ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 9. marca 2000 Leto X, št. 5 LITERARNI NATEČAJ PREŠERNOVO LETO 2000 str.5 FAŠENSKI TOREK V SREJDO? str.6 Düša je od tebe betežna... Duša je od tebe bolna in brez tebe ne ozdravi: ah, kako se tebi pravi, roža ti skrivnosti polna? Slovenski pesnik Oton Župančič je napiso té verš o ženski, o njeni lepoti, o lübezni. O tom najglopšom človekom čütenji štero je gnauk méd, drgauč čemer. Tak kak gda vas kača vgrizne, njen čemer se tö z drugim čemerom, z vrastvom vrači. Zaka so ženske lepše kak moški? Zato ka gda Baug prvom človeki eno rebro vödjemau in iz njega naredo Evo, je Adama ta operacija trnok bolela in ma je bolečina ostala na obrazi. Zakoj čaralica (vragica) nema oré kak vrag? Sam gospodni Baug ji je skriu, tak se ji je zavalo, ka je Mariji pomagala, gda je bežala iz Jeružalema. Je tau istina, ka so ženske krepše in batrivnejše kak moški? Kak je tau leko mogauče, če pa moški majo bikečo mauč? Gda je Jezoš krvavi paut potüu na križi, so ženske buma bole močne bile kak njegvi vučeniki, zato jim je za dar dopüsto, ka so une leko prve vidle njegvo gorstanenje. So ženske rejsan bole čedne kak moški? Samo se malo doj razmečejo, pokažejo svojo siročico, siročekom pa včasik pamet dojstane - kamen gorstane. Akt je pakt, s šterim se moška pamet doj küpi. En čeden in dobro znani, že zavole stari madžarski pesnik pravi, ka gda je prvo paut zagledno svojo zdajšnjo (najnovejšo) ženo, se ma je tak povidla, kak če bi tisti stvaur, šteroga je pred sebov vüdo, bila sama vnükica od Boga. Tačas je gledo v nebo, od kec je prišla tista čüda, tačas je zijo v birkeče oblake, ka se je spozabo v njeni rokaj. Nesreča pa je prej takša kak vrag, šteri večkrat dosta mlade má. Gda je enkrat pred 27 leti prišo domau malo pijen, je na en leseni križ namesto INRI napiso na vsakši konec križa po eno ime od svoji štiri čéri (čerí, ostre skale, na šteraj se pá razbije najmenje štiri ginglavi moški šiftov). Lepota je slepota tö. Dje kaj pa nej, če cejli svejt leko pod komando má. Gda je grška boginja Eris vzela eno djapko in na njau gorspisala, ka ,,najlepša” in go je prauti trem drugim boginjam lüčila, te je buma grom vdaro. Nevoščenost, kak kakši črv v tisti lejpi zlati djapki, se je vözlegla. Kralič Paris iz Troje (od žensk ponižani moški?, ženske so lepše, baukše, krepše, čednejše, bole poštene ptt.) je osaudo, ka je prej Afrodita najlepša. Te se je ešče samo vrag skazo. Začnile so se strašanjske bojne. Nevoščenost je zaničila lepoto, in ženske so zgübile svojo indašnjo velko mauč. Na pomauč! Te pa nej čüda, ka se ženskam v slovenski literaturi (irodalom) dostakrat tak lagvo godi. S slovenski pripovejstaj se deseta či zove desétnica. Če v eni držini majo deset čeri in enoga sina nej, tau je prej prekletstvo, zato sirauta more oditi od rama in oditi po svejti, ka se bogauvge leko potolažijo. Sarmacke. Lepa Vida püsti svojega staroga moža z malim betežnim detetom in vujde po maurdji z lepim mladim saracenom k španjolskomi krali. Depa nazaj nikdar več ne more, od suncini in mejsecini žarkov zve, ka je njeno dejte mrlo, mauž in oča pa se, kak šterima se je zmejšalo, vozita po maurdji, djaučeta in jo iščeta. In jo nikdar ne najdeta. Lejpo Veroniko Deseniško, svojo snejo je dau vmoriti njenega moža oča, celjski grof Herman. Slovenski pisateli so tau zgodbo celou dostakrat napisali. Veroniko so sploj dostakrat vmorili. Deklo v Pregljevom romani (regény) gorrani Plebanoš Joanes, šteri mlado cvetečo deklino tak šče navčiti poštenja in abanja od razvüzdanosti (lübezni?), ka go vnoči zapre med puno mrtveče glave, za šteroga volo znori. Pri pisateli Prežihovemi Voranci so ženske dostakrat naure, pri Tavčari največkrat v nikši nesreči mrgejo... „Ženske majo pa čüdne navade, same ne vejo, zakaj nas majo rade...” P.s.: „Bog žívi vas, Slovenke, prelepe, žlahtne rožice!” Francek Mukič 2 Veleposlaništvo Republike Madžarske v Ljubljani Petőfi prvič med Slovenci - Prešeren dvojezično Za kulturne dogodke na madžarskem veleposlaništvu v Ljubljani je mogoče brez diplomatske vljudnosti reči, da presegajo napovedani program likovnih razstav in predstavitev knjig, če omenim najpogostejša vabila, ki jih dobim od veleposlanika, gospoda Istvána Őszija ali konzulke Zsuzse Nesztor. V mislih imam tudi drugi del prireditev, ko s kozarcem v roki in ob postrežbi slastnih obloženih kruhkov pokramljamo tako o umetnosti kot o kulturi nasploh in le bolj redko o politiki ali gospodarstvu. Značilnost vseh prireditev, ki sem se jih udeležil, je tudi dober, celo nadpovprečen obisk, čeprav so dogodki običajno dopoldne, veleposlaništvo pa na obrobju slovenskega glavnega mesta. Zapisano velja tudi za nedavni kulturni dogodek, ko so predstavili izbor pesmi Franceta Prešerna v madžarskem in slovenskem jeziku in izbrane pesmi Sándorja Petőfija, ki so izšle ob 150. obletnici pesnikove smrti pri Založbi Obzorja. Ugledni gost predstavitve, predsednik Zveze pisateljev Madžarske, Béla Pomogáts, je povedal, da sta Prešeren in Petőfi simbola narodne identitete v Sloveniji in na Madžarskem in dodal, da Slovenci brez Prešerna in Madžari brez Petőfija ne bi bili to, kar zdaj so. Govoril je tudi o drugih skupnih tokovih v evropski literami zgodovini in dejal, da je bil pravi Prešernov sodobnik madžarski pesnik Mihály Vörösmarty, rojen istega leta kot slovenski pesnik, le umrl je pet let pozneje. Vörösmarty je napisal tudi pesem, ki je zelo podobna Prešernovi Zdravljici. Pomembni založniški dejanji sta predstavila Jože Temar iz Pomurske založbe in Andrej Brvar iz Založbe Obzorja, skrivnosti prevajanja je razkrival pesnik in prevajalec Kajetan Kovič (žal se njegov prevajalski kolega Jože Hradil ni udeležil predstavitve), vse pa je spretno povezovala prevajalka Orsolya Gállos, zdaj lektorica za madžarski jezik na ljubljanski univerzi. Prešernove in Petőfijeve pesmi so v izvirniku in prepesnitvah recitirali študenti madžarskega jezika, Alida Bevk je recitirala in ob spremljavi Aljoše Kovačiča tudi pela pesmi obeh pesnikov v obeh jezikih. eR »Cesar« na obisku Kot štiriletnik poveljnik ljubljanske vojske V okviru mednarodne okrogle mize povabijo na Univerzo v Ljubljani od časa do časa znane evropske osebnosti. 