku na veliko razpravljali z različnih zornih kotov. O tem lahko preberemo pri Plu- tarhu v Nikiu: Preden se je skupščina sestala, je Alkibiad množico že pokvaril in si jo podredil z optimističnimi besedami, tako da so mladeniči v telovadnicah, starci v delavnicah in na klopeh tiščali glave sku- paj in risali zemljevid Sicilije, obrise morja okoli nje, načrte pri- stanišč in predelov na otoku, ki gledajo proti Libiji. Na Sicilijo niso gledali kot na vojni plen, marveč kot na sedež vojaških ope- Maja Sunčič 180 55 Tukidid, 6.2 (prev. J. Fašalek). 56 Paganelli, 1979. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 180 racij, od koder bodo začeli vojno proti Kartažanom in zasedli tako Libijo in vse morje do Heraklovih stebrov.57 Če dramo datiramo v leto 408 pr. n. št., tj. po atenskem porazu, lahko vidimo v izbiri Sicilije druge politične konotacije. Atence je kata- strofalni poraz zelo oslabil, simbolno požrl, zato so tragični dogodek predelali z inovacijo znanega mita v satirski igri, v kateri je Kiklop Sicilec, ki mu ne uspe požreti vseh Grkov, temveč ga ti oslepijo in mu uidejo, s čimer Sicilcem vrnejo milo za drago. To se ujema z razlago Carol Dougherty,58 da se Evripid z moti- vom Kiklopovega ljudožerstva poigrava z različnimi koncepti ne- nasitnega apetita, požrešnosti na področju zunanje politike, ki se v političnem smislu zrcali na Atene in njihovo ljudstvo, ki se jim ( je) imperialistično in hegemonistično skomina(lo) po Kiklopovi do- movini Siciliji.59 V drami želijo Odisej in Grki, ki so sopomenka za Atence, požreti Kiklopovo hrano: Odisej od Silena dobi Kiklopov sir, kar lahko razumemo kot aluzijo na Sicilijo, znano po siru in tudi po atenskih apetitih po tem otoku. Povezavo žretja in imperialisti- čnih teženj poznamo iz Aristofana.60 Prav tako želi Kiklop požreti Odiseja in Grke, saj je ljudožerec, ki se s požrtjem brani pred grškim kulturnim in drugim imperializmom, saj ne sprejema heleno- ali celo atenocentričnega pogleda na kulturo, pravo in politično ure- ditev, temveč nekulturno in samozadostno vztraja pri svojem. 181 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 57 Plutarh, Nikias, 12 (prev. M. Sunčič, 2014, 226); glej še Alkibiad, 17. 58 Dougherty, 1999. 59 Odvisno od tega, ali dramo datiramo pred ali po atenskem porazu sicil- ske odprave. 60 V Vitezih (v.  1033–1034) Paflagon, Kleonov alter ego, vse pogoltne  in požlampa, celo otoke. V Osah Kleon kot “največji samojedni človek med vsemi psi” požre Sicilijo v podobi sicilskega sira: “V krogu je obplul posodo in / si od držav ogromne kose sira lomil” (Ose, 922–925, prev. A. Inkret). 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 181 Sicilija  je bila kot območje na obrobju grškega sveta  (Kiklop, 297–298) izbrana tudi zato, ker se tovrstna lokacija ujema z žanrom satirske drame in njeno ruralnostjo. V skladu s konvencijo se satirska drama ne dogaja v Atenah. V Kiklopu je izpostavljen kmečki element – Kiklopovo  idilično pastirstvo brez poljedelstva, ki  spominja na Heziodove zlate čase, ruralno okolje Sicilije pa nastopa kot nasprotje mestnosti Aten; razlika se kaže tudi v obliki politične organizacije, ki  je na Siciliji ni,  saj  imajo Kiklopi  samozadostno ekonomijo  in politiko, medtem ko imajo v Atenah demokratični polis, ki se zrcali v tragediji in tudi komediji, ki sta “mestni” žanr, satirska drama pa je bolj “rovtarska”, tj. ni postavljena v mesto. Kljub temu v drami vi- dimo, da Kiklop še zdaleč ni tak “rovtar”, kot bi pričakovali, temveč divjaštvo meša s sofisticiranostjo.  Kiklopova pošastnost Drama tematizira vprašanja o kulturi in kako so jo Grki opredelje- vali v stiku z drugim. Že pri Homerju Odisejeve oz. grške navade nastopajo kot merilo dobrega in človeškega, odmik od tega pomeni pomikanje stran od kulture, prava, pravičnosti in človečnosti. Po helenocentričnem pogledu je grštvo izenačeno s civilizacijo, kulturo in moralo. Gre za tipičen postopek konstrukcije identitete z obra- tom, pri katerem se pomikanje stran od lastnih navad kaže tudi pro- storsko, saj so obratne navade postavljene na rob naseljenega sveta, pri Homerju pa pogosto tudi onstran roba. Podobno velja za pred- stavitev Kiklopa v satirski drami, ki živi na  robu grškega sveta (v. 297–298), s čimer je poudarjena tudi robnost njegovih navad in organizacije vsakdanjega življenja. V drami je poudarjeno, da Kiklopi ne poznajo poljedelstva, tem- več so pastirji in Zevsovi nasprotniki. Enako velja za najslavnejšega Kiklopa Polifema, ki je pastir in je to izpostavljeno tudi pri Evripidu Maja Sunčič 182 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 182 (v. 53–54, 660), medtem ko pri Heziodu Kiklopi niso pastirji, temveč kovači in Zevsovi zavezniki, ne antagonisti kot pri Homerju in Evri- pidu. Čeprav so Kiklopi pastirji, niso nomadi, kot to velja za pastirje, temveč živijo v svojih stalnih prebivališčih, jamah ali votlinah (v. 22, 118), in to vsak zase. Kiklopi so bratje, a se ne menijo drug za dru- gega, nihče se nikomur ne pokorava (v. 120), torej ne funkcionirajo kot hierarhično urejena skupina. Že pri Homerju izvemo, da Kiklopi ne poznajo običajne družbenopolitične ureditve, da se menijo zgolj vsak sam zase in da ne upoštevajo nobenih zakonov: Javnih zborišč ne poznajo, nikakih postav ne zakonov, bivajo zase sami, po gora visokih vrhovih, v skalnih votlinah in jamah, in sleherni sodi in vlada svojo ženo in otroke, za drugega drug se ne meni.61 Odmev opisa pri Homerju najdemo v Silenovih odgovorih na Odi- sejeva vprašanja o družbeni organizaciji Kiklopov in njihovem na- činu življenja (v. 115–128), s čimer takoj opozori Odiseja, s kom bo imel opravka – z nekom, pri katerem običajni argumenti ne zaležejo, kot mu to potrdi sam Polifem v drami.  Prav idiličnost narave na Siciliji, ki spominja na utopične zlate čase pri Heziodu, saj vsi pridelki in sadeži rastejo sami od sebe,62 Kiklopu omogoča njegov samozadosten način življenja brez me- njave in drugih oblik družbene komunikacije, v katero bi bil sicer prisiljen. Že iz Odiseje vemo, da Kiklopi ne orjejo, ne sejejo niti ne namakajo, ker to namesto njih naredi Zevs (Odiseja, 9.108–111). Po - dobno predstavi naravne značilnosti tudi Kiklop pri Evripidu, da mora zemlja hočeš nočeš pognati  travo, ki hrani njegove črede, 183 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 61 Homer, Odiseja, 9.112–115 (prev. A. Sovre). 62 Podobo zlate Kronosove dobe lahko najdemo tudi pri Aristofanu, glej Sunčič, 2010, še zlasti razdelek Zlata doba vs. realnost, str. 50–60. 05 - MajaSuncic 9. 02. 2021 11:37 Page 183 medtem ko se z drugimi pridelki, ki rastejo sami od sebe, ne ukvarja (Kiklop, 332–333). Pri tem je najbolj zanimivo, da Homerjevi Kiklopi ne izkoriščajo neverjetne lastnosti narave, temveč se zanašajo na pastirstvo. Slednje je pri Polifemu, ki drugače nima pozitivnih last- nosti, izpostavljeno kot posebna vrlina, saj orjak vešče in skrbno opravlja pastirsko delo, vključujoč ločevanje živali po starosti in spolu, molža, sirarstvo itd. (Odiseja, 9.219–223). Iz predstavitve nje- govega skrbnega pastirskega dela in skrbi za živali, ki se nadaljuje tudi po oslepitvi, lahko zaznamo pozitivno noto, ki je ni v Evripidovi drami, v kateri ni natančne predstavitve Kiklopovega pastirstva, saj večino dela in skrbi za živali, vključno z molžo in pridelavo sira, prevzamejo Silen in satiri, čeprav niso pastirji, temveč njegovi suž- nji in nevajeni pastirskega dela, medtem ko se Kiklop ukvarja z lovom kot nekakšen aristokrat.  Pri Evripidovem Kiklopu imajo živali, tako divje kot domače, os- novno funkcijo vira hrane. Vse je podrejeno žretju in lokanju, kot poudari tudi sam Kiklop (v. 336–338), zato ne zasledimo osebnega odnosa orjaka do živali, ki je predstavljen v Odiseji. V epu je zna- menit Polifemov odnos do slavnega ovna, pod čigar trebuhom po- begne  Odisej  (Odiseja,  9.432–435),  Polifem  pa  ga  nagovori  v znamenitem odlomku (9.442–960): da je bil vedno prvi na paši, prvi pri reki, prvi nazaj doma vsak večer. Namesto Polifema na začetku drame ovna v parodosu nagovori zbor (v. 41–54). V nasprotju z Evri- pidovim se Vergilijev Polifem tako kot Homerjev ukvarja s pastir- skimi opravki tudi po oslepitvi (Eneida, 3.641–642, 660–661). Pri Evripidu ne izvemo, kaj bo s Kiklopovimi čredami po oslepitvi, saj mu njegovi sužnji satiri, ki so opravljali pastirsko delo, uidejo z Odi- sejem, sam pa o tem do konca drame nič ne pove, čeprav je pastir- stvo glavni vir Kiklopove prehrane, ne ljudje, ki tu pa tam zaidejo na Sicilijo in končajo na njegovem jedilniku kot redka delikatesa. Maja Sunčič 184 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 184 Kiklopovo ljudožerstvo V mitu o Kiklopu je eno izmed gibal zgodbe hrana, ki določa kul- turne razlike. Zato si bomo najprej ogledali njihovo prehrano in od česa živijo, saj je to tudi eno od prvih vprašanj, ki jih Odisej kot pri- šlek postavi Silenu. Pri Evripidu je izpostavljeno, da so vsi Kiklopi ljudožerci (v. 22), torej da ne gre za Polifemovo posebnost, temveč za značilnost celotne skupine, medtem ko je za Grke tabu člove- škega mesa eden od temeljnih vrednot človečnosti.  