prispevkov nam to potrjuje, saj je pri večini prikaz publicistične dejavnosti v Izseljenstvu uokvirjen v društveno In versko delovanje etnične skupnosti. Izven predstavljenega tematskega sklopa sodi Še pet objav: o področju sociologije migracij piše Marina Hacin-Lukšič; zgodovinar Matjaž Klemenčič opisuje uspešnost clevelandskih Slovencev na volitvah v mestni svet; slovensko šoisko katoliško dejavnost med ameriškimi Slovenci prikazujeta Darko Friš in Leopoldina Plut-Pregljeva; Breda Čebulj-Sajko ovrednoti avstralske, 'jugoslovanske' in slovenske migracijske študije glede na njihovo uporabnost pri etnološkem raziskovanju avstralskih Slovencev. Za konec naj omenim še recenziji samostojnih književnih del dveh sodelavcev Inštituta, in sicer Drnovškove knjige Pot slovenskih Izseljencev na tuje: od Ljubljane do Ellis Islanda - Otoka solza v New Yorku: 1880-1924 (Ljubljana 1991) ter Čebulj-Sajkove, Med srečo in svobodo: Avstralski Slovenci o sebi (Ljubljana 1992). Njima se pridružuje še ocena knjige psihiatra Jurija Zalokarja, Mavrična kača. In samo še zaključna misel v razmišljanje: medtem ko se ostale humanistične in družboslovne stroke na Slovenskem čedalje bolj posvečajo raziskovanju slovenskega izseljenstva, ostajata danes (generalno gledano) etnologija in kulturna antropologija izven tega prizadevanja. Zakaj? Breda čebulj - Sajko PO SLEDOVIH... Pričevanja koroških Slovencev 1920-1945 Knjigo so pripravili Helena Verdel, Mirko Messner, Andreas P. Pittler, Vidas Oblid, Jože Rovšek, Meta Domej. Izdala Slovenska prosvetna zveza v Celovcu, 1991. Skoraj štiristo strani obsežna knjiga sodi po svoji tipologiji v tako imenovano ustno zgodovino, saj je rezultat devetinpetdeset pripovedi - in to dobesedno, ker so bile posnete najprej na magnetofonski trak in nato transkribirane in toliko poknjižene, da omogočajo nemoteno branje - koroških Slovencev, kako so doživljali in prestajali zapostavljanje in preganjanje zaradi svoje narodnosti s strani svojih sodežetanov po usodnem plebiscitu leta 1920, tako da se je marsikdo od njih pridružil med drugo svetovno vojno protifašističnemu gibanju. Glede na to, da gre za obdobje od razpada Avstro-Ogrske monarhije po koncu prve svetovne vojne in ustanovitve Avstrije v obsegu, kakršnega poznamo danes, je naslov prvega razdelka v knjigi Koroški Slovenci in prva republika. Sledi razdelek Koroški Slovenci in leto 1938, ker je tega leta Hitler zasedel Avstrijo in tedaj se je začel očiten "pregon Koroških Slovencev", kakor je naslovljen tretji razdelek, medtem ko četrti zajema 80 pripovedi, ki sodijo v "odpor Koroških Slovencev". Vsak razdelek je opremljen s Preglednim zgodovinskim orisom razmer, nakar sledijo življenjske usode skozi Osebno In v veliko primerih otroško perspektivo (135, 138, 139, 141). Vendar ne toliko s političnega vidika, ampak z ravni vsakdanjega Življenja. Devetinpetdeset pripovedovalcev In pripovedovalk (kot šestdeseto bi lahko zraven prišteli spomine Milke Hartmanove, prim. Borec, 35,1983, 169-172). Z vseh krajev nekdaj slovenske Koroške, različnih starosti, stanov, izobraženosti in opredelitev sestavlja pravcato enciklopedijo življenja, seveda iz določenega izhodišča. V prvi razdelek je uvrščenih petnajst pripovedi, kako so ljudje na lastni koži doživljali Preganjanje njihove materinščine in so se otroci knjižne slovenščine učili le naskrivaj, ko so jim matere