16. februarja je v sejni sobi univerze predaval eden najuglednejših diplomatov današnje Evrope Oto Habsburški (Habsburg Otto). Voditelj pogovora je bil dekan Pravne fakultete, ki je gosta na začetku programa pozdravil in ga na kratko predstavil. Oto je najstarejši sin Karla IV., zadnjega avstro-ogrskega cesarja. Na prestolu bi nasledil svojega očeta, če ne bi monarhija po prvi svetovni vojni razpadla. Iz nove, demokratične Avstrije so cesarja in njegovo družino izgnali, tako da je Oto svoja mlada leta preživel potujoč iz enega evropskega mesta v drugo. Leta 1961 se je dokončno odrekel avstrijski kroni in šele takrat so mu dovolili vrnitev v domovino. Danes živi na Bavarskem v Nemčiji, in je vodilna osebnost Panevropskega gibanja. Študentom in profesorjem univerze, približno 150 ljudem, je predaval o pomenu evropske integracije. Govoril je v angleščini. Obvlada sicer skoraj vse jezike, ki so jih govorili v stari monarhiji, obžaluje pa, da ne zna slovenščine. Njegovo predavanje je bilo zelo živahno in človeško, ker ni omenjal samo suhoparnih dejstev, temveč je pripovedoval tudi zgodbe iz svojega življenja. Oto Habsburški je vpliven podpornik priključitve srednjeevropskih dežel k Uniji, in to tudi zato, ker so bile države kot npr. Slovenija ah Madžarska nekdaj del cesarstva, v katerem se je sam rodil, jih čuti torej nekako tudi za svojo domovino. O Sloveniji ima lepe spomine tudi iz otroštva, saj so ga imenovali za poveljnika ljubljanskih vojaških enot, ko je bil star komaj štiri leta. Ima 88 let, spremljal je vse pomembnejše dogodke evropske zgodovine zadnjih časov. Osebno je poznal ljudi, ki so imeli odločilno vlogo, npr. Churchilla, Reagana itd. Rekel je, da moramo biti odprti za vse vrste mnenj in da pogovora ne smemo odkloniti z nikomer, pa čeprav so temeljne nazorske razlike med nami. Sam je pogovor v svojem življenju zavrnil le enk- rat, ko ga je, kot potencialnega voditelja avstrijske države, povabil Adolf Hitler. Srečanje z nacističnim vodjo ga je sicer mikalo (verjetno je eden redkih, ki so Hitlerjev Mein Kampf pozorno prebrali), toda zaradi mednarodnega odziva se je temu odrekel. Pozneje mu je bilo že žal. Ko je prišel Hitler na oblast, je moral tudi sam bežati iz Nemčije. Pomagal je prebegniti v Španijo 15000 Židom, ki so hoteli naprej v Ameriko. Odromal je v Združene države in prosil za vize. Odgovor je bil takle: »Mi imamo že dovolj svojih Židov, pustite jih kar Hitlerju.« Ni imel druge možnosti, kot da obišče druge diktatorje v Srednji Ameriki in na Kitajskem. In česar »največji zaščitnik demokracije« ni storil, so storili tirani: begunci so dobili zatočišče pri njih. Na koncu programa so Otu Habsburškemu predah medaljo ljubljanske univerze. Zazvenela je študentska himna, Gaudeamus igitur. Najbolj navdušeno jo je pel naš zelo simpatični, sivolasi gost. Duško DRUŠTVO PRO CULTURA SLOVENICA PORABSKIM VRTCEM O delovanju in plemenitem poslanstvu društva slovenskih izobražencev v Švici Pro cultura slovenica smo v Porabju že pisali; društvo namreč skrbi za poglabljanje kulturnega življenja Slovencev, živečih v Švici, razen tega pa finančno podpira nekatere slovenske zamejske inštitucije m študente. Pred nekaj leti je društvo vključilo v svojo donatorsko dejavnost tudi porabske vrtce. Tako smo že nekajkrat prejeli finančno pomoč, ki smo jo uporabili na različne načine: nakup slikanic za otroke, nakup drugih prepotrebnih stvari za vrtce, lani pa smo vzgojiteljicam iz števanovskega, monoštrs- kega in slovenskoveškega vrtca nabavili strokovno literaturo, ki jo potrebujejo za študij slovenščine na Sombotelski visoki šoli. Pred nekaj tedni nas je spet razveselila novica, da so naši švicarski prijatelji namenih porabskim vrtcem 600 švicarskih frankov kot finančno pomoč. Nekako se mi je zdelo, da so letos na vrsti vrtci Gornji in Dolnji Senik ter Sakalovci. Z vzgojiteljicami smo se posvetovali, kako bi najkoristneje uporabili to prepotrebno pomoč. Ugotovili smo, da vrtcem manjkajo različni rekviziti za telesno vzgojo, predvsem tisto v igralnicah. Vzgojiteljice so tako naročile didaktično ustre- zne pripomočke. Ko jih bodo dobile, se bomo - seveda s fotografom - odpravili po porabskih vrtcih in dokumentirali pravilnost naše skupne izbire ter pripravili reportažo v Porabju. Spoštovani predsednik in člani društva Pro cultura slovenica! V imenu porabskih malčkov in vzgojiteljic kot tudi v svojem imenu se vam iskreno zahvaljujem za vašo velikodušno pomoč in plemenito poslanstvo vašega društva; obenem vam želim veliko uspehov pri ohranjanju in širjenju slovenske kulture med rojaki v Švici. VALERIJA PERGER Porabje, 9. marca 2000 3 Papiri pripovejdajo Kultura pred stau lejtami V začetki 20. stoletja so v županiji Vas lotaroše vöopitali, kakšno je kulturno živlenje v vesnicaj. Pri nas so meli šaulo na Gorenjom i Dolenjom Siniki, v Slovenskoj vesi i v Števanovci. V Sakalauvci so leta 1909 nej meli šaule, ka se je vküpporünila. Mlajši so nej ojdli v šaulo, pa bi se mogli madžarski ali nemški včiti, ka so samo slovenski znali - se je taužo lotaroša. Pri šaulaj so mogli meti drevesnice (faiskola), na štere je skrb emo škonik (v Števanovci pa eden paver). V leti, gda so stariške žetvo delali pa mlatili, so steli organizirati vrtce za male mlajše. Vsikša naša ves je bila za tau, samo v Števanovci so pravli, ka mlajši eške v šaulo ne morejo ojti tak daleč, nej v vrtec, ka so iže raztraušene po bargaj. Gde so šaule meli, tam so meli knjižnice tö (Zvün Dolenjoga Sinika). Knige o pavarskom deli je dobila vsikša ves od ministrstva za kmetijstvo. V Slovenskoj vesi so meli knige s parpovejsti tö. Na Gorenjon Siniki so meli šaulsko pa mladinsko knjižnico tö, za štero so kipüvali knige iz šaulski penaz. Lotaroša je tak pravo, ka majo knige za volé, samo tau je falinga, ka lüstvo malo šté. Lüstvo s slovenski materni