
Ljubezen

Končanove Klare

Zgodovinski roman


  

  

  

  

V Ljubljani 1910
Narodna knjigarna

Spisal

Fr. Remec

        

- LJUBEZEN -
KONČANOVE KLARE

o o o

V LJUBLJANI 1910

NARODNA KNJIGARNA

Tisk »Narodne tiskarne« v Ljubljani.

I.

ez ljubljansko ravan so toplega jesenskega
dne leta 1809. doneli lovski rogovi, nazna¬
njajoč, da je končana velika gosposka gonja na
medvede v polhovgraških gozdih. V dolgem spre¬
vodu se je pomikala pestra lovska družba po
slabih potih proti poslopju, ležečemu samotno blizu
redkega smrekovega gozdiča in obdanemu krogin-
krog z dolgim zidom izza tlačanskih časov. To
poslopje stoji še danes in se imenuje sedaj Kušlja-
nov grad.

Leta 1809. je imel ta grad v najemu fran¬
coski major marki d’ Aureville, strasten lovec, ki
je bil pri cesarju Napoleonu posebno dobro zapisan
ter je bil poslan v Ljubljano, samo da bi mogel
čimprej avanzirati.

Na čelo in na konec sprevoda, ki je jezdil iz
gozdov proti gradu, so bili postavljeni francoski
vojaki, sredi lovske družbe pa je med generalom
Delostom in gostiteljem majorjem d’ Aurevillom

3

1*

jahal visok, ponosen mož, cesarjev namestnik v
■ mladi Iliriji, maršal Marmont vojvoda Dubrovniški.

Zaradi njega je hitelo kmečko ljudstvo od vseh
strani skupaj, kajti vsakdo je hotel vsaj od daleč
videti moža, o katerem je šel po deželi glas, da si
hoče glavo ovenčati s kraljevsko krono Ilirije.

Major je bil ta lov priredil na čast maršalu
Marmontu in povabil nanj poleg francoskih dosto¬
janstvenikov in oficirjev tudi domače plemstvo,
povrh pa je poskrbel, da je prišlo na grad mnogo
ljubljanskih in vrhniških rodovin na »bal champe-
tre«, s katerim je hotel zaključiti ta dan.

Grad je bil bogato okrašen z zastavami in z
zelenjem, pri vratih je bil postavljen slavolok, na
dvorišču pa so francoske dame in domača dekleta
delale špalir. Maršalu je bil pripravljen res kra¬
ljevski sprejem.

Galantno je maršal Marmont ponudil materi
majorja d’ Aureville roko, da jo popelje v grad,
general Delost je peljal majorjevo soprogo, ostali
, lovci pa so se z damami razvrstili za tema paroma,
dočim so kmečki fantje na vse grlo vpili »Vive la
France«, »Vive le marechal Marmont«, seveda
tako, kakor so pač znali.

Na koncu grajskega dvorišča je bil narejen
oder za godbo, ob zidu pa so bile razstavljene
mize z mrzlimi jedili in pijačami. Med tem, ko je

4

gospoda v gradu sedela pri dineju, je zasvirala
godba in začel se je na dvorišču bal champetre.
Vojaki so pri prvih zvokih godbe pograbili dekleta,
ki so se sramežljivo stiskala k zidu, in se z njimi
zasukali v veselem plesu. Meščani in kmečki
fantje so se požurili posnemati ta izgled in kmalu
se je po prostornem dvorišču vrtelo toliko parov,
da so se morali gledalci vse bolj umikati.

Tudi gospoda je po dineju prihitela iz grada
gledat veselo rajanje in mnogo mlajših oficirjev in
aristokratov se je pomešalo med plesalce in napo¬
sled so jim sledile tudi dame. Ko je nastal mrak in
so bili prižgani lampijoni, je takorekoč vse plesalo,
kar je sploh znalo plesati.

V temnem kotičku tik grajskih vrat je slonelo
dekle, ki edino ni plesalo, nego kakor zamaknjeno
gledalo samo na ono skupino, ki je sedela pred
gradom in katere glavna oseba je bil maršal Mar¬
mont. Da to ni kmečko dekle, se je takoj videlo, a
videlo se je tudi na obleki, da ne spada med dame,
ki so bile povabljene na ta večer. Obleka tega,
dekleta je bila preprosta in kar nič dragocena,
toda tako okusna in primerna, kakor da jo je nare¬
dila najodličnejša krojačica. Dekle ni imela klo¬
buka, a njena frizura je bila gosposka. Kdor je ni
poznal, ni mogel uganiti, kdo da je. Poleg tega
dekleta je stala starejša žena, oblečena polcivilno,

5

kakor se je reklo v tistih časih, in je dekle vedno
nagovarjala, naj gre plesat. x

»Ne bodi vendar tako dolgočasna,« ji je šepe-
taje govorila na uho. »Čemu se stiskaš v ta kot,
kjer te nihče ne vidi. Veseli se, saj si mlada in le
prehitro pride čas, ko se ne boš več mogla ve¬
seliti.«

Mlado dekle se ni zmenilo za to prigovar¬
janje. Nepremično je stalo ob zidu, držeč roke na
prsih prekrižane in je v enomer upiralo svoje
poglede na družbo, zbrano okrog maršala Mar¬
monta. Njeni pogledi so veljali izključno majorju
d’ Aurevillu, ki je stal poleg vitke temnolase
dame, kateri je posvečal največjo pozornost in si
prizadeval jo kar najbolje zabavati. Bila je to
edina dama, s katero je bil šel plesat, edina, s ka¬
tero je govoril, edina, ki jo je sploh videl. Odkar jo
je bil pozdravil, se ni več premaknil od nje in se
celo za svojo lastno ženo ni zmenil.

Ko se je bil marki d' Aureville s svojo damo
zopet pomešal med plesalce in je dekletu izginil
izpred oči, so se dekletovi pogledi obrnili na mar¬
kizo Heleno, mlado nežno blondinko, ki je bila šele
leto dni poročena z majorjem. Z začudenjem in z
neko plahostjo je dekle zapazilo, da si gledata
maršal Marmont in markiza Helena d’ Aureville s

6

posebno pomembnostjo v oči in zazdelo se je de¬
kletu, da gori v njih pogledih nek poseben ogenj.

Dekle je lahKo zatrepetalo, kakor bi se bilo
ustrašilo svojih lastnih misli in je hitro obrnilo
glavo v stran.

»Kaj pa se vidve tod skrivata?« Tako je
vprašal prileten sključen mož v lovski obleki, ki je
bil pravkar stopil iz grajske veže.

»Ti Ivanka si pač slaba sestra,« je rekel mož
starejši ženski, »da Klariči niti nedolžnega plesa
ne privoščiš.«

»Saj jo ves čas nagovarjam,« je odgovorila
Ivanka, »da naj gre plesat, a danes še odgovora ne
dobim. Kar ni je spraviti iz tega temnega kotiča.«

»No, jaz vama že pošljem plesalcev,« je menil
stari lovski čuvaj, »zakaj to nikakor ne gre, da bi
se najlepše dekle skrivalo za vratmi, med tem ko
se ves mladi svet veseli življenja.«

Starec je odšel. Komaj je bil izginil, je Klariča
prijela svojo starejšo sestro Ivanko za roko in jo
molče potegnila za seboj. Zapustila je svoje mesto
in poiskala drugo skrivališče, a tako, da je tudi od
tam mogla neovirano opazovati okrog maršala
Marmonta zbrano družbo.

Klariča ni zapazila, da ji je sledil visok, širo-
kopleč mož s črno brado, ki je že poprej stal v
njeni bližini in ji posvečal največjo pozornost.

7

Tudi zdaj se je v primerni razdalji postavil v
senco ter zopet osredotočil svojo pozornost na
Klarico. Ta mož je bil prvi gozdar markija d’Au-
reville, Anton Hrast. Njegovi temni pogledi, žareči
izpod gostih obrvi, so viseli na dekletu tako, da še
zapazil ni, ko se je njegovemu skrivališču približal
hlapec s plamenico v rokah. Klariča je tedaj zapa¬
zila, kako jo motri Anton Hrast. Zardela je in hitro
odšla s svojo sestro.

Mehko in sladko so pele gosli, ki so jih
spremljali topli akordi drugih glasbil. Z omamljivo
silo je godba prevzela plesalce in plesalke in jim
razgrevala kri ter vzbujala v njih tajne slutnje in
vroča koprnenja. Vse hitreje in strastneje so se
sukali mladi pari, vse bolj so plesalci privijali k
sebi svoje plesalke in vse bolj so v teh objemih
drhtela dekliška telesa. Tod in tam je za trenotek
izginil kak par v senco, da si z naglim poljubom
utolaži svojo ljubezensko žejo in zgodilo se je
tudi, da je kak oficir izginil s svojo damo v grad
in se šele čez delj časa vrnil. Nihče ni pazil na to,
nihče se ni menil za to, vse je bilo prevzelo hrepe¬
nenje po uživanju življenskih sladkosti.

Naposled je tudi maršala Marmonta zapu¬
stila hladna preudarnost, da je pustil v nemar
svojega dostojanstva obzirnosti. Nenadoma je
vstal in se z markizo Heleno zapodil v vrtinec

8

plesalcev in plesalk. Godba je svirala nežno in
mehko, gospoda pa se je spogledovala, kakor bi
drug drugega opozarjal, da bo odslej markizi He¬
leni d’ Aureville posvečati posebno pozornost.

Klariča se je oklenila svoje sestre, kakor bi
začela godba tudi nanjo dobivati svoj vpliv in bi
jo bilo strah, da omami tudi njo. Pravkar se je bil
marki d’ Aureville s svojo lepo plesalko vrnil pred
grad. Natočil je dve kupici penečega se vina in
trčil s svojo plesalko.

»Vive 1’amour« ji je zašepetal, ko sta zazve¬
neli čaši in z jasnim, prešernim pogledom je nje¬
gova dama odgovorila »Vive l’amour«.

Zaklicala je bila to pač polglasno, a Klariča jo
je vendar slišala in zatrepetala.

»Pojdi, Ivanka« je zaprosila svojo sestro in
ne čakaje odgovora, jo je potegnila skoro šiloma
seboj proti izhodu. Hitela je, kakor bi ji gorela tla
pod nogami, kakor bi hotela pobegniti pred ljudmi,
misleč, da ji izgine izpred oči prizor, ki ga je bila
videla, če se oddalji od oseb in od kraja.

Molče sta korakali sestri skozi jasno jesensko
noč proti vasi, kjer ju je čakal voz. Pot je bila
samotna in zapuščena, zakaj ljudje so bili še vsi na
grajskem dvorišču in nihče še ni mislil iti domov k
počitku. Drže se za roki, sta stopali sestri po tej
poti in za njima se je glasila godba, vse tišje in

9

nežneje, a vendar razločno, in ti glasovi so jima
vedno iznova pričarovali v spomin prizore s plesa.
Sele ko sta prišli sestri v bližino vasi, se godba ni
več slišala.

»Hvala bogu, da sva v vasi,« je izpregovorila
starejša sestra. »Utrujena sem. komaj čakam, da
pridem domov. In ti, Klariča, si-li utrujena?«

»Ne, prav nič. Hoja mi je prav dobro storila.
Ne vem, kako da me je prav danes godba tako
razburila, a sprehod me je zopet pomiril.«

Ivanka je od strani pogledala svojo sestro,
kakor bi hotela čitati z njenega obraza, če jo je res
razburila samo godba in ne tudi prizori, ki jih je
videla ta večer prvič v svojem življenju. Ivanka si
je rekla, da se Klariča najbrž sama ne zaveda, kaj
ji je razgrelo kri, in zato je molče nadaljevala
svojo pot.

Sestri nista zapazili, da jima je vso pot sledil
velik mož s črno brado in s puško na rami, mar-
kijev prvi gozdar Anton Hrast. Niti trenotek ni
odmaknil pogleda od sester, kakor bi imel nalogo
čuvati nad njima in ustavil se je šele, ko je videl,
da sta sestri vstopili v hišo, kjer ju je čakal voz.
Skril se je v senco in tam počakal, da sta se sestri
pripeljali mimo njega. Ko je bil voz že izginil proti
Vrhniki, se je Anton Hrast vrnil na grad.

10

Zdaj ta pot ni bila več tako zapuščena, kakor
poprej. Ljudje so se bili začeli vračati domov.
Hrast je srečaval vsakovrstne skupine ljudi. Ti so
v živahnem pogovoru govorili o vtiskih, ki jih je
nanje naredila slavnost, oni so se jezili, da morajo
plačevati visoke davke, ki jih francoska gospoda
na potratnih gostitvah lahkomiselno zapravlja. Tu
je vesel fant dvigal svoj klobuk in vriskal, tam se
je čulo šušljanje s ceste umikajočih se zaljubljencev.

Nekako srdito je korakal Anton Hrast po
svoji poti. Kar je videl, to je v njegovem srcu
vzbujalo samo jezo in zavist in mu je napolnjevalo
dušo z gorjupom. Še nikdar ni bil videl toliko
srečnih in veselih ljudi, še. nikdar se mu ni v
notranjosti oglasilo tako mogočno hrepenenje po
ljubezenski sreči, kakor ta večer, in še nikdar ga
ni tako bolelo, da se ga Klariča ogiblje, kakor
ta večer.

Hodil je počasi, da bi mu ne bilo treba pri-
sostovati slovesu gostov. Danes ni bil pri volji se
uklanjati gospodi, danes je le želel samote in miru.
Ko je naposled vendar dospel do gradu, je bila
slavnost že pri kraju. Domači ljudje so pač še ple¬
sali in pridno praznili steklenice, toda gospoda se
je bila že pripravila na odhod. Pred gradom so v
dolgih vrstah čakale kočije vseh vrst, da popeljejo
povabljene goste v Ljubljano in na Vrhniko. Fran-

11

coski vojaki so ravnokar obstopili voz, s katerim
se je maršal Marmont odpeljal.

»Ali se je kaj posebnega primerilo?« je Hrast
vprašal gozdnega paznika Jtirja, ki je stal pri graj¬
skih vratih, in čakal na svojega predpostavljenca.

»Posebnega nič,« je zarenčal Juri. »Zgodile
so se same take stvari, da bi moralo deževati ogenj
in žveplo na ta grad. Sodoma in Gomora sta bila
dva kloštra proti temu gradu, take reči so se tu
godile, a noč je jasna in po ognju in žveplu niti
ne diši.«

Anton Hrast je poznal svojega paznika in nje¬
gove nazore. Že mnogokrat mu je bil rekel, da je
izgrešil svoj poklic in da bi bil moral postati menih.

Danes ni na Jurjeve jezne opazke ničesar
omenil, kajti danes je bil popolnoma njegovih
nazorov, a vendar mu je spričo Jurjevega poro¬
čila postalo nekako laglje pri srcu. Veselilo ga je,
da se Klariča ni udeležila plesa, da se je nekako
skrivala pred ljudmi in naposled kar pobegnila od
slavnosti.

»Čutila je greh v svoji bližini in zato se je
vseh ogibala in je naposled ušla.«

Ta misel mu je bila zadoščenje in tolažba in
ga je vsaj pomirila za hip, četudi mu ni dala nade,
da si kdaj pridobi ljubezen Končanove Klariče.

12

II.

lizu Vrhnike je stala majhna, skromna, a lična
hiša. Nekoč je bila tam gostilna, ki je precej
cvetela, ker je lastnik te hiše in te gostilne z dvema
paroma vozil blago iz Trsta v Ljubljano in iz
Ljubljane v Trst ter imel med vozniki mnogo
znancev in prijateljev, ki so se radi ustavljali pri
njegovi hiši.

Stari Končan je bil umrl, ko je bila Klara šele
deset let stara. Kmalu mu je sledila tudi žena, in
tedaj je vzela Ivanka gospodarstvo in vzgojo svoje
sestre Klariče v roko. Ivanka je bila dosti starejša
od Klariče in ji je mater popolnoma nadomeščala.
Stari Končan je bil svojima hčerama zapustil prav
čedno premoženje, tako da sta bili dobro pre¬
skrbljeni, sicer pa sta jima krčma in prodajalna
dajali toliko zaslužka, da sta jako lepo izhajali.
Ivanka je bila dala sestro v samostan v Ljubljano,
da se je tam izšolala, in njen največji ponos je bil,

13

da je njena Klariča tako izobražena, kakor naj¬
finejša dama.

Dan po slavnosti na čast maršalu Marmontu
sta sestri sedeli v svoji prodajalni in se razgovar-
jali o tem, kar sta videli in slišali prejšnji večer.

»Nikdar še nisem nič takega videla,« je menila
Ivanka. Najbolj me je osupnila silna strast po
uživanju, ki sem jo opazila ta večer. Živeti, uživati,
to je bilo edino čuvstvo, ki so je imeli ljudje ta
večer. Na vse so pozabili, na obzire, na dobre na¬
uke, celo na nedolžnost. Le živeti, le uživati, to je
bila njih edina misel. Kar zazeblo me je, ko sem
videla maršala Marmonta in markizo Heleno, mar-
kija d’ Aurevilla in tisto tujo visoko damo ...«

»Princezinja Ditrichstein je to bila,« je opom¬
nila Klariča. »Povedal mi je to poštni sel, ko je bil
tu. Vsi ljudje so opazili, kako so se vedli maršal
in markiza, marki in princezinja in vrhniški gospod
župnik se je neki že danes močno jezil, da so ti
Francozi tako brezstidni in razuzdani, češ, da bodo
naše ljudstvo popolnoma pokvarili.«

Ivanka je prikimala in zavzdihnila.

»Samo živeti, samo uživati — to so nam pri¬
nesli Francozi. Le spomni se, kako se je vedel
marki d’ Aureville. Cisto je bozabil, da je oženjen,
in kar nič se ni zmenil za svojo ženo. Ogledala
sem si ga natančno. Skoro ženski obraz ima. Lep

14

mož je, a zdi se mi, da ni v njem nič značaja in
nič jeklenosti. Drži se, kakor bi mu za nobeno
stvar na svetu ne bilo mar, kakor bi vse preziral.«

Klariča je bila nagnila glavo globoko na svoje
šivanje, da bi sestra ne zapazila, kako mučen vtisk
so napravile njene ostre besede.

»Morda mu delaš krivico,« je rekla Klariča
tiho. »Vsaj meni se zdi, da naredi le isti vtisek
kakor kak visok gospod. Maršal Marmont ni nič
drugačen.«

»Da, Marmont ni nič drugačen, a Marmont je
slaven vojskovodja, je' maršal, je vojvoda, je na¬
mestnik cesarjev, marki je pa čisto navaden major,
ki morda še sam ne ve, kako je v tako mladih
letih prišel do tega. Nikjer se še ni izkazal, nikjer
se še ni odlikoval, menda še sploh ni bil v nobeni
bitki. Po moji sodbi je to navaden salonski oficir.
Ce hočeš dobiti pravo podobo o njem, primerjaj
ga z gozdarjem Hrastom. To ti je mož, pravi mož,
marki pa je v primeri ž njim kakor ženska.«

Klariča ni na to ničesar odgovorila, hoteč se
ogniti vsakemu razgovoru o Antonu Hrastu. Ali
kadar se je Ivanka spomnila Hrasta, ni izlepa
nehala govoriti o njem.

»Hrastu tudi ni ugajala snočnja slavnost,« je
nadaljevala Ivanka. »Ne enkrat ni šel plesat in
sploh ga ni bilo skoro nič videti.«

15

»Saj je postopal vedno v najini bližini,« je
nejevoljno vzkliknila Klariča. »In mene je gledal,
kakor bi me hotel z očmi prebosti. Ta nadležnost
je že neznosna.«

»Kaj hočeš, zaljubljen je vate,« se je nasmeh¬
nila Ivanka. »Komaj sem davi odprla hišna vrata,
je bil že tu in je povpraševal, ako sva prišli domu
in kako je s teboj.«

»Dobro, da me ni zalotil,« je trdo dejala Kla¬
riča. »Kar ustrašim se ga, kadar upre svoje temne
poglede vame.«

»Ubogi Hrast,« se je smejala Ivanka. »V res¬
nici ni tako grozen, kakor ti govoriš. Ljudje ga pač
ne marajo in pravijo, da je trd in neusmiljen, a zdi
se mi, da je samo vesten, strog in natančen služab¬
nik svojega gospodarja. Kdor pošteno zastopa ko¬
risti svojega gospodarja, je gotovo sam pošten
človek. Ljudje so bili vedno zadovoljni samo s
tistim gozdarjem, ki je svojo službo zanemarjal in
puščal v miru vse, naj so tudi kradli les iz gozda
in tatinsko lovili divjačino. Proti nama je Hrast
vedno nad vse prijazen in zlasti proti tebi se vede
tako spoštljivo, kakor bi ti bila kaka princezinja.
Ta velikan z dolgo, črno brado je pričo tebe plah
kakor otrok.«

Klariča je nestrpno vstala in odložila svoje
šivanje.

16

»Lepo te prosim, Ivanka, govori o čem dru¬
gem, nikar vedno o tem Hrastu.«

»Zakaj?«

»Ker mi je to zoperno, ker tega ne morem in
ne maram poslušati.«

»Kakor hočeš,« je nekoliko nejevoljno rekla
Ivanka in odšla v prodajalno.

Klariča je ostala sama v sobi. Sedla je k
oknu, naslonila glavo ob roko in gledala ven na
vrt. Tihi mir je dobrodejno vplival nanjo. Pola¬
goma se je umirila. Sanjavo je zrla predse in v
njeni duši so se začele počasi porajati vsakovrstne
slike. V duhu je še enkrat preživela ples na graj¬
skem dvorišču, ugledala vse, kar je bila tam opa¬
zovala, a največkrat se je nehote spominjala mla¬
dega lepega moža v francoski oficirski uniformi.

Marki d’ Aureville! Že samo to ime je vzbu¬
dilo v Klariči čuvstva, ki so ji bila doslej popol¬
noma neznana. Neko toplo, sladko, tajinstveno
hrepenenje se je polastilo njenega srca, kadar se
je spomnila majorja. Iz teh čustev pa se je pola¬
goma porajalo spoznanje, ki se ji je dozdevalo
blazno.

Skočila je s stola, kakor bi se hotela otresti
misli, ki so jo bile prevzele, in naglo je hodila po
sobi sem in tja.

17

2

»Ne, ne, zaljubila se nisem,« si je rekla z lah¬
nim usmevom na ustnih. »Nekako očaral me je, a
samo očaral, zaljubljena pa nisem.«

V sosednji prodajalni je zapel zvonček, ki je
bil nad vratmi in Klariča je po glasu spoznala, da
je vstopil gozdar Hrast.

»Zopet sem tu, gospodična,« je pozdravil
Hrast. »Ker se peljem jutri v Ljubljano, sem prišel
povprašat, če kaj potrebujete, da vam prinesem
od tam.«

»Hvala,gospod gozdar,«je odgovorila Ivanka.
»Preskrbljena sem z vsem. A za vašo prijaznost
sem vam res hvaležna.«

»O, prosim« . . . Anton Hrast je nekaj tre-
notkov molčal, potem je tiho,skoro boječe vprašal:
»Kaj pa gospodična Klara? Ali je zdrava?«

Klariča se je ustrašila tega vprašanja. Bala se
je, da povabi Ivanka Hrasta, naj vstopi v gostil¬
niško sobo. Toda sestra ni tega storila.

»Klariča je v svoji sobi,« je odgovorila
Ivanka na Hrastovo vprašanje. »Da je zdrava in
'vesela, se pa ob sebi umeje.«

Hrast je nekoliko vzdihnil, a dasi bi se bil še
rad pomudil v hiši, se je vendar odpravil. V svoji
preprosti okornosti ni našel nobenega izgovora, da
bi ostal in počakal na Klarico.

18

»Siromak,« je rekla Ivanka, ko je bil Hrast
za seboj zaprl vrata. Njej, ki ni bila deležna take
vzgoje kakor Klara, ki je vedno živela na deželi in
vse svoje življenje trdo delala, je bil Hrast, ta
močni in trdi mož s svojo sirovo poštenostjo in
kmetsko odkritostjo nad vse simpatičen in kar
pojmila ni svoje sestre, da takega ženina ne mara.

Klariča je bila vesela, da je Hrast odšel in
hvaležna mu je bila, da je ni počakal niti poskusil
je videti. Komaj pa je bil gozdar odšel, je že poza¬
bila, da je bil pred nekaj trenotki v njeni hiši, in
vse njene, misli so se zopet vrnile k markiju d' Au-
reville. Ljutila se je sama nase, da se njene misli
toliko bavijo z markijem, a ubraniti se teh misli ni
mogla. Vedno je imela markija pred očmi in če je
hotela Ivanka od nje dobiti jasnih odgovorov, je
morala govoriti o markiju.

V mraku je prišel vrhniški župnik na kozarec
vina. Zgovorni starokopitni mož je seveda tudi tu
ponovil, kar je bil oznanjal že po vseh hišah svoje
župnije, da bodo Francozje pogazili poštenje in
nravnost v celi deželi in pokvarili ljudstvo. Najbolj
se je ljutil na markija, in dasi ga je obdeloval s
hudimi besedami, ga je Klariča vendar molče
poslušala.

»Kar počenjajo ti Francozi, presega že vse
meje,« je robantnil župnik v svoji ogorčenosti.

19

2*

»Ljubljano so že popolnoma pokvarili. Na Starem
trgu imajo kopališče in tja vlačijo ljubljanske žene
in dekleta kar pri belem dnevu. Poštenja in sra¬
mežljivosti ni nič več v Ljubljani. Iz zakonske
zvestobe se Ljubljančanje norca delajo. Živeti,
uživati, to je zdaj geslo Ljubljančanov. In kdo je
tega kriv? Francozi! Tem brezbožnim framasonom
se Ljubljančanke že kar ponujajo. Najhujši med
vsemi pa je ta marki d’ Aureville.«

V pomirjenje svoje razburjenosti je župnik
izjemoma naročil drugo merico in potem ogorčeno
nadaljeval:

»Ta marki je najhujši med vsemi. Tako mi je
povedal kanonik Walland. Marki je namreč brat¬
ranec Aleksandrine de Bieschamp, druge soproge
Napoleonovega brata Lucijana. Sicer neče cesar
Napoleon Lucijana priznati kot francoskega princa,
a za njegovo sorodništvo se vendar zanima, zlasti
za markija d’ Aureville. Francoski oficirje govore
sami, da postane major že čez nekaj let general.
Zdaj se pripravlja za to v Ljubljani s tem, da pri¬
reja sijajne love in plese in pojedine, in da zapeljuje
'poštene žene in dekleta.«

Stari župnik je še na dolgo in na široko
govoril o izpridenosti Francozov vobče, zlasti o
izpridenosti francoskih oficirjev in specijalno mar¬
kija d’ Aurevilia, toda tega ni učakal, da bi mu

20

bila Klariča pritrdila le z eno besedo. Poslušala ga
je pač, a njegovi jezi na francosko izpridenost se je
samo smehljala.

Ko je bil župnik že davno odšel, je Klariča
še vedno razmišljevala o tem, kar je bila slišala in
sama sebi vedno iznova dopovedovala, kaka brez¬
končna blaznost bi bila, če bi se zaljubila v tega
moža, ki je v rodu s cesarjem Napoleonom, ki ima
pred seboj sijajno prihodnjost in ki nosi staro-
slavno ime. Pa kakor se je te misli tudi branila in
se ji skoro obupno ustavljala, vedno jo je iznova
spreletelo spoznanje, da ji je ta mož vzel njen
srčni mir.

Poiskala je knjigo, da bi si s čitanjem pre¬
gnala misli, ki so ji razburjale živce in razvnemale
kri. Zatopila se je posili v to knjigo. Pozorno je
čitala besedo za besedo, vrsto za vrsto, dasi je to
čtivo ni čisto nič zanimalo. Naposled je vrgla knjigo
v stran, stisnila roke na srce in globoko zavzdihnila.

Zdaj si je le priznala, da ljubi markija.

»Kaj sem blazna?« je zaihtela. »Jaz, Konča-
nova Klara, hči kmetskega krčmarja in voznika,
ljubim markija, ki je v sorodstvu z najmogočnejšim
vladarjem na svetu, moža, ki za moje vrste ljudi
niti pogleda nima in ki je povrh še oženjen.«

Zbežala je iz sobe in begala po vrtu, da bi je
nihče ne videl in da bi nihče ne zapazil njene raz-

21

burjenosti. Hotela je mirno razmišljati, a miru ni
našla.

»Blazna sem, blazna,« si je govorila. »Kako bi
drugače mogla le en sam trenotek misliti na tega
moža?. Še za ljubimko sem mu preslaba.«

Begala je po vrtu, dokler se ni naredila noč
in je ni prašla klicat Ivanka. Ta je kmalu zapazila,
da je Klariča vsa prepadla, a ni mogla od sestre
ničesar izvedeti. Spravila je Klarico v posteljo,
misleč, da je obolela, in legla sama šele potem, ko
se je prepričala, da je sestro objel trden spanec.

M

22

III.

lara je po rodu pripadala priprostim slojem. Še
njen stari oče, ki se ga je dobro spominjala, je
bil tlačan, njen oče je bil kmet, četudi se je bavil
z vozništvom in s krčmo, njena mati je bila
kmečka hči in je ostala vse žive dni kmetica. Po
svoji izobrazbi je pa pripadala Klara meščanskemu
sloju. Odkar je bila prišla iz samostana, je to dalo
dostikrat povod nesporazumljenjem in vzbujalo v
Klarinem srcu nezadovoljnost. Ne da bi si bila
želela, priti ven iz svojih razmer. A čutila se je
tujo in osamljeno med ljudmi, na katere je bila
navezana in med katerimi je živela. Samostanska
vzgoja je bila razvila v njej mistiška nagnenja in
utrjale so ta nagnenja romantiške knjige, v katerih
je Klara iskala zabave, razvedrila in pozabe.

Od slavnosti na gradu markija d’ Aureville
se je Klara čutila kar nesrečno v domači hiši. Iz¬
ogibala se je ljudem, kolikor je le mogla. Najraje
je posedala v svoji sobi. Citala je cele ure, a dosti-

23

krat jo je Ivanka zalotila, da je pač držala knjigo
v rokah, a je še niti odprla ni. Ce je bilo vreme
količkaj ugodno, je Klara cele ure hodila po bliž¬
njem gozdu in ljudje so si pripovedovali, da govori
sama s seboj in da tava po gozdu, kakor bi bila
mesečna. Vmes pa se je primerilo, da je bila Klara
ves dan vesela, prijazna in zgovorna ter se z mrz¬
lično deloljubnostjo pehala za gospodinjstvom.

Njena sestra Ivanka je bila izkušena, bistro¬
vidna ženska. Opazovala je Klaro oprezno in na¬
tančno premišljala o vsaki malenkosti v njenem
vedenju. Iz tega premišljevanja se je končno poro¬
dilo v njej spoznanje, da je Klara zaljubljena.

To jo je vznemirjalo in ji delalo velike skrbi,
zakaj spominjalo jo je na vse to, kar je bila sama
doživela dobrih deset let poprej, ko se je bila v nje¬
nem srcu oglasila prva ljubezen. Kakor jutranja
zarja je takrat posijala sreča v njeno dela in muk
polno življenje. Bil je mlad in ljubezniv mož, ki jo
je bil v topli jesenski noči v lopi na domačem vrtu
pritisnil na srce. Vroče mu je vračala njegove po¬
ljube, nič ni mislila, kaj da bo, samo da bi bila
srečna nekaj trenotkov. In čez nekaj dni je bil
odšel ta mladi mož in vrata ljubljanskega seme¬
nišča so ga za vedno ločila od nje. To je bila taj¬
nost Ivanke Končanove. Samo nekaj dni, samo
nekaj trenotkov je bila srečna, a teh dni in teh

24

trenotkov ni mogla pozabiti, dasi ni nikdar in niko¬
mur govorila o tem svojem spominu.

A zdaj je bila v strahu, da je tudi Klarico do¬
letela enaka usoda, da je tudi Klariča zapadla enaki
nesreči.

Poskusila je na različne načine, da se pre¬
priča, so-li njene slutnje utemeljene ali samo do¬
mnevanja, izvirajoča iz iskrene sestrske ljubezni
in skrbi za Klaričino srečo. Opazovala je vsak
korak, ki ga je Klara storila, stala na straži cele
noči, a ker ni čisto nič sumljivega našla, je zdaj z
oprezno napeljanimi, zdaj navadnimi vprašanji po¬
skušala spraviti Klarico do spoznanja. A vse to je
bilo zaman.

Toda Ivanka je hotela na vsak način dognati,
pri čem da je in ker ni šlo drugače, je naposled
storila zadnji korak.

Zvečer, ko sta s Klarico sami sedeli v svoji
sobi, jo je prijela za roko in ji rekla:

»Ti mi nekaj prikrivaš, Klariča . . . Vsa si
izpremenjena . . . Celo tuji ljudje opažajo to . . .
Ti imaš tajnost, ki ti mori srce.«

»Jaz — tajnost,« je v prvem presenečenju
vprašala Klariča, ker ji m prišlo nič drugega na
misel.

Ivanka je privila Klarico rahlo k sebi in ji s
tihim glasom, ljubo in nežno rekla:

25

»Uganila sem tvojo tajnost že davno. A ker
vidim, da trpiš, da te ta tajnost mori, ne morem
več molčati. Klariča — ti si se zaljubila.«

Zatrepetala je Klariča in se naglo in nepri¬
jazno izvila sestri iz rok.

»Ne, motiš se, Ivanka.«

»Ne motim se, Klariča. Ti si zaljubljena.«

»Nisem,« je skoro odurno izjavila Klariča. »V
koga naj bi se tu v tej samoti in zapuščenosti
zaljubila?«

»In vendar si zaljubljena in vse tvoje vedenje
mi priča, da sem uganila resnico.«

»Ničesar nisi uganila,« jo je trdo zavrnila
Klariča. »Res, da sem včasih tazmišljena, nepotr¬
pežljiva in malobesedna, a samo ker se dolgo¬
časim, ker nimam primerne družbe in nobenega
razvedrila.«

Klariča je krčevito stiskala roke in tajila
svojo ljubezen z neko srditostjo. Ljubila je svojo
sestro, a prav njej bi nikdar ne priznala svoje lju¬
bezni, ki jo je sama smatrala za blaznost.

Ivanko je bolelo, da ji sestra ne zaupa.

»Ne laži, Klariča,« ji je rekla mirno in neko¬
liko hladno. »Ne izplača se, da govoriš neresnico.
Meni itak ne utajiš ničesar. Kar tebe sedaj boli in
mori, to sem preživela vse tudi jaz enkrat.«

26

S plahim začudenjem se je Klara ustavila
pred svojo sestro.

»Kaj praviš?«

»Da sem tudi jaz vse to preživela in pretr¬
pela, Klariča. Nič se ne čudi! Tako pred dobrimi
desetimi leti sem bila tudi jaz mlada in se je tudi v
mojem srcu vnel plamen ljubezni.«

»In — on?«

»Šel je od mene in ni se me spomnil več.
Mašnik je postal in biva kdo ve kje.«

»In — ti?«

»Jaz ga ljubim še vedno, kakor tisto noč, ko
me je tu pod oknom prvič poljubil.«

Ne ena solza se ni pojavila v Ivankinih očeh,
dasi je čez dolgih deset let prvič izpregovorila o
svoji tajnosti. Toda vsa bolest njenega srca je drh¬
tela v glasu, s katerim je razodela svojo skrivnost
in ta glas je Klarico tako pretresel, da je ihte
objela svojo sestro.

»Uboga moja Ivanka.«

Klarico je razkritje o nesrečni prvi in edini
ljubezni njene sestre ganilo in jo globoko pretreslo.
Ivanka je upala, da ji povrne Klariča njeno zau¬
panje z enakim zaupanjem'.' Stisnila jo je k sebi,
naslonila svoje lice ob njeno lice in šepetaje rekla:
»Povej mi, Klariča, kdo je tisti, ki ga lju¬
biš . . .«

27

V tem trenotku se je že strgala Klariča iz
objema svoje sestre.

»Ne, ne . . . nikdar ... ne morem.«

Toda Ivana tudi še zdaj ni odnehala; imela
je trdno voljo in se ni dala ugnati.

»Ali ti naj pomagam?« je vprašala s šaljivim
glasom, dasi je Klaričina trdovratna molčečnost le
povečevala njeno skrb za neizkušeno sestro.
»Odk,ar sva bili pri slavnosti na gradu, si vsa iz-
premenjena. Torej se je tam začela ta . . . nesreča.«

Bojazen, da bi uganila Ivanka tajnost svoje
sestre, je vzpodbujala Klarico, da je še z večjo in
vsled tega še s sumljivejšo vnemo tajila.

»Ne bodi smešna! Kako moreš tako govoriti!
Saj vendar sama veš, da na tisti slavnosti z niko¬
mur nisem govorila. Še plesat nisem šla, niti
enkrat ne. V koga naj bi se bila pač zaljubila?«

»Da, da, to je vse res,« je menila Ivanka in
se prisiljeno smehljala, »toda vzlic temu . . . kaj
ne, Klariča, da sem uganila resnico?«

»Ne, ni res,« je vzkipela Klariča, »ti se motiš,
ti samo sebe varaš.«

»Torej si ga kje drugje videla,« je nadaljevala
Ivanka. »Povej mi vendar . . .«

»Ne morem,« je bolestno že vsa izmučena
zavzdihnila Klariča. »Lepo te prosim, Ivanka, bodi
dobra in ne muči me.«

28

Kakor onemogla se je vrgla Klariča, oblečena
kakor je bila na posteljo, je zarila glavo v blazino
in krčevito ihtela, v tem ko so njene ustne šepetale
tihe besede neizmerne ljubezni do izvoljenca.

Vsa potrta je gledala Ivanka ma svojo sestro,
ki so jo bila čuvstva tako prevzela. Poznala je
take trenotke in vedela je, kaj pomenijo, saj je vse
to in ravno tako preživela in pretrpela, in saj je iz
lastne izkušnje vedela, kaj sledi taki brezupni lju¬
bezni.

»Kdo je temu nedolžnemu bitju ugrabil no¬
tranji mir?«

To je bilo vprašanje, ki je Ivanko najbolj mu¬
čilo, toliko bolj, ker je Klariča z neumljivo trdo¬
vratnostjo prikrivala to ime, tudi ko je bila že z
vsem svojim vedenjem in posredno tudi s svojimi
besedami potrdila Ivankino slutnjo.

Klariča ni to noč zatisnila očesa. Nepremično
je ležala na postelji. Ni se niti razpravila. Tudi ko
so usahnile njene solze in ko je telo od prestane
razburjenosti bilo že onemoglo, ni mogla zaspati.
Razgovor s sestro jo je bil šele pripravil do po¬
polne zavesti^ kako vroče in strastno in brezmejno
ljubi markija. Ta njena ljubezen je bila čista in
nesebična. Ničesar ni želela, ničesar pričakovala.
Ta ljubezen je bila bolest in to trpljenje se je zdelo
Klariči sladko.

29

»Ljubim ga, ljubim ga in vedno ga bom lju¬
bila,« so neslišno govorile njene ustne. »In on me
ne bo nikdar ljubil in ne bo nikdar izvedel, kako
ga ljubim. In ko bi to tudi kdaj uganil, mu tega ne
priznam, saj je mož druge žene.«

Pri vseh teh prisegah pa jo je vendar skelelo
in peklo, da ne pride morda nikdar v dotiko z ma!-
kijem, da ne bo nikdar ž njim govorila in da on
ne bo nikdar izvedel, kako vdano mu je njeno srce.
Nikdar mu ni hotela priznati svoje ljubezni, nikdar
je razkriti, a vendar je skoro omedlevala že zdaj
pri misli, da bo morala prebiti vse življene daleč
od njega. Marki je imel pač grad v najemu, a pri¬
hajal je semkaj samo na lov in se le izjemoma tu
mudil. Markijeva mati je pač stanovala že ves čas,
kar je bila prišla s Francoskega, na tem gradu, pa
le, ker je v Ljubljani vladalo silno pomanjkanje
stanovanj, a čez zimo se je hotela tudi stara gospa
preseliti v mesto.

Spomnila se je tudi, da je prišel marki le za
malo časa v Ljubljano. Mlada Ilirija je bila za fran¬
cosko cesarstvo nekaka vojaška granica; tu je
mlad oficir, če je imel kaj prijateljev v visokih
krogih hitro napredoval, kaj bo šele marki, ki je
v sorodstvu s cesarjem samim. Le nekaj mesecev
ostane tu, potem odide in se nikdar več ne vrne.

30

Te misli so vlile novo žalost v Klaričino srce
in zaželela si je, da bi mirno zaspala in se nikdar
več ne prebudila iz tega spanja. Smrt se ji je zdela
v tem trenotku edina rešiteljica iz njene nesreče,
nastale iz brezupne in vendar neizmerne ljubezni
do markija d’ Aureville.

