li .______ _ _ Strokovne razprave GDK: 182.2/3-- 090.2+188: 2/6 Mesto in vloga fitocenologije v gozdarstvu Živko KOŠIR* Izvleček: Nejasne opredelitve problemov in nalog fitocenologije, kate1ih končni cilj je uporabna (aplikativna) fitocenologija za usmerjanje gospodrujenja, v našem primeru, z gozdom, ter nejasna uporaba strokovnih fitocenoloških terminov. zahtevajo razširitev razprave tudi na to področje. V razpravi je podrobneje predstavljen pojem fitocenoze s kritičnim pogledom na uporabo tega pojma po Horvatu (1949) ter Zupančiču (2002). Pri tem je tokrat upoštevana tudi zadnja edicija kodeksa. Poudarjen je pomen poznavanja naravnega razvoja združbe za usmerjanje gospodarjenja z gozdom (klimaks, razvojno samosvoje združbe). Prejšnja razprava. o pojmovanju sekundarnih (antropogenih) sukcesij po Braun-Blanquetu, je razširjena še s stališči ruskih fitocenologov in prikazana razlika med demutativnimi in antropogenimi sukcesijami. Prikazanje položaj gozdarske fitocenologije v okviru splošne fitocenologije in odnos med gozdarsko fitocenologijo in gozdno tipologijo. Ključne besede: fitocenolog~a-problemi in naloge, fitocenoza, asociacija, sindinamika, k1imaks, demutativne in antropogene sukcesije, gozdarska fitocenologija. gozdna ripologija. 1 UVOD Po več ko petdesetih letih smo se znašli v položaju, ko ponovno iščemo vlogo fitocenologije v goz­ darstvu, njen pomen in smiseL Po vsem vloženem trudu dveh generacij gozdarjev in fitocenologov, katere sem v dobri meri sam zapeljal na »kriva pota« gozdarske fitocenologije, sem dolžan ponovno pojasnjevati položaj te vede in vzpod­ buditi sedanje in naslednje generacije, da bodo nadaljevale in poglabljale začeto delo. S tem se odpira daleč bolj obsežna problematika, kot je sintaksonomsko vprašanje gozdnih združb (Zupan­ čič . 2002). Uvrstitev združbe v fitocenološki sistem je pomembno šele, če so gozdne združbe opre­ deljene po vseh kriterijih, ki jih postavlja fitocenološka metodologija. Braun-Blanquet pravi (citat): »dokler niso rastlinske združbe pratčene (lastnosti združbe) in florisrično opisane (raz­ poznavnost združbe). ni misliti na neoporečno obravnavo ostalih obrobnih problemov. V tem je bistvena razlika med čisto ekološko in čisto floristično obravnavo združbe. Že narava stvari utemeljuje, da se sistematiko združb nalu~ja še v stad~ju izgradnje, čeprav se že nakazujejo jasni obrisi splošno veljavnega sistema rastlinskih združb<( (konec citata). To, zapisano pred pol stoletja, še vedno velja. Še vedno se nenehno dograjuje fitocenološki sistem z vključevanjem novih in opuščanjem prejšnjih hierarhičnih kategorij, z razvijanjem regionalnih hierarhičnih sistemskih kategorij, odklanjanjem takih členitev itd. * dr. ž. K.. Turjak 34. 1311 Turjak, SLO 206 2 POLOŽAJ FITOCENOLOGIJE MED BIOLOŠKIMI DISCIPLINAMI Menim, da ni mogoče povzemati vseh dosedanjih razprav o položaju fitocenologije kot vede, vendar nekaj osnovnih stališč naj le povzamem. Kot »botanično disciplino« jo je obravnaval še leta 1949 Horvat in tudi nekateri naši avtorji. Toda že leta 1951 obravnava Braun-Blanquet položaj fitocenologije v sistemu biologije. Pri tem izhaja iz filozofskega stališča, da ima združba, v primerjavi s posameznim bitjem povsem samostojno eksistenco s posebnimi življenjskimi zahtevami. Na tem izhodišču razdeli celotno hiolog~jo na vedo o posameznih bitjih (idiobiologija) in vedo o življenjskih združbah (biocenologija, po drugih avtorjih tudi bio­ sociologija, bio-ekologija). Prenešena na botaniko, poudarja, je potrebno različno obravnavati: znanost o posameznih rastlinah (fitologija, Alehin 1935) in vedo o rastlinskih združbah (fitocenologija) katere » ... naloga ni preučevanje flore in posameznih rastlin. temveč vegetacije, tj. različnega združevanja rastlin v skupnem oblikovanju rastlinskega pokrova Zemlje«. Položaj fitocenologije med biološkimi disci­ plinami v dobri meri pojasnjuje poznana shema bioloških znanosti (Vouk 1951), ki postavlja »ekološko geobotaniko« kot samostqjno vedo. Tako nam je predstavil položaj fitocenologije tudi prof. Tomažič ( 1950). Podobno tudi Bikov ( 1957) obsežno utemeljuje nujnost ločene obravnave fitocenologije od botanike in zoologije ter jo postavlja v zgodovinskem razvoju biologije kot samostojno disciplino. Fitocenologija tako ni kot GozdV 60 (2002) 4 /, Košir, ž. : Mesto in vloga fitocenologije v gozdarstvu. botanična veda uvrščena v sklop bioloških ved. Po mnenju Šennikova ( 1964) ima fitocenologija mejni položaj med vedami, ki proučujejo biološke objekte in neživo naravo (substrat, klima, tla itd.): »ker je vse Lastnosti združb mogoče razumeti Je z medsebojnim vplivom rastlinske združbe in rastiščnih razmer v katerem so se oblikovale«. Pri tem vsi poudarjajo, da je med botaniko in fito­ cenologijo tesna povratna povezava: kot vegetacije ni mogoče spoznavati brez poznavanja vrst, ki jo sestavljajo, tako tudi rastlin ni možno razumeti v vseh njihovih oblikah in posebnostih, dokler se jih preučuje ločeno od ostale vegetacije in rastišč, ki jih naseljujejo. Toda naloga fitocenologije ni podrobnejše spoznavanje posebnosti in oblik posameznih rastlinskih vrst, to so le vzporedne ugotovitve, temveč je osnovna naloga spoznavanje rastiščnih razmer, s katerimi se zakonito povezuje rastlinska sestava. ln obratno: usmerjena je v spoznavanje rastlinske sestave, ki se je oblikovala v skupni singenezi z razvojem ekoloških dejavnikov na določenem ral)tišču. S tem nakazuje na tesno povezavo med rastiščnimi razmerami in vegetacijsko sestavo. Slabo preuč·ene rastlinske vrste, njihove ekologije in razširjenosti, je prisilila gozdarske specialiste fitocenologije (tudi pri nas), da so posegli tudi na področje botanike in se začeli ukvarjati tudi s preučevanjem rastlinskih vrst (ali kar s fitologijo). Zato ni slučaj, da posvečajo avt01ji fitocenoloških razprav ali učbenikov večjo pozornost (poleg sindinamike) predvsem sinekologiji tj. ekologiji fitocenoz in medsebojnim odnosom med rastlinstvom in ekološkimi dejavniki na rastišču. Pri tem je treba ugotoviti, da so metode fitocenologije predstavljene v literaturi ali učbenikih pri večini teh avtorjev (Braun-Blanquet, Horvat, Scasmoni, Šennikov itd), na primerih gozdnih združb in ne združb njivskih plevelov. 