Stališča in odmevi Ali potrebujemo drugačne, tuje negovalne modele za pridobivanje boljše kakovosti (bukovega) lesa? 1 UVOD V članku z naslovom "Z drugačnimi negovalnimi modeli do boljšega lesa", mag. Mitja Cimperšek poleg zelo bogatega zgodovinskega pregleda rabe bukovine in gojitvenega »vprašanja« bukve, kakor tudi pregleda strokovnih temeljev (nastanka) kvalitete ali razvrednotenja bukovega lesa, prikaza primerov dveh sestoj ev, katerih vrednostna struktura bukovine ni dosegla pričakovanj, predstavlja svoje, deloma nasprotujoče si poglede na način gos­ podarjenja z bukovimi gozdovi, skupaj s predlogom vpeljave »novega« (danskega) negovalnegamodela, mimogrede pa navrže še kritiko slovenske gozdar­ ske politike, organizacije in gospodarjenja z gozdovi. Glede na veliko zanimivost bukove problematike za slovenske razmere, ki je očitno, tudi po štiridesetih letih sodobne, sonaravne Mlinškove gozdarske šole, še vedno odprta, bi vsekakor veljalo o predstavljenih stališčih in predlogih tudi obširneje strokovno razpravljati. Naj v temle odmevu prispevam nekaj glavnih misli k tej (morebitni) razpravi. Pri tem bi se najprej rad spomnil, kako je sonaravne in večnamensko gospodarjenje ter nekatere, z njima povezane določbe in usmeritve - skladno s slovensko gozdarsko doktrino - definiral Zakon o gozdovih - ZOG (1993) in Programu razvoja gozdov v Sloveniji- PRG (1996). 2 STRATEŠKA IZHODIŠČA 2. 1 Temelji slovenske gozdarske zakonodaje Po ZOG je "sonaravno gospodarjenje način ravnanja z gozdnimi ekosistemi, ki temelji na negi gozda in zagotavlja njihovo ohranitev, povečevanje pestrosti avtohtonih rastlinskih in živalskih vrst ter vzpostavljanje biološkega ravnotežja". Izbira dreves za možni posek je opredeljena kot "gojitvene - negovalno opravilo, s katerim se v skladu s stanjem gozdnega ekosistema, cilji in intenzivnostjo gospodarjenja ter s potrebami lastnika gozda določijo posamezna drevesa ali skupine dreves za posek". Pomembna je tudi načelna določba ZOG, po kateri zakon "zagotavlja sonaravne ter več- GozdV 60 (2002) 7-9 namensko gospodatjenje v skladu z načeli varstva okolja in naravnih vrednot, trajno in optimalno delovanje gozdov kot ekosistema ter uresničevanje njihovih funkcij". Gre torej - skladno s slovensko gozdarsko doktrino in paradigmo -za zelo zahtevne, ekološko in ekonomsko celovite opredelitve, ki imajo zakonsko težo in jih je tako potrebno tudi uporabljati. Težko bi jim še kaj bistvenega dodali, brez spremembe ZOG (in regresije v tem pogledu) pa jim ne moremo in ne smemo ničesar niti odvzeti. To seveda velja tudi konkretno, ko npr. razpravljamo o izbiri morebitnih novih, po svojih značilnostih eno- in ne večnamenskih gojitveno-negovalnih modelov. 2. 2 Temelji slovenske gozdarske politike in paradigme Nacionalno strategijo (politiko) trajnostnega, sonaravnega in večnamenskega gospodarjenja z gozdovi precej podrobno opredeljuje PRG. Preobsežna bi seveda bilo navajati vsebino posameznih sonaravnih usmeritev (politik), zapisanih v tem dokumentu, pravzaprav uradnem "katekizmu" slovenske gozdarske doktrine in politike, za katerega je upati, da ga vsi gozdarji dobro poznamo. 2. 2. 