S takim premišljevanjem je Klariča prebila
to noč. Cim se je začelo daniti, je tiho zapustila
svoje ležišče in je pobegnila iz hiše, da se razvedri
in okrepča na svežem zraku. Vsa narava je še
spala, jutranja tihota je objemala zemljo in gosta
jesenska megla se je dvigala z Barja ter leno valo¬
vala čez ljubljansko ravan.

Klariča je hodila po samotnih potih med nji¬
vami in travniki. Nič ni pazila, kam jo popelje pot,
nič ni marala, kam zaide. Stopala je počasi, vsa
zatopljena v svoje misli in se je šele prebudila iz
svojih sanj, ko je cula v bližini ropotanje voza.
Ozrla se je in se prestrašila. Prvi žarki jesenskega
solnca so bili premagali meglo in Klariča je zagle¬
dala pred seboj v solnčnem blesku grad, kjer je
prebival marki d’ Aureville. Ostrmela je, kajti ni
mogla pojrniti, kako je zašla tako daleč od doma
in kako so jo noge zanesle pred ta grad, a njeno
strmenje se je premenilo v obupen strah, ko je
zagledala voz, ki je drdral od grada in je spoznala
v mladem možu v lovski obleki, ki je sedel na

31

njem, markija d’ Aureville. V prvem trenotku se
ni mogla ganiti z mesta, potem pa se je obrnila in
kakor blazna bežala proti svojemu domu.

Ker je hodila Klariča večkrat na vse zgodaj
na izprehod, je Ivanka ni dosti izpraševala, kod je
hodila, tem manj, ker je imela v prodajalni dosti
posla. Klariča se je mogla umakniti v svojo spal¬
nico in se tam odpočiti in pomiriti.

Popoldne je Klariča zagledala gozdarja
Hrasta, ki se je bližal njeni hiši. Pri pogledu na
tega resnega velikana jo je prešinila blazna misel.

»Hrast me ljubi, Hrast samo čaka prijazne
besede, vzpodbudnega pogleda, da bi me zasnu¬
bil,« si je rekla Klariča. »Ce bi mogla postati nje¬
gova žena, bi živela na gradu in bila bi v markijevi
bližini — vsaj toliko časa, dokler bo na
Kranjskem.«

Ta misel jo je prevzela v hipu z demonično
silo. Naglo je odprla okno, se nasmehnila Antonu
Hrastu, ki je bil ravno dospel do hiše, in mu pol¬
glasno zaklicala: »Dober dan, gospod Hrast,« po¬
tem pa okno hitro zopet zaprla in je zagrnila.

Hrast je obstal in ni vedel, če je res njemu
veljal ta nasmeh in ta pozdrav. Strme je zrl na
okno, potem pa zmajevaje z glavo vstopil v hišo.

Klariča se je zavedala, da je bila v tem tre¬
notku odločena njena bodočnost. Vedela je, da jo

32

Hrast zasnubi in odločena je bila, da stopi ž njim v
zakon. A samo zato, da bi mogla bivati v bližini
markija d’ Aureville. Rekla si je, da ji je čisto ne¬
mogoče, udušiti svojo ljubezen do markija in da bi
žalosti in hrepenenja umrla, če bi morala bivati
daleč od njega. Vsi pomisleki so se razpršili sproti,
tako močan je bil glas njenega srca. Hotela se je
poročiti s Hrastom in mu biti vse življenje tako
zvesta in vdana žena, kakor da ga je vzela iz lju¬
bezni. Nikdar ne bo markijeva, nikdar ne bo marki
izvedel, da ga ljubi in da je žrtvovala svojo
bodočnost in svojo srečo, samo da bi mogla prebi¬
vati v njegovi bližini. To je bila po njeni sodbi
edina oblika, v kateri je mogla uživati nekoliko
sreče. Pri tem ni čisto nič pomislila, kako grdo je
njeno ravnanje z ozirom na Hrasta. Zavedala se
je, da se mu je začela hliniti in da se mu bo morala
hliniti vse življenje, a ni ji bilo mar za to in nič sla¬
bega ni videla v tem. Uvidevala je, da je nevarno,
igrati se z najsvetejšimi čuvstvi tako resnega in
samozavestnega moža, kakor je Hrast, a tudi to
jasno spoznanje ni zamoglo čisto nič vplivati na
njen sklep.

Poznala je Hrasta že daVno. Že ko je bila še
otrok, ga že ni marala in odkar se je povrnila iz
samostana na svoj dom, se ga je celo še izogibala.
Uganila je takoj, da jo Hrast ljubi in da bi ga opla-

33

3

šila in odbila od sebe, je vedno grdo ž njim rav¬
nala. Nikdar mu ni dala prijazne besede, nikdar mu
ni segla v roke in če je prišel v prodajalno ali v
gostilno, je vselej zbežala pred njim iz sobe. Bala
se ga je. Govoril ji je preglasno in preveč odločno,
njegovi koraki so ji bili pretrdi, njegovi pogledi
preresni, njegova volja premočna, njegova vda¬
nost do nje prevelika.

Hrast je mnogo trpel vsled tega ravnanja
Končanove Klariče ali njegova ljubezen je bila
tako velika, da se ji ni mogel odpovedati. Ničesar
ni več upal, ničesar ni pričakoval, želel je samo
še, da bi ga Klariča kdaj prijazno pogledala in mu
privoščila dobro besedo, da bi sploh smel z njo
občevati in ji služiti.

Zdaj pa se mu je z okna ljubo nasmehnila, ga
prijazno pogledala in ga ljubeznivo pozdravila, in
vse to brez vidnega vzroka, iz lastnega nagiba.
Močnemu možu je srce tako utripalo, da je moral
nekaj trenotkov postati. In ko je potem uganil, kaj
naj pomeni Klaričin pogled in pozdrav, je bil ves
iz sebe. Kar žarel je, ko je vstopil v prodajalno in
bil je tako razburjen, da je komaj vedel, kaj govori.
Ivanka se je čudila, a še predno je mogla kaj vpra¬
šati, ji je odhajaje Hrast zaklical:

»Pozdravite gospodično Klarico in recite ji,
da jo imam od srca rad.«

34

Strme je gledala Ivanka za njim, in ko ji je
izginil izpred oči, je pohitela k sestri in ji sporočila
Hrastove besede.

»Torej me ljubi,« je rekla Klariča, in se po¬
trudila, da bi izgledala srečno in zadovoljno. »Po¬
tem je vse v redu.«

Ivanka ni vedela ali sanja ali se ji blede.

»Kaj — vse v redu? Kaj pa pomeni to?«

S prisiljenim usmevom je rekla Klariča:

»To pomeni, da ljubim Hrasta.«

»Ti — ljubiš — Hrasta?« Ivanka se je prijela
za glavo, kakor bi se hotela prepričati, da bedi.
»Se včeraj si rekla, da ga ne moreš videti, »da ti
je zopern in da ljubiš drugega.«

»Hrasta ljubim,« je tiho odgovorila Klariča in
povesila oči. »Samo Hrasta in nikogar drugega.
Dolgo časa se tega sama nisem zavedala. V mojem
srcu je vstajalo prej neznano čuvstvo; trpela sem
in zato sem bila neprijazna ž njim.«

»In kdaj si spoznala, da Hrasta ljubiš?« je
vprašala Ivanka, ki kar ni mogla verjeti Klaričinim
besedam in je vsa preplašena zrla na svojo sestro,
ki je govorila o svoji ljubezni do Hrasta, kakor bi
poročala o kakem pogrebu. ••

»Spoznala sem to — dan po slavnosti na
gradu, in zato sem drugi dan tako trdo govorila
o Hrastu, ker ti nisem hotela izdati te tajnosti svo-

35

3*

jega srca in sem mislila, da se ta .ljubezen še
poleže in ugasne.«

Ivanka je le gledala, pojmila že ni ničesar
več. V spomin ji je prišlo, kako odurna in žaljiva je
bila Klariča vedno napram Hrastu in kako ne¬
usmiljeno je odbijala tudi najspoštljivejša njegova
približevanja.

»Ali si mi povedala golo resnico, Klariča?«
je po daljšem molku vprašala Ivanka.

»Da,« je tiho odgovorila Klariča in potem
hitro in nekako užaljeno dostavila: »Kaj mar
dvomiš?«

»Ne, ne dvomim,« je dejala Ivanka, »samo v
glavo mi to ne gre in ne gre. Pa ne da hočeš vzeti
Hrasta, da bi — pozabila koga drugega.«

Klariča je zadrhtela strahu, da je sestra uga¬
nila njeno skrivnost, in hitela je, da razžene ta sum.

»Koga drugega?« je zaklicala s trdim glasom,
»Ti poznaš moje življenje. Vsak dan, vsaka ura
mojega življenja je zate odprta knjiga. Kako me
moreš potem dolžiti, da iščem v zakonu s Hrastom
pozabljenja?«

Klariča se je delala užaljeno, da bi na ta način
razgnala dvome svoje sestre. Res ji je Ivanka
začela verovati, a prepričana še ni bila. Preveč
neverjetna se ji je zdela ta stvar.

36

»Torej ti res ne iščeš v zakonu s Hrastom
samo pozabljenja?«

Klariča se je zasmejala na glas. Pozabljenja!
Ona, da bi markija kdaj pozabila! Ravno nasprotno!
Zakon s Hrastom naj ji pomaga, da pride v grad,
da bi vsaj pod eno streho živela z markijem in ž
njim mogla občevati.

»Ne, Ivanka,« je zaklicala Klariča, »pozab¬
ljenja ne iščem v tem zakonu, prisegam ti to pri
spominu na najino mater.«

To je bilo rečeno s tako iskrenim glasom, da
je Ivanka molče podala Klariči roko. In Klariča je
zdaj vedela, da ji sestra veruje.

37

IV.

okler se je Klariča branila Hrasta in ni hotela
ničesar slišati o njem, dotlej je Ivanka videla
na Hrastu samo dobre in lepe strani njegovega
značaja. Sedaj je naenkrat našla, da ima tudi svoje
slabe lastnosti. Sama se ni zavedala, da je začela
Hrasta primerjati s Klarico in razmišljevati o njih
samo vsled tega, ker še vedno ni mogla ‘verjeti,
da Klariča ljubi Hrasta in da ga hoče vzeti iz lju¬
bezni. Vedela je, da Klariča nima nobenega znanja,
poznala je natančno vse ljudi, s katerimi je prišla
v dotiko, a nikogar ni bilo med njimi, za katerega
bi se mogla sestra le ogreti. Ko bi bila Ivanka
poznala kakega človeka, v katerega bi se Klariča
mogla zaljubiti, bi sestri navzlic vsem slovesnim
zatrjevanjem ne verjela. A nikogar ni našla, naj si
je še tako belila glavo, in vsled tega je Klariči
verjela. A raztolmačiti si te ljubezni do Hrasta le
ni mogla in čimbolj je delala primere med Hrastom,
bolj se ji je vsiljeval sum, da ljubi Klariča le koga

38

drugega. Pri tem primerjanju je našla, kar je ime¬
novala »slabe lastnosti« Antona Hrasta. Našla je,
da je robat in trd, dočim je bila Klariča mehka in
ljubezniva. Daši je sama znala le za silo čitati, je
vendar sprevidela, da je Hrast neizobražen, dočim
je bila Klariča vzgojena v samostanu in je znala
celo francoski. Našla je zdaj tudi, da je Hrast malo-
beseden, jako resen in svojevoljen, in da se bo
slabo ujemal z veselo, zgovorno in občutljivo Kla¬
riče. Spoštovala je Hrasta kot poprej, a njene sim¬
patije do njega so se močno ohladile.

V pogovorih s sestro je Ivanka opetovano
opozarjala Klarico na vse to, in na tihem je upala
in želela, da si Klariča še premisli in da iz njene
ženitve s Hrastom ne bo nič. Toda Klariča je hitro
uganila namene svoje sestre. Molče je poslušala
Ivanko in z rahlim usmevom opazovala njeno pri¬
zadevanje, a če jo je Ivanka silila na določen od¬
govor, je vselej izjavila eno in isto.

»Ce me Hrast zasnubi, ga vzamem.«.

Na Hrasta ni bilo treba dolgo čakati. Ko je
vstopil v prodajalno in je Ivanka videla, da je
oblekel svojo najboljšo obleko, je vedela, kaj ga
je pripeljalo. Hrast je bil v vidni zadregi. Segel je
Ivanki v roke in se nekako zbegano oziral okrog,
ker je bil pozabil naučeni svoj ogovor in ni vedel,
kako bi začel. Ivanki je postalo težko pri srcu.

39

Svojo Klarico, to kakor mlado rožo nežno dekle,
naj za vse življenje izroči temu na pol kmetskemu
možu vsakdanjega izraza in žuljavih rok? Že mu
je hotela na kratko podreti vse upe, ko se je oglasil
Hrast.

»Prišel sem zaradi gospodične Klariče. Ne
bil bi se upal, pa gospodična Klariča ...«

»Vam je pri oknu rekla dober dan, kaj ne,«
je vzkliknila Ivanka, a umolknila je zopet, zakaj v
prodajalno je vstopila Klariča in pogledala svojo
sestro tako zapovedujoče, da je Ivanka takoj
utihnila.

»Prosim, gospod Hrast, stopite v to sobo,« je
rekla Klariča, »in tudi ti Ivanka pojdi sem.«

Hrast je prvi zapustil prodajalno; vsa raz¬
burjena mu je sledila Ivanka. Mirna je bila samo
Klariča. Primaknila je stol, a Hrast se ni vsedel.
Zopet ni vedel kako bi začel, zajecljal je in potem
nenadoma rekel:

»Prišel sem vas snubit, gospodična Klariča.
Ne vem, če me bodete uslišali, zakaj časih se mi je
zdelo, da me sovražite, toda vedeti moram pri čem
da sem, ker te negotovosti ne morem več pre¬
našati.«

Hrast je izbruhnil vse to z neko surovo odloč¬
nostjo. A kakor bi se mu bil s tem odvalil kamen
od srca, je naenkrat spremenil glas in skoro jokavo
zavzdihnil.

40

»Gospodična Klariča — jaz vas imam čez vse
rad in bi bil najsrečnejši človek, če bi me uslišali.«

Treba je bilo izreči odločilno besedo. Klariča
je zadrhtela po vsem životu, a premagala se je in
dala Hrastu roko.

»Gospodična... Klariča... Kaj me res
hočete?« je vzkliknil Hrast.

»Da.« To je bilo vse, kar je rekla Klariča, a
že jo je bil objel Hrast in jo z močnimi rokami
stisnil k sebi ter jo poljubil na čelo. To čelo je bilo
mrzlo kot led in obraz je bil bled kakor smrt, toda
Anton Hrast je bil preveč srečen, da bi bil to
zapazil.

Ivanka je z začudenimi očmi gledala ta pri¬
zor. Nemo je sedela na stolu in ni ji prišlo na misel,
da bi nevesti in ženinu dala prijazno besedo, kaj
še da bi jima čestitala. Samo gledala je, zdaj Kla-
rico, zdaj Hrasta in objelo jo je bridko čuvstvo, da
je zbežala iz sobe, hoteč prikriti solze, ki so ji uda¬
rile na oči.

Vse se je bilo zgodilo tako čudno in tako
hitro, da Ivanka ni mogla prav priti k sebi. Vzrasla
je na deželi, držala se je zvesto starih navad in ni
mogla pojmiti, da je mogoča taka snubitev in taka
zaroka. Zdelo se ji je, da je slabo znamenje za pri-
hodnjost, kako sta se Klariča in Hrast sporazumela

41

in vsa njena čuvstva so se zlila v gorečo željo, da
bi bila Klariča v zakonu srečna.

Tudi znanci so se čudili novici, da sta se Kla¬
riča in Hrast zaročila in niso mogli razumeti, kako
da hoče fina in nežna Klariča srečna biti z resnim
in robatim grajskim gozdarjem.

Hrast je stanoval v gradu. Imel je v pritličju
dve sobi in tu je bilo bodoče stanovanje Končanove
Klariče. Seveda je Hrast naznanil svojemu gospo¬
darju, da se v kratkem poroči in prosil dovoljenja,
da predstavi svojo -nevesto markijevi materi
in ženi.

Mlada markiza je resnično ostrmela, ko je
zaznala, da se hoče Hrast poročiti, zakaj smatrala
ga je za gozdnega divjaka in sodila je, da mu mora
biti njegova nevesta kolikor toliko podobna. Celo
nekako ustrašila se je, ko je vstopil Hrast in na¬
znanil, da prosi njegova nevesta dovoljenja, da se
pokloni damama.

»No, zdaj bom napravila lepo znanstvo,« je
vzkliknila, ko je bil Hrast odšel iskat Klarico in
Ivanko. »Gotovo si je tvoj pošteni Hrast izbral
kako široko in močno kmetico .. .«

Stara markiza je bila Hrastu resnično naklo¬
njena, ker je poznala njegove vrline in je svojo
sneho precej pikro zavrnila.

42

»Hrast je časti vreden, četudi preprost mož,
njegova nevesta pa je izobraženo dekle iz pre¬
možne hiše.«

»Potem jo pomilujem,« je vzkliknila markiza
Helena, »zakaj nesrečna bo vse svoje življenje.«

V tem je vstopil Hrast, ki sta mu sledili
Ivanka in Klariča. Poznalo se je Klariči, da je bila
močno razburjena. Trepetala je pri misli, da stoji
pred materjo in pred ženo tistega moža, ki ga ljubi
in bala se je, da bi se odprla vrata in bi vstopil 'v
sobo marki sam.

»Milostiva gospa markiza,« se je obrnil Hrast
do stare gospe, »dovolite mi, da Vam predstavim
svojo nevesto.«

Klariča je stopila korak naprej in se pri¬
klonila pred staro gospo tako globoko, kakor se je
doslej priklonila samo pred altarjem. Stara gospa
ji je dala roko in Klariča je to fino mehko roko po¬
ljubila z največjo spoštljivostjo. Tedaj pa je stara
gospa razprostrla roki in materinsko objela drhteče
dekle.

»Dobra došla, ljuba gospodična, in sreča naj
se Vam smehlja vse življenje,« je vzklinila z iskreno
dobrosrčnostjo.

»Hvala, milostiva markiza,« je dihnila Klariča.

Markiza Helena je dotlej strme gledala Kla-
rico. Pripravljena je bila, da stopi pred njo imovi-

43

tejša kmetska nevesta, zdaj pa je videla pred seboj
krasno, elegantno, četudi preprosto oblečeno dekle.
Markiza Helena niti čakala ni, da ji je Hrast pred¬
stavil svojo nevesto.

»Dovolite, da Vas 'tudi jaz poljubim,« je za¬
klicala in objela in poljubila Klarico kakor sestro.

Klarico je prešinila v tem trenotku misel: »ta
usta poljublja on.« A njena ljubezen do markija je
bila tako čista in plemenita, da je ni obšla ne zavist,
ne ljubosumnost.

»Obe ga ljubive,« si je mislila Klariča v tem
trenotku, »a moja ljubezen je večja in globlja.«

Iz te misli pa nikakor ni sklepala, da ima v
svoji večji in globlji ljubezni kako pravico do mar¬
kija. Spoštovala je neomejeno pravico markize
Helene in trdno je bila odločena, da se teh pravic
nikdar ne dotakne, niti v mislih.

Zdaj so se vnovič odprla vrata in s sobo je
vstopil marki Charles d’ Aureville. Ravnodušno in
nekako ošabno je pokimal Hrastu in njegovima
spremljevalkama in potem rekel svoji ženi:

»Nujni opravki me kličejo v Ljubljano; ali
greš z menoj?«

Markiza Helena je trenotek premišljevala, po¬
tem je z izrazom razvajenega otroka rekla:

»Preobleči bi se morala in to se mi ne ljubi.
Raje ostanem doma.«

44

t

Marki ni nič prigovarjal svoji ženi, naj gre
ž njim.

»Ostani torej doma. Ce imaš kaj naročil, ti
lih rad poskrbim.«

»Ah, da, Charles, to je res prijazno,« je vzlik-
nila markiza. »Pošlji k moji šivilji, naj pove, kdaj
bode nova toileta gotova. Za ples pri maršalu.«

»Dobro!«

»Potem mi naroči ali prinesi nekaj steklenic
parfuma.«

»Dobro.«

»Potem poišči...«

Nekako nevoljno je stara gospa segla snehi
v besedo:

»Počakaj malo,« je rekla in se obrnila k svo¬
jemu sinu: »Charles, predstavljam ti nevesto
našega gospoda Hrasta.«

Klariča je zardela' in težko ji je postalo pri
srcu. »Nevesta gospoda Hrasta,« to se je glasilo
tako, da jo je kar zabolelo.

Marki se je zopet popolnoma ravnodušno
obrnil. Komaj je Klarico pogledal. Kar nič ga ni
zanimalo, kako nevesto si je izbral njegov gozdar.

»Želim Vam vso srečo,« je rekel hladno in se
lahno priklonil.

45

Klariči so se šibila kolena in ni ji bilo več
obstanka v sobi. Proseče je pogledala Hrastu v
oči in Hrast jo je razumel.

»Dovolite, milostiva gospa markiza, da se
Vam zahvalim za milostivi sprejem,« je rekel
Hrast. Iste besede je rekel tudi markizi Heleni.

Obe dami sta se prijazno in presrčno poslo¬
vili od Klariče, dočim je marki ves raztresen in ne
da bi se ozrl na spoštljive pozdrave, le ponavljal:

»Da, da — bon jour — bon jour.«

Klariča je imela rosne oči, ko je prišla v
Hrastovo stanovanje, in žalost ji je polnila srce,
Ivanka pa je nevoljno s trdimi koraki hodila po
sobi, upirala pesti ob boke in se rogajoče pri¬
pogibala.

»Milostiva gospa markiza ... milostivi spre¬
jem ... eh, da, da — bon jour — bon jour milostivi
sprejem — to je že od sile.« Tudi Klariča je čutila,
da vlada v tej hiši hladnost, ki je ni bila vajena.
Banalni, prezirljivi način markijevega pozdrava in
slovesa jo je bolel. Bila je razočarana vzlic vsi res¬
nični ljubeznivosti obeh gospa. Začelo se ji je svi¬
tati, da vlada v krogih markija d’ Aureville naj¬
krutejši egoizem, ki se zaodeva v plašč uglajene
vljudnosti, in strah ji je lomil srce, da bo njena
žrtev zaman.

46

Hrast je hitel razkazati Klariči in Ivanki svoje
stanovanje in ves grad. Peljal ju je tudi na skromni
vrt za gradom in s ponosom pripovedoval, koliko
lepega in gosposkega pohištva mu je darovala stara
markiza ter bo dala izprazniti in celo preslikati
kamrico, kjer je shranjeno vsakovrstno staro
orožje, da bi imel Hrast večje stanovanje. Sploh
se je Hrast na tihem čudil, da nista bili Ivanka in
Klariča nič prav zadovoljni s sprejemom, ki se je
njemu zdel prav lep in dostojen.

Hrast je mislil, da ostaneta Klariča in Ivanka
pri njem na obedu, toda obe sta to odklonili.

»Jaz ne morem ves dan izostati in kupčijo
prepustiti dekli,« se je izgovarjala Ivanka, ki se
ji je sploh mudilo, da pride iz gradu, »Klariče pa
tudi pri ženinu ne morem same pustiti, to bodete
uvideli, gospod Hrast.«

Molče je Hrast prikimal. Rad bi bil sestri
zadržal, a videč, da je tudi Klariča nestrpna, se ni
upal ugovarjati. Spremil ju je do voza in tam po¬
ljubil Klariči roko. Poljubil ji je roko prvič, kakor
bi ji hotel s tem pokazati, da je odločen navaditi
se finejšega obnašanja. Čutil je, da je premalo fin
in izobražen za Klarico in domneval, da je to vzrok
njenemu nekam čudnemu obnašanju.

Gledal je za vozom toliko časa, dokler mu ni
izginil izpred oči, potem pa se je naglo preoblekel,

47

zadel puško na ramo in ne da bi bil obedoval, odšel
v gozd.

Tudi Hrast ni bil zadovoljen s tem dnevom,
a sam ni vedel zakaj. Rekel si je večkrat, da ga
Klariča sploh ne ljubi, a ni si vedel pojasniti, iz
kakega vzroka se hoče ž njim poročiti. Znano mu
je bilo, da ima Klariča lepo imetje in da ji torej ni
treba zaradi preskrbljenja misliti na možitev. Pri¬
znal si je tudi, da bi Klariča prav lahko dobila
moža, če bi le hotela, in moža v boljši službi ali
boljših dohodkov, kakega uradnika ali trgovca ali
večjega posestnika. Iz tega je sklepal, da ga Klariča
vendarle ljubi in ga hoče vzeti iz ljubezni — a zdaj
si zopet ni znal raztolmačiti, zakaj se vede tako
čudno in hladno. Zopet mu je prišlo na misel, da
ji je premalo fin in gosposki, da ga ima sicer rada,
a da vpliva njegova preprostost in robatost ne¬
ugodno nanjo.

Legel je pod drevo, od koder je imel prost
razgled po prijazni ravnini in dolgo razmišljal.
Naposled je sklenil, da bo govoril pametno besedo
z vrhniškim učiteljem. Hotel se je izobraziti in na¬
učiti finejšega vedenja, da bi bil vreden ljubezni
lepe Klariče.

48

v.

nton Hrast je imel prav malo osebnih prijate¬
ljev. Kmečki ljudje ga niso marali, ker je
vestno in natančno izpolnjeval svojo službo, na
Vrhniko ali' v Ljubljano je pa prišel le redkokdaj
•n imel tam le površna poznanstva.

Največ je občeval z lovskim paznikom
Jurjem. Poleg Hrasta je imel marki d’Aureville v
službi tudi tri lovske paznike, stare doslužene
vojake, a med vsemi je bil Hrastu najljubši Juri,
ki ga sicer noben človek ni mogel trpeti in ki so
ga kmečki ljudje še bolj sovražili kakor Hrasta.

Med Hrastom in med Jurjem se je bilo sča¬
soma razvilo posebno prijateljstvo. Služila sta
skupaj pri vojakih in se v začetku kaj grdo gledala.
Hrast je bil korporal, in sicer oster in neizprosen
korporal, pred katerim je vojaštvo trepetalo, kakor
so zdaj trepetali kmetje, če jih je Hrast našel v
gozdu na prepovedanih potih. Juri je bil bahat in
Prevzeten Gorenjec, ki se je za vsako malenkost

49

i

sprl in stepel. Prestal je bil že hude vojaške kazni,
kakršne so bile takrat v rabi, a izpametovalo ga
to ni. Kri njegova je bila prevroča.

Posebno sovraštvo Jurjevo do Hrasta je pri-
kipelo do vrhunca meseca maja leta 1809., ko je
francoska armada pod poveljstvom generala Mac-
donalda prišla zavzet Ljubljano. Avstrijska armada,
ki ji je zapovedoval osemdesetletni podmaršal
Moitelle, je bila dosti močnejša od francoske
armade, a se je vendar brez boja umaknila iz
mesta na Grad. Vojaštvo je bilo hrabro, a povelj¬
niki so bili nesposobni strahopetci; prvi strahopetec
med njimi je bil podmaršal Moitelle sam. Ko so ga
nesli mimo florijanske cerkve na grad, se je ves
čas plaho oziral, če mu niso že Francozi za petami,
in nič ga ni bilo sram, da mu je ljubljansko prebi¬
valstvo očitno kazalo svoje zaničevanje.

Samo dva dni je general Macdonald bombar¬
diral ljubljanski Grad in že se je podmaršal Moi¬
telle vdal. Vzel je v roke belo zastavo in šel z njo
do ograje, ki je bila napravljena nad cerkvijo
sv. Florijana. Tam je stal oddelek francoskega
vojaštva, ki mu je zapovedoval major Lefebre.
Vihteč s tresočo roko belo zastavo, je podmaršal
Moitelle plaho prosil, naj vojaki pokličejo svojega
zapovednika. Cim je prišel major Lefebre, mu je
podmaršal ponudil kapitulacijo. Zahteval je samo,

50

naj ga Francozi puste mirno odpotovati iz Ljub¬
ljane, niti vprašal ni, kaj se zgodi z vojaštvom.
Samo svojo kožo je hotel rešiti čim prej mogoče.
Francozi so podmaršala pustili oditi in so potem
Grad v naglici zavzeli.

Tisti dan, ko se je podmaršal Moitelle
umaknil brez boja iz Ljubljane na ljubljanski Grad,
sta se Hrast in Juri spopadla. Juri je bil bojevit
človek in kakor mnogo drugih vojakov, se je tudi
on jezil, da se avstrijski oficirje boje bitke in da
beže pred sovražniki, ne da bi se upali streljati.
Na potu na Orad je zabavljal in rentačil toliko časa,
da ga je slišal Hrast. Posledica tega je bila, da je
Juri, dospevši na grad, bil položen na klop in da
mu je korporal Hrast naštel petindvajset mastnih
batin. Kadar je bil Juri sam prepričan, da je pri¬
sojeno mu kazen zaslužil, ni nikdar ničesar rekel.
Toda zdaj je bil prepričan o nasprotnem. Rekel si
je, da Hrast sam dobro uvideva, kako sramotno in
strahopetno se vedejo oficirji, a ker ga je vzlic
temu ovadil in mu nakopal hudo kazen, je vzplam¬
telo v njegovem srcu divje sovraštvo in sklenil je,
da se krvavo maščuje.

Naslednji dan je v mraku zagledal Hrasta na
samotnem kraju blizu Grada.Kar mogoče previdno
se je splazil k njemu, držeč bajonet v rokah. Hotel
je Hrasta umoriti in truplo skriti med drevjem. Že

51

4*

je bil samo še dva koraka od Hrasta. Vzravnal se
je in dvignil roko. V tem hipu je stopil na suho
vejico in Hrast je zaslišal rahlo šumenje ter se
naglo obrnil.

V trenotku sta se moža spoprijela in vnel se
je med njima tih, a ijut boj. Juri se je zavedal, da
bo obsojen na smrt in na mestu ustreljen, če ga
Hrast premaga, in to je podvojilo njegove moči. A
bil je oslabljen vsled prestane kazni in Hrast mu je
iztrgal bajonet, ga prijel z železno roko za vrat in
mu pokleknil na prsi.

»Zakaj si me hotel umoriti?« je vprašal Hrast.

»Ker si me ovadil, dasi sam veš, da je resnica,
kar sem govoril in da so naši oficirji strahopetci,«
je odgovoril Juri.

»Ali veš, kaj te zdaj čaka?« je dalje vprašal
Hrast.

»Vem, da bom še danes ustreljen, a vzlic temu
pravim še enkrat, da so naši oficirji strahopetci.«

Tedaj pa je Hrast izpustil Jurja, mu izročil
bajonet in mu mrko ukazal:

»Pojdi in molči o tem, kar se je zgodilo, zakaj
naši oficirji so res strahopetci.«

Molče je Juri vstal, salutiral in odšel. Ne ena
besedica zahvale ni prišla čez njegove ustne, a
zavedal se je, da mu je Hrast rešil življenje.

52

Uro pozneje so Francozi naskočili Grad. Ker
je bil podmaršal Moitelle kapituliral, se je branilo
le malo vojakov; zadnja med temi sta bila Hrast
in Juri. Razumela sta se, ne da bi bila izpregovo-
rila le eno besedo, in ko so ju Francozi izpustili iz
jetništva, sta bila najboljša prijatelja. Kakor zvest
Pes svojemu gospodarju, tako je bil Juri vdan
Hrastu.

Srečnemu naključju se je imel Hrast zahvaliti,
da je dobil gozdarsko službo in vzel je seboj Jurja
ter ga namestil kot paznika. A bil mu je več kot
samo dober prijatelj in zanesljiv služabnik; bil mu
ie edini zaupnik, s katerim se je pomenil o vseh
stvareh, in ki ga je poiskal vselej, če mu je kaj
težilo srce.

Ko se je Hrast naveličal ležati pod drevesom
in občudovati razgled, se je odpravil v gozd. Našel
je Jurja v priprosti koči, ki je bila zgrajena sredi
gozda in v kateri so prebivali markijevi gozdni
pazniki.. Juri je sedel pred kočo, ko je zagledal, da
se mu bliža Hrast.

»Nekaj mu je,« je šinilo Jurju v glavo, ko je
videl izraz posebne resnobe in zamišljenosti na
Hrastovem obrazu. A Juri je imel navado, da
načeloma nikdar ni ničesar vprašal. Pozdravil je,
in videč, da Hrast neče sesti, je molče zadel svojo
puško in šel za gozdarjem.

53

Hodila sta že celo uro in še ni nihče izprego-
voril. Naenkrat je Hrast zavzdihnil in je rekel:

»Ti si moj najboljši prijatelj, Juri.«

»Mislim — od takrat...«

»Ti si edini človek, ki se veseli z menoj, če
sem vesel, in ki se žalosti z menoj, če se mi pri¬
meri kaj žalostnega.«

»Da, od — takrat,« je zopet pripomnil Juri z
navidezno ravnodušnostjo, dasi ga je že skrbelo,
kaj da se je primerilo Hrastu in kaj da naj pomenijo
njegove otožne besede.

Zopet sta nekaj časa molče korakala drug
poleg drugega.

»Kot svojemu edinemu prijatelju sem ti danes
prišel naznanit važno novico. Oženim se.«

Jurja je to naznanilo kar pretreslo in plaho je
pogledal svojega spremljevalca. Hrast je pa mirno
nadaljeval:

»Upam, da bom srečen. Mislim, da me ima
rada in tudi rekla mi je to. Ko bi me rada ne imela,
bi me pač ne vzela. Toda včasih se vede nekam
čudno. Pa vseeno upam, da bom srečen. A vendar
— tako težko mi je pri srcu in včasih sem tako
žalosten, da bi se najraje ustrelil., Nikomur na
svetu še nisem tega povedal. Ti si edini, ki mu
zaupam. Naj pride kar hoče, to, Juri, ti povem, jaz
jo imam blazno rad.«

54

S povešeno glavo in nagubančenim čelom je
korakal Juri poleg Hrasta. Prijateljevo naznanilo in
razkritje ga je silno presenetilo. Kaj naj odgovori?

Juri sam ni vedel, zakaj ga je to naznanilo
tako razburilo in potrlo. Ni še vedel, kdo je Hra¬
stova nevesta, a že jo je sovražil. V njegovi duši
se je porajala ljubosumnost. Doslej je bil edini
človek, ki ga je Hrast rad imel, edini njegov pri¬
jatelj in zaupnik. Zdaj, to se mu je svitalo, četudi
še nerazločno in nejasno, se- vse to premeni. Zdaj
stopi na to mesto drugo bitje, ženska, ki si bo
seveda prisvojila Hrasta popolnoma, tako da bo
moral prijatelj stopiti v ozadje in bo kmalu po¬
zabljen To je Jurja bolelo in ga je poniževalo v
lastnih očeh, zakaj v svoji kmečki ošabnosti je
sodil, da je veliko ponižanje za moža, če se mora
umakniti ženskemu krilu.

Ker se Juri kar nič ni oglasil, ga je Hrast
naposled vprašal, kaj sodi o njegovi nameri.

»Kaj bi dejal?« je vprašal Juri zategnjeno in
ne prijazno. »Nič ne bom dejal. Saj meni nič mari.
Jaz živim leto in dan v gozdih in pridem malokdaj
med ljudi, a vendar mi ne hodi na misel, da bi se
oženil. Kdor se oženi, si obesi- mlinski kamen na
vrat; če se potopi, je svoje nesreče sam kriv. Jaz
se žensk bojim, zvite so in prekanjene in ne¬
zmožne, da bi koga dlje časa res rade imele.«

55

Potem je obstal in s svojimi zvestimi rjavimi
očmi pogledal Hrastu naravnost v obraz.

»Ce se ti zdi..pa se oženi..a bojim se,
da se boš kesal.«

»Ljuba duša,« je vzkliknil Hrast, ki se mu je
zdela smešna Jurjeva sovražna resnoba, s katero
je govoril svoja prerokovanja, »tebi se menda od
same jeze na ženstvo blede.«

»To je mogoče,« je odgovoril. »Nisem učen,
še brati ne znam in po svetu tudi nisem prišel.
Žensk se že davno ogibam. Eno sem imel rad, eno
samo v svojem življenju. Ko se me je naveličala,
se je skrila za župnika in ta me je spravil k
vojakom, samo da sem prišel z doma. Od takrat
zaničujem vse ženske.«

»Preostro sodiš, prijatelj,« je menil Hrast. »Ko
bi ti mojo nevesto poznal, bi gotovo drugače
govoril.«

»Kdo pa je tvoja nevesta?« je vprašal Juri.

»Končanova Klariča. Saj jo poznaš?«

»Poznam. Gosposka je in gizdava. Ali te ima
rada?«

»Mislim, da. A zakaj me ogleduješ tako
resno?«

»Moja glava mi pravi, da imajo ženske vedno
resnično rade le tiste, ki bi jih ne smele rade imeti.
Meni se je že tako zgodilo.«

56

Jurjeva opomnja je Hrasta potrla. Rekel si
je pač, da ne gre zaradi enega slučaja pripisovati
vsemu ženstvu slabe lastnosti, kakor to dela Juri,
ali vsled nerazumljivo čudnega vedenja Klaričinega
le ni mogel udušiti suma, da utegne imeti morda
Juri vendarle prav. Ta sum je bil tako močan, da
Hrast kraj najboljše volje ni mogel samega sebe
premagati toliko, da bi bil pogovor nadaljeval.
Tiho, zatopljena vsak v svoje misli, sta nadaljevala
pot in se, prišedši do hiše, molče ločila. Juri je nekaj
časa gledal za prijateljem, potem se je srdito
zavalil na svoje ležišče in vrgel grdo kletev na ves
ženski spol.

M

57

VI.

oroka Končanove Klariče in Antona Hrasta se
je izvršila čisto na tihem. Klariča je sama
želela, da naj bo poroka zgodaj zjutraj in da naj
bodo navzočne samo priče in nihče drugi. Zbralo
se je vzlic temu nekaj radovednega občinstva, a
je bilo razočarano in je govorilo, da je bila ta
poroka kakor pogreb, da se je držala nevesta,
kakor bi bila obsojena na smrt, in ženin, da je
gledal čemerno in nezadovoljno pred se. Soglasno
je bilo mnenje, da zakon ne more biti srečen, če
ženin pri poroki ni vesel in če se nevesta med sol¬
zami ne smeje.

Najbolj so se ljudje spodtikali ob tem, da ni
bilo ženitvanjske pojedine. Vajeni so bili na bogate,
kar po več dni trajajoče ženitvanjske pojedine, in
pričakovali so tako pojedino toliko bolj, ker jim je
bilo znano, da so Končanovi premožni in kar nič
skopi ljudje. Sedaj pa sploh ni bilo pojedine in nihče
si ni mogel raztolmačiti, zakaj je ni bilo.

58

Po poroki sta Klariča in Hrast sedla v kočijo,
ki jo je bila dala na razpolaganje stara markiza, in
se odpeljala naravnost v grad, na novi dom Klariče.
Pred gradom ju je pričakoval v novi praznični
obleki paznik Juri.

»Moj edini in najboljši prijatelj.«

S temi besedami je Hrast predstavil Jurja
svoji mladi ženi. Juri se je sicer okorno, a z veliko
spoštljivostjo priklonil Klariči in ji želil vso srečo,
a ko mu je Klariča pogledala v oko, jo je vendar
zazeblo in tesneje se je stisnila k svojemu možu,
kakor bi jo bilo strah njegovega prijatelja. Zdelo
se ji je, kakor bi jo hotel Juri s svojimi očmi pre¬
bosti in kakor da bi iz njegovih pogledov žarela
sovražnost.

Morala je povesiti oči. Ko jih je zopet dvig¬
nila, je vnovič zagledala, da jo motri Juri ostro in
očitajoče. Rekla si je, da jo vprašujejo pogledi
»zakaj si ga vzela, ko ti zanj nič ni,« in ustrašila se
je tega tako, da je naglo stopila mimo Jurja in
pohitela v grad.

Prvi dnevi zakonskega življenja so prinesli
Klariči brutalno razočaranje. Žalostila se je mnogo
in začela se je tudi kesati storjenega koraka, na
srečo je bila le malokdaj sama. Stari gospe in
markizi Heleni je bilo na deželi dolgočasno. Nič
nista prikrivali, da se čutita v Iliriji kakor v pro-

59

gnanstvu in da komaj čakata, kdaj bo marki zopet
poklican na Francosko. V svoji osamelosti sta bili
veseli, da je Klariča v hiši. Iskali sta njeno družbo
kadar sta bili sami doma in vabili sta jo k sebi,
kadar sta imeli goste. In ti so prihajali malone vsak
dan iz Ljubljane; marki je bil pravzaprav najred¬
kejši gost na gradu.

Ob sobotah je bila na gradu navadno velika
pojedina in zbrala se je tedaj okrog stare markize
vsa ljubljanska aristokracija, francoska in domača.
Vsakdo je častil v stari markizi teto cesarjeve sva¬
kinje ali kaj pričakoval od njenega vpliva, in zato
so se vsi radi odzivljali njenim vabilom. Od veli¬
kega lova sem je rad prihajal tudi maršal Marmont,
če ne za dlje, vsaj za toliko časa, da je pozdravil
staro markizo in njene goste ter pokramljal z lju¬
beznivo in pozorno markizo Heleno.