3 NALOGE FITOCENOLOGUE 3. 1 Delokrog fitocenologije Ker se v zadnjem času do skrajnosti poenostavlja opredelitev fitocenologije kot vede, se moramo pri opredelitvi, kaj je fitocenologija, povrniti k Braun­ Blanquetu in od njega postavljenim osnovam fitocenologije. Braun-Blanquet opisuje šest glavnih raziskovalnih problemov fitocenologije: 1. sestava združbe, 2. sinekologija, 3. vzajemni odnosi med združbo, njenimi sestavnimi deli in okoljem, 4. nastanek in razvoj združbe ter sedanje sukcesije na rastišču (sindinamika v ožjem smislu), 5. raz­ širjenost združbe (areal združbe z njeno kartografsko GozdV 60 {2002) 4 predstavitvijo) in 6. sistematiko združb. Na tem mestu je podčrtal: »Und diese sechs Forschungs­ probleme umschreiben den Umfang derpjlanzlichen Gesellschaftslehre«. Nam je vsekakor bolj dostopna Horvatova knjiga »Nauka o biljnim zajednicama« (1949), in tu so označene bistvene osnove Braun-Bianquetove šole: J>jasna ontejitev združb, izčrpno preučevanje njihovih življenjskih oblik in končno uvr.fčanje v firocenološki sistem na osnovi medsebojne sorod­ nosti«. Vsako fitocenološko raziskovanje mora imeti v ospredju takšno kompleksno preučevanje fito­ cenoz. Fitocenologija je torej daleč bolj kom­ pleksna veda kot zasledimo v stališčih posameznih fitocenologov, npr. po Zupančiču (2002): » .. .je veda, ki govori o rastlinskih združbah (fito­ cenozah), ki so razvrščene v fitocenološki sistem na osnovi fitocenološke nomenklature, ki jo predpisuje kodeks, «(konec ci tata). To poslednje pojmovanje fitocenologije je blizu nekdanjemu pojmovanju Du Rietza (Uppsala 1921 ), ki daje predvsem pozornost floristični sestavi, prisotnosti in stalnosti vrst in poudarja samostojnost vegeracije in njeno neodvisnost ali manjšo odvisnos( od življenjskih razmer na rastišču. 3. 2 Uporabna fitocenologija Fitocenologija ni sama sebi namen, zato je potrebno opredeliti tudi cilje in naloge fito­ cenologije. V kratkem naj povzamemo osnovne cilje: l. spoznavanje zakonitosti združevanja rastlinskih vrst v povezavi z rastiščnimi dejavniki, 2. spoznavanje lastnosti in posebnosti rastlinskih združb in 3. spoznavanje poti, ki vod ijo k gospodarjenju z združbami in njihovem racio­ nalnem izkoriščanju. S temi cilji je tudi definirana uporabnost fitocenologije v gospodarstvu. Šennikov opredeljuje te naloge kot naloge uporabne fitocenologije (npHKJia.AHa51 reo6o­ TaHMKa ( qnnoueJ-JOJJOni51 ). Tudi Horvat pri opredelitvi osnov Braun­ Blanquetove šole navede praktičen pomen fito­ cenologije (citat): »Bistvo šole je poudarjanje tesne povezave združb z rasti§čem in poudarjanje praktičnega pomena te nove vede. Raziskovanja so tesno povezana s prakso. posebno s poljedelstvom. in gozdarstvom, in so dosegla splošno priznanje« (konec citata). Zato ni slučaj, da so številne fitocenološke študije objavljene v publikacijah »Angewandte Phyto­ sociologie« (R.Tlixen, Stolzenau, že od leta 1950 dalje, Aichinger, 1951 Wien). 207 Košir, Z .: Mesto in vloga titocenologije v gozdarstvu. Uporabnost fitocenologije je njena osnovna od pojma »asociacija«, za katero je tedaj uporabljal naloga in ji s tem daje sploh smisel široke aplikacije izraz »družba«. pri racionalnem gospodarjenju z naravnimi da- Naziv »rastlinska združba« je enako kot nemško nostmi, ne glede na to, da se posamezniki (Zupančič >>Pflanzengesellschaft«, splošen izraz za vege- 2002) uporabni fitocenologiji odrekajo. Pomen tacijsko enoto, ki je kot sintakson (abstraktne fitocenologije za prakso je celo prvobiten, saj se je združenje fitocenoz) uvrščena v fitocenološki sistem fitocenologija posledično razvila iz pradavnih ne glede na rang uvrščenosti (asociacija, suh- opazovanj ljudi, ki so različno poimenovali različne asociacija ipd). vrste gozdov, logov, harij itd. in z njimi povezovali Horvat v svoji knjigi (1949) navaja ob pojmu kritje svojih potreb. Taka poimenovanja so se kot »biljna zajednica« še izraz »fitocenoza«, vendar krajevna imena marsikje ohranila tudi pri nas, ločeno s pomišljajem ali v oklepaju. Za konkretno pogosto tudi tam, kjer že dolgo ni več gozdov ali vegetacijsko enoto uporablja pojem »prirodna travnikov. sastojina zajednice (individuum)«, ali pa kar 4 FITOCENOZA - ELEMENTARNA KONKRETNA ENOTA VEGETACIJE Še enkrat se moramo povrniti k osnovam fito­ cenološke vede. Nekateri fitocenologi (Zupančič 1999, 2002) še vedno istovetijo pojem »fitocenoza« s pojmom »asociacija<<. Tako široka uporaba pojma »fitocenoza« je bilo v Evropi pred letom 1950 splošen pojav in šele na intervencijo Alehina in Sukačeva ( 1950) so prevzeli definicijo v današnjem pomenu: »fitocenoza je elementarna konkretna vegetacijska enota:<. Kot se flora sestoji iz osebkov različnih vrst rastlin, tako se vegetacija (rastlinski pokrov) sestoji iz fitocenoz. Pii opredelitvi vegetacijskih enot, ki oblikujejo rastlinsko združbo (Gesellschaftseinheiten) obravnava Braun-Blanquet ( !951) asocžacijo kot osnovno vegetacijsko enoto, ki se sestoji iz posameznih poselitev (posameznih sestojev, individuumov asociacije). S temi pojmi pa povezuj~ _ pojem »fitocenoza« kot ga je definiral Sukačev (1934), in sicer tako (citat): »Auch Sukatscheffund die meisten Leningrader Botaniker sehen in der >>Phytozonoze<< der > > konkreten Pflanzenbestand«. Izraz »individuum asociacije« je označil Braun­ Blanquet (1951) za »nelepega« ker se p1;idevek »asociacija« uporablja v abstraktnem pomenu. Ruski fitocenologi t!'l abstraktni pomen asociacije bolj določeno opredeljujejo, in sicer jo imenujejo »posplošena konkretnost«, kar morda vsebinsko bolje pojasnjuje pojem rastlinske združbe. Aso­ ciacija je tudi osnovna stopnja fitocenološkega hierarhičnega sistema. Ne nazadnje, tudi v zadnji ediciji Kodeksa je že v prvi definiciji določeno: » ... the term syntaxon indicates in this Code an abstract unit -of phytocoenoses of any rank ... «. Tomažič je prvotno uporabljal (1940) pojem »individuum asociacije«, vendar je tega jasno ločil 208 »snimka«. Iz tega bi lahko povzeli, da je morda obravnaval pod terminom »biljna zajednica - fitocenoza« ali »biljna zajednica (fitocenoza)« istočasno tako asociacije kot individuum asociacije? Povsem določeno enači izraz fitocenoza z »biljno zajednico«, le v opombi pod črto. Prepletanje obeh pojmov in definicij vnaša določeno nejasnost v oba pojma. Podobno uporablja ta termina tudi Zupančič (2002). V nekaterih prejšnjih publikacijah (npr. Zupančič 1999, strani: 24, 50, 56, 58, itd) pa kar določeno istoveti (str.50):»asociacija .... je antro­ pozoogena fitocenoza«. Da nastaja nejasnost s takšno uporabo terminov potrjuje tudi to, da Zupančič (2002) v originalu citira Horvatovo opredelitev »Bitne osobine biljne zajednice<< in jih prime1ja z navedenim odnosom med fitocenozo in asociacija (Košir 2001) povzeto po Braun-Blanquetu (1951). To je seveda nep1imerljivo. Primerljivo z navedeno interpretacijo fitocenoze je poglavje, kjer Horvat obravnava »konkretnu jedinicu« v poglavju »Prirodne sostojine (individuumi) zajednice«. Na nejasnost uporabe pojmov nakazuje tudi Horvatove navedbe v drugem odstavku istega poglavja, ki naj ga navedem v originalu: »biljna zajednica (fito­ cenoza) ima prenw tome cijeli niz važnih osobina i ukazuje nam se kao omedena, tijesno pm'ezana cjelina. U njezinoj izgradnji imali su odlučno značenje medusobni odnosi biljaka izraženi s jedne strane u borbi za obstanak, a s druge strane u medusobnom prilagodivanju, : ... itd.« (konec citata). Že iz vsebine tega citata sledi, da gre v tem primeru za fitocenozo in ne za »biljno zajednico«, saj ni borbe za obstanek v okviru abstraktne rastlinske združbe, temveč v okviru konkretnih sestojev, fitocenoz, ki oblikujejo abstraktne opredeljeno »biljno zajednico«, le ti pa so lahko prostorsko zelo oddaljeni. V nadaljevanju Horvat dodaja cjtata (Alehin 1926, Sukačev 1938), ki se nanašata na fitocenozo in zato nimata s Horvatovo navedbo »bitne osobine biljne zajednice«, pri- GozdV 60 (2002} 4 Košir, Z.: Mesto in vloga fitocenologije v gozdarstvu. merljive povezave, (razen če se citata nanašata na v ok.lepaju navedeno fitocenozo?). Toda Horvat je pisal knjigo v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ko pojem fitocenoze v evropskem prostoru še ni bil jasno opredeljen, v današnjem času takih zamenjav pojmov naj ne bi bilo več. 5 POMEN POZNAVANJA NARAVNEGA RAZVOJA ZDRUŽBE ZA USMERJANJE GOSPODARJENJA Z GOZDOM Verjetno ni fitocenološkega pojma, ki bi ne bil tako pogosto in tako različno obravnavan, kot je tako imenovani klimaks. Omejili bi se le na nekaj osnovnih interpretacij tega pojma, in na pomen klirnaksa za gozdarstvo. Braun-Blanquet poudarja, da za opredelitev klimaksa sama vegetacija ne zadostuje. Opredelitev klimaksa je možna le z vzporednim fitocenološkim in pedološkim preučevanjem. Obravnava ga kot »končno ravnovesje v naravni izmenjavi vegetacije na določenem teritoriju tj. klimaksna združba združuje dinamično (=spremenljivo) ravnovesje med klimo, geomorfološkimi razmerami, tlemi in vegetacijo«. Sukačev (1964) ocenjuje, da pojmuje Braun-Blanquet s takšno definicijo klimaks v biogeocenološkem pomenu. Braun-Blanquet še dodaja: »Pojem klimaksa, ki je zasidran na pedoloških ugotovitvah, ima velik praktičen pomen, zato ga kljub njegovemu hipotetičnemu pojmovanju nočemo opustiti. Pri tem pa moramo opozoriti pred razvodenelimi pojmovanji«. Podobno stališče ima tudi Horvat:» ... poznavanje klimatogene združbe nima samo velik teoretični, temveč tudi praktičen pomen. Gozdarja zanima predvsem, kako se bo razvijala vegetacija po prenehanju vpliva dejavnikov, ki ovirajo naravni razvoj vegetacije, npr. kakšen bo v tem primeru nadaljnji razvoj primorskih kamenišč ... <<. Tudi Šennikov (1964) obravnava klimaks kot relativen in ne kot absoluten pojem: »klimaks lahko uporabljamo toda ne v smislu zaključnega stadija izmenjav, temveč v smislu najbolj obstoj ne združbe«, in obsežno definira kdaj je združba najbolj ob stojna. Tudi drugi ruski avtorji obravnavajo klimaks podobno kot Braun-Blanquet. Aleksandrova (1964) ga opredeljuje kot rezultat sukcesij, ki oblikujejo »zrelo« rastlinsko združbo na določenem rastišču v procesih singeneze in endoekogeneze: »klimaks se nujno spreminja saj se spreminjajo že vrste same v mikroevoluciji in v neprestanem spreminjanju zunanjih vplivov. V klimaksu dosežejo svoj vrh le GozdV 60 (2002) 4 sukcesije, ki so rezultat singeneze in endoekogeneze, če le te potekajo pri relativni stabilnosti okolja«. Ta poslednja definicija ni daleč od navedbe Zupančiča (2002), ki povzema po Šercelju (1996): » .. .jito­ cenoza dosega v določenem obdobju razvojni vrh ... « Kot klimaks nihče več ne razume nekaj končnega, celo Horvat, ki rad poenostavlja izraze, govod o »relativno ustaljenem zaključku v prirodnem razvoju, ki se menja le s spremembo klimatskih prilik«. Te spremembe pa so vedno prisotne, saj to zaznamujejo že povprečna opazovanja klimatskih razmer, recentne erozije, neprestanega razvoja tal z vedno novim nastajanjem preperine substrata in mineralizacijo humusa, ki se translocira in nekje nujno akumulira, itd. Klimaks razumemo v najširšem dinamičnem smislu nenehnega spreminjanja relativno uravno­ teženga bioekološkega kompleksa dejavnikov, opazovanega v določenem času in prostoru (Košir 1966, 1979). Ker se poleg klimaksnih združb srečujemo s še številnejšimi drugimi združbami. ki so v razvoju zastaJe ali so klimaksno stopnjo prešle, uporabljamo splošen izraz »prvotna združba« (in tudi druge izraze: primarna, osnovna, nekdanja, izhodiščna, ipd.). Podoben izraz uporablja tudi Braun-Blanquet (ursprlingliche Vegetation), v ruski literaturi uporabljajo izraza »KopeHHOH >cp11TOUeH03 npe)I{HOra COCTaBa«. Združbe, ki klimaksne razvojne stopnje niso dosegle zaradi ekstremnih rastiščnih razmer (edafskih, topografskih, lokalno klimatskih ipd.) obravnavamo kot razvojno samosvoje združbe z zadržanim razvojem (po Braun-Blanquetu: "Dauergesellschaften" - trajnejše združbe). Združbe, ki so zaradi nadpovprečno ugodnih razmer pri nastajanju tal (substrati hitrega preperevanja, preperine ali zemlja iz starejših geoloških obdobij, aluvialni nanosi ipd.) razvojno stopnjo klimaksnih združb celo prešle (po Tlixenu: »paraklimaks«), označujemo kot razvojno samosvoje združbe v pospešenem razvoju. S pojmom »prvotna združba«, ki lahko zajema tako klimaksne kot tudi razvojno samosvoje združbe, v gozdarski terminologiji zaznamujemo cilj h kateremu usmerjamo gospodarjenje, ko so od­ stranjeni vzroki, ki so porušili naravni ciklični razvoj gozdnih fitocenoz. Brez poznavanja prvotnih gozdnih združb, njihove sestave in strukture, kompleksov ekoloških dejavnikov ter njihovih sin dinamičnih lastnosti, ne bi mogli presojati niti o sedanji vegetaciji niti o usmerjanju nadaljnjega gospodarjenja. Zato pojem klimaksa, kot tudi druge pojme, ki opredeljujejo združbe npr. v njihovem zadržanem razvoju (trajnejše združbe), ali v 209 Il Košir, ž.: Mesto in vloga fitocenologije v gozdarstvu . pospešen razvoju (paraklimaks), potrebu~emo _in jih fito~enoze, ki se razvi}ajo brez vpl.iva člo~.e~a. in pojmujemo v najširšem dinamičnem smislu, m ne prmzvodne_ gozdne_ f1!ocenoze, ~~ »nastaJaJ? ~1a v raznih razvodenelih oblikah (Br.