vcepljale ljubezen do domaČe literature (37), saj so bili slovenski napisi sodeželanom napoti ne le pri postajah križevega pota v cerkvi (82), ampak tudi na zvonovih in celo nagrobnih spomenikih (107). Tako je nekdo nostalgično dejal: "Zdaj bomo pa slovensko pesem slišali še samo na pogrebih. Bomo pa na vse pogrebe šli, da jo bomo vsaj še tam čuti" (95) Otroci, prihajajoč lz Šole, so pretresali do mozga svoje starše, pozdravljajoč jih: "Heil Hitler". (101-1°2) Sin je po vrnitvi z zagovora na občini jokal in rekel "Ali, bog/ona/, da ste me tako vzgojili, da tudi v najtežjih urah nisem zatajil svojega materinega jezika." (116) ^as, ki je danes ni več; Transilvanija v sedemdesetih letih (foto: M. Fister) 81 Tragična žrtev preganjanja v tem obdobju je duhovnik Vinko Poijanec, ki so ga po eni verziji zastrupili, po drugi pa mu dajali v hrano steklovino. Umri je 25. avgusta 1938 in njegov pogreb je bil veličastna manifestacija slovensko čutečih Korošcev. Ziljani so mu prinesli venec iz lipovega cvetja (94). Stene zapora v Železni Kapli spomladi 1941 pa so bile priče enako globokemu duhovnemu doživetju ob nočni adoraciji (88-89) kot se je marsikdaj dogajalo podobno v koncentracijskih taboriščih. šestnajst pripovedi je osredotočeno na šok izgnanstva in njegove nasledke, devetintrideset pa jih razkriva svoje motivacije za aktiven odpor proti nacizmu, kar jih je pripeljalo k partizanom. Nekateri so se raje zanje kot za odhod v nemško vojsko odločili tudi zato. da bi bili bližje doma (313). Kako se je moralo zarezati v otroško dušo trem deklicam, ki so bile pretepene v enem od izgnanskih taborišč zato, ker so nabirale rožice svojim materam ob materinskem prazniku (158) in vojaku, ki je iz nemške vojske prišel na dopust domov, pa našel na njem tuje ljudi, ker so mu domače preselili (178, 180), na izpraznjene domačije pa so prihajali prebivalci iz Kanalske doline. Iz okolja izgnanstva vsebuje knjiga tudi nekaj potez dobrohotnosti, ki, žal le kot izjema, potrjujejo pravilo; o stražarju, ki skuša vliti upanje spremljajočemu ga, da po dežju pride sonce, o humanem 'lagerfuehrerju' na Hesselbergu, ki je še po koncu vojne vzdrževal stike z izgnanci, tistih nemških zdravnikih, ki niso delali razločkov med pacienti (351, 293-294, 163, 170-172, 327). O medvojnih vojaških formacijah pač še ni rečena zadnja beseda. Koroška verzija partizanstva se iz pričujoče knjige kaže bolj realistično kot je bilo v memoarski literaturi te vrste reči doslej, saj ne gre za črnobelo slikanje, ampak za vrsto nians, ki vse skupaj ustvarjajo paleto življenjske resničnosti. Apologetika do njih je tu drugače motivirana, kot smo je bili do nedavna vajeni na južni strani Alp: "Pravijo, partizani so bili komunisti. Ja, poslušajte, mi nismo Šli na to, kaj je kdo. Sploh ne, gledali smo samo na to, kdo je bil proti Hitlerju. Če bi se proti Hitlerju uprl kdo drug, bi bili pa z njim. Nekatere so izselili, mi, ki smo ostali doma, smo pa partizane podpirali. Že vselej sem rekla, mi nismo spraševali, kaj si, borili smo se zato, da bi pomagali uničiti Hitlerja. To je vse. Takih pa je bilo pri nas precej, vendar eden za drugega nismo vedeli. To je bilo dobro..." (348) Razcepljenost prebivalstva zaradi domobranske opozicije naj bi se pojavila šele po koncu druge svetovne vojne (324-325). Le redko so doživeli kakšno priznanje za njihovo požrtvovalnost kmetje, ki so