Le nerada in največ vsled želje svojega moža
se je Klariča odzvala povabilu na tako priredbo,
na prvo, ki se je vršila od njene poroke. Dokler je
bil Hrast samec, ni bil nikdar povabljen na tako
pojedino. Zdaj pa je dobil povabilo in ponosen je
bil na Klarico, da mu je do tega pomagala, ponosen
tem bolj, ker je iz tega sklepal, da je Klariča, četudi
hči preproste hiše, doprinesla dokaz, da je po. svoji
izobrazbi in po svojem vedenju, ravnovredna po¬
nosnim aristokratkam.

60

Družba, ki se je zbirala, je bila mnogoštevilna,
in dasi je bilo med gosti jako lepili dam, je Klariča
vendar vzbudila občo pozornost. Kmalu so se
mladi oficirji kar gnetli okrog nje. Zapazila je tudi,
da jo je maršal Marmont ogledoval z očitnim zado¬
voljstvom, a zaman je čakala, da bi se zanjo zmenil
tisti, ki ga je zagledala prvega, ko je stopila v sobo,
marki d’ Aureville. Ta ni imel za nikogar drugega
časa, kakor za lepo in visoko damo, s katero je bil
na, dan velikega lova tolikokrat plesal, za prince-
zinjo Dietrichstein. Držal se je, kakor je Klariča
kmalu zapazila, samo princezinje in se ni premaknil
od nje, dokler ni prišel lakaj naznanit, da je miza
pogrnjena in pojedina pripravljena.

Klariča je sedela v bližini markija in prince¬
zinje Dietrichstein in je mogla slišati vsako besedo.
V začetku se je trudila, da bi ne poslušala in ne
razumela njiju pogovora, ali temu njenemu pre¬
magovanju je bilo kmalu konec. Tudi če bi ne bila
hotela poslušati, bi vse slišala, si je rekla in si s
tem tolažila vest, obenem pa pazila na vse, kar se
je zdaj govorilo.

»Celo življenje ljubiti enega in istega moža,
to je nekaj'popolnoma nemogočega,« je s frivolno
lahkomiselnostjo pripovedovala princezinja.»Vsaka
ljubezen traja le nekaj časa: vzplamti, razvije se
do silnosti strasti, potem pa začne pojemati in

61

končno ugasne. To izvira iz človeške narave in
zato je bilo vedno tako in ostane tako.«

Princezinja se je smejala in smejal se je tudi
marki d’ Aureville. Klariča, ki je bila vzgojena v
popolnoma drugih nazorih, se je kar ustrašila fri-
volnosti lepe princezinje in obrnila je svoje poglede
nehote tja, kjer je sedela markiza Helena. Videla
je, da je markiza vsa razvneta in da žari poleg nje
sedeči maršal Marmont.

»Kdo ve, kake pogovore imata,« si je mislila
Klariča. »Marki je popolnoma pozabil na svojo
ženo, markiza na svojega moža. Živeti — uživati
— to je njih vseh geslo.«

In pogovori so se pletli dalje, vse živahneje
in vse frivolneje, tako da je postalo Klariči prav
teško pri srcu in se ji je začelo dozdevati, da je
njena ljubezen do markija največja blaznost.

Sredi največje zabave je prihitela pestunja
klicat markizo, češ, da je njen sinek obolel. Nerada
se je markiza oddaljila iz družbe v trenotku naj¬
boljše zabave. Klariča je to zapazila in se ponudila
markizi, da gre ž njo in njena ponudba je bila
sprejeta.

Otrok je kričal na vse grlo, a spoznati je bilo
lahko, da mu ni ničesar. Jokal je in kričal kakor
pač delajo otroci.

62

»To je že neznosno,« se je razjezila markiza.
»Koliko sitnosti provzroči tak otrok s svojo trmo¬
glavostjo. Odličnega gosta imam v hiši, pa ga
moram zapustiti, ker otrok neče mirovati, dokler
ga ne vzamem na roke.«

Markiza je bila resnično nevoljna. Vzela je
otroka in ker ni takoj utihnil, kakor je pričakovala,
ga je lahko okrcala. Otrok je zdaj začel še huje
kričati, da se je moralo slišati po vsem gradu.

Klariča je stala doslej v ozadju. Videč ne¬
strpnost markize Helene, je stopila bliže in steg¬
nila roke, da bi vzela otroka. Komaj jo je otrok
zagledal, je utihnil; začudeno je gledal Klarico,
potem se ji je nasmejal in se sklonil k nji. Klariča
ga je vzela na roko in fantič se je začel veselo
smejati in vriskati.

Klariča je hotela otroka zdaj zopet izročiti
markizi, a dečko se je branil in se čvrsto oklenil
Klariče.

»Kake uspehe imate danes, gospa Klariča,«
se je smejala markiza. »Najprej ste zmešali glave
vsem oficirjem in zdaj ste si osvojili še mojega
sina. Vidite, tako je življenje. Komaj dve leti je
star ta fantič in že ga veseli izprememba. Kaj šele
bo, kadar dorase.«

Klariča ni hotela razumeti markize. Stisnila
je otroka k sebi in se zasukala ž njim.

63

»Ce dovolite, gospa markiza, ostanem tu,
dokler Charles ne zaspi.«

Markizi je ta ponudba prav prišla, kajti ko¬
maj je že čakala, da se vrne k maršalu Marmontu.

»Pravi angel ste, gospa Klariča,« je vzklik¬
nila zadovoljno »in hvaležna sem vam za vašo pri¬
jaznost.«

In že se je zasukala in pobegnila iz sobe, ne
da bi se še zmenila za svojega otroka, tako se ji
je mudilo, da bi prišla zopet k maršalu.

Klariča je sedla in vzela malega Charlesa na
kolena. Nekako ginjeno je ogledovala otroka, saj
je bil sin onega moža, ki mu je bilo njeno srce
brezmejno vdano. Nežno in z resnično ljubeznijo
je otroku gladila lase in toplo ji je postalo v duši,
prvič od ure, ko je postala žena Antona Hrasta.

Mali Charles se je dobro počutil pri Klariči.
Nekaj časa se je še igral z njo, potem pa se je
stisnil k njej in kmalu mirno zaspal. Klariča ga je
položila na posteljo. Sklonila se je nadenj, kakor
bi ga hotela objeti, a samo poljubu podoben dih je
zadel njegovo lice. Potem je Klariča odšla.

Na hodniku jo je čakal Hrast z očitno ne¬
strpnostjo.

»Ti si pa dolgo igrala pestunjo malega mar-
kija,« je rekel polglasno. Njegove besede niso bile

64

samo očitanje, nego v še večji meri pritožba, da je
moral toliko časa pogrešati svojo ženo.

»Nisem mogla prej oditi,« se je opravičevala
Klariča, »otrok ni hotel zaspati.«

»Ne daj se zlorabljati, Klariča,« je zopet dejal
Hrast. »Ti še ne poznaš teh aristokratov. Brezob¬
zirni so in vsakega brezobzirno izkoristijo, kdor
se da. Ti boš itak imela sitno stališče, ker sem jaz
le uslužbenec četudi ne markijev, nego graščinski
in zato te svarim.« In mehko je dostavil: »Pa nikar
ne misli, da sem ti hotel s tem kaj očitati, dasi mi
je bilo dolgčas po tebi.«

Klariča je že vedela, da Hrast ne mara ne
markija niti njegove žene. Samo staro markizo je
imel rad in ji je bil resnično vdan, največ vsled
tega, ker njemu nasproti ni nikdar kazala aristo-
kratke, nego občevala z njim povse prijateljsko.
Marki in njegova soproga pa sta bila vedno visoka
in sta v Hrastu videla vedno uslužbenca in to je
Hrasta od nekdaj jezilo. Klariči ni bilo to prijetno.
V svoji tajinstveni ljubezni do markija je želela,
da bi bil tudi njen mož celi markijevi rodovini
vdan in da bi imel vsaj nekoliko dobrohotne na¬
klonjenosti do onega, ki ga je njeno srce ljubilo in
občudovalo.

Klariča je uvidevala, da tega ne doseže. Spo¬
znala je bila v kratkih dneh, da je Hrast pravi sin

65

5

kmetskih staršev. V njegovih žilah se je še preta¬
kalo stoletno sovraštvo tlačanov do grajske go¬
spode. Naj bi gospodoval na gradu kdorkoli —
Hrast bi mu bil zvesto služil, a bi ga tudi iskreno
sovražil, vsaj na dnu njegove duše bi tlelo tako
sovraštvo. Klariča si je rekla, da bi Hrast sovražil
tudi najblažjega gospodarja že zaradi tega, ker bi
bil njegov gospodar.

Klariča je bila drugačne nature. Vzrasla je v
svobodni imoviti hiši, v popolni neodvisnosti in
vzgojena je bila v samostanu, kakor gosposka de¬
kleta. Njej je bilo neumljivo, da more služabnik
sovražiti svojega gospodarja samo zato, ker je
služabnik, oni drugi pa gospodar.

To popolnoma različno čuvstvovanje je vzbu¬
dilo v Klariči nekako hladnost do Hrasta, kajti
videla je v teh Hrastovih lastnostih samo dokaz,
da je njen mož še vedno kmetski človek, da je nje¬
gova civiliziranost samo zunanja, njegovo čuv¬
stvovanje in mišljenje pa še vedno brutalno, kar ji
je bilo skrajno nesimpatično.

Z nobeno besedo ni izdala svojih misli. Bila
je Hrastu vzorna žena, vedno ljubezniva, vedno
pozorna, vedno skrbna. Niti najmanjša stvarica ni
izdala, da je Klariča vse svoje življenje postavila
na lažnjivo podlago. Ce je vročekrvni Hrast včasih
tudi zapazil, da je Klariča hladna napram njemu,

66

nikdar ni imel niti najmanjšega vzroka postati
ljubosumen. To čuvstvo mu je postalo popolnoma
tuje. Včasih se je Hrastu pač dozdevalo, da Klarico
nekaj loči od njega, a sodil je, da je to le njegova
nezadostna izobrazba. »Prefina je, prenežna in
preveč omikana,« je zavzdihnil sam pri sebi v
takih trenotkih in se tolažil, da se ga Klariča sča¬
soma že privadi.

Gozdni paznik Juri je opazil vse to, kar je
opazoval Hrast, a imel je boljše oči in treznejšo
sodbo. Od poroke je prišel Juri samo dvakrat na
grad. Vselej je ostal samo prav malo časa, nič več
kot je bilo neizogibno potrebno. Nikdar ni ničesar
opomnil, nikdar ničesar rekel. Samo gledal je
kakor jastreb okrog sebe. Klariča se ga kar ni
mogla navaditi. Nekako strah jo je bilo, če je uzrla
pred seboj njegov trdi obraz in čutila na sebi nje¬
gove ostre poglede; vselej se ji je zdelo, da tli v
teh pogledih nasprotje in grožnja. Skrbelo jo je,
da tajnost, ki jo je znala prikriti in utajiti svoji
sestri in ki jo je znala prikrivati možu, niti na dnu
njenega srca m varno skrita pred Jurjevimi po¬
gledi.

Pa, kakor je bila Klariča tudi razočarana od
frivolne lahkoživosti, ki je vladala v krogih, v ka¬
terih je zdaj morala občevati, kakor jo je bolelo,
da jo marki ne vidi, da je njen mož tako preprost

67

5*

m v svojem srcu sirov, da se ga ne more privaditi
ter da ji je Juri sovražen — na vse to je pozabila,
kadar je mali Charles ovil svoji tolsti ročici okrog
njenega vratu.

Ljubezen malega Charlesa ji je pridobila tudi
ljubezen njegove matere. Markiza Helena je kmalu
prišla do spoznanja, da je gozdarjeva žena pač
rodom iz preproste hiše, a da je izobražena in
vzgojena bolje, kakor marsikaka aristokratka. Že
da je Klariča znala bolje francoski, kakor kranjske
aristokratke, je naredilo dober vtisk, in ko sta
stara gospa in markiza Helena videli, kako se je
mali Charles zaljubil v Klarico, sta ji postali pravi
prijateljici. Markiza Helena je kar cele popoldneve
presedela pri Klariči.

»Čudno, da se tako razumeva,« je nekega dne
menila markiza Helena. »Pravzaprav sva popol¬
noma različnega značaja. Jaz sem vesela in lahko¬
miselna, vi ste pa resni tudi takrat, kadar ste ve¬
seli. To je sicer navidezno nemogoče, v resnici pa
je tako. Jaz sem najbolj srečna, kadar na nič ne
mislim, vi, Klariča, pa imate vedno teške misli.«

»Jaz — markiza! Motite se!«

»O ne! Nič se ne motim. Poznam vas zdaj in
prepričana sem, da mnogo mislite in o resnih
rečeh. Vprašala sem se že dostikrat, kaj bi moglo
to biti, a ne najdem odgovora. Morda sem preveč

68

Površna in premalo bistroumna. A to je go¬
tovo . . .«

Markiza se je nagnila h Klariči in ji zašepe¬
tala na uho:

»Nekaj nosite v srcu, česar nočete nikomur
razodeti.«

Klariča je zardela do las, a na srečo ni mar¬
kiza Helena svojim lastnim besedam pripisovala
posebnega pomena, jih izgovorila le, ker so ji slu¬
čajno prišle na jezik in vsled tega tudi ni zapazila,
kak učinek so napravile te besede.

69

VII.

V  svoji prostorni sobi v prvem nadstropju ta¬
krat jako imenitne hiše, ki stoji še dandanes
v Gosposkih ulicah v Ljubljani poleg »Narodne
kavarne«, je zimskega popoldne ležala princezinja
Dietrichstein na razkošni zofi in se je dolgočasila.
Zunaj je bil trd mraz in melo je na vso moč, v sobi
je bilo vroče, ker je v kaminu neprestano plapolal
ogenj. Princezinja je bila namreč vajena nositi kar
mogoče lahke, tanke obleke in zlasti doma se je
oblačila v toilette, kakršne ni v Ljubljani nihče
nosil, kakršne pa so bile moderne v Parizu za časa
direktorija. Ugajale so ji te lahne, skoro prozorne
obleke, ker so samo toliko zaodevale telo, kolikor
je bilo največ potrebno, in je bujna lepota oblik
prišla do veliko večje veljave.

Princezinja se je dolgočasila. Nekaj časa se
je igrala s svojim svilodlakim kužkom, potem ga je
brezobzirno pahnila od sebe, se vrgla na zofo in
sklenivši roke pod glavo začela zevati.

70

»Tak dan, tak dan,« je vzdihovala. »Nikogar
ni na obisk in nikamor ni mogoče iti. Še umrla bom
samega dolgočasja.«

Soba, v kateri je vladala polutema zimskega
Popoldneva, je bila pač bogato opremljena s starim
dragocenim pohištvom in svilenimi preprogami, a
nič ni bilo v njej tistega, kar obiskovalcu na prvi
Pogled razodene, da je soba bivališče imovite
ženske, ki ima svoj okus in svojo individualnost.

»V vaši sobi je prav tako, kakor v kakem
hotelu za kralje.« To sodbo je princezinja že več¬
krat slišala iz ust svojih obiskovalcev in bila je še
nekako ponosna nanjo, češ, da je pri njej vsaj dru¬
gače, kakor pri drugih damah.

Princezinja je bila že iz dekliških let. Imela
je pač že mnogo snubcev, a nobeden ni našel mi¬
losti v njenih očeh. Njen oče se ni dosti brigal
zanjo in ji je puščal popolno svobodo; bil je že star
in bolehen in ni imel več moči kljubovati volji in
zahtevam svoje hčere. Princezinja je delala kar je
hotela in storila, kar ji je prišlo na misel. V začetku
so se ji ljudje čudili, a naposled so se privadili nje¬
nemu ekscentričnemu početju, zlasti ker je imela v
tem oziru tekmovalko v svoji prijateljici baronici
Cojzovi. Šušljalo se je po mestu, da je imela prin¬
cezinja ne le mnogo snubcev, nego tudi že marsi-

71

kakega ljubimca, a gotovega ni nihče nič vedel
povedati, in tako so te govorice kmalu utihnile.

Ravno ko se je princezinja vpraševala, kaj
naj bi počela, da si krati čas, je vstopila njena
hišna.

»Kaj je?« je vprašala princezinja svojo slu¬
žabnico in zaupnico.

»Neki gospod —«

»Kakšen je?«

»Lep, mlad in eleganten, prav po vašem
okusu,« je odgovorila hišna s tisto predrzno zaup¬
nostjo, ki je lastna poslom, kadar se zavedajo, da
kaj vedo, kar naj bi ostalo svetu prikrito.

»Naj vstopi,« je zaukazala princezinja. Iz
odgovora, ki ga ji je dala hišna, je že posnela, kdo
da je obiskovalec. Kdor je bil najbolj v milosti pri
princezinji, tistega je hišna vedno naznanjala z
besedami: »Lep, mlad, eleganten gospod.«

V sobo je vstopil marki d’ Aureville. S po¬
rednim usmevom je zaprla hišna za seboj vrata, a
tako počasi, da je še videla, kako se je princezinja
dvignila z zofe in ji je marki poljubil roko.

»Torej sem prav slutila . . .«

Princezinja ni mogla dalje govoriti. Marki ji
je bil položil roko okrog vratu. Nagnila je glavo,
zatisnila oči in kakor omamljena ležeč na njegovi

roki trpela njegov dolgi mehki poljub na svojih
polodprtih mokrih ustnah.

»Krasna si, princezinja moja,« je šepetal
marki; »tvoja lepota me prevzema . . .«

Princezinja se je veselo in glasno nasmejala.

»Ali si zato pri tem vremenu potoval iz grada
v Ljubljano, da mi to novico poveš?«

»Da, princezinja moja,« je odgovoril marki
in se je vsedel na stolček, ki si ga je bil primaknil
k zofi. »A če me količkaj ljubiš, nikar ne govori o
tej strašni kolibi, kjer sem primoran prebivati, ker
v tej nesrečni Ljubljani ni dobiti primernega in
udobnega stanovanja.«

»Ah, da — kako to, da prebivaš še vedno v
tem ubožnem gradiču? Saj imaš vendar svoje,
četudi nezadostno stanovanje v mestu.«

»Moja mati in moja žena sta našli tam zunaj
nekako prijateljico, in ne marata priti niti čez zimo
v mesto. Ženo bi še pripravil, da bi šla v mesto,
saj se rada zabava in maršal Marmont prireja rad
sijajne večere, toda moja mati se nikakor ne da
pregovoriti.«

Lahen, nekoliko poreden in prezirljiv nasmeh
je šinil princezinji čez obraz. Pri vratih prislušku¬
joča hišna pa se je polglasno zakrohotala.

»Ta marki je ravno tako neumen, kakor vsi
moški,« je rekla sama pri sebi. »Niti tega ne pojmi.

73

da njegova mati neče v mesto, ker je v strahu, da
bi se zgodila med maršalom in med markizo He¬
leno kaka nesreča.«

V sobi princezinje Dietrichstein je bila že na¬
stala popolna tema.

»Povej mi kaj novega,« je rekla princezinja
in se pregibala po zofi, kakor bi iskala najudob-
nejšo lego.

»Novic z dežele hočeš?« se je čudil marki.
»Prišel sem v mesto vzlic mrazu in snegu, da bi
tebe videl — a v sobi je tema — in da bi s teboj
pokramljal o ljubljanskih novicah.«

Nagloma se je dvignila princezinja z zofe.

»Moj dragi marki — vidim, da me več ne
ljubite.«

»Princezinja!« Kar ustrašil se je marki in
planil s svojega stolčka. »Kaj vendar govorite?«

»Da — me — ne — ljubite,« je poudarjale
vsako besedo rekla princezinja. »To je resnica.«

»Ne princezinja.«

»Da, marki. Zdaj je že pol leta, kar sva se
prvič videla. Ali se še spominjate tistega sprejema
v škofiji, pi;i katerem sem bila predstavljena pri
maršalu?«

»Da.«

»Ker sem vam ugajala, ste izpraševali po
meni in moji prijateljici baronici Cojzovi ste za-

74

upali, da bi prav radi začeli z menoj ljubezensko
razmerje. Mislili ste si: Ta princezinja — to bi bilo
nekaj — poskusimo.«

»Milostiva princezinja, prosim vas, kaj ven¬
dar mislite?«

»A saj vam tega nič ne zamerim, dragi marki,
nasprotno. Tako krepostna pa le ni nobena ženska,
da bi bila razžaljena, če kdo po njej zahrepeni. Čim
manj spoštljive želje imajo moški glede kake
ženske, toliko bolj laskavo je to zanjo.«

»Princezinja,« je ječal marki, ki ga je ta
cinizem spravljal v vse večjo zadrego. »Kar mi tu
pripovedujete, so izrodki vaše fantazije . . .«

»Kaj še, dragi marki. Kar sem povedala, je
gola resnica. Tako kakor jaz, mislijo vse ženske,
samo da je malokatera tako odkritosrčna, kakor
sem jaz.«

Marki bi bil rad zasukal pogovor na kak drug
predmet, a princezinja ga je prekinila pri prvih
besedah.

»Le mirno sedite, marki, in poslušajte, kar
vam bom še povedala. Torej, ko sem videla, da
me občudujete, ko sem iz vaših oči spoznala vaše
želje, mi je to ugajalo. Poznavalec ste ženskih
lepot, to pričajo različna razmerja, ki ste jih že
imeli. Svojo hvaležnost za to sem vam izkazala s
tem, da sem vam dovolila nekaj poljubov.«

75

Marki se je hitro nagnil nad princezinjo in je
poskusil jo poljubiti, a princezinja je bila hitrejša in
je to preprečila.

»Nisem vam rekla, da začnete iznova.«

»Skoda! Tolmačil sem tako vaše besede . . .«

»Tolmačili ste jih napačno. Moj sklep je, da
bodi sedaj konec teh poljubov. Nagradila sem vas
bogato za vaše občudovanje, tako da se ne mo¬
rete pritoževati. Odslej bo drugače, kajti do res¬
nične ljubezni ne sme priti med nama.«

»Zakaj ne?«

»Ker me ne ljubite in me nikdar ne bodete
ljubili, moj dragi marki, in ker sem jaz — nevesta.«

Markija je kar streslo, tako ga je presenetila
ta novica.

»Kako pravite, princezinja? Vi ste nevesta?«
»Da, moj ljubi marki. Srečna nevesta, če
hočete. Svojega ženina poznam še izza otroških
let. Včasih sem se ga branila, a zdaj, ko sem spo¬
znala življenje, vidim, da je bil vedno najbližji
mojemu srcu.«

»A sem in tam ga je vendar kdo malo v
ozadje potisnil.«

»O, da,« je ravnodušno menila princezinja.
»To se lahko vsakemu primeri, če so njegovi tek¬
meci pogumnejši. Toda spoznala sem četudi neko¬
liko kasno njegove izredne vrline in zato se hočem

76

% njim poročiti. Vi, ljubi marki, ste prvi človek,
kateremu sem zaupala to skrivnost svojega srca
in ne dvomim, da se čutite počaščenega.«

»Ginjen in počaščen sem, dražestna prince-
zinja . . .«

»A nekoliko vas vendar jezi, kaj ne? Ah,
nikar ne mislite, da sem vam zaupala svojo kriv-
nost samo, da bi vas naredila nekoliko ljubosum¬
nega. Povedala sem vam to, da bi me bolje spo¬
znali in pravičneje sodili.«

»Milostiva .princezinja,« je vzkliknil marki
»verujte mi, da sem vas vedno pravično sodil, dasi
vas prav nič ne poznam, ker vas kakor drugih
i, žensk sploh ni nikdar spoznati. Niti mož, ki je že
obhajal zlato poroko, ne more reči, da pozna svojo
ženo.«

»Nehajte, marki, in poslušajte me dalje. Rada
priznam, da sem koketna, Kaj morem za to? Veseli
ine, da me imajo moški radi in da jim ugajam in da
mi to povedo in dokažejo, zato koketiram ž njimi.
Saj koketiranje nima drugega namena, kakor delati
moškim pogum, da razodenejo svoje misli in svoja
čuvstva. Samo borniranci si domišljujejo, da se s
koketiranjem že delajo obljube.«

»To umevanje vam dela vso čast, princezinja.
Ta logika!«

77

Princezinja je nagnila glavo v znak hvalež¬
nosti za to priznanje.

»Toda, vidite, dragi marki, sčasoma se vsaka
ženska naveliča takih čestilcev in želja jo obide, da
postane deležna resnične ljubezni in resnične vda¬
nosti. Ne zadostuje ji več, da je samo ljubljena, tudi
sama hoče ljubiti. Izkratka, obide jo želja, da se
omoži. V tem položaju sem zdaj jaz. Moj ženin je
kot zvest Avstrijanec zapustil Ilirijo, čim je prišla
pod francosko gospodstvo. Na Dunaju živi in nje¬
govo srce koprni v brezmejni ljubezni po meni . . .«

»Pa vendar ne mislite zapustiti Ljubljane in
se preseliti na Dunaj?«

Marki je bil resnično prestrašen, zakaj sma¬
tral je vse govorjenje tako lepe in tako pokvarjene
princezinje zgolj za koketnost. V trenutku, ko je
izvedel, da ga utegne princezinja zapustiti, je šele
prav spoznal, koliko mu je zanjo.

»Nisem se še odločila,« je rekla princezinja.
»Svojemu ženinu —«

»Kdo je ta srečni človek?« je vzkliknil marki.
»Kako se zove?«

»Tega vam ni treba vedeti. Vi bi ga dali še
aretovati in kot avstrijskega vohuna ustreliti, če
bi se iz ljubezni do mene vtihotapil v Ljubljano, če
bi prišel sem, samo da bi mene videl. Dovolj je, če
vam povem, da živi na Dunaju. Ko je bil prisiljen,

78

oditi iz svoje domovine, mu nalašč nisem sledila.
Hotela sem, naj bo celo leto daleč od mene; v tem
času se pokaže, če me res tako ljubi, da je vreden,
postati moj mož.«

Princezinja je naglo vstala z zofe, stopila k
mizici pri oknu in vzela iz predala drobno pismo.

»Prepričala sem se, da je moj ženin vreden
moje ljubezni. Moje tekmovalke so celo leto skr¬
bele za to, da je vsak dan kaj slabega izvedel o
meni. Tudi o vas so mu mnogo sporočile. A ničesar
ni verjel. Njegovo zaupanje je neomejeno, tako
zaupanje pa izvira samo iz globoke, vroče in res¬
nične ljubezni. Vi, dragi marki, niste zmožni take
ljubezni . . .«

Princezinja ni mogla dalje govoriti, kajti
marki je bil nenadoma planil pokonci, jo objel in
stisnil k sebi in skoro brezsapno drhteč šepetal:

»Ne, motiš se, saj te ljubim, strastno, blazno
te ljubim, z vso silo brezmejnega hrepenenja. Res
je, kar si prej rekla. Videl sem mnogo, doživel
sem mnogo in ljubil brez števila žensk. Brez iluzij
sem. skeptik in cinik, a če vzlic temu blazno hre¬
penim po tebi, si lahko misliš, kako globoka in
močna mora biti moja ljubezen.«

Stiskal jo je k sebi in ji strastno poljubljal
usta, oči in lase in princezinja je to trpela in drhteč
vračala te poljube. Šele opetovano trkanje na

79

vrata je vzbudilo princezinjo iz njene sladke
omamljenosti.

Poravnala si je lase in šele potem velela
»noter«.

Hišna je prinesla na srebrnem krožniku vi¬
zitko. Princezinja jo je prečitala in kratko rekla:
»Prosim gospoda, naj izvoli.«

V sobo je vstopil majhen, eleganten gospod,
temne polti in velikih veselih oči.

»Graščak baron Gali — marki d’ Aureville.«
Tako je princezinja predstavila svoja obiskovalca
in oba sta v trenotku čutila, da sta tekmovalca in
vsled tega sovražnika. Priklonila sta se drug dru¬
gemu, a nihče ni izpregovoril besedice. Oba sta
tudi zapazila zagonetni usmev, ki se je pojavil na
ustnih princezinje, a vsak si ga je drugače tolmačil.
Baron Gali je mislil, da je ta usmev izraz zadrege,
ker je zasačil princezinjo v družbi markija, ki ga
je smatral za svojega tekmovalca, marki pa je
sodil, da se mu princezinja posmehuje, ker ji je bil
ravnokar razodel, kako globoka in iskrena je nje¬
gova ljubezen, zdaj pa vidi pred seboj tistega, ki
je morda srečnejši od njega.

»Duhovita je in hudobna,« si je rekel marki.
»Posmehuje se mi, ker sem se je hotel polastiti, a
se mi ni posrečilo in ker je to preprečil tisti človek,
ki hodi z ravno tistimi nameni semkaj, kakor jaz.«

80

Prisiljeni pogovor, ki se je počasi razvil, je bil
mučen tako baronu, kakor markiju in oba sta hitela,
da sta mu naredila konec. Princezinja se je hudo¬
mušno smejala, ko sta morala skupno oditi in se
drug drugemu delati prijazna, dasi je v njih dušah
tlelo sovraštvo.

81

6

VIII.

n aršal Marmont je smatral za svojo glavno na¬
logo, pridobiti simpatije domačega prebival¬
stva za francosko cesarstvo. Francosko okupacijo
je z resničnim veseljem pozdravilo samo malo šte¬
vilo slovenskih narodnjakov in tisti tudi malošte¬
vilni krogi, ki so bili sovražni krutemu policijskemu
sistemu avstrijskemu. Pridobiti vse tiste, ki so
simpatizirali še z Avstrijo, ali ki so se ravnodušno
podvrgli novim gospodarjem, je bilo toliko težje,
ker je imela dunajska vlada še vedno vse polno
agentov in emisarjev na Kranjskem, ki so prebi¬
valstvo hujskali proti Francozom. Marmont je pazil
na vse, da si pridobi naklonjenost prebivalstva. V
prvi vrsti je gledal na ženstvo, dobro vedoč, da
so ženske najboljše agitatorice. Zaradi ljubljan¬
skega ženstva je prirejal vsakovrstne izlete, za¬
bave, koncerte in plese, in obneslo se mu je to tako
dobro, da so celo žene in hčere plačanih avstrij¬
skih emisarjev stale na njegovi strani.

82

Ko se je zaznalo, da pripravlja maršal v si¬
jajno prenovljenih prostorih ljubljanske škofije —
kjer je Marmont stanoval — veliko maškarado s
Plesom, je bila ne le vsa Ljubljana pokonci, nego
celo dežela. Na svojih graščinah prebivajoči ple¬
miči so s svojimi rodovinami prihiteli v Ljubljano
in bilo jih je toliko, da je v mestu nastalo največje
Pomanjkanje stanovanj. Krojači in šivilje so imeli
toliko posla, da so se posamični premožnejši ljudje
Peljali v trdi zimi, seveda z vozom, v Trst in celo
v Gradec iskat kostumov.

Tudi rodovina markija d’ Aureville je zapu¬
stila za nekaj časa Kušljanov grad in se je preselila
v mesto, dasi je bilo markijevo mestno stanovanje
razmeroma skromno. Marki je stanoval v hiši na
sedanjem Turjaškem trgu, tam, kjer stoji zdaj bivši
»Katoliški dom«. Markiza Helena je tudi dosegla,
da je šla Klariča ž njo.

Maršal Marmont jo je sedaj jako pogostoma
obiskoval. Prišel je malone vsak dan vsaj za nekaj
trenotkov, in ti trenotki so bili markizi Heleni to¬
liko ljubši, ker je bil njen mož zadnje čase nepre¬
stano čemeren in zlovoljen ter tako razburljiv, da
se vpričo njega še smejati ni vec upala.

Markljeva čemernost in zlovoljnost pa ni iz¬
virala iz ljubosumnosti zaradi maršala, marveč iz
jeze, da princezinja Dietrichstein ni več sprejemala

83

6*

njegovih obiskov. Oglasil se je vsak dan pri nji in
vsak dan mu je lokava hišna z ironičnim sožaljem
povedala, da Njene svetlosti ni doma.

Zgodilo se je pa nekega dne, da je marki po
takem odgovoru trdo prijel hišno in ker se je pri
ti priliki zmuznilo iz njegovih rok nekaj' Srebrnja¬
kov, mu je hišna priznala, da se mudi pri prince-
zinji baron Gali. Še nikdar ni bil marki tako jezen,
kakor ta dan, ker je bilo to največje žaljenje nje¬
govega samoljubja in največje ponižanje, kar jih je
doživel. V svoji razburjenosti je zasedel konja in
jezdil vzlic mrazu in metežu več ur po mestni
okolici ter se vrnil šele v mraku domov.

Na hodniku je izvedel, da je v salonu maršal
Marmont in da mu delata družbo markiza Helena
in stara gospa. Ker se mu ni ljubilo, klanjati se v
tem razpoloženju maršalu in igrati vljudnega so¬
proga, je šel v stransko sobo, kjer se je vlegel na
zofo in se vdal svojim neprijaznim mislim. Vrata iz
sobe v salon so bila samo priprta in tako je marki
nehote slišal ves pogovor svoje žene z maršalom.

Zanimal ga ta pogovor ni, kajti sukal se je
zgolj okrog napovedane maškarade. Na veliki mizi
v salonu je bilo razgrnjeno vsakovrstno fino blago.
Markiza je že več dni izbirala, a ni se mogla odlo¬
čiti, ker si je vsak dan zaželela drugo masko.

84

»Najbolje bi vam pristojalo, če bi se oblekli
kot Benečanka,« je menil maršal Marmont, ki je
na obiskih pri markizi Heleni pozabil na vse velike
vojaške, državniške in politiške skrbi in je s sicer
ljubeznivo a plitvo markizo kramljal kakor kak
Študent. »Nadvse bi bili pikantni in benečanski
kostum bi vam toliko bolje pristojal, ker imate
'beneškozlate lase.«

»Ne vem — nič mi ne ugajajo taki kostumi,
ker nimam nič smisla za ljudske noše,« je odgovo¬
rila markiza. »Rada bi imela ne samo slikovit,
nego tudi dragocen kostum. Čemu pa imam toliko
starega lišpa, če ga ne morem nikdar rabiti?«

»Kaj, ko bi se oblekli kot benečanska patri-
cijka,« je menila Klariča. »Imeli bi lahko slikovit in
bogat kostum in ves svoj lišp bi lahko uporabili.«

»Da — to bi bilo nekaj,« je vzradoščena
vzkliknila markiza. »Soproge beneških dožev — to
so bile neke vrste kraljice, bogatejše in mogoč¬
nejše kakor marsikatera prava kraljica.«

Z nervozno hitrostjo je poiskala markiza vse
knjige, kar jih je ležalo po stoleh in jih znesla
na mizo.

»Tu so med drugimi kostumi gotovo slikani
tudi stari kostumi beneških patricijk. A, ljubi mar¬
šal, pomagajte mi iskati.«

85

Listala je po knjigah. Maršal je stopil poleg
nje in se nagnil na mizo. Tesno sta stala drug poleg
drugega. Njune roke so se pogostoma zadevale in
skoro sta se dotaknili lici.

Listala sta dalje, a Klariča je zapazila, da jima
že ni več za slike, da je bližina njiju teles začela
vplivati na njiju živce. Maršal je položil svojo roko
na markizino roko in ni več gledal v knjigo, nego
na markizo in tudi markiza je začela drhteti in
rdečica ji je silila v lice.

»Ah, ljuba Klariča, bodite tako prijazni in pri¬
nesite ves moj lišp,« je naenkrat nekako plaho
rekla markiza. »Laglje bo izbrati blago in določiti
barve, če je lišp pri rokah. Medtem poiščeva z
maršalom slike.«

Nerada je šla Klariča iz sobe. Rada bi bila z
očmi posvarila markizo, ki pa se ni upala dvigniti
pogleda od knjig, kakor bi se bala, da je uganila
Klariča njen namen in kakor bi se hotela umakniti
njenemu posvarilu.

Maršal Marmont je sledil odhajajoči Klariči
z očmi. Komaj je bila vrata zaprla za seboj, je že
položil svojo roko markizi Heleni okrog pasa,
dihnil rahel poljub na njene lase in potem so nje¬
gove ustne iskale njenih usten.

Maršal je bil pač vajen lahkih zmag nad žen¬
skimi srci in to ga je zapeljalo, da je tudi pri mar-

86

kizi Heleni prezrl tisto nežnočutnost, ki jo zahte¬
vajo prav v takih trenotkih mehke ženske. Vsaj
nekaj ljubih, nežnih besed bi bila markiza rada
cula, predno jo je maršal poskusil poljubiti, a da ji
je kar roko položil okrog pasa in jo hotel poljubiti,
to jo je prestrašilo. Ubranila se je maršalovega po¬
ljuba in se izvila iz njegovih rok.

»Ne — ne — nikakor ne,« je polglasno vzklik¬
nila in se umaknila od mize za nekaj korakov.

V maršalu pa je že vrela kri. Z močnimi ro¬
kami je prijel markizo in jo privil k sebi.

»Zakaj ne?« je vprašal teško sopeč in zopet
poskusil Heleno poljubiti.

A zopet se ga je, četudi le teško, ubranila.

»Ne — ne — ne pustim se poljubiti. Ostati
hočem poštena žena.«

»Helena — nikar se me ne branite. Ali me ne
ljubite?«

»Sama ne vem . . . morda . . . prej se mi je
zdelo da, zato sem poslala Klarico iz sobe ... a
zdaj . . .«

»Jaz vas ljubim, Helena, brezmejno vas lju¬
bim. Nikar me ne pehajte od sebe. Zakaj bi me ne
ljubili? Saj vendar veste, da vas vaš mož ne
ljubi . . . Da, vaš mož vas vara . . .«

87

»Tega ne verjamem. Pa, če je tudi res — kaj
zato? Ali me to opraviči varati njega? Niti iz
osvete nečem izgubiti svojega poštenja.«

»Markiza . . . Helena ... ne bodite tako ne¬
usmiljeni ... jaz vas ljubim in pokazali ste mi že
dostikrat, da me ljubite tudi vi. Ali mar nimava
pravice, postati srečna in uživati slast svoje lju¬
bezni.«

Veliki, močni mož je strastno stiskal drhtečo
mlado ženo k sebi in ji poljubljal cvetoča ustna
tako vroče, da je vsa premagana ležala na nje¬
govih prsih. Odpora ni bilo več ...

V tem hipu so iz sosedne sobe zadoneli koraki
in maršal je moral izpustiti markizo. Za nekaj tre-
notkov je vstopila v sobo Klariča, noseč na rokah
celo skladovnico vsakovrstnih šatulj, v katerih je
markiza hranila svoj lišp. Klariča je morala slišati
poljubovanje, kajti bila je bleda kakor zid in
se je komaj premagovala. Markiza Helena je na
prvi pogled spoznala, da ve Klariča zdaj vse in
strah jo je prešinil, da misli Klariča morda več,
kot se je v resnici zgodilo.

Tudi Klariča je, čeprav le naglo, pogledala
markizo, a njene misli so bile vse drugačne kakor
sta menila Helena in maršal Marmont.

Grenka čuvstva so objela Klaričino dušo.
»Taka je torej žena tistega moža, ki ga ljubiš z vso

88

silo svojega srca,« si je rekla Klariča, razvrščajoč
lišp po mizi. »Ti spoštuješ zakonske pravice te
žene kot nekaj tako svetega, da zatiraš in udušuješ
svojo ljubezen do njenega moža, ona sama pa zani¬
čuje svoje najsvetejše dolžnosti.«

Klaričino vedenje je vzbudilo v markizi vest.
Spreletelo jo je spoznanje, da se je izpozabila in v
trenotku je bila že tudi odločena, da popravi, kar
je storila. S tem sklepom je dobila že tudi oblast
nad seboj. Postala je mirna. Pomagala je jemati
lišp iz šatulj in kar tako mimogrede, kakor bi bila
z maršalom govorila o popolnoma brezpomembnih
rečeh, je naenkrat rekla:

»Premislila sem, kar sva prej govorila. Sicer
premišljam le malokdaj resno o kaki stvari, a zdaj
se je zgodilo.«

Maršal je seveda umel, kaj hoče doseči mar¬
kiza s temi besedami.

»Kako ste se odločili, markiza?«

»Najbolje bo, da o tej stvari več ne govo¬
riva.«

Markiza je menila, da je s tem premotila Kla-
rico in obenem povedala maršalu, kar mu je hotela
povedati, naj namreč ne goji nobenih upanj, da po¬
stane njegova ljubica vzlic vsemu, kar se je bilo
med njima zgodilo. Njen sklep je bil trden in to jo je
navdajalo z veseljem in s ponosom. Čutila je v

89

svojem srcu neko zadoščenje, da je premagala ve¬
liko skušnjavo. Tako ji je bilo, kakor da je šla
skozi velik plamen, čutila pač njegovo vročino, a
se rešila iz njega nedotaknjena. Ta njena zavest ji
je dala moč, da se je vedla naravno in je mogla
neprisiljeno in kakor po navadi občevati s Klarico.