1 Gozdnogojitvene usmeritve Za potrebe razprave o problematiki gospodmjenja z bukovimi gozdovi naj direktno povzamem in izberem le nekatere, po moje najbolj bistvene usmeiitve PRG, in sicer: - "na dobrih rastiščih je sonaravno in gospo­ darno vzgajati debelo in kakovostno drevje, ki daje gozdu mehansko in biološko stabilnost, ga bogati v pogledu opravljanja splošno kmistnih funkcij in zagotavlja primerne gospodarske učinke gozdov; - intenzivirati je treba nego z redčenji v doraščajočih sestojih (letvenjaki in drogovnjaki), še posebej v sestojih listavcev; - gozdove je treba obnavljati naravno in malopovršinsko; naravno obnavljanje naj praviloma poteka pod zastorom starejšega drevja, s primerno dolgimi pomladitvenimi dobami; 407 1 111 Stališča in odmevi ~--------------------------- - gozdnogojitveni ukrepi morajo biti skrbno načrtovani (gozdnogojitveno načrtovanje). Ali je, npr. zaradi ožjih ekonomskih interesov, potrebno te ekološko in ekonomsko usklajene usmeritve v PRG korigirati? Ali tem usmeritvam, ki sicer na splošno veljajo tudi za bukove gozdove, sploh lahko - v pogledu nege in kakovosti (gozda in lesa) - še kaj dodamo? Težko. Prepričan sem tudi, daje nro~~e , če sta le način (naravne) obnove in zasnove sestojev ustrezna 1 racionalna ter obstaja možnost, in seveda denar, za ustrezno, intenzivnejšo nego sestojev, uresničevati tudi tako visoko­ zahtevne cilje glede kakovosti (lesa) kot si jih postavlja mag. Cimperšek, znotraj naših, že preizkušenih modelov nege 1 redčenj. V pogledu obnove oziroma načina gospodmjenja z gozdovi pa strategija PRG med drugim postavlja tudi določene splošne okvire in omejitve, kijih mora naše gojenje spoštovati. Hitre, zlasti velikopovršinske obnove sestojev, brez primerno dolgo trajajoče zaščite mladja s strani zastara odraslega drevja, PRG vsekakor ne dopušča. To enako velja tudi za bukove sestoje. S tem je predlagani, »ekspresni« danski model gotovo v popolnem nasprotju. 2. 2. 2 Višina in intenzivnost sečenj PRG določa tudi politiko v zvezi z višino bodočih sečenj. Tako predvideva, da bi se "zmerna intenziteta sečenj morala nadaljevati tudi vnaprej , kar bi v obdobju naslednjih tridesetih let omogočilo povečanje lesnih zalog za več kot tretjino, prirastka pa za četrtino<<. Hkrati PRG predvideva tudi »povečevanje največjega možnega letnega poseka, ki naj bi v treh desetletjih enakomerno narasel na 3.6 m 1 1ha in leta<<, pri čemer bi bila »po količini dosežena 84 odstotna izkoriščenost gozdnih rastišč, okrepile pa bi se tudi ekološke funkcije gozdov«. Predstavljena politika ohranjevalnega izko­ riščanja proizvodnega potenciala slovenskih gozdov je bila sprejeta s konsenzom celotne gozdarske stroke, in je bila potrjeno tudi z nacionalnim interesom, izraženim preko Državnega zbora. Če bi jo želeli spremeniti, bi jo torej morali skozi Državni zbor. Te usmeritve PRG so še vedno veljavne in obvezujoče in so gotovo tudi nadalje aktualne, konkretne številke glede višine možnih sečenj Državnega zbora ob višjih lesnih zalogah in prirastkih od pričakovanih, ki jih sedaj ugotavljamo v slovenskih gozdovih - pa so 1 bodo posledično 408 tudi višje. Tako je že bil možni posek tudi višje načrtovan v predlogu območnih načrtov za obdobje 2001-2010. Ni torej razumljivo, zakaj naj bi bila »slovenska gozdarska politika v vedno večjem razkoraku z nacionalnimi ekonomskimi interesi<<. Razumem pa, daje objektivno v precejšnjem razkoraku še vedno dejanska in ten zi vnost gospodarjenja