-Bl. 1951). silo«, zaradi vpletanJa cloveka: n~Ihov ~azvoJ . Ze same različne sečnje različno vplivaJO na fltocenoze. 6 POJMOVANJE SEKUNDARNIH SUKCESU IN »SEKUNDARNIH ASOCIACU« Vse fitocenoze so podvržene vplivu človeka, toda njegov vpliv na fitocenološke procese v gozdu, gozdne fitocenoze, je lahko zeJo različen tako_.po obliki kot po intenziteti. Ceprav sukceSIJe, povzročene z vplivom človeka, formalno uvrščamo v kategorijo eksodinamičnih sukcesij. jih zaradi specifičnosti obravnavamo v posebni kategoriji. Sedanji način obravnave sekundarnih (antropogenih) sukcesij v srednji Evropi smo nakazali v zadnji razpravi in zaključil z stališčem Oberdorferja, da nadomestne združbe: »Kunstbestiinde aus Kiefer und Fichte, označenih po Tiixenu kot Forst­ gesellschaften, niso bile vključene v fitocenološki sistem in zato niso predstavljene v pregledu gozdnih združb južne Nemčije«. Tako stališče je tudi s stališča kodeksa fito­ cenološke nomenklature razumljivo. V kodeksu (Definicija 1) se nanaša izraz sintakson na neko abstraktna, po florističnih - cenoloških kriterijih definirana vegetacijsko enoto (v 3. ediciji je pojem ))vegetacijska enota« nadomeščen z: ))abstraktna združenje fitocenoz«), na katerem koli rangu, ki jo/ ga je v principu možno uvrstiti v nek hierarhičem sistem. Kateri so floristično-cenološki kriteriji smo navedli zgoraj pri navedbi osnovnih raziskovalnih nalog fitocenologije. Kodeks, četudi opredeljuje številne pojme Uppsalske šole, sintaksona ))sekun­ darna asociacija« ne pozna. V tem lahko iščemo tudi vzrok, da so iskani različni vzporedni sistemi, omenjeni v prejšnji razpravi, za razvrščanje antropogenih gozdnih fitocenoz. 6.1 Demutativne ali obnovitvene sukcesije Zaradi jasnosti osvetlimo predhodno razpravo o sekundarnih (antropogenih) fitocenozah (Košir 2001) še s stališči ruskih fitocenologov, ki dajejo sindinamiki poseben pomen, saj je v njihovih prostranstvih najlaže dojemUiva in izrednega praktičnega pomena. Vpliv človeka na gozd je zelo raznoter in specifičen. Stadiji naravne obnove prirodne vegetacije se pojavljajo povsod, kjer je bilo porušeno ali uničeno· naravno ravnovesje po človeku ali s prirodnimi dejavniki, čim prenehajo takšni vplivi. Sukačev posebej obravnava prvotne gozdne 210 Vsaka sečnja prinaša takšno ali drugačno izmenjavo fitocenoz na rastišču prejšnje fitocenoze. Goloseki povzročijo njihovo katastrofalno spremembo, med temi predvsem veliki površinski goloseki. Manjše spremembe povzročijo prebiralne sečnje, postopne in drugi sistemi sečenj, tako da so lahko v določenem primeru te izmenjave fitocenoz tako malenkostne (intenziteta sečnje se približuje naravnemu izločanju drevja v konkurenci), da ne moremo govoriti o njihovem vplivu na potek naravne sukcesije gozdne fitocenoze. Če se človek ne vmešava v proces obnove gozda na poseki, dobiva nova fitocenoza značaj zeliščne (posečne) fitocenoze, kjer se postopno ponovno formira prvotna gozdna fitocenoza, v specifični obliki zaradi delno novih lastnosti tal in klime. To so de~utativne ali obnovitvene sukcesije. Šennikov (1964) jih uvršča med singenetsko-endogene sukcesije, Sukačev pa obravnava tak razvoj fitocenoze v okviru njene ciklične dinamike tj. naravne obnove fitocenoze, kjer pride do menjave njene strukture v ontogenetskem razvoju sestaja. Aleksandrova (1964) obravnava tak razvoj fitocenoz v okviru sino-enetske sukcesije vse dokler se ohra- c v njajo osnovni edifikatorji prejšnje zdruzbe. Singenetske sukcesije tudi ne vplivajo na obsežne in temeljite izmene drugih komponent fitocenoz, kar je značilnost endoeksogenih sukcesij. . Tak pristop ruskih fitocenologov lahko presoJamo s primerjavo podobnosti med vege~a~ijski~ ~o~isi narejenimi v pragozdovih, s popiSI nareJenimi v gospodarskih gozdovih. Pri nas imamo take fitocenološke tabele objavljene za združbo Abieti­ Fagetwn , in sicer iz leta 1957 (Tregubov) in iz let 1957 in 1980 (Puncer). Ugotovljena podobnost (po Wishartu) med vegetacijskimi popisi iz pragozdov in popisi narejenimi v gospodarskih goz_~ovih, m.~d katerimi so tudi gozdovi nastali v zadnjih stoletjih po opustitvi kmetijske rabe (paša drobnice-Ovčare, Kozare ipd.) pokaže, da ostaja vegetacijska sestava fitocenoz v vseh teh primerih v istem intervalu veo-etacijske sestave gozdne združbe Abieti­ Fa;etwn. To potrjuje, da ne moremo uvrščati med sekundarne fitocenoze gospodarske gozdove kar povprek. 6.2 Antropogene sukcesije Če imenujemo sukcesije, ki jih je povzročil človek - antropogene, potem smemo ta termin uporabljati le v primeru, kadar se vpliv človeka neposredno GozdV 60 (2002) 4 Košir, Z .: Mesto in vloga fitocenologije v gozdarstvu. odrazi na fitocenotskih procesih, ki opredelijo njihovo razvojno pot. Sem se uvrščajo sukcesije povzročene z uničenjem gozda (krčenjem), raznimi sečnjami na golo in osnovanje gozdnih nasadov s setvijo ali saditvijo ter drugimi akutnimi posegi v njihovo rastlinsko sestavo, tla ipd. V tem primeru človek tudi ustvari novo okolje. Antropogene sukcesije se obravnava kot eksodinamične sukcesije: človek je uničil staro in naredil novo kulturno fitocenozo. Aleksandrova (1964) po­ udarja, da so te sukcesije v primetjavi z drugimi sukcesijami podvržene posebnim zakonitostim, ki se prepletajo s socialno ekonomskim razvojem človeške družbe. Obnova poteka preko stadijev, ki se zamenjujejo eden za drugim. Stadiji so samostojne (gozdne ali negozdne) fitocenoze, ki imajo svojo vegetacijsko