Posvetovanje markize Helene s Klarico o
maskeradi je bilo sedaj tako strokovnjaško, da se
ga je maršal Marmont kaj hitro naveličal, zlasti
ker ni mogel ujeti nobenega pogleda več, ki bi mu
bil dal upanje, da markiza Helena še ni izrekla
zadnje besede.

Ko je bil maršal odšel, se je v sosednji sobi
vzdignil marki d’ Aureville z zofe in leno stezal
svoje ude. Slišal je bil vse, kar se je zgodilo med
maršalom in med njegovo ženo, a vznemirilo ga
to ni.

»Moja Helenica ima tudi svoj romanček,« je
zevajoč rekel sam pri sebi. »Dokler me ne osmeši,
naj se le zabava, saj v tej dolgočasni Ljubljani itak
nima nič veselja.«

To je bilo vse, kar si je marki mislil, a da se
njegova žena zapeljivemu maršalu ni vdala, to mu
je bilo vendar prijetno, to je laskavo njegovemu
samoljubju in ga vsaj deloma potolažilo za nepri¬
jetnosti in poniževanja, ki mu jih je provzročala
princezinja Dietrichstein.

90

Pustil je Heleno in Klarico pri njiju posveto¬
vanjih o toaleti in o lišpu za veliko maskerado in
šel iskat razvedrila in zabave v Koloretovo
kavarno, kjer je bilo zbirališče francoskih oficirjev
in kjer se je kartalo in popivalo cele noči.

91

IX.

L ahkoživost ni v Ljubljani nikdar slavila takih
triumfov, kakor za francoske okupacije. Fran¬
coski oficirji, uradniki in vojaki so dajali slabe
zglede in Ljubljančanje so te zglede zvesto posne¬
mali. S Francozi vred je prišlo v Ljubljano tudi
mnogo tujega, velikomestnega življenja vajenega
ženstva, ki je pripadalo najrazličnejšim slojem in
je v vseh krogih razširjalo nazore in navade, ki so
bile dotlej malomeščanskim Ljubljančanom popol¬
noma neznane, ali so se jim vsaj zdele gorostasnc,
nenravne in naravnost strašne.

V teh časih so bile cerkve vedno prazne, ple¬
sišča in zabavališča pa vedno prenapolnjena. Zlasti
priljubljene so bile maskerade v gledališču, kamor
je vse drlo, kar se je hotelo veseliti in uživati. Na
te maskerade so hodile odlične dame in ženske, o
katerih nravnosti ni bilo nobenih dvomov, visoki
dostojanstveniki in sumljive eksistence, da, zapiski
izza tistih časov trde, da so se celo nekateri višji

92

duhovniki spozabili tako daleč, da so zlezli v harle-
kinsko odejo in zavarovani s krinko pred spo¬
znanjem polagali svojo krepost na žrtvenik boginje
Venere.

V taki noči, ko je na maskeradi v gledališču
razposajenost že prevzemala najkrepostnejše ljudi
in prekoračevala že zadnje meje dopustnosti, sta
stopila iz gledališča v črn domino oblečen mož in
v bel domino oblečena ženska. Postala sta pred
gledališčem, kakor bi bila brez sape in bi se hotela
oddahniti. Na trgu pred gledališčem je bilo vse tiho
In mirno. Mesec je osvetljeval visoke gomile za-
mrzlega snega in sipal svoje svetlobo na zidovje
kapucinskega samostana, ki je takrat stal na
vogalu sedanje »Zvezde« nasproti deželnemu
dvorcu.

»Nič sumljivega ni videti,« je rekel mož v
črnem dominu. »Sploh ni žive duše na cesti — torej
lahko greva.«

»O, nikar ne mislite, da me je strah,« se je
zasmejala dama v belem dominu, »celo ne v vaši
družbi, le tega ne bi rada, da bi vi imeli kakih
neprilik doma.«

In princezinja Dietrichstein je pogumno snela
masko in jo zasukala po zraku, v tem ko se je z
drugo roko oklenila markija d’ Aureville, v čigar
spremstvu se je bila udeležila ljudske maskerade

93

v gledališču. Sama je bila prišla na to misel. Mar¬
kiza Helena je zapustila za več dni Ljubljano, hoteč
se umakniti obiskom maršala Marmonta, in njen
soprog je te »zakonske počitnice« porabil za vsako¬
vrstne izlete s princezinjo Dietrichstein, ki ga je
bila zopet milostno sprejela in se srčno smejala
obupnemu tekmovanju med markijem d’Aurevillom
in baronom Gallom.

Počasi sta šla marki in princezinja od gleda¬
lišča proti Gosposkim ulicam.

»Hvaležna sem vam, da ste me peljali na
ples,« je rekla princezinja. »Kar sem videla, me je
resnično zanimal®. Bilo je včasih prav nespodobno,
nekako sirovo celo, a zdi se mi, da se je v vsem
tem izražala le življenska moč teh ljudi in njih silna
želja po uživanju. Ali ste opazovali tisto žensko,
ki je bila oblečena kot Egipčanka, in tistega moš¬
kega v kapucinski halji, ki je ves večer plesal samo
ž njo. Kako jo je držal... Kako jo je stiskal k
sebi... Kako so žarele njegove oči... In ona!'
Drhtela je, pogledi so se ji vnemali, in ko jo je
konec plesa kar pričo vseh ljudi poljubil, je tako-
rckoč omedlela na njegovih rokah. Bilo je nekaj
živalskega v tem prizoru in vendar je bilo lepo.«

»To je ljubezen,« je dihnil marki in je poljubil
svoji spremljevalki roko. »Prava ljubezen ne računa
nič in nima nobenih ozirov.«

94

»Kdo sta bila neki ta dva?« je nadaljevala
princezinja, kakor bi govorila sama s seboj. »Kako
čudni ljudje so bili pač zbrani na tej maskeradi.
Spoznalo se je samo po dragocenosti blaga in lišpa,
kakim slojem pripadajo. Videla sem krasne svilene
obleke in dragocene demante, in videla prav pri-
proste, da, celo revne kostume. Kaj prihajajo na te
plese res tudi ubijalci, tatovi in vlačuge?«

»Pride kdor hoče,« je odgovoril marki. »Ni¬
kogar ne vprašajo, kdo da je in kaj da je. Tudi
ubijalci in vlačuge se lahko ljubijo, saj so ljudje,
kakor drugi.«

Molče sta storila nekaj korakov.

»Tudi midva se ljubiva, ali ne?« je nenadoma
vprašal marki. »Jaz vas ljubim in koprnim po vas...«

Princezinja ni takoj odgovorila. Zatrepetali
so bili njeni živci in zatisnila je za trenotek oči.
Potem se je naenkrat ustavila in tiho, komaj slišno
rekla:

»Tudi jaz vas ljubim, da — zdaj čutim, da
vas jaz ljubim.«

Stala sta v senci vrat pri hiši, kjer je stano¬
vala princezinja. Molče je markj stisnil princezinjo
k sebi in jo poljubil. Njene ustne so bile vroče,
kakor njegove, oba sta imela razgreto kri.

Princezinja je imela hišni ključ, zakaj razen
one hišne ni nihče vedel za njen romantični ponočni

95

izlet. Marki je odklenil vrata in ne da bi kaj rekel,
je stopil za princezinjo v vežo in zaklenil vrata
za seboj. Lahko bi bil napravil luč, a ni mu prišlo
na misel. Položil je zopet roko princezinji okrog
pasa in počasi stopal z njo po stopnicah, ki jih je
razsvetljeval mesec. Nobene besede nista izpre-
govorila. Le zdaj in zdaj sta se ustavila in se vse
strastneje objemala in poljubovala.

V predsobi je spala hišna na zofi in poleg nje
je gorela luč. Ni se prebudila, ko sta šla princezinja
in marki mimo nje, a tema dvema ni bilo nič na
tem, če ju hišna tudi vidi.

Pozabljeni so bili vsi oziri, pozabljene vse
dolžnosti.

V tej uri je postala princezinja Alma Dietrich-
stein ljubica markija Charlesa d’ Aureville.

Marki se ni vdajal iluzijam glede ljubezni
princezije Dietrichstein. Poznal je svojo ljubico
dovolj dobro, da je vedel, pri čem da je. Uvidevai
je, da se mu ni vdala iz tiste brezmejne ljubezni,
ki daje včasih ženskam pogum, kljubovati vsemu
svetu, marveč da je postala žrtev svoje krvi in
svojega temperamenta, da še je je polastil v tre-
notku, ko je bila vsa razdražena vsled tega, kar
je videla in doživela na maskeradi v gledališču.

Tudi princezinja si je bila že drugi dan na
jasnem, kako se je zgodilo, da je postala ljubica

96

markija d’ Aureville. Bila je lahkomiselna in ošabna
in ni ji bilo žal tega, kar se je zgodilo. »Živeti,
uživati trenotek, naj prinese bodočnost kar hoče,«
to je bilo tudi njeno načelo. Harmonirala je v tem
oziru s Francozi in zato ji je bilo prijeteno živeti
v Ljubljani, kjer ljudje že niso ničesar več resno
zamerili in se niso njeni krogi ob ničemer več
izpodtikali. A dasi ji ni bilo žal, da se je dala pre¬
magati, vendar ni niti trenotek mislila, izvajati iz
tega dogodka kake posledice in svojo trenotno
kaprico premeniti v resno in trajnejšo ljubezensko
razmerje. Že pri misli, da bi imela z markijem
stalno ljubezensko razmerje, ki bi ji nalagalo vsako¬
vrstnih dolžnosti, jo je kar zazeblo, kajti zdelo se
ji je, da bi bilo tako razmerje za njeno, neodvisnost
in svobodo zahtevajočo naturo nekaj neznosnega.

Dalje časa trajajočega ljubezenskega razmerja
še ni imela nikdar in v svesti si je bila, da ga tudi
nikdar ne bo imela, ker je bilo to docela nasprotno
njenemu značaju. Ljubezen, to ji je bilo sploh
kratkočasje in zabava in tudi glede markija d' Aure-
villa je bila odločena, da ostane njen ljubimec samo
malo časa, samo dokler jo bo ta ljubezen mikala
in zabavala.

Svoji hišni, ki ji je bila bolj zaupnica in
Prijateljica kakor pa služabnica, je odkritosrčno
razodevala vse svoje misli in svoja čuvstvovanja.

97

7

Pred njo ni imela nobenih skrivnosti in nobenih
tajnosti.

»Vsak moški me zanima samo toliko časa,
dokler ga popolnoma ne spoznam,« je rekla hišni.
»Vsak človek je podoben posodi, v kateri je cela
vrsta vedno manjših posod, in v vsaki taki posodi
je lahko skrita kaka druga lastnost. Cim sem spo¬
znala moža skozinskoz, sem se ga že tudi nave¬
ličala. Ni ga večjega dolgočasja, kakor poslušati,
kako si ostane človek vedno enak in kako se
ponavlja.«

Princezinja je imela kaj rada take pogovore,
v katerih je lahko brez ovinkov razodevala svoje
nazore in njena hišna se ji je bila posebno prikupila
prav s tem, da je razvijala včasih še dosti smelejše
in predrznejše nazore.

Marki d' Aureville se je trudil kar se je mogel,
da si ohrani ljubezen lepe princezinje. Bila ga je
sama pozornost. Poznal jo je tako dobro, da je
natančno vedel, kaj mora storiti in kaj mora
opustiti, če hoče ostati v milosti pri njej. Bil je
izkušen salonski mož, poznavalec ženskih src,
duhovit in ljubezniv kadar je hotel, lep in mlad,
eleganten in razsipen, a vendar ni mogel več
doseči, da bi mu princezinja še enkrat dovolila
navaden poljub. Kramljala je ž njim in se zabavala,
kadar ga je sploh sprejela in je bila za to razpolo-

98

žena, sprejemala je ravnodušno krasne šopke, ki
jih je naročal v Trstu in ki so ga veljali ogromno
denarja, dovoljevala mu, je sedel pri njenih nogah
in ji čital pikantne spise, a čim jo je količkaj začel
dolgočasiti, ga je hladno odslovila.

To je trajalo štirinajst dni. Marki je trpel
velike muke. Zopet se je čutil ponižanega v svojem
samoljubju, toliko bolj, ker se je zavedal, da takega
ravnanja ne zasluži. Bolelo ga je to toliko bolj,
ker si je zdaj domišljal, da ga ne vleče k prince-
zinji zgolj samo koprnenje njegove krvi, nego
prava in pristna ljubezen.

Nekaj dni pred veliko maskerado pri maršalu
Marmontu je princezinja zopet ležala na svoji zofi.
Bila je prav zadovoljna sama s seboj. Kostum, ki
si ga je bila izbrala, ji je jako ugajal, prilegel se ji
izborno in prepričana je bila, da doseže na maske-
radi velik uspeh.

Na tihem si je tudi rekla, da se mora na tem
plesu začeti nov roman in da mora zaradi tega
odsloviti markija.

Ta je sedel kraj zofe in čital princezinji oso¬
ljeno povest. Princezinja ga nitj. poslušala ni, tako
je bila zatopljena v svoje misli. Naenkrat se je
dvignila.

»Odložite to knjigo, dragi marki, da se
pomeniva o resni stvari. Prav zdaj sem premišlje-

99

7*

vala o najinem razmerju in spoznala sem, da je
najbolje, če narediva — konec.«

Marki je bil tako presenečen, da mu je knjiga
padla iz rok in da ni mogel spraviti besede čez
ustne.

»Kam naj naju dovede to razmerje?« je
nadaljevala princezinja. »Vi ste oženjeni, imate
krasno, ljubeznivo, ljubezni vredno soprogo ...«

»Nikari ne govorite o tem,« je prosil marki
ves zbegan.

»Bodiva vsaj odkritosrčna,« se je zasmejala
princezinja. »Poznam vašo soprogo in njene last¬
nosti, in vem tudi, da jo pravzaprav resnično
ljubite, četudi ste se je malo naveličali. To pa mine
in vrnili se bodete k nji in še srečni bodete ž njo.
Kar se pa mene tiče, dragi marki, vam odkrito
povem, da mi je bilo najino razmerje le kratko¬
časje in nič več.«

»Kratkočasje?« je v silnem strmenju jecljal
marki in obšlo ga je spoznanje, da ni imel
doslej niti najmanjšega pojma o pravem značaju
svoje ljubice. Naenkrat mu je šinila v glavo misel,
ki ji je hitro dal izraza.

»Začeli ste kako drugo — kratkočasje in se
hočete mene odkrižati. Pa ne, da bi bil baron
Gali...«

»Ne.«

100

»Ta ni bil nikdar vaš ljubimec?«

»Kaj vas to briga?« je hladno odgovorila
Princezinja.

»Torej ne ljubite nikogar? Prosim vas, po¬
vejte mi resnico.«

»Ljubim ... svojega ženina.«

Marki se je molče priklonil in je odšel.

101

X.

V  ljubljanski škofiji poleg stolne cerkve ni bilo
nikdar takega življenja, kakor tedaj, ko je tam¬
kaj stanoval guverner Ilirije maršal Marmont.
Živeli so pač včasih v tem poslopju prej in pozneje
tudi prav veseli škofje, ki so ljubili posvetna raz¬
veseljevanja in sprejemali v svojih dvoranah tudi
lepe, a ne vedno krepostne dame in tudi greha se
je mnogo storilo v teh prostorih, toda takega raz¬
košja, kakor za časa maršala Marmonta, razkošja
v vsakem oziru, niso ti zidovi niti poprej niti kas¬
neje videli.

Maršal Marmont je hrepenel po tem, da po¬
stane kralj mlade Ilirije. »Ce je moj tovariš, Murat,
nekdanji pikolo v marziljskih kavarnah, postal kralj
neapoljski, če je moj prijatelj Bernadotte, nekdanji
odvetniški pisar, postal kralj švedski, zakaj bi jaz,
slavni zmagovalec v velikih bitkah, ne smel hre¬
peneti po kraljevski kroni ilirski?« To je odgovoril
Marmont na očitanje Napoleonovega odposlanca,

102

da si hoče posaditi na glavo kraljevsko krono in
samozavestno je dostavil: »Morda bi meni kra¬
ljevska krona bolje pristojala, kakor pustolovskemu
Harlekinu Muratu, gotovo pa bolje kakor smešnemu
•Jeromu,« (bratu Napoleonovemu).

A'larmont je imel res mnogo kraljevskih last¬
nosti. Kraljevski je bil njegov ponos in kraljevski
njegov nastop; ljubil je kraljevsko bogastvo v
svojem stanovališču in pri svojih priredbah, in je s
polnimi rokami razsipal denar, kadar je želel, da
se pokaže v kraljevskem sijaju.

»Kostumni ples,« ki ga je priredil v škofiji, je
presegal po svojem bogastvu in po svoji krasoti
vse, kar so kdaj videli Ljubljančanje in stari aristo-
kratje, ki so doživeli mnogo dvornih zabav na
Dunaju, so pripoznali, da je Marmontova maske-
rada daleč nadkrilila celo dvorne priredbe v
cesarski prestolici.

Škofija je bila vsa v zelenju in v cvetlicah in
razsvetljevalo jo je na tisoče voščenih sveč in
lampijonov v vseh barvah. V stranskih prostorih
so bili pripravljeni buffeti, pri katerih so stregle
odlične dame, če so se naveličale plesa, kateremu
je bila odmenjena dvorana, kjer sedanji škofje v
velikem tednu starčkom noge močijo.

Udeležba pri tej slavnosti je bila ogromna.
Nihče ni hotel izostati, celo največji sovražniki

103

Francozov so se trgali za vabila na to priredbo, in
ženski svet je tekmoval kakor nikdar, da z dragimi
in krasnimi oblekami poveča sijaj tega večera.

Maršal Marmont je bil pozoren gostitelj vsem
svojim gostom, zlasti pa markizi Heleni d’ Aure¬
ville, od katere se kar ni mogel ločiti, ki pa je šele
pozno prišla in je nameravala zgodaj oditi, ker je
bila prišla sama s svojo taščo. Znanci in znanke so
jo povpraševale po možu, a odgovarjala je samo,
da je zadržan priti in ni hotela niti namigniti, kaj
ga je zadržalo. Tekom večera pa se je vendar raz¬
vedelo, iz katerega vzroka je marki d’ Aureville
ostal doma in je pustil svojo ženo iti samo s taščo
na ples. Najprej se je o tem vzroku samo šušljalo
med oficirji, a kmalu je vedela vsa dvorana, da je
imel marki d' Aureville dvoboj, pri katerem je bil
ranjen na roki.

»Nič posebnega,« so pripovedovali oficirji. »V
gledališki kavarni se je sporekel z nekim nadležnim
nemškim graščakom od nekod z Dolenjskega,
nekim baronom Gallom, in ker je bil marki slabo-
voljen in zadirljiv, je prišlo do dvoboja na sablje,
pri katerem je bil marki ranjen.«

Govorica je bila utemeljena, samo tega ni
nihče vedel, zakaj je bil marki slabovoljen in zakaj
je bil zadirljiv in osoren z baronom Gallom. Naj¬
manj je to slutila markiza Helena. Prestrašila se je

104

resnično, ko se je marki z obvezano roko pripeljal
domov in ji povedal, da mu je bilo meso presekano
do kosti. Hotela je ostati doma in mu streči, a
marki tega na noben način ni hotel dopustiti.

»Kaj vendar misliš,« ji je rekel, »saj bi se
ljudje iz mene norca delali, če bi zaradi take malen¬
kosti ostala doma.«

»Kdo pa je ta baron Gali?« je vprašala
Helena. »Slišala sem že to ime, a videla tega člo¬
veka še nisem.«-

»Zarobljen nemški aristokrat s kmetov, ki
ima vsled svojih slabih manir vedno prepire. Zadel
me je ne vsled svoje spretnosti, marveč vsled ne¬
srečnega slučaja.«

V daljše pogovore o baronu Gallu pa se marki
ni hotel spuščati, nego le silil svojo ženo, naj gre
na slavnost v škofiji ter to naposled tudi izsilil. V
slovo je marki svojo ženo poljubil in markiza si je
odhajaje priznala, da zna njen mož še vedno sladko
poljubljati.

S plahim srcem se je odpravila markiza
Helena na veselico v škofiji. Odkar jo je bil maršal
Marmont v njeni sobi poljubljal, se ga je ogibala
in zdaj se je bala, da se mu na njegovem domu ne
bo mogla umakniti.

Toda ko je stopila med to pestro množico, ki
je polnila vse prostore škofije, so bili pozabljeni

105

vsi njeni pomisleki, pozabljen je bil poljub njenega
moža, da, celo njegova v dvoboju dobljena rana.
Markiza Helena je bila pač prava ženska: ko se je
šlo za to, da napravi dober vtisk na maršalove
goste in da s svojo masko obrne nase občno
pozornost, je vse drugo stopilo v ozadje. Z zado¬
ščenjem je poslušala komplimente vsakovrstnih
znancev in vlekla na ušesa, kar so o njej govorili
neznanci. In bila je vsa srečna in vesela, da je vsem
ugajala in da so jo vsi laskavo hvalili.

Hoteč se skriti maršalu Marmontu, ki jo je bil
zapazil med gosti in poskušal priti do nje, je stopila
v stransko sobo, kjer je bila okrog buffeta velika
gneča. Iz skupine kostumiranih dam je slišala svoje
ime. Postala je in poslušala. Govorilo se je res o
njej.

»Zala je ta markiza, prav presrčna in ljubez¬
niva,« je rekla ena dotičnih dam. »Res, obžalujem
jo, da ima tako nesrečo v zakonu.«

»Tako je, če ima žena preveč lepega in preveč
zabavnega in veselega moža.«

»In vi veste gotovo, da ima ljubezensko raz¬
merje s princezinjo Dietrichstein?«

»Imel je tako razmerje, draga prijateljica, a
končano je, popolnoma končano.«

»In kdo je stopil na njegovo mesto?«

106

»Baron Gali, močan, velik mož, silno močan,
nekak slon.«

»Po duhovitem in elegantnem markiju ta
zarobljeni velikan... princezinja ljubi pač prav
znatne premembe. A za markizo Heleno mi je res
žal, da jo njen mož tako vara.«

»Tudi meni in pravzaprav mu od srca pri¬
voščim, da ga je baron Gali v dvoboju ranil.«

Trepetaje je poslušala markiza Helena ta
pogovor, ki ji je razkril stvari, katerih doslej niti
slutila ni. Spekla so jo razkritja, da bi se bila naj¬
raje razjokala in zbežala je iz sobe, da poišče
kotiček, kjer bi se mogla odpočiti vsaj nekaj
trenotkov.

Nikdar ni mislila, da ji je njen mož zvest, a
sodila je, da ima vendar le njo rad, z drugimi pa
se samo kratkočasi. A da se je zaradi druge celo
dvobojeval s tekmecem, to jo je bolelo toliko bolj,
ker je čutila, da je osmešena in ponižana.

Užaljena in ponižana je bila markiza Helena
toliko bolj, ker si je štela v veliko zaslugo, da se ni
dala premotiti maršalu Marmontu. Že jo je bil
očaral, že je bila pripravljena, da stopi s pravega
pota, a v zadnjem trenotku se je bila zavedla
svojih zakonskih obvez. Vse to, si je zdaj očitala, je
storila zaradi moža, ki ne samo, da jo vara, nego

107

se zaradi druge ženske celo dvobojuje in s tem
svojo ženo smeši.

Kako žal ji je bilo zdaj, da je odbila od sebe
maršala. Kar jezna je postala na Klarico, da jo je
v tistem kritičnem trenotku motila in ji s svojimi
očitajočimi pogledi obudila vest.

Zdaj ne bo več tako otročja, si je rekla. Oe
je možu vse dovoljeno, če se mož tako daleč spo¬
zabi, da se zaradi druge ženske dvobojuje, potem
se tudi ženi ne sme zameriti, če pozabi na dolžne
obzire do moža in išče za svojo nesrečo drugod
tolažbe.

Mala markiza je znala biti tudi jezna. Prav
resnično se je zdaj jezila na svojega moža in v tej
svoji jezi je pohitela v plesno dvorano. Zdaj se
tudi ni več ogibala maršala Marmonta, celo iskala
ga je. Plesala je neumorno, koketirala na vse
strani, odlikovala svoje plesalce in čestilce na vse
načine, in se silila, da je bila kar mogoče vesela.
In ker se veselje ne da izsiliti, je bila razposajena
in frivolna, da so se njeni znanci kar čudili in se
vpraševali, kaj je neki provzročilo to premembo.

Maršal Marmont je bil zelo zadovoljen. Vedel
je, da je imel marki d'Aureville dvoboj z baronom
Gallom in vedel je tudi za pravi nagib temu dvo¬
boju. Uganil je takoj, da se mu je markiza Helena
zdaj približala ne toliko iz ljubezni, kot iz užalje-

108

nosti in nevolje na svojega moža. Uganil je tudi,
da Helena ne bo dolgo pripravljena, maščevati se
svojemu možu in hotel je izkoristiti dobro priliko.
Imel je markizo resnično rad in hrepenel je res¬
nično po njej, toda zavedal se je, da se to čustvo
sme pač imenovati poželjenje, ne pa ljubezen in da
bo to čuvstvo kmalu ugasnilo, tako kmalu, kakor
osvetoželjnost male markize.

Obetal si je maršal, da naglo in lahko zmaga.
Njegova pozornost je ugodno vplivala na markizo
Heleno, njegova ljubeznivost ji je laskala, njegove
ljubezenske prisege so kakor zdravilo vplivale na
njeno razjarjenost. Polagoma je izginila njena
nevolja na soproga in njena užaljenost, zlasti ko
je izpraznila nekaj čaš šampanjca. Oči so se ji
začele žareti, toplo ji je postajalo, kri se ji je začela
vnemati in njena razposajenost je rasla in postala
pristna. Nič več se ni silila, da bi bila zabavna,
vesela in koketna, kar sama od sebe je postala
taka. Moževa nezvestoba je ni več pekla, zdaj se
'ii je zdelo smešno, da se je zaradi nje jezila in
žalostila. V njenem srcu je vladalo zdaj samo eno
čuvstvo: da ne bo imela nobepih ozirov več in
uživala življenje in ljubezen kakor se ji bo ljubilo.
Kadar premaga ženska vse pomisleke in pride do
takega sklepa, je vselej sama s seboj nadvse zado¬
voljna.

109

Nič se ni branila mala markiza, ko jo je
maršal čedalje strastneje stiskal k sebi, in nič se ni
branila, ko jo je proti jutru zapeljal za preproge,
zagrinjajoče okna v stranski sobi ter jo zopet po¬
ljubljal tako vroče in žejno, kakor tisti dan, ko je
izbiraje kostum za to veselico, poslala Klarico iz
sobe. Ležala je na njegovih prsih, pila njegove po¬
ljube in jih vračala.

»Helena,« je težko sopeč dihnil Marmont,
»pojdi z menoj.«

Ni mu odgovorila ničesar, a ko ji je položil
roko okrog pasa, je šla ž njim kakor omamljena in
kakor bi bila brez volje.

Prekoračila sta sobo in stopila na hodnik. Že
sta prišla do stopnic vodečih v drugo nadstropje,
kjer so bile privatne sobe maršalove, ko je po teh
stopnicah pridrvelo nekaj mladih francoskih ofi¬
cirjev.

»Kje vendar hodite, gospa markiza,« so vpra¬
šali vsi naenkrat. »Iščemo vas že po celi hiši.«

»Kakor vidite, sem v dobrem varstvu,« se je
zasmejala mala markiza. »A čemu me iščete?
Danes ne bom več plesala; preveč sem utru¬
jena.«

Eden oficirjev se je po vojaški postavil pred
markizo, je salutiral in rekel:

110

»Javljam pokorno, gospa markiza, da imam
naročilo od vaše gospe tašče vas poiskati, aretirati
in pripeljati pred njo.«

»Zakaj in čemu?« je smeje se vprašala
markiza.

»Ker je potekla ura, določena ža zabavo in je
gospa tašča sklenila.in odredila, da gresta domov.«

Nič rada se nista vdala markiza Helena in
maršal Marmont, a braniti se nista mogla, nego se
morala povrniti v spremstvu iskalcev v plesno
dvorano in skrbeti, da ne uganejo, s kakim name¬
nom sta hotela iti v drugo nadstropje.

Maršal Marmont je sam izročil markizo njeni
tašči in se potem od nje dostojanstveno poslovil.
Vroči pogled, s katerim ga je odpustila mala mar¬
kiza, mu je pričal, da sme upati vse.

»Kako si danes vsa iz sebe in kako ti žare
oči,« je opomnila stara mariza, ko je prišla ž njo
domov. »Že na zabavi sem to zapazila, a zdaj si
taka, kakršne te še nisem videla.«

»Utrujena sem . . . preveč sem plesala ... in
šampanjec me je razburil. Počitka sem potrebna.«

Skoro omahuje je šla mala markiza v svojo
spalnico. Njena tašča je gledala za njo in začudena
zmajevala z glavo.

»Utrujena je in počitka potrebna,« je rekla
sama pri sebi, ko se je v svoji sobi pripravljala za

111

počitek. »Od utrujenosti še nikomur niso drhtele
ustne in žarele oči. In par čašic šampanjca tudi ni
tega provzročilo, saj je plesala kakor blazna. Ne.
Nekaj drugega je vzrok. Pa ne, da se uresniči, kar
sem že dostikrat rekla svojemu sinu: Med tem, ko
loviš ti po tujih loviščih fazane, se bo v tvoje
gnezdo vtihotapil kragulj in se- polastil tvoje golo¬
bice. Lepa je, presrčna in ljubezni vredna, ta golo¬
bica, a mesto da bi se moj sin z njo bavil, si pusti
zaradi druge ženske roko presekati. Spoznal bo
šele, kaj ima na svoji ženi, ko bo že prepozno. Pa
— naj se zgodi, kar se ne da preprečiti; vsak je
sam kovač svoje zakonske sreče ali nesreče.

S to filozofsko tolažbo je stara gospa legla v
postelj in je mirno zaspala. Njej sami se v dolgih
letih njenega zakona ni moglo ničesar očitati, toda
spoznala je svet in ljudi in ker je bila vzrasla v
idejah svojega časa, zato ni jemala ničesar tra¬
gično in je ni prestrašila niti misel, da bodeta njen
sin in njena sneha hodila vsak svojo pot. »Živeti
in uživati«, to je bilo načelo, ki ga je, četudi ne
izvrševala, pa vzlic svojim sivim lasem pripozna-
vala tudi stara markiza.

M

112

XI.

n arki (TAureville je bil vsled svoje rane prisiljen
ležati v postelji. Zeljno je čakal, da pride
markiza Helena vsaj vprašat, kako se mn godi in
željno je tudi čakal, da mu pove, kako je bilo na
kostumnem plesu pri maršalu Marmontu, kako se
je tam zabavala in kaj je vse tam videla in slišala.
Kar neodpustno se mu je zdelo, da se markiza zanj
nič ne zmeni. Pozabil je popolnoma, kako jo je za¬
nemarjal, varal in celo osmešil ter se nanjo jezil,
češ, da ima prav čudne pojme o svojih dolžnostih
kot žena.

Markizi Heleni pa še na misel ni prišlo, da bi
šla v spalnico svojega moža vprašat, kako se mu
godi in mu poročat o plesu pri guvernerju. V njeni
mali glavici so rojile vse druge "misli.

Koj, ko se je prebudila, je, komaj za silo
opravljena, pohitela k pisalni mizici in naglo spi¬
sala kratko sicer, a pomembno pisemce.

113

8

»Ostanem pri svoji obljubi. Poskrbite, da bo
vhod od cerkvene strani odprt in da me nihče ne
bo videl, ko pridem.«

Potrudila se je, da bi nihče ne mogel spo¬
znati njene pisave in posrečilo se ji je dosti dobro.
Pisemce je vtaknila v zavitek in spisala naslov.

Ko je bila s tem gotova, je hotela poklicati
hišno, da bi pisemce odposlala, a ko je prišla do
vrat, si je naenkrat premislila. Stopila je zopet k
pisalni mizi in je pisemce zaklenila v miznico.

»Ne odpošljem ga danes,« je rekla sama sebi.
»Preveč bi si domišljal. Naj raje potrpi nekaj dni.«

A komaj je zaklenila miznico, so jo obšle že
druge misli.

»Samo sebe varam. Govorim, da bi se pre¬
več domišljal, v resnici pa me je le strah pred tem
korakom. Kako sem vendar neumna. Niti toliko
poguma nimam, da bi izpolnila svoj sklep in dano
obljubo, samo ker sodijo ljudje, da je to greh. Moj
mož je imel že nebroj ljubic, niti toliko ozirov ni
imel name, da bi me obvaroval smešnosti, jaz pa
se ne upam storiti tega, kar on vsak dan uganja.«

Odprla je zopet miznico in vzela iz nje pismo.
Pri tej priliki je zagledala lično igračo, ki jo je bila
pred nekaj dnevi kupila za svojega otroka. Ta
igrača jo je spomnila, da ni samo žena, ki jo je mož
prevaril in osmešil, nego da je tudi mati.

114

Obsedela je pri mizi in je mehanično sukala v
rokah pismo ter čitala naslov »Njegovi prevzviše-
n osti maršalu Marmontu, vojvodi Dubrovniškemu«.
Ves zamišljen je bil izraz njenega dekliškega
obličja. Skoro celo uro je tako sedela pri svoji mi¬
zici. Naenkrat je vrgla pisemce zopet v miznico in
odskočila s sedeža.

»Kako je le mogoče, da sem prišla na tako
misel,« je šepetala in začela z naglimi koraki pre-
merjati svojo sobo. »2e zaradi svojega otroka ne
smem tega storiti.«

Tedaj pa se je spomnila princezinje Dietrich-
stein in v trenotku so vsi njeni dobri sklepi zopet
razpadli v nič. Pred oči ji je stopila podoba te
ženske izredne lepote in elegance. Videla je, kako
se porogljivo smeje njej, prevarani in osmešeni
ženi, kako gleda nanjo z izrazom žaljivega pomilo¬
vanja. Vsa kri je zavrela v tem trenotku v mali
markizi in spreletelo jo je bolestno čuvstvo, da jo
ie njen mož ne le varal, nego tudi ponižal in osra¬
motil pred vsem svetom.

Hlastno je zopet planila k mizici, vzela iz nje
Pismo in poklicala hišno.

Hišna je bila v kuhinji in ni slišala klica male
markize, pač pa je slišala ta klic na hodniku sto¬
ječa oseba, namreč Klariča.

115

8*

»Dobro jutro, markiza,« je veselo vzkliknila
Klariča. »Tako zgodaj že pokonci, dasi ste skoro
vso noč plesali? In kako dobro izgledate! Vsa
rdeča ste, ko mlada roža.«

Markiza Helena je bila v precejšnji zadregi.
Kar nič ji ni bilo prav, da je ravno v tem trenotku
prišla Klariča in ni vedela, kaj bi v naglici odgovo¬
rila na Klaričine opomnje.

»Ali želite, da pokličem hišno?« je vprašala
Klariča, ki je takoj zapazila, da moti malo markizo.

»Da,« je odgovorila markiza, a takoj vzklik¬
nila »ne — počakajte malo. Ce utegnete, ostanite
malo tu.«

Markiza je primaknila Klariči stol in je sama
sedla za pisalno mizo. Maršalu namenjeno pismo
je držala v rokah. Nehote je Klariča pogledala na
pismo in streslo jo je po vsem životu, ko je čitala
naslov. Zdaj je videla, da se nesrečno ljubavno
razmerje, ki je je že enkrat zapazila in v kritič¬
nem trenotku motila, ni še prenehalo, da ni še
mrtvo, nego da je zadobilo še nevarnejši značaj.
Trpka čuvstva so prešinila njeno srce in temen je
postal njen pogled, a rekla ni ničesar.

Mala markiza je pač vedela, kaj hoče Klariči
reči, ni pa vedela, kako naj začne.

»Ali si morete predstavljati, o čem sem rav¬
nokar razmišlievala?« je končno vprašala in ne

116

eakaje odgovora nadaljevala: »Razmišljevala sem
o svojem življenju. Kar sem mislila, tega vi, modra
Klariča, gotovo ne bodete odobravali.«

Klariča se je silila, da bi se nasmehnila, a ni
se ji posrečilo.

»Vpraševala sem se,« je nadaljevala markiza,
»če ima življenje res kak smisel, kakor so nam to
zabičevali, ko smo bile še male in neizkušene.
Kako lepe nauke so nam dajali! Pravili so nam
tudi, da mora človek vestno in natančno izpolnje¬
vati svoje dolžnosti. Prosim vas, Klariča, povejte
mi, čemu naj človek izpolnjuje svoje dolžnosti, če
od tega ničesar nima?«

»Jaz pa ne mislim tako,« se je resno oglasila
Klariča. »Ce človek izpolnjuje prevzete dolžnosti,
mu je to v veliko tolažbo in oporo.«

»Bežite no! Kaj še mislite, da je res kaj
vredno 'tisto zadoščenje, ki ga baje človeku daje
zavest, da je izpolnil svoje dolžnosti? Meni se zdi
to jako naivno.«

»Meni ne,« je mirno opomnila Klariča.

»Razumem vas,« je menila markiza. »Vi pač
še ne poznate življenja. Jaz pa sem že marsikaj
doživela in vsled tega sem nezaupna in ničesar
Več ne verjamem.«

Zamislila se je za nekaj trenotkov in se zopet
igrala s svojim pismom, namenjenim maršalu Mar-

117

montu. Klarico je obšla slutnja, da ji namerava
mala markiza zaupati nekaj posebnega in težko ji
je postalo pri srcu, zakaj dozdevalo se ji je, da je
zakonska sreča markija d’ Aurevilla dospela v naj-
kritičnejsi stadij. Moralo se je nekaj posebnega
zgoditi, je mislila Klariča in težko je čakala raz¬
kritij markize Helene.

»Poslušajte me, Klariča,« je končno začela
markiza. »Poznala sem mlado ženo iz tistih kro¬
gov, katerim pripadam tudi jaz. Njen mož jo je
očitno zanemarjal a prenašala je to vdano. A zgo¬
dilo se je še več. Njen mož jo je pred vsem sve¬
tom ponižal in osmešil zaradi druge ženske.«

Klariča ni vedela, kaj je žaljeno samoljubje.
Vzgojena v duhu ponižnosti in samozatajevanja ni
pojmila, da more samoljubje igrati veliko vlogo v
človeškem življenju. Čutila je v trenotku prvič,
kako velika razlika je med njo in med markizo
Heleno: ta je bila občutljiva in samoljubna, Klariča
pa je žrtvovala samo sebe in srečo svojega življe¬
nja nikomur znani ljubezni do markija d’ Aureville,
samo da bi mogla prebivati v njegovi bližini. Na
eni strani skrajno samoljubje, na drugi strani
skrajno samozatajevanje.

»Vidite, Klariča,« je nadaljevala markiza, »ta
ponižana in osmešena žena je vse svoje življenje
verjela, da je vestno izpolnjevanje dolžnosti naj-

118

slajše zadoščenje in da je največja sreča', imeti
mirno vest. Za samo suho zlato je smatrala vse
tiste lepe nauke, ki so jih ji vcepljali od rane mla¬
dosti in spominjala se jih je v vseh težkih trenot-
kih svojega zakonskega življenja. Z njimi se je
tolažila v urah bridkosti in razočaranj in iz njih je
zajemala moč, odbijati od sebe zapeljivosti in izku-
šnjave. Tej ženi se je približal lep mož, znamenit
mož, ljubeznjiv in duhovit mož. Približal se ji je v
ljubezni in ona ga je odbila.«

Markiza in Klariča sta obe naenkrat pogle¬
dali na pismo, ki je ležalo na mizi in obe sta lahko,
komaj vidno zardeli, čuteč, da sta s tem priznali,
da se popolnoma umejeti. Markiza pa je vzlic
temu še dalje govorila o sebi tako, kakor bi samo
Poročala o zgodbah kake tretje osebe in tudi Kla¬
riča se je tega držala, ker je bilo tako laglje, pove¬
dati svoje mnenje brez ovinkov.

»Povejte mi zdaj, Klariča, svoje mnenje. Ali
se vam ne zdi čisto naravno in ob sebi umljivo, da
ta prevarana in osmešena žena obžaluje, da je od¬
bila čestilca, ki jo če tudi ne kdo ve kako globoko,
a vendar resnično ljubi?«

Klariča je bila pripravljena na to vprašanje.
Njen odgovor je bil izrečen z mehkim prikupnim
glasom.

119

»Ne!« je rekla Klariča. »Ta žena nima niče¬
sar obžalovati.«

»Kako da ne?« Markiza je bila silno prese¬
nečena tega odgovora, kajti pričakovala je zanes¬
ljivo, da ji Klariča pritrdi.