V drami vidimo, da se prehrana Grkov in Kiklopa razlikuje le glede uživanja človeškega mesa. Grki jedo vse, razen lastne vrste, tj. ljudi, prav tako ne jedo satirov ali Kiklopov, pijejo pa vino, vendar zmerno. Izvemo, da Kiklop je vse: sir (v. 209), divjad (v. 247–249), domače živali (v. 122). Je tudi govedino, kar priča o njegovi premož- nosti. Ne pozna kruha63 ne vina, temveč pije velike količine mleka (v. 216), ki ga pozneje zamenja z vinom, ki ga pije kot mleko. Ljudi ima za posebno delikateso (v. 249–252). Sodeč po satirovih besedah, da Kiklopi vsakega tujca zakoljejo (v. 128), s tujci ne menjajo lastnih pridelkov oz. izdelkov (meso, sir, mleko) s tistim, česar sami nimajo, denimo z vinom, ki ga v zameno za živila ponuja Odisej. Odisej se ob Silenovi informaciji zgrozi nad prehranjevalno navado Kiklopov (v. 127–128), saj gre za navado nasprotno grški, s čimer je Odiseju in gledalcem podan jasen znak, da se nahajajo onstran lastne civiliza- cije, v svetu popolnega barbarstva.  Ker so Grki poznali tabu človeškega mesa in ga šteli za merilo kulture in človečnosti, si je treba ogledati, kaj pomeni Kiklopovo ljudožerstvo v grškem kontekstu. Žrtje ljudi samo po sebi ni pro- blematično, saj nekatere živali žrejo ljudi, ki tega ne štejejo za po- šastno, temveč za naravno značilnost teh vrst, kakor tudi ljudje jedo 185 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 63 Enako velja v Odiseji, 9.190–191. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 185 živali in to ne velja za pošastno lastnost, temveč za naravni antago- nizem in mesto v prehranjevalni verigi. Tabu človeškega mesa na- stopa pri Heziodu v Delih in dnevih kot ključna razlika med ljudmi in zvermi: To je postava, ki Zevs jo Kronion ljudem je določil: ribe v vodah in divje zveri in ptice krilate žro se med sabo, zakaj med njimi ne vlada pravičnost, toda ljudem pravičnost je dal, najvišjo dobrino.64 Živalski svet nastopa kot kraljestvo medsebojnega kanibalizma, za ljudi – predvsem pa za mitološke junake – pomeni ta tabu mejo člo- večnosti, kot vidimo denimo pri Ahilu v Iliadi, ki ima ljudožerski izpad do umirajočega nasprotnika Hektorja.65 Kanibalizem se po- javlja tudi iz nuje, denimo med vojaki zaradi lakote med Mitridato- vimi vojaki.66 Razen tega si  je  treba postaviti vprašanje, kaj  je sploh Kiklop: človek, bog, žival ali podobno kot satiri nekaj vmes, torej hibridno bitje? Od odgovora na to vprašanje je odvisna opredelitev njegove pošastnosti v zvezi z ljudožerstvom. Zato je za naracijo nujno, da je Kiklop človek, saj je zgolj tako njegova praksa pošastna in pomeni kršitev tabuja človeškega mesa, ki velja zgolj za ljudi. Pri Evripidu je Kiklop dvoumna figura, nekakšen hibrid med človekom in pošastjo, za katerega ni jasno, kakšen status ima: Odisej ga označi za zver (v. 442,  602),  vendar  tudi  za moža,  ajnhvr,  (v.  591,  605),  vendar mu ne pravi človek, a[nqrwpo~. Kiklop sam zase pravi, da je bog in božji po- tomec (v. 231); slednje drži, saj je Pozejdonov sin, vendar zaradi tega Maja Sunčič 186 64 Heziod, Dela in dnevi, 276–279 (prev. K. Gantar). 65 Homer, Iliada, 22.246–247: “Ej, da bi mogel jaz sam tako v maščevalnem ti gnevu / rezati rodno meso in ga jesti, za tvoje početje” (prev. A. Sovre). 66 Plutarh, Lukul, 11; Apijan, Mitridatska vojna, 76. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 186 ni avtomatično božanstvo. Čeprav Kiklopa v drami označijo za zver, ne  je  lastne  vrste,  torej Kiklopov  –  enako  velja  za Homerjevega brdavsa. Prav tako ne je satirov, vendar iz praktičnih razlogov – da mu ne bi bilo slabo od njihovega nenehnega poskakovanja (v. 220– 221); pa še vse pastirsko delo opravljajo namesto njega.  Vprašanje Kiklopovega ljudožerstva je večplastno, saj Grki v 5. stol. niso imeli tehničnega izraza za kanibalizem v smislu “človeka, ki je človeško meso”. Homer v Odiseji za Kiklopa uporabi izraz ajn- d r o f a v g o ~, “ljudožer” (Odiseja, 10.200), Herodot pa za ljudstvo, ki živi severno od Skitov (4.18, 106). Razen v devetem spevu Odiseje je Kiklopovo ljudožerstvo v epu večkrat omenjeno mimogrede (2.20; 10.200;  20.19–20;  23.213).  Grki  so  poznali  še  izraz  “ljudožerski”, ajnqrwpobovro~, vendar so ga uporabljali tudi za zveri, ki žrejo ljudi, ne nujno zgolj za kanibala, kjer je jasno, da gre za človeka, ki je last - no vrsto, tj. človeško meso kot Kiklopi, ki jedo meso umorjenih ljudi, kot izvemo pri Evripidu (v. 127), torej ne priznavajo tabuja člove- škega mesa. V drami ne dobimo odgovora na vprašanje, zakaj so Kiklopi lju- dožerci, čeprav gre na videz za idilične enooke velikane, ki kot pa- stirji živijo v skladu z naravo, ki jim je več kot naklonjena, sami pa teh darov niso pripravljeni deliti s tujci, temveč jih hočejo ubiti in pojesti. Odisej se tako sooči s primarnim strahom vsakega popot- nika, da ga bodo požrli negostljubni domačini. Medtem ko v Odiseji zavrne tovariše, ko ga pozovejo, naj vzamejo hrano in odidejo, saj želi spoznati Kiklopa in njegove navade,67 ga v Kiklopu z njegovimi navadami takoj seznani Silen, ko ga Odisej kot prišlek v želji po me- njavi dobrin za hrano izpraša o vsakdanjih navadah tamkajšnjih pre- bivalcev,  njihovi  prehrani  in  organizaciji  družbenega  življenja, odnosu do tujcev oz. gostov ter seveda tudi do same trgovine. V 187 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 67 Homer, Odiseja, 9.224–229. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 187 epu Odisej in tovariši Kiklopa okradejo, medtem ko želijo v drami opraviti menjavo – vina za hrano – svobodno menjavo po načelu proste trgovine (v. 258). Pri tem trčijo ob težavo, saj Silen za vino menja lastnino Kiklopa, ki zavrača svobodno menjavo.  Odisej se kot Grk ponaša s svobodo v vseh oblikah, vse v zvezi s Polifemom pa je nesvobodno, saj zagovarja suženjstvo (satiri) in se ne meni za menjavo – bodisi za menjavo blaga za blago ali me- njavo daril in uslug v instituciji gostinskega prijateljstva, xeniva. Ki- klop z nikomer ne menja, temveč jemlje, in to na silo: bodisi delo od satirov, ki jih zasužnji, ali pa vino in telesa Grkov, ki jim v zameno ničesar ne ponudi, čeprav jim vzame ali hoče vzeti vse, kar je naj- vrednejšega – življenje.  Ker je tako neobčestven, ni zmožen vzpostavitve komunikacije s tujci, saj jih hoče zgolj pojesti, ker ne nadzoruje svojega apetita. Kiklopi z nikomer ne menjajo, ne daril ne blaga, prav tako se ne rav- najo po pravilih gostinskega prijateljstva, ker so neobčestveni nav - zven, do tujcev, in navznoter, do lastnega rodu ali klana. Takšno ravnanje jim med drugim omogoča njihova velikost in moč ter na- ravnost pravljična značilnost narave na Siciliji, s katero se pohvali Kiklop Odiseju v njunem besednem agonu.  Pri Evripidu se ne postavlja vprašanje, požreti ali ne požreti go- stov, temveč kako jih požreti, saj je kanibalistično negostoljubje na- slovnega  junaka povezano  s  hedonizmom  in  požrešnostjo,  ki  v drami nastopata kot sopomenki. Ko ga Odisej pozove, naj se odpove požrešnosti (v. 310–311), ga Kiklop zavrne, da svoje duše ne bo pri- krajšal za slast, da jih požre (v. 340–341). Konstan68 Kiklopov nenad- zorovan  apetit  izenači  z  njegovo  nezmožnostjo  gostoljubja  oz. gostinskega prijateljstva, xeniva. Po Doughertyjevi69 potlačitev ka- Maja Sunčič 188 68 Konstan, 1990, 215. 69 Dougherty, 1999, 318. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 188 nibalskega apetita funkcionira kot ključni trenutek v naraciji o člo- veški evoluciji iz divjaštva v civilizirano obnašanje. Tega pri Evri- pidovem Kiklopu ni, medtem ko se potlačitev kanibalizma pojavi pri zaljubljenem Kiklopu, ki se pri Ovidiju v Metamorfozah odpove ljudožerstvu, da bi zapeljal nimfo Galatejo:  Tvoja divjost, krvoločnost in sla nenasitna po klanju že so usahnile: ladje pristajajo, plovejo varno.70 Pri Evripidu se zaradi žanra satirske drame povsem spremeni grozljivi kontekst Kiklopovega ljudožerstva, saj je to predstavljeno kot parodija in burka, Kiklop pa kot različica komičnega peklen- skega kuharja, ki se v satirski drami udomači in postane nekakšen ljudožerec za vsakdanjo rabo, ki svoje kanibalistične apetite pod- krepi z vsakdanjemoralnimi maksimami. To lahko vidimo predvsem v njegovi maksimi v besednem agonu z Odisejem, ko mu pove, da je piti in jesti ter živeti brez skrbi bog za modre ljudi (v. 336–338); za boga pred temu postavi še bogastvo (v. 316). Kiklopovo utilitarno vero v bogastvo, hrano in pijačo lahko primerjamo s Heraklovimi besedami v Evripidovi Alkestidi (781–802), pa tudi z Aristofanovo komedijo Bogastvo po istoimenskem bogu Plutosu, Bogastvo.  Kiklop vse kopiči in ima vse zase, njegovo bogastvo (sir, mleko, meso) ne kroži, z menjavo ne vzpostavlja reguliranega odnosa z zu- nanjim svetom. Seaford71 v Kiklopovem liku zaznava takratne anti- demokratične tendence, ki se kažejo v njegovem bogastvu, ki ga Kiklop razglasi za boga (v. 316). Interpreti vidijo v Kiklopovi maksimi, da je za modre, preudarne ljudi bogastvo bog, plutokratsko vodilo lju- dožerca, čeprav se ta v drami ne more pohvaliti z razkošnim življenj- skim  slogom  in  imetjem,  s  katerim  se  denimo  pri  Ovidiju  v 189 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 70 Ovidij, Metamorfoze, 13.768–769 (prev. K. Gantar). 71 Seaford, 1984, 53. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 189 Metamorfozah Polifem hvali Galateji (Metamorfoze, 13.821–828). Pri Evripidu je Kiklop res bogatejši kot pri Homerju, saj poseduje goveda in sužnje, Silena in satire, vendar bi na podlagi ene vrstice težko skle- pali o oligarhičnih ali tiranskih težnjah, saj njegove besede zvenijo prej kot ne groteskno, če ne smešno, saj živi v votlini, v kateri smrdi po iztrebkih njegovih živali, ki jih Silen čisti z grabljami (v. 32–35). Ob prvem srečanju Odiseja s Kiklopom izvemo, da slednji vse po- dreja svojemu ugodju, v prvi vrsti pohlepu in požrešnosti, ki ju najbolj predstavlja ljudožerstvo. Zlasti v njegovi skrajnji samozadostnosti (aujtavrkeia) in kopičenju bogastva, da ničesar ne deli z nikomer, so po Konstanu72 lahko takratni gledalci prepoznali oligarhične ten- dence. O’Sullivan vidi tiransko značilnost tudi v Kiklopovem zavra- čanju zakonov kot odvečnih, kot tistih, ki zapletejo človeška življenja (v. 338–340): Kiklop namreč zavrne gostinsko prijateljstvo in pravo prošnjikov, ker bi mu to preprečilo lastni užitek in skrb zase. V tem spet lahko razpoznamo vsakdanjemoralno maksimo, ki se ne ujema z visoko filozofijo Platona ali Aristotela,73 se pa ujema z vsakdanjo moralo nekoga, ki ga zanima skrb za svoje lastno gospodinjstvo kot Kiklopa:74 tudi v tem lahko vidimo postopek udomačitve pošasti. Pri Evripidu Polifem prevzame Odisejeve retorične sposobnosti, ne da bi pojedel njegov jezik, kot mu je to ravno s tem namenom pred- lagal Silen (v. 314–315). Če pogledamo Kiklopove argumente (v. 316– 346), s katerimi potolče Odiseja v besednem agonu, lahko po njegovi rabi vsakdanjemoralnih maksim sklepamo, da se je marsikdo v občin- stvu poistovetil z njim, ne z Odisejem, ki izreka odtujene puhlice. Zato po interpretaciji Katsourisa75 Kiklop v kontekstu satirske drame sub- verzivno uporablja vsakdanjo moralo, s katero gledalce napelje k po- Maja Sunčič 190 72 Konstan, 1990, 2015–217. 73 Dover, 1974. 74 Roisman, 2005, 69. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 190 istovetenju z ljudožerskim velikanom, ki govori tisto, s čimer se tudi sami strinjajo, čeprav vedo, da gre za brezbožno, ljudožersko pošast.  Kuhani in pečeni gosti Kiklopova odločitev, da Grke zakolje in si jih pripravi za obed, je delno posledica Silenovih laži (v. 232–240), zaradi katerih Kiklop tako zbesni, da ni več zmožen poslušati nobenega Odisejevega ar- gumenta (v. 241–246). Gre za običajno prakso ljudožerca, ki jo Silen pozna in je o njej informiral Odiseja (v. 128). Zato Kiklopovega lju- dožerstva ne moremo razlagati kot oblike maščevanja ali posledice spontanega besa, temveč kot njegovo vsakdanjo navado, ki je na- sprotje civiliziranim človeškim navadam, zanikanje gostinskega pri- jateljstva, ki ga ščiti prav gostinski Zevs. Zato  lahko kot  totalni polom in nesmotrnost ocenimo Odisejev velikopotezni poskus, da ljudožerca z besedami odvrne od ljudožerske pojedine,76 česar pri Homerju ni, ker epski Odisej ve, da slednje nima nobenega smisla.77 V drami Kiklop nastopa predatorsko, ne gostoljubno, saj svojega ne da niti v zameno za kaj drugega, vendar vzame vino od Grkov in hkrati tudi same Grke, ki jih poje, njim pa za to ne da nič v za- meno – Odiseju obljubi, da ga bo v znak hvaležnosti pojedel kot zadnjega med tovariši (v. 550), gostinsko darilo pa bo kotel, ki bo objel njegovo meso med kuho (v. 342–344).78 Kiklopovo ravnanje 191 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 75 Katsouris, 1997, 11, 13. 76 Roisman, 2005, 70. 77 Roisman, 2005, 68. 78 O’Sullivan (2005, 133) vidi v Evripidovem Kiklopu odsev tiranskih last- nosti  sicilskega  tirana Falarisa, ki  je  ljudi pekel v bronastem biku, glej Pindar, Pitijska 1., 95–95: “Falarisa pa, duha brez usmiljenja, njega, ki pekel ljudi je / v biku bronenem, povsod se sloves sovraštva oklepa, / nikjer ga forminge ne sprejmejo pod streho, / da bi nežno se družil s prepevanjem deških glasov” (prev. B. Senegačnik). 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 191 predstavlja obrat od gostoljubja, sam pa izrecno zavrne pravila go- stinskega prijateljstva, xeniva. Tujcev ne sprejme v goste, da bi jih s pogostitvijo inkorporiral in jih iz potencialnih sovražnikov spreme- nil v gostinske prijatelje, xevnoi, temveč se z njimi pogosti – inkor- porira jih v dobesednem pomenu, da njihovo telo s požrtjem vtakne vase, v svoj trebuh, s čimer gostoljubje izenači z ljudožerstvom.  V Odiseji Polifem jasno razloži, zakaj mu ni mar za bogove, ki so varuhi tabuja človeškega mesa in ljudi ščitijo pred kanibaliz- mom: Ni Kiklopom nam mar Kronida, egide nosilca blaženih ne bogov, ker boljši sami smo in jačji! Prav tako jaz prizanesel ne bom ne tebi ne tvojim, kdaj iz obzira do Zevsa, če ni me samega volja.79 V satirski drami gre pri svojem zavračanju bogov tako daleč, da jih zavrne in na njihovo mesto postavi naravo, ki hočeš nočeš dela zanj oz. namesto njega (v. 332–333), od bogov pa ostane samo še on oz. njegov vamp, ki mu žrtvuje namesto bogovom (v. 334–340). Pri tem svoje prehranjevalne navade poveže s seksualnostjo, saj doda, da Zevsovemu grmenju kljubuje z masturbacijo po obilnem obedu (v. 327–328), pijan pa se pozneje poistoveti z Zevsom, preden name- sto Zevsovega ljubčka Ganimeda posili postaranega Silena (v. 585– 589). Na Odisejevo sklicevanje na zasluge za Pozejdona, da so si s tem zaslužili pravico do gostoljubja v skladu z gostinskim prijatelj- stvom, odvrne, da mu “dol visi” za očeta (v. 319).  Po besednem agonu, v katerem Polifem Odiseja premaga, pre- ide od besed k dejanju – ljudožerski pojedini. O Kiklopovi ljudožer- ski pojedini v votlini, ne na odru, izvemo iz Odisejevega poročanja (v. 382–408). Gostija je del žrtvovanja, na katerem bodo Grki pogo- Maja Sunčič 192 79 Homer, Odiseja, 9. 275–278 (prev. A. Sovre). 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 192 stili Polifema s svojim lastnim mesom. Kiklopovo klanje in gostija imata elemente žrtvovanja (v. 361–371, 395), vendar sta sovražna bo- govom, saj jim ne žrtvuje, temveč žrtvuje sebi ali svojemu vampu, ki ga po lastnih besedah edinega časti kot boga (v. 334–335). Pri Evripidu je Polifemova religija predstavljena kot protislovna, saj je sam Pozejdonov sin (v. 231, 262, 290), ki priznava obstoj Zevsa in drugih bogov (v. 231, 320–321, 328), vendar po bahtinovsko80 rede- finira religijo, ko zavrne tradicionalne bogove in žrtvuje svojemu vampu. Izraz k o l i o d a i v m w n, “kdor postavi lasten trebuh za božan- stvo”, najdemo pri komediografu Evpolisu v Prilizovalcih (fr. 172 K).  Kiklop sebe oz. svoj vamp (v. 335) poimenuje za “boga votline” (v. 345), ki ga bodo zaklani Grki počastili ob oltarju (v. 346). Svoje goste povabi k žrtvovanju, vendar ne na pogostitev v skladu z na- vado, temveč kot žrtve. Poudarjeno je, da je Kiklopovo žrtvovanje brezbožno (v. 365), zato zbor satirov noče sodelovati pri njem in za- vrne svojo porcijo (v. 361). Gre za obrat od običajnega žrtvovanja, saj Polifem žrtvuje goste in se z njimi pogosti, namesto da bi njih pogostil, prav tako pred obedom ne žrtvuje bogovom, temveč bo “bog” votline (v. 345–346), Polifem ali pa njegov vamp, dobil meso. Po Vidal-Naquetu81 ima v Odiseji žrtvovanje funkcijo kriterija pri določanju razlike med človeškim in nečloveškim, v svetu ljudi pa nastopa kot družbeni in moralni kriterij. Po tem kriteriju lahko Ki- klopa označimo za pošast, ki se ne meni niti za bogove niti za ljudi, kot to izpostavi Odisej (v. 605 ), ko moli k Zevsu za uspeh svojega načrta, da napije in oslepi Kiklopa. Po sofisticiranosti svoje pošastne prakse se razlikuje od Ho- merjevega Kiklopa, ki je bolj barbarski, saj ljudi raztrga in jih je surove, kot lev: 193 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 80 Bahtin, 2008. 81 Vidal-Naquet, 1985, 58. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 193 Planil nenadno na noge, iztegnil roke po drugovih, zgrabil si dva pa je tresnil kot dvoje ščenet ju ob zemljo: mozeg je brizgnil po tleh in na daleč omočil zemljino. Zdaj je odrezal za udom si ud in pripravil večerjo, goltal hlastavo ko gorski je lev, ničesar ni pustil, ne drobu ne mesta, ne kosti mozgovitih.82 Pri Evripidu imamo ironizacijo Homerja, saj Evripidov Polifem to- variša ubije podobno kot Homerjev, le da v nasprotju s Homerjevim ne je kot lev, temveč je leve (v. 248) in pravi, da se jih je naveličal in mu diši človeško meso (v. 249). Junaki po navadi ubijejo leve,83 med- tem ko se Polifem z njimi prehranjuje, kar kaže na njegovo grote- skno požrešnost, primerljivo s predstavitvijo Polifema v komediji in satirski drami.  Po Katsourisu84 nastopa Polifem v ohranjenih fragmentih v Epi- harmovem Kiklopu in Kratinovih Odiseju in tovariših kot nekakšen komični požeruh, najverjetneje pa enako velja tudi za fragmente iz Kalievega Kiklopa. Evripid Polifema predstavi kot požeruha, ki se rad baše z ljudmi, s čimer v komično obrne grozo, ki zaznamuje predsta- vitev pri Vergiliju, kjer Ahemenid z grozo razloži: “Špilja Kiklopova strašno smrdi po gnijočih ostankih krvi in mesa.”85 Polifem Uliksove (Odisejeve) tovariše raztrešči podobno kot pri Homerju in jih surove tudi poje: “on pa je skoraj še živo meso žvekal in požiral.”86 Evripido- vega Kiklopa lahko primerjamo s komedijami, kjer je predstavljen kot gurman (Epiharmos, fr. 82), ki Grke pripravi kot ribe (Kratin, fr. 143; Antifan, fr. 132, 133). Kiklop je predstavljen kot požrešnež in gurman, Maja Sunčič 194 82 Homer, Odiseja, 9.288–293 (prev. A. Sovre). 83 Herakles v Nemeji; Ahil pri Pindarju, Nemejska, 3.44. 84 Katsouris, 1997, 3. 85 Vergilij, Eneida, 3.624. (prev. F. Bradač). 86 Vergilij, Eneida, 3.627 (prev. F. Bradač). 