sestavo in svojo strukturo, fiziognomijo in svojstveno okolje - torej so realnost. Imajo tudi svojo sindinamiko, v kateri zavzemajo povsem določen položaj v razvoju proti prvotnim fitocenozam, iz katerih so se v procesu regresije (progresije) oblikovale. Zato jih lahko obravnavamo le v okviru vegetacijskih enot s katerimi se povezujejo po podobnosti svojih specifičnih značilnosti. Poznano je, da recentne sukcesije potekajo v smeri nekdanjih sekularnih sukcesij. Za doseganje razvojne stopnje najbolj obstoj nega ravnovesja ubirajo fitocenoze v novem okolju individualno nova pota. Skladno z nastalimi spremembami (»staranje« tal, aktualno klimo, individualnimi vplivi okolja žive in mrtve narave, ipd) je tudi prvotna razvojna stopnja, posebno gozdnih fitocenoz v stoletni ciklični sukcesiji, v neki meri modificirana. Že Clements (1936) je zapisal: »vsaka rastlinska združba se rodi, razvija, dozoreva in odmira po zakonitostih njene narave t.j. njene singeneze in endoekogeneze«. Tudi to je povsem skladno s sedanjimi ugotovitvami palinologov. Šennikov (1964) je posegel pri proučevanju dinamike rastlinskih združb še dlje. S tem, da se na novo nastajajoče fitocenoze nekoliko razlikujejo od prvotne, moramo govoriti o nepovratnosti bio­ geocenoz. Mnenja je, da je zato nepravilno nakazovati sukcesijska zaporedja fitocenoz, ki se v progresiji na novo vzpostavljajo, s puščico med posameznimi razvojnimi stadiji. Potrebno jih je prikazati ali v spirali ali pa v zaporedju: A-?B-?C-?D-?Cl-?B 1-?Al itd., kjer je nakazana določena svojstvenost na novo oblikovanih fito­ cenoz. Vprašanje »sekundarnih asociacij« ali se­ kundarnih sukcesij se v ruski literaturi ne pojavlja in se ne more pojaviti, ker obravnavajo vse GozdV 60 (2002) 4 fitocenoze po vseh svojih specifičnih značilnostih, kjer med analitične oznake vsake fitocenoze (rastlinska sestava, stalnost. pok.rovnost vrst) sodi tudi njena dinamika. Sicer pa tudi Braun-Blanquet (1951) navaja, da je: »ločevanje primarne ali sekundarne sukcesije v mnogih primerih le manjšega pomena, če so posledice za nadaljnji razvoj vegetacije enake«. Ponujena primerjava obravnave križancev, vrtnarskih varietet, form ipd. v botanični sistematiki (Zupančič 2002), z obravnavo gozdnih združb v fitocenološkem sistemu, je zelo ilustrativna. Te rastlinske vrste so uvrščene v botanične sisteme (ali so v njih vsaj omenjene), vendar vedno v okviru svoje vrste, svoje družine, reda in razreda, in ne ob kakšni drugi vrsti iz druge družine. Tudi iz tega primera lahko povzamemo analogij o, da je potrebno obravnavati stadije (naravno ali antropogeno povzročene) določene združbe v okviru združbe v kateri so nastali, ne pa v okvirih drugih združb, in drugih zvez, redov in razredov. ki združujejo fitocenoze povsem drugačnih specifičnih zna­ čilnosti. Npr. če gre za sekundarne antropogene stadije oziroma za kulturne fitocenoze (smrekovi nasadi ipd.) na rastišču bukove združbe, jih je treba obravnavati v okviru te združbe in ne kot »se­ kundarno asociacija« smreke v okviru razreda smrekovih gozdov. (Seveda pa jih tudi ne gre obravnavati kot križance med bukovimi in smre­ kovimi združbami). 7 GOZDARSKA FITOCENOLOGIJA Razvoj fitocenologije je tesno povezan z zado­ voljevanjem potreb gospodarstva in z njegovim sodelovanjem, kar tudi za Slovenijo ni potrebno posebej dokazovati. Na Gozdarski fakulteti v Ljubljani smo (po vzoru Zagrebške: Horvat, Anic) poslušali in polagali izpite pri profesorju Tomažiču iz predmeta »gozdarska fitocenologija in eko­ logija« že od leta 1950 dalje. Sicer pa gozdarska fitocenologija ni edina biološka veda, ki je specifično povezana z gozdarskimi vegetacij s kimi vedami. Med biološke vede sodijo poleg den­ drologije, tudi aplikativne biološke vede kot so gozdarska entomologija, gozdarska fitopatologija in posebej še gojenje gozdov (Tschermak 1950, Kostler 1955). H. Mayer (1977) je še bolj določen in obravnava >wedo o gozdu« (Waldkunde) kot sintezo: gozdarske botanike, gozdarske zoologije, gozdarske pedologije, gozdarske klimatologije, gozdarske fitoceno!ogije in gozdarske rastiščne tipologije, in pri tem zaključuje, da postavljene naloge ne rešujejo posamezni specialisti, temveč gozdar. V tako 211 il Košir, ž. : Mesto in vloga fitocenologije v gozdarstvu. širokem območju aplikativnih bioloških ved je dana cifičnem nastanku in recentni singenezi (ciklične gozdarju možnost za usmeritev k eni ali drugi sukcesije, fazni razvoj) gozdnih združb ter posebej specialnosti. še praktični uporabi pri posegih v gozdni prostor. Za kompleksno reševanje problemov gospo- Zaradi prime1jave naj navedemo, da se je podobno darjenja z gozdom je pomembno, da vzgaja in kot specialna disciplina splošne fitocenološke vede seznanja bodoče gozdarje z gozdarsko fito- razvila tudi poljedelska fitocenologija. Že iz same cenologijo, kot kompleksno biološko in ekološko primerjave fiziognomije in lastnosti rastlinskih vedo, gozdar specialist, kiima obširno znanje tudi združb, ki jih obravnavata našteti disciplini iz drugih aplikativnih bioloških in ekoloških ved. fitocenologije, je razvidno, da zahtevata dokaj V primerjavi z zahtevnostjo poznavanja drugih specifičen pristop k njihovem preučevanju in dejavnikov ekološkega kompleksa: lastnosti praktični uporabnosti. substrata, kamnine, vpliva orografskih razmer, Gozdarska fitocenologija je dobila vsestransko recentne erozije, klimatskih razmer in posebej teoretično osnovo s knjigo v redakciji Sukačeva, V. pretekle in sedanje dejavnosti človeka, ki je in Dilisa, N., »OcHoBM necHoii 6Horeou,eHOJJOrMH«, globoko zapisana v sedanjem stanju tal in vege- oziroma »Fundamentals of forest biogeoco- tacijski zgradbi združbe, je poznavanje rastllnskih enology«, Moskva - Edinburg and London 1964. vrst razmeroma nezahtevno. Gozd je poznano reven Sukačev postavlja za začetnika »gozdarske na rastlinskih vrstah, na primer, za listnate gozdove biogeocenologije« Morozova, ki obravnava v svoji srednje Evrope navaja Ellenberg nekaj čez 300 vrst. poznani knjigi » YqeHHe o JJece« (Učenje o lese) Toda, če želimo preko rastlinske kombinacije (1912) teoretične osnove gojenja gozdov v tesni vegetacijske odeje na določenem rastišču sklepati povezavi s tlemi in