Modri Janko. Vesela knjiga s podobami. Spisal in naslikal Mac John Leuthe . Poslovenil Anton Funtek. V Ljubljani . Založilo «Deželno pomožno društvo za bolne na pljučih na Kranjskem» . K Vse pravice pridržane. Izdalo „Viribus unitis” deželno pomožno društvo za bolne na pljuči h na Kranjskem, čigar Najvišji pokrovitelj je Njega cesarsko in kraljev o Apostolsko Veličanstvo . Izdajo je preskrbela dunajskab založna družba z. o. z. «St. Stefan». Natisnila družba za grafično industrijo, Dunaj VI . Le poglejte tukaj zmaja ! Z vašo se krvjo napaja, soke in moči vam pije, ko s širokim žrelom zije. Kjer imate bivališče , dom si tudi on poišče , biva v sobah in na cesti in težkó ga je zalesti, ker ga drobnega tak o vrag je storil za oko, da še videti ga ni. In zato, otroci vi, ostanite vselej redni , v ustih čisti, v nosu čedni , snažni tudi po rokah , sicer splazi se na mah z roke v usta, in tača s se bolezen loti vas. A črez tedne se je bati, da še smrt prikolovrati . Modri Janko . «Janko, stoj, za božje rane!» vzklikne oče, s stola plane. «Pusti mleko tam sirovo , sicer mi zboliš gotovo!» Janka je osupnil vzklik, oče pa, učen zdravnik, pravi z resnim glasom : «Krava marsikdaj ni čisto zdrava , mleko nje, če zdrava ni, pijemo pa vendar mi. Kdo naj se potem še čudi , če sami zbolimo tudi ? Da boš vedel prav, kaj čem, mi prinesi steklo sem, ki nam najdrobnejše pike dela vidne in velike. V njem boš sam dokaze gledal, da je res, kar sem povedal . » Janko se po steklo spravi , oče mleko dol postavi . «Dobro v čašo zdaj poglej, kaj skoz steklo vidiš v njej, » pravi oče. Res je to, Janku skoraj je slabó : Od golazni mleko bel o je ostudne mrgolelo. «Ta mrčes nagnusni v čaši, to sovražniki so naši ; ako bi jih bil popil, bi se od bolezni vil . Torej pazi in spoznaj , česa treba je sedaj , da ostane mleko isto, a da pitno bo in čisto. » Kaj zdravnik je z mlekom storil , ko je bil to izgovoril ? Na ognjišče ga je del, da bi ga ondod zavrel . Ko je bilo mleko vroče, je dejal takole oče : «S steklom v čašo spet poglej ! Ali še kaj vidiš v njej ? » «Ne, živali gnusnih ni, » reče Janko in strmi. Oče se nasmehne všečno , vzame v čaši mleko tečno, k ustom ga nastavi še in pokušati začne. Sinku ga potem ponudi in slovesno reče tudi : «Dobro me poslušaj, deček, kaj ti pravim za nameček : Čašo z mlekom zdaj izprazni brez strahu in brez bojazni . Bitja vsa prečudno zala je vročina v zrak izgnal a in ostalo je sam o mleko dobro in čistó. Pij, četudi malo peče.» — «Prav,» de Janko, «mi že teče.» Soseda z metlo . Poglejte, tukaj je soseda. Debela je in bistro gleda . Vseskoz je bila ženska snažna in praškú vsakemu sovražna . Zarana zjutraj in zvečer pometala je venome r in brisala najmanjše kote , a brez koristi, brez dobrote . Naposled jo nesrečna metl a celo v pogubo je zapletla Kako? Naj le povem, kako. Tako je, če ne pazi kdo. la Ali vidiš tu zverine ? Glej, kako se njih pogled i Takih v tleh je na stotin e vsi obračajo k sosedi ! in če je po sobi prah, Semkaj z metlo je stopila — takrat jih je, da je strah. tega pa ni prav storila . 