z gozdovi in obseg sečenj, ki v razkoraku tudi sicer vedno bo. Če bi država imela proračunski denar, bi na podlagi sprejetega PRG lahko precej odločneje stimulirala intenzivnost gospodarjenja (npr. preko subvencio­ niranja redčenj, ki so usmerjena v kvaliteto, ki sicer mora biti lastnikov, posredno pa je tudi nacionalni interes). Pri tem pa se moramo s strani narodno­ gospodarske funkcije zavedati krute realnosti, lastniške in parcelne razdrobljenosti slovenskih gozdov, kjer prav velika intenzivnost, tako kot nekdaj s »skupnim<< gospodarjenjem, nikoli ne bo možna, efektivna površina gospodarskih gozdov pa bo dejansko bistveno manjša in gozdovi bodo tam pod večjim pritiskom. Sicer pa, ali naj se npr. zgledu jemo po Avstriji, kjer se bruto seka okrog 19 ,5 mio kubičnih metrov (5 m 3 /halleto), njeno gospodatjenje pa je, kljub sonaravni Mayerjevi šoli, še vedno precej bliže golosečnemu, sedaj sicer v manjšem merilu , kot sonaravnemu sistemu. Absurdno pri tem je, da so vsi avstrijski gozdovi sedaj tudi že PEFC certificirani, pri nas v Sloveniji pa se niti nosilci certifikacije, zlasti lastniki gozdov in lesna industrija, še nimajo interesa organizirati, čeprav nacionalni (državni) interes obstaja. Država je npr. že poskrbela 1 financirala pripravo strokovnih izhodišč 1 za PEFC certifikacijsko shemo, nosilec certifikacije pa pač- po pravilih certifikacijskih shem, ki so »prostovoljne« in nevladne, država sama ne more biti. Prav v tem se med drugim kaže ekonomski interes, ki ga zaenkrat ni prav pri tistih, ki bi morali biti njegovi nosilci. Zaradi tega tudi blagovne znamke »lesa iz Slovenije << še dolgo ne bo, če bo sploh kdaj, četudi bi si jo država in gozdarska stroka še tako želeli, saj gre pri tem za izrazito tržno in ne administrativno sfero. 1 Študija »Strokovne podlage za vključitev Slovenije v PEFC certifikacijsko shemo (FERLIN et al., 2002) je dostopna na HTTP Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. GozdV 60 {2002) 7-9 Stališča in odmevi Ali je torej - iz čistih podjetniško-ekonomskih razlogov - potrebno usme1itve PRG glede višine in intenzitete sečenj korigirati? Ali je res potrebno - z vidika kakovosti lesa preiti na >>ekspresne« modele dela z bukovim gozdom? Menim, da nikakor ne. 2. 3 Nasprotujoči naravovarstveni interesi Ko govorimo o intenziteti gospodarjenja z gozdovi in višini sečenj, za katero smo si najbrž vsi gozdarji enotni, da je dejansko zelo nizka 1 prenizka - nas gozdarje po drugi strani lahko zaskrbljujejo tudi predlogi nekaterih nasprotnih, »naravovarstvenih« namer in usmeritev. 2. 3.1 Varstvena območja (NATURA 2000) Slovenija - skladno z EU okoljskim pravnim redom - npr. pripravlja omrežje NATURA 2000, t.j. predloge za posebna območja ohranjanja in/ali varovanja (Special Conservation Areas) evropsko pomembnih habitatnih tipov in/ali vrst. Samo za varstvena območja za ptice, po t.i. ptičji direktivi (iz leta 1979) je poseben razvojni projekt, ki ga je po naročilu MOPE pripravil DOPPS, predvidel skoraj četrtino slovenskega ozemlja, le-to pa zajema zlasti največja gozdna območja (gre predvsem za državne gozdne kompJekse), kjer se tudi sicer predvidevajo regijski parki. Predlogi nekaterih varstvenih usmeritev za ta območja gredo celo v smeri dodatne izločitve iz gospodarjenja velikih površin, npr. 50 (Snežnik) ali 100 km 2 (Kočevje). Varstvena območja naj bi se izločala tudi za druge, evropsko pomembne živalske vrste (med njimi npr. medveda in volka), zlasti pa tudi za habitatne tipe (po naše rastišča), katerih je v naših gozdovih kar velik delež. V NATURA območjih, kasneje tudi razglašenih s strani Vlade, bi se tako lahko znašlo več kot tretjina slovenskih gozdov, v katerih se že sicer mednarodno primerljivo zelo sonaravne gospodari, vključno z sorazmerno majhnimi intenzitetami sečenj. Naslednja stopnja je tako lahko samo še rezervatno varstvo preko prepuščanja gozdov naravnemu razvoju z ostro razmejitvijo do preostanka gospodarskih gozdov - seveda v nasprotju z našo gozdarsko strokovno doktrino, našim gozdarskim pravnim redom in nacionalno gozdarsko strategijo 1 politiko. GozdV 60 (2002) 7-9 2. 3. 2 Prenos lastništva državnih gozdov ali (dela) rente upravljavcem zavarovanih območij In še ena ključna stvar je, ki nas gozdarje v tem trenutku lahko zelo zaskrbljuje. Preko najnovejših predlogov sprememb/dopolnitev naravovarstvene zakonodaje (Zakona o ohranjanju narave, 1999) prihaja do poskusov, da bi nam državne gozdove (njihovo lastništvo/upravljanje) naravovarstvo kar odvzelo oziroma - če to prvo ni mogoče - da bi nam odvzelo »le« rento iz državnih gozdov (npr. njeno polovico), v katerih se predvidevajo zavarovana območja (parki). Ta renta torej naj ne bi šla nazaj v gozdna vlaganja (npr. v nego/ redčenja), ampak naj bi se prelila kar k uprav­ ljavcem bodočih parkov - za financiranje par­ kovnega upravljanja in parkovnih dejavnosti (namesto proračunskih sredstev, ki jih ni). Ti politično močno podprti poskusi potekajo žal brez prave, široke vednosti gozdarjev, nenazadnje tudi tistih (npr. podjetij), ki imajo nad gozdovi pretežno ekonomske interese. Kaj bi zgoraj omenjeno pomenilo za naše sonaravne gozdarstvo, seveda ni potrebno posebej razpravljati. Različni klici po prevelikem povečevanju intenzitete gospodarjenja z gozdovi, ki se sklicujejo na nacionalno-gospodarske interese, pa vsekakor dobijo svojo protiutež tudi v omenjenih naravo­ varstvenih namerah. Sonaravne usmerjenemu, zmernemu gozdarstvu pa takšni ekonomsko in naravovarstveno nasprotujoči si interesi pravzaprav lahko celo ustrezajo. 3 STROKOVNO- ORGANIZACUSKA IZHODIŠČA 3. 1 Ekološka merila za ohranjenost in (so)naravnost gozdov in gospodarjenja Danes so za presojo ohranjenosti ali naravnosti ekosistemov /habitatnih tipov že uveljavljena nekatera temeljna ekološka merila, in to celo v okviru EU pravnega reda (glejte npr. merila za oceno ohranjenosti NATURA 2000 območij v EU Direktivi o habitatih flore in favne, 1992). Za gozdove se tako ohranjenost/naravnost lahko ocenjuje na podlagi: (a) prisotnosti značilne naravne sestave drevesnih vrst, (b) ohranjenosti značilne sestojne zgradbe (v vertikalnem in horizontalnem pogledu), (c) prisotnosti značilnih, za živalske vrste pomembnih habitatnih sestavin (npr. mrtvega 409 Stališča in odmevi stoječega in ležečega lesa) in (d) značilnih ekosistemskih funkcij in/ali procesov (npr. naravnega izločanja, naravnega pomlajevanja itd.). Sonaravne gospodatjenje z gozdovi - če naj bi bilo res ekološko - preprosto predstavlja pri­ lagajanje naravnim ekosistemskim strukturam in funkcijam (obratno vsaj ne-razdiranje le-teh), zlasti s posnemanjem in