gezikom ne razmej dobro madžarsko, zato neške knige šteti. Kulturni skupin so l. 1909 nej meli v naši vesnicaj. V Števanovci zatok tö nej, ka,, največ lüdi z vesi je bilau v Merki. Eške šaularge iz najvišeši klasov so odvandrali v Merko. ” Marija Kozar Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi torek ob 13.00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v torek, 14. marca 2000. Ponovitev v soboto, 18. marca, ob 6.50, na 2. programu. Tudi v Budimpešti se je oglasila Prešernova pesem Pri Slovenskem društvu v Budimpešti že tradicionalno vsako leto praznujemo slovenski kulturni praznik. Letos smo praznovanje pripravili 26. februarja. Mislim, da nismo zamudili, saj je leto 2000 imenovano za Prešernovo leto, ker se je največji slovenski pesnik dr. France Prešeren rodil pred dvesto leti. Na proslavi je nastopil moški pevski zbor Valentin Polanšek z avstrijske Koroške iz vasi Obir. Zbor je vodil dirigent Božo Hartman. Na gostovanju jih je spremljal predsednik Slovenske prosvetne zveze dr. Gustav Prumnik. Pevski zbor je ustanovil pesnik in pisatelj Valentin Polanšek. Vodil ga je trideset let. Po njegovi smrti so ga poimenovali po njem. Zbor veliko nastopa v domačem kraju in tudi v Sloveniji in inozemstvu. Že dve leti smo imeli v načrtu, da navežemo stike s koroškimi Slovenci v Avstriji. Zavleklo se je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Sedaj smo pa za proslavo dobili denarno podporo tudi od Ministrstva za nacionalno kulturno dediščino. Že na Zvezi Slovencev smo začeli na začetku devetdesetih let sodelovati s koroškimi Slovenci. Sedaj smo pa v Budimpešti imeli možnost uresničiti naše načrte. Pisali smo na Prosvetno zvezo, ki je sprejela naše vabilo. Osrednja točka našega praznovanja je bil slavnostni govor druge sekretarke veleposlaništva RS v Budimpešti g. Ksenije Škrilec in nastop moškega pevskega zbora Valentin Polanšek. Gospa Škrilec je predstavila življenje in delo Franceta Prešerna, ki je s svojo poezijo dvignil slovenski narod med duhovno velike narode v Evropi. Slišali smo tudi lepe citate iz njegovih del. Iz vsega slavnostnega govora se je čutilo to, da Slovenci občudujejo in ljubijo Fran- ceta Prešerna. Mislim, da je bilo mnogo velikih pesnikov po svetu, a malo med njimi takih, ki bi dali svojemu narodu toliko, kot je dal France Prešeren Slovencem. Tudi pevski zbor je svoj nastop začel s Prešernovo pesmijo. Tako lepo so peli, da smo bili ganjeni. Nadaljevali so s koroškimi pesmimi. Dve taki so tudi zapeli, kateri pojemo tudi mi v Porabju. Čudovito je pel moški zbor Valentin Polanšek. Tako velik uspeh so doživeli in avplavz so dobili, da so morali peti dodatek. V imenu Slovenskega društva v Budimpešti smo čestitali pevcem in želeli, da še dolga leta pojejo in požanjejo veliko uspehov. Na proslavi smo imeli ugledne goste. Kot vedno, se je tudi zdaj udeležila naše prireditve veleposlanica RS v Budimpešti ga. Ida Močivnik in drugi sodelavci veleposlaništva, predsednik Slovenske prosvetne zveze dr. Gustav Prumnik, sodelavec Ministrstva za nacionalno kulturno dediščino dr. András Bertalan Székely in seveda v Budimpešti živeči porabski Slovenci. Ob tej priložnosti je ga. veleposlanica podarila društvu knjige in sicer novo Prešernovo zbirko v slovenskem in madžarskem jeziku. Na koncu smo nazdravili s Prešernovimi besedami: "Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!" Drugi dan, 27. februarja, smo si z gosti ogledali znamenitosti Budimpešte. Bili smo na budimskem gradu v Matjaževi cerkvi, na Ribičevi trdnjavi. Lepo sončno vreme je bilo, zato se je iz trdnjave dobro videlo velemesto. Na Trgu herojev smo si ogledali obelisk Arpadovičev, znamenitih madžar- skih kraljev. Opoldan smo pa šli v Parlament, v to lepo hišo, ki jo občudujejo vsi tujci. Tudi naši gostje so jo in so v čast madžarske krone zapeli eno pesem. Seveda so poželi veliko priznanje navzočih skupin. Gostovanje in koncert moškega pevskega zbora Valentin Polanšek nam bo dolgo ostal v lepem spominu. Irena Pavlič Porabje, 9. marca 2000 4 Predsednik v Latviji Predsednik države Milan Kučan in njegova latvijska kolegica Vaira Vike-Freiberga sta na srečanju v Rigi govorila o približevanju obeh držav Evropski uniji, prizadevanjih za članstvo v zvezi NATO in evropski varnosti ter bilateralnem sodelovanju. Poudarila sta, kako pomembno je, da se v novi Evropi, ki gre trenutno skozi fazo spreminjanja, sliši tudi glas manjših držav, saj te ne želijo, da bi njihovo usodo krojili - kot velikokrat v prejšnjem stoletju - interesi velikih narodov Srečanje z Ruplom Slovenijo je obiskala delegacija Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj, ki jo je vodil direktor Centra za sodelovanje z državami članicami Eric Burgeat. Člani delegaci- je so se srečali z ministrom za promet in zveze Antonom Bergauerjem in zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom. Audi A6 Slovenska vlada se je seznanila s potekom preiskave v zvezi z osebnim avtomobilom audi A6, ki ga je uporabljal podpredsednik vlade Marjan Podobnik in ki je bil 21. februarja ukraden delavcem policije. Kot je povedal Marjan Podobnik, je vlado obvestil, da so s krajo avtomobila in s sprožanjem afer ob tem povezani tudi nekateri posamezniki iz uradnih organov slovenske oblasti, seznanil vodstvo policije in izrazil pričakovanja, da bodo sproženi ustrezni postopki. Dražji bencin Drobnoprodajne cene motornega bencina in različnih vrst neosvinčenega bencina so v Sloveniji dražje v povprečju za 3,9 odstotka. To je že druga podražitev bencina v 14 dneh. Vlada se je za podražitev odločila zaradi rasti borznih kotacij naftnih derivatov in visokega tečaja dolarja, v katerem se z nafto trguje. Pismo iz Sobote Čistak normalen den Čistak normalen den pri nas doma vövidi čistak normalno. Prva se sir zbidi moja tašča Regina, trno čedna ženska. Prva se pa zbidi samo tistoga ijpa, če se pred njou ne zbidi niške od nas drugij, pomejni, ali ge ali moja žena ali pa moji mlajši. Po tistom, gda se zbidi, kak prvo sküja kavo, če tou ne napravim ge ali