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 194 kot nekakšen antični Hannibal Lecter, saj je njegov kanibalizem so- fisticiran. Po Seafordu87 je njegova intelektualna, žrtvovalna in kuli- narična sofistikacija v službi lastnega kanibalizma. Pri Evripidu je Kiklopova sofisticiranost izražena tudi v raznoliki kuhi človeškega mesa. Čeprav Kiklop pozna ogenj, ga pri Homerju ne uporabi za kuho, torej za pripravo človeškega mesa, medtem ko v satirski drami zakuri ogenj ter Odisejeve tovariše speče in skuha – Buxton88 pravi, da jih pripravi na ražnju kot človeške kebabe.  Kiklopova priprava človeškega mesa je zelo natančno opisana (v. 382–404). Namesto groze, ki jo vzbuja opis pri Homerju, natan- čen opis v drami deluje groteskno. Spremembo tona zgodbe lahko zaznamo iz same predstavitve. Medtem ko je Homerjev Polifem čisti divjak, pa je Evripidov mojstrski kuhar iz Hada, ki ubite Grke skrbno razkosa kot mesar, vendar mesa ne je surovega kot pri Ho- merju, temveč ga skuha kot mojstrski kuhar (v. 396–404). S tem Ki- klop  po  Seafordu89 kombinira  divje  ljudožerstvo  s  kulturnim žrtvovanjem. Kljub svoji pošastnosti zato Kiklop spominja na ku- harje, ki se začnejo pojavljati v srednji komediji in postanejo stalni lik v novi komediji.90 Njegova funkcija se po Detiennu91 ujema z definicijo kuharja,  m a v g e i r o ~, v polisu, ki  je hkrati tudi mesar in žrtvovalec. Izbere si najbolj tolsta tovariša (v. 380). Omenjeno je nje- govo orodje, različni noži (v. 241–242), raba tega orodja (v. 403), bro- nasti  kotel  (v.  246,  343,  392,  399,  403),  v  katerih  skuha  žrtve  za žrtvovanje, ki jima podobno kot pri Homerju najprej raztrešči mo- žgane, nato sledi Evripidova inovacija: prereže jima vrat in pusti, da jima kri steče v žrtveno posodo.  195 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 87 Seaford, 1984, 53. 88 Aguirre, Buxton, 2020, 162. 89 Seaford, 1984, 181–182. 90 Sunčič, 2020a, 276, op. 67. 91 Detienne, 1979, 17. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 195 Po Doughertyjevi92 je Evripidov Polifem moderniziran v pri- merjavi s Homerjevim, zato je v skladu s takrat aktualnimi razpra- vami predstavljen kot sodobna politična pošast, kot sofist, hedonist in samozadostnež, ki sledi zgolj lastnim interesom in ugodjem. To ga drago stane, ko temu vodilu sledi pri uživanju vina, ki ga ne pozna in ne ve, da je vino močan nasprotnik, ko ga opozori pijanec Silen (v. 678).  Burkaški pijanec Kiklop Kršitev tabuja človeškega mesa, ki je merilo kulture v grškem svetu, že pri Homerju dopolnjuje kršitev kulturnega pitja vina. Enako velja pri Evripidu, saj Odisej dobi navdih za zvijačo z opitjem po Kiklo- povi pošastni gostiji, po kateri izriga smrdljivi zadah (v. 409–411), pozneje pa podobno kot v Odiseji pijan bruha kose človeškega mesa, kot poroča Odisej (v. 592). Kršitev kulturnega pitja vina je pri Evripidu postavljena v drugačen kontekst kot pri Homerju, saj je predstavljena kot parodija simpozija (v. 542–589) in hkrati kot krši- tev proti Dionizu, čigar spremljevalci so zasužnjeni Silen in satiri.  Drugače od devetega speva Odiseje dogajanje v satirski igri ne temelji na Odisejevi radovednosti, temveč je vse v drami (ne)po- sredno Dionizovo delo. Dioniz, Bromij ali Bakh je v drami velikokrat omenjen, z njegovo omembo se drama začne in konča (v. 1, 709), omenjen pa je neposredno kot bog in posredno, v obliki vina, ki ga na otok prinese Odisej, ki Dioniza oz. Bakha osvoboditelja93 aktivira kot posrednik, z njim opije Kiklopa, kar omogoči Kiklopovo oslepi- tev. Dioniz nastopa posredno tudi po Silenu in satirih, ki so njegovi spremljevalci, Odisej pa jih imenuje celo za njegove potomce (v. 590), kar ne drži. Satirska drama temelji med drugim na zmotni 196 92 Dougherty, 1999, 323. 93 Za osvobajajoč Dionizov kult glej Jeanmaire, 1951. Maja Sunčič 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 196 domnevi, kdo, kaj in kje je Dioniz. Silen zmotno misli, da je njihov gospodar Dioniz še vedno v ujetništvu piratov, medtem ko Kiklop ob vrnitvi z lova Silenu in satirom zabiča, da na Siciliji ni Dioniza (v. 204–205), čeprav Dioniza sploh ne pozna in ne ve, da ga je Odisej v obliki vina prinesel na Sicilijo. Drama pokaže, da svoje spoznanje z Dionizom/vinom drago plača. Za zgodbo je nujno, da Kiklop ne pozna vina, kar Odiseju omo- goči, da ga opije z vinom, ki nastopa kot Odisejevo orodje ali orožje za izvedbo načrta oslepitve. Pri Homerju Polifem pozna trto in vino, kar orjak sam razloži Odiseju, preden se ga napije: Tudi Kiklopom uspeva trsje na grudi bohotni, jagod zažetih mu rast Kronionov dež pospešuje: to pa je, vedi ga bog, samotečen ambrozijski nektar.94 Zato je paradoksalno, kako Odiseju uspe, da ga tako opije z vinom, ki ga Kiklop po lastnih besedah pozna, poleg tega pa gre za orja- škega hrusta, ki bi potreboval ogromne količine vina, da bi se ga napil. V epu je izpostavljeno, da je vino zelo močno (Odiseja, 9.209), Kiklop pa ga pije čistega, ne mešanega z vodo, kot so ga pili Grki. V drami je izpostavljena magična moč vina, ki uteleša boga Dio- niza. To Odisej takoj omeni žejnemu Silenu, da se vino v mehu samo obnavlja, kot da bi šlo za izvir (v. 147), kar omogoča, da se ga lahko toliko spije. Silen pozna Dioniza/vino, vendar se mu povsem zmeša, ko po dolgem času spije vino/Bakha (v. 163–174). Podobno velja za Kiklopa, ki vina/Dioniza ne pozna, a po hitrem postopku postane tak kot Silen – pijanec. Kiklop je predstavljen kot nevešč pivec, vino pije pogoltno tako kot mleko po obilnem obedu, ki ga sprazni cele bokale (v. 217), tu pa Odiseju ukaže, naj mu še natoči – po ljudožerskem obedu iz 197 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 94 Homer, Odiseja, 9.357–359 (prev. A. Sovre). 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 197 Odisejevih tovarišev (v. 418–419, 573–574). Razlika med Kiklopom, Si- lenom, satiri in Odisejem je v vednosti, saj Kiklop ni iniciiran.  V drami ga Silen in Kiklop pijeta in se ga napijeta. Kiklop in Silen sta si zelo podobna, saj Kiklop vse podreja svojemu nenasitnemu apetitu v obliki požrešnosti, zaradi česar nastopa kot hedonist. Tudi pri Silenu je vse podrejeno njegovim apetitom, ki niso povezani s hrano, temveč z alkoholom in neregulirano seksualnostjo. Silen vse vidi skozi to optiko, njegova lastna korist je edino moralno vodilo, za vse drugo mu ni mar. Je vulgarno hedonističen in amoralen. Vse bi (iz)dal za pijačo, pijačo skuša izmakniti in se ga na vsak način na- piti. Silen najprej razloži, da je nor, kdor ga ne pije rad (v. 169), nato njegove besede skoraj identično ponovi pijani Kiklop (v. 537). Odisej ga ne pije, vino uporablja kot sredstvo za dosego ciljev – za menjavo, in potem kot orožje, sploh pa ne za zabavo kot Silen in Kiklop. Odisej zase pravi, da se na Dioniza/vino kar dobro spozna (v. 519–520), zato v drami nastopa kot njegov posrednik. Prav zato Odisej po Konstanovem95 mnenju nastopa kot Dionizovo orodje, med njima pa obstaja mentalna vez.96 Vino je ključni del njegove zvijače pri Homerju in Evripidu, le da mu v drami zaradi žanra po- magajo Silen in satiri, ki so profesionalni pijanci, in mu s tem omo- gočijo  lažjo  iniciacijo Kiklopa v vinske/Dionizove misterije.  Po Dirku Obbinku97 pivec vina pije samega boga: s tem drama vodi nevednega Kiklopa od nevednosti k vednosti, kot to izpostavijo sa- tiri (v. 173, 492–493), le da to izobrazbo/iniciacijo zaradi ošabnosti drago plača in je za zavračanje in nepriznavanje tega boga kazno- van podobno kot Pentej v Bakhantkah. Po Seafordu98 nastopa osle- Maja Sunčič 198 95 Konstan, 1990, 227. 96 Konstan, 1990, 225. 97 Obbink, 1993, 79. 98 Seaford, 1984, 59. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 198 pitev tudi kot lažna iniciacija Polifema v dionizijske misterije, igra pa se zaključi z zmago Dioniza kot boga v sami igri kot tudi v gle- dališču kot boga, ki so mu posvečene dionizije. Iz ošabnosti Kiklop naredi cel niz napak in o vinu/Dionizu iz- praša Odiseja, ne Silena in satire, čeprav ve, da so Dionizovi sprem- ljevalci,  Silena  pa  razglasi  za  verodostojnega  kot  Radamantisa, medtem ko pri tujcu Odiseju ne pozna niti pravega imena in zavrne vse njegove argumente; pozneje sledi Silenovemu škodljivemu na- svetu, naj vina ne deli z brati Kiklopi (v. 539–540), s čimer Odiseju omogoči izvedbo zvijače. Zaupanje v lažnivega (v. 273–274) in pri - lizljivega Silena kaže po O’Sullivanovem99 mnenju na Polifemove tiranske poteze, saj se tirani obdajajo z najslabšimi ljudmi.  Kiklop se čudi, kako da bog prebiva v vinskem mehu (v. 525), saj se mu to celo kot ateistu zdi neprimerno, medtem ko Odisej meni, da se Dioniz/vino prilagodi vsaki posodi (v. 526). Odiseju pove, da ljubi vino, sovraži pa meh (v. 529). Silen, ki je podoba grdo- sti, v parodiji simpozija pove Kiklopu, da je vino vanj zaljubljeno, ker je tako lep (v. 553, 555), Kiklop pa mu zabiča, naj se pazi, ker ga vino ne ljubi nazaj (v. 554), čeprav to velja zanj: njegove pijane pesmi brez posluha se bodo kmalu spremenile v tuljenje.  Povezavo z Dionizom vidimo tudi v komosu, razposajenem, bu- čnem rajanju v sprevodu, ki ga spremlja petje ali vpitje, ples in/ali poskakovanje, kostumi in obvezno popivanje satirov zaradi neloč- ljive povezave z bogom vina Dionizom, iz česar lahko sklepamo tudi o ritualni in religiozni noti. Izpostavljeno je, da Kiklop vse to zatira, s čimer zatira tudi Dioniza, zato v drami nastopa kot nespreten ko- mast – na svojo pogubo mu komosa ne uspe “odpeljati” k bratom (v. 445–446, 507–509, 531, 533). Zanimivo je, da vino/Dioniz pri Ki- klopu povzroči večjo občestvenost in solidarnost, saj ga želi deliti 199 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 99 O’Sullivan, 2005, 144–145. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 199 z brati Kiklopi in z njimi rajati (v. 445–446), tako da ga mora Odisej skupaj s Silenovo pomočjo od tega odvrniti, da bi ga lahko oslepil, zato mu svetuje, naj vse vino obdrži zase (v. 451–453). Prav ta neu- speli komos, ki ga Kiklop ne izvede zaradi nepoznavanja Dioniza, ga drago stane. Kršitev kulturnega pitja vina je predstavljena kot parodija sim- pozija. V parasimpozijskem prizoru oba, Kiklop in Silen, kršita pra- vila ustreznega obnašanja – od neprimernega pitja, lege telesa do seksualnosti. Kiklop namesto na kavču leži na tleh, kar je po Ros- siju100 huda kršitev etičnega kodeksa.  Satiriziran  je epistemološki vidik vina, saj Silen nastopa kot vzgojitelj. Pohvali se, da je vzgojil Marona (v. 142), ki je v drami prav tako sopomenka za vino, zbor satirov pa pravi, da bo s pesmijo omi- kal zabitega Kiklopa, ki pijan poje brez posluha (v. 487–493). Hkrati satir želi Kiklopa izobraziti pri simpozijskem vedenju, o manirah, kako je treba vino pokušati, ga pravilno piti in kako se zlekniti ob pitju (v. 558–564). Gre za ironično izobrazbo, saj Silen v drami krši pravila kulturnega pitja vina, torej Kiklopa lahko pouči kvečjemu o nekulturnem pitju, pijančevanju, kar mu tudi uspe, saj se ga Ki- klop napije. Tovrstna izobrazba ali antiizobrazba je pozitivna, saj pomaga Odiseju pri njegovem načrtu oslepitve.  Razen Kiklopove samozadostnosti in samotarstva ter izjemne u{bri~, hybris, ošabnosti, samopašnosti, objestnega nasilja, ki ga sili v nesmotrno ravnanje, v drami izkoristijo tudi velikanova homosek- sualna nagnjena. Gre za inovacijo v primerjavi z Odisejo, ki omo- goča umestitev pijančevanja v simpozijski kontekst, ki je v drami parodiran: od lažnega ljubezenskega odnosa do vina ali pa odnosa med Kiklopom in Silenom, ki se mu orjak pritožuje, da ga zavrača, ker se ga je napil. Homerjevi Kiklopi imajo vsak svoje jamsko go- Maja Sunčič 200 100 Rossi, 1971, 34. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 200 spodinjstvo, ojkos, z ženo in otroki (Odiseja, 9.112–115), čeprav o njih ne izvemo ničesar, medtem ko je Evripidov Kiklop samski in kolikor  izvemo  iz  njegovih  pijanih  besed,  tudi  homoseksualno usmerjen (v. 583–584). Homoerotična nota se ujema z žanrsko obar- vanostjo satirske igre, kot lahko vidimo pri Aristofanu v Prazno- valkah tezmoforij: No, ko boš delal satirsko igro, me pokliči! Ti bom pomagal, od zadaj, z nabreklino.101 Izmenjava med Kiklopom in Silenom se stopnjuje do groteske: v drami je poudarjeno, da z obema kljub njuni potencirani pohoti nihče ne bi hotel nič imeti – ne kot s pivskimi ne kot s seksualnimi partnerji. Kiklop se v prizoru, ki parodira simpozij, pijan najprej opira na Silena, nato pa ga še odvleče v votlino, da bi ga posilil. V naspro- tju z našimi pogledi na posilstvo, tudi homoseksualno, se ta motiv pogosto pojavlja v stari komediji, v novi komediji pa je stalni motiv posilstvo mladega, neporočenega dekleta.102 Tukaj je posilstvo gro- teskno, kakor sta groteskna Silen in Kiklop: Silen sebe razglasi za lepega, kar je norčevanje iz homoerotičnega konteksta simpozijev in lepih dečkov, medtem ko je Silen ostuden starec. Prav tako se zbor pretvarja, da je pijani Kiklop lep kot mladoporočenec, ki se bo v jami poročil z nevesto/Silenom, dejansko pa je Kiklop enooka pošast, ki bo kmalu oslepljen. Intervencija zbora satirov, ki Odiseja roti, naj reši očeta Silena pred hudim (v. 597–598), je groteskna, saj so satiri vseseksualni in želijo občevati z ženskami in moškimi (če jim sploh uspe dobiti spolnega partnerja), medsebojno in celo z živalmi, kot je to pokazal François Lissarrague103 z analizo vaznih podob.  201 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 101 Aristofan, Praznovalke tezmoforij, 156–157 (prev. A. Inkret). 102 Glej Sunčič, 2019; 2020. 103 Lissarrague, 1990a; 1990b; 1993. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 201 Philip Ambrose104 prizor s Kiklopovim posilstvom Silena ra- zlaga drugače: Dioniz/vino je Kiklopu v obliki vina zmešal glavo in vid, zato zameša Silena z Ganimedom, satire pa s Haritami. Po Ambrosu gre za hybris proti Silenu in Zevsu, katerega identiteto je prevzel Kiklop s posilstvom. Zato je Kiklop, ki s posilstvom kaz- nuje Silena  za  krivoprisego  in  s  tem  izpolni  kletev  satirov,  sam kaznovan s simbolnim posilstvom za svoje bogokletno zanikanje bogov in enačenje z njimi – z iztaknitvijo očesa z žarečim kolom oz. ogorkom.105 Patrick O’Sullivan106 vidi v Polifemovem posilstvu Silena tiran- sko značilnost, s katero se orjak dejansko izenači z Zevsom, ki mu pogosto pripisujejo tiranske značilnosti, vrhovni bog pa v mitologiji nastopa tudi kot serijski posiljevalec deklet in fantov, med njimi Ga- nimeda, ki ga Kiklop izenači s Silenom. V tiransko samozadostnost O’Sullivan uvršča tudi Kiklopovo masturbacijo v znak kljubovanja Zevsovemu grmenju (v. 328). Dejansko gre za tiranijo užitka, ki se mu podreja Kiklop. Parasimpozijski prizor, ki smo ga analizirali, stopnjuje napetost in vodi v zaključno dejanje, oslepitev Kiklopa, kjer se tako kot pri ljudožerski gostiji mešajo kriki in vesele pesmi, tempo dogajanju pa dajejo živahni satiri, ki poskakujejo, pojejo in najverjetneje izva- jajo obscene geste. Oslepitev Poleg enookosti je oslepitev ena izmed najbolj prepoznavnih zna- čilnosti mita o Kiklopu Polifemu. V Odiseji je oslepitev grozljiva in Maja Sunčič 202 104 Ambrose, 2005, 22–23. 105 Fletcher, 2005, 60, 62. 106 O’Sullivan, 2005, 140. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 202 predstavljena kot vzporednica Kiklopovemu uboju in požrtju Odi- sejevih tovarišev, osnovna funkcija oslepitve pa je rešitev Odiseja in tovarišev, preden jih Kiklop vse požre. V satirski drami ni več os- novne funkcije oslepitve, saj bi se Odisej in tovariši lahko rešili brez tega, zaradi žanra pa je povsem spremenjen tudi ton, saj tragični in grozljivi dogodek vsebuje elemente groteske in burke, ki jih so - dobni bralec težje razume. Da bi razumeli funkcijo in učinek oslepitve Kiklopa v mitu in v spremenjenem kontekstu satirske drame, je treba pogledati, kaj po- meni oslepitev v grškem kontekstu, saj gre za grozljivo pohabljenje, ki pomembno vpliva na vsakdanje življenje in spoznavanje sveta okoli sebe. Aristotel v Metafiziki opiše pomen vida, da mu dajemo prednost pred vsemi drugimi čuti, saj nam ta pomaga k vedenju in poznavanju reči ter razlikovanju.107 V drami to pomeni ravno nasprotno, saj Kiklop kakor Ojdip ne uvidi, dokler vidi, temveč šele po oslepitvi.  V epu je oslepitev natančno opisana od ideje, priprave in iz- vedbe (Odiseja, 9.316–335, 375–394), medtem ko v drami Odisej Si- lenu  in  satirom predstavi  svoj  načrt  in  jim  pove,  da  računa  na njihovo pomoč (Kiklop, 441–464), v epu pa se zanaša tudi na tova- riše. Celo nad Odisejevo zvijačo so naravnost otročje navdušeni, ob njem poskakujejo od navdušenja in jih mora Odisej opomniti, naj se zresnijo in obmolknejo. Nesmotrnost Odiseja lahko vidimo tudi v tem, da svoj načrt predstavi satirom in Silenu, čeprav ga je ta že izdal in s svojimi lažmi naščuval Kiklopa k ljudožerski pojedini.  203 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 107 Aristotel, Metafizika, 980a 25–27: “Dokaz za to pa je naša radostna lju- bezen do čutnih zaznavanj: tudi ločeno od njihove koristnosti jih imamo namreč radi zaradi njih samih, in najbolj izmed vseh zaznavanje z očmi. Kajti ne samo, da bi delovali, temveč tudi, če ne nameravamo delovati, si izbiramo gledanje tako rekoč pred vsemi drugimi zaznavami. Vzrok pa je v tem, da nam ta čutna zaznava izmed vseh najbolj pripravlja spoznavanja ter razodeva mnoge oblike” (prev. V. Kalan). 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 203 Zaradi žanra je pomembno, da je poudarek na nezanesljivosti in nesposobnosti satirov, ki najprej ponudijo pomoč (v. 469–475) in se že  vidijo  kot  veliki  junaki  (v.  483–494),  ki  Kiklopu  iztikajo  oko (v. 608–619), a si nato izmislijo vse mogoče, zakaj Odiseju ne bodo pomagali pri oslepitvi (v. 635–641) – razen s pesmijo urokom (v. 646– 648, 655). Še več, Odisej od satirov pričakuje pomoč, ki je ti niso zmožni ponuditi zaradi svojega značaja, sam Odisej pa pravi, da ga že dolgo pozna (v. 649). V tem lahko prepoznamo lahkovernost Odi- seja, ki je daleč od epskega lisjaka, saj ga poceni in obscena hibridna bitja kot satiri peljejo žejnega čez vodo, on pa še vedno računa nanje in jih za nagrado še vzame s seboj po oslepitvi Kiklopa.  Sama oslepitev zaradi konvencije ni predstavljena na odru, tem- več v pesmi zbora satirov (v. 656–662), po kateri se takoj sliši vpitje oslepljenega Kiklopa izza odra (v. 663), ki kmalu za tem stopi na oder. Sledi burkaški prizor s Silenom: satiri se veselijo, Kiklop tuli, imamo mešanje veselja in bolečine (v. 664–687), kot to lahko vidimo tudi v Evripidovi “prosatirski” Alkestidi.108 Nekateri od razlogov za oslepitev se ujemajo pri Homerju in Evripidu, nekatere elemente pa Evripid vpelje na novo. Prvi element je kazen, tako božanska kot človeška, ali pa mešanica obojega. Ker je Polifem pri Homerju in Evripidu bogokletnež in večkratni prekr- škar proti božjim in človeškim zakonom, deluje oslepitev kot kazen bogov, kazen pa kot posrednik izvede Odisej, ki posvari Polifema, ta pa se temu zgolj objestno posmehuje, češ kaj pa mi morejo bo- govi, požvižgam se nanje. Tovrstna kazen se sklada z antično prakso kaznovanja z oslepitvijo, ki nastopa tudi kot način agresije proti so- Maja Sunčič 204 108 V Alkestidi se služabnik pritoži nad gostom Heraklom, ki pije, poje in praznuje v hiši žalovanja (v. 747–772), zaradi česar mu Herakles očita ne- gostoljubje in mu svetuje, naj se veseli in ga pije (v. 773–802); za prev. in analizo glej Sunčič, 2007. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 204 vražniku, za kakršnega se izkaže Kiklop, saj tujcev ne sprejme kot prijatelje obiskovalce v skladu z gostinskim prijateljstvom in pra- vom prošnjikov, temveč z njimi ravna kot s sovražniki, oni pa mu vrnejo milo za drago. V drami je nakazano, da Kiklopa kot brezbož- nika in bogokletneža kaznuje gostinski Zevs, ki ga orjak zasmehuje in se sam postavi na njegovo mesto, še bolj pa ga kaznuje Dioniz v obliki vina, ker ga Kiklop zavrača, čeprav ga ne pozna, hkrati pa je zasužnjil njegove zveste spremljevalce satire.  Oslepitev nastopa tudi kot oblika maščevanja (maščevanje je omenjeno tudi v Odiseji, 9.317: “čim bi se kaj maščeval”). Odisej po- udari, da bi se sam lahko rešil, vendar noče tovarišev pustiti na ce- dilu (Kiklop, 478–482); podobno ga tudi pri Homerju žene skrb za tovariše. Pri Homerju je votlina zaprta z veliko skalo, ki je nihče, razen Kiklopa, ne more premakniti (Odiseja, 9.240–243), zato Odisej ne ubije spečega Polifema, saj jo lahko zgolj on premakne (9.415– 416)  in tako Odiseju  in tovarišem omogoči rešitev. Pri Evripidu vhod ni zaprt s skalo, Odisej lahko prosto hodi ven in noter ter po- roča občinstvu, kaj se dogaja v jami, kar bi mu omogočilo, da pobe- gne, ko Kiklop pijan zaspi. Kot pove sam Odisej, bi lahko skupaj s tovariši pobegnili brez oslepitve Kiklopa, vendar se odloči za maš- čevanje (Kiklop, 441–442).  Slednje  je  v  skladu  z  antičnim kodeksom časti,109 vendar  je predstavljeno  v  grotesknem kontekstu  satirske  drame  in  s  tem razvrednoteno. V drami je izpostavljeno, da se Odisej maščuje za- radi maščevanja, s čimer maščevanju odvzame moralno noto ter ga spremeni v amoralno in odvratno dejanje. Svoj načrt krutega dejanja z navdušenjem opiše satirom (v. 454–562). Sama oslepitev spominja na epizodo v Odiseji (9.382–394), vendar je zaradi pre - tiravanja  v  drami  spremenjena  v  grotesko  in  postane  smešna, 205 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 109 Burnett, 1998, 65. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 205 sploh ker jo spremljajo vragolije in obscenosti satirov na odru, ki Odiseja spodbujajo k maščevanju in nasilju, kakor so pred tem Ki- klopa spodbujali k ljudožerski pojedini. Satiri v stopnjevanju nape- tosti pred oslepitvijo pojejo in verjetno tudi plešejo, kako da komaj čakajo, da bo oslepljeni Kiklop tulil, vendar pri oslepitvi ne poma- gajo, temveč pustijo Odiseju in tovarišem, da si umažejo roke, oni pa imajo od tega korist – rešitev od Kiklopa in veselje ob njegovi oslepitvi. Kljub Kiklopovi očitni pošastnosti se pojavljajo različne ocene oslepitve v drami, kako to dejanje vpliva na lik Odiseja kot velikega grškega junaka. V drami, ki jo zaznamuje Kiklopovo zanikanje prava in pravičnosti, vidimo, kako se Odisej kot Kiklopov antagonist ne- nehno sklicuje na pravo in pravičnost, čeprav se po mnenju inter- pretov izkaže, da oba pojma uporablja utilitarno. Ko od prava in pravičnosti nima korist, postane še sam divjak, oslepi Kiklopa, če- prav mu tega ne bi bilo treba, torej uporablja nasilje zaradi nasilja, ker mu godi, tako kot Kiklopu ljudožerstvo. Po Doughertyjevi110 zato Evripidov Kiklop nastopa kot zrcalo občinstvu, da bi videlo drugega, tj. pošast v samih sebi. Po Arrowsmithu111 Evripid Polifema celo poč- loveči, ko ga predstavi kot nebogljenega pijanca, da bi vzbudil na- klonjenost občinstva, hkrati pa izpostavi nečlovečnost oslepitve. Drugačnega mnenja je O’Sullivan,112 po katerem je oslepitev nujna zaradi Kiklopovih predhodnih grozodejstev – od vseh kršitev zako- nov, kršitve tabuja človeškega mesa do tiranskih teženj; oslepitev se prav tako ujema s standardnimi motivi satirske drame (poraz anta- gonista oz. pošasti) kot tudi s pričakovanji občinstva, ki pozna mit o Kiklopu in Odiseju. Maja Sunčič 206 110 Dougherty, 1999, 327. 111 Arrowsmith, 1969, 8. 112 O’Sullivan, 2005, 146. 05 - MajaSuncic 23. 02. 2021 14:41 Page 206 Negativno oceno oslepitve poda tudi Hanna Roisman. Po Roi- smanovi113 je Odisej reduciran na status navadnega smrtnika, ko poveličuje maščevanje. Raje se odloči za oslepitev, ker mu je bolj pri srcu prevara (v. 449), ne za umor, kar mu predlaga zbor satirov (v. 447–448) – ti vseskozi drugim predlagajo najhujše in najbolj krute rešitve, čeprav so strahopetci. Ravno s tem skrajnje nasilje obrnejo na smešno in burkaško. Po Hanni Roisman114 imamo pri Homerju triumf intelekta nad nasiljem (oslepitev z zvijačo namesto umora), medtem ko imamo pri Evripidu triumf nasilja nad intelektom. To- vrstne interpretacije preveč zanemarjajo žanr, po katerem je nujno, da se znani junak tako spremeni, da ni več podoben samemu sebi. V deheroizaciji Odiseja v aktu oslepitve lahko vidimo tudi posto- pek spuščanja Odiseja dol z epskih višav, da bi se približal antagoni- stu Kiklopu, ki v drami nastopa kot karikatura Homerjevega velikana, in še zlasti satirom, ki so obsceni in vulgarni in celo tako grozljivo dejanje, kot je oslepitev zaradi maščevanja, spremenijo v burko.  Epistemološki vidiki oslepitve Oslepitev ima kljub skrajnemu nasilju epistemološko noto, ki je več- plastna. Na epistemološko razsežnost opozori tudi sam Kiklop po oslepitvi, in sicer da je bil dejansko slep, ko je videl: dogodek mu je bil namreč prerokovan, vendar zaradi lastne velikosti in moči ni bil pozoren in previden, temveč kratkoviden, da je mislil, da bo s po- žrtjem vseh tujcev nevtraliziral zloveščo prerokbo.  V antiki so bili fascinirani s slepoto in oslepitvijo, saj je ta po nji- hovem prepričanju prinašala poseben uvid v tisto, česar drugi, ki normalno vidijo, ne morejo videti in spoznati, kot to vidimo v mitu 207 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 113 Roisman, 2005, 72. 114 Roisman, 2005, 71. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 207 o Ojdipu. V Kiklopu ima slepota zaradi oslepitve povsem drugačen ton kot denimo v Sofoklovem Kralju Ojdipu, kjer je grozljiva in zbuja pomilovanje, medtem ko v Kiklopu zbuja  (po)smeh, čeprav  tako Ojdip kot Kiklop šele ob oslepitvi vidita, česar prej nista, po oslepitvi pa prideta tudi na oder (Kralj Ojdip, 1297–1530; Kiklop, 663–709). Med drugim je bila oslepitev povezana tudi s preroško spo - sobnostjo, saj je v mitologiji znana zgodba o Tejreziu, ki je postal videc, ko je oslepel. Videti in vedeti so šteli za tesno prepletena pojma, (v)pogled slepega pa so šteli za posebno kategorijo, ki je predstavljen tudi v Evripidovi satirski drami. Gre za epistemološki vidik oslepitve, ki ponazarja pot od nevednosti k vednosti za na- slovnega junaka: od videti in kljub temu ne vedeti, tj. ne razumeti, k čemur Kiklopa napeljuje objestno nasilje, ošabnost, samopaš- nost – z enim izrazom hybris, k ne videti po oslepitvi in končno spregledati. Epistemološko in didaktično vlogo oslepitve, ki  jo spremlja vesela pesem,  izpostavi zbor satirov  in sam Silen: da bodo poučili divjaka Kiklopa, torej da mu jo bodo podkurili. S tem dobimo burkaško epistemologijo, saj Kiklopa poučujejo tisti, ki se sami ničesar ne naučijo.  Zvijača z imenom Nihče, s katero Odisej prepreči Kiklopu, da pri pravočasno spoznal, kdo je v resnici in s tem preprečil uresniči- tev prerokbe, se ujema pri Homerju115 in Evripidu (Kiklop, 549). Iz- bira imena Nihče, O u \ t i ~, odraža Odisejevo m h ` t i ~, metis, zvijačno premetenost, pametnost, le da je v drami obrnjena na burko, saj Ki- klop ne pokliče na pomoč svojih bratov Kiklopov, ki pri Homerju pridrvijo ob njegovih krikih (Odiseja, 9.401–414), a na Kiklopov od- govor “Nikdo me ubija, z ukano, ne silo” (9.408) menijo, da se mu je zmešalo in odidejo.  Maja Sunčič 208 115 Homer, Odiseja, 9.366–367: “Nikdo je moje ime, in Nikdo me kličejo, vedi, / oče in mati pa vsi, ki sicer so mi bližnji drugovi” (prev. A. Sovre). 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 208 V drami vlogo bratov prevzame Silen, ki se s parafrazo norčuje iz Kiklopa: češ, kdo pa te je oslepel? Nihče? Potem pa sploh nisi slep (v. 671–675). Silen in satiri namreč vedo od samega začetka, kako je Odiseju ime in kdo je (v. 103–104) ter da je Kiklopu povedal lažno ime (v. 549) – v skladu s Kiklopovim začetnim prezirom do “človečka” Odiseja (v. 316), ki je toliko manjši in šibkejši od njega. Ali Nihče po Kiklopovih merilih. Ko Odisej meni, da sta se vlogi po oslepitvi zamenjali, v epu zaslepljen od bahavosti naredi napako in Kiklopu razkrije svoje pravo ime:  “Ako bi vprašal, Kiklop, te kdo umrljivih zemljanov, kdo ti je neki bil kriv sramotne izgube očesa, reci, da oslepil sem jaz, Odisej te, trdnjav razdiravec, sin heroja Laerta, doma na Itaki otoku!”116 Judith Fletcher je poudarila, da Odiseju spodrsne, ko Kiklopu raz- krije svoje pravo ime in mu s tem omogoči, da nanj uspešno vrže kletev. Točno poimenovanje je namreč ključnega pomena za kletve in molitve – zato je Kiklop kljub svoji siceršnji bogokletnosti in za- nikanju bogov uspešen v svoji molitvi očetu Pozejdonu.117 To raz- kritje razgali Odisejevo zaslepljenost in nesmotrnost, izhajajočo iz bahavosti, ki je izpostavljena tudi v drami, in pretirano zanašanje na lastno zvitost, kakor se Kiklop pretirano in ošabno zanaša na svojo velikost in moč. Na Nikogar namreč Kiklop ne bi mogel vreči kletve, kakor tudi ni mogel pojasniti bratom, kdo mu dela krivico, saj so mislili, da je zmešan.  