Demokratizacija ljudskega šolstva Z bližajočo sc avtonomijo slovenskih pokrajin postaja tudi demokratizacija našega Ijudskega šolstva vedno boli pereče vprašanje v celokupnem problemu. Kljub temu, da je ljudska šola izmed vseh državnih prosvetnih ustanov šc najbolj demokratična — saj imamo splošno šolsko obveznost in enoten učni program — moramo vendar priznati, da smo vendar še precej dalcč od tistega stanja, ki si ga predstavljamo pod oznako »demokratizacija ljudske šole«. Po eni strani gre za to, da se omogoči ljudstvu čim večji vpliv na ves kompleks ureditvc ljudske šole — toliko v upravnem, kolikor v pedagoško-didaktičnem pogledu — po drugi strani pa, da se špla kot taka čimbolj približa tistcmu, za katerega je ustanovljena — t. j. otroku samemu. O demokratizaciji ljudske šole ni mogoče govoriti, če bi se ena izmed obeh činjenic ne upoštevala ali v korist drugi zanemarila. Ne šlo bi več v tem primeru samo za demokracijo, marveč za učinkovitost šole same, za našo mladino. Iz tega razloga je treba pristopati k Teševanju tega vprašanja z vso potrebno previdniostjo. Nikjer ni naglica mogoče tako nevarna kakor tam, kjer bi se poizkusi in preurejevanja nujno nanašala na živ človeški material in to celo v dobi, ko je ta še tako prožen in dovzeten. Predvsem pa si štejemo učitelji v dvojno dolžnost — domoljubov in pedagogov — opozarjati slovensko javnost na nevarnost, ki bi grozila duševnemu in moralnemu razvoju našega osnovno-šolskega naraščaja, če bi se lotile politične stranke na svojo pest in vsaka iz svoje interesne sfere reformirania notranjcga in zunanjega ustroja naše ljudske šole. Te roke so preokorne, da bi smele same posegati v to fino kolesje. Čc pa prinašamo tc pridržke, nočemo s tem še davno ne zanikati, da bi ne bila naša ljudska šola potrebna korenitih reform. Nihče ni o tej potrebi globlje prepričan kot slovensko učiteljstvo. To prepričanje sloni na teoretičnih in praktičnih temeljih. In prav to živo prepričanje nas sili, da se brezpogojno cpredelimo za demokratizacijo našega šolstva, ker vemo namreč predobro, da se prepotrebne reforme na tem terenu ne bodo dale izvesti nikdar brez učinkovite podpore od strani največjih interesentov na ljudski šoli — t. j. od širokih slojev našega naroda. Ker pa ljudska šola po svoji naravi ne more in ne sme postati domena ene same stranke ali enega samega prevladujočega gospodarskega sloja, ampak je nujno, da se v smislu prave demokracije pritegnejo proporcionalno v avtonomne šolske korporacije zastopniki vseh slojev, je prvi pogoj za demokratizacijo šole prava in resnična demokratizacija vsega javnega življenja v Slovencih in z njo združene prave demokratične kulture, ki obstoja v širokogrudni medsebojni strpnosti in spoštovanju človečanskih pravic svojega bližnjega. Le v takem vzdušju, z dobro voljo vseh in brez sebičnih zahrbtnih namenov ter z edino želio, opremiti naš naraščaj za plodno uvrstitev v narodno občestvo, si moremo obetati resnično blagodejne preurcditve našega Ijudskega šolstva. Pri tem delu pa morajo nujno sodelovati mladinoslovci in pedagogi, zato si brez njih ne moremo predstavljati avtonomne šolske korporacije, ki bi mogla v zadostni meri upoštevati najvažnejši subjekt v vsem tem kompleksu, t. j. našega šolskega otroka. Kjer bi se obšlo učiteljstvo, bi nastala največja nevarnost, da se prenese poudarek šolske reforme — po željah gospodarskih slojev — na kvantiteto učnega načrta, namesto na njega kvaliteto. Zasužnjenje otrok po učni snovi bi bila skorai neizogibna posledica tako sestavljene avtonomne šolske oblasti in namesto razgibanega ter duševno prožnega učenca bi proizvajale take materialistične klešče otope!e Ijudi, ki bi koncem koncev tudi svojemu sloju ne mogli dati tistih dobrin, ki bi si jih taka šolska reforma postavila za svoj cil.j. To nevarnost je imel pred očmi tudi zfoor predsednikov naših okrajnih društev, ko je proti zahtevi »Kmetijske zbornice« po razširitvi in poglobitvi kmeti.jskega pouka na ljudskih šolah postavil tezo, da mora ostati ljudska šola splošna vzgojevalnica in izobraževalnica, kjer ne smejo uveljavljati posamezni gospodarski sloji svojih posebnih zahtev. Odklanjati je treba te zahteve z ozirom na sedanjo gospodarsko in socialno strukturo Slovenije, odklanjati jih je pa treba zlasti še iz obzira na duševno strukturo ljudskošolskega učenca, ki na tej duševni razvojni stopnji še ni zrel za kateri koli sistematičen strokovni pouk, tudi če bi tak pouk v današnjem fiospodarskem ustroju Slovenije ne pomenjal že eo ipso nedemokratično in zato škodljivo potczo v ustroju naše bodoče ljudske šole.