pa moja žena. Gda spigemo kavo, te neka malo pogejmo, ka nemo vsi vküper preveč lačni. Zato, ka je moja tašča Regina, trno čedna ženska, že v penziji, una ostane doma, mlajši dejo v šoulo, ge pa žena pa v slüžbo. Če je den čistak normalen, te me za edno vöro moja tašča Regina, trno čedna ženska, že pozove v slüžbo in me eno pou vöre spitavle, ka bi rad pojo za obed. Tou leko trpi eno vöro tö, tou pa je te, če nega doma njene najboukše pajdašice in sousedice Rozine, trno poštene ženske. Po tistom, gda se skonča šoula, prideta k meni moj sin in čerka. Po tistom te v mojoj buksi sir svalita dvej gezerki. Gda si že brodim, ka mi več nede trbelo ta davati pejneze, me pozove žena, ka trbej mujs v nekšo bauto titi, ka mujs neka nüca. Buksa je po tistom že tak tenka kak od siromaka srakica. Če je den čistak normalen, mi moj Šef ške zapovej, naj neka namesto njega napravim, ka un nema časa, ge pa mam prej časa, kelko škem. Na, časa mam te telko, ka zamidim na obed, steroga je moja tašča Regina, trno čedna ženska, nej ladala sküjati, zato ka je njena najboukša pajdašica in sousidica mejla nekše probleme, ka ji je trbelo vrejd vzeti. Tak te ge sküjam obed. Mlajšiva dva trno skačeta kouli mene, ka sta že lačniva, žena nema časa na tou ranč broditi, ka si je prinesla iz slüžbe puno dela, ge pa se mantram z rižov, z mesom, s ta polijano župo, s premalo labuško... Če je den čistak normalen, te je mesou preveč ali pa premalo pečeno. Če je rejsan tou ranč takši normalen den kak vsikši drugi normalen den, te sam po obedi zmantrani, ka bi si najraj doj lego za edno pou vöre. Dapa, če je tou rejsan takši den, te trbej mojoj tašči Regini, trno čednoj ženski, raztumačiti, ka zaznamüvle tou, ka so se naši prejgnji pa v parlamenti vcejlak doj svadili. Če je tou čistak normalen den, te ob deveti večer dejo mlajši spat, žena gleda televizijo, Regina pa si prejk GSM-ja zgučavle z Rozino, ge pa si leko tak malo dola sedem, dapa nej za dugi čas, ranč telko, ka si ednoga ta pokadim in si povem: - Na, že pa je za nami takši čistak normalen den! Po tistom pa že moram do sousedice Rozine, ka ma za mojo taščo Regino, trno čedno žensko, nekšo najboukšo vrastvo za trüdne noge. Če je tou rejsan čistak normalen den, te si ob edenajsti dole ležem tam pred televizijo, pred sterov že spi moja žena. Miki Nišče naj se ne čüdiva... ... če lüdje svejta konec proroküjejo. Ka se gnesden godi na tauj nedužnoj Zemli, je že malo dosta. Nej nam trbej daleč titi, samo poglednimo te naš rosag pa se nam leko grozi od dosti nesreč. Pa največkrat zavolo nemarnosti, norosti pa nevoščenosti. Če bi stoj mislo, ka bi rada pisala od reke Tisze, buma bi tü aktualno bilau. Depa kak šegau majo povedati, Tisza je od nas daleč, pa ka se takšo tüj pri nas ne more zgoditi. No, v tejm bi pa ge nej tak gvüšna bila. Če poglednamo porabske Vasnice, buma moremo ugotoviti, da smo mi tü nej baukši od drügij. Mi tü mamo lagve navade. Zmislimo si na smetje. Neščem nazaj titi do Noena, depa znauvič pa znauvič sam prisiljena povedati za peldo kaj od tisti indašnji lejtaj. Stoj bi Zdaj leko pravo, ka tista lejta ne moremo vküpmeriti z gnešnjim cajtom. Gnes je vse ovak. Med dostimi peldami samo tau leko gor prinesemo, ka gnes, če kaj küpiš, je povito z etakšim ali takšim materialom, pa te tau, gda blago ponücaš, grata vse smetje. Gnesden je velka motorizacija. Če stoj v lesaj drva žaga, tau več ne dela z rokauv, motorne žage že vsi majo. Te pa nücajo bencin, oli, ka je tü spakivano v plastične flakone, stere ta lüčamo po goščaj. Depa če je že svejt etak razvit, moderen, te si pri smetjaj tü moremo nove šege gor vzeti. Tak pa vögleda, ka nej ka bi si nove, dobre šege gor vzeli, liki nazaj stapamo. Gda sam ge mala bila, smo doma držali red. Ka je na ogenj valaun bilau, tisto smo zažgali. Ka na gnoj, tisto smo na gnoj lüčali. Malo delo, depa povejmo lükino lopinje je mati nej dala žgati. Tau je na gnoj valaun, zatok ka tam za asek prišlo. Stoj bi leko pravo, ka gnesden več nega gnoja v največ mestaj. Istina je. Depa tüj po vasnicaj se k vsakšoj iži drži kakši mali ogradec, gde si leko kaj pripauvamo. Za kompost je pa vse kaj takšo leko dobro, pa te prišparamo gnoj, ka nam ga trbej za drage pejnaze küpiti. Drügo. Po naši vasnicaj že tü v dosti mestaj samouprava da v kontenere ali ovak vküp znositi smetje, ka ta vozijo. Tau je dobra delo, leko se rejšimo takšoga smetja, ka je nej valaun nej na gnoj, nej za žgati. Če bi tak bilau. Nej je tak. Če bi stoj včasin vido, ka mi lüdje v te kontenere not lüčamo, bi ma lagvo bilau. Tau je že prejk mere, leko batrivno povejm. Not vozijo cügeo, pejsak, vejke... Drauvan cügeo, črpnje bi dobra bile na naše poti, na tiste, stere pelajo na mezeve pa v lejs. Včasin do podjasi v blati vozijo, ka bi pa v paut valaun bilau, tisto za pejnaze damo ta voziti. Vejke, kuste vejke lüčemo not v kontenere. Etak smo bogati? Gnes, gda je energija tak draga? Zakoj nas je pa sram te vejke vküp zosekati pa zažgati? Pa te na drugom tali se taužimo, ka prej komunalne porce (davek) gor zdigajo. Tau pa ne vidimo, ka je foringa draga, naše lagve šege dosta pejnaz koštajo. Pa bi leko eške stau pa stau slabi navad naprej prinesla. Sploj je potrejbno gučati od naši potokov tü. Žalostno je videti, ka ta voda mora nositi. Ka ne lüčimo v kontener, zlüčamo v potok. Ka tau nindar nakak - ali mi sami - spije, nas več ne briga. Na Seniki tak pred 20 lejtami je v potoki ešče leko z rokauv lovijo ribe, postrvi (pisztráng) tü. Znano je, da je tau najbogša riba, stera samo v čisti vodaj žive. Gde je že tau? Zaničili smo je. Kak zaničimo naravo tü, če k sebi ne pridemo. Dokeč je eške nej kesno. I. Barber Porabje, 9. marca 2000 5 Tako v Sloveniji kot povsod, kjer živijo Slovenci, v letu 2000 potekajo prireditve ob 200-letnici rojstva pesnika Franceta Prešerna. O tem smo pisali že v Porabju, na šolah pa se učenci prav tako seznanjajo z življenjem in delom velikega pesnika. Da pa bi Porabski učenci tudi sami - seveda z nasveti učiteljev - malo pobrskali po šolskih in