11 Ko tako se hitro suče, dvignejo se plesat gruče in v obraz ji prilete, ona pa ne ve za nje. Skozi nos in usta v vra t zleze gnusna ji svojat. Kaj bo tam, nihče ne zna . In kako se to konča ? Nekaj tednov komaj mine, že soseda peša, gine. Dan za dnevom pokašljuje, vsako uro ji je huje, Prej cvetoča kakor roža, je samo še kost in koža. Pride k njej zdravnik domov, lek pa ne izda njegov. Le roké je bridko zvila in se od sveta ločila. 13 Pri sosedih se ustav i žalostni zdravnik in pravi : «Kaj bi dosti vam govoril ? Vse edino prah je storil ! Torej pametni, ljudje : Metlo, kdor pometat gre, z mokro cunjo naj omota ; to res prava je dobrota . Ni hotela je soseda, pa jo vzela smrt je bleda!» Teta Mara. Bil Milanček je ljubezni v in kakor vsi otroci živ. In ker je priden bil, sev e ni v usta vtikal si roké. Umit je hodil žive dni in v nosu tudi vrtal ni, zato pa z mamico vesel hoditi k ribniku je smel , kjer v vodi plavajo gosi in kjer zeleni gozd stoji. 15 Tam sedeta na klop,- a glej, nedolgo pride h klopi tej za njima tudi teta Mara, ki je kaj grda in že stara . Obleko novo je nosil a in jetična hudó je bila. Imela ni otrok nikdar, a drugih ji je bilo mar, in Milanček prebita reč! — ta ji je bil posebno všeč . Najrajša se je z njim igral a in «angelčka» ga rada zvala, na usta zjutraj in zveče r poljubljala ga venomer. 17 Potem domov odšla je spet, a Milanček je bil že bled . Nedolgo pa hudó zboli, kako zanj mamico skrbi ! Na njeno prošnjo ga takrat zdravnik brž pride obiskat . Nasloni palico ob zid in vzrok spozna na prvi vid : «To je pač jasno kakor dan, da je od tete le bolan.» Nato zdravila mu zapiš e in k teti Mari gre iz hiše. Natakne torbo ji na lic e iz spon železnih in iz žice zdaj taka naj poljubljat gre ! Kako si mane mož roké ! Potem se k dečku je odpravi l in ga polagoma ozdravil . A ta poljubljati se ni na usta dal vse žive dni. 19 Pljuvač Blažek. «Kaj ii pljuješ brez prestanka ? Da na pljučih tudi Ank a mi zboli še kakor ti? » Mati Blažku to vel i in z besedo táko vre d ga zadene hud pogled. A po tleh, ria stene pljuj e Blažek trmasti še huje, da bolezen res docel a bi se lahko vseh prijela. Anka ji je pač ušla, a pograbila je psa, ki je časih lizal stene. Zla usoda ga zadene. Pomoli nogé od sebe. «Blažek, to ima od tebe! » vzklikne mati in zaplaka . «Božja kazen te še čaka .» Blažek pa udari v smeh, pljuvat gre nalašč po tleh . Dom je že okužen ves. A zdaj pride kazen, kes. Anka, prej tako vesela, pešati je tudi jela. Zdravili so jo zaman . Hirala je dan na dan. 21 Neko jutro stopi mat i k njej, ko ni več mogla spati . Od strahu jo strese mraz, ko zagleda tak prikaz : Angelca sta dete slabo, bolno Anko, vzela s sabo, da jo neseta iz hiše gor nad zvezde, više, više . Od moči pa se potresn e zemlja skoro vsa razčesne . Grom odmeva, strela šviga . Zdajci zarožlja veriga ; sam hudobec v groznem vrišč u zgrabi Blažka na ležišču. Resk in tresk! Ga že drži , kremplje v Blažka zasad i in pri tisti priči vzam e ga s seboj v peklenske jame. Prav je, grešnik ti brezstidni, mislijo otroci pridni ; na besedo čujejo, le v pljuvalnik pljujejo ; kjer pa tega ne dobe, žepni robec