V nasprotju z epom, kjer svoje pravo ime izda sam Odisej in Ki- klopu s tem omogoči, da proti njemu moli k očetu, pa njegovo ime 209 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 116 Odiseja, 9.502–505 (prev. A. Sovre). 117 Fletcher, 2005, 55. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 209 v drami razkrije vodja zbora satirov (v. 689–690), s čimer omogoči Kiklopu negativno prerokbo o Odisejevi prihodnosti – s tem Odi- seja ponovno izda zaradi lastnega užitka v Kiklopovem trpljenju. Odisejevega pravega imena Silen in satiri Kiklopu res niso takoj iz- dali, saj bi potem pravočasno spoznal, da je k njemu prišel Odisej, ki naj bi ga po prerokbi oslepil. S tem satiri izvedejo dvojno izdajo: Kiklopa obsodijo na Odisejevo oslepitev, Odiseja pa na dolgo tava- nje domov po Kiklopovi prerokbi, ki spominja na kletev.  Kiklop, ki v uvodnem agonu z Odisejem pokaže, da je zelo dobro informiran za “rovtarja” na robu grškega sveta, razen o tem, kdo je v resnici njegov gost, prepozno izve ključno informacijo in šele slep uvidi, da se je stara prerokba izpolnila. V Odiseji je tudi to spoznanje bistveno obširneje opisano:  “Ha, potakem je res me stara zadela prerokba! Bival nekoč je videc pri nas, mož lep in zastaven, Telemos, Eurimov sin, ki znal je v prihodnosti brati, vedeža službo opravljal do starosti tu med Kiklopi: ta mi je rekel, a vse se bo to svoj čas izpolnilo, namreč, da izgubil bom vid, in to po rokah Odiseja! Zmeraj sem čakal zato, da pride kdaj nadme v deželo mož postaven in lep, obdarjen z močjo nenavadno; zdaj pa me takale griža, ta ničasta sirotka bleda, spravi ob luč oči, ko z vinom je zmedel mi čute!”118 Ko Evripidov Kiklop spozna resnico, sam kot slepec postane prerok (v. 696–700) – Odiseju prerokuje, njegove besede pa spominjajo na kletev.119 V Odiseji moli k očetu in se zanaša, da se bo Pozejdon Odiseju maščeval v njegovem imenu: Maja Sunčič 210 118 Odiseja, 508–516 (prev. A. Sovre). 119 Fletcher, 2005, 54. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 210 Daj da ne pride domov Odisej, trdnjav razdiravec,  sin heroja Laerta, doma na Itaki otoku!  Ako pa le mu je dano, da vrni naposled se k svojcem,  vidi visoki svoj dom in ljubo deželo očetno,  pride kasno naj in beden, ko vse bo izgubil drugove,  potnik na tuji jadralki, doma pa najdi hudino!120 Kiklopova molitev ima slabe posledice za Odiseja, saj Kiklopov oče Pozejdon pri Homerju ravna v skladu z družinsko zvestobo, kot iz- vemo od Zevsa v prvem spevu Odiseje, da se Pozejdon zaradi osle- pitve jezi in Odiseju preprečuje vrnitev domov (Odiseja, 1.74–75): Viš, od tistega dne (tj. oslepitve, op. M. S.) mrzi Odiseja Poseidon,  ne, da ga ubije, zastavlja le pot mu do zemlje očetne. V satirski igri Kiklop zgolj zažuga Odiseju, da tudi on pride na vrsto (v. 698). Zahteve po očetovem maščevanju v drami ni, saj je Odiseju v njunem besednem agonu povedal, da mu “dol visi za očeta”. Na- mesto tega slepi Kiklop, ki prav zaradi tega dobi uvid v prihodnost, prerokuje Odiseju, besede pa vsebinsko spominjajo na njegovo mo- litev k očetu v Odiseji oz. na kletev. Prekletstvo ostane v ozadju, saj ima drama v skladu z žanrom srečen konec, čeprav so gledalci ve- deli iz Odiseje, da se je Odisej še dolgo vračal domov. V sklepu satirske igre vidimo, da se oba glavna junaka preveč za- našata na svoje največje prednosti – Kiklop na velikost in moč, Odi- sej na zvitost – pri obeh pa se njuna največja prednost izkaže za največjo slabost, ki jo prepozno uvidita. Kiklop ostane brez očesa, Odisej pa je zaradi prekletstva obsojen še na deset let tavanja po morju. V drami ju druži skupna napaka, da sta bila preveč lahkoverna in zmotno zaupala Silenu in satirom, ki sta oba pretentali in izdali v 211 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 120 Odiseja, 9.530–535 (prev. A. Sovre). 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 211 svojo lastno korist. Ker satiri v drami vseskozi delujejo ravno na- sprotno in v bistvu nimajo nobene omembe vredne vrline, temveč samo slabosti, ki se kažejo tudi v njihovi telesni deformiranosti, so zmagovalci prav zato, ker se večno zanašajo na svoje slabosti in kot antijunaki zmagujejo.  Bibiliografija AMBROSE, Z. Ph. (2005): “Family Loyalty and Betrayal in Euripides’ Cyclops and Alcestis”, v: Harrison, G. W. M., ur., Satyr Drama. Tragedy at Play, Swansea, 21–38.  AGUIRRE, M., BUXTON, R. (2020): Cyclops. The Myth & Its Cultural History, Glasgow. ARNOTT, P. D. (1961): “The Overworked Playwright. A Study in Euri- prides’ Cyclops”, Greece & Rome, Vol. 8, No. 2 (Oct.), 164–169. ARROWSMITH, W., ur. (1969): Euripides’ Cyclops, Chicago. BAHTIN, M. M. (2008): Ustvarjanje Françoisa Rabelaisa in ljudska kultura srednjega veka in renesanse, Ljubljana. BIEHL, W. (1987): “Die Funktion des Opfermotivs in Euripides’ ‘Ky- klops’”, Hermes, Bd. 115, H. 3, 283–299.  BRADAČ, F. (1992): Vergilij, Eneida, prevod, opombe in razlaga, Ljub - ljana. BURKERT, W. (1979): Structure and History in Greek Mythology and Ritual, Berkeley, CA. BURNETT, A. P. (1998): “Festival Vengence: Euripides’ Cyclops and Sophocles’ Ajax”, v: Burnett, A. P., Revenge in Attic and Later Tragedy, Berkeley, Los Angeles, London, 65–98. DAVIDSON, J. (2002): “Arrival at the Cave: the Odyssey and Greek Drama”, Wiener Studien, 115, 45–57. Maja Sunčič 212 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 212 DETIENNE, M. (1979): “Pratiques culinaires et esprit de sacrifice”, v: Detienne, M., Vernant, J.-P., La cuisine de sacrifice en pays grec, Paris, 7–35. DOUGHERTY, C. (1999): “The Double Vision of Euripides’ Cyclops: An Ethnographic Odyssey on the Satyr Stage”, Comparative Drama, Vol. 33, No. 3, Fall, 313–338. FLETCHER, J. (2005): “Perjury and the Perversion of Language in Eu- ripides’ Cyclops”, v: Harrison, G. W. M., ur., Satyr Drama. Tragedy at Play, Swansea, 53–66.  GANTAR, K. (1974): Heziod, Teogonija, Dela in dnevi, prevod, spremna beseda in opombe, Ljubljana. GANTAR, K. (1977): Publij Ovidij Naso, Metamorfoze: izbor, izbor, pre- vod, spremna besedo in opombe, Ljubljana.  GANTAR, K., MLINARIČ, J. (1984): Teokrit, Idile, prevod, opombe in razlage k pesmim; spremna beseda, Maribor. GRIFFITH, M. (2002): “Slaves of Dionysos: Satyrs, Audience, and the Ends of Oresteia”, Classical Antiquity, Vol. 21, N. 2, 195–258.  GRIFFITH, M. (2005): “Satyrs, Citizens, and Self-Presentation”, v: Har- rison, G. W. M., ur., Satyr Drama. Tragedy at Play, Swansea, 161–199. HALL, E. (1998): “Ityphallic Males Bahaving Badly; or, Satyr Drama as Gendered Tragic Ending”, v: Wyke, M., ed., Parchments of Gender: Deciphering the Bodies of Antiquity, Oxford, 13–37.  HARRISON, W. M. G., ed. (2005a): Satyr Drama: Tragedy at Play, Swansea. HARRISON, W. M. G. (2005b): “Positioning of Satyr Drama and Cha- racterization in the Cyclops”, v: Harrison, G. W. M., ur., Satyr Drama. Tragedy at Play, Swansea, 237–258. HRIBERŠEK, M. (2004): Vzporedni življenjepisi I., prevod in spremna beseda, Ljubljana. JEANMAIRE, H. (1951): Dionysos. Histoire de culte de Bacchus, Paris. 213 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 213 KALAN, V. (1999): Aristotel, Metafizika, prevod, opombe, uvodno be- sedilo in glosarij, Ljubljana. KATSOURIS, A. G. (1997): “Euripides’ Cyclops and Homer’s Odyssey: An Interpretative Comparison”, Prometheus, Vol. 23, No. 1, 1–24. KONSTAN, D. (1990): “An Anthropology of Euripides’ Kyklōps”, v: Winkler, J. J., Zeitlin, F. I., eds., Nothing to do with Dionysos? Athenian Drama and its Social Context, Princeton, New Jersey, 207–227. KOVACS, D., ur. (2001): Euripides, Cyclops, Alcestis, Medea, Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts, London. LISSARRAGUE, F. (1990a): “Why Satyrs are Good to Represent?”, v: Winkler, J. J., Zeitlin, F. I., eds., Nothing to do with Dionysos? Athenian Drama and its Social Context, Princeton, New Jersey, 228–236. LISSARRAGUE, F. (1990b): “The Sexual Life of Satyrs”, v: Halperin, D. M., Winkler, J. J., Zeitlin, F. I., eds., Before Sexuality. The Construc- tion of Erotic Experience in the Ancient Greek World, Princeton, New Jersey, 53–81. LISSARRAGUE, F. (1993): “On the Wildness of Satyrs”, v: Carpenter, Th. H., Faraone, Ch. A., eds., Masks of Dionysus, Ithaca and London, 207–220. MARSHALL, C. W. (2001): “The Consequences of Dating the Cyc- lops”, v: Joyal, M., ed., In Altum, Seventy-five Years of Classical Studies in Newfoundland, St. John’s, 225–241. MARSHALL, C. W. (2005): “The Sophisticated Cyclops”, v: Harrison, G. W. M., ur., Satyr Drama. Tragedy at Play, Swansea, 103–117. MAUSS, M. (1996): “Esej o daru. Oblika menjave in razlogi zanjo v arhaičnih družbah”, v: Mauss, M., Esej o daru in drugi spisi, Ljubljana, 7–157. MÉRIDIER, L. (1956): Euripide, Tome 1: Le Cyclope, Alceste, Médée, Les Héraclides, texte établie et traduit, Paris. Maja Sunčič 214 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 214 OBBINK, D.  (1993):  “Dionysus Poured Out: Ancient and Modern Theories of Sacrifice and Cultural Formation”, v: Carpenter, Th. H., Faraone, Ch. A., eds., Masks of Dionysus, Ithaca and London, 65–86. OLSON, S. D. (1988): “Dionysus and the Pirates in Euripides’  ‘Cy - clops’”, Hermes, Bd. 116, H. 4, 502–504. O’SULLIVAN, P. (2005): “Of Sophists, Tyrants, and Polyfemos: the Na- ture of the Beast in Euripides’ Cyclops”, v: Harrison, G. W. M., ur., Satyr Drama. Tragedy at Play, Swansea, 119–159. PAGANELLI, L. (1979): Echi storico-politici nel “Ciclope” Euripideo, Padova. ROISMAN, H. M. (2005): “The Cyclops and the Alcestis: Tragic and the Absurd”, v: Harrison, G. W. M., ur., Satyr Drama. Tragedy at Play, Swansea,67–82. ROSSI, L. E. (1971): “Il Ciclope di Euripide come kẁmo~ mancato”, Maia, 23, 10–38. SEAFORD, R. A. S. (1981): “Dionysiac Drama and the Dionysiac My- steries”, The Classical Quarterly, Vol. 31, No. 2, 252–275. SEAFORD, R. A. S., ur. (1984): Euripides, Cyclops, Introduction and Commentary, Oxford. SLENDERS, W. (2005): “Levxi~ ejrwtikhv in Euripides’ Cyclops”, v: Har- rison, G. W. M., ur., Satyr Drama. Tragedy at Play, Swansea, 39–52. SHAW, C. (2014): Satyric Play: The Evolution of Comedy and Satyr Drama, New York. SUNČIČ,  M.,  ur.  (2007):  Evripid, Alkestida,  prevod,  komentar  in spremna študija, Ljubljana. SUNČIČ, M., ur. (2010): Aristofan, Politične komedije I: Ekonomska ko- medija, prevod, komentar in spremna študija, Ljubljana. SUNČIČ, M. (2014): Plutarh, Vzporedni življenjepisi: Kimon – Lukul, Nikias – Kras, prevod, opombe in spremna študija, Ljubljana. SUNČIČ, M. (2015): Plutarh, Vzporedni življenjepisi: Demetrij – An- tonij, prevod, opombe in spremna študija, Ljubljana. 215 Evripidov KIKLOP in antropologija kršitev 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 215 SUNČIČ, M. (2019): “Ko tragedija postane komedija: motiv posilstva pri Menandru”, Monitor ISH, XXI/2, 55–90. SUNČIČ, M., ur. (2020a): Menander, Romantična komedija, prevod, komentar in spremna študija, Ljubljana. SUNČIČ, M., ur. (2020b): Evripid, Kiklop, prevod, komentar in spremna študija, Ljubljana (v tisku). SOVRE, A. (1942): Homer, Iliada, prevod in spremna besedila, Ljub - ljana. SOVRE, A. (1991): Homer, Odiseja, prevod in spremna besedila, Ljub - ljana. SOVRE, A. (2006): Herodotus, Zgodbe, prevod, predgovor, kazalo, Ljub ljana. SUTTON, D. F. (1974): “Satyr Plays and the ‘Odyssey’”, Arethusa, Vol. 7, No. 2, 161–185. SUTTON, D. F. (1980): The Greek Satyr Play, Meisenheim am Glan. ŠAŠEL KOS, M. (1985): Lukijan, Filozofi na dražbi. Izbrani spisi, izbor, prevod, spremna beseda in opombe, Ljubljana. USSHER, R. G. (1971): “The ‘Cyclops” of Euripides”, Greece & Rome, Vol. 18, No. 2 (Oct.), 166–179. USSHER, R. G., ur. (1978): Euripides, Cyclops, Introduction and Com- mentary, Roma. VIDAL-NAQUET, P. (1985): “”Religiozne in mitične vrednost zemlje v žrtvovanja v Odiseji”, v: Vidal-Naquet, P., Črni lovec, Ljubljana,  39–67.  WINKLER, J. J. (1990): “The Ephebes’ Song: Tragōidia and Polis”, v: Winkler, J. J., Zeitlin, F. I., eds., Nothing to do with Dionysos? Athenian Drama and its Social Context, Princeton, New Jersey, 20–62. ZEITLIN, F. I. (1996): Playing the Other: Gender and Society in Classi- cal Greek Literature, Chicago. Maja Sunčič 216 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 216 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 217 Menander, Romantična komedija, prevod, opombe, spremna študija in uredila Maja Sunčič, AMEU–ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2020, 320 strani, 19,90 € Knjiga Romantična komedija prinaša prvi slovenski prevod komedij Ženska s Samosa, Razsodba in Ščit atenskega dramatika Menandra (pribl. 342–291 pr. n. št.), najbolj zna- nega predstavnika grške nove komedije in enega najbolj priljubljenih antičnih avtorjev. Po zatonu atenske demokracije se je težišče iz političnega in javnega življenja premak- nilo v zasebno sfero, zato Menander pozornost preusmeri s politike na ljubezen. Novost Menandrove komedije je predstavitev moške strastne ljubezni do izbranke, ki ruši vse ovire in vodi v srečen konec. V nasprotju s filozofskim diskurzom, ki je častil ljubezen do dečkov in jo idealiziral, ljubezen do žensk pa preziral, je vodilna sila Menandrovih komedij heteroseksualna ljubezen, predstavljena z moškega zornega kota. Na prvi pogled se Menandrova komedija ujema z našimi predstavami o romantiki, saj predstavlja poroko ali zvezo iz ljubezni kot realizacijo (moških) sanj. Komični junak se zaljubi v dekle po svoji izbiri in se z njo poroči (Hajreas v Ščitu, Moshion v Ženski s Sa- mosa) ali z njo stopi v zvezo (Demeas v Ženski s Samosa, Harizij in Hajrestrat v Razsodbi). A pri natančnejšem branju bomo hitro ugotovili, da ima sodobni koncept romantične komedije le malo skupnega z Menandrovo. Kakor bi pričakovali v komediji tudi danes, se v Menandrovem narobe svetu vse srečno izide, toda med menandrovskim in današnjim pojmovanjem “srečnega” in “komičnega” se izrišejo velike kulturne razlike. Vsekakor so pri grškem dramatiku ublažene posledice posilstev, nezakonski otroci, ki so izpostavljeni, so rešeni in prepoznani kot legitimni potomci, ekonomske razlike pri poroki niso po- membne, prostitutke so dobre in poštene ter rešujejo tuje zakonske zveze, celo nepopra- vljivi starčki se lahko česa novega naučijo in se reformirajo. Le sužnji praviloma še vedno ostanejo sužnji, “spodobne” ženske pa molčeči in pogosto nevidni predmet moške želje. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 218 Tit Makij Plavt, Komedija prepoznave, prevod, opombe in spremna beseda Nada Grošelj, uredila Maja Sunčič, AMEU–ISH, zbirka Dialog z antiko, Ljubljana 2019, 348 strani, 20,90 € V antičnih komedijah prepoznave, kakor jih poznamo od komediografov Plavta in Terencija, se po srečnem naključju razkrije identiteta enega od protagonistov ali še raje protagonistk. To razkritje razreši vse težave: prepoznajo in najdejo se dolgo ločeni sorodniki, ugrabljene deklice v oblasti zvodnikov, predvidene za kurtizane, pa so pre- poznane kot dekleta svobodnega rodu. Zaradi poudarka na dramatičnih motivih, ka- kršni so starši, ki iščejo izgubljeno hčerko, so te igre tudi nekoliko ganljivejše in bolj čustvene kot, denimo, Plavtove burke. Pravzaprav grška “nova komedija” in po nje- nem zgledu rimska paliata – komedija, osnovana na grških besedilih in postavljena v grško okolje – obdelujeta podobne ali kar iste motive kot tragedija, vendar veljata za komediji, ker imata konvencionalni srečni konec, zlasti poroko ali prepoznavo. V čet- verici komedij, predstavljenih v tem zvezku, je glavni motor dogajanja prepoznava, sicer pa preigravajo širok razpon motivov: Komedija iz škatlice in Striček iz Kartagine prinašata zanimive in nepričakovane karakterizacije družbenih obstrancev, na primer demimondk v Komediji in tujcev v Stričku, medtem ko se Rilčkar in Epidik osredoto- čita vsak na svoj lik uspešnega spletkarja iz nižjega sloja: na prisklednika in sužnja, ki prav po saturnalijsko manipulirata s pripadniki višjih slojev. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 219 Obvestilo avtorjem Pris pev ke in dru go ko res pon den co po ši ljaj te na na slov ured niš tva. Ured - niš tvo ne spre je ma pris pev kov, ki so bili že ob jav lje ni ali so is to ča sno po - sla ni v ob ja vo dru gam. Ne na ro če nih ro ko pi sov ne vra ča mo. Iz da ja telj re vi je se gle de ure ja nja av tor skih raz me rij rav na po ve ljav - nem Za ko nu o av tor skih in so rod nih pra vi cah. Za av tor sko delo, po sla no za ob ja vo v re vi ji, vse mo ral ne av tor ske pra vi ce pri pa da jo av tor ju, vse ma - te rial ne av tor ske pra vi ce pa av tor pre ne se na iz da ja te lja. Av tor do vo lju je ob ja vo svo je ga dela na splet ni stra ni re vi je. Prispevke pošljite po e-pošti, pisani naj bodo v pro gra mu Mi cro soft Word. Be se di lo mora vsebovati naslov v slovenščini in angleščini, izvleček v slo venš či ni in an gleš či ni (do 10 vr stic) in do 5 ključ nih be sed (v slo venš - či ni in an gleš či ni). Pris pev ki naj ne pre se ga jo 1 av tor ske pole (30.000 zna kov s pre sled ki) vključ no z vse mi opom ba mi. Pris pev ki naj bodo raz de lje ni na raz del ke, ki so oprem lje ni z med na slo vi. V be se di lu do sled no upo rab ljaj te dvoj ne na - re ko va je pri na va ja nju na slo vov član kov, ci ti ra nih be se dah, teh nič nih izra - zih ipd., ra zen pri ci ta tih zno traj ci ta tov. Na slo ve knjig, pe rio di ke in tuje be se de (npr. a prio ri, oi kos, kai ros ipd.) je tre ba pi sa ti le že če. Opom be in re fe ren ce se ti ska jo kot opom be pod čr to. V be se di lu naj bodo opom be oz na če ne z dvig nje ni mi  in dek si. V be se di lu se spro ti v opom bi oz na ču jejo samo av tor, let ni ca ozi ro ma av tor, let ni ca, šte vil ka stra - ni. Po poln, po abe ced nem redu ure jen bib lio graf ski opis ci ti ra nih vi rov mora biti pri lo žen na kon cu po sla ne ga pris pev ka. Ci ti ra nje v bib lio gra fi - ji naj sle di spod nje mu zgle du: 1. Pra prot nik, T. (2003): Skup nost, iden ti te ta in ko mu ni ka ci ja v vir tual nih skup no stih, Ljub lja na, ISH. 2.  Grošelj, N. (2010): “Ciceron in prerokovanje”, v: Grošelj, N., O preroko- vanju, ISH, Dialog z antiko, Ljubljana, 9–36. 3.  Medica, K. (2013): “Humanistika : humanizem – antropološki pogled”, Monitor ISH, XV/2, 233–242. Vsi pris pev ki bodo po sla ni v ko le gial no re cen zi jo. Av tor jem bomo po sla - li ko rek tu re, ki jih je tre ba pre gle da ne vr ni ti v ured niš tvo v pe tih dneh. 05 - MajaSuncic 5. 02. 2021 14:08 Page 220