drugih knjižnicah, odkrivali literami opus pesnika, razmišljali o njegovem življenju, času, v katerem je živel, Prešernovo dobo in poezijo primerjali z delom sočasno živečih madžarskih pesnikov,... razpisujemo LITERARNI NATEČAJ - PREŠERNOVO LETO 2000 K sodelovanju vabimo učence 6., 7. in 8. razredov porabskih osnovnih šol, gimnazijce in druge srednješolce, ki obiskujejo pouk slovenskega jezika. Seveda bomo veseli, če bo sodeloval tudi kakšen študent slovenskega jezika ali mogoče sodelujoči natečajih slovenščine na Madžarskem. Vsi ste lepo vabljeni. In kaj morate storiti? Najprej se seznaniti s Prešernovim življenjem in delom; vse knjižnice v Po- rabju imajo na voljo veliko gradiva. Ko to vse obvladate, se - lahko tudi s pomočjo učiteljev - odločite, na kakšen način boste usvojeno znanje spravili na papir. Pričakujemo spise, ki naj ne bodo krajši od ene in daljši od štirih strani; lepo čitljive in jezikovno pravilne, seveda. Kar je pa najpomembnejše, naj ti spisi ne bodo le prepisi iz uporabljene literature! Lahko so to kratki eseji, razmišljanja o posameznih pesmih, tudi domi- šljijski spisi (npr. pogovor s Prešernom, če bi Prešeren živel danes, vi kot Črtomirjev vojščak...), razmišljanja o času, v katerem je pesnik živel, primerjave z madžarsko romantiko... Veliko možnosti je, vseh spisov bomo zelo veseli. Lahko napišete prav nenavadne in s tem izrazite svojo ustvarjalnost. Rok za oddajo spisov je 15. maj 2000. Lahko jih oddate svojim učiteljem, le-ti pa jih bodo posredovali uredništvu Porabja. Strokovna žirija bo izbrala najboljše spise, ki bodo objavljeni v Porabju, avtorji in njihovi mentorji pa bodo prejeli lepe knjižne nagrade. Podrobnejše informacije dobite pri Valeriji Perger, viš. svetovalki za zamejsko šolstvo (teL (06)309-166-579). Prisrčno vabljeni k sodelovanju! Lüdje so mi pripovejdali Na konji sam se nosila, z biciklinom so me vozili Tau je vsigdar tak bilau pa mislim tak ostane, ka starejši lüdje si svoje spomine na mlada lejta polepšejo. Tistoga reda, nej dugo po bojni je pri nas doma nej bilau dela. Če si je mladina stejla kakši filer zaslüžili, se je mogla po kakši marofaj mantrati. Bili so zatok srečnejši tü, steri so se leko vönavčili pa po varašaj po kakši fabrikaj so delo dobili. Iluška-nej ji je tau ime zatok, ka je svojo ime nej dala - je tü v ednom velkom Varaši delala Vsakši mejsec je gnauk ali dvakrat domau prišla k starim starišom kaj pomagat. Sama čij je bila, kesno dejte, starišom pomauč pa vüpanje. Že nistarna lejta je v tom varaši pa se je že sploj "vönavčila" za kakšo folišijo, žensko praktiko. Ženiti se ji je nej vola bila, pojbov je pa mejla na vsakši prst ednoga. Tam v tistom Varaši je tü mejla ednoga, depa samo tak. Za tau, ka go je pelo v bal, v kino pa se šetat. Gda je dvakrat na mejsec domau üšla, si je tü mogla za nekakoga pobrigati. Na, te je pa tau etak šlau. Te varaški go je sprvodo na panauf, pa go je djau na cug. Edan drugi pojep iz Sombotela je pa že od daleča gledo tau "žmetno" slovo pa je kumaj Čako, naj se te vkraj spuca pa si je vseo k Iluški. Tau je zgučano bilau. Do Sombotela je paut lejpa bila, sploj pa, če sta si najšla kakši kmičen kaut. Od Sombotela do Varaša je te bilau malo mira. V Varaši go je že čako pojep z biciklinom, gor na štango, pa hajde domau. Tistoga reda so nej bili avtobusi. Kak takša štanga drgauč trda ma biti! Zdaj pa? Zdaj se je tau nika nej čütilo. Na drugi zranjek je Iluška rano stanila, delala je kak more biti, dobro je znala, če prva nej, večer de sploj lepau. Nočni pojep z biciklinom je iz sausadne vesi pa tak zna, ka je Iluška ranč več nej doma, odišla je nazaj v Varaš. Etak je večer za Iluško pa nika nauvoga leko prineso. Pa gda ji je tau napamet prišlo, gor pogledne pa vidi, ka se "on" približava s konjom. Sodački predjen se je na konji neso, pa zravan k njej. Tau je tü zgučano bilau. Iluška je srečo mejla zatok, ka so stariške sploj radi bili, ka te "vitez" odi k njej. Gda je Iluška nej doma, Večkrat pride pa njim kaj prinese. Največ je vreden krüj, ka ga je tistoga reda nej bilau. Večer je es prišo, Iluška je cejlo nauč z "vitezom" splesavala. Ponavadi na drugi den, gda se je tanazaj napelavala, je "vitez" s konjom prišo, si je sela na konja, pa hajde do Varaša skauz lesa. V Varaši "žmetna" poslovitev pa do Sombotela mir. Tam je pa prišo Sombotelski. V velkom Varaši go je pa Čako tisti iz velkoga Varaša pa go je sprevodo do stanovanja. Etak je tau šlau, gda se je zatok gnauk nika lagvo vözračunalo. Iluška je pá doma bila, večer je na bal išla. Gda si je z materjov doj sedla, nej dugo je prišo "vitez”. Začno se je vred gemati, šapko doj vzeu, počeso pa se je pred Iluško stano. Plesat go je zvau. Cejla ves je bila Iluški nevoščena Te pa Iluška gnauk samo za plečamo čüla iz sausadne vesi pojba, ka go od "viteza" doj prosi, pa se kumaj oberneta ednoga, gda go naprej gemle, ka prej kak je tau, ka je ešče doma pa njemi nej povedala. Iluška je velka vragica bila, liki nikomi je nika nej dužna bila. Tau ji pa sploj zavrelo, ka go of naprej gemle. Etak pa zoškrilila "vitezi" pa je on že tam stau, doj go je proso. Kumaj sta se obrnaule dvakrat, gda je biciklist pa nazaj proso njau, pa Zdaj go je že tak vövtrgno iz rok ovoga. No "vitez" je pa nej Zaman "vitez", tau je že nej njau. Zgrabo je našoga biciklista za srajco, pa ga je tak trauso kak eden žakeo, gda ga napunjavajo. Zdaj se je krčma na dvauje vzela. Tej edni so "vitezi", tej drugi pa biciklisti steli na pomoč biti. Depa zatok se je nišče nej not mejšo. Že je vse cingalo, raščalo pa praščalo, že sta tejva Obadva onemogla pa sta ranč na tejn bila, da njau opitata, steroga pa te ona ške, gda sta go zobstom iskala Ona že daleč skače po vrtnicaj po peškoj pauti prauto doma. Lepau se je vönaspala, na drugi den Popodneva je že pa sedla na konji prauto Varaši. Če bi takšo stoj gnes delo, bi ja vsakši mislo, kakša velka ujdla je pa ta Iluška. Depa nej je tak bilau. Tau je bila samo nedužna šala. I.B. Obisk pri sombotelskem škofu Generalni konzul v Monoštru