rastlinskimi združbami in na ostale dejavnike ekološkega kompleksa, ki so imenuje gozdni sestoj »gozdna biocenoza«. V sicer težje ugotovljivi ker zahtevajo posebne metode, redakciji Korčagina, Lavrenka in Ponjatovskaje so brez temeljitega poznavanja rastlinskih vrst ne pričeli že od leta 1959 dalje obravnavati specifične moremo fitocenološko določiti gozdne združbe, niti metode preučevanja rastlinskih združb v knjigah: je omejiti na različnih predelih njene razširjenosti. »Donenan reo6oTaHHKa«, oziroma »Field gea- Poznavanje rastlinskih vrst nas povezuje tudi z botany«, Moskva - Leningrad. Šennikov (1964) singenezo gozdne združbe in nakazuje sedanji razvoj nakazuje še na druge posebne geobotanične v recentni ali ciklični sukcesiji združbe. S (=fitocenološke, Šennikov 1964) discipline, povezane poznavanjem dosedanjega gospodarjenja z gozdno z njihovimi vegetacijskinti in ekološkimi razmerami. združbo, sedanjega stanja sestojev in ciljev V Zagrebu je leta 1976 profesor D.Rauš objavil gospodarjenja, paje šele mogoče v celoti izkoristiti »Šumarsko fitocenologijo«. Leto zatem je V. poznavanje lastnosti gozdne združbe za racionalno Stefanovič kot avtor predstavil »Fitocenologijo sa usmerjanje gospodarjenja. V kombinaciji z eko- pregledom šumskih zajednica Jugoslavije« (Sara- loškimi dejavniki pa tem rastlinskim vrstam jevo 1977), kjer obravnava fitocenologijo kot določamo tudi njihov relativen indikatorski pomen fundamentalno disciplino bioloških ved. Gozdarsko na katerega se opiramo pri ugotavljanju razvoja in fitocenologijo pa kot »fitocenologijo prilagodenu lastnosti gozdnih združb. šumarstvu«. Medtem je tudi kar nekaj kolegov pri Pri vedno večjem uveljavljanju gospodarjenja z nas in v inozemstvu pridobilo akademski naziv iz gozdovi na naravnih osnovah, prinaša gozdarska »Šumarske fitocenologije«, oziroma iz »forstliche fitocenologija nove poglede na življenje gozda in Vegetationskunde<<. nakazuje nove praktične pristope. Zato se ni čuditi Sukačev je gozdarsko biogeocenologijo in v »neverjetnemu razcvetu« fitocenologije v gozdar- njenem okviru gozdarsko fitocenologijo podrobno stvu, ki je uspelo organizirati in financirati že v opredelil in utemeljil predvsem njeno pomembnost sredini prejšnjega stoletja, ko botaniki še niso za racionalno gospodarjenje z gozdovi. Pri nas temu poslušali fitocenologije, podrobno kartiranje nekateri oporekajo in te vede ne priznajo (Zupančič velikega dela Slovenije in celo pridobiti pregled nad 2002). Naj spomnimo, da tudi pedologija kot gozdnimi združbami za vso Slovenijo v merilu samostojna veda dolgo ni bila od nekaterih priznana, 1:50.000, predstavljeno na fitocenološki karti toda, kot je že opozoril Heraklit, tudi to se je 1:100.000. spremenilo in danes si ne morem~ zamisliti Gozdarska fitocenologija je znanost o gozdnih fitocenološkega preučevanja brez pedološkega. združbah. Ohaje del splošne fitocenologije, vendar Gozdarska fitocenologija je že sedaj dobro s specifično vsebino in metodologijo, ki je utemeljena, potrebno pa je poglabljanje njenega prilagojena sestavi, strukturi, sinekologiji, spe- aplikativnega pomena za racionalno gospodarjenje 212 GozdV 60 (2002) 4 Košir, .Ž:.: Mesto in vloga fitocenologije v gozdarstvu. z gozdnimi fitocenozami. To je zahtevna naloga, ker je marsikatera gozdna združba predvsem le floristično predstavljena, pogosto s popisi fitocenoz neenotne sinekologije in singeneze ter kartografsko nedefinirana, vendar uvrščena v (včasih tudi prirejen) fitocenološki sistem. V povezavi z gozdarsko fitocenologijo je pomembno poudariti, da je Sukačev ravno ob predstavitvi knjige »Osnove gozdarske fitoceno­ logije« v Moskvi (december 1964) naredil po­ memben korak tudi k povezavi ruske in srednje­ evropske šole Braun-Blanquet. Tako smo na simpoziju Mednarodnega združenja za vegetacijske vede v Rintelnu (Ttixen) že naslednje leto lahko pozdravili tudi Korčagina. Kako prebroditi meto­ dološke razlike v načinu popisovanja fitocenoz (primetjava fitocenoz) paje tudi že pred tem nakazal Šennikov. Ostajajo razlike v obravnavi značilnih vrst in v poimenovanju združb. Tudi v okviru Braun­ Blanquetove šole je vedno večje odstopanje od pojma značilnih vrst, nadomeščajo jih lahko diferencialne vrste, ki pa imajo le relativen razlikovaJni pomen med podobnimi združbami in niso navezane na določeno združbo. Tudi to vpliva na vedno večje drobljenje in preimenovanje vegetacijskih enot. Preveliko razdrobljenost vegetacijskih enot je kritično obravnaval tudi Braun-Blanquet (1966). Z uveljavitvijo Kodeksa fitocenološke nomen­ klature (1976, 1979) pa se razlike med šolama ponovno povečujejo. S kodeksom je bila dopuščena ohlapna obravnava asociacije, ker je z določbo člena 7: »en vegetacijski popis je lahko sintaksonska enota«, (torej tudi asociacija ?) ostal nedefiniran floristični in ekološki interval med fitocenozami, ki oblikujejo take sintaksa itd. Ta velika napaka je bila delno odstranjena v naslednjih edicijah (zadnja, 3. edicija, 2000), tako da je za originalno diagnozo asociacije in subasociacije ponovno priporočeno lO popi sov iz različnih lokacij. Po drugi strani paje v tej ediciji ponovno vnesena definicija asociacije iz leta 1910 (Bruxelles), ki je s svojo nedorečenostjo vnesla številne nejasnosti v pojmovanje asociacije, in ne definicija asociacije po Braun-Blanquetu, ki je to nedorečenost v marsičem odpravila. Če pri tem upoštevamo še, da sintaksa po zadnji redakciji kodeksa zajema tudi pojme Uppsalske fitocenološke šole (čeprav v drobnem tisku), k1 posveča vso pozornost le florističnem sestavu združbe, potem ostaja še bolj sporno, kaj pomeni v tedanji (Bruxelles) definiciji asociacije: » ... enakih rastiščnih razmer in enakefiziognmnije« ter v nadaljevanju »Ona je osnovna enota sine­ kologije«. Taka definicija že tedaj ni zadovoljila vseh GozdV 60 (2002) 4 raziskovalcev. Rastiščne razmere so pogosto opredeljene le z nekaj dejavniki ekotopa, ne pa tudi z vzajemnimi odnosi med ekotopom in biotopom (sindinamika). V stoletnem razvoju gozdnih fitocenoz pa se njihov izgled (fiziognomija) menja v okviru istega ekotopa, tako da bi morali po teh kriterijih gozdne fitocenoze tudi v njihovem naravnem cikličnem (obnovitvenem) razvoju, ko