»Ničesar nima obžalovati,« je ponavljala Kla¬
riča, »zakaj če jo je moževa nezvestoba bolela in
žalila, potem je to dokaz, da ljubi svojega moža. In
njena dolžnost je, da ga ljubi, vzlic njegovi nezve¬
stobi, ker se je iz proste volje ž njim poročila in
mu dala svojo besedo, da mu ostane zvesta in
ljubeča družica vse življenje.«

»O takrat, ko se je ž njim poročila, takrat'ga
je resnično ljubila,« je dejala markiza in glas se ji
je tresel pri spominu na nekdanjo srečo.

»Ljubila ga je takrat in ljubila ga bo zopet,
ker prava ljubezen ne ugasne nikdar in kljubuje
tudi prevaram in ponižanju,« je svečano vzkliknila
Klariča. »Ljubezen provzroči lahko ženi veliko bo¬
lesti in veliko trpljenja — to je odvisno od ljublje¬
nega moža, a če ima ta ljubezen svoje korenine v
srcu, potem je nobena sila na svetu ne more udu-
šiti. Žena, ki res ljubi svojega moža, bo rekla:
varaj me, ponižuj me, smeši me, a če bi me tudi v
prah poteptal, jaz te vendar ljubim in te bom
vedno ljubila.«

120

Klariča ni več imela sama sebe v oblasti.
Njena toliko časa zatajevana, prikrivana in uduše-
vana čuvstva so udarila z vso močjo na dan in jo
popolnoma prevzela. Ni več mislila na markizo;
govorila je le to, kar je sama čutila.

»Verujte mi, markiza,« je nadaljevala Klariča,
»najslajše kar more ženska občutiti, to čuti takrat,
ko se žrtvuje za ljubljenega moža. To mi pravi
srce. Preprosta žena sem in vaših krogov nič ne
poznam. Nobenega pojma nimam, kako mislijo in
čutijo ljudje vaših krogov. Slišala sem že večkrat,
da jim je edino vodilo »živeti — uživati.« A jaz
tega ne morem verjeti, ker tudi ti ljudje imajo srce
in dušo kakor vsi drugi.«

Klariča se je bila nekoliko pomirila in je tiho
dostavila:

»Ce bi me tista gospa, o kateri ste govorili,
vprašala za svet, jaz bi ji rekla: Odpustite možu
zaradi ljubezni, ki tli v vašem srcu in ki gotovo
tudi v njegovem srcu ni ugasnila.«

Markiza Helena je bila v svojem bistvu
mehka žena.Dasi prava hči svojega časa,je vendar
imela trenotke sanjavosti, ko so jo obšla roman¬
tična nagnenja. Sicer se ni mogla vdati Klaričinim
nazorom, ker so se ji zdeli pretirani, a ugovarjati
jim tudi ni hotela, ker je uvidevala, da je v njih
mnogo resnice. To kar je markiza doživela, še ni

121

zamoglo podreti tistih nazorov, ki so ji bili pri¬
vzgojeni, nego jih je šele začelo podkopavati. Na
tihem si je markiza rekla, da se je na plesu pri
maršalu Marmontu vendar prenaglila. Postalo ji je
žal, da se je tako zgodilo in nervozno so se igrali
njeni prsti s pismom, namenjenim maršalu, kakor
bi hoteli to pismo raztrgati.

»Denimo, Klariča,« je po daljšem molku po¬
vzela markiza, »da bi se vam tako zgodilo kakor
tisti ženi, o kateri sem vam pravila. Povejte mi po
pravici, kaj bi vi v takem slučaju storili?«

To vprašanje je spravilo Klarico v veliko
zadrego. Nekaj trenotkov sploh ni vedela, kaj bi
odgovorila. Spomnila se je, da se je poročila s
svojim možem, ne da bi ga ljubila in ne da bi imela
zanj količkaj nagnenja. Njen mož je ni mogel ne
varati ne smešiti, ker ni zanj čutila ničesar dru¬
gega, kakor nekoliko hvaležnega priznanja, da
ravna lepo ž njo. Pač pa se je Klariča zavedala, da
pravzaprav ona vara in smeši svojega moža,
četudi samo v mislih in četudi razen njenega srca
nihče niti ne sluti njene brezmejne ljubezni do mar-
kija d’ Aurevilla.

Klariča se je tako zamislila v svoj lastni
zakonski položaj, da je popolnoma pozabila na po¬
govor in sploh na navzočnost markize Helene.

122

»Zakaj mi ne odgovorite?« je markiza na¬
posled vprašala. »Saj vas vendar nisem žalila s
svojim vprašanjem, in menda vendar ne bodete
mislili, da dvomim o zvestobi in o ljubezni vašega
moža. Preprost človek je, a značajen in prepričana
sem, da vas od srca ljubi.«

»Da, markiza, moj mož me ljubi, bolj kot jaz
zaslužim in zvest mi je tudi,« je zdaj naglo rekla
Klariča, tako naglo, kakor bi se bila prebudila iz
sanj. »In vprašali ste me, kaj bi storila, če bi prišla
v položaj tiste žene, ki jo je njen mož prevaril in
osmešil. Rekla sem vam že dovolj. Odpustila bi
mu, iz vsega srca bi mu odpustila. Ne ene žal
besede bi ne slišal iz mojih ust, ne enega očitka,
vse bi prenesla in si prizadevala, da si zopet pri¬
dobim njegovo ljubezen in da ga z ljubeznijo pri¬
vežem nase.«

Klariča je čutila, da govoreč o sebi in svojem
možu ni našla tako toplih besed kot poprej, ko je
govorila o markizi in priznala si je, da vsled tega
ne, ker svojega moža ne ljubi. Samo ko je mislila
na markija, se je razvnela njena duša; misel na
lastnega moža jo je le potrla in užalostila. Spre¬
letela jo je za trenotek celo zavest, da igra ne¬
vredno vlogo, da je vse, kar je govorila, sama
hinavščina, toda ugovarjala je takoj sama sebi.
Rekla si je, da je svojemu možu dejansko zvesta,

123

vdana in skrbna žena in da si ne more ničesar oči¬
tati. A rekla si je tudi, da niso bile njene besede
hinavske, zakaj če bi bil marki njen mož, bi
ravnala res tako, kakor je govorila markizi.

»Odpustili bi — molčali bi in si skušali pri¬
dobiti vnovič ljubezen svojega moža,« je kakor bi
govorila sama s seboj ponavljala markiza Helena.
»Da, lepo je to, plemenito je to — a človek ima
vendar svoj ponos in se ne more tako poniževati.
Tudi najmanjša rana potrebuje nekaj časa, predno'
se zaceli...«

»Ali ste že bili pri gospodu soprogu?« je
naenkrat vprašala Klariča, ki ji je bil postal ta
pogovor nadvse mučen, kakor hitro se je bil
zasukal tako, da je bila primorana misliti sama
nase. »Cula sem, da je imel ponoči mrzlico in vedno
po vas povpraševal.«

Prezirljiv posmeh se je za trenotek pojavil
na ustnih markize Helene.

»Zaradi druge se je bojeval, zaradi druge je
bil ranjen, jaz pa naj mu obvezujem rano in ga
tolažim.« Tako si je na tihem rekla markiza Helena.
Na usta so ji silile trpke besede. Le iztežka se je
premagala, da ni zavpila na ves glas: »Nisem bila
pri svojem možu in tudi ne pojdem; naj mu streže
princezinja Dietrichstein.« Toda vtisk, ki so ga
bile napravile Klaričine besede, je bil vendar tako

124

velik, da ni mala markiza ničesar rekla, nego
namesto odgovora le odkimala z glavo.

Klariča ji ni hotela prigovarjati. »Tudi naj¬
manjša rana potrebuje nekaj časa, predno se
zaceli.« Ta izrek markize Helene ji je šinil v spomin
in zato je molčala. »Čez nekaj dni se umiri in potem
se vse poravna,« si je rekla Klariča. »Da svojega
moža še vedno ljubi, četudi ni sposobna za strastno
ljubezen, o tem ni nobenega dvoma.«

Klariča se je poslovila in je zapustila sobo.
Oez trenotek pa je zopet odprla vrata in stoječ na
pragu tiho vprašala

»Gospa markiza — ali želite, da vam zdaj
pošljem hišno?«

Nekaj sekund je markiza molčala, potem je
glasno in odločno rekla:

»Ne, hvala vam Klariča.«

In v naslednjem trenotku, ko je Klariča za¬
pirala vrata za seboj, je videla, da je markiza
Helena hitro raztrgala na drobne kosce maršalu
Marmontu namenjeno pismo.

Klariča je obstala pred vratmi. Obe roki je
stiskala k srcu, tako ji je utripalo, ne le od razbur¬
jenja, tudi od veselja, da je markiza raztrgala svoje
pisemce. Bilo ji je prijetno zadoščenje, da je s
svojim prigovarjanjem pripravila markizo do tega
in jo takprekoč v zadnjem trenotku odvrnila od

125

koraka, ki ga je bila že odločena storiti. Zavedala
se je Klariča, da je s tem vsaj za nekaj časa rešila
zakonski mir in zakonsko srečo markija d’Aure-
villa, in ta zavest je bila sladka, saj si je Klariča
rekla, da se je zavzela zanj, ki ga ljubi iz vse svoje
duše, da je branila njega in z vso svojo zgovor¬
nostjo reševala in rešila njegovo zakonsko srečo.

»Obvarovala sem ga, da se mu žena ni
izneverila, obvarovala sem ga, da ga žena ne bo
varala in smešila,« si je rekla Klariča, »in zdaj
čutim, kako blaženstvo je, če se človek žrtvuje za
ljubljenega moža. V mojih rokah je bila njegova
usoda. Lahko, igraje lahko bi pripravila markizo
do tega, da se izneveri svojemu možu in mogla bi
potem zavzeti njeno mesto v njegovem srcu. A
ljubim ga preveč, da bi kaj takega storila. Ce sem
jaz srečna ali nesrečna, je vseeno; da je le on
srečen in da nobena senca ne pade na njegov mir.«

Še tisti dan je markiza Helena s Klarico
zapustila Ljubljano in se zopet preselila na Kuš-
Ijanov grad, hoteč se umakniti obiskom maršala
Marmonta. Šla je tudi zategadelj, ker je že vse
mesto vedelo za razmerje njenega moža s prince-
zinjo Dietrichstein in za njegov dvoboj z baronom
Gallom. Klariča pa se je bala prezirljivih opazk in
porogljivih pogledov svojih znancev in znank.

126

XII.

fTlozdar Hrast in njegov paznik in prijatelj Juri sta
X| sedela v lovski' koči v gozdu in čakala
večera, ko sta nameravala iti zasledovat lovske
tatove. Na mizi je stal velik vrč vina, a pil je to
žlahtno kapljico, poslano iz grajske kleti, samo Juri.
Hrast je bil molčeč in čemeren, dasi se je Juri na
vse načine trudil, da bi ga pripravil do smeha. Pri¬
povedoval mu je vsakovrstne šale, a Hrast ga je
komaj poslušal; pravil je potem različne vesele
ali strašne doživljaje v bitkah z lovskimi tatovi in
vojaškimi beguni, a Hrast se za vse to ni zmenil.
Sedel je pri oknu, opiral glavo v dlan in gledal ven,
kakor bi poslušal, kako lomi sneg vejevje starih
smrek.

Z vidno skrbjo je Juri opazoval svojega pri¬
jatelja. čim dlje ga je gledal, toliko srditeje je
gledal, dokler naposled ni mogel več premagovati
svojih čuvstcv in je naravnost vprašal Hrasta, kaj
da mu je.

127

»Že dlje časa si tako čuden, tako slabovoljen,
kakor bi imel kaj posebnega na srcu,« je dejal Juri
in se široko postavil pred Hrasta. »V službi nimaš
sitnosti, to vem — kaj te torej boli?«

»Nič,« je kratko odgovoril Hrast, ne da bi se
upal pogledati Jur ju v oči.

»E, kaj bi tako ...,« se je razljutil Juri. »Mari
misliš, da ne vem, pri čem da sem? Prav dobro
vem, saj imam oči in vidim kako in kaj, in ušesa,
da slišim, kaj si pripovedujejo ljudje.«

Hrast se je zganil. Neprijetno mu je bilo, da
so že drugi ljudje zapazili, da ni vse tako, kakor
bi moralo biti.

»Kaj si pripovedujejo ljudje?« je hlastno
vprašal in se obrnil k Jurju. »Kaj si morejo sploh
pripovedovati o meni?«

»O, nič posebnega,« je menil Juri. »Samo to,
kar vidijo in kar lahko vsakdo vidi, kdor hoče, če
ni slep.«

»In kaj je to?«

»Pred vsem vidijo,, da se tvoja žena prav
nič ne zmeni zate. Taka je, kakor bi bila član
markijeve rodovine in ne tvoja žena. Ves dan je
pri markijevih. Ko so šli v Ljubljano, je šla ž
njimi. Z malim Charlesom se več bavi kot njegova
prava mati in fantič se je bolj drži kot svoje
matere.«

128

»To vendar ni nič slabega in ne more mene
boleti,« je vzkliknil Hrast. »Moja žena je izobra¬
žena in živi rada v boljših krogih. S kom pa naj
tod občuje, če ne z markizo? Meni je še prav, da
je tako. Moja žena je mehka in bi se čutila nesrečno
in zapuščeno, če bi ne imela družbe.«

»Tako, tako,« se je rogal Juri. »Ti si res
izvrsten mož! In dober si, kar se da dober! Pa
ljudje so opazili ?e kaj več, kakor sem ti jaz
Povedal. Kadar je tvoja žena s teboj, je vedno
malobesedna, nekako žalostna in potrta, kadar pa
je z markijevimi, je vesela, se šali in se smeje. Pri
tebi je taka, kakor bi se čutila nesrečno, pri mar-
kijevih pa taka, kot da je tam studenec njene
sreče.«

Hrast je povesil glavo. V prvem hipu ni
mogel ničesar odgovoriti na Jurjeve opomnje. Sicer
je imel trden namen, zagovarjati svojo ženo, a nje¬
gova resnicoljubnost mu je branila, da bi tajil, kar
je sam pripoznaval kot istino. Kar je bil Juri v tem
trenotku povedal, to je bil Hrast že davno in s tiho
bolestjo zapazil. Klariča je imela le malo časa zanj.
Ves dan je bila pri markijevih in do pozne noči. Z
bridkostjo v srcu si je Hrast dostikrat rekel: »Moji
gospodarji so vzeli moje moči v zakup in so mi
oteli ženo,« a Klariči se ni nikdar pritožil in
nobena očitajoča beseda ni prišla čez njegove
ustne. i

129

9

Molčal je tudi, ko je bil zapazil, da misli in
čuvstvuje Klariča samo z rodovino gospodarjevo,
da jim posveča celo vse to, kar bi morala prav¬
zaprav posvečevati edinole svojemu možu.

»Preveč se trudiš za markizo in njenega
otroka.« To je bilo edino, kar je pripomnil Hrast
glede Klaričinega občevanja z markijevimi o priliki,
ko je bil mali Charles zopet nekoliko obolel in je
Klariča prečula pri njem vso noč. A ker mu Klariča
na to ni drugega rekla kot: »Beži no,« ji je pustil
njeno voljo.

Tolmačil si je Klaričino vedenje čisto naravno.
Sodil je, da ima Klariča, dasi iz preproste hiše, po
svoji vzgoji in izobrazbi hrepenenje, občevati v
višjih krogih, in da si hoče zagotoviti to občevanje
s tem, da se za markijeve žrtvuje. Sicer si je Hrast
rekel, da bi mu Klariča vzlic temu mogla izkazo¬
vati več ljubezni in naklonjenosti, a opravičeval je
svojo ženo tudi v tem oziru, češ, da je še mlada,
da ljubi veselo družbo in da se mora svojega pre¬
prostega in malo zabavnega moža šele navaditi.

Juri je trezneje mislil že vsled svoje ne-
zaupne nature. Pri vsaki stvari je iskal kak vzrok
in zlasti Klariči ni zaupal, ker ji ni verjel, da ljubi
svojega moža. Trdno je bil prepričan, da ima Kla¬
riča kako skrivnost in vsak prosti trenotek je
porabil, da je poskušal priti tej skrivnosti na sled.

130

Daši ni ničesar izsledil, dasi ni mogel najti niti
sence kakega suma, vendar ni odnehal, nego nada¬
ljeval svoja zasledovanja z železno vztrajnostjo.
In verjel je, da pride ura, ko najde pravo sled.

»Končajva za danes ta pogovor,« je naposled
rekel Juri in s poudarkom dostavil: »Svetujem ti
pa, bodi pazljiv na svojo ženo.«

»Kaj hočeš s tem reči?« se je razljutil Hrast.
»Kar si dejal, to je že sumničenje.«

»Nikogar ne mislim sumničiti,« je zatrdil
Juri, »samo dober svet sem ti dal.«

»Taki sveti so morda v navadi pri gorenjskih
hribovcih, meni jih pa ni treba.«

»Nisem te hotel žaliti,« je izjavil Juri. »Tebe
ne bi žalil, za ves svet ne. Kar pa se tiče gorenjskih
hribovcev, ti lahko rečem, da je med njimi marsi-
kaka dobra navada. Ce vidi gorenjski hribovec,
da se žena zanj ne zmeni, da je vesela sama med
tujimi ljudmi, doma pa otožna, da žena samo
sanjari in se še za gospodinjstvo ne meni, postane
vselej pazljiv. In s tem se je preprečila že marsi¬
katera nesreča.«

Juri se je obrnil in je snel svojo puško s klina,
kajti prišel je čas zasledovanja lovskih tatov. Pred
hišo so bili zbrani že drugi pazniki in tako je moral
tudi Hrast lotiti se svoje službe, dasi mu je bilo
to skrajno neprijetno.

131

9*

S težkim srcem se je odpravil s pazniki v
gozd. Postajališče je bilo vsakemu že vnaprej dolo¬
čeno, tako da so drug za drugim molče izginili od
družbe in je naposled Hrast ostal sam. Mehanično
je poiskal svoje postajališče. Bilo je to važno
mesto, a Hrast ni bil v stanu misliti na svoje služ¬
bene dolžnosti. Po glavi mu je rojilo samo to, kar
mu je pripovedoval Juri. Ni mogel tajiti, da so Jur-
jeve besede vzbudile v njem veliko nezaupnost do
Klariče. Ničesar, prav ničesar ni vedel, kar bi
zamoglo vreči na Klarico le najmanjši sum, a ne-
zaupen je bil vendar. Dopovedoval je sam sebi, da
je Juri kmečki človek, neolikan in sirov, da torej
ni vstanu imeti kako prepričanje, naslanjajoče se
na dejstva. Rekel si je, da govori iz Jurja samo
sovraštvo proti ženskemu spolu, nastalo vsled nje¬
gove nesrečne ljubezni, in posebej še, da sovraži
Klarico, ki je zavzela prvo mesto v Hrastovem
srcu ter izpodrinila prijatelja. Kar je bil povedal
Juri, se je vse tako ujemalo z njegovimi lastnimi
opazovanji, z dejstvi in zlimi slutnjami, ki so se
zdaj in zdaj porajale v njegovem srcu, da vsa pri¬
siljena samotolažba ni mogla ničesar žaleči.

Naslonil se je ob mogočno bukev, vzel puško
pod pazduho in se še ganil ni, ko je komaj sto
korakov od njega počila puška, dogovorjeno zna¬
menje, da so pazniki izsledili skrivališče lovskih

132

tatov in je obkolili. Šele ko je zaslišal kričanje in
nove strele, je postal pozoren. Odstopil je od dre¬
vesa in ravnodušno pripravil svojo puško. V tem
hipu so skočili iz gošče štirji možje, pred pazniki
bežeči lovski tatovi, podrli Hrasta na tla in mu
iztrgali puško, potem pa zopet izginili v gozdu.

V drugih razmerah bi se Hrast ne bil dal tako
Presenetiti. A če bi se mu bilo po nesreči kaj takega
primerilo, bi bil zdivjal jeze in osvetoželjnosti. Ta
dan pa mu še mari ni bilo, da se mu je to primerilo.
Mirno, kot bi se ne bilo nič posebnega zgodilo, je
stopil med svoje paznike in se ž njimi odpravil
domov.

Tudi na potu domov je Hrast neprestano raz-
mišljeval o svojih zakonskih razmerah. Razburjen
ni bil, saj se celo nezaupni in Klariči sovražni Juri
ni upal reči kaj več, kot da Klariča ne ljubi svo¬
jega moža in se ne čuti srečne v svojem zakonu
ter da išče razvedrila in pozabljenja v družbi
markijeve rodovine. Hrast ni torej imel vzroka
biti razburjen, bil je pa otožen in morile so ga
težke skrbi.

Kakor navadno vsi ljudje, je tudi Hrast ve¬
roval, da zvesta in resnična ljubezen omehča na¬
posled tudi najtrje srce in vzbudi v njem vsaj iskro
ljubezni. Ta vera je bila zdaj edina njegova to¬
lažba, na to oporo je postavil vse svoje upanje.

133

»Ce me Klariča tudi še ne ljubi, me pa bo ljubila,
ko enkrat spozna, kako rad jo imam in kako brez¬
mejna je moja ljubezen. To je bil refren vsem
razmišljevanjem Antona Hrasta in vedno je našel
Hrast kak argument, da je ž njim podprl to prisi¬
ljeno tolaženje samega sebe. Zdaj se je spominjal,
da mu je Klariča iz lastnega nagiba priznala svoje
nagnenje, zdaj da je stopila ž njim v zakon, ne da
bi ji to bilo potreba in ne da bi ji bil kdo prigo¬
varjal. Iz vsega tega je zajemal upanje, da si
končno vendarle pridobi Klaričino ljubezen. A
trdno to upanje ni bilo niti tako močno, da bi
zamoglo razgnati strah in dvome, ki so glodali na
Hrastovem srcu.

Naslednjega dne je Hrast pred odhodom z
doma tiho stopil v sobico svoje žene. Klariča je
sedela pri mizici. V naročju je pač imela šivanje,
a roke njene so počivale in videlo se je na prvi
pogled, da svojega dela še niti začela ni. Kakor
zamaknjena je zrla predse, nepremično in breziz¬
razno, kakor da so nje misli kdo ve kje.

Počasi se je Hrast bližal svoji ženi. Daši
Hrast ni imel lahkih korakov, ga Klariča vendar
ni slišala. Stopil je k nji in ker tudi njegove bližine
ni čutila, se je hitro nagnil in jo poljubil na vrat.

Klariča je zakričala in planila pokonci.

»Ah — kako Si me prestrašil.«

134

Ta vzklik in glas, s katerim je bil izrečen, se
je Hrastu zdel ravno tak, kakor bi ga bila Klariča
z dejansko silo pahnila od sebe. Odstopil je od nje
vsled presenečenja, a vsa kri mu je v trenotku
šinila v obraz. Obšlo ga je spoznanje, da se je Kla¬
riča v tem trenotku izdala in pokazala, da ji je njen
mož ne le tuj, nego naravnost zopern.

V prvem trenotku je to spoznanje Hrasta
samo bolelo, a ko je zapazil, kako boječe gleda
Klariča nanj in kako pred njim trepeta, kot kaka
zasačena grešnica,. tedaj se je v  njegovem srcu
vzdignila velika jeza.

»Prestrašil sem te,« je rekel s trpko poroglji-
vostjo. »Da, da, strah, to je edino čuvstvo, ki je
imaš do mene.«

»Presenetil si me,« se je opravičevala Kla¬
riča. »Zamišljena sem bila in to veš, da se hitro
ustrašim.«

»Cernu se opravičuješ?« je trdo vprašal
Hrast. »Mar misliš, da ne vem, pri čem da sem?
Ah. že davno čutim in vem, da se me samo bojiš.«

»Meni se ni treba nikogar bati,« je odgovo¬
rila Klariča mehko in vdano. »Ničesar nisem sto¬
rila, da bi se morala bati, nikdar in prav ničesar.«

»Saj ti tudi ničesar ne očitam. Samo to vem
in čutim vsak dan, da sem ti zopern in da nimaš
zame nič ljubezni. Najbrž sem ti preveč preprost

135

in preveč navaden ter premalo omikan. Jaz se te
pač ne znam dosti nežno dotakniti, zakaj če te
poljubim, te že boli, in če govorim s teboj, govo¬
rim najbrž tudi premalo nežno, ker pri vsaki moji
besedi zadrhtiš.«

»Ne govori tako, Anton, prosim te.«

»Saj sem ti že rekel, da ti ničesar ne očitam.
Sam, edino sam sem kriv, da me ne ljubiš, čeprav
ti je moje srep vdano.«

Hrastove besede so Klarico zbegale. Padla
je na svoj stol in zakrila lice z rokama. Solze so ji
siliie v oči in ni jih mogla zadrževati. Razjokala
se je, ker je morala priznati, da je vse resnično,
kar je govoril Hrast in ker se je v tem priznanju
zrcalila vsa njena nesreča. Zdaj je videla vse pro¬
tislovje med svojimi tajnimi nagnenji in med svo¬
jim dejanjskim življenjem, med sladko skrivnostjo
svojega srca in brutalno resnico svoje usode, in
to jo je razžalostilo na smrt in ji pognalo solze
v oči.

Hrasta so te solze samo razdražile, zakaj
sodil je, da so njegove besede in v njih obsežena
očitanja to povzročile, dočim Klariča na to še
mislila ni, marveč edino na svojo usodo.

»To je res čudno,« se je ljutil Hrast. »Jaz bi
imel tisoč vzrokov razjokati se nad svojo nesrečo
— solze pa prelivaš ti. Morda me boš še krvnika

136

imenovala in morilca svoje sreče, med tem ko
krvavi moje srce in je moja duša do vrha polna
žalosti in bridkosti.«

Zasmejal se je glasno, hrupno, a tako prisi¬
ljeno, kakor da ga je popadel krč.

Klariča je hitro otrla solze. Zdaj je bila
užaljena.

»Vprašam te še enkrat,« je rekla, stopivši
pred svojega moža. »Kaj mi moreš očitati, da tako
govoriš?«

»O, ničesar, prav ničesar.V tebi imam vestno,
skrbno in natančno gospodinjo. Boljše bi ne dobil
za noben denar. Kar je tvoja dolžnost, to storiš
vse. Nikdar se ne pritožuješ, nikdar nisi nevoljna,
celo želj nimaš nobenih. Vzorna si, vzor si vseh
vzorov, samo ljubezni do moža ni v tvojem srcu
nič. S tem pa nikakor nečem reči, da dvomim le
najmanje o tvoji zvestobi. Ne, ta dvom mi nik¬
dar še na misel ni prišel.«

»Še dvomov bi bilo treba,« je bolestno za¬
vzdihnila Klariča. »Še dvomov o moji zvestobi. Da
si le mogel to besedo sploh izreči.«

Hudo je bilo Klariči pri srcu, tako hudo,
kakor še nikdar. Odkar je bila storila nepreklicno
blaznost, da se je poročila s Hrastom, je imela
ponosno zavest, da se ni nikdar niti z željami, niti
z mislimi, kaj šele s kakim dejanjem pregrešila

)

137

proti dvojni obljubi, ki jo je bila storila v svojem
srcu, da ostane do smrti zvesta svoji tajni lju¬
bezni in da se do smrti ne bo nikdar pregrešila
proti svojim zakonskim dolžnostim. Ponosna je
bila tudi, da je premagala vse skušnjave, ki jih je
imela, ko je videla, kako sta marki d’ Aureville in
markiza Helena sama profanirala svojo zakonsko
zvezo. Ponosna je bila, da je ona, prav ona pripra¬
vila markizo do tega, da se je zopet sprijaznila s
svojim možem in zato jo je neizmerno bolelo, da
je spričo takih vprav nadčloveških žrtev in takega
samozatajevanja mogel Hrast izreči zatrdilo, da ne
dvomi o njeni zvestobi.

»Zdaj si že razžaljena,« je povzel zopet Hrast.
»Rekel sem, da ne dvomim o tvoji zvestobi, a že
beseda »dvom« te je užalostila. Jaz te pač ne
razumem, in nisem vstanu te razumeti. Preveč sem
preprost. Toda — saj si to vendar vedela, ko si
se z mano poročila. Zakoj si me sploh vzela?«

Že dolgo se je bala Klariča tega vprašanja.
Zdaj je bilo izrečeno. Vedela je, da mora enkrat do
tega priti, a vendar se je prestrašila.

Tedaj, ko se je Klariča odločila, da stopi s
Hrastom pred altar, je mislila, da bo kot njen mož
zadovoljen, če mu bo zvesta in prijazna družica
ter dobra gospodinja. A zahteval je od nje več,
zahteval je ljubezni, zahteval, naj ga ljubi, ko sta

138

njena duša in njeno srce posvečena markiju d’ Au-
revillu. Kaj naj bi mu odgovorila, ji je šinilo v
glavo. Tega mu vendar ni mogla reči, da ga je
vzela samo zato, ker je hotela priti v bližino mar-
kija d’ Aureville, ker je hotela živeti vsaj v senci
tistega moža, ki ga ljubi. A Hrast ni čakal njenega
odgovora.

»Že dostikrat sem -mislil, da si me vzela samo
zato, da si se sploh omožila in da si prišla iz tistih
krogov, v katerih si morala živeti, za katere si pa
preveč omikana in izobražena. Nesrečna si bila, da
si se morala gibati med kmeti, streči v kmečki
krčmi in v mali prodajalni, dočim si se v samo¬
stanu navadila drugačnih ljudi. Hrepenela si, da
prideš v boljšo družbo in jaz sem se ti zdel najpri¬
mernejši za ta namen.«

»Anton, prosim te, nikar ne govori tako.«

Klariča je bila vsa iz sebe. Slutila je, da
pride Hrast pri tem sklepanju naposled vendar na
pravo sled in ugane skrivnost njenega srca in v
tej slutnji je trepetala in drhtela in zopet so ji solze
rosile oči.

»Torej sem uganil resnico,« se je razljutil
Hrast. »Želela si priti na grad, blesk te visoke
družbe, ki se tod zbira, te je omamil. V tej družbi
si se hotela udomačiti, v tej malovredni družbi si
hotela živeti, a ker se drugače nisi mogla vriniti,

139

si vzela mene, a samo da ti odprem vrata v hišo
markija d’ Aureville. Kaj sem ti jaz? Nič — nad¬
loga — ti živiš samo za markijeve.«

S trdo roko je prijel Hrast ženo. Njegovi prsti
so se oklenili njene roke, kakor bi bili iz železa.

»Jaz jo zaničujem, to aristokratsko svojat,«
je vzkliknil. »O, služim ji zvesto. Naravnost vzoren
gozdar sem in če bi popustil službo, bi mi morali
napraviti najkrasnejše spričevalo. A zaničujem in
sovražim jih vendar iz vsega srca. Zlasti njega,
tega markija, ki se drži tako visoko, kakor bi mi
izkazal posebno milost, če me blagoizvoli ogovo¬
riti. In ravno tako zaničujem markizo. Kadar te
vidi poleg mene, naju gleda, kakor bi se ji zdelo
nečuveno in neverjetno, da ima tak neotesanec,
kakor sem jaz, tako ženo, kakor si ti. Ah, ko bi ti
vedela, kako jih sovražim.«

Vrgel se je na stol. Klariča je videla, da še ni
uganil njene tajnosti, da še ni prišel na pravo sled
in to ji je dalo vsaj nekoliko moči. Hrast se ji je
smilil, toliko bolj, ker je bila on vzrok njegovih
bolesti.

Stopila je k njemu in mu položila roko na
glavo.

»Prosim te, Klariča, povej mi. odkrito, ali si
me vzela zaradi teh ljudi, zato da si prišla v ta
svet?«

140

Na to vprašanje mu je Klariča lahko dala za¬
dovoljiv odgovor, ne da bi lagala.

»Prisegam ti pri spominu na svojo mater, da
to ni res.«

Premagala se je toliko, da se mu je nasmeh¬
nila, toda njena duša je bila žalostna na smrt.

M

141

XIII.

T ežko je nositi velike skrbi, a še težje jih je
prikrivati. To je spoznala tudi Klariča, ko je
po burnem nastopu s svojim možem začela uvide-
vati, da mora bolestnosladko skrivnost svojega
srca zakriti tako, da bi je nihče ne mogel uganiti,
niti človek, ki mu ljubosumnost ostri razum in oči.

Tiste dni jo je prišla po daljšem času obiskat
njena sestra, ki se je sicer gradu zaradi njegovih
visokih prebivalcev kar najskrbneje izogibala.
Prišla je le sem in tja na kratek pogovor s sestro
in še takrat ni vztrpela v gradu, nego je najraje
izvabila Klarico na izprehod.

Roko pod roko sta počasi korakali po cesti
in Klariči je dobro delo, da je ravno v teh dnevih
velike žalosti imela kraj sebe svojo sestro. Že
njena navzočnost je dobrodejno vplivala na njeno
srce.

»Nekam žalostna se mi zdiš, Klariča,« je
rekla Ivanka, ki je bila že dlje časa od strani

142

ogledovala svojo sestro. »Nekako potrta si, ali pa
bolehna.«

»Žalostna se ti zdim?« je z rahlim usmevom
vzdihnila Klariča. »Ali res?«

»Da, žalostna, ali potrta, ali zbegana, ne vem,
kako bi rekla.«

»Uganila si resnico,« je odgovorila Klariča.
»Žalostna sem.«

»Ali je tvoj mož . . .?«

»Niti najmanjšega vzroka nimam, da bi se
pritožila.«

»Torej te še vedno resnično ljubi?«

»O — da! Ljubi me, danes morda bolj kot
kdaj poprej.«

»In ti si žalostna? Kako naj si to raztol¬
mačim. Kaj ga morda ti več ne ljubiš?«

Tiho je stopila Klariča nekaj korakov poleg
svoje sestre. Obšla jo je hipoma želja, da bi sestri
razkrila svojo tajnost in ji zaupala vse svoje bo¬
lesti. Ta želja se je razrasla v srčno hrepenenje in
je Klarico prevzelo z neodoljivo silo.

»Ljuba Ivanka,« je rekla in glas ji je trepetal
notranje razburjenosti, »jaz svojega moža sploh
nisem nikdar ljubila.«

Ivanka se je sredi pota ustavila in bila je
trenotek vsled presenečenja kakor okamenela.
Spomnila pa se je takoj svojih sumov in dvomov,

143

ki so jo trpinčili in ji kratili spanec, predno se je
Klariča poročila in vzkliknila:

»Uboga Klariča! Svoj čas sama nisem ver¬
jela, da ljubiš Hrasta. Nekaj časa sem ti ga pač
sama priporočala, a kasneje — saj se spominjaš —
sem ti prav tako odločno odgovarjala. A ti se nisi
vdala. Nisem pojmila, kako si se mogla zanj odlo¬
čiti. Vedno sem mislila, da ljubiš koga drugega.«

»In tvoja misel je bila prava.«

»Res? A zakaj si potem vzela Hrasta?«

»Ker je bilo le na ta način mogoče, ostati v
bližini tistega, ki ga ljubim.«

»Kdo je to? Klariča, zaupaj mi, koga ljubiš?«

»Ne upam se izreči njegovega imena.«

»Klariča —• pa ne da bi bil to — marki d’ Au-
reville?«

Ivanki je pri tej misli kri zastala in zadrže¬
vala je sapo od strahu, da ji Klariča pritrdi. In ko
je Klariča molče prikimala, jo je Ivanka vsa ob¬
upana objela in skoro jokaje vzdihovala: »Uboga
moja sestra, uboga moja Klariča.«

Tiho sta stali pod starim drevesom in jokali
bridke solze obupnosti, solze, ki so bile toliko gren-
kejše, ker je Klariča poznala ljubezensko nesrečo
svoje sestre, Ivanki pa je podobnost Klaričine
usode z njeno lastno usodo pretresla dušo.

144

, I

Ne da bi se zmenili, sta se obrnili in šli nazaj
v gradič. Obe sta čutili, da si imata mnogo pove¬
dati. Zaklenili sta se v Klaričino sobo in se stisnili
druga k drugi, kakor bi se bali, da bi ju moglo
razumeti staro grajsko zidovje.

»Nekaj bi te rada vprašala, Klariča, a ne vem,
kako bi se prav izrazila, ker nečem, da bi te moje
vprašanje žalilo. A tvoja sestra sem, edina tvoja
sorodnica in preživela sem vse to in morda še več,
kakor ti. Reci Klariča — ali je. tvoja ljubezen
ostala tvoja srčna tajnost ali pa se je že zgodilo
kaj več?«

»Ničesar se ni zgodilo, Ivanka. Priznam, da
sem hudo grešila, ko sem vzela moža, ki ga ne
ljubim in ki ga včasih sploh nisem mogla trpeti. A
drugega greha ni na moji vesti. Vem, kaj sem
dolžna ne le svojemu možu, nego tudi sama sebi.«

»Ah, Klariča,« je vzdihnila Ivanka, »jaz nisem
bila tako močna . . .«

Nagnila je glavo in se odmaknila od Klariče,
kakor bi jo priznanje svojega greha storilo ne¬
vredno sedeti tik sestre, ki niti trenotek ni poza¬
bila na svoje dolžnosti. A Klariča jo je objela z
obema rokama in jo s silo pritegnila k sebi.

»Ti si bila svobodna,« je Klariča šepetala
sestri na uho, »jaz pa nisem svobodna. Ti si smela
storiti kar si hotela, jaz tega ne smem. Ti nisi ni-

1Q

145

komur nič žalega storila, samo svojemu lastnemu
srcu, če bi pa jaz tako storila, bi smrtno žalila,
nezasluženo ponižala in osmešila moža, ki me
ljubi in spoštuje in ki že itak preveč trpi, ker mu
ne morem ljubezni vračati z ljubeznijo. Marki niti
ne sluti, da ga ljubim in prisegla sem, da tega nik¬
dar ne izve. A čemu naj bi mu tudi pokazala svojo
Ijubezeik? Marki se zame ne zmeni, komaj ve, da
sem žena njegovega gozdarja, ne bavi se nikdar z
menoj, še nikdar ni več kot deset besed govoril z
menoj, in če bi me danes srečal v kakem tujem
kraju, bi me skoro gotovo niti ne poznal.«

»A ti, Klariča, ponosna moja Klariča, ti ga
vzlic temu ljubiš?«

»Da, Ivanka, čez vse na svetu.«

Zavladal je molk v sobi. Pred hišo so posta¬
jali posli, se krohotali in se dražili z robatimi
šalami in opomnjami, vmes se je čulo osorno pove¬
ljevanje Hrastovo, a sestri nista culi niti tega ro¬
pota in vpitja, niti veselega prepevanja iz sobe
markize Helene. Tesno objeti sta sloneli na zofi,
zatopljeni v svoje misli. Ena je mislila na razoča¬
ranje, ki ji jo je prinesla preteklost, druga na bole¬
čine, ki jih ji prinese prihodnjost.

Po dolgem molku je prijela Ivanka svojo
sestro za roko in jo je vprašala:

»Torej res nisi še ničesar priznala markiju?«

146

»Ničesar.«

»Ti misliš, da tudi m še ničesar uganil in da
še ničesar ne sluti?«

»Saj sem ti že rekla, da me pravzaprav niti
ne pogleda. Nikdar se ne zmeni zame. Komaj da
mi tako mimogrede privošči kako besedo.«

»In tvoj mož?«

»Tudi Hrast ničesar ne sluti. Pritožuje se, da
ga ne ljubim in očita mi, da sem sicer vzorna go¬
spodinja, a da se mu umikam in se mudim samo
pri markijevi družini. Danes še misli, da sem ga
vzela samo zaradi tega, da bi dobila pristop v
višje kroge. Danes še ni ljubosumen na markijevo
družino sploh. Kdo ve, če že čez nekaj dni ne
ugane resnice. Zdaj misli, da sem častihlepna in
ničemurna, med tem ko sem samo zaljubljena.
Morda zasluti že jutri svojo zmoto in zagleda
resnico.«

»In kaj misliš storiti, draga moja Klariča?«

»Sama ne vem, kaj bi storila. Glava mi je
težka samega razmišljevanja in srce mi je težko
zatajevanih in prikrivanih bolesti.«

Zavladal je zopet molk. 'Ivanki je obupni po¬
ložaj njene sestre pregnal vse nežne občutke,
videla je pred seboj samo realne razmere in pre¬
udarjala je o njih trezno in mirno.