dr. Zlatko Muršec je pred kratkim obiskal sombotelskega škofa dr. Istvána Konkolya ter ga seznanil s pismom mariborskega škofa, v katerem so navedene možnosti za rešitev opravljanja verskih obredov v maternem jeziku na Gornjem Seniku. Po mnenju sombotelskega škofa se realna rešitev obeta s 1. julijem leta 2001, ko bo imenoval za novega župnika porabskega Slovenca, Ferenca Merklija, ki se zdaj šola v Rimu. Nagrada dr. Gadányiju Ob dnevu madžarske kulture je minister za šolstvo R Madžarske Zoltan Pokorni podelil Karlu Gadanyiju nagrado Szent-Györgyi Albert. Omenjena nagrada se podeljuje priznanim osebnostim v visokošolstvu, ki opravljajo mednarodno priznano delo. Dr. Karel Gadanyi je predstojnik Katedre za slovansko filologijo na Visoki pedagoški šoli Daniel Berzsenyi v Sombotelu. Domače pesmi med Muro in Rabo 5. marca je Zveza Slovencev v počastitev dneva žena priredila zborovski koncert v Slovenskem domu v Monoštru, na katerem so sodelovali trije zbori: Mešani pevski zbor društva upokojencev iz Murske Sobote, ženski pevski zbor iz Puconcev in Mešani pevski zbor A. Pavel z Gornjega Senika (več o tem dogodku v naši naslednji številki). Premiera ljubiteljskih skupin Porabska gledališka skupina Nindrik-indrik in lutkovna skupina OŠ Gornji Senik bosta imeli 12. marca skupno premiero. Gledališka skupina se bo predstavila z Mrožkovim Karlom/Karčijem, lutkarji pa z igro Živeti vkuper. Mentor obeh skupin je Milivoj M. Roš iz M. Sobote. Premiera se bo začela ob 17. uri v kulturnem domu na G. Seniku. Porabje, 9. marca 2000 6 Andovske zgodbe Oblak Tak 10 lejt sam star bijo, gda se je tau zgodilo. Tak je vrauče, ka človek že v sejnci tü švica. Vsakši pavar v Andovcaj zdaj s senaum dela. Če kaulak po brgaj gledamo, senau je vse v raztavi. Tašuga reda se tak vidi, kak če bi reteše pekli pa bi se reteške sükali po travnikaj. Podne je, ali kaulak podneva mora vöra biti, zato ka Djürvina Marika zvaun potegnila. Stalno zato ne vejmo, ka se pri njej ena vöra ne šté. Bilau ka prvin, bilau ka eno vöro kasnej zvonila. Zato pa pavri če vö na njivo ali v gauštjo dejo pa znati škejo, kelko je vöra, te si vöro v žepko dejajo. Senau sene, pavri pa tašuga reda malo v krčmau dejo, ka za žejo nika malo spijejo. Dja tü v krčmau dem, nej sam starejši kak deset lejt. Že od dalač se čüje, ka Pulkš pa Dožejnerski Imrec že znautra sedita. " Ka se je Jezuš Kristuš na svejt naraudo!"-kričijo znauva Pulkš. Vsakši peti stavek (mondat) jim je te bijo. Gda sta onadva vküpprišla, te so stare butaste babe vödavale. Cejlak sta je prejkmela. Zdaj je tü tak bilau. Dožejnarski Imrec so si staro, masno šapko dola vzeli pa so mi go v rokau djali. " Idi ta k tistoj staroj pa jo pitaj, kak leko eden človek tri somare (osle) nagnauk podoji. Če nede znala, te pet forintov mora nutra v tau masno šapko djati." Zaman sam pito vse babe, edna nej znala. Vsikša pejnaze ličila. Gda so pejneza notrazlüčale, te so lmreca pitale: " Na, zdaj povejte nam, kak leko tri somare eden človek nagnauk podoji!" Imrec masno šapko nazaj na glavao vsečejo pa jim tak pravijo: " Vejte babe, vi ste tak butaste kak črna zemla. Dočas mo od vas pejnaze vküp brali, ka same gora ne pridete." "Ti somar nauri, tak misliš, ka si ti tak čeden, kak se držiš!" -pravijo čemeraste babe. " Gledate vö na okno, tam viša gresa kakšni törmi se vidijo, " pravijo Pulkaš. Vsakši k okni üšo pa tak gledo. Samo tri babe so ostale na staucaj pa dja. Babe so se bojale, ka je pa znaurijo, zato so nej gor stanile, dja sam pa še nej vövido na okno, zato sam na riti ostano. " Rejsan," pravijo drügi, "tü nikši oblak se vöžane. Moramo domau titi, nej ka bi nam notrazrezalo v senau." " Vej Sto zmoča, tisti posiši tü," pravijo Mejndaš. " Dja se za volo oblakov nikdar nemo paštjo. Vrag naj vzeme senau. " Prosijo še eno posanco vina. Drügim se je zato tak vidlo, ka malo bola brž pijejo, vejo, če se senau zmoča, te še enkrat morajo sišiti. " Mariška, ti si najbola dalač, ti se moraš paštjiti, ka ti sanau rejsan zmoča," pravijo Rudi. " Doma je mauž pa on vtjüpzlüča, če bi sploj sila bila," se smeje Mariška. "Tvoj mauž tü nej taši, ka bi vauža leko trgo z njim. Baukše, če'š domau üšla," pravijo Dožejnarski Imrec. Te čas je v krčmej vse kmica gratala. " Ka vrag? Konec sveta bau!" pravijo babe edna drügi. " Na, Rudaš, fudaš, idi vö pa pogledni oblačino, ti si najbola flajsen," pravijo Mariška. " Dja sam skor najbola starejši pa dja moram pogledniti," se žaurgajo, gda vö na dvere dejo. Kak pomalek so vöšli tak hitro nazaj v krčmau skaučijo. " Njegvoga sveca, tü je oblačina! Črna kak krt pa vse više gauštja se vleče. Idi, Marika, pa zvoni, nej ka bi toča bila," pravijo Nani. Pa rejsan, Marika vö iz krčme odletejla pa tak vauže vlačila, ka so vse praščale. Za pet minut nazaj pride v krčmau pa tijo dola sede. " Zaka ne zvoniš tadale, tau nika nej bilau," go pitajo. " Ne vejm zvoniti," pravi prestrašeno Marika. "Zaka nej?" " Niša čüda se zgodila. Zvaun je glas zgübo, " pravi ona. " Ti si že cejlak naura gratala! Kak leko tašo norijo guči, ka zvaun glas zgübo," ji pravijo drügi. " Pojte, pa poglednite!" je zové. Cejla krčma je kaulak zvona stala. Marika je vauže zgrabila pa začnila vlačiti. Zvaun je ta pa nazaj balöncko, dapa glas vö z njega nej prišo. " Rejsan se je čüda zgaudila, " pravijo babe. " Ka tašo norijo föfnjate?! Ne vidite, ka macan vöspadno z zvona, zato ne deja, ” pravijo Pulkaš. " Te nas pa Baug kaštiga. Zdaj gvüšno toča bau," brblajo tadala babe." Vejte ka, spucajte se domau, nas s tašimi norijami ne čemerite, " pravijo Imrec. Oblak že sploj skrak bijo, vsakši leto domau, naj senau vküp leko sklade. Mariška tü letejla domau pa z možaum vret sta navule klala. Gda sta skur zgotauvila, te eden veter prišo pa vse gorzobrnjačo navule. Dež se je pa vlejo, pa začnilo grmati tö. Vse so tak njali pa so bejžali domau. Mariška so sploj čemerasti bili, zato ka se jim sanau zmočalo. Prvin kak so notra na dvera staupiti, je enga tresnilo. Mariška so brž notra skaučili na dvera, zato ka so se od grmance