je za nje. Bog jih bo za to poplača l in gorje od njih odvračal . Kogar pa nič prida ni , se kot Blažku mu zgodi . Pivec Rajko. «Rajko, pusti pivo, vem, pa bi bilo pivo tu da si le škoduješ s tem,» in čemu sploh alkohol , reče vrli Radovan če ne tekel bi navzdol ? Rajku, ki je bil bolan . In spet vlival poželjivo Ta si misli : I čemu v se je vino, žganje, piva. Hej, to je tuberklov gruča, ki so mu polnili pljuča, tleskala z jezikom vprek ! To jim šlo je v slast in v tek. S pivom namreč se redil a je živad ostudnognila. Rajko, trapasti možič, pa ni vedel, čutil nič ; praznil pivske je posode , ne da bi pomislil škode. In potem, črez tedne štiri , se želodec mu razširi ; tudi skoro naenkrat je okroglo trebušnat . V njem tuberkli zvitoplazci debelé se kakor prasci. In črez tedne skoro lazi po trebuhu in se plazi. V petek skrijeta se že mu zvečer obe nogé in v soboto ure ran e glava mu samo ostane ; a črez dobro uro glav a tudi vsa mu v tolščo splava . Zdajci nekaj strašno poči , Ni ostalo ga ne malce , Radovan na mah odskoči — z njim so počile živalce, pivec Rajko — kolik strah — ki jih je redil obilo. se je zdrobil v cunje, v prah ! To nas je potolažilo . Mesarska muha . Gnoj se tam na solncu kuha, in po njem mesarska muha lazi všečno semtertja, ker se je gostit prišla. Zdajci vonj je začutila. Z gnoja torej dvigne krila, a deževnih glist premoti nekaj mrtvih jo na poti. Dobro strežejo nje slasti, tukaj se želi napasti . In za zajtrk, za kosil o brez odmora žre obilo. Hitro zopet dalje zdaj tja na dobro znani kraj, kjer slaščičar, oče Bric , toliko ima slaščic. V prodajalni pa neštete lazijo tuberklov čete sem po tleh in zopet tja , gladna njih je družba vsa . Med požrešna ta krdel a muha, glej, je priletela, da prešerno sama zase se z drobtinami napase . Dobro se ji zdi do tega. A tuberklov vsa zaleg a spleza ji na krila vznak, sedež tam je pač mehak ! In ko muha odleti, roj na krilih, obsedi. Na postaji prvi že nekaj spet jih zleze z nje, ker slaščice čokoladne vabijo živali gladne . Torta jim ugaja vsaka , Na potice in kolače bodi taka ali taka , tolpoma drhal poskače , in zato jo gre svojat da naposled vsaka jed žret na to in ono plat. mrgoli od gnusnih čred . 31 Kakor vselej, pa nesreča tudi tukaj se poveča . Glej, že Mirko sem prihaja kupovat, kar mu ugaja. In pozneje nič drugač e tudi Peterček priskače in Darinka in Katinka , Vida, Svetka, Anka, Minka , vse te sladkosnedke mal e bodo jedle in zobale, kar odnesejo s seboj. A nesreča pride koj. Ni še dobro noč minila, že je bila Mirku sila ; v bolnico so drugi tud i morali v bolezni hudi. Vedel nihče ni, zakaj — dobro, da vi veste vsaj ! Torej pozor in posluh : Čuvajte se vselej muh ! Kje so bile, se ne ve ! Bile so, Bog vedi kje. In pri tem še nekaj čujte : Pri nikomer ne kupujte več slaščic, pokritih slabo ; za nobeno niso rabo. Sadje, in kar sploh vam nud i toliko veselja, tudi tam kupujte si samo , kjer je shranjeno čistó, in pa nič ne bo na škodo, ako denete ga v vodo, preden vtaknete ga v usta . — Vsak naj táko sadje hrusta , pa bo zdrav in brez bolest i sto let mogel črešnje jesti. .