—•¦< 54 *¦¦¦—
Prijatelju v spomin.
(Petru Kambieu, ueitelju v Gribljah; spisal —e.)
^Po svobodi je brepenelo, Po lnči, sreii ti srce, K resnici priti je želelo, — lzpolnil Bog ti je želje."
S. GregorčiC.
il|n ni ga več-------Ko sem se v jeseni poslavljal od njega in mu krepko stisnil
^1$ roko, pač nisem raislil, da ga bode še prej, kakor za štiri mesece krila hladua zemlja. Ees, bilo rai je pri odhodu nekako tesno pri srci, tesno kakor še nikdar poprej; raegleno, dežerno jesensko jutro prijalo mi je se svojo otožnostjo in puščobo, a od doma nisem šel še nikoli tako težko, kakor tedaj. Voz je ropotal po cesti, potisnil sem glavo globokeje v okrajke očetove suknje, a v duši prikazali so se mi znani obrazi, saine drage. mile mi osobe. Lice porazvrstilo se je do lica, gledal sem je in se podal tožnemu ali vender ugodnemu sanjarenju. Misel vrstila se je za raislijo in prvič pri mojem odhodu prestrašila me je misel: kaj ko bi jih ne dobil vseh, ko se vrneš? Stresel sem se in hotel na kaj druzega raisliti, ali nisem mogel — ona osodna raisel vrtela se mi je neprestano po glavi. In pomislil sem tudi na njega. kako ne. saj nri je bil tako mil in drag. nerazločljiv drug od mojih otroejih let. Ej, ako i koga, njega izvestno dobira, ko se vrnem, mislil sem si! Da-si ni ravno čvrst, ali kaj to, nčenje. raestni zrak, to ni prijalo njegovemu zdravju, a tukaj sredi lepe božje prirode, sredi milega rodnega kraja, katerega je tako ljubil, česa bi rau nedostajalo tii? In cilj. po katerera je tako in toliko časa hrepenel, cilj je tudi dosegel, odgajal bode otročiče svojih znancev. dobrili in poštenih Belih Kranjcev in vzgajal bode domovini vrle sinove, bndil je in navdnševal za narod. Kako vzvišena svrha! A evo danus. danes priromalo je pisem-e belo in doneslo mi nepričakovano. tožno vest — njegovo smrt — — - -
*                 *
Prijateljčki moji. ali znatu. kako su mučijo oni dijaki, katerim niso Rojenice sipale v zibel zlatih in srebrnih darov ? Ees, povsod najdeš plemenitih, radodarnih ljudij. ali vender je življenje takega dijaka trpljenje ter željno pričakuje onega tre-notka, ko bode naposled vender mogel poraagati sebi in svojim.
Bila mu je mati siromašna vdova. Res, odtrgala si je ona zadnji zalogaj kruha od svojili ust. da pomaga siuu, a vender je moral on živeti največ o po-učevanji in milosti dobrib ljudij. In radi so ga imeli, radi, povsod, kamor je prišel. Komu se ni smilil tihi, pohlevni mladenič, kateri se je povsod tako vedel, da je bil v čast sebi in svojim. In ko se je naposled vender približal čas, da doseže svoj naraen, kateremn se ,je posvetil, kdo je bil srečnejši od dobrega mojega pri-jatelja? Veselil se je, kako bode poplacal dobrej materi, bratom in sestram svojim, kar so za njega storili; veselil se je. kako bode mogel v svojem vzvišenem ali težavnem stanu delovati za narod iii v mladih nepokvatjenih srcih vsajati lepo cvetico domovinske ljubezni. In dosegel je, česar je želel. Baš preteklo jesen je začel ZFrševati težavno svoje oprarilo in zvrševal tako, da ga ni mogel bolje. Oj. da ste ga poznali, mili moji čitateljčki, kako bi vi ljubili in spoštovali svojega rala-
i
••< 55 >«¦
dega nčitelja! Ali ni mu bilo dolgo delovati med mladino, pae prezgodaj za vse učiteljstvo, prezgodaj za rnladino in za oni priprosti narod, kateri ga je tako spo-štoval in ljubil, prezgodaj zame, ugrabila ga je — bela smrt — — —
* *                *
Ni ga vee!-------Ona huda, neozdravljiva bolezen, katera izbira svoje žrtve
posebno mej učiteljstvom. — ona je tudi njega zmagala. Ob novem, še ne za-raslem grobu kuka mu tožna kukavica njegova siromašna. bedna mati — vdova, plakajo njegovi bratje in sestre, plakajo otroci. katere je učil, plakajo znanci mu in prijatelji, plakajo vsi kateri so ga poznali, plakam tudi jaz. Eavno v zadnjem pismu, v katerem sem mu pisal, tolažil sem ga, kako se vrača k nam vesela. cve-toea vzpomlad in prinaša vsenni stvarstvu norih darov in krasote. prinesla bode izvestno tudi njemu zaželjenega zdravja in novih močij. Opisal sem mu. kako se bode sprehajal izmej zelenega polja, na obronkih pozdravljale ga bodo dehteče cvetice. v grmovji glasila se bode ptičica. a gori sredi modrega, jasnega neba svetlelo bode rumeno solnčeee in se veselilo preporoda v naravi, veselilo se tudi njega ozdravljajočega se bolnika. Siromak pač nisem znal. da je dobil moje pisence le nekoliko ur pred svojo smrtjo. oj tedaj je pač znal, da ue bode več učakal vesele vzpomladi, ne bode več poslušal gostoleče ptičice, ne bode več gledal sinjega neba in rumenega solnčeca. Ali kaj govorim? Oj da, gledal je on tedaj v duhu vže ouo rajsko, vefuo vzpomlad, katera ga je čakala gori nad zvezdami, poslušal je tedaj vže milo in zvonko petje nebeškib. angeljeev krilatcev, od ondu svetlelo rau je nasproti neskoneno svetlo in Ijubko solnčece božje dobrote in milosti, katerega rmi ne ugrabi — nemila smrt — — —
Ne niorem dalje! Prijatelj, tain gori nad zvezdami, poslavljam se od tebe, vender ne zabim. ne zabini te nikdav — — —