sploj bojali. Gda so prejk praga staupiti, te so tjiklo gor potegnili pa rit vö na dvera držati. " Vejš ka, es sé v majo rit vdari, " so skričali. Kumar so vöprajli, je enga praščalo pa je v dvaura nutra v gröjško vdarilo. Stara se tak zbojala, ka je v künji dvera vse dol strgala. Drügi den, gda so pavri senau z grablami goratrgali pa tak sišiti, so volo cejlak zgibili. Samo Mejndaš so biti dobre vaule, kak so gor v sunce gledali. " Nej sam pravo, ka Sto zmoče, tisti posiši tü!" Karči Fašenski torek v srejdo? Srejdi februara se je starejša mati v Varaši vcujpripravlala, ka de fanke (krofe) pelda. Vejpa, če je že fašenek, te se tak šika, ka se kroflinge spečejo. Med tejm, ka je ona testau mejsila pa čakala, ka se gene, je prišla k njej ena mlajša ženska na obisk (látogatóba) pa se je fejst čüdivala, Zakoj mati fanke pečejo, če de pa fašenek samo za dva kedna. Naj nji prej ta mlada ne gleda za nauro, uni pa ja vejo, ka je Zdaj fašenek. Vej so pa poglednili v kalendari - so se korili mati. Ja, v kakšnom kalendari? - je pitala mlada. V kakšnom? Pa v Slovenskom kalendari," - pravijo mati. Tak dugo, tak dugo, ka so šli gledat v eden drugi kalendar, v sterom je pisalo, ka je fašenski torek 7. marciuša. Kak je pa te leko v Slovenskom kalendari fašenski torek srejdi februara? Ja tak, ka konj štiri noge ma, pa se dun potekne! Steri smo Slovenski kalendar vküppostavlali, smo se tö malo spodteknili. Tau so vse računalniki (számítógépek) krivi, bi se zdaj leko branili. V računalniki smo meli lanski kalendar pa smo si mislili, Zakoj bi ga na nauvo druknivali, če pa je trbej samo na svetke skrb meti pa na tau, ka je prestopno leto. Zatok smo pa vse svetke, ka so z rdečimi liturami napisani kontrolejrali. Pozabili smo pa na fašenski torek. Tak se je leko zgodilo, ka je v Slovenskom kalendari fašenski torek dva kedna prva, kak je v istini. Pa tau eške ne dojde, ka je prva. Sploj je nej torek, liki srejda. Pepenica (hamvazószerda) pa ne spadne na srejdo, liki na četrtek. Tak je tau, če človek preveč zavüpa mašinom. Mater pa, stera je zavolo naše hibe prerano pelda krofline, prosimo, naj ne bau čemerna. Pa vejndrik so kroflinge nej na nikoj prišli?! -MS- Kurenti v Porabji 3. marciuša so se lidgé na Gorenjom Seniki pa v Varaši gvüšno čüdivali, kakšne maškare lejčejo po vesi pa po Varaši. Skurok so tak vögledali, kak bušonge v Mohači. Tau so pa bili kurenti, steri so Prišli iz Markovec na Ptujskem polju. Kak so pa k nam prišli? Eden od tej kurentov že dugo lejt ojdi na Goričko v Cvetličarno Mojca v Bodoncaj. Te so si pa lani zgučali, zakaj bi nej prejk v Porabje tö Prišli, ka bi nam malo odgnali dugo zimo pa prinesli sprotolejt. Porabje, 9. marca 2000 7 Kak sam vido svejt spod Stola? Prvo, ka se spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam se najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam se tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt. POLITIKA Gori nad mojo glavou je Sto skur fküper spadno, tak je moj oča vdaro po njem. Te je gori skočo, doj zakapčo televizijo, najprej pravo neka trno lagvoga, po tistom pa ške kcuj povedo: - Vrag naj vzeme politiko! Tam pod stolom je oprvin prišla v moje vüje ta rejč, politika. Najprvin sam si brodo, ka je politika nekša ženska. Rejsan! Tak sam si brodo, ka se je oča doj svado s kakšo žensko, steroj je ime Politika. Moj oča je biu vsigdar trno dober in pošteni človek, steri se je nej samo tak nagnouk doj svado. Zato sam si brodo, ka mora biti ta Politika trno lagva ženska in ženska brezi vsikšoga poštenja. Kcuj tomi pa se mi je tak vidlo, ka ta Politika nikak ne more biti lejpa ženska. Zato, ka sam ške Politike nej nigdar srečo, sam začo nastrgavati, gde mo jo leko vido. Vsikšo žensko, stero sam srečo na poštiji, v Varaši ali pa pri nas v vesi, san si doj pogledno od glave do pete. Dapa, niednoj bi nej mogo prajti, ka bi leko bila Politika. Za to sam isko in nastrgavo tadale. Trno me je migalo, kak vövidi takša ženska, stera je mojga očo tak svadila. Zato, ka sam jo nikak nej mogo gori spoznati, sam si vzeu falat papejra in jo namalo. Dugo sam jo riso, dokejč je nej bila ranč takša, ka bi leko mojga očo v trno lagvo volou spravila. Te sam njemi tou svoje risanje tapokazo. - Oča, pogledni, namalo sam ti Politiko. Moj oča pa se je samo smejau in gledo v tisto grdo, debelo, zamazano žensko. - Ge ne vejm, kak Politika vövijdi, dapa, ta tvoja ženska ranč tak vövijdi, ka bi njoj leko prajli, takša si kak politika Gda si gnesden brodim od tistoga, gda sam Politiko isko, se mi vidi, ka sam tisto žensko ške preveč lejpo namalo. Miki Karolina Kolmanič Konji pijejo vodo (2) Oče je strmel v sina, ki je stal razkoračen, z iskrečimi se očmi kot sodnik. Prvič je čutil, da ima zdaj pravico tako govoriti. Nekoč bi oče dvignil desnico nadenj. Zdaj pa je samo bolščal vanj in molčal. Nato se je obrnil in odšel, zroč v tla. Jožek bi najrajši tulil, vpil, preklinjal. Nekaj bi moral zdaj početi, da bi se ne ohladil. Na jok se še spomnil ni. Podzavestno se je pogladil po licu in občutil nekaj mokrega in gorkega. Čisto počasi se je napotil proti hlevu. Rjavko je poskočil, Črnko je mirno počival. Korakoma se je bližal. Naslonil se je na Rjavkovo glavo, ta se je vedno bolj spuščala, da jo je lažje dosegel: "Rjavko, prodali vaju bodo. Upam, da prideta v dobre roke in skupaj. Oče je trd. Tako je odločil. Obiskoval vaju bom.” Konj je strigel z ušesi, kdaj pa kdaj ga je pogledal s svojimi pametnimi in tokrat žalostnimi očmi. Ali se je tokrat njemu tako zdelo. Vsa hiša je vedela, kaj se dogaja. Celo mala Marica je cepetala in vpila: "Ne dava konja! Oča, ti si nam obljubil. Zdaj pa..." Nekaj dni se je domačija kopala v jesenskem soncu. Tistega oktobrskega dne pa se je nebo zopet razjezilo. Deževalo je že drugi dan. Jožek se je odcepil od svojih sošolcev in se sam podal na blaten, čeprav z gramozom posut, kolovoz. Ko se je vzpenjal, je nenadoma zaslišal za seboj avtomobil. Ozrl se je. In tedaj je opazil, da se kolena zajedajo v razmočeni kolovoz, a premakniti