ne izpolnjujejo vseh zahtevanih pogojev, razčleniti po njihovem stadijalnem (fiziognomskem in vege­ tacijskem) razvoju. S tako ohlapno povezavo z Uppsalsko šolo pa se srednjeevropska šola Ztirich-Monpellier oddaljuje od kompleksnega florističnega, sinekološkega in sindinamičnega pristopa Braun-Blanquet in ponovno tudi od ruske šole. Ali smo v spirali razvoja v drugem času in prostoru zopet tam, kjer smo nekoč že bili? Osnovna načela oblikovanja fitocenološkega sistema so tudi v ruski šoli enaka kot v šoli Braun­ Blanqueta. Šennikov ugotavlja: »klasifikacija mora biti klasifikacija vegetacijskih enot, asociacij in drugih taksonomskih enot, in ne po rastiščnih razmerah, kijih te naseljujejo«. Sukačev pa postavlja v ospredje biogeocenološko klasifikacijo, ker: »klasifikacija biogeocenoz in fitocenoz ni isto, fitocenoza je le komponenta biogeocenoze, biogeocenologija pa se nahaja šele v prvih stadijih svojega razvoja«. 8 GOZDNA TIPOLOGUA Pri obravnavi praktičnega pomena gozdarske fitocenologije za gospodarjenje z gozdom, se srečamo s pojmom »gozdna tipologija«. Sam pojem pove le malo, ker ga uporabljajo od Cajandra dalje (1909) z različno definicijo in v različnem pomenu. Od prvotne fiziognomsko-floristične opredelitve gozdnega tipa, segajo razlike v pojmovanju gozdne tipologije od aplikacije gozdarske fitocenologije v prakso, do samostojne obravnave gozdnih tipov (tudi »gozdnih rastiščnih tipov«) po izvirnih meto­ dologijah, ki so prilagojene lokalnemu stanju vegetacijske odeje (antropogene fitocenoze). Gozdni tip, ki se obravnava kot tip gozdnih fitocenoz združenih v asociacijo, subasociacijo ipd., torej kot gozdna združba, ima danes v srednjeevropskem prostoru največji praktični pomen. Pri nas smo vpeljali pojem »gozdno gojitveni tip« (1962). V gozdno gojitveni tip se povezujejo gozdne združbe katerega koli ranga (ne fitocenoze), podobne drevesne sestave, podobnih rastiščnih razmer in podobnega recentnega cikličnega razvoja (regeneracije, fazni razvoj, proizvodna doba). Ta 213 Košir, ž.: Mesto in vloga fitocenologije v gozdarstvu. podobnost v gozdno gojitveni tip združenih gozdnih združb mora biti tolikšna, da je ob enakih eko­ nomskih pogojih možna uporaba podobnih gozdno­ gojitvenih ukrepov (npr. sistem gospodarjenja, stopnja spremenjenosti naravne vegetacijske sestave, proizvodna doba ipd.), ki zagotavljajo trajno racionalno rabo gozdnih rastišč. Gozdarska fitoceno\ogija omogoča oblikovanje gozdno gojitvenih tipov, ki pomenijo sintezo naravnih lastnosti združbe in gozdno gojitvenih načel. Gozdno gojitveni tipi so v taki sintezi lahko zelo različni , ker se prepletajo različne potrebe človeka (socialno-ekonomske razmere) z različnimi naravnimi razmerami in lastnostmi zdr:užbe. Gledano s stališča gospodarjenja z gozdovi, se uporabUa »gozdne tipe«. ki so enotni po vseh dejavnikih gozdne združbe (drevesne vrste, drugo rastlinstvo, klimat, tla, hidrološke razmere) in gozd nog oj i tvenih cilj ih tudi kot klasifikacijske enote. V našem primeru so gozdno gojitveni tipi dobra osnova za oblikovanje gospodarskih razredov. V literaturi zasledimo tudi obravnave pojmov »Stadij« in »faza« v povezavi z gozdno tipologijo (Zupančič, 2002). Ti pojmi so splošna fitocenološka oznaka in definicija, ki se uporablja za določeno fiziognomsko in cenološko razvojno stopnjo gozdne fitocenoze v njeni sindinamiki, skladno z opre­ delitvijo Braun-Blanqueta, in se lahko le preko tega pomena uporabljajo v gozdni tipologiji. 9 ZAKLJUČEK Gozdarska fitocenologija je povezala znanje gozda1ja o bioloških in ekoloških dejavnikih v gozdu v novo kvaliteto. V tej se predstavlja gozd kot skupek fitocenoz individualnega razvoja, katere se razvijajo v odvisnosti od svojih specifičnih sinekoloških in sindinamičnih lastnosti k najbolj obstojnim gozdnim združbam in za njih značilnim sestoj nim strukturam. Razvojne faze drevesnega sestaja se tukaj povezujejo s ciklična sukcesijo posameznih gozdnih združb. Včasih nedojemljiva drevesna in ostala rastlinska sestava gozdov, nastala zaradi močnih regresijskih vplivov človeka, živali, požarov ali kombinacije teh vplivov, je danes pojasnjena z antropogenimi sukcesijami fitocenoz, preko katerih so povezujejo s prvotnimi fitocenozami in prvotnimi gozdnimi združbami. S tako opredelitvijo teh sekundarnih fitocenoz je tudi že nakazan cilj usmerjanja gospodatjenja, kateremu je potrebno le prilagoditi gojitvene tehniko v dolgih obdobjih njihove ponovne progres ije. Dinamično pojmovanje gozda kot skupka fitocenoz je danes samo po sebi umljive. Uveljav- 214 ljeno je tudi uravnavanje deleža drevesnih vrst, ki temelji na poznavanju lastnosti združbe in do­ pustnosti posega v združbo. Do neke mere je tudi upoštevana erodibilnost rastišč posameznih združb. Toda tu je še vrsta lastnosti gozdnih združb, ki jih premalo poznamo, tako da delo gozdarja še prepogosto temelji na izkustvu, in ima zato zelo spremenljiv uspeh. Med temi je za usmerjanje gospodarjenja po meJi narave odločilno poznavanje regeneracijskih lastnosti združbe, ki so odvisne od ritma oblikovanja mikrorastiščnih razmer (mine­ ralizacija humusa, talni vodni režim, mikroklima pritalnega sloja), ki ustvarja ustrezne razmere za klitje in rast nove generacije drevja. Naloga gozdarstva je, da nadaljuje s podrobnim fitocenološkirn preučevanjem in kartiranjem gozdnih združb. Ob obilici kadra, izgleda, ni prave volje za naporno in zahtevno delo. Fitocenološko kartiranje in preučevanje bi moralo biti vključeno v pripravniško delo gozdarskega inženirja, in od uspešnosti posameznikov na tem delu, naj bo odvisno tudi njihovo kasnejše napredovanje. Da so to mladi kad1i brez izkušenj? Da, toda še polni kompleksnega biološkega in ekološkega znanja, ki ga lahko s pridom uporabijo pri spoznavanju fitocenološkega dela, medtem ko ga našim, strokovno že usmerjenim gozdarjem, pričenja primanjkovati. V sedanji organizaciji gozdarstva se mora za to usposobiti Gozdarski institut, kot je to (bilo) drugod po svetu, npr. Čehi so leta 1976 pričeli že s tretjo obnovo fitocenoloških kart gozdnih združb. Ne moremo pa se vračati nazaj k rastiščnim metodam, ker so preveč statične ob našem sedanjem vedenju o gozdu. Z »botanično« fitocenologijo, ki