partizane fizično oskrbovali: "Se danes ne morem pozabiti, s kakšno ljubeznijo in požrtvovalnostjo so nas ljudje vzeli v varstvo oziroma nam pomagali. Težko sije predstavljati, da je bilo to kljub vsej nevarnosti, strahu in tudi tveganju sploh mogoče. In vendar, samo s to povezanostjo in podporo ljudi na kmetijah je nastala tista moč, kije obdržala vse skupaj. Če ne bi bilo zaledja in podpore, ne bi mogli zdržati. Teh ljudi se moram vedno spet hvaležno spomniti, da so bili tako junaški, včasih celo bolj kot borci s puškami v rokah." (322)... "Zato pa pravim, da so ljudje, ki so pri nas ostali na kmetijah, prav toliko pretrpeli in storili za osvoboditev ali pa še več kot partizani. Prišla je policija, domačin se je moral vesti, kot da je z njimi. 82 Take policijske patrulje po petdeset ali sedemdeset mož so pogosto hodile naokoli. Pri nas, pri Mikeju, preden sva z Zalo odšla v partizane, so večkrat ostali Čez noč. Zanetili in ležali so v hiši. Morali smo biti dobri z njimi, če pa so prišli Partizani, smo jim tudi pomagali, ko smo pa vedeli, da se borijo za slovenski narod in za svoj obstoj. Če pa so policisti kje zvohali, da si imel zvezo s partizani, si pa nastradal." (245-246) V tej zvezi je prejkone veliko novega, kar bi lahko uvrstili v poglavje o neke vrste Partizanskem pravu (254, 274, 314), tudi vpričo žensk v njihovih vrstah In o drugih Ženskih zadevah, o čemer doslej nI bilo priti do virov (prim. 291, 299). posebno doživeto gredo pripovedi o prestanem trpljenju zaslišanj v zaporih In Poniževanjih v koncentracijskih taboriščih. Iz teh izkušenj je tudi zorela definicija 'zdajalstva: "Hvate bogu, za nami niso več koga aretirali. Mislim, da je bilo dobro, da sem vsaj nekaj priznala, sicer bi zaprli vso družino. Potem niso nobenega več. Mi pa smo bili že tako zaprti in konec. Nekateri so pač vsako priznanje imeli za izdajo, če pa si sam v takem položaju, je to druga reč. Koliko ljudi bi lahko izdala, P& jih nisem. Zame je izdajalec tisti, ki sam od sebe hodi na policijo in iz hudobije prijavlja ljudi. Pod takim pritiskom in z vso odgovornostjo za družino pa je o i2dajstvu težko govoriti." (358) In druga izkušnja: "Mene so zasliševali v nekem Posebnem prostoru, spodaj je bila taka železna rešetka in tja noter me je gnal. •Potem mi pomoli neko sliko in reče: 'To boste pa že poznali, to je vaša sestra.' p°gledam, ni bila moja sestra, in rečem: 'Ne, prosim, to ni moja sestra. Če se hočete prepričati, Vam lahko to dokažem. Moja sestra ima dolge lase, dolge kite, a te ima trajno.' 'No dobro. Katera pa je potem ta?' Dobro sem vedela, da je bila tista zaprta. In povem po resnici: 'Da, poznam jo, ta je tudi tu nekje v zaporu.' S tem sem morala dokazati, da govorim resnico. Malo pa so me podučile tudi moje s°trpinke, saj so bile že izkušene. Rekle so mi: 'Če vas bojo zasliševali, povedati smete ničesar, Če veste ali ne veste. Če vse poveste, bojo še drugi nesrečni, ie Pa nič ne poveste, boste enako trpeli." (296) Knjiga je strokovno pomembna z več vidikov, ne nazadnje tudi etnološkega, saj Prinaša veliko empiričnega gradiva za raziskave različnih tem, predvsem iz socialne ln duhovne kulture, manj pa iz materialne, v prid prihaja tudi slovstveni folkloristiki, Predvsem zaradi ustnega posredovanja in komentarja do njega: "O teh dogodkih Pr'Povedujem, kakor sem volje. Včasih sem razpoložena, včasih pa nisem, pa n