147

10*

»Kaj mi svetuješ, Ivanka?« je naposled vpra¬
šala Klariča. »Ti si modra in izkušena, svetuj mi,
kaj naj storim.«

»Preudarjala in razmišljevala sem pravkar,
kaj bi ti svetovala. Pokazala si, Klariča, da si
hrabra. Zberi svoje moči in stori še en korak.«

»Kaj naj storim?«

»Stopi pred svojega moža in priznaj mu vse,
odkritosrčno in brez ovinkov.«

»Ivanka — kaj vendar misliš,« je vsa pre¬
strašena vzkliknila Klariča. »Kako mi moreš kaj
takega svetovati?«

»Kaj pomeni moj svet? Z njim sem ti samo
rekla: Bodi poštena. Poznam te in vem, da boš
storila ta korak prej ali slej.«

»Ni mogoče, ni mogoče,« je vzdihavala Kla¬
riča. »Tega poguma nimam.«

»Pač, imaš ga,« je ugovarjala Ivanka. »Ra¬
zumem, da se sramuješ, saj bi s tem priznala, da
si varala Hrasta, ko si mu rekla, da ga ljubiš. A to
priznanje bi ti bilo v čast, približalo bi te tvojemu
možu in zavarovalo bi te pred izkušnjavami, ki
te morda še obidejo. Danes se marki še zate ne
zmeni — jutri morda spozna, da nisi samo mila,
ljubezniva in nežna, ampak da si tudi lepa, kakor
malokatera žena in kdo ve, kaj bi se potem
zgodilo.«

148

»Ni mogoče, ni mogoče,« je ponavljala Kla¬
riča. »In čemu vse to?«

»Ker je to edini način, da zavaruješ svojega
življenja usodo pred nesrečo, ki te sicer gotovo
zadene.«

»Ah, ko pa ni mogoče, Ivanka. Pomisli, kaj bi
rekel Hrast, če bi mu to priznala.«

»V prvem hipu bi bil seveda nevoljen in
užaljen. Kakor ga poznam, bi morala slišati tudi
trde besede. A Hrast je razsoden mož. Ko se
umiri, ko se poleže njegova prva jeza, spozna, da
je tvoje priznanje, storjeno iz svobodnega nagiba,
najboljši dokaz, da nisi niti trenotek pozabila na
dolžnosti, ki jih imaš napram njemu. Naravno je,
da ne bodeta več tu ostala, saj vama tudi ni tega
treba, ker je tvoje premoženje zadosti veliko, da
bodeta lahko drugod brez skrbi živela.«

»Ne, ne, to ne gre,« se je branila Klariča. »Že
misel, da bi stopila pred Hrasta in morala govoriti
ž njim o svoji srčni tajnosti, je strašna. Sicer pa ti
ne poznaš mojega moža in ne veš, česa je spo¬
soben. Ljubi me in ljubosumen je že na markizo
Heleno in na njenega otroka. A ko bi izvedel, da
ljubim markija, in da njega, svojega moža, nisem
nikdar ljubila — ah, kar groza me je. Ne bojim se
zase. Ko bi me na mestu ustrelil, ne bi se branila
niti s prstom. A maščeval se bo njemu, ki ga jaz

149

ljubim. Sovraži in zaničuje ga že tako in prepričana
sem, da bi ga pognal v smrt, dasi ni ničesar storil
in niti ne ve, da ga ljubim.«

Klarico je ta misel silno razburila in Ivanka
je imela mnogo truda, predno jo je zopet vsaj ne¬
koliko pomirila.

»To so sama strašila, ki jih vidiš,« je potem
rekla Ivanka. »Vsa si razburjena in zato pretiravaš.
Hrast je preveč resen človek, da bi samega sebe
pahnil v nesrečo. In čemu naj markiju kaj stori?
Saj se ti niti približal ni.«

A Klariča je žalostno odkimala z glavo.
Trdno je bila prepričana, da se njena sestra moti
in da bi z najmanjšim priznanjem spravila v naj¬
večjo nesrečo njega, ki ga ljubi, in vso njegovo
družino.

»Nikar ne misli, da pretiravam,« je rekla
sestri. »Hrast je bil doslej pač napram meni dober
in mehak, v svojem bistvu , je trd in ponosen in
kadar sovraži, je njegovo sovraštvo strašno in ne¬
usmiljeno. Markljevo rodovino sovraži že zdaj,
saj sem ti to že rekla. In zlasti sovraži markija
samega. Na smrt ga sovraži, ko še ničesar ne ve.
ko še ničesar ne sluti. Zdaj pa naj jaz stopim pred
njega in naj mu razodenem, da ljubim markija.
Grozno! Kaj misliš, da bo le trenotek verjel, da se
mu nisem nikdar izneverila? Ne bo mi verjel. In

150

tudi markiju ne bo ničesar verjel. Ah, kako mi
moreš kaj takega svetovati, Ivanka? Ne, ne, te
odgovornosti ne vzamem na svojo dušo, da bi z
lahkomiselnim priznanjem spravila v nesrečo dru¬
žino, ki je tako dobra z menoj, in pahnila v pogubo
in v grozno smrt moža, ki ga ljubim čez vse. Potem
Pa moraš tudi pomisliti, da bi jaz ne mogla ostati
pri Hrastu niti uro več. Ce bi me pa peljal od tod
Proč, umrla bi koprnenja po njem, ki mi je vse,
čeprav me niti ne pogleda.«

»Premisli celo stvar nekaj dni... morda se
vendar odločiš.«

»Ne, ne — nikdar... in za nobeno ceno ne
grem od tod. In če bi me segnali iz gradu — dlje
bi ne šla kot do kraja, od koder se ta grad še vidi.
Ce že ničesar nimam od svoje ljubezni, vsaj od
daleč ga hočem videti, ki mi je najljubše bitje pod
božjim solncem.«

Ivanka ni ničesar več rekla, ker je uvidela,
da pri Klariči ne zaleže več nobena beseda in
noben svet. Roko v roki sta sedeli še cele ure,
vsaka zatopljena v svoje misli. Šele ko se je začelo
mračiti, je Ivanka vstala in se pripravila za odhod.
Tudi sedaj ni nobena zinila. Molče sta se objeli in
s tem objemom je bilo povedano vse.

151

XIV.

n arki Charles d’ Aureville se je dolgočasil.

Rana na roki se je sicer kmalu zacelila, a
marki tudi po preteku zaradi bolezni dovoljenega
dopusta ni nastopil svoje službe, ker ni hotel iti v
Ljubljano, dokler ni bila njegova afera s prince-
zinjo Dietrichsteinovo in z baronom Gallom pozab¬
ljena. Prosil je za podaljšanje dopusta in prošnji
njegovi se je seveda ugodilo. Upal je, da mu sploh
ne bo več treba ostati na Kranjskem, kajti pisaril
je vsem svojim znancem v Parizu, naj že izposlu¬
jejo, da bo povišan in premeščen.

Bivanje na Kušljanovem gradu mu je že čez
vse mere presedalo. Vajen je bil veselih in velikih
družb, ki jih je zdaj pogrešal, kajti dokler sam ni
zahajal v družbo, tudi ljudi ni mogel vabiti k sebi.
Ljubil je posebno žensko družbo in zdaj je bil na¬
vezan na svoje ljudi, kar se mu je zdelo kmalu
neznosno.

Klatil se je ves dan po gozdih, ali pa jahal
po cele ure daleč, samo da mu ni bilo treba poti¬
kati se po gradu. Celo s preprostimi ljudmi se je

152

zdaj včasih pomenil, zaradi česar se je čudil sam
sebi. Ni jih sicer zaničeval ali preziral, kakor drugi
aristc^kratje, nasprotno, imel je zanje simpatije, ker
mu je imponirala njih delavnost, njih žilava vztraj¬
nost in njih resnoba, lastnosti, ki jih sam ni imel.
Spoštoval je pravzaprav vse resne, delavne ljudi,
samo občevati ni maral ž njimi. A sedaj, ko se je
dolgočasil na smrt, je bil včasih zadovoljen, če je
mogel vsaj med vrhniškimi tržani in tržankami pre¬
biti nekaj ur.

Naravno je, da je v teh razmerah zapazil tudi
Klarico, ki je bila poleg markize Helene edina
mlada ženska na gradu.

Marki je bil v svojem življenju toliko doživel,
da ga je mogla zanimati samo ženska, ki se je na
katerikoli način odlikovala med drugim ženstvom.
Klariče doslej marki res še ni bil prav zapazil. V
družbi se je Klariča iz ozirov na podrejeno stališče
svojega moža vedla vedno jako skromno. Ni bila
plaha, a zavedala se je, da ji je pristop v markijevo
družino dovoljen le iz dobrohotnosti in zaradi tega
je bilo njeno vedenje reservirano. Marki ni imel
prilike spoznati, da je Klariča zgovorna in zabavna,
izobražena in duhovita in seveda ni slutil, da nad-
kriljuje skromna Klariča v teh ozirih mnogo od¬
ličnih dam iz prvih rodovin. Iz navade, izogibati
se priprostejšim ljudem, se za Klarico ni zmenil že

153

zaradi tega, ker je bila soproga njegovega goz¬
darja, ki je bil po njegovi sodbi povsem nizek in
brezpomemben človek. Pa tudi Klaričine lepote ni
zapazil, ker ni imel prav nič pozornosti ne za ljudi,
ne za dogodke v svoji hiši in ker se je Klariča
vedla tako skromno, da marki ni prišel v položaj,
si jo natančneje ogledati.

Nekega deževnega dne je ležal marki na zofi.
V rokah je držal knjigo, a čital ni nič; oči je imel
odprte, a videl ni, kaj se godi okrog njega; bil je
pač buden, a duh njegov je dremal.

Naenkrat je udaril na njegovo uho mehak,
topel, melodijozen glas, ki ga je v hipu prebudil.
Marki ni bil zapazil, da je prišla v sobo Klariča in
njegovi ženi pripovedovala, kako je tuj voznik v
bližnji vasi povozil otroka in pobegnil. Marki je
poslušal, a slišal je samo ta glas, ne da bi zapazil
ali razumel, kaj je Klariča pripovedovala. Ta glas
je bil tako prijeten in prikupen, da se je markiju
zdelo, kakor bi ga božala mehka roka; ta glas je
vzbudil v njem temno slutnjo, da je v njegovi bli¬
žini prava ženska.

Obrnil se je na zofi in si prvič malo bolj
ogledal Klarico. Stala je pri oknu tako, da jo je
mogel dobro videti.

»Zdi se mi, da je tudi lepa,« si je rekel marki,
»vsekako pa ima čudovito prijeten, glas.«

154

Klaričino poročilo je markizo ganilo. Bila je
usmiljenega srca in je rada pomagala, kjer je
mogla. Tudi zdaj se je vzlic dežju odločila, da gre
s Klarico v hišo ponesrečenega otoka. Ko sta mar¬
kiza in Klariča zapustili sobi, je marki dolgo gledal
za njima. Ogledoval je bil zopet Klarico.

»Lahko hojo ima in oblečena je z nenavadnim
okusom,« je rekel sam sebi. »Kdo bi mislil, da ima
navaden gozdar tako ženo?«

Dobre četrt ure je razmišljeval marki o
svojem razkritju, potem je zadremal in ko se je
Prebudil, je bila Klariča zopet pozabljena. Toda
vtisk, ki ga je bila napravila na markija, je ostal,
ne samo, ker je bil globok, nego tudi zato, ker
marki v svojem prostovoljnem pregnanstvu ni
Prišel v dotiko z drugimi ženskami.

Cez nekaj dni je marki srečal Klarico na stop¬
nicah. Z naglim pogledom jo je premeril in dasi je
govoril ž njo samo nekaj vsakdanjih, brez¬
pomembnih besed, je Klariča vnovič napravila tak
vtisk nanj, da je nehote svoje misli posvetil samo
njej. Sam ni vedel, kaj sanjari, vedel je samo, da je
njegove misli sučejo okrog Klariče.

Od tega dne je bilo markiju prav ljubo, če je
videl Klarico. Izprva je samo želel, da jo sreča in
da jo vidi, kmalu pa je začel iskati prilike, da bi ž
njo kramljal nekaj časa. Zdaj je ostajal raje doma,

155

in če je videl Klarico, kako se je z njegovim
sinčkom igrala na grajskem dvorišču, je ostal celo
uro pri oknu. Rekel si je, da opazuje ta prizor, v
resnici pa je opazoval samo Klarico.

Začel je izmišljevati različne vzroke, da bi se
mogel dlje časa muditi v Klaričini družbi. Najprej
je povabil nekaj oficirjev iz Ljubljane, same dobre
prijatelje, le da je njegova žena povabila na večerjo
tudi Klarico in njenega moža. Daši je vpričo markize
in svojih gostov le malo govoril s Klarico, je bil
tega večera vendar vesel.

Markiza je rada jahala. Ko so prišli toplejši
spomladanski dnevi, ji je bilo žal, da pri teh izletih
na konju nima spremljevalke in sama je prosila
svojega moža, naj nauči Klarico jahati. Marki je bil
vesel te želje svoje žene in se je takoj ponudil
Klariči za učitelja.

Klariča se je branila. Izgovarjala se je, da
jahanje ni primerno za njo, a v resnici se je branila,
ker se je bala, da bo preveč občevala z markijem
in da se utegne iz tega občevanja razviti katastrofa,
pred katero je vedno trepetala.

Toda markiza ni odnehala. Nagovarjala je
Klarico in prosila navzočega Hrasta toliko časa, da
jo je Hrast sam začel podpirati in tako se je Klariča
končno vdala.

156

Poučevanje se je takoj začelo na grajskem
dvorišču in Klariča je hitro napredovala, tako da
jo je markiza kar obsipala s komplimenti, dočim se
je marki vedel korektno in reservirano, tudi če ni
bilo nobenega gledalca v bližini. Klariča pa je
kmalu zapazila, da žari v njegovih očeh poseben
ogenj, kar jo je navdajalo s sladkim strahom in z
bolestno radostjo. Večkrat je hotela prenehati z
učenjem. Marki ji tudi ni branil, a markiza je silila
in silila toliko časa, da je Klarico zopet pregovorila
in so se lekcije nadaljevale.

Z nobeno besedo in z nobeno kretnjo ni izdal
marki svojih čuvstev, a Klariča je vendar videla,
kako se je njegova simpatija spreminjala v nag¬
njenje, kako se je iz tega nagnjenja porajalo hrepe¬
nenje in kako je to ljubezensko hrepenenje raz¬
raščalo v strastno ljubezen.

Nikdar se ni izdala niti z najmanjšo stvarco.
Občevala je z markijem samo s prijazno Spoštlji¬
vostjo, postavljala se vedno na stališče, da je marki
gospodar, ona pa le žena njegovega uslužbenca in
nikdar ni prekoračila te meje. A sluteč, da jej to še
ne daje nobene varnosti, je začela skrbeti, da je bil
pri jahalnih vajah kdo navzočem Zlasti ljubo ji je
bilo, če je bil prisoten Hrast; po pravici je smatrala
njegovo navzočnost za najboljše varstvo zoper vse
slučaje.

/

157

XV.

V  starem Kušljanovem gradu je pa vendar pre¬
bivalo bitje, ki je uganilo, kaka čuvstva so se
razvnela v markijevem srcu. Blaga gospa, marki-
jeva mati, je bila filozofinja in ni imela nobenih
iluzij glede moških sploh in posebno ne glede svo¬
jega sina. Uvidevala je prav dobro, da se njen sin.
dolgočasi in da išče zabave in razvedrila pri Kla¬
riči. A stara gospa je imela resnične simpatije za
Klarico in zaradi tega ni hotela pripustiti, da bi se
ji približal izkušnjavec, pa bodi to tudi njen
lastni sin.

Poklicala ga je v svojo sobo in ga posadila
poleg sebe.

»Charles,« je rekla z dobrohotnim usmevom,
»že zopet nisem zadovoljna s teboj. O, nič ne delaj
obrazov in nič se ne delaj začudenega. Ti me prav
dobro razumeš in veš natančno, kaj hočem reči.«
»Mama — to pot res ne vem, kaj misliš.«
»Ne? Torej — povej mi, čemu se približuješ
in laskaš Klariči? Ti si zapeljivec.«

158

»Mama — ti se motiš, gotovo se motiš.«

»Nikakor ne, le ti si hočeš z utajevanjem
Pomagati iz zadrege. Toda jaz znam čitati v tvojih
očeh in če se še tako pretvarjaš, vem vendar kaj
misliš, kaj čutiš in kaj želiš. Zdaj si skušal pridobiti
Klarico. In ker sem o tem popolnoma prepričana,
ti povem brez ovinkov, da tega ne trpim.«

»Ali ljuba mama •— nič se ne razburjaj ■— «

»Le pusti me govoriti. To veš, da ti ne delam
moralnih pridig. Že davno sem se temu odvadila.
Že pri tvojemu očetu niso ničesar zalegle, še manj
pri tebi. Kadar te vidim na potih nezvestobe,
prosim boga, naj ti odpusti grehe in ohrani tvoji
ženi potrpežljivost, sicer te pa pustim delati kar
hočeš. Toda s Klarico je drugače. Ta se je mojemu
srcu prikupila, kakor še nobena žena na svetu, in
dokler bo stanovala na tem gradu in bom jaz živa
in zdrava, jo bom čuvala kakor punčico v očesu.
Klariča je kakor plemeniti cvetka in dokler se bom
jaz mogla ganiti, se je ne boš dotaknil. Vrh tega je
soproga poštenega moža.«

»Surovega človeka brez omike in brez srca,«
je vkliknil marki. »Hrast niti ne pojmi, kaka žena je
Klariča.«

»Morda je Hrast res surov in ne ve kaj ima
na Klariči,« je mirno nadaljevala ^tara markiza,
»toda Klariča si je sama izbrala tega moža, iz svo-

159

bodne volje in ker je zvest in vdan služabnik, tudi
ne dopustim, da bi motil njegov zakonski mir in
morda uničil njegovo zakonsko srečo. To je prva
resnična pridiga, ki sem ti jo napravila. Zdaj mi
podaj roko in obljubi, da pustiš Klarico v miru.«

Marki se ni obotavljal. Segel je materi v roko.

»Torej velja?«

»Da, mamica, velja,« je odgovoril marki in je
stari gospe poljubil roko.

Marki je imel pač dobro voljo, da izpolni
svojo obljubo, toda ta volja ga je minila čez noč.
Materino posredovanje mu je šele prav pokazalo,
kako izredna cvetka je Klariča in njegovo hrepe¬
nenje po njej je bilo zdaj toliko večje, ker mu je
mati prepovedala iztezati roke po njej.

Odslej se je še z večjo, ždaj tudi očitno vnemo
zavzemal, da si pridobi Klarico. Ce je bilo Klariči
prej hudo, da se marki ni zanjo nič zmenil, da
ni nikdar ž njo govoril in jo je komaj pogledal, ji je
bilo zdaj hudo, ker se je preveč zanjo zanimal. Ne
da bi se bala za svojo osebo. Sama nase niti mislila
ni. Mislila je samo na nesrečo, ki zna zadeti mar-
kija, in prisegla si je neštetokrat, da za nobeno
ceno ne izda svoje ljubezni. In neštetokrat si je
rudi ponavljala, da bi svojo ljubezen profanirala,
če bi jo kdaj markiju priznala. Kar sram jo je bilo,
če je mislila, da bi po tolikih drugih nevrednih

160

ženskah postala za nekaj tednov ljubica markija
d’Aureville in da bi grešila proti svetosti markije-
v ega zakona. Ne, nikdar!

Prišle pa so tudi ure, ko ni imela toliko
Poguma in toliko moči. Tedaj jo je objemal blazen
strah, da pride trenotek, ko ne bo več mogla pre¬
magovati sama sebe, ko bo marki samo razprostrl
roke in ona bo padla na njegovo srce, pa naj bi
trenotku blaženstva sledilo tudi celo življenje
bridkosti.

Sčasoma je postala Klariča vsled tega strahu
■n teh skrbi tako zbegana, da se je za cele ure
zaklepala v svojo sobo, ali pa cele ure begala sama
Po bližnjih gozdih. Zjutraj je navadno odšla iz gradu
še predno je marki vstal, in vračala se je šele proti
Poldnevu, da ji ni bilo treba v markijevi družbi
jahati.

Takega dne, ko je samotno hodila po gozdu,
segajočem skoro do grajskega obzidja, je zaslišala
za seboj hitre korae. Obrnila se je in zagledala
markija v lovski obleki in s puško na rami.

Prva njena misel je bila, da je marki nanjo
čakal dokler ni odšla in ji potem sledil, da bi mogel
z njo na samem govoriti. Prebledela je in strah jo
ie prešinil s tako močjo, da ni mogla storiti nobe¬
nega koraka.

Marki se ji je hitro približal.

161

11

»Aii vas motim v važnih razmišljevanjih?« je
vprašal s spoštljivo ljubeznivostjo. »Upam, da mi
tega motenja ne bodete preveč zamerili.«

»Ne, ne, gospod marki,« je jecljala Klariča, ki
ni vedela, ne kaj je marki rekel, ne kaj mu je
mehanično odgovorila.

»Dovolite mi, gospa Klariča, da vas spremim
na tem izprehodu. To krasno mlado jutro me je
izvabilo iz gradu. Sicer pa ne tajim, da bi bil krenil
na nasprotno stran, ko bi ne bil v daljavi med
drevjem vas zagledal.«

»Navadno hodim tod,« je' zopet mehanično
odgovorila Klariča in počasi, skoro omahuje nada¬
ljevala svojo pot v markijevem spremstvu.

Molče sta korakala nekaj časa po gozdu.
Klariča je trepetaje čakala, kaj ji reče marki, ta pa
je bil morda prvič v svojem življenju v zadregi
in ni vedel kako bi začel. Zavedal se je, da ima
pred seboj krepostno ženo in to mu je branilo na¬
stopiti s tisto sigurnostjo, ki jo je sicer imel v
občevanju z damami.

»Dovolil sem si, vas na izprehodu nadlego¬
vati, ker vas moram pravzaprav prostiti odpu¬
ščanja,« je končno izpregovoril marki, »da, odpu¬
ščanja.«

»Morda vendar kaj slutite,« je nekako šaljivo
menil marki. »Kaj si morate pač misliti o možu,

162

ki ni ne slep in ne ravno slaboumen, pa živi več
mesecev pod eno streho z lepo in ljubeznivo gospo,
a tega niti ne zapazi.«

»Gospod marki...«

»O, poznam vašo rahločutnost, ki vam brani
izreči o tem možu svoje mnenje. Dovolite, da jaz
Povem, kaj je soditi o takem možu. Da je usmiljenja
vreden neumnež. Toda spoznal je svojo krivdo in
prosi skesamo za odpuščanje. A čemu bi se tako
lovil z negotovimi izrazi. Mož, ki sem ga pravkar
omenil, sem jaz, dama, tista lepa, ljubezniva dama,
ki je nisem zapazil, to ste vi, gospa Klariča.«

Klariča je naglo storila nekaj korakov, kakor
bi hotela pobegniti. Čutila je, da se bliža trenotek
priznanja in ustrašila se je tega ter se mu hotela
izogniti. Toda marki se ni premaknil od njene
strani. Prav tesno tik nje je korakal. Klaričina zbe¬
ganost in , prepadlost mu je dala vso njegovo
običajno smelost in sigurnost.

»Kaj mi morete na moje priznanje odgovo¬
riti?« je vprašal marki, ko se je bila Klariča po več
minut trajajoči hitri hoji ustavila, da bi prišla k
sapi. »Prosim vas, gospa Klariča, bodite odkrito¬
srčni in dajte mi jasen odgovor.«

»Kaj naj vam rečem?« je dihnila Klariča ko¬
maj slišno. »Drugega vam ne morem odgovoriti,
kakor da sem razumela vaše namigavanje in

163

n*

dobro zapazila popolno prcmembo v vašem vede¬
nju napram meni. Toda ... če mi dovolite malo
prošnjo . . . potem vas prosim, gospod marki . . .
lepo vas prosim . . . nehajte z vsako pozornostjo,
posvečeno moji osebi . . . bodite zopet, kakor ste
bili poprej . . .«

»Vi zahtevate, naj se ne zanimam za vas, naj
ne občujem z vami?« se je začudil marki. »Kako
morete kaj takega zahtevati?«

»Prosim vas, gospod marki, da tako storite,«
je zaihtela Klariča.

»A zakaj to zahtevate?« je vprašal marki.
»Ali sem vas mar razžalil?«

To »ali sem vas razžalil,« je bilo izrečeno
sicer ljubeznivo, a vendar z neko drznostjo, prav
kakor bi bil hotel marki temu vprašanju dati neko¬
liko ironičen značaj. Klariča je to takoj čutila.
»Tako govori gospodar z ženo svojega usluž¬
benca.« To je bil občutek, ki ga je imela Klariča
v tem trenotku in ta občutek je razgnal plahost,
ki jo je bila prevzela v trenotku, ko je markija
zagledala za seboj.

»Razžalili me niste,« je rekla Klariča z neko¬
liko večjo eneržijo, kakor je je doslej kazala. »Raz¬
žalili me nikakor niste. Ali tudi najmanjši izraz
vaših simpatij do moje osebe ima na sebi nekaj
nepričakovanega, nekaj nenavadnega . . .«

164

»Ah, torej ste vendar nekoliko nevoljni, da
toliko časa nisem spoznal, kako krasna ste in
vredna ljubezni,« je vzkliknil marki. »Zaslužil sem
si to vašo nevoljo, a prisegam vam, da je zdaj več
ne zaslužim. Nimate ga čestilca . . .«

»Jaz sploh nimam čestilcev in bi se zanje
tudi lepo zahvalila,« je skoro osorno rekla Klariča,
a pogled v markijeve oči je v hipu razpihal vso
njeno nevoljo, saj je čitala v teh očeh vse, kar je
mislila, da ji hoče marki povedati, in kar je njeno
srce željno pričakovalo, dasi jo je razum svaril.

»Izrazil sem se slabo,« se je polglasno opra¬
vičil marki. »Hotel sem reči, da ga ni na svetu
moškega, ki bi za vas čutil to, kar čutim jaz. V
mojem srcu, gospa Klariča, gori ogenj, ki ste ga
vi zanetili, moje duše se je polastilo hrepenenje...«

»Prosim vas, gospod marki,« je hitro bo¬
lestno zavzdihnila Klariča, »nikar tako ne govo¬
rite . . .«

»Ali vas tudi to žali?« je mehko in spoštljivo
vprašal marki in vzel Klaričino roko med svoji
roki.

»Ne žali me . . ., a jaz tega ne smem poslu¬
šati ... in nečem . . . nečem . . .«

»Zakaj ne, gospa Klariča.«

»Ne, ne . . ., gospod marki . . ., pustite me . . .

Ko bi vi vedeli?«

165

»Kaj?«

»Ah nič . . . prosim vas le, pustite me, gospod
marki . . . odidite . . .«

»Umirite se, gospa Klariča,« je nežno in pri¬
kupno rekel marki in poljubil Klariči roko. »Bati
se mi ni treba. Bodite prepričani, da vam nisem
samo resnično vdan, nego da vas tudi ljubim iz
vsega srca.«

Izrečena je bila beseda, ki se je je Klariča
najbolj bala in jo najbolj želela slišati iz markijevih
ust. A vzlic vsi nežnosti in prikupnosti, s katero
je govoril marki, je Klariča tudi v tem trenotku
največjega razburjenja natančno spoznala, da to
priznanje ljubezni ni prišlo markiju iz srca. Zabo¬
lelo jo je to in prešinilo jo je spoznanje, da marki
pač hrepeni po njej, da je pa ne ljubi resnično.
»Zdaj,« si je rekla, »mi zatrjuje, da me ljubi, zdaj,
ko je po lastni krivdi prisiljen, dolgočasiti se v tej
samoti, a prej me niti pogledal ni, prej se mu ni
zdelo vredno, da bi se le ozrl name, ki sem živela
v njegovi senci in ki sem srečo vsega svojega živ¬
ljenja žrtvovala svoji ljubezni do njega. Zdaj išče
kratkočasja, morda za nekaj dni, kvečjemu za
nekaj tednov.« Take misli so šinile Klariči blis¬
koma v glavo in vzbudile v njej zopet lastno voljo
in običajno odločnost.

166

»Nikar mi ne pripovedujte, da me resnično
ljubite,« je rekla zamolklo in njen pogled je bil
teman. »Vam ni prav nič zame, to mi je razodel
glas, s katerim ste mi razkrili svojo ljubezen.«

Marki je zopet prijel Klarico za roko in jo
hotel poljubiti, a Klariča tega ni pustila.

»Krivico mi delate,' gospa Klariča, veliko
krivico,« je rekel marki.

»Ne, gospod marki, ne delam vam krivice,«
ga je z odločnim poudarkom zavrnila Klariča. »A
če bi me tudi res nekoliko ljubili — kaj bi bilo iz
tega? Vi ste marki d’Aureville, sorodnik cesarja
Napoleona, mož sijajne bodočnosti in jaz sem žena
vašega služabnika, ponižnega gozdarja. Najino
usodo loči globoko brezno in tega brezna ne more
nihče premostiti.«

»O pač — lahko ga premosti ljubezen.«

»Ljubezni ni v vašem srcu prav nič — kveč¬
jemu nekoliko trcnotnega hrepenenja.«

»Za ime ne gre. Imenujte to čuvstvo
kakor hočete — da naju le naredi srečna. Storili
ste veliko nerodnost, ko ste se omožili s Hrastom.
To bo nesreča vašega življenj"a. A kolikor se da še
vaše življenje lepše urediti, to hočem storiti jaz.
Vaš mož ni vreden, da dvigne svoje poglede k
vam . . .«

167

»Ne pustim, da bi žalili mojega moža,« je
vzkliknila Klariča. »Moj mož je časti vreden, me
ljubi in jaz ga spoštujem.«

»Da, spoštujete ga, to vam verjamem, ali da
bi imeli le količkaj ljubezni do njega, tega pač ne
morete trditi. Vi ne ljubite Hrasta. Vi ste tako iz¬
obraženi, tako nežnočutni, tako duhoviti, da vam
Hrast niti simpatičen ni. Ceniti vaz znam pa jaz
in ker vas ljubim, nimam druge želje, kakor da si
pridobim vašo ljubezen. Zapustite svojega moža,
uslišite mojo ljubezen, skrb za vse drugo prepu¬
stite meni. Čez nekaj tednov pojdem domu na
Francosko. Skoro gotovo pridem v Pariz. Vi poi¬
dete seveda z menoj, uredim vam krasno gnez¬
dece in tam bodeva uživala urice sladke ljubezni. <
C), Klariča . . .«

Položil ji je roko okrog pasa in jo hotel pri¬
viti k sebi ter jo poljubiti. A Klariča ga je užaljena
pahnila od sebe.

»Klariča!«

»Molčite.«

»Klariča, kaj vam je, da ste tako razbur¬
jeni?«

»Kaj mi je, vprašujete? Vi torej ne veste,
kaj mi mora biti v tem trenotku? Celo uro že go¬
vorite ž menoj in jaz vam odgovarjam in vi niste
uganili . . .« ,

168

»Česa nisem uganil, Klariča?«

»Moje nesreče.«

»Katere nesreče?«

»Da vas jaz ljubim, marki, blazno ljubim,
odkar sem vas prvič videla in da živim samo tej
svoji ljubezni.«

Veselo presenečen je marki stegnil obe roki,
da bi Klarico objel, a umaknila se mu je in mu za¬
povedujoče zaklicala:

»Ne dotaknite se me.«

»Gospa Klariča, verujte mi, jaz vas ljubim.«

»Ne! Ko bi me ljubili, bi ne govorili z menoj
tako, kakor poprej. Ponudili ste mi, naj postanem
vaša metresa, ponudili ste mi, da me bodete vzdr¬
ževali, da mi bodete torej plačevali za mojo lju¬
bezen. Ali nič ne pojmite, kako krvavo ponižanje
tiči v teh vaših ponudbah zame, ki sem vas
oboževala, ki sem žrtvovala svoje srce, vse kar
sem imela, samo da sem prišla v vašo bližino.«

Pri spominu na prestane dušne in srčne muke,
je Klarico prevzela nevolja in z neko sovražnostjo
je razjasnila markiju vse, kar je prestala od dneva
slavnosti, prirejene na čast maršalu Marmontu, pa
do te ure. Čutila je, da jo mora to za vselej ločiti
od markija, a premagovati se ni mogla. Vsa
trpkost, ki se je bila nabrala v dolgih mesecih v
njenem srcu, je v tem trenotku udarila na dan.

169

Marki je strme poslušal. Ni se upal seči
Klariči v besedo. Kar je slišal, ga je resnično pre¬
treslo. Domišljal si je, da pozna ženski svet, a
spoznal je zdaj, da niti pojma ni imel, kako vroča,
kako požrtvovalna, kako blazna more biti ženska
ljubezen. To je spoznal šele zdaj, spoznal pa je tudi,
da je z oporno roko segel po tej cvetki in da je s
svojo okornostjo ranil to srce tako, da tega ne
more nikdar več popraviti. In ta lahkoživec, ki
ga je bila doslej sama frivolnost, je vztrepetal pri
misli, da je pahnil od sebe edino žensko, ki jo je
doslej našel, da je zmožna resnične ljubezni.

»Da, zaradi vas, marki, sem storila grdobijo,
lahko rečem hudodelstvo, da sem se poročila s
poštenim, častivrednim možem, ki me ljubi, ki pa
ga jaz ne morem ljubiti in ga ne bom nikdar
ljubila. O, kaznovali ste me zato, kruto ste me
kaznovali.«

»Klariča!«

»Pustite me, da vam povem, kar mi je na
srcu,« je rekla Klariča in potem nadaljevala nekako
slovesno: »Da, marki, jaz vas ljubim, jaz vas obo-
žavam, a moj sklep je, da ne bom nikdar vaša.
Ne zaradi sebe. Kaj je moja oseba? V kmečki
krčmi sem doma in za ljudi moje vrste se ne vpra¬
šuje dosti, naj se njih usoda obrne tako ali tako.
Toda jaz hočem ohraniti čisto to ljubezen, ki polni

170

vse moje srce. V zadnjih dnevih sem čutila, da me
zapuščajo moči in da pojema moja volja. Bala sem
se, da bi utegnila pozabiti na svoj sklep. A zdaj je
drugače. Vi, marki, ste me nehote rešili. Pokazali
ste mi, da sem vam dobra — samo za kratkočasje.
To me je streznilo, popolnoma streznilo.«

Težko je sopla Klariča, a ponosno je stala
pred markijem, ki je s pogledom polnim žalosti
upiral nanjo oči.

»Odpustite mi, gospa Klariča, kar sem vam
poprej rekel. Surove in žaljive so bile moje besede,
to spoznavam zdaj. Uvažujte, da vas poznam šele
nekaj trenotov, da mi je bil šele sedaj dovoljen
pogled v vašo dušo. Verujte mi, da iskreno obža¬
lujem, kar sem rekel in dovolite mi, da vas smem
ljubiti.«

Marki je govoril mehko, z neomejeno spošt¬
ljivostjo in vdanostjo in z izrazom, ki je pričal, da
mu prihajajo besede iz srca.

»Ni mogoče,« je rekla Klariča, »ni mogoče.«

»Vi mi ne morete odpustiti?«

»Odpuščam vam, saj vas vendar ljubim tako,
kakor morda še ni ljubila nobena ženska.«

Klariča je podala markiju roko; nagnil se je
nad to roko, kakor bi se ne bil priklonil pred
nobeno kraljico, in z drhtečimi ustnicami poljubil
te drobne prste.

171

»In zdaj, gospod marki — vsa sreča z vami
na vseh potih življenja.«

»Kaj pravite?«

»Po tem, kar sem vam povedala in priznala,
je pač ob sebi umljivo, da ne morem ostati več v
vaši bližini.«

»Zaradi mene hočete odpotovati?«

»Ne, marki, zaradi sebe.«

»A pomislite — vaš mož ima tu službo.«

»Govorila bom ž njim.«

»In kaj mu hočete reči?«

»Resnico pač. Ostati hočem poštena žena in
zato bom svojemu možu vse povedala.«

Markiju je bilo sedaj le eno pred očmi: kaka
nevarnost lahko nastane za Klarico, če svojemu
možu vse razkrije. Bal se je resnično zanjo, in
plaho vzkliknil:

»Ali — gospa Klariča — to je blaznost.«

»Ne bojte se zame. Hrast me ljubi.Vem, da ga
bo bolelo moje priznanje, a pričalo mu bo tudi, da
sem in da mu hočem ostati poštena družica.
Dokler ni nihče vedel za skrivnost mojega srca,
sem mogla tu ostati in z vami prebivati pod eno
streho. Zdaj je to nemogoče in zato odidem na
vsak način.«

Klariča je govorila z neobičajno odločnostjo,
a marki se le ni vdal in je Klariči prigovarjal, jo

i

172

prosil in jo rotil, naj si vendar izbije iz glave take
misli in naj ostane. Toda Klariča se mu je samo
smehljala.

»Nikar se ne trudite, marki. Prepričati me ne
morete. Dokler niste vedeli, kaj za vas čutim, sem
mogla živeti z vami v eni hiši, že iz upanja, da
vam zamorem kdaj kaj koristiti ali vam celo izka¬
zati kako uslugo. Ko zapustim vašo hišo, ponesem
s seboj zavest, ki me bo tolažila in ki bo moj ponos,
zavest, da sem bila nesebična čuvarica vaše za¬
konske sreče. Oditi pa moram. Izrekla sem besede,
ki se ne dajo preklicati, ne omiliti, ne ublažiti in
osebna moja dostojnost zahteva, da se za vedno
ločim od vas. Ko bi ostala tu — še v oči bi vam
ne mogla več pogledati.«

»Zakaj ne?«

»Ker bi mi vest neprestano očitala, da sem
se vam vsiljevala in da sem se vam ponudila in
tega očitanja bi ne mogla prenesti. Na čistosti moje
ljubezni do vas ne sme biti nobenega madeža.«

»Klariča, kaj vas ne more prav nič zadržati.«

»Nič, ali večjemu kaka nezgoda ali kaka ne¬
sreča.«

Trepetaje, z rosnimi očmi je Klariča še en¬
krat podala markiju roko.

»Zdravstvujte, marki, in spominjajte se vča¬
sih skromne žene, ki vas ljubi brezmejno.«

173

»Klariča, — ne — ostanite — Klariča.«

A Klariča je bila že odšla, z naglimi koraki,
ne da bi se le enkrat ozrla . . .

Marki je sedel na kamen, ki je^stal v bližini,
zakril je lice z rokama in bilo mu je hudo pri srcu,
kakor še nikdar v življenju.

Klariča se je, prišedši domov, zaklenila v
svojo sobo. Čakala je, da pride Hrast domov in se
pripravljala za svojo izpoved. A ostala je le malo
časa nemotena. Prihitela je hišna, začela trkati na
vrata in klicati Klarico.

»Gospa markiza vas prosi, da bi hitro prišli
gor, mali Charles je bolan. Markiza se boji, da ji
na rokah umrje.«

Klariča se je prestrašila, da se v prvem hipu
ni mogla ganiti.

»Kaj torej usoda neče, da bi zapustila to
hišo?« se je vprašala, spomnivši se besed, ki jih
je bila malo časa poprej izrekla v gozdu.

A že v naslednjem trenotku je planila k vra¬
tom in jih odprla.

»Kaj je v Charlesu?« je naglo vprašala.

»Ne vem — zjutraj je imel mrzlico in glava
ga je bolela — zdaj ga boli v vratu. Bojim se, da
ima davico.«

Klariča je stekla po stopnicah. V otročji sobi
je našla markizo, ki jo je bil strah za otroka popol-

174

noma zmedel. Stiskala je otroka k sebi in jokala.
Ko je zagledala Klarico, je začela kričati kakor
brez uma:

»Klariča, pomagajte, Klariča, rešite mi
otroka.«

Klariča ni vedela, kaj bi storila. Spravila je
najprej otroka v posteljo. V gradu razen hišne ni
bilo nikogar. Klariča je naročila hišni, naj pazi na
otroka in na njegovo mater, potem je odhitela iz
grada. Sama je osedlala konja in v naglici odjez¬
dila v Ljubljano iskat zdravnika.

Konj je dirjal čez ljubljansko ravan kar je •
mogel, tako ga je naganjala Klariča. Samo eno
misel je imela: rešiti otroka njemu, ki ji je vse na
svetu. Spominjala se je tistega dne, ko je šla prvič
z markizo v otročjo sobo in je mali Charles stegnil
po njej svoji drobni roki. Od tistega dne jo je otrok
imel raje kot svojo lastno mater in Klariča mu je
to vračala s prav materinsko skrbjo in ljubeznijo.

Kolikor je mogla, je Klariča podila konja.
Srečavali so jo ljudje in se začudeno ustavljali,
videč to blazno ježo, a Klariča se za vse to ni zme¬
nila. Dirjala je naprej. Tudi po mestu je podila
konja brezobzirno naprej, dokler ni prišla do vo¬
jašnice v Gradišču, kjer je stanoval francoski
vojaški zdravnik. Tam je pognala konja na dvo¬
rišče in skočila z njega.

175

»Ali je zdravnik doma?«

»Ne,« je odgovoril vojak, na katerega se je
Klariča obrnila, »odšel je davi v službo in se vrne
šele zvečer. Najbrže je pa v gledališki kavarni.«

Klariča je stisnila vojaku srebrnik v roko.

»Preskrbite, da bo pripravljen zdravnikov
konj in pripeljite ga h kavarni. Zdravnik mora
takoj k majorju d’ Aureville.«

Videč svetli tolar na dlani svoje roke, je vo¬
jak kar planil, da izpolni dobljeno naročilo. Klariča
pa je zopet zasedla konja in odjezdila h gledališki
kavarni. Zdaj je bila prvič zadovoljna, da se je
naučila jahati, dasi je bil markijev pouk največ
vzrok, da je prišlo do zbližanja in do katastrofe.