je predstavljena kot veda: » ... ki govori o rastlinskih združbah, ki so razvrščene v fi tocenološki sistem ... << si gozdar ne ve pomagati. Posebno še, če temelji razvrščanje gozdnih združb v fitocenološki sistem le na florističnih (vegetacijskih) kriterijih in ne tudi na cenoloških (sinekoloških, sindinamičnih), če ni analizirano stanje gozdnih fitocenoz kot posledica dosedanjega gospodarjenja, če ni upoštevano ciklični razvoj v sedanjem gospodarjenju in če niso gozdne združbe vzporedno tudi ustrezno karto­ grafsko predstavljene. Gozdne združbe, ki so predstavljene z gozdnimi fitocenozami različne sinekologije in sindinamike ter arealno niso opredeljene, tudi ne dajejo ustrezne osnove za sonaravne gospodarjenje z gozdom. ' Dodam naj še misel, ki mi jo je ob prihodu in odhodu posredoval Kabanov (1965): »Če neka znanost ne da zadovoljivi/z praktični/z odgovorov in rešitev, zanjo slej ko prej vnanjka de11arja«. GozdV 60 (2002) 4 Košir, ž.: Mesto in vloga fitocenologije v gozdarstvu. VIRI: ALEKSANDROVA, V., 1964: )J,Ht!aM!!Ka pacmTeJibHoro f10KpOBa, non. reo60T. III, Moskva- Leningrad ( 130 str.) BIKOV, (DbiKOB, 6.) ,1957: rco60TaHHKa (Geobotanika), Am-m-An (350 str.) BRAUN-BLANQUET.J ,1951: Pflanzensoziologie 2.Auf., Wien ELLENBERG. H., 1996: Vegetation Mitleleuropas mit den Alpen, 5.Aufl., Stuttgart. HORVAT, 1., 1949: Nauka o biljnim zajednicama. Zagreb (382 str.) KORČAGIN, A. , LAVRENKO, E.,(Kop4arHH, A., naapCH K O E.) 1964: Field geobotany -(ll,III), DoneDaSI reo6oTaHHKa, Moskva - Leningrad (360 in 530 str.) KOSTLER, J. 1955: Waldbau, Hamburg - Berlin KOŠIR, ž. 1975: Recente Sukzessionen in acidophilen Buchenwaldern Sloweniens und verwendbare Methoden bei der Sukzessionsforschung. Berichte d.Internat. Sympos d.Int. Veren ig. F. Vegetatioskunde. Rinteln 1973, J.Cramer, Vaduz KOŠIR, ž. 2001: Obravnavanje sekundarnih (antropogenih) gozdnih fitocenoz in gozdnogospodarsko načrtovanje. Gozd. vest. 59 :9, Ljubljana KOŠIR, Ž., (1966, 1972)1979: Ekološke, fitocenološke in gozdnogospodarske lastnosti Gorjancev v Sloveniji, Biotehniška fakulteta univerze v Ljubljani, Zbornik 17, ~jubljana, (242 str.) KRAUSS, G.A.,V.HORNSTEIN, F .. SOILENKER. G. 1949: Standortserkundung und Standortskartierung im Rahman der Forsteinrichtung. Allgemeine Forstzeitschrift, 1949 (157-160 str.) LAVRENKO, E., et all. (DaapCHKO , E.) ,1950- 1972; Tipo6neMH 6oTaHHKH - Bonpocbr BOTaHHCCKol1 reorparjuw, reo6oTaHHKH H .'ICCHoii 6HoreouenoJrOrHH. Koj I-Vl, (za botanike, geobotanike in specialiste gozdarstva in kmetijstva), Moskva - Leningrad MAYER, H., 1977: Waldbau auf sociologisch-okologischer Grundlage, Stuttgart - New York Novi CD - Gozdne ptice Slovenije MUCINA. L. et all.,1993: Die Pflantengesellschaften bsterreichs, Teil liL, lena-Stuttgart-New York. OBERDORFER, E., 1992: Si.iddeutsche Pflanzengesellschaften, Tei! IV. , ]ena-Stuttgart-New York. RAUŠ, D. 1976: Šumarska fitocenologija, Zagreb (291 str.) SCHLENKER, G. : Die okologische Artengruppen. (in HAUFF, R., ScHLENKER. G., KRAuss, G.A . 1950 : Zur Standortsgliederund im nordlichen Oberschwaben,Mitt. d. Ver. F. Forst. Standortskartierung, Stuttgart) STEFANOVIČ, V. 1977 : Fitocenologija sa pregledom šumskih zajednica Jugoslavije, Sarajevo (280 str.) SUKAČEV, V., DILIS, N. (CyKa'-leB, B.H., .ll_brJIHC, H.B., Ka6auoa H.E ., Mon4aHOB, A.A., 3oHH, C.B., AJJeK­ caH.npona, B.,L{ . idr.) 1964: OcHOBbl necHOH 6no­ reoueHononrw- Fundamentals of forest biogeocoenology, Moskva- Edinburg and London (565 str.). ŠENN1KOV, A., (illcHHHKOD A. TI .) 1964: BaeJJ.CHHC a reo6oTatiHKY (Vvedenje v geobotaniku) - Učbenik za biološke fakultete- Leningrajska univerza (412 str.) TSCHERMAK, L.. 1950: Waldbau , Wien TUXEN. R. 1950: Neue Methoden der Wald und Forst­ kartirung. Mitt. flor.-soz. Arb.gem. N.F. Stolzenau/Weser WEBER, H.E .. MORAVEC, J. & THEURILLAT, J.-P., 2000: International Code of Phytosociological Nomcnclature. 3m edition. Jour. of Veget. Science, Uppsala ZERBE, S., 1992: Fichteoforste als Ersatzgesellschaften von Hainsimsen- Buchenwaldem. Vegetationsveranderungen eines Forstokosystems. Berl.Forshung-zentr. Waldo­ kosystem. (Gottingen), R.A.IOO ZUPANČIČ, M. 1999: Smrekovi gozdovi Slovenije. Razprave IV. Razreda SAZU. Dela 36 Ljubljana ZUPANČIČ. M. 2000: Some syntaxonomic problems of the class Vacc1nio-Piceetea Br.-Bl. in Br.-81. et all. 1939. Acta Bot. Croat. 59(1 ), 83-100, ZUPANČIČ. M. 2002: Sintaksonomsko vprašanje gozdnih združb, Gozd . vest 60 - l Slovenija ima veliko pestrost gozdnih združb. Le te spremljajo ubrani glasovi predvsem pernatih pevcev v različni vrstni sestavi in številu. Ma.rsikateremu gozdarju, lastniku gozda ali naključnemu obiskovalcu se ob poslušanju ptičjega petja zbudi radovednost. da bi razvozlal izvor te melodije. Zeleni zastor je pregost, zato so pogosto ptice našim očem nevidne. V veliko pomoč pri tem nam bo dvojni cede z zvoki 93 vrst gozdnih ptic avtorja dr. Tomija Trilalja. Cede je izdal Pri rodoslovni muzej Slovenije. Skupna dolžina posnetkov na obeh cedejih je 145' 94" . Priložena je knjižica s komentarjem, kjer je opis zvokov. Največji del je posvečen splošno razši~enim vrstam, kol so ščinkavec, taščica. oba kraljička, velika sinica, menišček, stržek idr., so pa tudi zelo redki gnezdilci gozda in gozdnega roba. kot npr. pinoža in črni škarnik . Zanimive so vrste, katere lahko poslušamo v zavetju noči. kot so sove. podhujka ali pa večino dnevnih vrst med katerimi so detli in žalne ter številne drobne ptice pevke. Težko bi našli vrsto ptice, ki gnezdi v naših gozdovih pa je ni na cedeju, zato je to dragocen učni pripomoček . Lahko pa je le glasba za sprostitev. Obenem lahko cede uporabljamo za opazovanje ptic, saj petje in oglašanje privablja sovrstnike ter jih v pomladnih dneh še bolj vzpodbudi k prepevanju in oglašaoju v naši neposredni bližini . Naslovnico krasi odlična fotografija ogroženega divjega petelina avtorja gozdarja Jožeta Svet liči ča. Ravno tako so odlično posneti glasovi. zato sodi cede v vsak dom, ustanovo itd., ki se dotika gozda ali gozdih ptic. Več o novem cedeju >>GOZDNE PTICE SLOVENIJE« si lahko ogledate tudj na inte('netu na naslovu >>hUp://www2.pms-lj.si/cdgozdl«. M. Perušek GozdV 60 (2002) 4 215