Pojav, kl ga moramo obialovati »Jutro« od 27. avgusta prinaša sledeči dopis. S KOSO IN KAMENJEM NAD UČITELJSKI PAR. Divjaški napad na upravitelja Lojzeta Zupanca in gospo. Velike Lašče, 26. avgusta. V Škocjanu pri Turjaku so imeli v nedeljo veliko slavje. Ponovno novo mašo je pel po enoletnem mašnikovanju brat tamošnjega župnika g. iupančiča. Pravijo, da je bilo veliko povabljenih od blizu in od daleč in veselo rajanje se Je razlegalo okrog župnišča pozno v noč, kakor je ob takih prilikah pač navada. G. Lojze Zupanc, upravitelj šole v Škocjanu, znani kulturni delavec in pisatelj, se je napotil, kakor skoro vsako nedeljo popoldne, na sprehod do Turjaka. Spremljala ga je nje- fova gospa, ki je tudi učiteljica v Skocjanu. ot pelje mimo cerkve in župnišča. In ko je prišpl upravitelj Zupanc z gospo mima župnišča in se oddaljil od njega samo nekaj korakov, je naenkrat nastalo za zakoncema vpit.je, za katero se pa nista zmenila. Mislila sta, da se vpitje ne tiče njiju, marveč da je samo izraz veselega razpoloženja novomašniških gostov. Nadaljevala sta pot in na Turjaku sta se med prijatelji zadržala pozno v noč. Na novomašniško veselje sta se ponovno spomnila šele, ko sta se okrog polnoči spet približala Škocijanu. Prvi ju je pozdravil spuščen župnijski pes. Naščuvan se je zakadil v upravitelja, zagrabil ga za suknjič in mu ga raztrgal. Psa je spremljal hlapec, ki se je neprestano postavIjal pred upravitelja, tako da se ga je skoro datikal in mu zapiiral pot. Hlapec je bil gotovo prepričan, da ga bo upravitelj pahnil stran in bo dal na ta način povod za tepež. Ko je upravitelj lepo pozval hlapca, naj se vendar umakne s poti in naj raje priklene psa, da ga ne bo napadal, je hlapec zaklel, kakor ni mogoče zapisati, potem jc v temi mrmraje izginil. Tako sta upravitelj in gospa nadaljevala pot zadovoljna, ker sta mislila, da sta se otresla napadalca. Nič hudega sluteča sta 2avila okrog župnišča proti cerkvi. Naenkrat je pa udarilo, kakor strela z jasnega. Samo velik zamah, žvižg skozi zrak, udarec in gospa upraviteljeva je zavpila prestrašena zaradi nenadnega napada in v velikih bolečinah zaradi rane. Hlapec, ki se mu malo prej ni posrečilo izzvati pretepa, se je vrnil s koso v roki, zamahnil je z vso silo po gospej upraviteljevi, ji odsekal polovico rokava na jopi in bluzi in zasekal na levici velikansko rano. V trenutku, ko je gospa upraviteljica zaradi strašnega udarca in bolečin zavpila, je začelo padati od vseh strani kamenje, kakor toča. Okrog in okrog cerkve so bili razpostavljeni zavratni napadalci in od vseh strani je deževalo kamenje. Med kamenjanjem je pa neprestano lomastil hlapec s koso. In samo svoji krepki postavi in jeklenim mišicam se ima upravitelj Zupanc zahvaliti, da ni podlegcl divjaškemu napadalcu; kakega slabiča bi pobesneli fllapec kmalu pokosil. Vendar je dobil upravitelj Zupanc velike ureznine po rokah in suknjič je skoro čisto razrezan. Zverinski napadalec je odnehal šele v trenutku, ko je koso z vso silo zasadil v suknjič upravitelja in je potcgnil koso k sebi, pa je imel občutek, da je koso zasadil globoko v telo, ko je parala dvojno zapeti suknjič s podlogo vred. Upravitelj Zupanc in gospa sta iskala zdravniško pomoč v zgodnjih jutranjih urah na Grosupljem. Da je bilo divjaštvo še popolnejše, so še težko ranjena zasledovali nekateri napadalci in ju obmetavali s kamenjem, ko sta šla v soscdno vas po voznika. —nj.— »Slovenec« od 28. avgusta prinaša naslednji odgovor. KJE JE KULTURA? Skocijan. »V »Jutru« sta izšla v zadnjem času dva dopisa iz našega kraja: oba sta od iste roke, ker imata oba isto sloveiHščino in ker sc v obeh bere »kakor strela iz jasnega«. Ljudje vedo, kdo je to pisal. V prvem članku se spotika dopisnik nad tem, da se v fari pobira za cerkveno slovesnost in sicar za nabavo sveč in smodnika za topiče. V drugem članku pa opisuje dopisnik »Divjaški napad na upravitelja Lojzeta Zupanca in gospo«. Datiran je ta dopis iz Velikih Lašč, je pa v resnici doma iz Škocijana. Dopisnik je moral dogodke čisto od bli2U opazovati, gotovo pa je škilav, kajti videl je samo na eni strani koso v rokah hlapca, ki ga je napadel, ni pa videl vojaške sablje v rokah upravitelja Zupanca, ki je po enl uri ponoči prišel z njo v spremstvu svoje žene iz šole proti župnišču. Dopisnikar »Jutra« tudi ni videl, kako je učitelj posegel v žep po samokres in zaklical: eden, dva, tri... in kako je, ko se je bližal z vojaško sabljo proti farovškemu hlapcu vpil: »auf biks«. Za danes toliko zadosti! Več bomo zapisali potem, ko bo stvar obdelana pred sodiščem. »Jutrov« dopisnik se bo prav gotovo sramoval svojega pomanjkljivega poročanja in je težko, da bi mu »Jutro« priznalo še kdaj kakšno nagrado za delo.«