Pred kavarno je bilo zbranih več francoskih
oficirjev. Nekateri so poznali Klarico in so strmeli,
videč, kako so razmršeni njeni lasje in kako je
razburjena. Toda Klariča se za to ni zmenila.

»Jeli zdravnik Chambol v kavarni?« je vpra¬
šala, težko sopeč. »Pokličite ga nujno.«

Nekateri oficirji so stekli po zdravnika, drugi
so obstopili Klarico in jo izpraševali, kaj da jo je
privedlo v mesto. V naglici jim je povedala, da je
d’ Aurevillov sinček na smrt bolan, a ko se je na
vratih prikazal zdravnik, je kratko pretrgala svoje
pripovedovanje. /

176

»Le brž, le. brž,« je zaklicala zdravniku.
»Konja vam takoj pripeljejo, nevarnost je velika,
kar je treba, vam povem vse spotoma.«

Zdravnik se ni dal razburiti.

»Le počasi, draga gospa,« je rekel flegma¬
tično. »Najprej moram vedeti vse okolnosti — da
morem vzeti potrebnih zdravil seboj.«

Na zdravila Klariča doslej še mislila ni. Raz¬
ložila je zdravniku hitro vse, kar je hotel vedeti.
Zmajeval je z glavo in mrmral besede, ki jih sicer
Klariča ni razumela, ki pa so ji vendar napolnile
srce s strahom.

Naposled je vojak pripeljal konja. Zdravnik
ga je zasedel, a treba je bilo najprej jezditi v bol¬
nico po zdravila in šele ko je bilo vse pripravljeno,
sta Klariča in zdravnik zapustila mesto.

V divjem diru sta zdravnik in Klariča pri¬
jezdila do Kušljanovega gradu. Hišna ju je videla,
ko sta zavila za grajsko dvorišče in skočila s konj.
Tekla jima je nasproti in se kar prestrašila, videč,
kako upadla in izmučena je Klariča. Ta se je komaj
vzdržala na nogah, a ko ji je hotela hišna pomagati
in jo podpreti, da bi jo spremila v hišo, se je Klariča
tega energično ubranila.

»Kako je z otrokom?« je vprašal zdravnik, ki
je bil v tem vzel iz tobolcev ob sedlu svoja zdravila
in se je zdaj obrnil k hišni.

177

12

»Slabo ... mrzlica ga trese ... tudi blede se
mu ... In tudi gospe markizi ni dosti bojje... od
samega strahu, da izgubi otroka, je vsa zbegana in
iz uma.«

Zdravnik se je molče obrnil od hišne in je šel
v grad. Klariča mu je sledila, dasi je komaj še pre¬
mikala noge. V sobi, kjer je ležal mali Charlfes, sta
bila markiza in njen soprog. Komaj je ob postelji
klečeča markiza zagledala zdravnika, je planila k
njemu in s sklenjenima rokama prosila, kar prosi
v takih trenotkih vsaka mati.

»Rešite mi otroka, rešite mi edinca,« je jokala
markiza, kakor da bi bil zdravnik gospodar živ¬
ljenju in smrti.

Zdravnik je stopil k postelji in natančno pre¬
iskal otroka. Izbral je potem iz svoje torbe neka
zdravila in je priredil za uporabo.

Sele sedaj se je ozrl po navzočih osebah.
Videl je markizo, ki je zopet slonela ob otrokovi
postelji in glasno jokala, videl je markija, ki je
sedel v kotu pri oknu in gledal topo predse, kakor
da ga je zapustila vsa zavest, ali kakor da se sra¬
muje, da je v tem usodnem trenotku njegova
navzočnost docela nepotrebna. S hitrim pogledom
je zdravnik presodil ves ta položaj in se obrnil h
Klariči.

178

»Pomagajte vi, gospa, drug ne more,« je rekel
tiho. »Povedal vam bom natačno, kaj je storiti, a
jutri zjutraj pridem zopet.«

Klariča je samo lahko nagnila glavo, v dokaz,
da je pripravljena prevzeti skrb za otroka. Stopila
je z zdravnikom v sosedno sobo in pazno poslušala,
kar ji je naročeval. Njena trdna volja je premagala
njeno telesno utrujenost. Ta volja se je zrcalila na
njenem obrazu, ko se je po zdravnikovem odhodu
povrnila v bolnikovo sobo. Ostre so bile v tej uri
vse njene poteze in vse njene kretnje in zapove¬
dujoče je zvenel njen sicer vedno mehki glas.
Storila je to zavest, da je šla v boj s smrtjo za
življenje markijevega otroka.

Kratko je odredila, naj markiza in marki
zapustita sobo in dasi je markiza jokaje prosila,
naj jo pusti pri otroku, se ni dala omehčati. Zakle¬
nila je vsa vrata, dala hišni vsa potrebna navodila
in potem prevzela varstvo otroka.

Stopila je k postelji. Z obema rokama se je
naslonila ob posteljo in dolgo motrila bolnega
otroka in potem stiskaje ustne in zobe zaklicala:
»Ne smeš mi umreti, ne smeš.« ••

Ti dnevi so bili težki in treba je bilo nad¬
človeškega napora, da je Klariča zmagala syojo
nalogo. Komaj da si je za kako uro privoščila
počitka, sicer je ves čas sedela kraj postelje in

179

12*

pazila na vsak pregib, na vsak vzdihljaj bolnega
otroka. Ni se ganila, in ni odgovorila, če je marki
rahlo potrkal na vrata in vpraševal, kako je z
otrokom, ni se zmenila, če je markiza jokaje pro¬
sila, naj jo pusti v sobo, da otroka vsaj vidi. Morda
vsega tega niti slišala ni, videla in slišala je samo
bolnega otroka.

Končno je izpregovoril zdravnik besedo, ki
se je za Klarico glasila kot najveselejše oznanilo:
Mali Charles je rešen smrti. Globoko je Klariča
zasopla pri teh besedah, potem so jo zapustile moči.
Razprostrla je roke in zgrudila bi se bila brez
zavesti na tla, ko bi je ne bil zdravnik ujel.

Cim je bila premagana smrtna nevarnost, se
je malemu markiju kmalu začelo zdravje obračati
na bolje. Zdaj Klariča tudi otrokovim staršem ni
več branila, da sta se vsak dan vsaj nekaj časa
mudila pri svojem otroku. A rada tega ni videla,
z nekako ljubosumnostjo ju je gledala, prav kakor
da je mali marki njen otrok. In včasih se je v
njenem srcu vzbudila želja, da bi sama nikdar ne
postala mati, samo da bi mogla vso svojo ljubezen
posvečati malemu Charlesu.

Daši nerada, se je morala Klariča zdaj po cele
ure muditi v družbi markijevi. Navadno je marki,
če je prišel obiskat svojega otroka, primaknil stol
k postelji in je tam poleg Klariče sedel, dokler mu

180

ni naravnost rekla, naj odide. Pomagal ji je pri
okrbovanju bolnega otroka. Ne da bi kdo ve koliko
govorila, začel jo je bolje spoznavati in s tem spo¬
znavanjem je raslo in se utrjevalo njegovo nag¬
njenje do nje. Nobena nelepa misel ga ni obšla,
sama čista, plemenita ljubezen je vzklila v njegovi
duši do te žene, in večkrat ga je obšlo hrepenenje,
da bi se pred tem plemenitim bitjem vrgel na
klolena in da bi Klariči poljubil rob njenega krila.

Z radostjo je gledal, s kako presrčno ljubez¬
nijo se njegov otrok oklepa svoje rešiteljice. Mali
Charles ni hotel nikogar drugega več poznati, kot
Klarico. Tudi ne svoje matere, in z resnično
žalostjo si je markiza priznala, da zanjo zdaj ni
prostora v srcu njenega sina. Priznala je pa tudi,
da kakor ni znala biti prava žena, tako tudi ne zna
biti prava mati, dočim si je Klariča zaslužila naklo¬
njenost malega Charlesa.

»Z bolestjo in z ljubeznijo mu je Klariča rešila
življenje,« je na tožbe svoje žene rekel marki, »in
pravico ima, da zavzame prvo mesto v srcu naji¬
nega otroka.«

181

XVI.

T elesni in duševni napori ob postelji malega
Charlesa so bili prevzeli Klarico v taki meri,
da je zdaj njen mož zanjo moral poklicati zdrav¬
nika. A Klariča ni bila bolna, nego samo utrujena
in izmučena, to pa tako, da vsled zdravnikovega
naročila več dni ni smela iz postelje. Njeno živ¬
čevje je bilo tako razdraženo, da prve dni sploh
ni našla pokoja in ni mogla zatisniti očesa. Končno
je zaspala in spala kar nepretrgoma ves dan in
vso noč in še dolgo do belega dne. Ko se je pre¬
budila, je bila telesno okrepčana, samo bleda in
upadla, kakor da bi bila prestala težko bolezen.

Daši je bil Hrast v srcu vesel, videč Klarico
izven vsake nevarnosti, jo je vendar čemerno po¬
zdravil.

»Lahko bi si bila nakopala smrtno bolezen,«
je rekel neprijazno. »Kaj ti je bilo treba, da si
otroku stregla noč in dan? Saj ima otrok svojo
mater. Ce ta mati nima nič razuma za oskrbo-

182

vanje svojega bolnega otroka, to vendar še ni
vzrok, da se ti žrtvuješ. Naj bi si pa najeli kako
postrežnico iz Ljubljane.«

Trdo so padla ta očitanja Klariči na srce.
Bolelo jo je to očitanje toliko huje, ker ji- je bilo
žrtvovanje za bolnega otroka največje zadoščenje
in ker je bil njen največji ponos, da je otroka otela
gotove smrti.

»Lepo te prosim, pusti me vsaj zdaj pri
miru,« je vzkliknila. Prvič kar je bila omožena, je
bil ta vzklik izraz očitne nevolje. Klariča je bila v
resnicinejevoljnana svojega moža.»Kaj,« si je rekla
na tihem, »sem vse storila možu na ljubo, in niti
tega mi ne privošči, da sem stregla otroku, ki ga
ljubim zaradi njegovega očeta.«

Hrast je dobro čutil, s kako nevoljo ga je bila
Klariča zavrnila. Že je hotel vzkipeti, a premagal
se je, ko je pogledal v ta- bolehni, bledi in upadli
obraz svoje žene.

»Nesramno so te izkoriščali,« je rekel koli¬
kor je mogel mirno. »Tebi so prepustili skrb za
otroka in za njegovo postrežbo, sami pa so se pre¬
kladali po mehkih stoleh in zevali ali pa si solze
otirali. Ti brezsrčni ljudje mislijo, da si postala
moja žena samo, da bi mogla biti njih sužnja. Ne¬
kajkrat me je nevolja tako razdražila, da sem te

183

šel iskat in s silo bi te bil odpeljal, če bi mi le bila
vrata odklenila.«

»Še enkrat te prosim, pusti me v miru — vsaj
zdaj,« je zavzdihnila Klariča, nakar je Hrast
mrmraje vstal in trdih korakov odšel z doma.

Kaj je hotela reči Klariča s ponavljano proš¬
njo »vsaj zdaj me pusti pri miru,« tega Hrast ni
umel. To tudi ni vzbudilo toliko pozornosti v njem,
da bi bil o teh besedah premišljal. Klariča pa jih
je poudarjala te besede. V drugih okoliščinah bi
bila ravnodušno poslušala Hrastovo godrnjanje in
prenesla tudi še hujša očitanja. A prav zdaj tega
ni mogla. Zdaj ne, ko se je pripravljala za korak,
ki ji je obetal dosti hujših muk in bolesti kakor
vse. muke in bolesti, kar jih je v svojem življenju
prestala.

»Charles je rešen,« je govorila Klariča sama
sebi, »in njemu in njegovim staršem ne preti no¬
bena nevarnost več. Mene torej tu ni več potreba
in izpolniti moram svojo zaobljubo ter zapustiti to
hišo — za vedno. Dolžna sem to svojemu možu,
svoji časti in čistosti svoje ljubezni do markija.«

Težka ji je bila že misel na odhod. Zdelo se
ji je, da ji kriči srce na ves glas: Ostani! Cernu bi
odšla z možem, ki ga ne ljubiš in ga že komaj pre¬
našaš, čemu hočeš ž njim bežati pred možem, ki
mu je tvoje srce brezmejno vdano? A zadtišila je

184

ta glas in zmagala je njena trdna volja, da raz¬
krije svojemu možu vse, prav vse in da potem
zapusti ta dom za vse življenje.

Da, ko bi bila našla svojega moža koj tedaj,
ko se je po slovesu od markija vračala iz gožema
domov, tisti dan, ko jo je nizkotno zapeljevanje
markijevo razžalilo v toliki meri, da mu je raz¬
krila svojo vročo plemenito ljubezen. Tedaj bi
bila govorila brez ovinkov, ker ji je takrat bilo
čisto vse eno, kaj se zgodi.

Zdaj je trepetala že pri sami misli, kako raz¬
krije Hrastu svoje srce. Ni bila plaha in ni se bala
moža v navadnem pomenu te besede. Ne, še ve¬
sela bi bila, ko bi postal samo nasilen in tudi če bi
jo na mestu usmrtil. Bala se je samo očitanja, da
je svojega moža varala.

185

XVII.

K lariča je imela trden namen, da takoj razodene
svojo skrivnost Hrastu, čim se vrne domov.
Toda tega namena ni mogla izvršiti. Tatinski
lovci so zadržali Hrasta do pozne noči doma, na¬
slednjo jutro pa je moral navsezgodaj iti v Ljub¬
ljano, da pred sodiščem priča zoper zajete tatinske
lovce, ki so bili v boju z gozdnimi pazniki enega
ubili, drugega pa ranili.

Tako je Klariča imela zopet nekaj odloga.
Rada bi bila porabila ta čas, da zbere svoje misli
in se pripravi za svojo izpoved možu, toda ni ji
bilo mogoče. Vsled prevelike razdraženosti svojih
živcev ni mogla najti niti trenotka pokoja, ni mogla
nobene misli izpresti do konca, ni mogla zasnovati
nobenega načrta za nameravano razodetje. Po¬
skusila je razvedriti se z raznimi gospodinjskimi
opravili, a ni šlo; poskusila je pregnati čas in
mučne svoje misli s čitanjem, a knjiga ji je padla
iz rok, še predno je dočitala prvo stran.

186

Najlaglje ji je še bilo na malem vrtu, ležečem
kraj gradu. Tam je bila klop, na kateri je presa-
njala že marsikako uro, in tja je pobegnila tudi ta
dan ter ostala tamkaj, dokler se ni začelo mračiti.

Pomladanski hlad jo je pregnal s klopi. Po¬
časi je korakala proti grajskemu vhodu, a ko je
stopila čez prag, je naletela na markija in na gozd¬
nega čuvaja Jurja. Oba sta imela na ramah puške
in sta se odpravljala na celonočni izlet, zasledovat
lovske tatove, s katerimi se je bil prejšnjo noč
Hrast s svojimi pomagači tako uspešno boril.

Ko je marki zagledal Klarico, je obstal. Prišel
je bil že dopoldne iskat Klarico, da se ji zahvali za
veliko dobroto, izkazano njegovemu otroku, a ni
mogel priti do nje. Zdaj jo je ustavil ravno ko je
hotela hitro smukniti v svoje stanovanje. Velel je
pazniku Jurju, naj gre naprej in se obrne potem h
Klariči.

»Nekaj bi rad z vami govoril, gospa,« je
dejal spoštljivo. »Iskal sem vas že dopoldne; do¬
volite mi zdaj, da vstopim pri vas.«

Klariča ni mogla drugače, kakor da je odprla
vrata in povabila markija, naj" vstopi.

V sobi je bilo že precej temno in okna so bila
odprta. Klariča jih je hotela najprej zapreti, a si je
premislila, češ, če jih zapre, mora užgati luč in
kdo ve, kdaj se potem marki odstrani.

187

»Kaj želite od mene, gospod marki,« je vpra¬
šala Klariča. Ponudila je markiju pač stol, a ker je
sama stala, se tudi marki ni usedel.

»Klariča — dovolite mi nekaj trenotkov —
jaz moram na vsak način z vami govoriti.«

»Mislim, da sva si vse, prav vse povedala,«
je menila Klariča hladno in skoro neprijazno, ker
je slutila, s kakim namenom ji je marki sledil v
stanovanje. Mislila si je: »Silil me bo in mi prigo¬
varjal, naj molčim in naj ostanem,« in bala se je
tega, ker se je že. itak težko pripravljala na usodni
razgovor z možem in na ločitev za vedno. S
trdim glasom je dostavila: »Povejte hitro, kar mi
imate povedati; ne bi rada, da bi naju zalotil moj
mož, ki se mora vsak čas vrniti iz Ljubljane.«

»Hrast se vrne šele jutri,« je dejal marki, »in
zato lahko v miru govoriva. Torej, prosim vas
Klariča, poslušajte me. Jaz ne morem in ne morem
verjeti, da je to, kar ste mi oni dan povedali v
gozdu, vaša zadnja beseda. Ne morem in nečem.«

»Zakaj ne?«

»Ker sva se od tedaj oba premenila in se
drug drugemu približala. Jaz nisem več to, kar
sem bil poprej, in tudi vi niste več to, kar ste bili.«

»Ne razumem vas, gospod marki. Kaj hočete
reči s temi tajinstvenimi besedami?«

188

Nehote je Klariča sedla in marki je storil
istotako.

»Razumeli me bodete, če vam rečem, da je
naju predrugačila bolezen mojega sinka. Mene
gotovo. Vzrasel sem v krogih, kjer mladi možje
nimajo smisla za rodbinsko življenje, niti posebnega
nagnenja za otroke. Človek teh krogov se oženi,
da ohrani svoj rod in da ima postavnega dediča
svojega imena in svojega imetja. Dokler ni Charles
na smrt obolel, se res nisem zavedal, kaj je to oče.
Charles mi ni bil več kakor kaka igrača. O lju¬
bezni niti sledu. Šele, ko sem ga videl na smrtni
postelji, se je vzbudila v meni zavest, da sem
njegov oče in spoznal sem šele zdaj, kaj je oče¬
tovstvo. Šele, ko se mi je začelo krčiti srce, šele
ko sem začutil v svoji duši bolest, da ga izgubim,
sem prišel do spoznanja, da ga ljubim. To je pro-
vzročilo v meni popolno premembo. Oče sem, Kla¬
riča, to se' pravi v tem slučaju nov človek, resen
človek. Ta marki d’ Aureville, ki zdaj govori z
vami, nima ničesar skupnega s tistim, ki vas je
zadnjič v gozdu nadlegoval, s svojimi brezstidnimi
ponudbami.«

»In v čem sem se jaz predrugačila?« je vpra¬
šala Klariča.

»V enem oziru ste se predrugačili tudi vi,
vsaj v mojih očeh. Zame ste zdaj vzor plemeni-

189

tosti in popolnosti, zame ste vzvišeno bitje, zame
ste poosebljena požrtvovalnost. Vi ste čuvali in
oskrbovali mojega otroka. Z nadčloveškim hero-
izmom ste bdeli nad njim, sami sebe ste postavljali
v smrtno nevarnost, in rešili ste otroka tistemu,
ki vas je žalil v vaših najsvetejših čuvstvih. In
danes sem prišel k vam, ne da se vam zahvalim,
ker zahvaljevanje za vašo požrtvovalnost bi bilo
zmanjševanje vaših zaslug, marveč da vas prosim
odpuščanja za to, kar sem se v svoji nizkotnosti
drznil izpregovoriti oni dan v gozdu.«

Molče je Klariča položila svojo roko v mar-
kijevo roko in mirno je trpela, da ji je roko
poljubljal.

»Kar ste takrat govorili v gozdu, to je pozab¬
ljeno in izbrisano iz spomina,« je po dolgem molku
rekla s tihim glasom, »ali kar sem jaz takrat govo¬
rila in priznala, to se ne da pozabiti in izbrisati iz
spomina. Priznala sem vam, da vas ljubim. Pri¬
znala sem to pač le v svoji užaljenosti, ali pri¬
znala sem resnico. Tudi ko bi vi na to pozabili, jaz
tega ne pozabim in zato mi tod ni obstanka.«

»Kaj mislite še vedno na odhod, Klariča?
Nikari! Prosim vas, ne odidite; prosim vas, osta¬
nite tu. Ostanite iz ljubezni do mojega otroka, ki
ste mu rešili življenje.«

190

»Ni mogoče, ni mogoče,« je dihnila Klariča.
»Nepošteno bi ravnala napram svojemu možu.
Sram me je, da sem toliko mesecev živela v laži;
zadnji čas je, da izgine iz mojega življenja vse, kar
ni odkritosrčnega, da se bom mogla zopet sma¬
trati za dostojno ženo.«

Marki je na vse načine prigovarjal Klariči,
naj opusti svoj namen in naj ostane. Našei je
nebroj pretvez, dokazov in argumentov, ki jih je
spretno uporabil in na katere mu Klariča sploh ni
mogla ničesar odgovoriti, a omehčati je ni mogel.

Zadnji pomoček, s katerim je marki poskusil
pripraviti Klarico do tega, da bi ostala v gradu,
je bil ta, da jo je strašil s Hrastom.

»Nič žalečega nečem reči o vašem možu,«
je dejal marki, »a to morate sami priznati, da je
priprost človek in da ni vajen krotiti samega sebe
in svojih čuvstev. Ali si morete misliti, da bo Hrast
verjel, kar mu hočete povedati, da se mu namreč
niste izneverili? Kako naj verjame, da ste mu ostali
zvesti, dasi ga ne ljubite in dasi ljubite tistega, ki
vas je hotel zapeljati? Ne bo vam verjel, Klariča;
prepričan sem, da vam ne bo vSrjel. Vse bo v njem
vzkipelo, jeza na mene, sovraštvo njegovo proti
aristokratom, osebna užaljenost njegova, razoča¬
ranje, čuvstvo, da je prevaran — vse to se bo zlilo
v eno in udaril bo na dan tisti strašni srd, pri

191

katerem izgubi človek vso razsodnost in pre¬
udarnost. Bojim se za vas, Klariča, in že iz ozirov
na svoje življenje je potrebno, da molčite in da
ostanete.«

Klariča je pač čutila, da je marki govoril res¬
nico, a vzlic temu se tudi zdaj ni vdala.

»Naj se zgodi kar hoče,« je rekla, »moja
dolžnost je, da govorim. Vem, da bo Hrast užaljen
in da ga popade velika jeza. Morda me ne bo samo
žalil in poniževal. Morda me bo tudi trpinčil, da,
mogoče je tudi, da me ubije. A zato imam vendar
dolžnost, da mu vse razkrijem. Ravnala sem proti
njemu tako, da si tega sama ne morem odpustiti.
Lahko bi bila ostala na svojem domu in tamkaj
živela svojim ljubezenskim sanjam. Tako ravnanje *
bi bilo pošteno. Toda jaz sem hotela priti v vašo
bližino, živeti z vami pod eno streho, dihati z vami
isti zrak, in tej svoji želji sem žrtvovala ne le sebe,
nego v še večji meri Hrasta. Pošten mož je in
zaslužil bi ženo, ki ga resnično ljubi. Jaz pa sem
v njem namenoma vzbudila zmoto, da ga imam
rada in poročila sem se ž njim z zavestjo, da mu
ne bom nikdar ljubeča žena. To se ne da popraviti
in če mi bo vrgel v obraz očitanje, da sem ga pre-
varila, mu ne bom mogla ugovarjati. A vsa res¬
nico naj izve, ker si hočem vsaj vest očistiti.«

Marki tudi še zdaj ni odnehal.

192

»Pomislite še eno, Klariča. Trpeli bodete vi,
trpel bo pa tudi Hrast. On vas ljubi in če mu raz¬
krijete svoje srce, bo bolj nesrečen, kakor vi sami.
Da ste mu ostali dejansko zvesti, tega vam po moji
sodbi ne bo nikdar verjel. Nikdar! V najboljšem
slučaju vas bo kdo ve koliko let preganjal s svo¬
jimi sumničenji, in ko bodo ugasnili že vsi dvomi
in tudi zadnji sum, bo pa do konca življenja metal
za vami očitanja. Ti sumi, ti dvomi in ta očitanja
bodo vam zastrupila življenje, pa tudi njemu. Cernu
hočete to izsiliti? Sebi in svojemu možu storite naj¬
večjo uslugo, če molčite in ostanete tu. Cernu nas
hočete zapustiti? Mene se vam pač ni treba več
bati. In zato vas prosim v imenu vseh, ki prebivajo
pod to streho, ostanite. Vi ste dobri angel te hiše
— ne zapustite nas.«

Tedaj pa so se odprla vrata in čul se je
tamkaj klic:

»Resnica je to; Klariča, nikar nas ne
zapustite.«

Na pragu je stala markiza d’Aureville. Kla¬
riča je skočila vsa prestrašena s stola, a še predho
je mogla storiti kak korak, je bila markiza že pri
njej in jo je objela ter stisnila k sebi.

»Da, Klariča, ostati morate pri nas. Cula sem
skoro vse, kar sta govorila. Prisluškovala sem.
Prišla sem sicer slučajno doli, hoteč vas obiskati,

193

13

a čuvši glas svojega moža, sem ostala pri vratih
in poslušala. Posebno lepo to sicer ni, a kaj hočete,
ženska sem. Torej vi imate svojo srčno skrivnost,
zlata moja Klariča? Ali mi verjamete, da sem jaz
že davno to slutila? Toda nikdar se nisem upala
kaj reči. Saj ste bili vedno tako modri! Torej
mojemu možu ste glavo zmešali? Takoj mi daste
poljub.«

Vsa zmedena je Klariča ovila roke markizi
okrog vratu.

»Ah, gospa markiza... gospa markiza...« je
ihtela Klariča in solze so ji stopile v oči.

»Nič ne jokajte,« je dejala markiza z vso res¬
nobo. »Ne vem,* če vas razume moj mož, a jaz,
Klariča, sem žena in vas razumem. Ah, in da bodete
vedeli, meni se je začelo nekaj svitati že tisti dan
po maškeradi pri maršalu Marmontu. Ali še veste,
kako ste govorili takrat z menoj in kako ste me
pripravili da... da ... da sem storila po vaši
želji. Takrat, Klariča, sem videla v vaše srce, spo¬
znala vašo tajnost, spoznala pa tudi vaše plemenito
mišljenje.«

»Markiza . . .«

»A ker imam naposled kot žena vendar neko¬
liko pravice, biti na vas ljubosumna,« je zopet
smehljaje nadaljevala markiza, »vam odpustim le
pod enim pogojem, da ostanete.«

194

»Ne morem, markiza, ne morem.«

»Morate, Klariča. Ne pustim vas proč. Tisti
dan, ko ste prestopili prag te hiše, je z vami vred
prišlo v to hišo nekaj, česar prej ni nihče pojmil.
Prinesli ste v to hišo čistost v čuvstvovanju, ple¬
menitost v mišljenju, resnobno pojmovanje o vsem
življenju. To nam je bilo prej vsem tuje, to smo
prej poznali le po imenu, držali smo se pa načela:
živeti — uživati. Ce odidete, zapusti z vami to hišo
angel čuvar. Ostanite, Klariča.«

»Ostanem, markiza ...«

Po teh besedah se je od okna odmaknila
temna postava in je previdno odšla v noč. Pri¬
sluškovalec je bil gozdni paznik Juri.

M

195

13*

XVIII.

V  mali, ob cesti stoječi krčmi, ležeči na potu iz
Ljubljane v Brezovico, sta sedela dva temno-
gleda gosta in molče zrla pred se v čaše. Pred
hišo je stal voziček, s katerim sta se bila pripeljala
in kočijaž je zadovoljno srkal dobro vinsko kap¬
ljico, saj se mu je prvikrat primerilo, da je gozdar
Hrast ukazal ustaviti pri krčmi in je hlapcu naročil
pijače.

Dokler se je krčmarica sukala v gostilniški
sobi, nista Hrast in Juri ničesar govorila. Toda
Hrastu se je z obraza bralo, da pričakuje važnih
novic, kajti vedel je, da bi ga Juri ne bil čakal na
cesti in ga povabil na zaupen pogovor, če bi ne
imel kaj posebno važnega povedati. O čem pa bi
Juri ne bil mogel govoriti vpričo kočijaža, če ne
o Klariči.

Krčmarica je opetovano poskusila zaplesti
svoja gosta v kak pogovor, a ker se ji to ni posre¬
čilo, je končno zapustila sobo, četudi ne rada in v
znak svoje nevolje zaloputnila vrata za seboj.

196

V istem trenotku se je že Hrast nagnil k svo¬
jemu spremljevalcu in ga šepetaje, a očitno raz¬
burjen vprašal:

»Torej — kaj mi imaš povedati, Juri?«

»Nič veselega,« je dejal Juri in se sklonil k
Hrastu, kakor bi se bal, da bi ga kdo ne slišal.
»Kar sem davno že mislil in slutil, to se je izkazalo
kot resnično.«

Hrast je prebledel, in dasi pripravljen na kaj
takega, mu je vendar sapa zastala. Poskusil je pač
nekaj reči, a spravil je iz sebe samo nekaj grgranih
glasov.

»Pred več dnevi,« je z neusmiljeno brez¬
obzirnostjo pripovedoval Juri, »sem v gozdu
naletel na markija in na tvojo ženo. Kaj sta govo¬
rila, nisem mogel natančno razumeti. Videl sem pa,
da je marki tvoji ženi poljuboval roko in ona se
ni branila. Polagal je roko na srce in prav natančno
sem razločil, da je govoril nekai o ljubezni. Tvoja
žena je bila vsa iz sebe in je jokala in naenkrat
sem razločno slišal, da je rekla: jaz vas ljubim.«

Trepetajoč je poslušal Hrast, a zinil ni nobene
besedice. Po kratkem-molku je zopet povzel Juri:
»Snoči je marki hotel iti z menoj v gozd. V
veži pa je srečal tvojo ženo in je šel ž njo v tvoje
stanovanje. Mene je poslal naprej, a jaz sem ostal
pri oknu, ki je bilo odprto in poslušal. Tudi zdaj

197

nisem mogel dosti razumeti. Marki in tvoja žena sta
ostala dolgo časa v temni sobi. Slišal sem le nekaj
besed. Marki je večkrat imenoval tvojo ženo
angela in prosil jo in silil, naj ostane. Zdelo se mi je,
da hoče tvoja žena pobegniti od tebe. Naposled je
prišla tudi markiza, ki pa menda ni posebno bistro¬
umna, ker čul sem, da je tudi ona nagovarjala
tvojo ženo, naj ostane.«

Juri je umolknil in s prežečimi pogledi motril
Hrasta, kakor bi hotel uganiti, kako učinkuje strup,
ki mu ga je vlil v srce. Juri je dobro vedel, da je
storil veliko hudobijo; slišal je bil vsako besedo,
ki sta jo govorila marki in Klariča, tako v gozdu,
kakor doma, a zamolčal je resnico. Zdaj je čakal,
če se izpolni njegovo upanje, da požene Hrast
svojo ženo od sebe. To je bila srčna želja Jurjeva,
saj bi bil v tem slučaju zopet edini prijatelj Hrastov
in Hrast rešen svoje nesreče, kakor je Juri ime¬
noval Klarico.

Juri je bil še ponosen, da se mu je več¬
mesečno vohunjenje za Klarico končno vendar
obneslo. Ne le, ker se je s tem izkazalo, kako res¬
nično je bilo njegovo prerokovanje, nego še bolj
zato, ker je dobil orožje, s katerim je mogel, Klarico
od Hrasta pregnati. Sodil je, da ni storil nič slabega
s tem, da je Hrastu prikril popolno resnico, mu
povedal le to, kar je govorilo zoper Klarico, mu

198

pa zamolčal vse, kar je govorilo za Klarico. Jurju
je zadostovalo Klaričino priznanje, da ni nikdar
Hrasta ljubila in ga vzela le, da bi stanovala v isti
hiši kot marki. Že s tem se je Klariča v Jurjevih
očeh pregrešila in si nakopala njegovo največje
sovraštvo.

Dolgo je trajal molk, ki je nastal, ko je bil
Juri končal svoje poročilo. Hrast je bil povesil
glavo in nepremično zrl na mizo, Juri pa je nepre¬
mično gledal na Hrasta in čakal, kako se zgane in
kaj reče. Končno je Hrast počasi dvignil glavo in
z brezmejno žalostjo v očeh vprašal:

»In kaj misliš, Juri, da je med mojo ženo in
med markijem?«

Jurja ni ganil pogled Hrastov in ni ga zadela
smrtna plahost Hrastovega vprašanja.

»Po moji sodbi imata tvoja žena in marki
ljubezensko razmerje in sta je imela, še predno si
se ti poročil s Klarico. Skoro gotovo te je Klariča
vzela samo zato, da je mogla bolj neovirano obče¬
vati z markijem, kakor prej. Zame ni dvoma, da si
bil sramotno prevaran.«

S trdim, brezsrčnim glasom in z vidnim
sovraštvom je vrgel Juri to sumničenje Hrastu v
obraz in zdaj so močnega, trdnega Hrasta zapu¬
stile vse moči. Poskusil je vstati izza mize, a padel

199

je nazaj na svoj sedež, udaril z glavo ob mizo in
ta kremeniti človek se je razjokal kakor otrok.

Zdaj se je omehčalo tudi Jurjevo srce. Prijel
je Hrasta za roko in rekel presrčno kolikor je
mogel:

»Ne jokaj, Hrast! Kdo bo jokal zaradi ne¬
zveste žene.« In ko s to zarobljeno tolažbo ni
ničesar opravil, je hitro udaril na drugo struno:
»Meni ne smeš zameriti, če ti je zdaj hudo pri srcu.
Ko me je moja dekle izdala, mi je bilo ravno tako
kakor zdaj tebi. Vem, kako to boli. Pa glej, jaz sem
si rekel, da ti moram razodeti resnico in ti odpreti
oči. Bolje, da veš, kaj se godi za tvojim hrbtom,
kakor da bi te ljudje vlekli čez zobe in se ti
posmehovali...«

»Nehaj, nehaj,« je zakričal zdaj Hrast in
planil izza mize. Vsa slabost ga je bila minila. Stal
je kraj Jurja v vsi svoji sili in velikosti. Oči je pač
imel zatekle od solza, a iz teh oči je žarel tak
ogenj, da je celo Jurju postalo tesno pri srcu. Z
železno roko je zgrabil Hrast svojega prijatelja in
ga stresel kakor strese orel zasačenega piščanca.

»Slušaj me, Juri,« je rohnel Hrast. »Navaden
kmečki fant sem... tlačanski sin ali pa ciganski,
ali kdo ve čigav..., sam sem se prerinil nekoliko
naprej.., a ne daleč ... Pravzaprav nisem nič
drugega kot hlapec... on pa je moj gospodar, je

200

bogataš in velikaš in sorodnik najmogočnejšega
vladarja na svetu. Marki Charles d’ Aureville ...
kaj, Juri... to se'drugače glasi kakor Anton Hrast.
Pa to me ne bo prav nič zadrževalo... prav nič.
Jaz, graščinski valpet Anton Hrast, bom stopil pred
cesarjevega sorodnika, pred svetlega markija
d’ Aurevilla in bom ž njim govoril, kakor mož z
možem, kakor bi bil tudi jaz cesarjev sorodnik, ali
kakor bi bil tudi on ciganski otrok, ki ga je mati
pustila s starimi cunjami vred za plotom obležati.
Govoril bom ž njim, govoril...«

Hrast je naenkrat dvignil pest in udaril s tako
silo po mizi, da se je preklala deska.

A kakor bi si bil s tem činom olajšal srce, je
umolknil, vzel klobuk in odšel. Trenotek kasneje
se je že peljal proti domu.

Prišedši v bližino gradu, je Hrast zapustil
voz in nadaljeval svojo pot peš, dočim je voz
poslal naprej. Hotel je biti sam in hotel je imeti
še nekoliko časa, da bi razmišljal o tem, kaj stori.
S povešeno glavo, počasnih korakov, je ubiral
svojo pot. Srečavali so ga ljudje, ki so ga pozdrav¬
ljali, a Hrast jih še videl ni" ni ni slišal njihovih
pozdravov.

»Ce mi marki ne da poštenega odgovora, ga
na mestu ubijem,« je sam pri sebi rekel Hrast, ko
je naposled dospel do gradu.

201

Videl je, da stoje na dvorišču kočije, in da
se okrog njih potikajo kočijaži in lakaji. Ustavil se
je pred gradom in počakal, da se je prikazal
grajski uslužbenec. Od tega je izvedel, da se je
pripeljal na obisk maršal Marmont z mnogimi
oficirji.

»Morda je prišel markiju sporočit, da je pre¬
meščen na Francosko ali pa naznanit, da sam za¬
pusti Ilirijo,« je s hripavim posmehom menil Hrast.
»Marki je cesarjev sorodnik in takim se klanjajo
tudi maršali. Še lepše bi pa bilo, če je Marmont
odstavljen. Kralj Ilirski bi bil rad postal. Haha!
Napoleon ima toliko sorodnikov, da še teh ni
mogel vseh preskrbeti s kraljevskimi kronami.«

Nekaj časa je Hrast hodil okrog grada. Pet¬
krat in desetkrat je premeril isto pot. Kadar je
prišel mimo vhoda, se je ustavil, stisnil pesti in se
pripravil, kakor bi se hotel zaleteti v grad, poiskati
markija in ga pobiti.

»Nič ne bom rekel, nič se ne bom prepiral ž
njim, kar s pestjo ga ubijem.«

Ta misel mu je neprestano rojila po glavi. A
rekel’ si je, da najbrže sploh ne pride do markija,
dokler se ne odpeljejo maršal Marmont in njegovi
spremljevalci, in zato je vselej iznova začel svojo
hitro hojo okrog grajskega obzidja.

202

»Se ob maščevanje bi me pripravili, če bi ga
prijel vpričo te družbe,« si je dejal. »Ali bi rekli,
da sem zblaznel ali pa bi me pahnili v ječo — on
pa bi se posmehoval in se veselil življenja. Ne
pojde tako. Sama morava biti pri tem obračunu.
Ko se maščujem, ko ga bom videl mrtvega pred
seboj — potem naj se zgodi z menoj karkoli.«

Tudi na Klarico je mislil mnogo, a ne s so¬
vraštvom. Kar je njegovo srce zamoglo sovraštva,
vse je osredotočil na markija. Pri mislih na Kla¬
rico je drhtela njegova duša, toda samo od žalosti.
Bolelo ga je, da je Klariča zanj izgubljena, bolelo
ga je tako, da je pri mislih na svojo ženo komaj
zaduševal solze. Toda počasi se je začela v njem
porajati misel, ki se mu je skraja zdela otročja, ki
pa je vedno z večjo močjo silila na dan.

»Morda se je pa Juri zmotil.«

Hrast je sedel na mejni kamen in se zatopil
v to misel. Kar izpustila ga ni.

»Kar mi je Juri povedal, to naposled vendar
še ni dokaz. Kar je videl in slišal, to je kvečjemu
dokaz, da se med markijem in Klarico nekaj plete.
Morda je to zadosten dokaz, da je marki v Klarico
zaljubljen in da ima tudi Klariča markija rada. Več
pa se iz tega ne da sklepati, celo ne, da je Klariča
postala dejansko nezvesta.«

203

Spomnil se je, kako vestno in natančno so ga
izpraševali sodniki v Ljubljani, ko je moral pričati
zoper tatinske lovce in kako skrbno so ti sodniki
tehtali posamezne obdolžitve in doprinešena do¬
kazila.

»Krivičen ne smem biti,« je sam sebi prigo¬
varjal. »Vse se mora natančno izkazati in dognati.
Še v grobu bi ne imel miru, če bi Klariči storil le
najmanjšo krivico. Marki je zapeljivec, brezvesten
zapeljivec. S hudobnim namenom se je približal
moji ženi in že zato zasluži kazen. Toda pri Klariči
je stvar drugačna, pri njej je vse odvisno od tega,
če mi je resnično in dejansko prelomila zvestobo
ali ne. V tem oziru pa nimam še prav nobenega
dokaza. To moram najprej dognati, zakaj predno
kaj storim, moram vedeti, pri čem da sem.«

S takim modrovanjem je Hrast miril samega
sebe. Na njegove namene glede markija ni to prav
nič vplivalo. Glede markija so bili zanj sklenjeni
vsi računi. Že da se je marki upal zaželeti Klarico,
je bilo v Hrastovih očeh hudodelstvo. Modroval je
pa Hrast, ker je njegovo srce koprnelo po tolažbi
in tolažiti se v tem položaju ni mogel drugače,
kakor s tem, da je iskal, kaj bi Klarico razbreme¬
nilo in njeno krivdo olajšalo.

Šum na grajskem dvorišču je Hrasta napo¬
sled prebudil iz tega razmišljevanja. Maršal Mar-

204

mont in njegovi so odhajali. Marki in markiza sta
bila na dvorišču, in sredi med njima Klariča.