izkoriščanjem naravnih procesov. Prav slednje je pomembno ne samo v ekološkem, temveč tudi, in še kako, v ekonomskem smislu. Na podlagi zgornjih meril je zato razmeroma lahko- če seveda poznamo strukturo in funkcijo različnih tipov naravnih gozdov (mnoge imamo zastopane v naših gozdnih rezervatih) - ocenjevati tudi sonaravnost našega konkretnega gozdnogojitvenega ravnanja, nena­ zadnje pa tudi ustreznost različnih usmeritev in modelov, tudi takšnih, ki so predstavljeni/ predlagani v članku, o katerem je razprava. 3. 2 Slovenska šola sonaravnega gojenja bukve Z nego bukovih gozdov imamo v Sloveniji že precej dolge in bogate izkušnje, in tudi svojo šolo (v okviru nje npr. dolenjsko), ki je po IUFRO kongresu v letu 1986 tudi širše mednarodno poznana. Zato res ne bi kazalo nanjo kar pozabiti ter zdrveti po tuje (npr. danske) metode in modele gospodarjenja z bukovim.i gozdovi. V okviru naših uveljavljenih načinov izbiralnih redčenj in izkušenj se namreč lahko, v okviru ekoloških meril, zelo sproščeno prilagajamo - tako po pogostnosti, intenziteti in drugih vidikih- tudi najzahtevnejšim ekonomskim ciljem. Ko bi pri tem le bilo dovolj sredstev za intenzivno nego/redčenja na raz­ polago?! Tudi pri delu z odraslimi bukovimi sestoji in njihovo obnovo imamo gotovo dovolj lastnih, rastiščno specifičnih izkušenj, s tem, da nikakor ne zavračamo tujih znanstvenih in praktičnih izsledkov. Bi pa naše starejše in novejše izsledke vsekakor bilo enkrat koristno, urejeno proučiti in predstaviti, in morda naše strokovne poglede - glede ekološko in ekonomsko usklajenega načina gospodarjenja z bukovimi gozdovi -tudi poenotiti. Glede same negelredčenja bukovih sestojev pa sem·prepričan, daje to že bilo st01jeno v preteklosti (npr. na gojitvenem seminarju v Straži, v letu 1981), kar pa ne pomeni, da bi 410 takšen seminar ne veljalo kmalu ponoviti oziroma to znanje osvežiti. 3. 3 Organizacija gozdarstva Ali je slovensko gozdarstvo, da bi strokovno uspešneje usmc1jalo razvoj gozdov, res potrebno celovite »strokovne in organizacijske prenove«? V se kakor se strinjam, da je razvoj organizacije in stroke absolutno potreben, ne pa da je potrebna njena popolna prenova. Naj pri tem (po letu 1997) ponovno omenim le eno ključno stvar. Strokovno delo javne gozdarske službe, ki žal ni sama deležna rezultatov svoje (štiridesetletne) nege, gotovo ne more biti prav preveč stimulirana v praksi, kjer rezultate tega dela žanjejo drugi. V tem je gotovo največji problem sedanje organizacijske razdelje­ nosti upravljanja/gospodarjenja v državnih gozdo­ vih oziroma opravljanja le servisne vloge s strani Zavoda za gozdove Slovenije. V tem je tudi največji razkorak z Leibundgutovo in Mlinškovo doktrino gospodarjenja z gozdovi. Če že govmimo, da bi bil v gozdarski organizaciji potreben razvoj na bolje, potem bi bil končno potreben premik zlasti v tem pogledu. Dejansko stanje pa je tako, da se premiki, kot že omenjeno, poskušajo na drugi, naravo­ varstveni strani, gozdarstvo pa pri tem nemo zre in čaka. Ekološke in ekonomske funkcije v državnih gozdovih bi bile tako pri usmerjanju v praksi - v kolikor morda sedaj niso - zelo hitro med seboj usklajene, odpadla pa bi tudi nevarnost prehoda njihovega upravljanja h kakšnernu drugemu, npr. parkovnemu upravljavcu. No, če bi slednji bil kar Zavod, omenjeni sporni naravovarstveni predlogi niti ne bi bili napačni. 