se nočejo. Iz grahasto zelenga rekorda je lezel starejši možak in zavpil: "Hej, ti dečko! Kako pa se pride do tiste hiše tam gori? Takih cest namreč moj avto ne pozna." "Peš, kakor pridemo mi," je hotel na kratko opraviti s tujcem. Ta pa se ni dal ugnati, saj je vprašal: "Tam prodajajo konje, kajne?" In tedaj je Jožetove možgane nekaj preblisnilo. Odkod in kako, tega sam ni vedel. Kratko in prepričljivo se je odrezal: "So že prodani." Da bi še bolj podkrepil svoj stavek, je še enkrat ponovil: "Ja, že predvčeraj." "A tako! Tako ne bom zastonj sopihal v ta vražji breg." Doma je seveda pobožno molčal. Šele zvečer je zaupal sestri in jo poučil: "Tudi ti jih lahko tako odženeš." Zdaj je celo Marica vključila svoje možgane in dejala: "Hm, to že. A saj ne bo vedno deževalo in tudi doma nisva. Kupec lahko pride dopoldan in tudi peš." Kmetje so začeli pripravljati njive za jesensko setev. Dnevi so bili topli in prijazni. Zato so hoteli vse opraviti v tem času. In tako se je zgodilo, da se je oče odpravil na črpalko po nafto. Dolgo ga ni bilo. Ko je družina že sedela za mizo, da bi kosila, je prišel jezen in brez pozdrava je zarobantil: 'Tako, zdaj ko bi bilo treba, je ni; nafte namreč." Jožeku je padla žlica na rob krožnika. Usta so se mu razlezla. Poškilil je proti dedku, nato še besno vrgel pogled na Marico. Potem pa je, kot da bi odkril edino odrešujočo misel, vzkliknil: "Ata, konja pa pijeta samo vodo!" Vsi so se pomenjlivo pogledali in se nasmehnili drug drugemu. Le oče je hotel ostati trden. A tokratni mogel. Čez čas se je vdal in pritrdil: "Fant, prav imaš. Popoldne grem orat." Dedek se je oprijel teh besed: "Počasi. Saj smo vedno vse postorili." "Ata, obljubiš, da jih ne boš prodal? Nikoli!" "No, seveda! Saj imamo dovolj krme. Pridna pa sta." In Jožek je pustil jed in tekel v hlev. Božal je oba konja hkrati in vpil: "Naša sta! Ostala bosta! Razumeta!" Nenadoma se je ozrl na prag hlevskih vrat. Vsa družina se je zbrala in molče zrla v ganljiv prizor. Dedek se je prerinil do konj in mirno, skoraj svečano izmodroval: "Vidiš, pobožaš ga, mu kaj poveš, te hvaležno pogleda. Traktor pa... železo ostane železo." Maturantski ples Na maturantski ples sta se pripravljala četrta razreda že dva tedna prej. Generalka je bila v četrtek in petek dopoldan. Hitro je prišel velik dan. Proslava v gledališki dvorani se je začela s himno. Potem sta se poslavljala razreda, ki bosta letos končala gimnazijo. Sledil je slavnostni govor ravnatelja, ki je govoril o uspehih in možnostih ter zaželel vsakemu srečo na maturitetnem izpitu. Potem je dijakom dal trakec, na katerem sta letnici gimnazijskih let. Oba razreda sta se predstavila s kulturnim programom. Vse to je trajalo do pol osmih. Potem smo se s povabljenimi gosti vrnili na gimnazijo, v avli katere je bil prirejen maturantski ples. Potem se je začela zabava, ki je trajala do enih, vsaj za starše. S sošolci smo šli v disko in smo tam nadaljevali. Noč je hitro minila, ob štirih sem šla domov. Počutila sem se zelo dobro, kljub temu da vem, da je težji del - maturitetni in tudi sprejemni izpit -še pred mano. Kristina Nagy 12.b-r., Gimnazija Monošter Porabje, 9. marca 2000 UTRINKI S SLOVENSKEGA PLESA 2000 Vinska župa 1 l bejloga vina, 5 dl vode, 10 dkg cukra, 4 djajcinoga žučaka, 2 žlici mele, cimet, citronsko lopinje vino z vodo, cintronskim lopinjem i cimetom sküjamo. Žučake s cukrom - sledik z melo - na penasto zgraužamo. Tau gorpistimo s küjanim vinom i pomalek cüvlegemo ostalomi küjanomi vini. Zmejs na flajsni graužamo, tačas, ka malo gorzavré. V šalicaj ponidimo. Vinska župa se pigé vrauča ali mrzla. Pečeno mesau 2 kg svinjskega mesa, 2 dl vode, 2 žlici žirá, česnek, kün, fejjer, sau V laboško dejemo 2 žlici žirá. Oprano svinjsko mesau solimo, s fejferom, künom i zosekani česnekom posiplemo. Na mesau v laboški vlegemo 2 dl vode i dojpokrijemo s parkovačom. Gda mesau pečemo, ga obračamo pa vodau gorlejvamo. Če je že do polonje meko, parkovač doizememo i meso z laboškov v redli dejemo. Spečemo ga do rdečega, Vmejs polejvamo s saftom. Če takšo mesau pečemo, ka je gor malo špeka i kauže, kauže na kocke zrejžemo pa na masau vrkar gordejemo, ka se lepau na rdečo speče. Hilda Čabai Na stare dni Pištak je že skurok 60 lejt star. V tauj starosti je človek že tak, ka ga gnauk tau, drgauč tisto boli. Pištaka je že tü dugo mautilo nika pa je te gorprišo, ka prej on sploj slabo vidi. Üšo je k doktori. Gda ga je doktor pito, ka ma je, se je etak taužo: "Po mojem ge slabo Vidim. Pred nistemimi lejtami, če sam po pauti üšo pa sam vido edno fejst mlado žensko, po cejlom tejli mi je štrmalo. Zdaj? Zdaj če dem po pauti, leko nagnauk deset lepi žensk mimo mene de, v meni se ne gene nika nej. Po mojem ge lagva oči mam." Dobitke za srečolov na slovenskem plesu 2000 so prispevali naslednja podjetja in posamezniki: Mura - moška in ženska oblačila; Galex, Blagovnica "Potrošnik", Radenska: Diana-Zvezda d.d., Pomurske mlekarne d.d., Pomurska banka, Pomurska založba, Zavarovalnica "Triglav", Podjetje za informiranje - Murski val iz Murske Sobote, Mlekopromet d.d. in Krka iz Ljutomera. Radgonske gorice d.d. in Kompas MTS iz Gornje Radgone. Ilirija Vedrog in Elektromaterial iz Lendave, Radenska iz Radenec, Pletiljstvo d.d. iz Prosenjakovec, Zdravilišče Moravske Toplice iz Moravskih Toplic. Slovenska manjšinska sa- mouprava Monošter-Slovenska ves, Restavracija Lipa, Simon d.o.o., Laci Korpič, Sariana d.o.o, Vend-tex, Tovarna kos, trgovina Media iz Monoštra ter Alojz Hanžek in Državna slovenska samouprava z Gornjega Senika. begúnec - menekült déjstvo - tény imennováti - kinevez literárna zgodovino -irodalomtörténet názor - nézet osébnost - személyiség poslanstvo - küldetés posvetováti sé - tanácskozik povéljnik - parancsnok préstol - trón seznanítí - tájékoztat sodóbnik - kortárs telésna vzgója - testnevelés vljúdnost - udvariasság zavrníti - elutasít ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deák Ferenc út 17, p.p.77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.