Hrastu je začelo srce utripati bolesti in srda.
Planil je kvišku in v prvem hipu se je hotel kar
zaleteti na grajsko dvorišče, da bi markija pobil.
A še je imel sam nad seboj toliko oblasti, da se je
premagal. Umaknil se je v stran, da bi ničesar ne
videl in ničesar ne slišal. Šele ko so se bile že
davno odpeljale vse kočije, se je zopet približal
gradu.

Ko je zagledal grad pred seboj, je dvignil
pest in z njo zažugal.

»Zakurim vam, gospod marki, zakurim . . .
Ah, to bo veselje gledati, kako bakljado vam na¬
pravim.«

205

XIX.

n arki d’ Aureville je sedel razmeroma zgodaj
zjutraj v svoji sobi in se je ukvarjal s
pisanjem dolgega in važnega pisma. Okna so bila
odprta. Jutranje solnce je pošiljalo svoje tople
žarke v prostorno sobo in marki je s slastjo sopel
sveži pomladanski zrak. »Ko bi le ne bilo tega pre¬
klicanega pisanja,« je vzdihoval nepotrpežljivi
marki in zopet odložil gosje pero. »Kako lepo bi
bilo šetati zdaj med polji in pozneje, ko bo solnce
topleje, po gozdih.«

Nevoljno se je pripravil, da bi nadaljeval s
pisanjem, ko je nekdo potrkal na vrata, močno,
resolutno, kakor potrka gospodar pri svojem slu¬
žabniku.

Marki se je zganil. Ni bil vajen, da kdo na tak
način trka na njegova vrata.

»Notri,« je velel kratko, kakor bi ga bilo
brutalno trkanje razdražilo, in obenem se je obrnil

206

na svojem stolu, da bi videl ranega obiskovalca
čim prestopi prag.

Med vratmi se je prikazal Hrast. Držal se je
pokonci in markiju se je zdelo, kakor bi bil čez
noč zrasel, in trdo je stopil v sobo ter pozdravil
samo s komaj vidnim nagnenjem svoje kuštrave
glave.

»Vi ste, Hrast? Kaj mi hočete tako zgodaj?«
je vprašal marki in se ošabno naslonil na stoj stol.
»Klical vas nisem.«

»Govoriti moram z vami,« je osorno dejal
Hrast in stopil bliže.

Marki in Hrast sta si pogledala v oči in marki
je zdaj vedel, da ne stoji pred njim njegov gozdar
Anton Hrast, marveč Klaričin soprog. Spričo tega
spoznanja je markija, ki je sicer Hrasta preziral
z aristokratsko domišljavostjo, vendar malo za¬
zeblo.

Nekaj mora vedeti, si je marki dejal na tihem,
trudeč se, da bi ohranil tisto mrzlo ravnodušnost,
s katero je občeval z navadnimi ljudmi. Samo ker
nekaj ve, se upa tako nastopiti, je bila druga misel,
ki je prešinila markija.

A kdo naj bi bil Hrastu kaj povedal? Ali je
mar Klariča svojemu možu kaj priznala? Saj je
vendar obljubila, da ostane na gradu in da torej
ničesar ne razkrije svojemu možu.

207

Ker marki ni vedel, ne kdo je Hrastu razkril
njegovo in Klaričino tajnost, niti si je bil na jasnem,
koliko Hrast pravzaprav ve, si ni znal drugače
pomagati, kakor da je poklical na pomoč svojo
avtoriteto kot gospodar in plemič.

»Govorite, gospod Hrast,« je rekel z nekoliko'
ironičnim poudarkom besede gospod. »Tudi sedete
lahko,« je dostavil, videč, da je njegov manever
napravil nekaj vtiska na Hrasta.

Ta je bil res nekoliko v zadregi. Ce bi bil
marki govoril osorno, bi bil Hrast laglje tako
nastopil, kakor je nameraval.

Zahvalil se je za ponudeni sedež, a usedel
se ni.

»Prišel sem prosit nekih pojasnil,« je rekel
kolikor mogoče mirno.

»Od mene — hočete pojasnil?« je porogljivo
dejal marki. »Res ne vem, o kaki stvari bi vam
mogel jaz dajati pojasnil.«

»Da, od vas, gospod marki, prosim pojasnil,«
je ponovil Hrast in njegova roka se je oklenila
stola. »Dovolite, da vam stvar razložim.«

»A prosim, opravite na kratko,« je pripomnil
marki z vso svojo ošabnostjo, »nimam dosti časa.«

V Hrastu je zavrela kri, a premagal se je.
Čutil je dobro, kako razširja marki mejo, ki ga loči
od uslužbenca, in Hrast bi bil rad preskočil to mejo,

208

toda ni mu prišlo na misel, kako bi to storil.
Občeval je z markijem vedno le tako, kakor
občuje uslužbenec z gospodarjem; navadil se je
bil tega tako, da se zdaj kar ni mogel postaviti na
stališče, da govori kot mož z možem, ne kot usluž¬
benec z gospodarjem.

»Gospod marki,« je končno rekel z zamolklim
glasom, »jaz imam vzroke sumiti, da je moja žena
prelomila zakonsko zvestobo in da ima prepove¬
dano ljubensko razmerje.«

»Kaj pravite?« je vzkliknil marki in se delal
silno presenečenega. »Gospa Klariča, da bi pre¬
lomila zakonsko zvestobo, gospa Klariča naj bi
imela prepovedano ljubavno razmerje. Dragi
gospodine — ali se vam blede? V pomirjenje vam
povem, da je ni dame, ki bi zaslužila tako spošto¬
vanje, kakor gospa Klariča. Moja mati jo ljubi,
kakor bi bila njena hči, in moja žena je ponosna,
da jo sme imenovati svojo najboljšo prijateljico.
Ko bi kdo drugi izrekel le najmanjši sum glede
vaše soproge ...«

Marki je čutil, da je zagovarjal Klarico s pre¬
veliko vnemo in da je Hrast to zapazil. Zato je
sredi stavka umolknil in šele čez nekaj trenotkov
rekel hladno:

»Sploh se čudim, kako more tako resen in
pameten človek kakor ste vi imeti take sume.«

209

14

Ce je marki mislil, da je s svojimi zagotovili in •
opomnjami razgnal Hrastove dvome in se odkrižal
razljučenega Klaričinega soproga, je bil v zmoti.
V Hrastu je pri markijevih besedah vse vzkipelo.

»Nisem prišel razgovarjat se za krivde svoje
žene,« je surovo zakričal Hrast, »nego prišel sem,
da se z vami pogovorim.«

Ta nepričakovani izbruh je bil tako silovit, da
je marki vendar zadrhtel in prebledel, toda pre¬
magal se je in skočivši s stola s prisiljeno pre¬
zirljivostjo vzkliknil:

»Vi ste menda znoreli, gospod Hrast.«

»O nikar ne mislite, da me bodete odpravili
s svojim hladnim preziranjem in posmehovanjem,«
je srdito dejal Hrast. »Zapomnite si, da tu pred
vami ne stoji vaš uslužbenec in da ne pride nič v
poštev, da ste slučajno marki. Tu govori mož z
možem. Prišel sem, da izvem od vas resnico. Jaz
jo hočem vedeti in vi mi jo morate povedati.«

»Človeku, ki mi grozi, sploh ne odgovarjam,«
je vzkliknil marki, ki ga je začela zapuščati nje¬
gova prisiljena ravnodušnost.

»Ne grozim vam,« je mirneje rekel Hrast.
»Aloja navada ni, da bi grozil; moje življenje je
vrsta dejanj in nič drugega. Prišel sem k vam, ker
hočem imeti jasnost, ker hočem popolno resnico.
In vi mi bodete odgovorili na moje vprašanje po

210

pravici in po resnici. Ošabnost, s katero ste doslej
z menoj govorili, kar pustite na strani. Se res ne
izplača. Bil sem vaš gozdar. Izpolnjeval sem svoje
dolžnosti vestno in natančno in storil tudi dosti
več kot je bila moja dolžnost. Povem vam odkrito¬
srčno, da vas nisem nikdar maral. Ker sem vas
sovražil in zaničeval, zato me vaše preziranje ni
bolelo. Zdaj pa nisem več vaš uslužbenec, zdaj vam
tudi jaz lahko povem, da vas sovražim in zani- •
čujem, in ker gojiva drug proti drugemu enaka
čuvstva, se bodeva lahko razumela.«

»Kaj hočete od mene izvedeti,« je brez
ovinkov vprašal marki.

»Vedeti hočem, če ste bili kdaj ljubimec moje
žene in če ste to še zdaj.«

»Kdor vam je to rekel, je obrekovalec,« je
brez obotavljanja izjavil marki. »Jaz nisem bil
nikdar ljubimec vaše žene in tudi zdaj nisem.«

Kakor bi ga hotel z očmi prebosti, tako je stal
Hrast pred markijem, težko sopeč, drhteč po vsem
životu.

»Marki d’ Aureville ... dajte mi na to svojo
častno besedo.«

»Torej ne verujete mojim besedam?« je
vzkipel marki. »Toda, ker spoštujem gospo Klarico,
ker jo tako spoštujem, kakor samo še svojo mater
in ker se mi tudi vi smilite, ustrežem tudi tej želji.

211

14*

Cujte, gospod Hrast, na svojo čast vam prisegam,
da nisem bil nikdar ljubimec vaše soproge. Mislim,
da je stvar zdaj poravnana in pokopana. To pa
vam še povem: ko bi poznal tistega človeka, ki
vas je naščuval, na mojo čast...«

Marki se je ozrl na Hrasta. Ta je še vedno
stal pred njim, kakor bi bil iz kamna izklesan, a
bil je tako smrtno bled in prepadel, da je marki
utihnil od presenečenja.

»Hrast... kaj vam je?«

»Jaz vam ne morem verjeti, gospod marki,«
je v neskončni bolesti zaječal Hrast.

»Cujte, Hrast,« je z ogorčenjem vzkliknil
marki, »tudi ljubosumnim soprogom ne dovoljujem,
da bi dvomili o moji častni besedi. Dal sem vam
častno besedo in to vam mora zadostiti.«

»Meni to ne zadostuje,« je zakričal Hrast
obupano. »Nikakor mi ne zadostuje. Dali ste mi
svojo častno besedo, da bi se me odkrižali,' kakor
se da beraču miloščina. Nasproti vaši besedi pa
stoji pričevanje tistega moža, ki je vas in mojo
ženo videl in slišal pri dveh vajinih sestankih. Ta
priča je Juri.«

»Torej Juri, moj gozdni hlapec je moj
obtožitelj,« je s posmehom vzkliknil marki. »Veseli
me, da ste mi to povedali. In seveda, če nastopi
hlapec Juri kot priča proti markiju d’ Aureville,

212

potem verjamete vi Jurju več kot meni in moji
častni besedi.«

Hrastu je bilo malo mar za plemstvo in za
častno besedo markija d' Aurevelle. Videl je v mar-
kiju samo obdolženca, v pazniku Jurju pa pričo in
prijatelja, ki bi zanj dal če treba svoje življenje.

»Lahko zaničujete Jurja, kakor hočete,
gospod marki,« je dejal Hrast na porogljive
opomnje markijeve. »Jaz pa poznam Jurja in mu
verjamem navzlic vsem vašim častnim besedam.
Juri je pošten, Juri je meni vdan, kakor nikomur
na svetu. Mene Juri ni nalagal. Cernu tudi? Saj nima
nobenega vzroka. Ko bi bil tu navzočen, bi vam
povedal v obraz, kako ste mojo ženo zalezovali na
njenem sprehodu v gozdu, kako ste se ji vsiljevali
in jo zapeljevali. Videl vas je na svoje oči in slišal
je, kaj ste govorili z mojo ženo. In tudi vas je
opazoval oni dan, ko ste se za Klarico vtihotapili
v moje stanovanje. Tudi takrat ste mojo ženo
nadlegovali s svojimi zapeljivostimi in ste jo pre¬
govorili ...«

Hrast je s temi besedami izbruhnil iz sebe
ves srd, kar se ga je bilo nabralo v njem, markija
pa so te obdolžitve spravile kar iz uma.

»Obžalujem, da ste samo moj služabnik,« je
zakričal marki in planil pred Hrasta, »sicer bi vam
bil na vaše nesramnosti že odgovoril z za¬
ušnicami.«

213

Hrast se je zasmejal. Kakor grom se je raz¬
legal njegov glas po sobi. Obe roki je uprl ob boki
in se krohotal.

»Vi — pa meni dali zaušnice, vi, črv ubogi,
ki vas pohodim z eno nogo, da bi komaj malo
sledu ostalo od vas?« je kričal Hrast. »Verjamem
vam, da bi vam ugajalo, če bi mi mogli z zaušni¬
cami zamašiti usta, a kaj ko veste, da ste mrlič
v tistem trenotku, ko dvignete roko proti meni.
To vam pa še povem, da je prava nesramnost, če
se upa tak zakonolomec, tak babjek in zapeljivec
meni..:«

Naprej ni mogel Hrast. Zastala mu je sapa.
Vrata so se bila namreč nagloma odprla in v sobo
je vsa zbegana in le za silo opravljena planila
Klariča. Slišala je bila vpitje v markijevi sobi,
ležeči nad njenim stanovanjem, in poznala je bila
glas svojega moža in uganila vzrok prepiru, v
istem trenotku že je pozabila na vse ozire ter
hitela naravnost v markijevo sobo, zakaj bala se
je, da se zgodi kaka nesreča.

Marki in Hrast sta nehote stopila nekaj
korakov drug od drugega, ko sta zagledala Klarico,
vso upadlo in plaho.

»Prosim te, Anton, poslušaj me,« je rekla Kla¬
riča in je prijela svojega moža za roko. »Poslušaj
me in ne prenagli se.«

214

»Kaj mi hočeš povedati,« je vprašal Hrast, a
ne trdo, nego skoro z neko nežnostjo. »Govori brez
ovinkov.«

»Veruj mi, Anton,« je naglo sopeč in držeč
Hrasta za roko, rekla Klariča, »da tisti, ki je
vohunil okrog mene in okrog markija ali ni vsega
videl in slišal, ali pa ti je namenoma prikril popolno
resnico. Res je, da sem govorila z markijem enkrat
v svoji sobi. Res je tudi, da sem mu priznala, da
ga ljubim, odkar sem ga prvič videla.«

Hrast je zatrepetal po vsem životu in stiskal
je pesti, kakor bi hotel planiti na markija; Klariča
je to čutila in je stopila še bliže k njemu.

»Priznavam svojo krivdo,« je nadaljevala Kla¬
riča. »Ljubila sem markija in ljubim ga še danes.
Moj greh je, da sem s to ljubeznijo v srcu stopila
pred altar. S tem sem te prevarila, ker ti nisem
bila taka žena, kakršna bi morala biti. To je pa
tudi vsa moja krivda.«

Molče je Hrast gledal na Klarico. Ko je umolk¬
nila, je spoznal, da izgleda pač kakor mučenica lju¬
bezni, nikakor pa ne kot žena, ki je prelomila svojo
prisego. Ne, ta obraz ni lag'al.

»Klariča,« je dejal Hrast mehko in nežno, »od¬
govori mi na eno vprašanje. Marki mi je dal svojo
častno besedo in jaz mu nisem verjel. Od tebe ne
zahtevam nobenih priseg. Verjel ti bom, Klariča,

215

verjel ti bom brezpogojno, samo iz tvojih ust
hočem izvedeti resnico. Povej mi Klariča, ali si mi
postala nezvesta?«

Dvignila je k njemu mirni svoj pogled in raz¬
ločno vzkliknila:

»Ne, Anton, jaz ti nisem bila nezvesta.«

Izpustila je roko svojega moža in padla na
bližnji stol. Se trenotek je gledal Hrast nanjo, potem
se je obrnil k markiju, ki je bled kot zid stal s pre¬
križanima rokama pri mizi.

»Gospod marki,« je dejal Hrast z razločnim
glasom, »prosim vas odpuščanja za žaljive besede,
ki sem jih prej rabil.«

Samo na markijevem pogledu se je poznalo,
kako ga je presenetil ta prostovoljno storjeni korak
Hrastov. Potem je marki nagnil glavo prav ha
lahko in je rekel:

»Besede, ki ste jih rabili, so pozabljene.«

Tudi Hrast je samo na lahko nagnil glavo v
znak, da je vzel to izjavo na znanje.

»Dalje vas prosim, gospod marki,« je dejal
Hrast, »da me koj v tej uri pustite iz službe.
Zapustil bi rad še danes ta kraj. Uvideli bodete,
da meni in moji ženi ni več mogoče prebivati pod
to streho.«

Naglo je storil marki dva koraka proti Hrastu.

216

»Gospod Hrast, nimam pravice vas zadrže¬
vati. A dovolite mi prošnjo. Ne bodite krivični svoji
ženi, ki je tako plemenita in vzvišena, da bi se ji
morale klanjati kronane glave. Jaz sem bil tako ne¬
srečen, da sem vaši soprogi provzročil mnogo
gorja...

»Ne bojte se za Klarico,« je z mirno odloč¬
nostjo izjavil Hrast. »Od mene sicer ni odvisno, da
bi bila srečna, a maščeval se ne bom, da ljubi vas,
gospod marki. Iz mojih ust ne bo slišala žal besede,
zakaj jaz jo vzlic vsemu ljubim.«

Obrnil se je h Klariči. Nežno ji je položil roko
okrog rame in ji pomagal vstati.

»Pojdiva Klariča.«

S težkimi koraki je šla Klariča ob strani svo¬
jega moža proti . izhodu, pri vratih se je ustavila.
Ozrla se je na markija. Vsa njena ljubezen, ves njen
obup, vsa njena duša se je svetlikala v tem edinem
pogledu.

»Bodite srečni,« so dihnile njene ustne komaj
slišno in vrata so se zaprla za njo.

K

217

XX.

rast bi bil najraje takoj zapustil grad in se s
Klarico odpeljal v Ljubljano, toda moral je še
ostati, da izroči začasnemu svojemu nasledniku
graščinsko gospodarstvo.

Klariča je bila tako slaba, da se je komaj pre¬
mikala. Dušne bolesti, ki jih je prestala, so ji vzele
vse moči. Hrast jo je moral držati pod pazduho,
da jo je spravil po stopnicah in v svoje stanovanje,
Z nežno obzirnostjo je opravil vse to. Prišedši v
sobo, je Hrast priredil Klariči kolikor mogoče
udobno ležišče in naročil dekli, da nanjo pazi, in
poslal hlapca po Ivanko, da naj takoj pride k sestri.
Sam je moral, četudi nerad, iti po zadnjih opravkih.

Več ur je ležala Klariča nepremično na zofi.
Naposled se je vsaj toliko umirila, da je mogla
vstati in urediti vsaj tiste svoje stvari, ki jih je
hotela vzeti seboj na pot. Počasi je zlagala te
stvari, druge zopet spravljala v omaro in zapazila,
da je stal pri vratih druge sobe temnogled človek

218

s puško na rami. Šele ko je hotela iti v kuhinjo, je
videla tujca in je spoznala paznika Jurja.

»Vi tukaj?« je dejala vsa začudena. »Kaj iščete
tod? Mojega moža ni doma.«

»Počakal bom nanj,« je kratko odgovoril Juri
m se naslonil ob zid.

Mrka drznost Jurjeva je Klariči razgrela kri.
Klariča je zdaj vedela, da je ta človek, ki se ga je
vedno bala, vohunil za njo in njeno tajnost izdal
Hrastu. Cernu je prišel zdaj, kaj hoče še?

»Vi hočete tu ostati,« je rekla Klariča. »Jaz
tega ne dovolim.«

»Ostal bom vseeno,« je mirno odgovoril Juri,
si primaknil stol k vratom in se usedel. Klobuk je
položil pred seboj na tla, puško pa vzel med koleni.

Klariči se je zdelo, kakor bi jo bil ta človek
s svojo lakonično izjavo udaril v obraz.

»Nimam dosti moči, da bi vas ven vrgla,« je
rekla z, ogorčenjem in trepetaje po vsem životu,
»a čim se vrne moj mož, vam bo ta pokazal vrata
kakor zaslužite.«

»Nikar tega ne mislite,« se je rogal Juri.
»Hrast ve dobro, kaj sem mu jaz kot prijatelj in
kaj ste mu vi kot žena.«

Klariča je odmahnila z roko in se s prezira¬
njem obrnila v stran.

219

»O, vi me lahko sovražite kolikor hočete,« se
je posmehoval Juri, »kolikor le hočete, saj tako me
nikdar ne morete kakor vas sovražim jaz.«

»Ne zdi se mi vredno, da bi vas sovražila,«
se je oglasila Klariča. »Jaz vas samo zaničujem.«

»Zaničevati me ne smete.«

»Zaničujem vas, kakor zaničuje ves svet vo¬
hune in obrekovalce.«

»Jaz nisem ne vohun, ne obrekovalec,« se je
rotil Juri, ki ga je Klaričino zaničevanje hudo
speklo. »Nadzoroval sem pač vas in ... in ... še
nekoga, a storil sem to iz ljubezni do Hrasta, kar
sem sam videl in sam slišal, to sem mu povedal...«

»Lagali ste.«

»Nisem lagal; vi dobro veste, da nisem
lagal.«

»Pač, lagali ste, zakaj vi dobro veste, da svo¬
jemu možu nisem prelomila zvestobe.«

»Ne?« je krohotaje vzkliknil Juri in kažoč
svoje volčje zobe dostavil hudobno: »Bežite no,
kdo naj vam to verjame.«

»Vi lahko mislite o meni kar hočete,« je mirno
rekla Klariča. »Zdaj mi je pač vseeno, kaj o meni
menite in kaj o meni govorite. Tako nič mi ni za
vašo hudobijo, da se mi še vredno ne zdi vas vpra¬
šati, zakaj me sovražite.«

220

»Povedal vam bom pa to vseeno,« se je raz-
liutil Juri.

Vstal je s stola in postavil puško v kot. Kla¬
riča se je plaho umaknila do vrat sosedne sobe, a
Juri ji ni sledil, ustavil se je sredi sobe.

»Svoje dni sem hotel jaz kot vojak ubiti svo¬
jega predpostavljenca. Zavratno sem ga napadel z
bajonetom, samo izreden slučaj je vzrok, da se mi
to ni posrečilo. Le eno besedo naj bi bil rekel ta
napadeni moj predpostavljenec, in v tistem tre-
notku bi me bili obesili ali pa ustrelili. A on te be¬
sede ni izrekel. Moje življenje je bilo v njegovih
rokah, a on mi ga ie daroval. Saj sem vam že pra¬
vil o tem dogodku, kaj ne? Od tistega trenotka je
bilo moje življenje posvečeno njemu. Njegova
sreča je cilj mojega življenja. In vidite, tega moža
ste vi varali. Zame je bilo to dovolj vzroka, da
sem storil, kar sem storil. Ne pustim in ne pustim,
da bi Hrasta varala kaka ženska, bodisi katera¬
koli. Videl sem vaš sestanek z markijem v gozdu
in v vašem stanovanju in kar sem videl in slišal,
to sem Hrastu povedal. To je bila moja dolžnost.
S tatinskimi lovci sploh nimam usmiljenja, naj lovd
divjačino ali tuje žene, in zato sem svojo dolžnost
izpolnil z veseljem. In moje veselje je bilo toliko
večje, ker vas sovražim iz vsega srca in mi je za¬
doščenje, da sem vas prvi spoznal za — vlačugo.«

221

Klariča ni ničesar odgovorila. Valovalo je v
nji vse, a srdite besede Jurjeve so ji bile vzele vso
moč. Vrgla se je na stol in se v svoji onemogli bo¬
lesti razjokala, dočim se je Juri zopet vsedel na
svoje mesto in vzel vnovič puško med noge.

Cez grajsko dvorišče se je Hrast s hitrimi
koraki bližal svojemu stanovanju. Opravil je bil
svoja zadnja dela. Samo nekaj računov je bilo še
treba spraviti v red. Hitel je, da izvrši še ta posel.
Cez noč ni hotel več ostati v gradu za nobeno
ceno.

Vstopil je v svoje stanovanje in strme obstal
pri vratih, videč Jurja sedeti tik njih, v drugi sobi
pa Klarico ležati in jokati na svojem sedežu.

»Kaj se je zgodilo?« je začudeno vprašal
Hrast in obrnivši se k Jurju dostavil slabovoljno:
»Kaj pa iščeš ti tukaj?«

Klariča je skočila s svojega stola, še predno
je mogel Juri kaj odgovoriti.

»Hrast — ta človek me je psoval z vlačugo,«
je vzkliknila Klariča in z roko pokazala na Jurja.

Hrast se je obrnil k Jurju, ki je še vedno
mirno sedel kraj vrat.

»Ali je to resnica, kar pravi moja žena?«

»Resnica,« je prikimal Juri, ne da bi se pre¬
maknil.

222

Hrast je stopil korak nazaj in molče dvignil
svojo silno pest, da bi udaril Jurja. A Klariča je
priskočila še pravočasno. V trenotku, ko je Hrast
zamahnil, se je Klariča obesila na njegovo roko in
zadržala udarec, ki bi bil Jurja na mestu usmrtil.
Hrastov zamahljaj je bil tako silen, da je Klarico
dvignil od tal. Slabotna Klariča se ni mogla vzdr¬
žati in je z vso svojo težo padla na tla.

Hrasta je to streznilo. Hitro je dvignil Kla¬
rico, in jo položil na zofo, a ko je videl, da se mu
je Klariča hvaležno nasmehnila in da se ji ni nič
zgodilo, se je obrnil zopet k Jurju. Ta je bil med
tem vstal. Ne da bi Hrast kaj rekel, je zgrabil
Jurja za vrat in ga potisnil k zidu.

»Ti . . . ti . . . sin peklenski. Leta se že name
obešaš, dasi te nisem nikdar prosil. Preganjal si
me s svojo vdanostjo in s svojo hvaležnostjo, za
katero mi ni mar in ki mi je bila sama nadležna.
Zdaj je tega dovolj. Ali si me razumel? Kakor
senca si mi sledil. Vtikal si se v moje zasebne
stvari in v moje rodbinsko življenje, ki si je s svo¬
jimi lažmi in obrekovanji onečastil in onesnažil.
Jaz sem bil samo nesrečen, ti pa si v meni pod¬
žigal ogenj ljubosumnosti in hudobije in to z lažmi.
Jaz in moja žena trpiva in bodeva morda trpela
vse življenje, a kaj to tebe briga?' Vzlic vsemu,
kar se je zgodilo, spoštujem jaz svojo ženo in vem,

223

da me tudi ona spoštuje. Ti si mojo ženo obrekoval
in zdaj si jo celo sramotno razžalil, dasi nisi vre¬
den, da bi brisal prah z njenih čevljev. Zdaj šele
vidim, kaka podla duša da si in zato ti pravim:
Spravi se izpred mojih oči, in če se mi še enkrat
prikažeš, te ustrelim, kakor steklega psa.«

Ves višnjev v obrazu je slonel Juri ob zidu.
Hrast ga je bil tako trdo držal, da je Jurju vrat
otekel in da nekaj trenotkov ni mogel priti do sape.
Težko je dihal in krčevito so se njegovi prsti opri¬
jemali puške. Krvavi njegovi pogledi so švigali od
Hrasta na Klarico in od Klariče na Hrasta. Vse je
v njem vrelo. Končno je pobral svoj klobuk. Pri
vratih, ki jih je že držal za kljuko, se je še enkrat
obrnil. V teh kratkih trenotkih se je bila v njem
izvršila cela revolucija. Do te ure je sledil Hrastu
kot pes, ki sicer včasih brez vzroka zalaja in po¬
kaže zobe, kogar smatra za sovražnika svojega
gospodarja, a je zvest in vdan do skrajnosti, četudi
dostikrat nadležen in tiranski. Zdaj pa so Hrastove
besede vse to v njem podrle. Zdaj je zaplapolal v
njem ogenj slepega sovraštva. Kakor sramotno
izdan in spoden ljubimec je stal zdaj Juri pri vratih
in sovraštvo njegovo, ki je doslej veljalo samo Kla¬
riči, je sedaj v še večji meri padlo na Hrasta.

»Lepo si me izplačal,« je Juri težko hropeč
zaklical Hrastu. »Mislim, da je zdaj najin račun

224

poravnan. Zdaj ti nisem ničesar več dolžan, od
zddj naprej sva sovražnika. Ce ti je markijeva pri-
ležnica ljubša kot prijatelj, ki ti je bil zvest kakor
pes, pa hodi svojo pot.«

Hrastu je bilo, kakor da ga je kdo s kolom
po glavi udaril. Klariča — markijeva priležnica.
Zarjul bi bil jeze, da bi bil mogel spraviti kak glas
iz sebe. Ko se je končno osvestil, je hotel planiti na
Jurja, a ta je bil že izginil iz hiše in z dvorišča.

Onemogel se je vrnil Hrast v svojo sobo. V
njegovih očeh je gorel zdaj ogenj, da se je Klariča
ustrašila. Čeprav tako slaba, da se je komaj
vzdržala na nogah, je vendar vstala in se pribli¬
žala svojemu možu, ki je bil sedel k mizi, kjer so
računi še čakali uredbe, in je glavo naslonil med
roki.

»Anton.«

»Pusti me,« je osorno vzkliknil Hrast. »Vsaj
zdaj me pusti.«

Plašno je odstopila Klariča in ni vedela, kaj
bi storila. Molče je nekaj trenotkov stala poleg
njega, potem je tiho vprašala: -

»Ali naj dam vpreči? Najbolje bo, če se takoj
odpeljeva.«

Hrast ni dal odgovora. V njegovi glavi so se
podile vse druge misli. Daši je bil s trdimi bese¬
dami odgnal Jurja, je vendar čutil, da je ž njim iz-

225

15

gubil edinega človeka, ki ga je imel resnično rad.
In ta človek, ki mu je bil pasje vdan, mu je v uri
slovesa zaklical dve besedi, ki sta zdaj pekli Hra¬
sta kakor živ ogenj.

Juri je bil nanovo natrgal vse rane Hrasto¬
vega srca in obudil nanovo v njem vse dvome.

»Anton,« je zopet rekla Klariča in se z roko
dotaknila moževe rame, »če ti je prav . . .«

»Pusti me vendar,« je togotno zaklical Hrast
in planil s stola ter v skrajni razdraženosti pahnil
Klarico od sebe. »Ce se ti mudi, pa pojdi sama . . .
O, ko bi te ne bil nikdar videl.«

Hrast se je zopet vrgel na svoj stol in naslo¬
nil glavo na roko. Drhteč je stala Klariča poleg
njega, s sklonjeno glavo. Kaj se je že začela nje¬
nega mučeništva druga doba? Rekla si je, da nima
pravice ugovarjati Hrastu le z najmanjšo besedico,
da se mora odslej molče pokoravati vsaki njegovi
zapovedi in zato je tiho zapustila sobo, priprav¬
ljena počakati, da jo Hrast pokliče.

Minule so ure. Prišla je Ivanka, tolažila Kla¬
rico in jo nagovarjala, naj gre klicat Hrasta, a Kla¬
riča tega ni storila. »Ne smem,« je rekla in čakala
na možev poziv. Toda Hrast ni prišel. Sedel je ne¬
premično v svoji sobi za mizo, glavo naslonjeno na
roko in mrmral nejasne besede. Računi so čakali

226

uredbe, a Hrast se ni ganil. Začelo se je mračiti, a
Hrasta ni bilo po Klarico.

»Markljeva priležnica,« to je bila edina misel,
ki jo je imel Hrast v teh urah in zganil se je šele,
ko je nastalo okrog hiše silno vpitje, iz katerega je
slišal nadvse obupni klic: Pomagajte — gori —
rešite mi otroka!

Gospodarsko poslopje, stoječe tik gradu, je
bilo v plamenu, ogenj se je vsled vetra že razširil
na grajsko streho in lizal okrog oken, tod in tam je
že popokalo nekaj šip in je ogenj silil v notranje
prostore.

V hiši je bilo le malo ljudi. Marki je bil odšel
hoteč s tem preprečiti, da bi še srečal Klarico ali
njenega moža, markiza je bila šla s svojo taščo na
izprehod, ker se je hotela umakniti slovesu od Kla¬
riče in Hrasta. Na gradu je bilo samo nekaj poslov.

Mogočno se je dvigal plamen proti nebu, a
pomoči nikjer. Posli so begali kakor brezumni
okrog gradu in si niso vedeli pomagati, ker ni bilo
pri hiši skoro nič priprav za gašenje. Kričali so in
jokali, a nihče ni vedel, kaj naj stori.

Ljudje, ki so bili slučajno v bližini gradu, so
prihiteli na pomoč, prvi je bil začasni naslednik
Hrastov, ki je med ljudmi napravil vsaj nekaj reda
in odkazal posameznikom njihova dela pri gašenju.
Eni so nosili vodo, drugi so gasili z orodjem, ki je

227

le malo izdalo. Prihiteli so novi ljudje, gašenje je
postalo izdatneje, a ognja ni bilo mogoče vdušiti.

Kar je bilo v gradu ljudi, so pribežali na dvo¬
rišče. Zadnji je bil Hrast, ki ga pa niti strašna ne¬
sreča ni popolnoma prebudila iz njegovih misli.
Apatično je stal med ljudmi, ki so se trudili z ga¬
šenjem. Roke je držal v žepu in gledal v plamen,
ki je zdaj že objemal grad od vseh strani. Ljudje
so najprej mrmrali, potem so letele glasne zabav¬
ljice na Hrasta, a ta se ni za nič zmenil in morda
tudi ni ničesar slišal.

Med gasilci se je pojavil tudi paznik Juri.
Skrival se je skrbno in previdno pred Hrastom in
pred Klarico, a kjer je bila prilika, se je približal
kaki gruči in ljudem šepetaje pripovedoval stvari,
ki so jih razburjale, da so začeli dvigati pesti proti
Hrastu in mu grozili, da ga ubijejo. A Hrast ni še
vedno ničesar videl in ničesar slišal.

Hitro, kakor ogenj po poslopju, se je med
ljudmi širila novica, ki jo je bil prinesel Juri: Hrast
je užgal grad. Marki ga je spodil iz službe in da bi
mu ne bilo treba dati računov o gospodarstvu in
da bi se maščeval, ker je bila njegova žena marki-
jeva ljubica, je zanetil ogenj.

Ljudska nevolja je s strašno silo udarila na
dan. Besni ljudje so se začeli zbirati okrog Hrasta.
Ta in oni je zapustil gasilno delo in se pridružil Iju-

228

dem, ki so vpili na Hrasta in dvigali proti njemu
pesti.

Tedaj je prihitela na dvorišče markiza. Na
izprehodu je bila zagledala plamen na gradu. Lo¬
čila se je od tašče in hitela proti domu. Kar je
mogla je tekla. Moči so jo zapuščale, a premago¬
vala je svojo slabost z nadčloveško silo in nadalje¬
vala svojo pot.

Končno je dospela do grada in kakor blazna
kričala: »Kje je moj otrok, kje je Charles?«

Zavladala je tihota, grobna tihota. Samo
ogenj je prasketal. Sto oči je iskalo markizinega
sinka, a ni ga bilo.

»Kje je moj sin, kje je moj otrok,« je zaklicala
markiza tako bolestno in obupno, da so zatrepe¬
tala vsa srca.

»V gradu mora biti,« je končno spregovorila
stara dekla, ki je stala poleg Klariče.

V gradu — v ognju! Groza je pretresla vse,
ki so to culi in ta groza je postala še strašnejša,
ko se je začulo z gradu otročje jokanje.

»Pomagajte — rešite mi otroka,« je z zad¬
njimi močmi, kar jih je še premogla, zaklicala mar¬
kiza, potem pa je naglo segla z roko k srcu, omah¬
nila in padla na tla.

V tem, ko so ljudje stopili k markizi, pa se je
med nje prerinila Klariča. Stisnila je obleko k

229

životu, za trenotek je postala, potem pa se zapodila
v goreči grad.

Kakor onemogli ali okameneli so stali ljudje
na grajskem dvorišču. Utihnil je tudi zadnji šum.
Vse je zadrževalo sapo, nihče se ni ganil, vse je v
groznem trepetu samo gledalo v plamen.

Tedaj pa se je zganil Hrast. Prav kakor bi se
bil šele zdaj zbudil iz svojih sanj in otresel svoje
misli. Skočil je po bližnjo lestev in jo prislonil k
zidu ob oknu, koder je bila otroška soba, potem je
iztrgal najbližjemu človeku iz rok posodo z vodo
in je šel po lestvi, vlomil okno in dasi mu je udaril
plamen v obraz, je vendar skočil v sobo.

Tesno je bilo ljudem pri srcu, ko so zrli na
grad, čigar zgornji del je bil ves v plamenu. In¬
stinktivno, ne da bi bil kdo kaj rekel, so se s po¬
dvojenimi močmi lotili gašenja, in v vsaki duši je
vstalo koprnenje, naj bi se Klariča in Hrast živa in
nepoškodovana vrnila iz gorečega gradu.

Zlasti pri Klariči so bile vse misli. Vsi so jo
ljubili zaradi, njene prijaznosti in dobrote in ta lju¬
bezen se je spremenila zdaj v občudovanje, ko je
šla Klariča v ogenj, da reši otroka markijevega.
Vse ljudi je malone obenem prešinilo spoznanje, da
Juri ni govoril resnice, ko je Klarico dolžil, da je
markijeva zapuščena in z možem vred iz hiše se-
gnana ljubica, saj bi sicer svojega življenja ne po-

230

stavljala v nevarnost. In zdaj ljudje tudi niso več
verjeli, da je Hrast požigalec in težek, a resničen
sum je padel na Jurja.

Naenkrat je zaoril po širnem dvorišču klic.
Kar vsi so naenkrat zavzdihnili, kakor bi se jim bil
kamen odvalil od srca. Vsa srca je olajšal ta klic.
Tam iz plamena in iz dima, z gorečo obleko in tle¬
čimi lasmi, se je zapodilo človeško bitje iz grada,
držeč na rokah otroka.

»Klariča!«

Samo ta klic je zadonel in že so planili ljudje
na pomoč in udušili in pogasili ogenj, ki se je bil
prijel Klančine obleke in njenih las.

»Klariča — dobrotnica,« je zavzdihnila mar¬
kiza in iztegnila roke po svojem otroku. Stisnila
ga je k sebi in ga hotela poljubiti, a glava ji je
padla nazaj in roke so ji omahnile.

Toda ljudje niso zapazili, da je v tem tre-
notku srčna kap končala mlado življenje markize
Helene, kajti odskočili so bili od nje, ker se je bila
začela podirati grajska streha in se je hitro nato
sesula.

Z naporom vseh moči so ljudje poskušali po¬
gasiti ogenj vsaj tam, koder je bil Hrast šel v go¬
reči grad, a ko se jim je to naposled posrečilo, so
videli, da so se vdrli tudi stropje in zasuli Hrasta.

231

Vztrajnemu delu in pomoči ljudstva, ki je bilo
med tem prihitelo od vseh strani, se je končno po¬
srečilo ogenj preobvladati in ga pogasiti. Ko je
prišlo jutro, se je pač še kadilo iz gradu, a večina
grajskega poslopja je bila rešena.

Šele zdaj, ko so ljudje prišli takorekoč do
sape, so se začeli ozirati po Jurju. Toda ozirali so
se zaman. Juri je bil že davno izginil. Nesreča, ki
jo je provzročil in ki je zahtevala dve človeški
žrtvi, je ganila tudi njegovo srce. Splazil se je že
v stran, ko je zaznal, da se je ponesrečil Hrast, in
nihče ga ni več videl.

O vseh teh dogodkih je izvedel marki šele
naslednji dan. Ostal je bil čez noč gori v polhov-
graških gozdih. Ko se je vrnil, je našel dom porušen,
ženo mrtvo, Klariče pa sploh ni več videl, ker so
jo bili zaradi njenih opeklin odpeljali v Ljubljano.

*
«

Minulo je leto. Mlado solnce se je zopet sme¬
jalo na cvetočo zemljo in obsevalo tudi dvorišče
Kušljanovega gradu, koder je bilo zdaj živahno
življenje. Zidarji in tesarji so bili na delu, da pre¬
nove grad in ženske so s trakovi venčale mlaj, ki
so ga potem moški postavili okrog grajskega
vhoda, kajti pričakovali so obisk iz Ljubljane,

232

obisk, ki so se ga veselili ljudje daleč naokrog
ter nanj nepotrpežljivo čakali več dni.

In pripeljale so se po cesti iz Ljubljane kočije
z mnogimi odličnimi gospodi in damami ter se
ustavile pred gradom. In ljudje so vihteli klobuke
in vriskaje pozdravljali mlado gospo, ki je prišla s
svojim možem naravnost od poroke, da vidi še
enkrat svoj rojstni kraj in dom, kjer je zaradi svoje
ljubezni preživela pravo mučeništvo. Marki ,d’Au-
reville in njegova mlada žena Klariča sta se še
tisti dan odpeljala dalje na južno Francosko, ostal
pa je med ljudmi spomin na njiju in ko sta bila
pozabljena kot človeka, so si ljudje kot historijo
pripovedovali mučeništvo in poveličanje Konča-
nove Klariče.

233

16

NARODNA IN UNIUERŽITETNA
KNJIŽNICA

00000429090