4 ZAKLJUČEK Gospodarjenje z bukovirni gozdovi, ki bi sicer temeljile na naglem obnavljanju celotnih sestojev (prekratkih pomladitvenih dobah, kakršna je bila npr. praksa do začetka osemdesetih let) in bi imelo za posledico veliko homogenizacije drevesne sestave in sestojnih zgradb, ki ne bi upoštevalo zakonitosti naravnega izločanja in njemu prila­ gojene izbire števila kandidatov/nosilcev funkcij pri redčenjih, ki bi temeljila na izjemno majhnem številu takšnih izbranih osebkov/soliterjev ter na zelo močnih redčenjih, takšnih, ki bi bila značilna za t.i. dansko šolo, je vsekakor, na podlagi GozdV 60 (2002) 7-9 Stališča in odmevi predstavljenih ekoloških meril, ne-sonaravne, prav gotovo pa - z vidika rizikov v pogledu stabilnosti in naravnih motenj - ne bi moglo biti trajnostno niti v ekonomskem smislu. Na podlagi teh meril ni torej težko oceniti, da predlagani danski gozdnogojitveni model - če bi ga uporabljali tako kot je opisan - ne ustreza ekološkim merilom sonaravnosti niti v pogledu sestojne zgradbe, niti v smislu (vsaj minimalne) prisotnosti starejše faze (in razgradnje), niti v posnemanju naravnih (npr. izločitvenih, obno- vitvenih) procesov. Res pa je, da bi ga z ustrezno malopovršinsko prilagoditvijo rastiščnim in strukturnim razmeram - tako kot kakšen drugi - lahko približali idealnejšemu modelu sonaravnega ravnanja z bukovim gozdom. Vendar slednje lahko - v kolikor in kjer to še nismo - veliko uspešneje storimo kar z našim(i), ponekod že štiri desetletja preizkušanim(i) modelom(i), ki bi naj ga(jih) le oplemenitili s tujimi izkušnjami in izsledki. Franc FERLIN Gozdarski inštitut Slovenije Gozdarstvo v času in prostoru ------------------------· ~ 25. SVETOVNO PRVENSTVO GOZDARJEV- 25.-28. SEPTEMBER 2002, LOCKERBIE, ŠKOTSKA Odšli v upanju - vrnili se z bronom Slovenska ekipa gozdnih delavcev, ki je bila izbrana na 3. državnem tekmovanju gozdnih delavcev v Kočevju 18. maja letos, v sestavi: Bogdan AMBROŽIČ iz Sanabora, s.p. gozdarskih storitev, Janez ZRIMŠEK iz Dobca, delavec pri GG Postojna, Robert ČUK iz Podlaaja, delavec pri GG Postojna in mladinec (junior) Anton CVETEK, dijak, doma iz Bohinjske Bistrice in vodstvom vodje ekipe, TREBEC Adolfa, iz Zavoda za gozdove Slovenije, OE Postojna ter tehnični pomoči VADNU Marjana ter SAMEC Borisa, oba s Srednje gozdarske in lesarske šole iz Postojne, se je v času od 25.-28. septembra udeležila 25. svetovnega tekmovanja gozdarjev v Lockerbie na Škotskem. Tekmovanje je bilo izvedeno v treh dneh v petih preizkušnjah: • podiranje drevesa na 15 m oddaljen cilj (čim natančneje zadeti cilj -količek); • menjava verige in obračanje letve motorne žage; • kombinirano prežagovanje dveh hlodov, ki ležita pod različnimi koti; • precizne prežagovanje hlodov na podlagi ( pri tem pa ne zarezati v podlago); • kleščenju oz. obvejevanju drevesa. Med 27 ekipami se je naša uvrstila na 17. mesto. Zmagala je ekipa Avstrije, sledi ji Nizozemska, tretja je Estonija, četrti so bili Nemci, peti Švedi, šesti Latvijci. GozdV 60 (2002) 7-9 Robert Čuk (Foto: Sergej Trebec) Takega tekmovanja smo se udeležili šele tretjič in že posegli po medaljah. Brez njih so ostale večje in uglednejše države, saj je med 27 ekipami le 7 ekip domov odšlo z medaljo. 411